Pričevanje moje - DANES SEM SE KONČNO ODLOČILA, DA SE MU PRIBLIŽAM IN GA NAGOVORIM

 

Danes sem se končno odločila, 

da se mu približam in ga nagovorim

 

 

 

Danes 30.12.2021 sem šla po nekaj dnevih spet v trgovino Tuš nakupiti najnujnejše stvari; hrano za dni, ko bodo trgovine za praznike zaprte. Ni mi do teh praznikov, ne maram jih in ne zapravljam denarja po nepotrebnem za stvari, ki niso nujno potrebne. Zavedam se, kako veliko ljudi v mesecu decembru zapravi mnogo preveč denarja za darila in za slavnostne pojedine in večerje, v mesecu januarju pa so zadolženi ali brez denarja, ter nimajo niti za osnovno preživetje. Res, nesmiselno, medtem ko si mnoge trgovine in veletrgovine na račun njihove nespameti, nabirajo dobiček, dobiček na račun njihovega praznoverja.

 

Že kakšen mesec opažam, posebno v jutranjih urah, v trgovini, pri pultu za nalaganje živil v vrečke, človeka, moškega, še kar urejenega, vendar se mu na obrazu vidijo sledi alkoholizma, sledi obupa. Vedno sem našla izgovor, da se mu nisem približala. Eden od njih je bil dovolj tehten; nisem vzela slušnih aparatov in ne bom razumela, kaj mi bo govoril, če ga nagovorim.

 

Drugi izgovor je bil, ah, zakaj jaz, ženska? Ali ni nobenega moškega oznanjevalca?

 

Toda znova in znova so mi v misli prihajale Jezusove besede:

34 Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!

35 Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli,

36 nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹

37 Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti?

38 Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli?

39 Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹

40 Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹«

(Matej 25:34-40).

 

Doma sem si pripravila zapis o brezdomcu, ki sem mu pred leti govorila o Jezusu in ga je na pobudo Svetega Duha sprejel in bil odrešen. Shranila sem ga v PVC mapico, da se bo tekst ohranil ob primeru dežja ali snega. Poleg pa sem dala tudi pesem, ki mi jo je dal Sveti Duh in povabilo k Jezusu, ter Sveto pismo, z oznako na Evangeliju po Janezu 3:16-17.

In seveda, kadar sem šla v trgovino, tega nisem nikoli vzela s seboj in spet sem imela izgovor, da se mu ne približam in ga ne nagovorim.

 

Toda danes je bil tisti dan. Vedela sem, danes je tisti dan.

 

Zapise, pesem in Sveto pismo sem dala v malo vrečko. V ušesa sem vstavila slušna aparata, vzela vrečke za nakupovanje in se odpravila v trgovino. Ura je bila zgodnja a že skoraj 8,30. Rada hodim zgodaj v trgovino. Toda ko sem prišla v trgovino, ga ni bilo tam, kot po navadi, videla pa sem črno-rumen nahrbtnik, ki je ležal na pultu.

 

Vzela sem nakupovalni voziček, vanj namestila vse vrečke in se odpravila nakupiti vse, kar sem imela napisano na listku.  Medtem, ko sem hodila po trgovini, da nakupim sadje, sem pogledala tudi proti mestu, kjer običajno stoji. In nenadoma sem ga zagledala. In rekla sem sama pri sebi: »O, Bog, prosim te, naj počaka tam, dokler ne dokončam nakupa.« In nato sem odšla tudi kupiti kruh zanj, nekaj salame in sira in steklenico vode.

 

Ko sem prišla do blagajne, ter naložila vse nakupljeno, sem se z vozičkom odpravila direktno do njega; do brezdomca. Toda, ali je res brezdomec? Vedel je, da grem k njemu.

 

Ustavila sem se ob pultu in nanj naložila vrečki z nakupljenimi stvari, medtem ko sem imela kruh, salamo, sir in vodo v vozičku. Pogledoval je tja, jaz pa sem mu začela govoriti: »Pozdravljen! Že nekaj časa vas opažam tukaj, in bi vas rada vprašala, zakaj ste tukaj? Ste brezdomec?«

 

On pa je odgovoril: »Ne, ne, nisem brezdomec, imam hišo.«

 

»Torej niste brezdomec?«, sem mu rekla. »Namreč, delujete mi obupano.«

 

In potem je odgovoril: »Vsak dan prihajam sem v ta konec, ker grem na Rdeči križ na kosilo.«

 

In mu odgovorim: »Zakaj si pa kosila ne skuhate doma, če imate dom?«

 

»Ker nimam denarja,« mi odgovori.

 

Nato sem ga vprašala po imenu in se mu tudi sama predstavila. Vikala sem ga, ker sem mu hotela navkljub njegovemu stanju, dati vsaj malo občutka dostojanstva.

 

In potem sem mu rekla: »Videti ste sorazmerno zdrav in mlad človek. Zdi se mi, da bi lahko imeli redno službo in reden zaslužek, da vam nebi bilo potrebno biti odvisen od drugih ljudi.«

 

In potem je rekel nekaj, kar me je zelo presenetilo: »Gospa, veste, jaz sem diplomirani sociolog.«

 

Ostala sem brez besed ob misli, kako satan vara ljudi in uničuje njihova življenja, da pristanejo na tako nizki točki, kot nemočni brezdomci.

 

In tu sem se spomnila na Jezusa, ko so mu rekli, medtem, ko je umiral pribit na križu: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj.« (Matej 27:42).

 

In pred mano je stal »brezdomec«, ki je bil po poklicu diplomirani sociolog, ki bi moral pomagati drugim iz takšne zagate, v kateri se je nahajal on sam, a je dejansko sam potreben rešitve.

 

Takrat sem vedela, reši ga lahko le Jezus, nihče drugi, kot samo Jezus.

 

In potem sem nadaljevala: »Poznam nekoga, ki vam lahko pomaga; to je Jezus. On je meni pomagal in lahko tudi vam. 50 let sem bila izgubljena, a me je našel in me potegnil iz vseh mojih jam. Ste veren človek?«

 

In ta moški na »B« mi odgovori: »Ne ne verjamem v Boga. Preveč poznam vse te stvari. Ne, ne ne verjamem v takega Boga. Nič ne maram imeti z njim.«

 

In mu odgovorim: »Ali se zavedate, da poznate Boga samo na osnovi izkušenj s cerkvijo in na osnovi tega, kar so vam govorili o Bogu ljudje. Toda Boga se ne more poznati na tak način. Boga nam lahko razodene le Sveto pismo, pismo ljudem, kot ste vi in jaz. Boga je potrebno osebno poznati, da lahko vemo kakšen On je v resnici.«

 

Takrat se je nasmehnil, kakor da bi mi hotel reči: »Ah, sem preveč pameten, da bi verjel v takšne pravljice.«

 

Jaz pa sem mu odgovorila: »Veste, to niso stvari iz katerih bi se človek lahko norčeval. Gre za vašo večnost in ta je odvisna tudi od vas, od vaše svobodne odločitve za Boga, ali proti Njemu. Toda kako se boste odločili zanj, če ga ne poznate?«

 

In potem sem vzela iz nakupovalnega vozička stvari zanj in mu rekla: »Glejte, če želite vam tole dajem, ampak ne samo to, temveč tudi nekaj kar govori o moji izkušnji z brezdomcem, ki sem ga nagovorila pred leti, kakor vas danes. In on je Jezusa sprejel preden je umrl. Zanj Bog ni prišel prepozno, in on se je na Njegovo vabilo odzval. Če želite, vam to dam, toda če boste vrgli stran, vam to ne bom dala. Bog bo videl, kaj boste naredili s tem. On vas pozna že odkar vas je ustvaril v materinem telesu. On ve vse o vas.«

 

In je rekel: »Nič ne bom vrgel stran.« In potegnila sem zapis iz vrečke, in mu rekla, da ima v Svetem pismu označen en pomemben stih. Pomemben zanj, in govori o tem, kako zelo ga Bog ljubi«

 

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.  Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Janez 3:16-17).

 

Medtem je mimo prišel en človek, ga pozdravil in iz denarnice vzel denar, rekoč: »Na, tukaj imaš za eno pivo.«

 

Jaz pa sem mu rekla: »Se vam zdi primerno, da mu dajete denar za pijačo, ki ga uničuje?« Rekel je: »Ne.« »Torej, bi bili radi na njegovem mestu?« »Ne,« in je odšel.

 

In potem sem rekla temu »diplomiranemu brezdomcu«: »Ali lahko molim za vas?« Najprej je hotel reči ne, toda nenadoma je rekel: »Seveda lahko.«

 

In molila sem nekako takole: »Oče, hvala ti za B. . . . . . Hvala Ti, Oče, ker  lahko B . . . . .  prinašam k Tebi. Ti ga poznaš bolj kakor jaz. Oče, prosim te, da mu odpreš duhovne oči, srce in ušesa, da bo lahko dojel resnico o Jezusu, Tvojem Sinu, ki je dal življenje tudi zanj. Sveti Duh, prosim te, da se dotakneš njegovega srca in mu pokažeš resnico, ki ga bo osvobodila. Vodi ga ven iz tega labirinta, v katerega ga je ujel satan, da bi ga uničil. Bog, tebi ni nič nemogoče. Dotakni ga, naj spozna resnično stanje tega, kar on trenutno je in kaj ti lahko narediš iz njega. Vem, da je sedaj v najboljših rokah. Hvala ti Oče, v imenu Jezusa Kristusa, amen!«

 

Videla sem, da se ga je Bog dotaknil. Dala sem mu roko, mu zaželela vse dobro in svetovala, naj večkrat prebere, kar sem mu prinesla. Verujem, da ga bo Sveti Duh dotaknil, in mu pokazal upanje, ki mu ga lahko povrne le Jezus Kristus, po delovanju Svetega Duha in ga odreši.

 

»Očka, deluj v njem, deluj in ne pojdi mimo njega, kakor sem šla jaz mnogokrat. Bodi mu milosten in ne odnehaj ga klicati v objem križa, dokler se ne odzove in ti preda svoje ranjeno in razočarano srce in ne najde uteho in tolažbo in upanje v tebi, živem Bogu. V Jezusovem imenu amen!

 

Nedvomno je velika skrivnost prave pobožnosti: On (Jezus) je bil razodet v mesu, potrjen po Duhu, prikazal se je angelom. Oznanjen je bil poganom, svet je vanj veroval, povzdignjen je bil v slavo. (1 Timotej 3:16).

POJDI, POŠILJAM TE!

 

GLEJ, TI SI TA LJUBEZNIVI NASMEH LJUBEZNI IN MIRU,

KI NAMENJAM GA UBOGIM NA ULICAH TVOJEGA MESTA.

GLEJ, TI SI TA ROKA, KI OBJAME UBOGE, ZAVRŽENE OVCE,

KI ŽELIM JIH ZBRATI PO TEBI, V STAJO ODREŠENJA.

 

GLEJ, TI SI TA ROKA, KI JO POLAGAM NA BOLNE, DA OZDRAVE.

GLEJ, TI SI TA GLAS, KI IZGOVARJA BESEDE ŽIVLJENJA, LJUDEM.

PO TEBI JIH POZIVAM V OBJEM SVOJEGA KRIŽA:

"ŠE JE PROSTOR, ŠE JE PROSTOR, POVEJ JIM TO!

PRIDI, ČAKAM TE, PRIDI V OBJEM TEGA KRIŽA."

 

PRIDITE VSI, KI STE UTRUJENI IN OBTEŽENI

IN JAZ, JEZUS, VAM BOM DAL POČITEK.

"ŠE JE PROSTOR! ŠE JE PROSTOR, IZPOD TEGA KRIŽA!

PROSTOR ZA VSAKEGA SPOKORJENEGA GREŠNIKA."

 

"PRIDI V OBJEM MOJEGA ODREŠENJA, GREŠNIK!

PRIDI V OBJEM MOJEGA MIRU IN SVOBODE!

PRIDI V OBJEM MOJE LJUBEZNI IN OZDRAVLJENJA!

JAZ TE KLIČEM;  JEZUS KRISTUS, TVOJ ODREŠENIK!"

 

04.06.2018

 

 

Moj sin, hčerka, tudi tebe kličem. Samo v meni lahko najdeš mir, samo v meni lahko najdeš potešitev vseh svojih potreb. Samo v meni lahko najdeš svojo potrebo po ljubljenosti in ljubezni. Ljubim te! Kličem te! Ne potrebujem posebnih besed. Potrebujem tvojo iskreno izpoved.

 

Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje. Klicali me boste in prihajali molit k meni in vas bom uslišal. Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem, se vam bom dal najti, govori GOSPOD.

(Jeremija 29:11-13).

 

https://pridemkmalu.blogspot.com/2021/12/pricevanja-moja-moj-prijatelj-brezdomec.html 

Razmišljanja moja - Matej 9:1-38

 

Razmišljanja  - Matej 9: 1-38

 

HROMI

1 Stopil je v čoln, se prepeljal na drugo stran in prišel v svoje mesto.

2 In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji.

Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu:

»Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!«

3 In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: »Ta govori bogokletno.«

4 Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: »Zakaj v svojih srcih hudobno mislite?

5 Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹?

6 Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,«

je tedaj rekel hromemu, »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!«

7 In vstal je in šel domov.

8 Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast.

 

Gospod Jezus je bil zelo aktiven v svojem vsakodnevnem življenju. Že navsezgodaj zjutraj, ko je bila še noč, je začel dan v molitvi k Očetu. Tu si je nabiral moči za ves dan in dobil od Očeta navodila in napotke. On ni ničesar delal sam od sebe, temveč le to, kar mu je naročil Oče. Zato je mnogokrat vedel kam ga Oče tega dne pošilja in h komu in kaj se bo zgodilo.

 

V Mateju 9:1-8 imamo zgodbo o hromemu človeku. Preden je Jezus prišel v to mesto, v katero se je namenil oditi tega dne, je moral stopiti v čoln in se do tam prepeljati. Tu piše, da je prišel v svoje mesto. Katero je bilo to mesto ne vemo. Niti ne vemo, ali je bilo to Njegovo rodno mesto (svoje mesto), ali je bilo to mesto, kamor se je v tem dnevu odločil oditi po Očetovem navodilu.

 

Takoj, ko je prišel v to mesto, so ljudje vedeli, da je prišel, kajti kako bi mu takoj prinesli na nosilih nepokretnega, hromega človeka. Ljudje so se takoj, kadar je Jezus prišel v kakšno mesto zbrali okoli njega s svojimi potrebami, pričakujoč, da bodo te njihove potrebe zadovoljene, da bodo ozdravljeni od bolezni in osvobojeni od demonov.

 

Torej takoj so se ob njemu znašli ljudje, ki so na nosilih prinesli hromega človeka. Jezus je videl njihovo vero. Ne vemo, ali je bila to vera nosačev, ali je bila to tudi vera hromega, ki je nemočno ležal na nosilih. Kljub temu, da je Jezus videl NJIHOVO vero, je samo hromemu rekel: "Bodi pogumen otrok, odpuščeni so ti grehi!"

 

Ne vemo, zakaj mu je Jezus rekel prav te besede. Ne pravim, da je Jezus kot Bog – človek poznal tega človeka in njegovo življenje. Vem pa, da mu je Oče v molitvi povedal dovolj o njem, da je bil s tem seznanjen. Jezus je imel pristen osebni odnos z Očetom.

 

Kot se je zgodilo tukaj, na tem mestu, tako se lahko dogaja tudi danes. Na mestu, kjer se dogajajo ozdravljenja se ne nahajajo vedno samo ljudje, ki se veselijo tega, kar se dogaja v povezavi s človekom, ki se mu pomaga k ozdravljenju, ampak se lahko na tem mestu nahajajo tudi ljudje, ki nasprotujejo stvarem, ki so nevoščljivi, religiozni, imajo drugačno mnenje o stvari, ki se dogaja (ozdravljenje), ali pa so lahko celo zli in hudobni, zlonamerni.

 

Takšni so bili v Jezusovem času Farizeji in Saduceji, ter pismouki. Jezus jim je rekel: "Zakaj v svojih srcih hudobno mislite?", saj so ga obsodili bogokletja.

In odgovoril jim je: Kaj je namreč laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Jasno jim je povedal, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe.

 

Glede na to, da so ga pismouki že pred tem, ko je rekel hromemu, da so mu odpuščeni grehi obsojali, češ samo Bog ima pravico to narediti, to reči, so bili ob Jezusovi izjavi, da je samega sebe imenoval za Sina človekovega, ki ima oblast odpuščati grehe, še bolj šokirani in besni.

 

Tedaj pa je rekel hromemu: "Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!"

 

Hromemu bi lahko ob izjavah pismoukov popolnoma upadla vera v to, da ga Jezus lahko ozdravi, vendar ni bilo tako. Preveč vere je vložil v to, da je prijatelje prosil, da ga prinesejo na to mesto, da bi kar tako prenehal verovati v svoje ozdravljenje.

 

In ko mu je Jezus izrekel te zadnje besede, se je dvignil, je vstal, čeprav tega do takrat ni mogel storiti in šel domov.

 

Množice okoli njih so to videle. Kako je to delovalo na njih? Drugače kakor na pismouke. Nanje je prišlo strahospoštovanje in začeli so slaviti Boga, ki je ljudem dal takšno oblast. Oni takrat niso mogli popolnoma dojeti, da je Jezus Bog in da se je ozdravljenje hromega zgodilo nadnaravno, zaradi Božjega delovanja, vendar so videli čudež, ki ga je naredil.

 

Jezus je imel oblast, od Očeta, da je delal to, kar je delal; ozdravljal bolnike, osvobajal obsedene in oznanjal Božje Kraljestvo.

 

Jezus, ko je bil še na zemlji, po krstu v vodi, ko je prejel moč Svetega Duha, je delal Božja dela, ki jih danes lahko dela vsak nanovo rojeni Božji otrok. Ne v svoji moči, ampak v moči imena Jezus.

 

Aleluja! Slava Bogu, ki je dal po Svojem Svetemu Duhu svojim učencem (tudi danes), oblast in avtoriteto, da delajo še večja dela, kakor jih je delal sam, v Njegovem Imenu.

 

MATEJ

9 Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim.

10 Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci.

11 Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?«

12 On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.

13 Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

 

V evangeliju po Mateju 9:9-13 beremo o cestninarju Mateju, ki ga je Jezus nekega dne srečal pri mitnici. Jezus je tega dne natanko vedel, da ga bo srečal in je tudi vedel, kje ga bo srečal. Na mesto srečanja je šel z namenom. Oče ga je poslal z Božjim namenom. Ko ga je Jezus zagledal, mu je rekel: "Hodi za menoj!"

 

Ne vemo ali je Matej Jezusa že kdaj srečal, ali sta se poznala. Nekako čudno se zdi, da bi neki neznanec danes stopil danes k nam in nam rekel besede, ki jih je Jezus rekel Mateju: "Hodi za menoj!" Kar tako oditi za nekom, ki ga niti ne poznaš, niti ne veš, kakšen je namen poziva, klica in kaj se za tem nahaja. Ne vemo vsega. Lahko domnevamo, da je Jezus te besede rekel s takšno avtoriteto in odločnostjo, da bi se bilo Mateju nemogoče upreti temu klicu in ga zavrniti, se ne odzvati nanj in mu zaupati. Kajti Matej je, kakor beremo, takoj vstal in šel za Jezusom. Takoj je vstal. Takoj je šel za njim. Zaupal mu je.

 

Skupaj sta odšla v neko hišo, in jedla, ko je v hišo vstopilo veliko cestninarjev in grešnikov. Ne vemo zakaj. Ali zato, ker je bil cestninar tudi Matej, ali zato, ker jih je povabil sam Matej. Vemo samo to, da so bili za isto mizo Jezus, Njegovi učenci, Matej, cestninarji in grešniki. Bili so pri obedu.

 

V hišo pa so vstopili tudi farizeji. Lahko bi rekli, da kjer je bil Jezus, so bili za njim takoj tudi farizeji. Neprestano so mu sledili, da bi videli, ali dela kaj takšnega, kar je bilo po njihovih pravilih nedovoljeno, da bi ga lahko obtožili.

 

Tokrat niso govorili Jezusu, temveč Njegovim učencem: "Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?"

 

Kljub temu, da so vprašali učence, jim niso odgovorili oni, ampak Jezus. Rekel je: "Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni." S tem jim je hotel dati na znanje, da so lahko ozdravljeni le tisti, ki se zavedajo, da so bolni, oziroma, da so lahko odrešeni samo tisti, ki vedo, da so grešniki.

 

Ker je vedel, da so v svojih srcih zlobni in zlonamerni in da niso imeli popolnoma nobenega sočutja do cestninarjev in grešnikom, ki jih je Jezus ljubil, jim je rekel: "Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike."

 

Farizeji so bili samopravični. Držali so se strogih pravil in jih izpolnjevali. Zaradi tega so se imeli še bolj za pravične in popolne. Vseeno pa je izpolnjevanje teh pravil in zakonov, ki so si jih sami postavili, predstavljalo za njih žrtev.

 

Podobno danes ljudje mislijo, da za njihovo odrešenje ni dovolj samo sprejeti, da je Jezus umrl nadomestne smrti za njih, da je za človeka dovolj, da to sprejme z vero, da je odrešen. Ne, nekateri danes dodajajo temu še svoja lastna dela in prizadevanja, obrede, da bi bili v svoji lastni moči in skozi svoja lastna dela lahko odrešeni. Za takšne je Jezus umrl zaman.

 

Jezus je že za časa svojega življenja klical grešnike, ne samopravične. Grešnik se zaveda, da je grešil in je ponižen, se sramuje tega kar je storil in mu je žal. Pravični pa so ponosni na svoja pravična dela, nimajo spoznanja da so grešni, temveč so prepričani, da so naredili dovolj, da so lahko dobri v Božjih očeh zaradi svojih del. Takšni se težko zavedajo, da so grešniki in da potrebujejo Odrešenika. Zato so jim v njihovi slepoti in zaslepljenosti vrata v odrešenje zaprta.

 

POST – KDAJ JE POTREBEN

14 Tedaj so stopili k njemu Janezovi učenci in rekli: »Zakaj se mi in farizeji toliko postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?«

15 Jezus jim je dejal: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.

16 Nihče ne prišije krpe iz novega blaga na staro obleko. Našiv namreč obleko trga, da nastane še hujša raztrganina.

17 Novega vina tudi ne vlivajo v stare mehove, sicer mehovi počijo in vino se razlije, mehovi pa uničijo. Novo vino vlivajo v nove mehove in se ohrani oboje.«

 

OBLASTNIKOVA HČI/ŽENA, KI JE KRVAVELA

18 Medtem ko jim je to govoril, je prišel neki oblastnik. Poklonil se mu je do tal in rekel: »Moja hči je pravkar umrla, vendar pridi, položi roko nanjo in bo živela.«

19 Jezus je vstal in šel za njim, skupaj s svojimi učenci.

20 Tedaj se mu je od zadaj približala žena, ki je dvanajst let krvavela, in se je dotaknila roba njegove obleke.

21 Pri sebi je namreč rekla: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena.«

22 Jezus pa se je obrnil, jo pogledal in dejal: »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« In žena je bila od tiste ure rešena.

23 Ko je Jezus prišel pred oblastnikovo hišo ter videl piskače in razburjeno množico, 24 je govoril: »Umaknite se, saj deklica ni umrla, ampak spi.« Oni pa so se mu posmehovali.

25 Ko so odstranili množico, je vstopil. Prijel jo je za roko in je vstala.

26 In glas o tem je šel po vsem tistem kraju.

JEZUS OZDRAVI DVA SLEPA

27 Ko je Jezus odhajal od tam, sta šla za njim dva slepa in vpila: »Usmili se naju, Davidov sin!«

28 Ko je stopil v hišo, sta slepa prišla k njemu. Jezus jima je rekel: »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Da, Gospod,« sta mu dejala.

29 Tedaj se je dotaknil njunih oči in rekel: »Zgôdi se vama po vajini veri!«

30 In oči so se jima odprle. Jezus jima je nato ostro zabičal: »Glejta, da nihče ne izve!« 31 Ko pa sta odšla, sta ga razglašala po vsej tisti deželi.

 

JEZUS OZDRAVI NEMEGA

32 Ko sta odhajala, so privedli k njemu nemega človeka, ki je bil obseden.

33 Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: »Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu.«

34 Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem demonov izganja demone.«

 

JEZUSOVO SOČUTJE

35 Jezus je obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost.

36 Ko je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja.

37 Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je obilna, delavcev pa malo.

38 Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«

Pesem - ČE HOČEM BITI PODOBNA TEBI

 

Če hočem biti podobna Tebi

 

 

Če hočem biti podobna Tebi,

potem ne smem pričakovati,

da bom tu, na zemlji,

vredna v očeh ljudi.

Kajti tudi ti, moj Gospod,

nisi bil vreden v očeh mnogih ljudi.

 

Če hočem biti podobna Tebi,

se ne smem čuditi,

če me ne bodo vedno razumeli,

saj nisem od tega sveta.

Tudi v tebi, moj Gospod,

je večina videla le človeka in ne Boga.

 

Če hočem biti podobna Tebi,

potem moram vedno dajati,

brez pričakovanja povrnitve,

brez pričakovanja hvaležnosti.

Tudi ti, moj Odkupitelj,

si se daroval – ne da bi kaj zahteval v zameno.

 

Če hočem biti podobna Tebi,

moram ljubiti, to vem z razumom,

ker Ti si ljubezen.

Ljubezen, ki je prišla na ta svet,

da prebiva v in se izkazuje iz Božjih otrok,

da bi v nas videli Tebe, Gospod Jezus.

 

Toda kako težko je biti podoben Tebi,

nemogoče človeku v njegovi moči,

nemogoče človeku v njegovem prizadevanju,

če ne poseže tvoj Duh v naša srca,

ko lahko le zaječimo k Tebi:

»Gospod Jezus, odpiram se reki tvoje ljubezni.«

 

Četudi bom hodila po tej zemlji kakor Ti,

moj Gospod in moj Bog,

bom le človek, vedno odvisen od Boga,

v katerem bo le odtis tistega,

ki me je tako zelo ljubil,

da je dal zame svoje življenje.

 

Želim biti vsaj to, le tvoj odtis,

toda ne potvorjen, ne medel, ampak originalen.

Ker želim, da v meni vidijo Tebe, moj Bog,

to, kar si Ti naredil iz mene v Svoji moči,

to, kar te edino lahko proslavi in razveseljuje,

tvoja učenka, ki ljubi Tebe in vse ljudi.

Če moram zaradi tega umreti,

kakor seme, ki pade v zemljo in umre,

da, želim to, želim umreti temu kar sem bila nekoč in sem,

da postanem to, kar Ti želiš.

Tukaj sem, Gospod, stori kar želiš iz mene,

moj Lončar, prihajam v tvoje roke.

 

 

4.12.2009

 

 

 

 

 

 

 

 

Pričevanja moja - BOŽJI POSEG IN ČUDEŽ OZDRAVLJENJA

 

BOŽJI POSEG IN ČUDEŽ OZDRAVLJENJA

 

 

 

L

 

V našem življenju so enostavno stvari in dogodki, ki jih moramo zapisati, ovekovečiti, posebno, če smo Kristusovi učenci in so dogodki, ki jih želimo zabeležiti, Bogu na slavo.

Nekega jutra sem se zbudila s krčem v spodnjem delu desne noge. Kakor običajno je po razgibavanju noge, popustil in izginil. Nato sem pozabila nanj.

V soboto 18.decembra leta 2021 sem se ponovno zbudila z močno bolečino na istem mestu kakor pred nekaj časa nazaj. Bolečina je bila tako huda, da ob vstajanju iz postelje nisem mogla stopiti na desno nogo. Nekako sem postavila nogo v položaj, v katerem sem izvajala manjši pritisk na meča in mesto bolečine in odšepala do kopalnice.

Vrnila sem se nazaj do postelje in najprej nisem vedela kaj naj naredim. Naj grem nazaj v posteljo? Naj vstanem in se delam, kakor da bolečine ni?

Prva stvar, ki sem jo naredila, je bila, da sem namazala mesto bolečine, mesto zakrčenosti z mazilom, ki poživlja krvni obtok ob poškodbi  oziroma udarcu – Remigal. Mazilo je prineslo minimalno olajšanje, toda bolečina se je kmalu vrnila v še večji meri. Vseeno sem ostala pokonci. Poskušala sem z raztegovanjem mišice, da bi krč le popustil, a ni. Bila sem namreč prepričana, da je le krč, saj sem bolečino čutila približno na tak način, kakor ob krču, le da je bila mnogo hujša.

Tedaj sem se spomnila, da se mi že nekaj časa dogaja, da imam pred nedeljskim odhodom na bogoslužje razne nezgode, slabosti ali bolečine. Postalo mi je jasno, da je imel pri vsem tem prste zraven tisti, ki si niti najmanj ne želi, da bi odšla v skupnost, da bi bila blagoslovljena sredi med mojimi brati in sestrami. 

Toda meni niti na kraj pameti ni prišlo, da bi pomislila, da zaradi tega ne bom šla na nedeljsko bogoslužje.  Mi je pa postalo jasno, da  peš, kakor običajno ne bom mogla iti, toda v moji glavi je bila le ena misel: »Jutri grem na bogoslužje, pa naj bo karkoli. Nič mi tega ne bo preprečilo.«

Bog je vedel, da potrebujem prevoz in tisti, ki mu je Bog položil na srce, mi je sporočil, da se naslednjega dne lahko peljem z njim.

Tega dne, v tem sobotnem dnevu, ki se je šele začel, me je čakalo še kar nekaj presenečenj. Bog poskrbi za presenečenja prav takrat, ko jih najmanj pričakujemo in si jih iskreno povedano, niti najmanj ne želimo, posebno, če se ne počutimo primerno temu, da bi funkcionirali normalno in brez bolečin. Toda ali ne pravi Gospod v Svoji besedi:

. . . . . A mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. (2 Korinčanom 12:9).

Odločila sem se proklamirati Božjo besedo s stihi o ozdravljenju. Minila je ura, a krč (pravim krč, a po vsej verjetnosti ni bil samo mišični krč), ni popustil. Vendar sem vedela, Bog je moj Zdravnik. Ne bom odnehala. Verovala bom Vanj, ki mi je že tolikokrat pomagal, da sem vedela, da se tudi tokrat lahko popolnoma zanesem Nanj. 

Pred nekaj dnevi sem dobila izvid krvne preiskave, ki je v mnogih parametrih odstopal od normalnih vrednosti. Bila sem odločna da prosim v laboratoriju, da mi izvid izpišejo, še preden sem ga videla. Običajno tega ne naredim. Moja osebna zdravnica tega ni vedela. Poklicala me je, in rekla, da so izvidi BP, čeprav ni bilo tako.

Izvid sem posredovala mlajši hčerki, ki je študirala kemijo in se je malo bolj spoznala na številke na mojem izvidu. Posvetovala se je tudi s specialistom, ki pozna te situacije s krvjo in simptomi pregoste krvi (preveč rdečih krvničk železa, v krvi), in ji svetoval, naj se ta stvar še enkrat kontrolira.

Nisem vedela kaj naj naredim glede zdravnice, saj ni vedela, da imam izpis izvida, zato se je hčerka odločila, da bo pisala moji osebni zdravnici, in ji predlagala, naj mi da čez nekaj dni še enkrat pregledati kri. To je tudi storila.

Po nekaj dnevih je bila krvna preiskava podobna. Več parametrov je izstopalo iz normalne vrednosti. Po tem mi je zdravnica napisala napotnico za Hematologa.  Ker so danes čakalne vrste zaradi Kovida precej dolge, sem bila navkljub temu, da sem imela napotnico za zelo nujno, naročena na pregled šele v začetku meseca januarja naslednjega leta. (v letu 2022).

In ker sem med drugim izvedela, da je ob takšni diagnozi velika možnost nastanka krvnih strdkov, sem takoj pomislila: »Kaj pa če ni bil samo krč?« Sovražnik je takoj pristopil z raznimi lažmi in strahovi. »Umrla boš! Bolje da ležiš in si pri miru in jutri nikamor ne hodi. Glej, kakšnega Boga imaš, da se ti kar naprej nekaj dogaja? Kako lahko rečeš, da je On tvoj zdravnik?«

Res, za trenutek me je zapopadel strah, saj res nisem bila prepričana, kaj se je z menoj v resnici dogajalo. Vendar sem se usedla k računalniku, začela poslušati slavilno glasbo in moja vera se je dvignila in strah je začel izginjati.

Noga me je še vedno močno bolela. Bolečina ni in ni popustila. Težko sem naredila tistih nekaj najnujnejših korakov po stanovanju. Tudi sedeti mi je bilo težko. Bog pa ni dvignil rok od mene. Ves čas je bil z menoj. In načrtoval je zame obisk. Ja, obisk, takrat ko sem se najtežje premikala, ko sem imela vse v neredu, ko si niti najmanj nisem želela obiskov.

Proti večeru so se k meni najavili bratje iz skupnosti. Jaz seveda, sem jih hotela odpraviti na hitro in na lahko. Namreč pričakovala sem naročene knjige. Zato sem se zmenila, da nekako odšepam pred blok, prevzamem knjige in »obisk« odpravim po hitrem postopku, z izgovorom, zaradi mojega fizičnega stanja.

Toda Bog je imel drugačen načrt in je dal enemu od bratov odločitev, da pridejo k meni, ne glede na bolečine, za katere so izvedeli in močno oteklo nogo, ki so jo videli.

Toda to čemur sem se tako zelo upirala je postalo zame nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v tem dnevu. En brat je prinesel s seboj kitaro, jaz sem vzela v roke ukulele, drugi brat drugo ukulele in četrti brat je pel in začeli smo slaviti Gospoda z vsem srcem dušo in duhom.

Najprej sem še čutila bolečino, nato pa je kar izpuhtela. Tako rekoč ves čas obiska sem stala na nogah. Pred nekaj minutami se mi je zdelo kaj takšnega, misija nemogoče. Mojega duha in duha vsakega od nas je prevzel Božji Duh in potopili smo se v slavljenje. Večer je minil v trenutku, in prehitro. Med nami, v kuhinji, kjer smo slavili Boga, je bila Božja prisotnost, Božja slava. Jezus je bil sredi med nami in to se je čutilo.

Ko smo nehali slaviti smo molili druga za drugega in oni za moje ozdravljenje. Zdelo se mi je, da je nemogoče ostati bolan po vsem tem blagoslovu. Potem smo se razšli.

Kmalu za tem sem se odpravila v posteljo, kajti zjutraj sem nameravala zgodaj vstati. Ponoči sem se večkrat zbudila zaradi bolečine v mečih, na desni nogi, toda v mojem duhu je bila tista sladka, Božja prisotnost Svetega Duha. Bila sem presrečna, kajti čutila sem Božjo ljubezen v preobilju.

In prišlo je jutro. Ko sem hotela vstati, sem najprej obstala. Nisem mogla stopiti na nogo. Spraševala sem se: »Kako bom prišla do kopalnice? Kako bom prišla do mesta, kjer me bo pobral brat iz cerkve?« Toda če nekdo res želi nekaj storiti, čeprav je to fizično nemogoče, bo to storil v veri.

Kljub temu, da sem mislila, da je to misija nemogoče, sem se stuširala in si oprala glavo. Po tem sem začela zapovedovati nogi: »V imenu Jezusa Kristusa, bodi ozdravljena takoj zdaj!« Vidnega izboljšanja ni bilo takoj, toda ko sem se odpravila na mesto kjer smo bili dogovorjeni, da počakam prevoz za v skupnost, sem tisti kilometer; ja kilometer, naredila brez problema. Bolečina se je tako zmanjšala, da sem z lahkoto hodila. Skoraj sem pozabila, da zjutraj sploh nisem mogla stopiti na nogo, zaradi bolečine.

Zame tega dne ni bilo večje sreče, kakor priti v skupnost in sodelovati v slavljenju, poslušati Božjo besedo, biti med brati in sestrami, vzeti Gospodovo večerjo. Toda očitno mi je nekdo na vsak način hotel pokvariti vzdušje. Ko se je začela oznanjati Božja beseda, me je začela močno boleti glava. To je za mene nekaj čudnega. Glava me odkar je Bog ozdravil moje sinuse, nikoli ne boli. In domov sem se vrnila z glavobolom in tudi bolečina v nogi se je ponovno začela vračati.

In spet je minila noč, ki mi ni dopustila mirnega spanca. Zbudila sem se z glavobolom in hudo bolečino v nogi.

In potem sem začela spraševati Gospoda: »Kaj se dogaja, Gospod? Zakaj bolečina v nogi ne popusti in ta glavobol, zakaj?

In ponovno sem polagala roke na glavo, z besedami: »V imenu Jezusa Kristusa zapovedujem bolečini v moji glavi, naj takoj zdaj popusti!« In nato polagala roko na nogo z zapovedjo: »Zapovedujem desni nogi, da je ozdravljena v imenu Jezusa Kristusa, takoj zdaj. Bolečina, zapovedujem ti, da izgineš takoj zdaj, v Jezusovem imenu! Če se v mojih žilah nahaja krvni strdek, naj se raztopi takoj zdaj, v imenu Jezusa Kristusa! Jaz proklamiram popolno ozdravljenje vsega mojega telesa, po Kristusovih ranah!«

Stanje se je nekoliko izboljšalo, toda popolnega ozdravljenja še ni bilo. Ponovno sem izpovedovala stihe o ozdravljenju. Izpovedovala znova in znova, kadar sem se spomnila. Toda tudi naslednjo noč so me spremljale bolečine, le da ne več s takšno intenzivnostjo.

Naslednji dan sem ponovno spraševala Gospoda: »Gospod, molila sem, izpovedovala sem, proklamirala Tvojo Besedo, bratje so molili zame, zakaj se še ni zgodilo ozdravljenje? In v nedeljo sem v cerkvi vsem razglašala čudež, da sem lahko hodila, da sem sploh lahko prišla na bogoslužje."

In Gospod mi je rekel: »Ker imaš premalo vere!« Njegov odgovor me je presenetil, ampak vedela sem, da On že ve, kaj je na stvari.

In potem je Gospod začel delovati v mojih mislih. Začel jih je preusmerjati iz dvoma v popolno prepričanje. Ni bilo več dvoma, ne glede na to ali je krč, ali je strdek, jaz sem ozdravljena po Njegovih ranah. Enostavno sem samo sebe začela prepričevati, da je vse skupaj le mišični krč. Prišla je vera in strah je izginil in verjela sem, da Bog dela, kar jaz ne morem, a uporablja mojo vero, ki spet ni samo moja, ampak Njegova - Božja vera.

Začela sem z občasnim raztezanjem spodnjega dela mišice desne noge in še naprej izpovedovati ozdravljenje in polagati roko na nogo, v veri, da je ozdravljena. Vztrajala sem. »Jaz sem ozdravljena po Jezusovih ranah. Moje ozdravljenje je zagotovljeno po Jezusovi popolni daritvi zame na Golgotskem križu. Jaz sem že ozdravljena in to mi pripada, kot dedinji Božjega Kraljestva. Jezus Kristus je moj Zdravnik! Amen!«

Bolj kot je v meni rastlo prepričanje in zaupanje, da je Bog na moji strani in da mi je z Njim lahko samo dobro, da me ljubi in da je Vsemogočen, so bolečine počasi začele popuščati in izginjati. Oteklina na mečih desne noge je splahnela. Moja hoja je bila vse manj boleča in bolečina je sčasoma popolnoma izzvenela. Bila sem ozdravljena. Aleluja! Moj Gospod je posegel v mojo situacijo in mi prinesel popolno ozdravljenje. "Aleluja! Slava Ti, Jezus!"

Naslednjo jutro sem se zbudila in vstala brez bolečin, spočita in osvežena in polna Njegove ljubezni. Vedela sem, da me ljubi; da sem Njegova ljubljenka, Njegova trofeja, in da se vedno lahko zanesem Nanj. Vedno in ob vsakem času in v vsaki situaciji.

In vse bolj in bolj sem se čudila nad vsemi čudeži, ozdravljenji in rešitvami, ki jih je Bog že naredil v mojem življenju. Počaščena sem in navdušena sem nad takšnim Bogom, ki navkljub Svoji »prezaposlenosti« z mnogimi ljudmi po vsem svetu, vedno najde čas za posameznika. Naš Bog je dober Bog.

Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj. Veselí se nad teboj v radosti, nemí v svoji ljubezni, vriska nad teboj v prepevanju.« (Sofonija 3:17). 

In sedaj sledi zapis o tem, kaj pravijo ljudje, ki ne poznajo Boga in mislijo, da bolezni lahko ozdravi le človeški zdravnik.

Krvni strdki: Simptomi globoke venske tromboze

Ni sicer nujno, da je globoka venska tromboza povezana z zelo očitnimi znaki, zato lahko ostane težava precej dolgo neprepoznana, s čimer se seveda povečuje nevarnost za resnejše zaplete. V primeru, da se simptomi pojavijo, je eden izmed najbolj tipičnih (1) bolečina v nogi ali roki, v kateri je nastal krvni strdek, ali pa povečana občutljivost te okončine. Med precej tipične znake globoke venske tromboze sodi tudi (2) nadpovprečno topla koža na območju strdka. Nekateri opažajo tudi (3) otekanje prizadete okončine. Poleg tega pa lahko (4) postane koža v bližini strdka pordela ali obarvana v vijolične odtenke. Simptomi, značilni za globoko vensko trombozo, so včasih podobni občutkom, ki spremljajo nategnjeno mišico. Tako lahko na primer tisti, ki so nekoliko bolj aktivni, znake globoke venske tromboze zamenjajo za klasično športno poškodbo.

(In ta rdečica se mi je pojavila tudi na moji desni nogi, čeprav ne na mestu bolečine In te simptome sem imela le da v zelo hudi obliki, s tako hudo bolečino, da nisem mogla stopiti na nogo).

Nekaj dni kasneje mi je rekla medicinska sestra, ko sem ji povedala da sem raztegovala bolečo nogo, da bi sprostila mišični krč: "Gospa, vi ste bila v veliki nevarnosti, da bi se vam strdek premaknil naprej in bi lahko zaradi tega umrla."

In čez nekaj dni, natanko 5. januarja 2022, sem bila na urgenci, napotena tja iz strani Hematologa. In tam so mi na osnovi UZ preverili tudi žile na moji desni nogi. O krvnemu strdku - strdkih ni bilo ne duha, ne sluha. Moje žile so bile popolnoma  prehodne. 

Kdo je to naredil? Je vse skupaj kar spontano izzvenelo, kakor pravijo temu zdravniki. Ne. Meni je pomagal živi Bog, ki je isti včeraj, danes in na veke, in mi prinesel ozdravljenje od bolezni, ki mi jo je podtaknil sovražnik. 

Slava Bogu! Slava Jezusu Kristusu iz Nazareta, ki nam vedno pomaga, ko se zanesemo nanj. Vedno in popolno. 

In ker je Nevenka, ki jo vidite in poznate, verovala v Njegovo ime (ime Jezus), ji je to ime (ime Jezus), dalo moč, in vera, ki prihaja po tem imenu (Jezus), ji je vrnila popolno zdravje od vsakega krvnega strdka, kakor ste videli na lastne oči. (Apostolska dela 3:16 - parafrizirano).

31.12.2021, 13 dni po morebitni, usodni globinski trombozi, ki jo je ozdravil moj Gospod, Bog Jezus Kristus, sem na stadionu Leona Štuklja naredila 12.880 korakov. S tem sem hotela pokazati satanu, da je izgubil bitko, in da je večji ta, ki je v meni, kakor on, ki je v svetu.

Tisti dan boste rekli: Zahvaljujte se Gospodu, kličite njegovo ime, oznanjajte med narodi njegova dela, razglašajte, da je vzvišeno njegovo ime. (Izaija 12:4).

 

 

Francis Myles - KRST V OGNJU BOŽJE LJUBEZNI

 

KRST V OGNJU BOŽJE LJUBEZNI

 

Francis Myles

 

Krst v ljubezni? Ali je to sploh možno?

Vemo za vodni krst, toda ali obstaja dejanski krst, krst v Božji ljubezni? Ja, obstaja.

 

Veste, nikoli nebi verjel, če tega nebi sam doživel, doživel v južni Afriki. Doživel sem krst v ljubezni, v času, ko sem bil zelo, zelo zagrenjen. Tako pa poznam moč te tekoče ljubezni, ki izžareva ljubezen do Boga o kateri bom govoril z vami.

 

Sveto pismo pravi v Janezovem evangeliju, 3:16:  Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.

 

Mnogi od nas smo že slišali ta verz iz Svetega pisma, videli smo tetovaže s stihom 3:16, toda mnogi od teh ljudi sploh ne razumejo, kaj v resnici ta stih pomeni, niti kako globoka in široka je ta, Božja ljubezen.

 

Morda ste med njimi nekateri od vas, tam zunaj, in mogoče to eden od razlogov zakaj bežite od Boga, ker ste dobili podobo Boga, ki je strog, in težak. Toda povem vam, da Bog ni takšen.

 

Na področju ljudi ni ničesar, kar bi se lahko primerjalo z Božjo ljubeznijo. Toda iz lastne izkušnje vam želim povedati, kaj se mi je zgodilo, da boste lahko cenili, kaj bo Bog  naredil, ker je Bog že govoril z mano. Rekel mi je: »Francis, izpustil bom krst ljubezni, kot poučuješ. To bo naredilo čudovite stvari.«

 

Mnogi od vas niste mogli resnično ljubiti Boga in pravilno ljubiti ljudi, vendar boste kmalu prejeli krst v tej tekoči ljubezni. Lahko boš odpustil ljudem, ki so te nadlegovali, prizadeli ali zlorabljali, ko si bil mlad in še vedno šteješ posledice teh zlorab ali travm. Toda ta tekoča ljubezen do Boga, je rešitev, je razkužilo, ki ste ga iskali, da bi vas ozdravilo in vas osvobodila Božja moč.  

 

Ko sem bil v 90 letih v južni Afriki, sem se preselil iz Zambije, da bi postal evangelist ozdravljenja. Včasih sem potoval z velikim šotorom, v slogu Reinharda Bonnkeja in na tisoče ljudi je bilo ozdravljenih. Bil sem tako zelo zaljubljen v Jezusa. Bog me je uporabljal. Odpirale so se slepe oči, pohabljeni so shodili. To so bile neverjetne stvari.

 

Toda hkrati sem bil jaz in še en brat, edina črna človeka na fakulteti, kjer so bili vsi ostali belci. To so bili veliki kristjani, a preprosto niso hoteli biti v bližini temnopoltih ljudi. Podobno kot se je dogajalo z apartheidom v južni Afriki.

 

Torej na fakulteti so nama naredili nekatere stvari, ki so me tako zelo užalile, da sem dovolil, da je ta duh užaljenosti počival na meni. In raslo je in raslo, dokler nisem bil tako zelo zagrenjen proti belcem, da bi bilo kar smešno, če mi nebi bilo tako zelo boleče. Začelo je preraščati v sovraštvo.

Potem pa me je nekega dne poklical eden od naših pastorjev, prijateljem belih pastorjev, in mi rekel: »Francis, želim, da zasedeš moje mesto na tej konferenci. To je bila konferenca vseh belih pastorjev. Mislim, da potrebujejo črn obraz med govorci. In jaz sem te hotel pohvaliti, ker imaš takšno besedo, in Bog te močno uporablja.

 

Jaz pa sem bil v tistem času tako ogorčen in tako zelo zagrenjen, tako pokvarjen zaradi lastne užaljenosti, da sem si mislil, da je to mogoče Božji način, da me prisili, da to razrešim. In pastor je rekel, da prihaja po mene. »Toda, ko te poberem, Francis, bomo šli v to letovišče s petimi zvezdicami. Želim, da te Bog ozdravi, preden odidemo na to konferenco.« Strinjal sem se z njim.

 

In odšli smo v to čudovito letovišče,  sredi nacionalnega parka polnega živali. Živali so bile vsepovsod, vendar ne tiste nevarne, ki te lahko pojedo. Res, to je bil čudovit hotel, hotel s petimi zvezdicami. Čudovit hotel. Okoli njega pa so bile koče, in eno od njih smo rezervirali. In zvečer sem se odločil oditi iz koče, da bi v nekem grmu molil. Tako sem šel v grm. In tako sem stal ob tej ogromni skali, ter molil in molil. Stemnilo se je.

 

Veš, Bog ima smisel za humor, ker ko si črn in v katerem koli grmovju, moliš, da se stemni, in seveda v temi dobesedno izgineš. In kar naenkrat sem se zavedal, da so me opazovali. Pogledal sem po vzpetini in zagledal beli par, kajti skala, kjer sem stal, je bila na poti do njune koče. Šla sta mimo mene in če nebi tako glasno molil, me nebi niti opazila. Zato sta se tam ustavila. Jaz sem utihnil, ker sem si mislil, da bosta potem le odšla naprej.

 

Jaz sem bil v tistem trenutku poln sovraštva do belcev, in to je omogočilo, da je ta zamera tako globoko počivala v meni; globoko v moji duši.

 

In onadva se nista premaknila nikamor naprej. Tam sta obstala. Minila je minuta, gledal sem jih, in se spraševal, zakaj ne gresta naprej.

 

In potem sem vprašal Boga: »Zakaj se ta dva človeka ne premakneta naprej?« Bog pa mi je odgovoril: »Zaradi silnega delovanja Duha okoli tebe, kajti ti si prerok in pravkar prerokuješ tej ženski.« Bog mu je povedal, da sta tukaj na dopustu in da je ta ženska pravkar izvedela, da iz medicinskega vidika ne bo mogla nikoli donositi in roditi otroka.

 

Bog mu je v odprti viziji pokazal, da bo rodila sina.

 

Temnopolti brat pa je rekel Bogu: »Moj Bog, ali ne veš kako zelo sovražim belce in koliko grenkobe je v meni do njih. Ni pošteno, da v takem stanju prerokujem tej ženski.« Počutil se je kot prerok Jona. Toda Bog mi je rekel, naj to navkljub temu storim, kajti za to žensko je to čas njene tolažbe. Podaril ji bom fantka.« Bog mi je pokazal tega fantka.

 

Rekel sem Bogu: »Ampak to ni pošteno!, Tako sem zagrenjen in jezen. Nisem hotel biti samo prijazen do njiju. Bog pa mi je rekel: »Moraš prerokovati!«

 

In vstal sem iz grma in rekel ženski: »Vem, da prihajate iz ordinacije, kjer so vam povedali, da ne boste mogli nikoli imeti otroka. Bog pa mi je rekel, naj molim za vas in rodila boste dečka.«

 

Mož te žene se je takoj odzval in rekel: »Ne, ne, nočemo molitve!« Mene je to seveda še bolj razjezilo. In rekel sem jima: »Pa pojdita!« Bilo mi je popolnoma vseeno zanju.

 

Oddaljevala sta se od mene v smeri proti svoji koči, in jaz sem rekel Bogu: »Vidiš, Gospod, ta dva človeka imata težave. Ah, ti belci!«

 

Bog pa mi je rekel: »Prehitre zaključke delaš.«

 

In nato sem slišal, kako ga moški kliče. Ko sem se jima približal, sta stala ob drevesu. Bila sta Rimokatoličana. Nič nista vedela o Besedi znanja, ki jo daje Bog po Svojih darovih, svojim ljudem. 

 

Ko sem ju pogledal, je kar naenkrat name padla ljubezen. Izlivala se je na mojo glavo in v moje telo, gosta, tekoča Božja ljubezen. V tistem trenutku sem intelektualno doživel višino in globočino Božje ljubezni. V tistem trenutku sem vedel, kako zelo globoko Bog ljubi ljudi. In ko se je ta ljubezen dotaknila mojega srca, je iz njega izrinila vse sovraštvo, vse neodpuščanje, vsako žalitev, kakor da bi bil odplaknjen drobir. In nenadoma sem ugotovil, da sem vzljubil ta beli par, ki ga še nikoli prej nisem videl. Do njiju sem čutil ljubezen, večjo, kakor je lahko človeška ljubezen. To je bilo večje kot moja ljubezen do moje matere, ki sem jo res zelo ljubil. Ta ljubezen, Božja ljubezen je bila tako močna, da je prekašala vse, kar sem poznal do takrat.

 

In vprašal sem Boga: »Moj Gospod, kaj je to?«

 

In Bog mi je odgovoril: »To je Božja ljubezen. To je ljubezen, ki jo jaz ves čas čutim do vas.«

 

Mogoče si lačen ljubezni, in vedi, Bog ti želi dati ljubezen. Bil sem krščen v to Njegovo ljubezen v Afriki, in prejel Agapé ljubezen od Boga. In povedal vam bom preostanek zgodbe.

 

In ti boš ozdravljen od vsega, kar je travmatiziralo tvoje življenje, v Jezusovem mogočnem imenu.

 

Gospod mi je razložil, da vsi, ki spadajo pod Melkizedekov red, nosijo to ljubezen v sebi; to močno Božjo ljubezen. In ta ljubezen je na voljo vsakomur. Lahko jo imaš tudi sam, ne da samo govoriš o njej in hrepeniš po njej, ampak da je v tebi.

 

Če te Bog pošilja v katerikoli narod, te mora opremiti s to ljubeznijo, da boš lahko ljubil ljudi z Njegovo ljubeznijo. Takrat ti ni pomemben njihov izgled. Ni ti pomembno ali smrdijo, ali so videti fini. Ali so revni ali bogati. Če je ljubezen v vas od Boga, ta nima meja. Ta ljubezen posrka vase vse, kar ni od Boga v vas. Takrat, ko sem doživel to ljubezen, sem razumel Sveto pismo.

 

Ko Pavel v Galačanom 5:6 pravi: »Saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni.«

 

Nikoli prej nisem razumel povezave med vero in ljubeznijo. Toda v tistem trenutku je bila ljubezen, ki sem jo čutil, do tega para tako zelo močna, premočna. Pod delovanjem te ljubezen si za njiju nisem želel nič manj kot najboljše kar je mogoče. In v strasti te ljubezni sem molil zanju z molitvijo vere, da se odpre nerodovitna maternica te ženske. Še nikoli v življenju nisem tako molil. Čutil sem avtoriteto in maziljenje, ki ju nisem imel nikoli prej. To je bila avtoriteta, ki je izhajala iz ljubezni.

 

In to je spremenilo moje življenje, popolnoma spremenilo moje življenje. Od tistega dne sem hodil v Božji ljubezni, v tem krstu. To me je tako spremenilo, da me ljudje po tem sploh niso več spoznali. Po tem dogodku je Bog popolnoma prevzel moje srce.

 

Bog vam to lahko da. Prav iz tistega mesta, kjer ste tako zelo užaljeni. Ko imaš preobilje ljubezni, se žalitve kar odbijejo od tebe. Zato Jezus ni bil nikoli užaljen. Niti enkrat. Zakaj? Ker je imel preveč ljubezni.

 

Takrat sem prvič razumel 1 Korinčanom 13. In sedaj vam ga bom prebral:

 

»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

 

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega.  Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.

Ljubezen nikoli ne mine.

 

Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.

 

Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.«

(1 Korinčanom 13:1-13).

 

In to, kar mi je Gospod rekel, se bo začelo dogajati v vašem domu, v vašem srcu, ta tekoča ljubezen Boga, ki me je udarila v Afriki, bo prišla na vas, v vašem domu, v vaši pisarni, kjerkoli gledate to oddajo. Predvsem pa ljubezen do Boga, Naj vam da Bog ljubezen do vaše družine, ki je še nikoli do sedaj niste imeli.

 

Prav to pravi Bog v 1 Korinčanom 13, toda dokler nisem osebno doživel te ljubezni, je bila ta beseda zame samo koncept, ne pa praktična izkušnja. Človek, ki ima izkušnjo, ni nikoli prepuščen mnenju drugih ljudi. To božansko ljubezen se je začela neke noči, v nekem grmovju, v Afriki. Ta ljubezen me je v trenutku ozdravila od vseh travmatičnih izkustev in hvaležen sem mu, da imam danes duhovne sinove in hčere, tudi belce, prijatelje, ki so mi zelo blizu.

 

Zgrozim se ob misli, kaj bi se mi zgodilo, če bi še vedno nosil to grdo užaljenost, kajti zrastlo bi in me prevzelo, kot virus. Prekinilo bi povezavo z Bogom in izgubil bi vero in Gospodov blagoslov, ker bi odrinil ljudi.

 

In nekateri od vas tukaj ste zagrenjeni. Med vami je moški, ki me opazuje. Tako zelo si jezen, in vaša jeza povzroča, veliko težav v vaši družini. In ti to veš, ker govorim s tabo. Bog vas želi danes doseči.

 

On pravi: »Sin, če bi me prosil, če bi opustil jezo, bom napolnil tvoje srce z Božjo ljubeznijo.«

 

O, povem vam, nošenje Božje ljubezni ni breme. To je lepa stvar, da se tvoje srce napolni, z agapé ljubeznijo,  to brezpogojno Božjo ljubeznijo, ki se nikoli ne da užaliti.

 

Veste, živimo v zelo negativnem svetu, zato se negativne novice prodajajo. Veste, ne živimo v svetu, kjer se praznujejo dobre novice. Prodajajo se tragedije. Škandal se prodaja, če nekdo pade. To vam sigurno nebi pomagalo k temu, da bi vera v vas delovala. Vera deluje z ljubeznijo.

 

Ljubim te. Zdaj čutim Božjo ljubezen, v svojem srcu do vas. Zato vem, da ko molim za tvoj čudež, bo Bog to storil, ker te ljubim. Mogoče praviš: »Dr. Miles, še nikoli me niste srečali.« Ni pomembno. To ti naredi ta krst ljubezni. Ko ste enkrat krščeni v tej ljubezni in imate to ljubezen, si ti znotraj tega ljubezenskega kokona, in to čutiš za vse.

 

Ko sem končal molitev za beli par, sem mislil, da je moje izkušnje, mojega srečanja z nadnaravnim krstom Božje ljubezni, konec, dokler se ni zgodilo naslednje.

 

Ko sta se oddaljila in približevala svoji koči, in videl sem jih, videl sem ju kako se premikata proti svoji koči, sem se nenadoma znašel teleportiran na drugo mesto. To je najboljši način na katerega lahko opišem, kaj in kako se je tozgodilo.

 

Ugotovil sem, da sem bil prenesen, kot da sem šel skozi časovni stroj in ugotovil sem, da stojim na Golgoti,  pred križem, in prav tam, na križu, je bil okrvavljeni Mesija. Edino, kar sem lahko videl na njem so bile Njegove oči. Vse njegovo preostalo telo je bilo prekrito s krvnimi madeži. Njegovo meso je bilo raztrgano, in okoli njega, so bili Rimski vojaki. Vse je bilo tako nadrealno. Ob vznožju križa je bilo toliko dejavnosti. In tam stojim in s križa me gleda Mesija, in On se nasmehne, On se nasmehne in Njegov nasmeh je šel naravnost skozi mene.

 

Ta nasmeh me je spomnil na tekočo ljubezen, ki je pred nekaj trenutki tekla skozi mene, ko me je ozdravil od moje jeze in moje užaljenosti.

 

In rekel mi je: »Pozdravljen Francis.«

 

Ali veš zakaj sem rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo?«

 

In rekel mi je: »Francis, poglej jih.«

 

In jih gledam, vse okoli Njega, okoli Njega je bilo sovraštvo. Ženske so jokale. Tam je bilo veliko dejavnosti.

 

Gospod mi je rekel: »Ali misliš, da če nebi izgubil, če nebi izpustil, če nebi izpustil čudeža odpuščanja, da bi kdo od teh ljudi to kdaj koli storil?«

 

Potem mi je rekel nekaj, kar nikoli ne bom pozabil. Rekel mi je; »Francis, nikoli ne pozabi tega. To je pomembno načelo v mojem Kraljestvu. V Božjem Kraljestvu piše, da je tisti, ki nosi najvišjo raven razodetja, odgovoren za izvabljanje čudeža odpuščanja.«

 

Rekel mi je: »Francis, na križu sem nosil najvišje razodetje Kraljestva, Svojega Očeta, na meni je bilo, da sprostim čudež odpuščanja. Rekel je: »Francis, odpusti svojim sošolcem in belim bratom in sestram, ki so te prizadeli, zaradi izkušenj v katerih so odraščali. Niso slabi ljudje, imeli so le slabe izkušnje. Pusti to, ker imam toliko svojih belih otrok, za katere boš ti, blagoslov, ki ti bodo blagoslov v prihodnosti in takšna vrsta sovraštva uničuje vse v tvojem srcu.

 

Sedaj, ko je to rekel, sem se nenadoma znašel v grmovju. Ves sem se tresel. Pokleknil sem in jokal, in se globoko pokesal. In to je bil zadnji dan, ko je bilo sovraštvo  v mojem srcu. Bog mi je priča, da govorim resnico. Zato verjamem v Boga. Bog bo sprostil ta krst ljubezni v tvoje življenje in spremenil tvoje življenje in spremenil tvojo zgodbo.

 

Bog ve, da živimo v svetu, kjer je preveč sovraštva. Čas je, da Božje ljudstvo pokaže Božjo ljubezen, da bo svet vedel, da pripadamo Ješui.

 

Ste pripravljeni doživeti, svoj lastni krst ljubezni? Ker slišim Gospoda: »Pripravljen sem krstiti Svoje ljudstvo v ljubezni.«

 

Vidim, da obstaja mlada ženska, po imenu Angela. Verjamem, da ste bili nadlegovani, in prav zmotilo te je, tako si zagrenjena, tako jezna. Bog pravi: »Daj mi hči, to prizadetost. Preplavil te bom z Božjo ljubeznijo, in vse to se bo razčistilo, in spet se boš počutila celovito.«

 

Tako te zdaj, Oče prosim za ljudi, za ljudi, ki me gledajo iz vsega sveta, izpuščam  jim isti krst, ki je na meni, krst Božje ljubezni, ki ga opisuje Sveti Duh, v 1 Korinčanom 13, »Ljubezen nikoli ne mine.« Prosim, da bi se ta, krst začel dogajati po vsem svetu in vse sovraštvo, in vse sovraštvo bo izginilo. Da bi vse prizadetosti, ki so se prikradle v srce, izzivale vdanost Kristusu,  tudi Mesiji. Prosim v imenu Ješue, da bi ti Bog te tekoče ljubezni odvzel vse travme, s katerimi se ljudje soočajo.

 

Prosim Boga, da ko bo stekel ta krst tekoče Božje ljubezni, te čudovite Božje ljubezni, prepleten skozi valove, da bodo našli ozdravitev od travme, v mogočnem imenu Jezusa Kristusa.

 

Dobivam potrditev od Svetega Duha, da se krst dogaja. Nekatere med vami, je dotaknila Božja moč. To je tekoča Božja ljubezen, ki prihaja v vaše življenje.

 

Prejmite ta krst. Naj vam Boga da, da boste že danes hodiliv Božji ljubezni.  Shalom!

 

 

Video se lahko preko samodejnega prevoda bere v Slovenščini.