Joel Ramshaw - KAKO LAHKO DOBRI BOG DOPUŠČA SLABE STVARI

 

Kako lahko dobri Bog dopušča slabe stvari?

Joel Ramshaw

(2024)

 

 

Danes obravnavamo pomembno temo. Težavno vprašanje št. 1, ki ljudi odvrača od vere v Boga. Mnogi so bili kot otroci vzgojeni v krščanski družini in so več let sledili veri. Na koncu se zgodi družinska tragedija. Nekdo umre prej, kot je bilo pričakovano, čeprav je bil vse življenje prijazen, velikodušen človek in pobožen. Zdi se tako nepošteno. Medtem boste morda videli sebične posameznike, ki uživajo v grehu in jim ni mar za Boga, živijo do visoke starosti v miru z obilico bogastva in materialnih dobrin. Ali ima Bog namen in skriti red za vsem tem navideznim kaosom in nepravičnostjo?

Zlasti knjiga Pregovorov vsebuje veliko odlomkov, ki spodbujajo koristi, ki jih bodo deležni pravični, in kazni, ki jih čakajo hudobni. Morda se nam zdi, da se stvari v resničnem svetu ne odvijajo tako. V resnici bo veliko ljudi svojo nagrado videlo le na drugi strani. Resnica je, da ko Sveto pismo pravi, da imajo pravični blažen konec, to ne pomeni, da bodo umrli v starosti, polni bogastva in uspeha. To preprosto pomeni, da bodo imeli tisti, ki so zvesti Bogu, po smrti dom v njegovem nebeškem kraljestvu. Kljub nepravičnosti tega sveta jim nihče ne more vzeti končne nagrade na drugi strani.

Obratno velja tudi za tiste, ki ostanejo zakrknjeni v hudobiji. Ti morda mislijo, da so se izognili vsem vrstam stvari in da živijo samo zase. Toda na koncu bodo morali zapustiti ves svoj zemeljski uspeh in imetje ter jim bo Bog sodil gole. Svojega zemeljskega uspeha in statusa ne morejo prenesti čez oviro smrti. Oseba, ki je izkoriščala druge in dočakala visoko starost ter umrla v ponosu proti Bogu, se ni »izognila«. Soočiti se morajo z zadnjim sodnikom in najhujšo usodo, ki si jo lahko zamislite.

Matej 10:28 »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!«

 

Obljuba blaginje

Gibanje »evangelija blaginje« lahko kristjanu pogosto preveč obljublja življenjsko udobje in materialne koristi. Vendar pa je veliko biblijskih verzov, ki upravičujejo ta nauk, vzetih izključno iz Stare zaveze. Nova zaveza je veliko bolj ostra do pohlepa po materialnem izobilju in namesto tega podrobno opisuje trpljenje, žrtve in preizkušnje, ki jih verniki lahko pričakujejo. Na žalost so ti odlomki pogosto prezrti. Poslušanje pridigarjev blaginje lahko povzroči zgodnje navdušenje, vendar povzroči občutek izdaje ali celo zapuščanja vere, ko se obljuba ne uresniči. Da bi to popravili, je potrebno uravnoteženo razumevanje svetih spisov.

Bog teh obljub ni prelomil. Tega sploh ni nikoli obljubil. Branje Svetega pisma je tako pomembno, ker imajo učitelji velikokrat ljubljena prepričanja in doktrine, ki jih spodbujajo, medtem ko se skrivajo pred verzi, ki so jim v nasprotju. Toliko branja biblijske knjige z obljubami lahko povzroči ta občutek izdaje, ker navaja samo pozitivne obljube, ne pa Božjih obljub, da krščansko življenje vključuje preizkušnje, žrtve in trpljenje. Naslednjič, ko se boste želeli jeziti na Boga, ker ni izpolnil obljube, se vprašajte, ali je to res sploh obljubil?

Bodimo pošteni. Nikoli ne »stojimo za besedo« ali »navajamo in zahtevamo«, ko gre za vrstice, ki obljubljajo preganjanje, kot je 2 Timoteju 3:12 »Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu.«

Vendar z veseljem izbiramo tolažilne besede, ki jim lahko verjamemo. To neuravnoteženo branje svetih spisov lahko povzroči selektiven spomin, v katerem obtožujemo Boga, ko pride do težav, kljub temu, da Sveto pismo pogosto govori o preizkušnjah, s katerimi se morajo soočiti verniki. Morali bi moliti za moč, da bi premagali preizkušnje, namesto da bi se jezili na Boga, ko se pojavijo, ali pričakovali neprekinjen blagoslov, ker smo kristjani.

Za večino nas, ki to beremo, obstajajo ljudje, ki so morali premagati veliko hujše preizkušnje, kot smo se soočili vi ali jaz, vendar so se vrnili, da bi slavili Boga in pričevali. Misijonarji morajo prenašati velike stiske ter ohraniti vero in naravnanost hvale.

Rešitev duše in fizična ozdravitev telesa sta temeljni Božji obljubi vernikom. Bog zelo rad daje druge blagoslove, vendar ti dodatki niso upravičenja. Včasih bomo doživeli neuspehe, medtem ko se zdi, da so očitno nemoralni ljudje deležni nenehnega uspeha in pridobitev. Ne pozabite, da nam kot vernikom posvetni uspeh ni obljubljen. Živimo za tisto, kar je pomembno večno in na drugi strani.

Ne moremo priti s stališčem, da nam je Bog karkoli »dolžan«. Ta odnos človeka pripravi do razočaranja in zamere do Boga, ko pridejo neizogibne življenjske stiske.

 

To niso nebesa

Zemlja je mešanica nebeškega, človeškega in demonskega vpliva ter prevzema značilnosti vseh treh. Čeprav nam Bog daje svojo besedo in ima angele, ki dobro vplivajo na nas, se soočamo tudi s prevarami satana in demonov, ki s svojim umom poskušajo zapeljati ljudi. Pričakovati, da bo zemlja kot nebesa brez napak, je enostavno nerealno. Bolje se je zahvaliti Bogu za njegovo odpuščanje, ker nam je omogočil vstop v nebesa in živeti večno življenje v miru, kjer bo stisk tega sedanjega sveta za vedno konec.

 

Ali se res želijo vrniti?

Ko ljubljena oseba umre, lahko tesnoba povzroči, da preživeli bližnji prijatelji in družina vpijejo k Bogu, kako nepošteno je, da je vzeli tako čudovito osebo. Čeprav je za nas boleče, se moramo spomniti, da so tisti, ki so umrli z vero v Kristusa, zdaj veliko srečnejši na drugi strani. Morda jim je bila sredi smrti celo dana možnost, da se vrnejo v svoje telo in življenje na zemlji, vendar so se raje odločili, da bodo s Kristusom, kar je »veliko bolje« (Pismo Filipljanom 1:23).

Izaija omenja, da Bog dovoli, da pravični umrejo, da lahko vstopijo v zadnji počitek stran od zla in trpljenja zemlje.

Izaija 57:1 »Pravični izgine, pa si nihče ne vzame k srcu, zvesti ljudje so pobrani, pa nihče ne razume; da, pred hudobijo je pobran pravični.« On je vstopil v Božji mir.

Svoje ljubljene moramo osvoboditi, da uživajo v nebeškem počitku, in si prenehati želeti da bi se vrnili nazaj ali se jeziti na Boga, ker jih je vzel ob času, za katerega naše omejeno razumevanje meni, da je »prezgodaj«.

 

Vsi ljubeči? Brezpogojna ljubezen?

V krščanskih krogih se običajno uči, da je Bog vseljubeč in ljubi človeštvo z brezpogojno ljubeznijo. Ta pogled pa se ne zdi realističen, če beremo celotno sveto pismo. Na primer, Bog se je odločil ljubiti Jakoba in sovražiti Ezava. Če bi bila Božja ljubezen brezpogojna, bi namesto tega ljubil oba.

Malahija 1:2-3: »Ljubim vas,« govori Gospod, vi pa pravite: »S čim si nam izkazal ljubezen?« »Mar ni bil Ezav Jakobov brat,« govori Gospod, »in vendar sem ljubil Jakoba, Ezava pa sem sovražil.«

Janez 13:23 enega od dvanajstih učencev izpostavi kot »tistega, ki ga je Jezus ljubil«. Če ima Bog brezpogojno ljubezen do vseh enako, zakaj bi potem Sveto pismo trdilo, da je Jezus enega učenca ljubil bolj kot druge? Očitno je ta učenec izpolnjeval več pogojev, da se bo Božje srce odprlo proti njemu v primerjavi z drugimi prijatelji.

Daniel je omenjen kot »mož, ki so ga angeli zelo ljubili«:

Daniel 10:11: In [angel] mi je rekel »Daniel, mož ljubljeni, bodi pozoren na besede, ki ti jih govorim, in stopi tja, kjer si stal, kajti zdaj sem poslan k tebi.« Ko je z menoj to govoril, sem tresoč se vstal.

Božja ljubezen temelji tudi na času. Med življenjem na zemlji nam daje nekaj časa, da se ponižamo, pokesamo in sprejmemo Kristusovo odpuščanje. Če oseba ignorira ali zavrne to ponudbo do časa smrti, ostane samo Božja jeza. Ljubezen je pogojena s tem, da se oseba pokesa pred iztekom njenega časa, pred odhodom v večnost.

Čeprav Bog kaže in govori o svoji ljubezni skozi vse Sveto pismo, ne trdi, da je VSE-ljubeč ali da ima brezpogojno ljubezen.

Božje odpuščanje je veliko, vendar hoče videti kesanje in obžalovanje. Ne daje neomejenega odpuščanja tistim, ki se bodo odločili ostati v grehu in uporu. Bog ima standarde in pogoje.

Izaija 45:7 »Delam svetlobo in ustvarjam temo, narejam mir in ustvarjam gorje, jaz, Gospod, delam vse to.«

Bog je ljubeč in dober, vendar obstaja tudi druga stran Boga. Svetost in jeza proti grehu. Če torej odgovorim na vprašanje, kako lahko Bog trdi, da je vseljubeč, pa vendar dopušča takšno bolečino?? Bog ni nikoli trdil, da je vseljubeč; njegova ljubezen ima meje in Bog ima druge vidike, kot sta sodba in svetost, ki ju prikazuje, ne le vseljubezen.

 

Tudi Bog trpi

Bog daje zgled v trpljenju, zavrnitvi in ​​izdaji, ki jo je doživel njegov sin Jezus Kristus. Bog ne sili človeštva, da doživi kaj hujšega, kot se je zgodilo Njegovemu lastnemu Sinu. Ko umre nedolžni otrok, se spomnite, da je umrl tudi Božji nedolžni Sin in Bog je deležen žalosti.

Bog čuti bolečino zavrnitve, ko ga ne ubogamo in sledimo motnjam in drugim idolom. Božja čustva so veliko močnejša od naših in ko trpimo, on čuti enako bolečino v sebi. To je moč njegove ljubezni. Skozi preizkušnjo nikoli ne gremo sami. Bog čuti našo bolečino, vendar na še močnejši način, kot mi. Pogosto mislimo, da je Bog odmaknjen, ker ga ne vidimo ali čutimo, in pozabljamo, da je še vedno z nami v naših stiskah, sočustvuje in čuti bolečino tako kot mi.

 

“Tesnjenje” in svobodna volja

Najpogostejša obramba Božje dobrote kljub trpljenju, ki so jo teologi v zgodovini postavili, se osredotoča na svobodno voljo. Da ne bi znova odkrivali kolesa, bomo v tem članku porabili manj časa za argument o svobodni volji, vendar bi morali o njem na kratko razpravljati in ubrali bomo inovativen pristop.

Skozi Sveto pismo vidimo, da je velik del interakcije med Bogom in človeštvom povezan z grehom. Biti obsojen za greh, se pokesati greha, prejeti Božjo milost za pokritje greha. To je glavni fokus Boga.

 

Zakaj nas je torej ustvaril z zmožnostjo napačne izbire?

Zdi se, da bi bilo »goljufanje«, če bi Bog ustvaril popolno bitje, ki bi vedno izbralo prav, ne da bi ga bilo treba preizkusiti. Ne pozabite, da je bil Jezus rojen in ne ustvarjen, zato je v sebi vseboval več Božjega bistva in je bil sposoben popolnoma ubogati. Za nas ostale, ljudi in angele, se naše duše začnejo med svetlobo in temo in edini način, da pridobimo svetlobo, je, da se podredimo Bogu in sprejmemo prave odločitve.

Resnično ne bi nosili nobene luči, če bi bili prisiljeni in primorani, da se vedno pravilno odločimo. Preizkušnje in izbire na zemlji so tisto, kar omogoča Bogu, da dokonča prvi korak stvarjenja in loči svetlobo od teme v nas (Geneza 1). Tega ne bi bilo mogoče storiti brez proste izbire. Bili bi kot roboti in neživi predmeti, ki ne bi bili ustvarjeni po  Božji podobi.

Odlomek v Genezi je treba razumeti duhovno, kot da se nanaša na notranjo svetlobo, ne na naravno svetlobo. Dan zavzema dve tretjini, noč pa eno tretjino. Tako je dve tretjini angelov ostalo zvestih luči, tretjina pa je sledila Luciferju. Dva koraka naprej in en korak nazaj, kakšen je lahko pogosto boj proti trdnjavam greha. Toda svetloba ima vedno večjo moč, če jo iščemo.

Očitno torej Bogu ni bilo mogoče ustvariti popolnega razsvetljenega človeka, ne da bi prekršil lastna notranja načela. Bistvo Boga Očeta je, da je on Ustvarjalec pravil pred vsem drugim. Njegovi zakoni prinašajo strukturo v vesolje. Materialni svet temelji na natančnih pravilih, kot je gravitacija, ki jih je mogoče vsakič predvideti z matematiko.

Tudi duhovni svet ima svoje ustaljene zakone. Bog ne bo kršil svojih notranjih načel samo zato, da bi dobil nekaj, kar hoče. Bog mora to narediti tudi na težji način. Bog ne bo kršil svojih lastnih pravil in potem pričakoval, da jih bo stvarstvo upoštevalo. On nas vodi z zgledom.

Očitno so bili tudi angeli prvotno ustvarjeni s svobodno voljo, kar dokazuje Luciferjev upor. Vendar so bili angeli v nebesih že preizkušeni in so zdaj »pritrjeni« na pot svetlobe. Prav tako se demoni ne morejo več pokesati, vendar so njihovi duhovi obtičali v temi.

Sveto pismo govori o »pečatenju« v knjigi Razodetje. Božji služabniki so zapečateni na svojih čelih, kar jih ščiti pred možnostjo, da bi se pozneje pokvarili. Podobno so tisti, ki so sprejeli znamenje zveri na svoje čelo ali desno roko, zapečateni s tem znakom v temi in se od njega ne morejo spremeniti. Božji končni cilj je imeti nebesa, polna vernikov, ki so »zapečateni« v poslušnosti in so premagali temo, ki je bila v njih.

Ob spominu na število 666 ga pogosto enačimo s satanom in popolnim zlom. Glede na Razodetje 13 pa je to število MAN. Številka 666 je preprosto človeško bitje, ki deluje ločeno od Boga. Kristusovo število glede na analizo (gematrijo) njegovega imena v izvirni grščini je 888. To je zato, ker je Kristus vzel svojo človeško naravo 666 in jo ohranil vedno povezano z Jodom ( prva črka YHWH in nadomestilo za sveto ime) ki zapolni vrzel v glavi 6 in zaključi zgornji krog, tako da se vsaka 6 spremeni v 8. Človeško 666 je povezano s tremi Božjimi osebami . . . ustvari novo osebo v Kristusu 888.

 

Nepravičnost vesolja

Vesolje samo je zasnovano tako, da je prvotno načelo nepravičnosti. Gravitacijski zakon pomeni, da bodo največji predmeti kopičili več materiala in postali še večji. Medtem bodo manjše stvari, kot so asteroidi, sčasoma izginili. To je popolnoma nepošteno, a kljub temu ima za posledico lepoto, ki jo vidimo v zvezdah. Bog bi lahko uporabil drugačno načelo in ustvaril vse enake velikosti, vendar »pravičnost« za Boga ni prednostna naloga, kot je pogosto za nas. Če bi bile vse zvezde enake velikosti in oddaljenosti, bi bilo vesolje precej dolgočasno. Nekaj ​​neenakosti ustvarja raznolikost, zaradi katere je lepo.

Morda je Bog to načelo uporabil tudi kot odraz svojega odnosa do stvarstva, ki je neenakopraven odnos.

Enako načelo velja za bogastvo. Premožni lahko zlahka vlagajo ali ustanovijo podjetja, medtem ko imajo revni morda dovolj le za hrano in najemnino, ne da bi jim ostalo dovolj za vlaganje za razmnoževanje, zaradi česar so ujeti na isti ravni.

Kot ljudje morda cenimo poštenost in enakost, vendar se zdi, da Bog temu ne pripisuje enake teže. Bog ima rad, da je svet nekoliko nepravičen in da se mi odločimo prostovoljno pomagati drugim. Svet bi bil dolgočasen, če bi bili vsi enako nadarjeni in uspešni, tako kot bi bilo vesolje dolgočasno, če bi bile vse zvezde enake barve in svetlosti.

 

Ali je Bog ali satan ustvaril komarja?

Ta zadnji del je bolj špekulativen, vendar predstavlja možnost, da se v nebesih v zakulisju dogajajo nekatere stvari, ki jih ljudje morda nikoli ne bomo vedeli. Razmislite o tej možnosti:

Ko je Bog obstajal sam zunaj časa, je obstajala le svetloba, ker se Bogu ni nič uprlo, da bi ustvarilo »senco«. Tema je prišla iz Luciferjevega upora. Čeprav je Bog stvarnik, je vesolje nastalo kot pretežno tema z le majhnimi točkami svetlobe, kar je v nasprotju z Božjo naravo.

To nakazuje, da je Lucifer začel svoj upor, preden se je stvarjenje končalo. Morda je posegel v nekatere načrte stvarjenja, kar je povzročilo delno pokvarjenost semena, ki je postalo veliki pok. Medtem ko vesolje odseva Božji red, odseva tudi satanovo nasilje in pokvarjenost.

V Jobu 15:15 piše, da tudi nebo (zvezde/nebo) ni čisto v Božjih očeh. Edini način, da bi se to lahko zgodilo, je, če bi Lucifer posegel v seme stvarstva pred velikim pokom.

V Genezi 1:26 Bog pravi: »Ustvarimo človeka.« Ta beseda, ki je tukaj prevedena kot Bog, je »Elohim«. Ta beseda je v izvirnem besedilu v množini in se na drugih mestih pogosto nanaša na »bogove«, »angele«, »mogočneže«, ne vedno le na primarnega Boga.

Verjamem, da »nas«, ki nas Bog omenja, vključuje svoje angele kot oskrbnike, ki pomagajo graditi in ustvarjati v skladu z Božjim ukazom. Pomislite na sodobno gradnjo. Lastnik, ki financira gradnjo objekta, ni tudi tisti, ki nanaša omet in cement, zabija žeblje itd. Ta dela prenese na zaposlene in izvajalce. Ne razumem, zakaj pričakujemo, da je Bog sam naredil vse delo pri ustvarjanju vesolja in ne bi dovolili, da bi angeli pomagali. Povsod po Svetem pismu Bog izbira človeške in angelske služabnike, s katerimi običajno dela, namesto da bi delal stvari sam. Bog bi lahko določil glavni red in standarde oblikovanja za stvarjenje in dovolil angelom več manjših področij presoje znotraj Božjih širokih meja. Lucifer je očitno šel izven teh meja.

Razmislite o tej možnosti: vsaki angelski ekipi je bila dodeljena vrsta živali, ki naj bi pomagala pri ustvarjanju po Božjem vzorcu, in oskrbovalo del zemlje. Lucifer je sodeloval pri ustvarjanju kače. Bog je nameraval, da bi vsa ta bitja živela v harmoniji, toda zaradi Luciferjevega ponosa in njegovih uporniških angelov so šli izven Božjega dovoljenega vzorca in svojim živalim dodali nepooblaščene lastnosti, da bi jih naredile ostre in bojevite, s čimer bi jim dali premoč, kar je povzročilo oboroževalno tekmo vrste. Želeli so, da bi njihove stvaritve prevladovale nad vsemi kreacijami angelov.

Verjamem, da prilika o pšenici in ljuljki (Matej 13:24-30) ponazarja nekaj takega. Satan je posejal ljuljko po polju in je ni bilo mogoče izruvati do žetve ob koncu časov. To bi lahko pomenilo, kako so on in njegovi partnerji padli angeli pokvarili dele stvarstva, za katere so bili odgovorni. Bog ni mogel obrniti stvaritve, ne da bi pri tem poškodoval tudi vse njene »dobre« dele, in proti pokvarjenosti se moramo boriti do konca dobe, ko bo Bog uničil stara nebesa in zemljo ter ju nadomestil s svojim popolnim novim stvarjenjem. Mi ne vidimo tega, kar se dogaja v zakulisju in ljudje samo obtožujejo Boga za vsako težavo, ne da bi pomislili, da dela vse, da povrne dobroto na zemljo.

Tako da, komarja je verjetno ustvaril satan. Prvotno bolj miroljubna Božja zasnova, podobna kresnici, ki jo je satan nato sprevrgel v zlonamerno spremembo. Čeprav hudič ni zelo ustvarjalen, rad izkrivlja red, ki ga je ustvaril Bog. Tudi ljudje naredimo isto, kot pri covidu, za katerega se je pokazalo, da je nastal v laboratoriju, in drugih GSO.

Jobova knjiga razsvetljuje, kako ljudje ne vidimo, kaj se dogaja v nebesih v zakulisju. Job je mislil, da je Bog do njega nepravičen, vendar se ni zavedal, da obstaja kupčija med Bogom in satanom, da bi dovolil njegovo trpljenje, in ko je ostal zvest Bogu, je bilo vse, kar je imel, obnovljeno dvojno. Vendar Bog niti na koncu knjige ni nikoli povedal Jobu, zakaj je povzročil njegovo trpljenje. Nekateri razlogi, zakaj Bog dopušča trpljenje, bodo znani šele, ko pridemo na drugo stran.

 

https://www.gatewaysofhislight.com/20/24/why_god_allows_suffering/