PRIČEVANJA

30. nov. 2024

Nevenka - NE BODITE ŽALOSTNI, KAJTI GOSPODOVO VESELJE JE VAŠA MOČ

 


»NE BODITE ŽALOSTNI, 

KAJTI GOSPODOVO VESELJE JE VAŠA MOČ.«

Nehemija 8:10



ZA VSE, KAR MOLITE IN PROSITE VERJEMITE,

DA STE ŽE PREJELI IN SE VAM BO ZGODILO

(Marko 11:24)

 




 

Rojena je bila 19. aprila 1932. Ko je bila stara 9 let, deklica v začetku pubertete, se je začela druga svetovna vojna. Takrat je živela v Polju pri Ljubljani, skupaj s svojo mamo in očetom, mlajšim bratom in starejšo sestro, ter z dvema pol sestrama, ki ju je oče kot vdovec pripeljal v ta novi zakon.

Oče je bil strojevodja na vlaku, mati pa se je preživljala s prodajo jajc in vsega, kar je pridelala na svojem vrtu. Niso živeli kot bogataši, a vseeno so imeli za vsakdanji kruh.

Toda vojna je prinesla svoj davek. Včasih ji je oče naročil, naj počaka ob progi in takrat ji je vrgel kak večji kos premoga iz vlaka, da ga je lahko odnesla domov in so imeli za kurjavo. Kot mlado dekle je potrebovala hrano za pravilni razvoj v času pubertete, vendar tega, kar imajo otroci danes, v preobilju, ona ni imela.

Včasih je morala odnesti kruh, ki ga je mama zamesila doma, v peharju v pekarno, da bi ga tam spekli v krušni peči. Enkrat se ji je drobceni, kakor je bila zgodilo, da ji je ves shajani kruh padel na tla, na srečo delno na prtiček, s katerim je bil pokrit. Ustrašila se je in seveda pobrala testo, ga kolikor je bilo mogoče očistila od nesnage in ga odnesla v pekarno.

Njeni pol sestri sta bili malo starejši od nje. Ena je bila kuharica v nemški kuhinji, ena pa je odšla v partizane. Tista, ki je delala v kuhinji, je včasih za ceno življenja vzela kaj skuhanega ali pečenega iz kuhinje, kjer je delala, da je odnesla domov mačehi in svojim sestram ter bratu. Življenje takrat ni bilo ne lahko niti varno, tako da je bilo tudi šolanje v tistem času okrnjeno.

Govorila mi je o tem, da je kasneje hodila v šolo v Ljubljano, k nunam. Verjetno v 1 in 2 gimnazijo, glede tega je nisem nikoli natančno spraševala. Nune so se ji zelo zamerile, ker ji niso dovolile, da ima skodrane in urejene lase. Ona je hotela biti lepa in urejena, saj je bilo to v njeni naravi, nune pa so zahtevale od nje, da je ponižna in preprosta. Takrat se ji niso zamerile samo nune ampak tudi Bog, ki so ga predstavljale.




Po vojni je prosila svojo mamo, da bi jo šolala za obrtnico – ročnih del. Bila je oblikovalsko zelo nadarjena in ustvarjalna in že takrat zelo ambiciozna. Vedela je kaj hoče doseči v življenju, a žal se ji ta želja ni nikoli uresničila. Mama ji je rekla, da nima denarja za njeno šolanje.

Mladi so po vojni odhajali na delo v brigade. Tam se je spoznala s svojim bodočim možem, mojim očetom, ki je prišel v Ljubljano skupaj s svojim očetom in materjo iz Reke, kjer je oče delal kot graničar. Ravno v času, ko so prišli v Ljubljano so bombardirali železniško postajo. Preživeli so.

Oba sta bila še zelo mlada. Po koncu brigadirskega dela sta se oba zaposlila in se poročila. Ko sem se jaz rodila, je bila mama stara 19 let, oče pa 21 let. Živela sta v začasni nastanitvi pri njeni pol sestri, ki je bila v času vojne partizanka. Odstopila jima je mrzlo, za silo pokrito verando. Rojena sem bila 8 marca, en mesec prezgodaj. Tam sta me previjala pod odejo, ker je bilo na verandi zelo mrzlo. Kasneje ju je mamina pol sestra nagnala iz stanovanja, grozeč jima s pištolo.

Mama se je zaposlila v Vino Koper na Gosposvetski ulici v Ljubljani, kjer sta tudi dobila novo stanovanje. Kmalu zatem, dve leti za menoj, se je rodil moj brat. Sedaj smo bili štirje. Kasneje je moja mama zamenjala še več služb. Delala je v podjetju Volan na Celovški cesti, kasneje pa in mislim, da je bila to njena zadnja služba, v Tekstil-u v Ljubljani.




Preselili smo se na Aleševčevo ulico v Šiški, v šolo pa sem hodila v Zvonka Runka, kar precej peš hoje od doma. Medtem, ko smo živeli v tej več stanovanjski hiši, sta začela z očetom varčevati za novo, svoje lastno stanovanje. Kmalu za tem, ko smo se vanj preselili, na Ljubeljski ulici 25, se je rodil moj najmlajši brat. Takrat sem bila stara 15 let. Oče je bil zaposlen v Litostroju, ki je bil le nekaj korakov dlje od našega bloka. Bil je programer. Spomnim se, kako je domov nosil raznobarvne preluknjane kartice, na katere so delali programe.

Pred svojim 30 letom starosti je moja mama zanosila. Zelo se je veselila te nosečnosti in z veseljem pričakovala bližajoče rojstvo svojega tretjega otroka. Toda žal, so se stvari nepričakovano zapletle. Mala deklica je prišla po hudem, mučnem in bolečem porodu na svet mnogo prezgodaj. Kmalu po porodu je umrla. Za mamo je bila ta izguba zelo boleča. To bi bila naša Tea.

Ko sem ji enkrat hotela obrazložiti, da je njena hčerka živa in v Nebesih pri Bogu, je bila njena reakcija grozna. Ni mogla razumeti, da sem jo hotela razveseliti s tem, tudi zame novim spoznanjem.




Pri 23 letih sem se poročila in odselila iz družinskega doma in iz Ljubljane. Moja mama, ambiciozna kot je bila, se je skupaj z očetom odločila da bosta gradila hišo. Medtem se je odselil tudi moj malo mlajši brat, in ko so se preselili v Ivančno gorico, so to stanovanje v Ljubljani prodali.

Uživala sta, ker sta sedaj lahko imela vrt, ker sta imela malo brajde s trto, nekaj sadnih dreves in čudovite sosede. Ljudje so jih imeli radi, posebno njo. Žal pa sta hišo zgradila na kreditih, saj denarja od prodaje stanovanja ni bil dovolj. Mama je hotela majhno hišo, oče veliko. Veliko truda sta vložila v gradnjo.



Nekaj let sta uživala v občutku, da imata končno svojo hišo, svoj vrtiček, svoje življenje izven mesta, toda življenje se je zelo hitro obrnilo naokrog in zgodila se je nenadna očetova smrt. Rojen je bil 8. decembra 1927, umrl pa je 8. februarja 1999, v 72 letu starosti. Mama je ostala sama z vsemi krediti za hišo. Bilo ji je zelo težko, ker ga je izgubila, po njenem mišljenju mnogo prekmalu. Nedolgo za tem se je tudi upokojila, kar je še dodatno obremenilo njeno finančno preživetje.




Kmalu zatem se je v hišo vselil tudi njen sin, moj brat rojen dve leti za menoj, ki se je medtem razvezal od svoje žene, s katero je imel sina. Ni bil dober do mame, ker je večkrat pregloboko pogledal v kozarec in bil do nje grob. Trpela je, vendar je vztrajala v svoji težko prigarani hiši.

Ko se je bližal čas njenega 80 leta, in ker je imela težave z nogami, sem ji po vztrajni molitvi zanjo in iskanju primernega bivališča, našla možnost preselitve v Varovano stanovanje poleg doma ostarelih v Trebnje. Nikoli si ni želela zapustiti svoje hiše, a jo je morala, po sili razmer. In preselila se je. Kakor mi je o tem govoril sin, tega ni mogla nikoli preboleti.

Verjamem, da je potrebovala nekaj let, da se je vsaj malo navadila na to, da mora kot lastnica velike hiše, ki jo je z velikim trudom zgradila, sedaj živeti v garsonjeri, za katero je morala plačevati najemnino. Veliko je pletla, predvsem male pletene okrasne copatke za vse in vsakogar, ki so jo obiskovali ali ji služili na tak ali drugačen način. Hrepenela je le po enem, da bi jo ljudje imeli radi in ker je bila zelo zgovorna in družabna, si je tudi tukaj hitro pridobila nove prijateljice.

Vendar si resnično ne predstavljam, da nebi imela naše drage sorodnice Marije, ki jo je pogosto obiskovala, ji delala družbo, se z njo nasmejala in pogovorila. Vedno ji je pomagala urediti stvari v povezavi z zdravniškimi pregledi in napotnicami, jo celo prevažala kolikor je bilo to v njeni moči, skratka kakor je mama vedno govorila: »Moja zlata Marija.« Zelo sem ji hvaležna, ker jo je iskreno ljubila in ji bila ljubeča prijateljica, ki jo je vzpodbujala kadarkoli se je počutila osamljena. Včasih ji je prinesla iz slaščičarne tortico, včasih domače piškote, včasih domač kruh ali kaj drugega, česar se je mama vedno zelo razveselila. Temu se reče zvestoba in žrtvovanje za druge.

Moj starejši brat je ni v njenem novem stanovanju nikoli obiskoval. Se je pa popolnoma drugače izkazal njen mlajši sin, ki ga je rodila pri 32 letih, moj 15 let mlajši brat. 12 let je vztrajno skrbel zanjo, ji vozil »fasnge,« jo vsakih 14 dni obiskoval skupaj s svojima hčerama in svojo drugo ženo.  (Živi v Primorju). Ko pomislim na to, da so jo takrat , ko ga je nosila v svojem telesu komaj prepričali, da ga ne splavi in ji govorili, da ji bo na stara leta še kako prav prišel. In prav to se je zgodilo.

Spomnim se, ko sem bila majhna deklica, je vse, kar je bilo mogoče, za nas otroke sama spletla. Bila je odlična in vrhunska štrikarica. Vse, kar je pletla je bilo iz raznih revij, tudi iz Burde. Vse njene prijateljice so jo občudovale zaradi njene spretnosti z ročnimi deli. Spomnim se, kako mi je enkrat govorila, da sta se z očetom sprehajala po parku v Tivoliju v Ljubljani, jaz pa sem se igrala v peskovniku. Nato sem polno kanglico mivke stresla v voziček, kjer je ležal moj brat, ker sem si želela, da bi se tudi on igral z mivko. Po vsej verjetnosti sta me takrat zelo okregala. Takrat sem imela nekaj čez dve leti.

Spomnim se, kako je moj oče rad hodil v hribe, zato smo med vsakimi šolskimi počitnicami vedno odšli najprej na dopust na morje, nato pa v hribe, na Soriško planino. Od takrat imam lepe in manj lepe spomine.

Ko smo bili eno poletje na otoku Rabu, v Loparju v kampu, saj smo veliko kampirali, in je bil moj najmlajši brat še majhen, so ga izgubili. Ni ga bilo nikjer. Hodila sem po vodi ob obali, ča je mogoče kje padel v vodo. Na koncu koncev so ga našli kako tava ves utrujen, ne da bi vedel kam gre in kam bo prišel, ko ga je mama našla in vprašala: »Kje si pa bil,« je dvignil rokico in rekel: »Tam.«



V zadnjem času je imela precej težav s prebavo, krče in bolečine, vendar niso nikoli našli vzroka, zakaj se ji to dogaja. 11. oktobra je šla po posredovanju naše drage sorodnice Marije na kolono skopijo, da končno ugotovijo pravi vzrok njenih težav.

Z mamo sva imeli zelo težke pogovore. Najini telefonski pogovori so bili vedno zelo kratki. Vem da je bil vzrok za to duhovne narave, ker sem bila jaz kristjanka in je bil v meni Božji Duh. Težko mi je bilo zaradi tega.

Odločila sem se, da bom začela z bolj intenzivno duhovno bitko v molitvi in zastopanju v molitvi zanjo in za moje bližnje. Glede na Sveto pismo sem se vse bolj in bolj zavedala, kaj in kdo sem v Kristusu in da sem edina v naši družini, v kateri je nadnaravna moč, da stojim v vrzeli za moje bližnje pred Bogom.

Veliko sem molila s svojimi besedami in v molitvi v drugih jezikih. Včasih po več ur. Vedela sem, da je v meni moč da onemogočam te sile, ki mučijo moje bližnje in jih držijo v duhovnem, duševnem in fizičnem suženjstvu.

Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. (Janez 10:10).

Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. (Luka 10:19).

Nobeno oblikovano orožje ne bo uspelo proti tebi, in vsak jezik, ki se bo na sodbi vzdignil proti tebi, boš obdolžila. To je dediščina Gospodovih služabnikov in njihova pravičnost je od mene, govori. (Izaija 54:17).

Veliko sem brala in prevajala stvari o duhovnem bojevanju, in vsak večer in vsako jutro bila v intenzivni zastopniški molitvi.

Počasi sem začela opažati, da so se pogovori med mamo in menoj začeli spreminjati. Postala je bolj umirjena. Pogovarjali sva se brez jezne prekinitve, do katere bi prišlo brez pravega fizičnega vzroka. Enkrat me je celo poklicala in se mi opravičila, kar se v najinem skupnem življenju ni nikoli zgodilo. Skratka končno sva se lahko pogovarjali kot hčerka in mama. To mi je bilo resnično v veliko veselje in vedela sem, da je bil Bog na delu.

Nedolgo nazaj mi je sporočila, da bo odšla na kratek dopust v Koper, k svoji bivši snahi, oziroma materi njenih vnukinj. Veselila sem se, da bo malo spremenila svoje vsakdanje okolje, čeprav me je malo skrbelo, kako bo prenesla dolgo vožnjo do tja. In v soboto 9. novembra se je odpeljala  proti Kopru. Vedela sem, da je bila v dobrih rokah, zato sem bila brez skrbi.

18. novembra popoldan mi mlajša hčerka sporoči: »Babi je v Izolski bolnišnici. Je neodzivna.«

Skozi misli so mi za hip prišle besede: »Ampak Gospod, ti si mi obljubil, da bo ona odrešena.«

V naslednjem trenutku sem začutila kakor bi se zgodil duhovni klik v mojem trebuhu. To je mesto, kjer prebiva Sveti Duh v osrčju vsakega na novo rojenega kristjana. Iz mojih ust je začelo »vreti«, neustavljivo vreti. Vrstile so se besede vere, ena za drugo, svetopisemske obljube in stihi, izpovedovanje avtoritete v imenu Jezus nad vsemi deli teme:

»Moja mama ne bo umrla, ne, živela bo in pripovedovala o Gospodovih delih!« To je znova in znova prihajalo iz mojih ust. Bila sem glasna. Bila sem odločna. Ni mi bilo mar kaj si mislijo sosedje o meni. Borila sem se zanjo kot levinja za mladiča.

»Satan, ti veš, da imam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič mi ne bo škodovalo. Zato prihajam proti duhu smrti in ga onemogočam v imenu Jezus.« To sem izgovarjala večkrat in vse, kar je sledilo tem besedam. Bile so Besede temelječe na Svetem pismu, besede, ki so imele moč in so bile brezkompromisne.

»Nobeno oblikovano orožje ne bo uspelo proti moji mami, in vsak jezik, ki se bo na sodbi vzdignil proti njej, bom obdolžila. To je dediščina Gospodovih služabnikov in njihova pravičnost je od mene, govoriš Ti, Gospod.«

»Duh smrti, nimaš pravice nad njo, Jezus Kristus iz Nazareta je plačal odkupno ceno zanjo. Ona je Njegova last. Nimaš pravice, da jo vzameš pred časom, ki ga je Gospod Bog določil zanjo. Izgini, poberi se od nje v imenu Jezus!«

Samo Gospod Bog je tisti, ki lahko odloča o času njenega odhoda v večnost. Poberi se od nje v imenu Jezus!«

»Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1 Korinčanom 15:55).

Satan, Jezusova kri te je premagala, osramotila in razorožila na Golgoti, ti si poražen in nemočen, zato odidi takoj zdaj od moje mame, nimaš ne moči, ne legalne pravice, da posegaš v njeno življenje. Ona je Gospodova!«

»Moja mama ne bo umrla, ne, ona bo živela in Govorila o tem, kaj si ji storil.«

Zavpila sem: »Jezus, Davidov sin, usmili se moje mame!«

Izgovarjala sem vse, na kar me je spomnil Sveti Duh.

In tako sem bila v molitvi skoraj dve uri. Toda kmalu po tem ko sem začela, kakšne pol ure za tem me je preplavila radost, veselje, dobesedno sreča in prečudovit mir. Čudila sem se temu, kajti nikakor se ni ujemalo s situacijo v kateri sem bila. Najraje bi začela slaviti Gospoda in se mu zahvaljevati, ker je dober, ker na veke traja Njegova zvestoba. Danes vem, da se je že takrat zgodila duhovna zmaga, njej v dobro.

Jaz pa sem nadaljevala z zastopanjem in z izpovedovanjem v veri v Božjo Besedo, ki ima edina moč nad vsako sovražnikovo močjo.

In nato je prišel naslednji klic: »Odšla je.«

Nisem jokala, ni mi bilo hudo, v meni je sijalo nadnaravno upanje, ki bi bilo iz človeških ozirov nemogoče. V meni je bilo zavedanje: »Z njo je vse dobro. Verujem to. Bitka zanjo je bila izbojevana in je prinesla dober sad.«

Bil je zgodnji večer, ko se je vse to odvijalo. Telesno sem bila prijetno utrujena, duhovno polna moči, duševno pa v zavedanju: »Naredila sem najbolje, kar sem lahko. Dala sem vse od sebe. Zanašala sem se na Vsemogočnega in na Njegovo moč. Uslišal me je.«

Počasi sem se odpravljala v posteljo z mešanimi občutki v sebi, Sovražnik si je nadvse prizadeval, da bi vame vnesel žalost. Ni mu uspelo. Molila sem v jezikih.

Odšla sem v kopalnico, si umila zobe, se preoblekla za spanje in odšla v posteljo.

Rekla sem Gospodu: »Jutri te bom vprašala, kako je z mojo mami, Gospod.« Toda v meni je bila nuja in sklenila sem, da ga vprašam že pred spanjem. In storila sem to.

 

In govoril mi je: »Moja ljubljena, moje srce se veseli, ko vidim tvoje zaupanje do mene, ko vidim,  da veš, da ti bom govoril resnico. Ko vidim, da mi zaupaš, ko vidim, da se tvoje srce nagiba k meni, da prejme od mene in ne iz tega sveta, ampak od mene živega Boga odgovor.

Veš, ljubljena moja, danes je stala pred mano, in res, njena kolena so se upognila pred mano, in videl sem sijaj na njenem obrazu, ko je zagledala moje obličje, in spoznala je, da resnično obstajam, in da sem resnični, živi Bog.

In danes je spoznala, da si ji ti govorila resnico, in danes je spoznala, da si jo ljubila. In žal ji je bilo, za vse besede, ki jih je izrekla proti tebi in te ranila, in veš, usmilil sem se je. Ko sem jo videl takšno vso nebogljeno, v spoznanju grešnosti.

Njeno srce se je zlomilo pred mano in njeno kesanje je bilo močno. In to je bilo dovolj, in to je bilo dovolj, in to je bilo dovolj, da sem ji odprl Nebeška vrata.

Bodi potolažena moja ljubljena, kajti ona je sedaj pri meni. Ona je sedaj pri meni.

Zato ne boj se, in ne bodi žalostna, kajti tvoja mama je pri meni, je na varnem. Potolažena je in njene oči žarijo od veselja, ker je lahko vstopila v to, v kar ni nikoli verjela.

In veš kaj, srečala je svojo hčerko, srečala je svojo hčerko, srečala je svojo hčerko in spoznala, da si ji govorila resnico.

In vse to zaradi tega, ker nisi obupala, ker si verovala in ker si jo ljubila, in ker si vztrajala v molitvi zanjo. In prav te molitve so proizvedle njeno rešitev.

Zato ljubljena moja, bodi potolažena, kajti tvoja mama je v nebeškem Kraljestvu, pri meni.

Veseli se, veseli se hči Sionska, veseli se hči Sionska, kajti to je ena od tvojih trofej, ki si jih izmolila za nebeško kraljestvo.

Zato mirno spi, mirno spi v mojem ljubečem naročju, in ne skrbi, kajti ona je pri meni, na varnem in ji je dobro. Amen!«

Je Bog uslišal moje zastopanje in molitve za mamo? Seveda, saj bo vso večnost v nebesih govorila o tem, kaj ji je storil  Bog Jezus Kristus. 

Medtem ko mi je Gospod govoril, so solze lile iz mojih oči in se zlivale na blazino pod menoj. To so bile solze proizvedene iz velike ljubezni mojega Ljubljenega, ki je vedno z mano in mu brezpogojno zaupam. On je edini, ki mi govori čisto resnico. Ljubim ga.

Bila sem v popolnem miru in v tistem večeru po maminem odhodu v večnost, zaspala v Njegovem ljubečem naročju, brez kančka žalosti, v veliki radosti, da sem bila lahko Božja sodelavka v tej bitki za njeno večno dušo.

Naslednji dan sem Gospodovo sporočilo glede mame podelila tudi z mojimi otroci. Dala sem jim vedeti, da naj ne bodo žalostni, ker ji je dobro in je pri Gospodu v večnem Kraljestvu.

Komaj smo se malo navadili na to, da je odšla naša mami, in moji vnukinji, da je odšla njuna prababica, ko je kot iz jasnega udarila nova žalostna vest. Medtem ko se je vesela odpravljala domov na vikend dopust iz bolnišnice, je nenadoma umrla babica mojih vnukinj. Zdravniki so ji v bližnjih dneh nameravali opraviti operacijo na srcu. Nova bolečina je zadela njiju in njuno mamico, pa tudi mojega sina, ki je dolga leta živel v tej hiši.

Ena od vnukinj je kmalu zatem hudo zbolela, zato jo je sin vzel k sebi domov. Žal sta razvezana. V ponedeljek je zbolel tudi sin, oba na isti način v pljuča.

V torek so se v Prečni poslovili od naše drage Lade. Glede na letni čas je bil lep sončni dan in sonce je vsaj malo pogrelo užaloščena srca bližnjih, ki so jo izgubili in jo spremljali na njeni zadnji poti.

Sin je zelo zbolel. Od ponedeljka naprej smo se v molitvi borili zanj. Satan je vrgel nanj vso razpoložljivo artilerijo, da bi mu onemogočil odpeljati nas v sredo na mamin (babičin, prababičin) pogreb v Ljubljano. Toda naš Gospod dela čudeže.

V sredo nekaj čez 10 uro smo se odpravili proti Ljubljani; jaz, sin in njegova starejša hčerka, moja vnukinja. Vožnja do Ljubljane je minila hitro, ker smo se pogovarjali in obujali spomine. Sin je med vožnjo močno kašljal in njegov glas je bil hripav. Prej bi od takšni situaciji dihala čimbolj plitko, da se slučajno nebi okužila. Danes pa sem dihala z vsemi pljuči in rekla: "Satan, glej, nič mi ne moreš. Jezusova kri me varuje pred vsakim virusom in bakterijo. Nič ne moreš vreči name ali vame. Sem pod Božjo zaščito, pod zaščito imena Jezus. Nič nimaš v meni, kar bi lahko uporabil proti meni." 

Med potjo pa se je zgodila še ena urgentna potreba po molitvi, za snaho umrle, ki je začela krvaveti, a niso našli mesta krvavitve. Odpeljali so jo urgentno v Ljubljano v UKC, kjer so še pravočasno našli mesto počene aorte v njeni trebušni steni. Med vožnjo v Ljubljano so bile moje molitve usmerjene k nebeškemu Očetu, da da modrost zdravnikom in pravočasno oskrbo, da bo njeno življenje rešeno.

Parkirali smo na parkirišču na Žalah. Čeprav je tam pokopan moj oče, njegovi starši in sorodniki, tam nisem bila že dolgo. Ne maram hoditi na pokopališča.

Zbrali smo se pred mrliško vežico. Jaz sem vstopila vanjo samo toliko, da sem izrazila besede tolažbe mojemu bratu, njegovi sedanji ženi in njegovima hčerkama in zetoma. Ves preostali čas sem bila pred prostorom in se pogovarjala s sosedi moje mame, sorodniki in prijatelji.

Kmalu zatem smo se zbrali v žalni dvorani. Zame osebno ni bila žalna, čeprav je bil vpliv vseh žalujočih okoli mene močan, vendar nisem jokala. Niti poslušala nisem kaj govorijo. Pogovarjala sem se z Gospodom in bila v srcu popolnoma mirna.

Rekla sem mu: »Gospod, žal mi je, da oni ne vedo, kar vem jaz, da jim nebi bilo potrebno žalovati, kot žalujejo. O, Gospod, tako žal mi je ljudi, ki nimajo upanja in nimajo tolažbe v Tebi. Kako težko jim mora biti, ko se nimajo česa oprijeti, kar bi jim dalo večno upanje. Gospod, saj jim res ne preostane drugega kakor da jočejo. Ampak saj veš Gospod, jočejo bolj zaradi sebe, zaradi izgube, ki so jo doživeli. Glej, če bi poznali Tebe, bi v Tebi lahko danes videli upanje tako za mami, kakor zase, po svoji smrti, a glej, nimajo ga, ker ne verjamejo vate. O, Gospod, daj mi moči in priložnosti, da bom vsaj nekaterim od njih še lahko govorila o tebi, da bodo spoznali, da si Ti edina Pot, Resnica in Življenje in da brez Tebe nihče ne bo videl Božjega Kraljestva. Hvala Ti, ker si vsakomur namenil večno življenje pri Tebi, toda vsak se bo moral v svoji svobodni volji odločiti zate.« In tako sem se pogovarjala z Njim, dokler se nismo odpravili na mesto raztrosa.

Ponovno so zapeli nekaj pesmi, nato pa je eden od pogrebnikov vzel v roke žaro, v kateri je bil pepel in šel počasi čez od dežja mokro polje in medtem ko je obračal žaro, držeč jo za obroč, trosil pepel, ki je bil v njej. Malo me je stisnilo pri srcu ob misli na to, kaj ostane od človeka . . . . . . Ne glede na to kako bogat je, kako pomemben je, kako uspešen je, koliko je dosegel v svojem življenju, kako priljubljen je . . . . .




V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.« (1 Mojzesova knjiga 3:19).

»Prah se vrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.« (Pridigar 12:7).

Po opravljenem obredu smo se še malo pogovorili in slikali za spomin, nato pa smo šli vsaksebi.

Moja starejša hčerka nas je popeljala še do dedkovega groba (groba mojega očeta), ker je to hotela vnukinja, pa tudi sin, ki je bil ob času dedkovega pogreba v Celju v vojašnici s hudo gripo.

Nato smo odšli v en prijazen lokal na čaj, jaz, moja starejša hčerka, mlajša hčerka in njen prijatelj, moja vnukinja in sin.

Po tem ko smo se poslovili smo se sin in njegova hčerka odpeljali do Radohove vasi na pico, ker sta bila lačna in sin se je čedalje slabše počutil. Zvečer okrog 17 ure sem bila spet doma, vesela, da sem v tem dnevu spet lahko videla vse moje še živeče sorodnike.

Naše življenje se bo nadaljevalo brez naše najstarejše 92 in pol letne članice družine, ki je za 20 let preživela svojega moža, čeprav so ji kot 20 letni mladi materi, ki je prebolevala tuberkulozo rekli, da ne bo več dolgo živela, ker ima tako zelo slabo srce. Toda človek načrtuje, Bog pa izpelje sebi na slavo in čast.

Naj bo slavljen Gospod Bog, Izraelov Bog, ki opravlja čudovita dela, on edini. Naj bo slavljeno ime njegove slave na veke, naj se napolni z njegovo slavo vsa zemlja. Amen in amen. (Psalm 72:18-19).

Iz srca sem hvaležna bratom in sestram, ki so me podpirali v molitvi v tem času. Vem, da če nebi imela njihove molitvene podpore, bi vse te dni ne preživela v nadnaravnem blagoslovu, moči in zaščiti, kakor sem jih. Bog je dober, kajti če kdo Bog Oče ve, kaj je bolečina ob izgubi ljubljene osebe. Zato pravim, če veš, da nisi sam, če veš, da je s teboj Gospod Bog, če veš, da so s teboj iskreni in ljubeči bratje in sestre, potem lahko greš tudi skozi dolino smrtne sence, a izideš ven kot zmagovalec v Kristusu.

Dodatek.: Ljudje pravijo, pa tudi Sveto pismo, da bo človek po smrti pri Bogu le, če bo pred svojo smrtjo sprejel Jezusa kot svojega Odrešenika. Moja mama je to storila enkrat v svojem življenju, nekaj let nazaj, toda naprej od tega nisva nikoli prišli.

Jezus je rekel Nikodemu v Evangeliju po Janezu: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.«

 

Moja mami pred njenim stanjem neodzivnosti ni bila na novo rojena po Duhu. Kar se tega tiče ona ni imela vstopnice za v nebesa. Toda glede na vse raziskave, ki so jih naredili skozi ljudi, ki so imeli obsmrtne izkušnje in so se vrnili, so prišli do enega pomembnega odkritja. Namreč, v času, ko je človek v komi; je neodziven, in še ni dokončno mrtev – ni v GEHENI, kjer je končni kraj smrti iz katerega ni povratka, in tam ni več možnosti spreobrnjenja, kesanja, je v stanju kome (neodzivnosti), to še mogoče.

IN TU SE JE IZKAZALA ZASTOPNIŠKA MOLITEV SKOZI KATERO ME JE VODIL SVETI DUH, ZA REŠITEV VEČNE DUŠE MOJE MAME. IN GOSPOD JEZUS JO JE V TEM ČASU IN STANJU MILOSTNO SREČAL.

 


Od 14:01 naprej . . . . 


Od naše vožnje v Ljubljano, v sredo, je minilo že štiri dni. Jaz sem popolnoma zdrava.

V tistem jutru, 18.11.2024 mi je Gospod dal znak na nebu, ki sem ga razumela šele kasneje, po maminem odhodu v večnost.







Nad Gorjanci sem zagledala ležečo postavo. Kasneje je pri vznožju te postave začelo vzhajati sonce in iz mesta, kjer je vzhajalo sonce, je izšel križ. 

 

 

 

 

 

 

 

 


Ni komentarjev:

Objavite komentar