LOMILEC VEZI
Neil T. Anderson
12.
Ne v a r n o s t i z g u b e
n a d z o r a
Naslednje pismo sem prejel od mlade ženske, ki je nisem
nikoli osebno srečal. Sheila je bila prisotna na sobotni konferenci v njeni
cerkvi, kjer sem govoril na temo reševanja osebnih in duhovnih konfliktov. V
nedeljo mi je pastor te cerkve izročil njeno pismo:
Dragi Neil!
Osvobojena sem – slava
Gospodu! Včeraj, prvič po mnogih letih, so glasovi utihnili. Lahko sem slišala
tišino. Ko smo peli, sem lahko slišala svoje petje.
Prvih 14 let svojega
življenja sem živela z zatiralno in žaljivo mamo, ki mi ni nikoli rekla
"rada te imam", ali me objela, ko sem jokala. Nisem prejela nobene
ljubezni, nobenih prijaznih besed, nobenih besed potrditve, nobenega občutka,
kdo sem – samo fizično in čustveno zlorabo. Pri 15 letih sem bila podvržena
tritedenskemu tečaju Erhard Seminar Training (EST), kar je še bolj zmedlo moj
um. Leto, ki je sledilo, je bilo sam pekel. Mati me je vrgla ven, tako sem šla
živet k drugi družini. Čez čas so me tudi oni vrgli ven.
Tri leta kasneje sem
našla Kristusa. Moja odločitev, da zaupam Kristusu, je temeljila v glavnem na
mojem strahu pred satanom in silami zlega, s katerimi sem se srečevala v svojem
življenju. Čeprav sem vedela, da je satan izgubil lastništvo nad mano (ko sem
postala Božji otrok), se nisem zavedala, kako sem bila še vedno ranljiva na
prevaro in kontrolo. Prvi dve leti svojega krščanskega življenja sem bila v
vezeh greha. Vedela nisem niti tega, da je to greh.
Enkrat, ko sem se
zavedela svojega greha, sem to priznala Bogu in prejela odpuščanje. Mislila
sem, da sem končno svobodna od satanovih namer, da me kontrolira. Nisem pa
vedela, da se je bitka šele začela.
Trpela sem zaradi
nepojasnjenih izpuščajev, vnetij in modric po vsem telesu. Izgubila sem veselje
in bližino z Gospodom. Nisem več mogla peti ali citirati vrstic iz Svetega
pisma. Po tolažbo in varnost sem se zatekla k hrani.
Demoni so napadli moj
občutek za dobro in slabo, tako da sem se v iskanju svoje identitete in
ljubezni zatekla k nemorali.
Toda vse to se je
končalo včeraj, ko sem se odpovedala satanovi kontroli nad mojim življenjem.
Našla sem svobodo in zaščito, ki prihaja iz spoznanja, da sem ljubljena (od
Boga). Nisem pod vplivom droge; pišem s povsem treznim umom, čistim duhom in
mirno roko. Zdi se, da me je zapustila celo moja navezanost na prenajedanje.
Nikoli se nisem
zavedala, da je kristjan lahko tako ranljiv na satanovo kontrolo. Zavedena sem
bila, toda sedaj sem svobodna. Hvala ti, hvala ti, hvala ti, Jezus!
Sheila
Sheila je trezen primer dimenzije duhovne ranljivosti, o
kateri večina kristjanov ne želi govoriti; IZGUBA NADZORA. Toda še vedno vse
službe, ki pomagajo ljudem, delajo z ljudmi, ki so v svojem življenju izgubili
nadzor nad hrano, spolnostjo, drogami, alkoholom ali kockanjem. Življenje je za
Sheilo postalo neznosno – in veliko je takih, podobnih njej. Ona nekako ni
mogla uporabiti nikakršnega nadzora nad navadami hranjenja in spolnega
obnašanja. Pravzaprav bi lahko, vendar ni vedela kako. Kristjani se na splošno
strinjamo, da smo ranljivi na sovražnikove skušnjave, obtožbe in prevare. Toda
iz nekega razloga odlašamo s tem, da bi vzeli v obzir to, kar bi se zgodilo, če
bi se voljno predali tem demonskim vplivom.
Za greh obstajajo posledice – in naša duhovna zaščita je
delno odvisna tudi od nas. Rečeno nam je: "Oblecite si Gospoda Jezusa
Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem"
(Rimljanom 13:14).
Toda kaj se bo zgodilo, če strežemo poželenju mesa? Rečeno
nam je, naj si nadenemo Božjo bojno opremo in trdno stojimo.
Toda kaj se bo zgodilo, če tega ne delamo? Naša odgovornost
je, da ne dovolimo grehu vladati v naših umrljivih telesih; to pa dosežemo
tako, da svojih teles ne uporabljamo za orodje krivičnosti (Rimljanom 6:12-13).
Kaj pa če svoja telesa uporabljamo za orodje krivičnosti?
Rečeno nam je, da naj se podvržemo Bogu, hudiču pa se upremo (Jakob 4:7).
Kaj pa če se ne podvržemo Bogu in se ne zoperstavimo
kraljestvu teme? Ali lahko zavzamemo duhovno nevtralen položaj brez negativnih
posledic? Misliti, da se nam ne bo zgodilo nič negativnega ali da satan ne bo
izkoristil naše neodločnosti ali neprevidnosti, je svetopisemsko narobe in
ustvarja za vernika lažno upanje.
V tem poglavju bomo pogledali nekaj jasnih svetopisemskih
primerov, kaj se zgodi, ko verniki podleže skušnjavam, obtožbam in prevaram.
Preden pogledamo to stopnjo ranljivosti, želim ponovno poudariti, da vsak
vernik pripada Bogu. Odkupljeni smo bili z Jagnjetovo krvjo in niti sile pekla
nas ne morejo ločiti od Božje ljubezni (Rimljanom 8:35-39; 1 Peter 1:17-19). V
svoji knjigi "What Demons Can Do to Saints" (Kaj lahko demoni storijo
svetim), je dr. Merill Unger zapisal:
"Demon vstopi . . . . kot naseljenec in ne kot
lastnik ali gost, ali kot nekdo, ki ima pravico biti tam. Ampak on pride kot vsiljivec,
napadalec in sovražnik. Pride pa takrat, ko so vrata odprta zaradi resnega ali
dolgega greha."
Satan ve, da nas ne more nikoli posedovati. Toda če vas
lahko zavede, tako da mu na kakršenkoli način prepustite nadzor nad svojim življenjem,
lahko prepreči vašo (duhovno) rast in uniči vaše pričevanje za Kristusa.
K r a l j e s t v a v k o n f l i k t u
Običajen argument proti stopnji duhovne ranljivosti o kateri
govorimo, je trditev, da hudobni duh in Sveti Duh ne moreta bivati istočasno.
Obstaja nekaj razlogov, zakaj sam ne verjamem, da je to res.
Prvič, satan je bog tega sveta in "poglavar oblasti
zraka" (Efežanom 2:2). Tako kot so satan in njegovi demoni prisotni v atmosferi
tega sveta, tako je prisoten vseprisoten Sveti Duh – kar pomeni, da včasih
bivajo istočasno.
Drugič, satan ima sedaj dostop do Očeta v nebesih, kar
pomeni, da on in Oče bivata istočasno – začasno.
Tretjič, Sveti Duh je v enotnosti – sobivajoč – z našim
duhom in prav gotovo našega človeškega duha ne smatramo za popolnega.
Četrtič, prostorski argumenti se nanašajo na duhovna
področja. Za duhove ni nobenih naravnih ali fizičnih ovir. Zato o cerkveni zgradbi
nebi smeli razmišljati kot o svetišču. Naše edino svetišče je v
"Kristusu", ne pa v nekem fizičnem zatočišču.
Petič, če oseba posveča pozornost zavajajočemu duhu, to ne
more biti zgolj notranje. Bitka je v umu. Če hudobni duh in Sveti Duh ne moreta
delovati ob istem času in v istem področju, potem nebi bilo potrebe, da smo
pazljivi in da si nadenemo Božjo bojno opremo.
Termin "obseden z demonom" po cerkvah prav tako
povzroča razprave. Problem se vije okrog besede "obseden", ki v grškem
tekstu pravzaprav ne obstaja. Termin "deimonizomai" (glagol), ali
deimonizemenos (deležnik) – najbolje dobesedno prevedemo
"demoniziran". (Matej 4:24; 9:32; 15:22; Marko 5:15).
Biti demoniziran pomeni biti pod kontrolo enega ali več
demonov. Termin se nikoli ne pojavi v pismih, zato na noben način ne moremo
točno vedeti, kako bi to prenesli na obdobje cerkve. Moje verovanje je, da je
vsak (nanovo rojeni) vernik "obseden" s Svetim Duhom. S tem hočem
reči, da v nas prebiva Sveti Duh, ki nas ne bo nikoli zapustil ali pustil same.
Druga grška fraza v evangelijih je "echein
daimonion", kar pomeni "imeti demona". Religiozni voditelji so
uporabili to frazo, ko so obtožili Janeza Krstnika in Jezusa, da sta
demonizirana (Luka 7:33; Janez 7:20).
Vpliv, ki ga imajo lahko satan in njegovi demoni na vernike,
je vprašanje STOPNJE. Ker živimo v svetu, čigar bog je satan, je možnost biti
skušan, biti zaveden in biti obtožen, neprenehoma prisotna. Če dovolite, da ti
naklepi vplivajo na vas, lahko izgubite nadzor do stopnje, do katere ste bili
zavedeni.
V svoji knjigi Released from Bondage (Osvobojeni od vezi)
omenjam nekatere primere, kjer so dogodki napisani z vidika žrtve. Njihovi
problemi so bili različni – od motenj pri prehranjevanju do spolnih zlorab in
zasvojenosti. Vse žrtve so imele težave v svojem mišljenju, in zdelo se je, da
je bila vedno vključena spolnost, ne glede na to, kaj je bil površinski
problem.
Vse žrtve so izpovedale, da so kristjani in dve osebi sta
bili celo v službi za Gospoda. Knjigo sem napisal zato, da bi krščanska
skupnost lahko slišala njihove zgodbe, kajti mnogo kristjanov bi te dragocene
ljudi označilo za nevernike, kar pa jim nebi niti najmanj pomagalo.
S v e t i v v
e z e h
Pomembno je, da kristjani razumejo svojo ranljivost na
demonske vplive, tako da bi lahko imeli primerne biblijske odgovore na
kakršnokoli situacijo, s katero se soočajo.
Pavel pravi, da nam satanove namere niso neznane (2
Korinčanom 2:11) in nam tudi nebi smele biti. Tisti, ki ne razumejo svoje
ranljivosti, bodo zelo verjetno krivili sebe ali Boga za svoje probleme. Če
krivimo sebe, se počutimo brez upanja, ker ne storimo ničesar, da bi zaustavili
to, kar počnemo. Če pa krivimo Boga, je naše zaupanje vanj kot dobrohotnega
Očeta zrahljano. V obeh primerih imamo možnost pridobitve zmage, ki nam jo
Sveto pismo obljublja. Zato v zahodnem svetu v cerkvi obstaja težnja, da vse
hudičeve dejavnosti pripišejo mesu. To nam prav tako ne nudi rešitve za duhovne
konflikte. Poglejte naslednji odlomek iz Pisma, ki nam kaže, kako uničevalen je
lahko satan za vernike:
Luka 13:10-17
10 V soboto je učil v neki shodnici.
11 In glej, tam je bila tudi žena, ki je že osemnajst let
imela duha bolezni. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati.
12 Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel:
»Žena, rešena si svoje bolezni.«
13 Položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila
Boga.
14 Oglasil pa se je predstojnik shodnice. Nejevoljen je bil,
ker jo je Jezus ozdravil v soboto, in je govoril množici: »Šest dni je, v
katerih je treba delati. Ob teh dneh torej prihajajte in se dajajte zdraviti,
ne pa na sobotni dan.«
15 Gospod pa mu je odgovoril: »Hinavci! Ali ne odveže vsak
od vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat?
16 Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan zvezal za – poslušajte
– osemnajst
let, ni bilo potrebno rešiti te
vezi na sobotni dan?« (Vrstica 16 kaže na to, da je bila njena fizična
nezmožnost vzrok satanskih vezi. Ta žena ni bila nevernica. Bila je
"Abrahamova hči", bogaboječa žena vere z duhovnim problemom. V
trenutku, ko jo je Jezus osvobodil njenih duhovnih vezi, je bil ozdravljen tudi
njen fizični problem.
17 Ko je to govoril, je bilo vse njegove nasprotnike sram,
vsa množica pa se je veselila vseh veličastnih reči, ki jih je delal.
Opazite, da ta žena ni bila zaščitena pred demonskim
nadzorom, ker je bila znotraj shodnice. Zidovi shodnice ali cerkve nas ne
morejo zaščititi pred demonskim vplivom. Res je, da se je ta dogodek zgodil
pred križanjem, toda kaže na to, da demoni lahko fizično vplivajo na vernike.
Luka 22:31-34. Apostol Peter je primer vernika, ki je izgubil
nadzor nad svojim življenjem. Jezus mu je rekel: "Simon, Simon! Glej,
satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico" (v 31).
S kakšno pravico je satan postavil takšno zahtevo? Peter je
očitno dal satanu vstop takrat, ko se je z učenci prerekal, kateri izmed njih
je največji (22:24). Čeprav je želja Petrovega srca bila, da bi stal ob svojem
Gospodu celo do točke smrti in ujetja (v. 33), je Jezus napovedal, da ga bo
Peter trikrat zatajil (v. 34), kar se je tudi zgodilo. Vendar je spodbujajoče,
da je Jezus že molil za Petrovo uspešno ozdravljenje od tega incidenta (v. 32).
Efežanom 6:10-17.
Ta odlomek vsebuje Pavlovo znano vzpodbudo vernikom:
"Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati
hudičevim zvijačam" (v. 11). Čemu služi oprema? Da onemogoči sovražnikove
puščice, da bi si utrle pot do telesa in ranile vojaka. Če bi bilo nemogoče, da
bi satanove puščice prodrle do nas, potem nebi bilo potrebe, da si nadenemo
opremo. Navodila
glede duhovne opreme nakazujejo na to, da je možno, da sovražnik prodre v naša
življenja in si pridobi določeno mero nadzora.
Jakob 3:14-16. Jakob
naznači, da če se vdajamo nevoščljivosti in sebičnim ambicijam, se lahko
odpiramo temu, da nas nadzoruje modrost, ki je "zemska, duševna,
demonska" (v. 15).
V biblijski šoli sem imel študenta, čigar logika glede
Svetega pisma je bila povsem zmedena. V svoji veri je bil povsem ortodoksen,
dokler se ni zapletel s prostitutko, ki je izzvala njegovo vero do roba. Potem
je začel prihajati z raznovrstnimi novimi "vpogledi", toda nihče
le-teh ni mogel razumeti. Njegovi argumenti so bili, kot če bi prišli iz knjige
Mary Baker Eddy in nihče izmed ostalih študentov se ni strinjala z njim.
Kolikor mi je danes znano, si ni nikoli opomogel od svojih izkustev z DEMONSKO
LOGIKO.
1 Timotej 4:1-3.
Pavel je napisal: "Duh izrecno pravi, da bodo v
poznejših časih nekateri odpadli od vere in se vdajali zavajajočim duhovom in
naukom demonov" (v. 1). Pavel je ilustriral, kako duhovna zmota lahko učinkuje na naše
navade hranjenja in zakonske zveze (v. 3). Naivno je reči, da
kristjani ne morejo posvečati pozornosti zavajajočim duhovom. To se dogaja po
vsem svetu. V preteklih petnajstih letih sem svetoval preko tisoč samozvanim
kristjanom, ki so se borili na področju svojega mišljenja. Nekateri imajo
težave z molitvijo in branjem Svetega pisma. Spet drugi slišijo glasove. Imeti
mnenje, da je to le kemično neravnovesje, pomeni odstraniti cerkev iz službe
osvobajanja (duhovnih) ujetnikov. Če so vse te negativne misli zgolj telesni
vzorci, zakaj potem tovrstne misli izginejo, ko se verniki podvržejo Bogu in se
uprejo hudiču? Telesni vzorci so prirojeni in nas
ne zapustijo v trenutku zapovedi.
1 Korinčanom 5:1-13. Ta odlomek vsebuje Pavlovo navodilo glede
moškega v Korintski cerkvi, ki je živel v incestnem odnosu z ženo svojega očeta
(v.1). Ta moški je bil tako zaveden od satana in nadzorovan z nemoralnostjo, da
se je očitno šopiril s svojim prepovedanim odnosom pred vso cerkvijo. Pavlova
sodba glede te zadeve je bila stroga: "Zato
sem ga . . . . izročil satanu v pogubo mesa, da bi se njegov duh rešil na
Gospodov dan" (v. 5). Pavel je bil pripravljen dovoliti satanu, da
za nekaj časa dela po svoje s tem moškim, v upanju, da bo končno rekel:
"Dovolj imam," in se bo skesal.
Nekateri se sprašujejo, če je oseba na tej stopnji
nemoralnosti sploh bila kristjan. Pavel ga nebi kaznoval, če ta moški nebi bil
kristjan, kajti od cerkve se zahteva le, da kaznuje tiste, ki so v skupnosti.
Ta človek je bil vernik (Pavel se je vsaj tako obnašal do njega), ki je
dovolil, da se je ujel v nemoralo. Pavlovo upanje je bilo, da bo ta človek doživel naravne
posledice svojega greha, se skesal in bo nato osvobojen svojih vezi.
Efežanom 4:26-27.
Pavel je dal navodilo: "Jezite
se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora
hudiču." Beseda "prostor" z drugimi besedami pomeni
dajati vstop. Pavel pravi, da če ne
govorimo resnice v ljubezni in nismo čustveno iskreni, lahko dajemo hudiču
prostor v svojem življenju. Jeza, ki se obrne v zagrenjenost in neodpuščanje,
je odprto povabilo demonskemu nadzoru. (2 Korinčanom 2:10-11).
1 Peter 5:6-9.
Peter je opozoril: "Trezni
bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga
bi požrl" (v.8). Beseda "požrl" pomeni pogoltniti ali
použiti. Ista beseda se uporablja v 1 Korinčanom 15:54: "Smrt je použita v zmagi." Biti pogoltnjen vsekakor
izraža misel, da smo pod kontrolo tega. Če vernik nebi bil ranljiv na satanovo
kontrolo, potem nebi bilo potrebno, da nas Peter opozarja na to možnost.
Kontekst Petrovega opozorila predlaga dve stanji, ki lahko
vnaprej določita vernikovo ranljivost.
1. V šesti vrstici smo spodbujeni, da se ponižamo pred
Gospodom. Mogoče z bolečim
spominom na posledice svojega lastnega povzdigovanja, Peter želi poudariti, da kadarkoli se upremo ponosu, se upremo tudi satanu.
2. Sedma in osma vrstica pa predlagata, da če se ne naučimo preložiti skrbi na Gospoda, smo lahek
plen satanu.
Apostolska dela 5:1-11.
To je mogoče najbolj odločilen odlomek glede satanove
sposobnosti, da kontrolira vernike. Člani mlade jeruzalemske cerkve so
prostovoljno prodajali premoženje in dajali izkupiček apostolom za službo
(Apostolska dela 5:1-4). "Toda mož po imenu
Hananija je z ženo Safíro prodal posestvo in si pridržal nekaj izkupička in
njegova žena je vedela za to; drugi del pa je prinesel in položil k nogam
apostolov. Peter mu je rekel: "Hananija, zakaj je satan napolnil tvoje
srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? Če ga
ne bi bil prodal, ali ne bi imetje ostalo tvoje? In ko si ga prodal, ali ti ni
bil denar na voljo? Zakaj si v srcu sklenil takšno dejanje? Ne ljudem, temveč
Bogu si lagal!"
Problem ni bil v tem, da sta Hananija in Safira pridržala
del izkupička, ampak v tem, da sta lagala glede tega in govorila, da sta
premoženje prodala za drugo vsoto. Posledica greha tega para je nastopila takoj
in strogo: In pri priči sta se zgrudila in
izdihnila (v. 10).
Nekateri posamezniki, ki imajo težave z idejo o satanski
kontroli nad verniki, trdijo, da sta Hananija in Safira bila nevernika. Jaz
tega ne verjamem.
Prvič, Apostolska dela 4:32 govorijo o tem, da se je to
dogajalo v okolju krščanske skupnosti, kjer sta Hananija in Safira bila člana.
Drugič, Apostolska dela 5:11 pravijo: "In velika groza je obšla vso cerkev in vse, ki so
to slišali." Če bi Bog obsodil nekoga izven cerkve, zakaj bi potem
velik strah navdal tiste znotraj cerkve? Vernike je obšla velika groza, ker je
Bog dramatično pokazal svoje stališče do vernikov, ki so živeli v laži.
Tretjič, strogost kazni nakazuje na to, da je Bog naglasil
pomembnost resnice v skupnosti vernih. Neverniki lažejo ves čas in po navadi
niso tako hitro in temeljito obsojeni, kot sta bila Hananija in Safira.
Verjamem, da je skozi to Bog poslal cerkvi močno sporočilo. Vedel je, da če
satan lahko zapelje vernike, potem lahko kontrolira njihova življenja.
Hananijev problem je bil, da je dovolil satanovi prevari, da
je napolnila (kontrolirala) njegovo srce. Beseda "napolnil" v
Apostolskih delih 5:3 (pleroo) je ista beseda, ki se uporablja v Efežanom 5:18:
" . . . naj vas napolnjuje Duh."
Za vernika je možno,
da je napolnjen s satanovo prevaro ali da je napolnjen s Svetim Duhom. Tistemu
viru, kateremu popustite, s tem virom boste napolnjeni (oz. kontrolirani). Ko
dovolite satanu, da vas zapelje na kakršnemkoli področju vašega življenja, ste
ranljivi na njegovo kontrolo na tem področju.
H u d i č v a s n i
p r i s i l i l, d a t o
s t o r i t e
Preden zvalimo vso krivdo za Hananijevo in Safirino
postopanje na satana, se moramo spomniti, da sta dva vernika bila voljna
sodelovati v laži, ki je vodila v njuno smrt. Peter se je spoštljivo soočil s
Hananijo in Safiro: "Zakaj si v srcu sklenil
takšno dejanje? . . . Zakaj sta se domenila, da preizkusita Gospodovega
Duha?" (Apostolska dela 5:4-9).
Ja, satan je napolnil njuni srci s prevaro in uveljavil
določeno mero kontrole nad njima v njunem hudodelstvu. Toda to je lahko storil
samo zato, ker sta mu na neki točki Hananija in Safira odprla vrata.
V dobro teh, ki prihajajo k meni po nasvet, nikoli ne sprejmem izgovora: "Hudič me je prisilil, da to storim." Mi vsi smo sami
odgovorni za svoja stališča in dejanja. Satan le izkoristi priložnosti, ki mu
jih nudimo. Mi
imamo vse vire in zaščito, ki jo potrebujemo, da bi živeli zmagovalno življenje
v Kristusu. Če tega ne živimo, je
to po naši izbiri. Ko pustimo vrata odprta hudiču, tako da se ne upremo
skušnjavi, obtožbam ali zavajanju, bo on vstopil. In če mu še naprej
dovoljujemo dostop, si bo vzel pravico naselitve. Ne bomo izgubili svojega odrešenja, izgubili pa
bomo svojo vsakdanjo zmago.
Če v bitko vstopamo brez delov opreme, bomo utrpeli škodo!
Če se ne pokrijemo s popolno Božjo bojno opremo, ki nam je zagotovljena, smo
ranljivi na teh izpostavljenih področjih.
Dr Unger komentira:
Če kristjan ne
uporablja svoje opreme, ali bo on (satan) nehal napadati vernikovo trdnjavo? Če
pa napade, je to prav tisto, zakaj vernike lahko zasužnji in ujame. "da bi v njih uresničeval svojo voljo" (2
Timotej 2:26).
Vernika sovražnik napade in preplavi in kot
vsak vpadajoči nasprotnik, ne dovoljuje uporabe kakršnegakoli orožja pri
prebivalcih zavzete dežele. Kot rezultat tega ni nobenega upora, ampak le
vsiljena podreditev in služenje. 17
Jakob 4:1 odkriva, da so viri
naših razprav in konfliktov naslade, "ki se vojskujejo v delih našega
telesa". Pavel pravi; "Zato naj v
vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim
poželenjem" (Rimljanom 6:12).
Svet, meso in hudič se neprenehoma bojujejo zoper življenje
po Duhu, ki prebiva v nas. Kaj pa, če ne
stojimo trdno v veri? Ali bomo še vedno zmagovali nad nasladami in poželenji,
ki želijo vladati nad nami?
Odločiti se za resnico, živeti pravično življenje in si
nadevati Božjo bojno opremo, so odgovornosti vsakega posameznega vernika. Jaz
ne morem biti odgovoren za vas in vi ne morete biti odgovorni zame. Jaz lahko molim
za vas, da vas spodbudim v veri in vam svetujem, toda če vstopate v bitko brez
svoje opreme, boste mogoče ranjeni. Četudi se jaz še tako trudim in skrbim, ne
morem sprejeti odločitev glede odgovornosti namesto vas. Te odločitve so vaše,
vendar imate na izbiro – in o tem govori preostali del te knjige.
Končno, naj z vami podelim eno od mojih najljubših
pričevanj. Ko ta ženska pripoveduje svoje pričevanje, si postavite določena
vprašanja: Ali je to, kar ona opisuje normalno? Ali je to samo izredni primer
negativnega "samogovora", ki ga imamo vsi mi? Ali ima razklano
osebnost? Ali je psihotična? Ali ima več osebnosti, ali notranjega otroka svoje
preteklosti? Svetovalec bi lahko postavil vsako izmed teh diagnoz, odvisno od
njegove izobrazbe ali izkustev. Kaj pa vi mislite, da je njen problem? Ona je
svoje pričevanje poimenovala:
Tišina
Ko sedim in
razmišljam, razmišljam o mnogih stvareh – o svojem življenju, kaj želim početi,
kaj si mislim o stvareh in ljudeh. V svoji glavi imam pogovor sama s sabo.
Govorim sama sebi in si odgovarjam . . . sem moja najboljša prijateljica.
Čudovito se razumeva! Včasih se toliko pogovarjam sama s seboj preko dneva, da
sem ob koncu dneva zares utrujena. Toda poskušam biti zaposlena in to mi pomaga
misliti in premisliti stvari.
Včasih sama o sebi
razmišljam kot o dveh osebah: eno je oseba, ki sem jaz vsak dan v tednu . . .
to je tista, ki jo želim spremeniti. To je tista oseba, ki ima zelo nizko
mnenje o sebi in se boji biti zares to, kar je, pred drugimi. In potem je tu še
druga oseba v meni . . . . samozavesten jaz, oseba, katera bi želela postati,
vendar iz nekega razloga ne bom. Ta del mene imenujem "ona". Ona je
"ona" in tako jo imenujem. Ona je zelo pogumna in vsi jo imajo radi –
tako vsaj mislim, da bi se zgodilo, če bi ji le dovolila priti na površje. Če
bi le lahko bila sama svoja . . .
potem bi življenje bilo toliko enostavnejše in srečnejše.
Toda do takrat se
pogovarjam z njo znotraj sebe. Pogovarjava se o tem, kaj bova danes počeli, kam
bova šli jesti, kaj bova oblekli, s kom se bova pogovarjali. Včasih pride s
kako zelo dobro idejo in sem navdušena sama nad sabo, da sem tako pametna in
bistra. "Ko bi le ljudje poznali resnično mene, potem bi me zares imeli
radi," si mislim. In včasih slišim, da govori stvari, ki nimajo smisla.
"Tega nebi smela početi," si mislim. "To ni zelo lepo. To bi
nekoga ranilo. To je neumno." V teh časih je ne poslušam. Vendar me ne
moti, saj se rada pogovarjam z njo, zato se naprej pogovarjava.
Nekega dne so se
stvari med nama spremenile. Moje življenje je dobro potekalo. Vendar sem hotela
bližjo hojo z Bogom. Želela sem biti svobodna od preteklosti in biti
ozdravljena v srcu od bolečine, ki sem jo nosila. Nekdo mi je rekel, da bi
morala iti skozi nekaj, kar se imenuje "Koraki k svobodi v Kristusu".
In tako sem se dogovorila za srečanje s svetovalcem. Nisem razmišljala o moji
prijateljici v meni, razmišljala sem o sebi.
Na uri svetovanja me
je svetovalec prosil, naj na glas preberem nekaj molitev in vrstic iz Svetega
pisma. Medtem, ko sem brala, so mi misli postale zamegljene in se nisem mogla
skoncentrirati. Še najbolj sem postala zmedena, ko sem poskušala govoriti z njo
v svojem umu. Nisem jo mogla jasno slišati. Zbala sem se, moje srce je začelo
hitro biti in v notranjosti sem postala besna. Stresla sem se. Kje je moja
prijateljica, ki je v meni? Zakaj se je naenkrat razjezila? Kaj se dogaja? Kaj
je narobe z mano?
Potem sem izvedela.
Ona ni bila moja prijateljica. Ona ni bila resnična jaz. Ona ni hotela, da
uredim stvari z Bogom. To ni imelo smisla, saj sem te stvari hotela storiti.
Mislila sem, da je ona na moji strani. Toda zmotila sem se. Morala sem ji
povedati, naj odide . . . . . . . glasno. Glasno? Zdelo se je čudno, ko so mi
povedali, da ona ne more brati mojih misli. Toda imelo je smisel . . . . ona ni
bila Bog in ni bila vseprisotna. Zato sem ji glasno zapovedala, naj odide . . .
. . . . . in je odšla.
In potem je nastopila
tišina. Nobeni pogovori se niso več odvijali v mojem umu. In pogrešala sem jo.
Vedela sem, da je nebi smela, vendar sem jo pogrešala. Vedela sem, da ona ni
dobra zame in da Bog želi, naj se pogovarjam z Njim in ne z njo. Borila sem se
z mislijo, ali naj se pogovarjam z njo? Nisem mogla prenesti tišine . . . .
počutila sem se osamljeno. Ona je poskušala priti nazaj in ko je prišla, me je
to prestrašilo. Bila je jezna in sovražna.
Počutila sem se
izdano. Toda čez čas sem se navadila na tišino. To sem izkoristila, da sem se
spomnila pogovarjati z Bogom in tako sem se pogovarjala. On ni odgovarjal tako
kot ona. Njegovega glasu nisem mogla slišati tako kot sem slišala njenega. Toda
začela sem uživati v pogovoru z Njim, mu peti. Zares sem se počutila blizu
njega . . . kot da mu je mar. In čez čas sem pozabila na tišino.
Čez nekaj časa sem
bila spet osamljena. Pozabila sem na tišino in se znašla v pogovoru, ne da bi
se sploh zavedala. Bila sem zmedena in nisem mogla ugotoviti zakaj, dokler
nekega dne nisem mogla moliti. Moja prijateljica, ki je skrbela zame kot
kristjanko, mi je hotela pomagati in jaz sem želela pomoč. Pogovarjala se je z
mano o mojem uporništvu in kako moram nehati živeti neodvisno od Boga.
Takrat sem slišala
glasen glas v moji notranjosti, ki je rekel: "JAZ SEM NEODVISNA OD
BOGA." To me je prestrašilo. Ali sem to bila jaz? Ali sem zares čutila
tako? Ne, nisem . . . ona se je vrnila. Potem sem se jaz razjezila, ker sem ji
dovolila, da se je vrnila. Želela sem, da odide, vendar se nisem mogla
premakniti in nisem mogla spregovoriti. Moja prijateljica je molila z mano in
sklonila sem glavo. Rekla mi je, naj si zamislim nebesa s svetlobo, lučmi in
Božjim prestolom. Zares sem začela videti to in spet sem se umirila. Toda potem
je glas začel vpiti: "Ne, ne, ne!" Tako sem odprla oči in nehala.
Moje srce je otrdelo in nisem zares hotela vse predati Bogu. Še vedno sem
hotela kontrolo. Bile so stvari, ki se jim nisem hotela odpovedati.
Toda v notranjosti sem
spet hrepenela po tišini. "Kako ironično", sem pomislila.
"Nekaj, kar mi v
začetku ni bilo všeč, je postalo moja svoboda." Kako sem se borila v
notranjosti in poskušala moliti k Bogu ali bežati stran od njega. Tako
enostavno je bežati, tako enostavno odpraviti to prav zdaj.
Toda nisem ČUTILA kesanja.
Nisem ČUTILA, da bi pustila, čeprav sem vedela, da moram to storiti. Spraševala
sem se, če se bom še kdaj počutila tako.
In takrat sem
zagledala besede iz "Korakov k svobodi v Kristusu", ki so skočile iz
lista. Tako se glasijo: "Vera je nekaj, kar se odločiš storiti, ne nekaj kar
čutiš, da bi storil." In
tako sem to storila.
In sedaj živim v
čudoviti tišini.
Ni komentarjev:
Objavite komentar