Charles Capps - KAJ JE IZBRAL JEZUS

 

Kaj je izbral Jezus

– uvod v molitev za tiste, ki trpijo

 Charles Capps

 

Mnogokrat težko razumemo, zakaj trpimo, zakaj Gospod, ki nas ljubi, dopušča trpljenje v naših življenjih in zakaj ne odgovori na naše molitve, ko ga vztrajno prosimo, naj spremeni situacije, ki nam povzročajo trpljenje. Mislimo celo, da je trpljenje znak, da nas je Gospod zapustil, se obrnil proti nam. Vendar trpljenje ni znak Gospodovega nezadovoljstva ali krščanske neposlušnosti.

Jeremija je tudi mislil, da se je Bog obrnil proti njemu Žalostinke 3:3, vendar je kasneje priznal, da Božja milost nikoli ne mine in da se njegova milost obnavlja vsako jutro: »Dobrota Gospodova je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo; nova je vsako jutro, velika je tvoja zvestoba.« (Žalostinke 3: 22-23).

Jeremija je trpel skoraj do smrti, lažno je bil obtožen izdajstva lastnega naroda, bil je pretepen, vržen v temnico, kjer je skoraj umrl, zaprt je bil v dvorišču samo ob kruhu in vodi, vržen v vodnjak, kjer se jev temi in mrazu pogreznil v blato, doživel je toliko okrutnosti in vendar se nihče iz njegovega ljudstva  ni zavzel zanj, kar je bila zagotovo še dodatna rana ob vseh bolečinah.

Nihče od nas si ne želi izbrati takšnega trpljenja in tolikšnega trpljenja, kot ga je doživel ta prerok. In Gospod tudi ne vodi vsakega svojega otroka skozi enake situacije. Mi si svojih situacij ne izbiramo sami – vsaj največkrat ne.

Poglejmo pa najprej, kaj je izbral Jezus za svoje življenje.

 

KAJ JE IZBRAL JEZUS?

 

Mi vsi imamo svoj dom. Zdi se nam ena od najosnovnejših dobrin za preživetje – in tudi je. Težko si predstavljam, kako je živeti brez doma: dom nam pomeni zavetje pred zunanjim svetom, pred ljudmi in naravo. Pomeni mir in počitek, varnost. Ena od najhujših stvari je, če ostaneš brez doma. Jezus pa je izbral življenje popolne revščine ( rojen v hlevu, kot otrok begunec, kot odrasel brez doma). Odrekel se je celo svojemu domu. »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« (Luka 9:58).

Kadar nas svet zunaj našega doma utrudi, prizadene, če naletimo na krivico, na nerazumevanje okolice, so naši domači tisti, od katerih pričakujemo razumevanje, podporo, tolažbo. Jezusa je svet zavračal huje kot nas, bil je deležen nerazumevanja, kritik, podtikanj, lažnih obtožb, krivic, preganjanja. Je imel podporo in razumevanje družine?

Niti njegovi bratje namreč niso verovali vanj. (Janez 7:5).

Če nimamo razumevanja pri svojih domačih, ga gotovo najdemo pri svojih prijateljih ali najbližjih sodelavcih. Se je Jezus lahko zanesel na kogarkoli od ljudi? Njegovi učenci so zaspali, ko jih je najbolj potreboval, ko je njegova duša ječala v agoniji in jih je prosil, da bi ga podprli v molitvi. Eden od njih, njegovih najbližjih sodelavcev, ga izdal in vsi ostali so ga zapustili in se razbežali.

Si lahko predstavljamo, kakšno osamljenost je trpel Jezus? Bil je eden edini – nihče mu ni enak, nihče ga ni mogel resnično spoznati in doumeti, kdo on je. Kdo bi lahko doumel, da je človek in Bog v eni osebi?

In kako je trpela njegova čista duša, v tem umazanem in brezbožnem svetu? Kako se počutimo mi, kadar smo med nevernimi? Če mi, ki smo grešni, trpimo v bližini greha, kako se je počutil On? En droben vpogled v trpljenje njegove duše daje njegova izjava: »O neverni in pokvarjeni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal?«

Kje mi najdemo tolažbo in oporo, če nas ne razumejo ne domači, ne sodelavci, ne prijatelji? Kje imamo ljudi, ki so nam najbližji? V cerkvi so ljudje, ki razumejo naše verovanje, poznajo istega Gospoda, razumejo naše upanje, podprejo nas z molitvami.

Jezus tega ni imel. Hodil je v shodnico in učil. Razumevanje in podpore pa ni bil deležen. Duhovniki, ki bi ga, glede na njihovo poznavanje pisma, morali prvi prepoznati kot mesijo, so ga obtožili, da dela čudeže s sovražnikovo močjo. Njega, svetega!

Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.« (Marko 3:22).

Kjer mi najdemo duhovni dom in podporo, je njega čakalo  podtikanje, lažne obtožbe, zavist, nerazumevanje, obtoževanje za bogokletje !!!.

Če mi nekomu naredimo veliko uslugo, smo po navadi deležni vsaj besede zahvale ali pa celo velike hvaležnosti. Če bi se takšen človek obrnil proti nam in nam delal, kar je hudo, bi nas to zagotovo zelo bolelo. Kaj pa so naredile množice ljudi, ki jim je Jezus pomagal? Mar niso vpili; Križaj ga, križaj ga – in izbrali raje Barabo kot njega?

Jezus je pretrpel tudi preganjanje s strani takratne oblasti in aretacijo, preizkušnjo, ki si jo le težko zamislimo.

Če pogledamo sedaj na Jezusovo življenje, kaj si je izbral Jezus? Življenje, ki je vključevalo vse možne oblike čustvenega trpljenja, duhovnega trpljenja in fizičnega trpljenja. In ko je že vse to prestal, bi mislili, da bi si izbral vsaj lahko in nebolečo smrt, kakor si jo želimo mi vsi ob svojem času. On pa si je izbral mučenje, sramotenje in križanje.

Njegovo življenje je bilo umiranje sebi na vsakem koraku, vsak trenutek, v vsaki situaciji, na vseh področjih življenja – ves čas ( ne samo na križu) je bil popolna pot, popolni zgled, popolna žrtev.

Ne pričakujte, da bom sedaj rekla, da se moramo mi odpovedati vsemu, kar nas na tem svetu osrečuje in v vsem slediti Jezusu. Takšne žrtve in takšnega odpovedovanja, tudi če izvzamemo Gospodovo daritev na križu, ni sposoben nihče od nas.

Nam Gospod daje dom, družino, prijatelje, skupnost v cerkvi, razumevanje do naše vere v družbi… dom, družino, prijatelje, skupnost v cerkvi, razumevanje do naše vere v družbi… To so njegovi milostni darovi  za naše življenje – ne želimo si jih zavrniti pač pa smo zanje hvaležni Bogu. Tako zelo smo zaščiteni na mnogih področjih življenja.

So pa situacije v naših življenjih, ko nam Gospod nekaj od tega vzame, ko dovoli trpljenje. Težko je trpeti, še težje pa je, ker ne razumemo, zakaj se nam to dogaja.

Eden od vzrokov za trpljenje so lahko napadi sovražnika na Gospodovo ljudstvo. Zaganja se v vernike, služabnike in stebre cerkve, da bi zrušil gospodovo delo. Zavedati se moramo, da smo dolžni podpirati drug drugega in nositi bremena drug drugemu. S  tem si izkazujemo ljubezen ter izpolnjujemo G zahtevo.  Soodgovorni smo za obstoj skupnosti.

 

Drugi vzrok za trpljenje pa je Gospodovo delo v nas.

 

Bog nas s trpljenjem priganja na višjo stopnjo. Postavlja nas v položaje, ko moramo biti veliko pogumnejši, veliko bolj potrpežljivi ali bolj ljubeči, kot smo kdaj koli sploh pomislili. Nam se zdi vse to nepotrebno - a le zato, ker se nam niti sanja ne, kakšno veličastno delo želi Gospod narediti v nas – za svojo slavo. Naslednja prispodoba je iz neke krščanske knjige:

Predstavljajte si, da ste živa hiša. Bog vstopi, da bi hišo prenovil. Sprva mogoče razumete, kaj počne. Popravlja odtoke in streho, da ne bi zamakala in tako naprej. Vedeli ste, da so ta popravila potrebna, zato niste presenečeni. Zdaj pa začne razbijati po hiši, da grozno boli in v tem ni videti nobenega smisla. Kaj vendar namerava? Razlaga je, da gradi povsem drugačno hišo od te, ki ste si jo zamislili vi. Tu postavlja novo krilo, tam polaga nov pod, gradi stolpe in dela dvorišča. Vi ste mislili, da bo iz vas naredil lično hišico; on pa gradi palačo. Namerava se vanjo vselili in v njej živeti – gradi svoj tempelj.

Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. ((Hebrejcem 4:15).

Ko gremo mi skozi katero koli trpljenje, vemo, da je On to pot že prehodil pred nami – prostovoljno, iz ljubezni do nas. Na zemlji ni trpljenja, ki ga ni okusil, zato vemo, da nas razume v vsakršnem trpljenju, ki nas zadene, da je z nami v tem trpljenju in nas podpira in nam daje moči, da bomo zdržali do konca. Lahko mu zaupamo, da izbira za nas pravo pot – On ve, kam nas vodi in zakaj.