10. Neil T. Anderson - OBTOŽENI OD OČETA LAŽI

LOMILEC VEZI

Neil T. Anderson

Poglavje 10.

Obtoženi od očeta laži

Eno najbolj pogostih drž, ki sem jih odkril pri kristjanih – celo med pastorji, krščanskimi voditelji in njihovimi soprogami ter otroci – je globoko zasajen občutek SAMO-ZANIČEVANJA. Slišal sem jih govoriti: "Jaz nisem pomemben, jaz nisem usposobljen, jaz nisem dober." Začuden sem, koliko kristjanov je paraliziranih v svojem pričevanju in prinašanju sadov zaradi mišljenja ter občutkov manjvrednosti in nevrednosti.

Takoj za SKUŠNJAVO, tudi najbolj pogost in silovit hudičev napad, na katerega smo ranljivi, je OBTOŽEVANJE. Po veri smo vstopili v večen odnos z Gospodom Jezusom Kristusom. Kot rezultat tega smo mrtvi za greh in živimo za Boga: in sedaj sedimo skupaj s Kristusom v nebeškem področju. V Kristusu smo pomembni, smo usposobljeni, smo ljubljeni. Satan ne more storiti absolutno ničesar, kar bi spremenilo naš položaj v Kristusu in našo vrednost pri Bogu. Toda sčasoma nas lahko naredi neučinkovite, če nas zapelje v poslušanje in verovanje njegovim zahrbtnim lažem ter obtoževanju, češ da Bogu ali drugim ljudem ne koristimo preveč.

Satan pogosto uporablja skušnjave in obtoževanje kot prva brutalna udarca. Skuša nas rekoč: "Zakaj ne poskusiš? To vsi počnejo. Saj to lahko prikriješ. Kdo pa bo vedel." In potem takoj, ko pademo v zanko skušnjave, obrne ploščo in začne z obtoževanjem: "Kakšen kristjan pa si, če delaš takšne stvari?" Ti si zaničevanja vreden Božji otrok. Nikoli se ne boš rešil tega. Najbolje bo, da vse skupaj pustiš, Bog je že obupal nad tabo. "

Satan je imenovan "obtoževalec naših bratov, ki jih dan in noč obtožuje pred našim Bogom." (Razodetje 12:10). Vsi smo že slišali njegove laži, sovražne glasove v svojem srcu in vesti. Zdi se, da on nikoli ne odneha. Mnogi kristjani neprenehoma padajo v MALODUŠJE in RAZOČARANOST, ker verjamejo njegovim stalnim lažem o njih samih. In tisti, ki se vdajajo tem obtožbam, končajo oropani svobode, ki jo je Bog namenil svojemu ljudstvu. Nek poražen kristjan je napisal:

Moji stari občutki, da moje življenje ni vredno prav nič, se neprenehoma vračajo nazaj. Prestrašen sem, osamljen, zmeden in zelo obupan. Globoko v sebi vem, da Bog to lahko premaga, vendar ne morem preiti te blokade. Niti moliti ne morem. Ko poskušam, mi vedno nekaj pride v napoto. Ko se počutim dobro in začnem delati nekaj, za kar vem, da Bog želi, naj storim, me zaustavijo tisti glasovi in neka sila, ki je tako močna, da ne morem nadaljevati. Tako blizu temu sem, da bi se vdal tem glasovom, da se jim skoraj ne morem več upirati. Želim si le malo miru.

P o s t a v i t i  o b t o ž e v a l c a  n a  n j e g o v o  m e s t o

Dobra novica je, da nam ni potrebno poslušati hudičevih obtožb in živeti v obupu ter porazu. Zaharija 3:1-10 nas opremlja s pomembno resnico, ki jo potrebujemo, da bi v veri trdno stali zoper hudičeve obtožbe in živeli pravično v služenju Bogu.

Gospod je preroku Zahariji razodel nebeško sceno, v kateri so satanove obtožbe Božjega ljudstva postavljene v pravilno perspektivo.

Nato mi je pokazal Ješúa, vélikega duhovnika. Stal je pred GOSPODOVIM angelom, na njegovi desni pa je stal satan, da bi ga tožil. GOSPOD pa je rekel satanu: "GOSPOD naj te ukori, o satan, naj te ukori GOSPOD, ki je izvolil Jeruzalem. Mar ni to ogorek, ki so ga potegnili iz ognja?" Ješúa je bil namreč oblečen v umazana oblačila in je stal pred angelom. (Zaharija 3:1-3).

G o s p o d  u k o r i  s a t a n a

Poglejte vrsto likov v tej sceni, ki odseva nebeško sodno dvorano. Sodnik je Bog Oče, tožilec je satan, Zastopnik je Jezus in obtoženi je Ješúa, veliki duhovnik, ki predstavlja celotno Božje ljudstvo. Zgodovinsko gledano, ko je veliki duhovnik enkrat letno vstopil v Božjo prisotnost, v najsvetejše, je to bil zelo svečan dogodek. Duhovnik je moral temeljito opraviti vse obrede pranja in ceremonionalnega očiščevanja, preden je vstopil, kajti če ni bilo vse prav pred Bogom, bi ga lahko udaril in bi duhovnik tam umrl. Duhovniki so na robovih ogrinjala nosili zvončke, tako da so tisti, izven najsvetejšega vedeli, če je še vedno živ in se giblje. Okrog gležnja je imel zvezano vrv, tako da so ga lahko povlekli ven iz najsvetejšega, če je v Božji prisotnosti slučajno umrl.

Torej tukaj je sedaj veliki duhovnik Ješúa, ki stoji v Božji prisotnosti z umazanimi oblačili, kar predstavlja grehe  Izraela. Slaba novica! Satan, tožilec pa pravi: "Poglej ga, Bog. Umazan je. Zasluži si, da bi bil udarjen in da bi umrl." Toda Bog ukori tožnika in ga postavi na njegovo mesto: "Ti nisi sodnik in ne moreš izrekati kazni mojemu ljudstvu." V svojem ukoru še doda: "Ješúa sem rešil pred plameni sodbe in tvoje obtožbe nimajo temeljev."

Ta scena sodne dvorane se nadaljuje noč in dan za vsakega Božjega otroka. Satan vztrajno kaže Bogu naše umazanije in slabosti ter zahteva od Boga, da bi nas udaril, ker nismo popolni. Toda naš zastopnik v nebesih je Jezus Kristus in on nikoli ne izgubi primera pred Bogom sodnikom. Satan ne more utemeljiti svojih obtožb, ker nas je Jezus Kristus opravičil in živi, da bi nas zastopal. (Rimljanom 8:33-34).

Obenem, ko nas satan obtožuje pred Bogom, nas njegovi poslanci obtožujejo tako, da naše misli bombardirajo z napačnimi mislimi OBČUTKA MANJVREDNOSTI in NEOPRAVIČLJIVOSTI v Božjih očeh, govoreč: "Kako si lahko to storil in si še vedno kristjan? Ti nisi zares Božji otrok." Toda satan ni vaš sodnik; on je zgolj vaš tožilec. Vendar, če ga poslušate in mu verjamete, boste začeli dejansko živeti te obtožbe, kot če bi to bile kazni, ki jih morate odslužiti.

Ko vas napadajo satanove obtožbe o manjvrednosti, se ne zmenite za to. Ampak v sebi razmišljajte: "Svoje zaupanje polagam v Kristusa in v njem sem Božji otrok. Tako kot velikega duhovnika Ješúa, je tudi mene Bog rešil pred ognjem sodbe in me opravičil. Satan ne more določati sodbe ali izrekati kazni. Vse kar on lahko stori je, da me obtožuje – tega pa ne sprejmem."

Ta pa je spregovoril in rekel tem, ki so stali pred njim; rekel je: "Slecite mu umazana oblačila!" Njemu pa je rekel: "Glej, odpravil sem s tebe tvojo krivdo in te oblečem v praznična oblačila." Nato je rekel: "Denite mu na glavo čisto pokrivalo!" Deli so mu na glavo čisto pokrivalo in mu oblekli oblačila, GOSPODOV angel pa je stal zraven. (Zaharija 3:4-5).

Bog nas ni le razglasil za opravičene, ampak je tudi odstranil naša umazana oblačila nepravičnosti in nas oblekel s svojo pravičnostjo. Opazite, da je zamenjava oblačil nekaj, kar dela Bog, ne pa mi sami. Mi sami nimamo nobenih oblačil pravičnosti, ki bi si jih lahko nadeli in ki bi lahko zadovoljila Boga. On nas mora spremeniti kot odziv na našo podreditev njemu v veri.

G o s p o d  n a s  v s p o d b u j a  k  o d z i v u

Ko Gospod ukori satana in zagotovi našo pravičnost, nas poziva k odzivu poslušnosti: " Tako govori GOSPOD nad vojskami: Če boš hodil po mojih potih in se držal mojih zahtev, boš vladal v moji hiši in varoval moja dvorišča, dal ti bom prost dostop do teh, ki stojijo tu." (Zaharija 3:7).

Božji pogoj nima tu nobene zveze z vašim odnosom z Bogom, ali vašim stanjem pravičnosti, saj je to že zagotovljeno. In te spodbude nimajo nobene zveze s satanovim porazom, saj je on že poražen. Te spodbude so povezane z vašo vsakdanjo zmago. Ob pozivanju, naj hodimo po njegovih poteh in izvršujemo njegovo službo, nas Gospod enostavno kliče, da živimo po veri kot Božji otroci. To pomeni dnevno križati meso in hoditi po Duhu. Pomeni smatrati sebe za mrtvega grehu in žive Bogu ter ne dovoliti grehu, da vlada v naših umrljivih telesih. To pomeni, da vsako misel podrejamo poslušnosti Kristusu in smo preobraženi skozi prenovo našega uma.

Kot odgovor na naše vsakdanje služenje njemu skozi poslušnost, nam Bog obljublja, da bo on vladal v svoji hiši in varoval svoja dvorišča. To pomeni, da bomo aktivno doživljali njegovo avtoriteto v duhovnem svetu in bomo zmožni vsakodnevno živeti zmagovalno nad satanom in grehom. Prav tako nam obljublja prost vstop v nebeška področja. Mi imamo odprto linijo komunikacije z Očetom. Ko delujemo v njegovi avtoriteti in živimo v skupnosti ter harmoniji z njim, sta naša vsakodnevna zmaga in rodovitnost zagotovljeni.

P r e p o z n a t i   o d l o č i l n o   r a z l i k o

Mogoče se sprašujete: "Kakšna je razlika med hudičevimi obtožbami in prepričevanjem Svetega Duha?" Pavel nam je dal jasno razločitev med tema dvema v 2 Korinčanom 7:9-10: ". . . Sem zdaj vesel, pa ne zato, ker sem vas spravil v žalost, ampak zato, KER JE ŽALOST V VAS SPROŽILA SPREOBRNITEV. Užalostili ste se namreč v skladu z Bogom, tako da od nas niste utrpeli nobene škode. KAJTI ŽALOST, KI JE V SKLADU Z BOGOM, POVZROČI SPREOBRNITEV, ki je ne bomo obžalovali in ki pelje v rešitev, SVETNA ŽALOST PA POVZROČI SMRT."

Lažna krivda tega sveta in prepričevanje Svetega Duha – oboje spremlja isti občutek žalosti. Toda žalost, ki je rezultat satanovih obtožb, vodi v smrt: žalost zaradi prepričanja pa vodi h kesanju in življenju brez žalosti. Pavel se ni veselil, ker so bili Korinčani žalostni: veselil se je, ker je njihova žalost vodila h kesanju, spoznanju resnice in končno k svobodi.

Vsak kristjan se vsakodnevno sooča z izbiro, ali bo hodil po Duhu ali po mesu. V trenutku, ko se odločite hoditi po mesu, vas Sveti Duh prepričuje, da to, kar ste se odločili storiti, ni v skladu s tem, kdo vi zares ste. In če nadaljujete s hojo po mesu, boste občutili žalost zaradi sodbe Svetega Duha.

"Kako naj vem, katere vrste žalosti doživljam?" boste mogoče vprašali "Občutki so pri obeh enaki." Določite, ali vaši občutki odražajo misli resnice ali napake in boste spoznali izvor občutkov. Ali se počutite krivega, nevrednega, neumnega ali nesposobnega? To je žalost, ki izhaja iz obtožb, ker ti občutki ne odražajo resnice. Glede na sodni postopek niste več krivi, kajti opravičeni ste po veri v Kristusa; in za tiste, ki so v Kristusu Jezusu, ni več nobene obsodbe. Niste nevredni, kajti Jezus je dal svoje življenje za vas. Niste neumni ali nesposobni, kajti imate Kristusov um in vam je vse mogoče skozi Kristusa, ki vam daje moč. Ko najdete laži, ki prežijo pod površjem vaših občutkov žalosti – še posebej, ča vas takšni občutki vedno znova vlečejo navzdol – ste bili krivo obtoženi. Tudi če bi se spremenili, se nebi počutili nič bolje, zato ker bi satan potem našel nekaj drugega, s čimer bi vas napadal. Da bi razorožili žalost obtoževanja, se morate podrediti Bogu in se upreti hudiču ter njegovim lažem.

Toda če ste žalostni zato, ker vaše obnašanje ne odseva vaše resnične identitete v Kristusu, potem je to žalost v skladu z Božjo voljo, ki je namenjena temu, da obrodi skesanost. V tem primeru vas Sveti Duh kliče k priznanju na podlagi 1 Janeza 1:9: "Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." Mi priznamo: "Gospod, ni bilo prav kar sem naredil, rekel, gledal, poslušal, kako sem reagiral, kako sem se obnašal, itd." Takoj ko priznamo in se skesamo, Bog reče: "Veseli me, da si to podelil z mano. Očiščen si. Sedaj pa kar pogumno naprej z življenjem." In tako odidete iz tega srečanja svobodni. Žalost je izginila in imate nov pozitiven sklep, da boste poslušni Bogu na področju svojega neuspeha.

Slikovit primer nasprotja med obtoževanjem in prepričevanjem najdemo v življenju Jude Iškarijota in Simona Petra. Nekako je Juda dovolil satanu, da ga zapelje v izdajo Jezusa za 30 srebrnikov (Luka 22:3-5). Ko je Juda spoznal, kaj je storil, je podlegel žalosti tega sveta in se obesil. Ali je bil njegov samomor rezultat satanovih obtožb ali Božjega prepričevanja? Moral je biti rezultat obtoževanj, saj so ga vodile do tega, da se je ubil. Obtožbe vodijo v smrt; prepričevanja pa vodijo do kesanja in življenja.

Peter je prav tako pustil Jezusa na cedilu, ko ga je zatajil. Očitno se je vse začelo s ponosom, ko so se učenci prerekali o tem, kdo izmed njih je največji (Luka 22:24-30). Jezus je rekel Petru: "Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico." (Luka 22:31). Tako je – Jezus je dovolil satanu, da je Petra "presejal", ker je Peter dal sovražniku korak vstopa skozi ponos. Toda Jezus je tudi pogledal Petra in rekel: "Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utŕdi svoje brate."

Peter je obljubljal, da bi umrl skupaj z Jezusom, toda Jezus mu je rekel, da ga bo trikrat zatajil (v. 33 in 34), kar se je tudi zgodilo. Obžalovanje, ki ga je Peter čutil, je bilo v vsakem pogledu prav tako boleče kot tisto, kar je občutil Juda. Toda Petrova žalost je prišla od prepričevanja, ki je vodilo h kesanju (Janez 21:15-17). Ko vas vaši občutki obžalovanja potolčejo ob tla in vas vodijo stran od Boga, vas obtožuje satan. Uprite se.

Toda ko vas vaša žalost priteguje k temu, da se soočite s Kristusom in priznate svoje napake, vas prepričuje Sveti Duh. Dovolite mu, da vas vodi h kesanju.

Glede na Razodetje 12:10 satan neprenehoma obtožuje brate. Toda dobra novica je, da Kristus  vedno znova posreduje za nas, tako kot je za Petra. Pisec Hebrejcem je zapisal: "Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje." (Hebrejcem 7:25). Imamo vztrajnega nasprotnika, vendar imamo še bolj vztrajnega in večnega zagovornika, ki nas zagovarja pred Očetom na temelju naše vere vanj (1 Janez 2:1).

Z a h r b t n o s t   ob t o ž e v a n j a

Kako pomembno je, da se naučimo upreti vztrajnim obtožbam satana? To je absolutno življenjsko pomembno za našo vsakdanjo zmago v Kristusu. Od časa do časa se vsi počutimo kot totalne ničle. In ko se počutimo kot totalne ničle, se tudi vedemo kot totalne ničle in ob tem trpi naše življenje in služba za Gospoda, VSE DOKLER SE NE SKESAMO in se odločimo verovati resnici. Toda satan nikoli ne odneha. On nas bo poskušal potegniti navzdol pogosteje in nas zadržati spodaj z metanjem krivih obtožb v nas, eno za drugo. Če se mu nehamo upirati, bomo postali ranljivi celo na bolj resne satanove napade. Janellina zgodba je ekstremen primer, vendar ponazarja, kaj se lahko zgodi kristjanu, ki se neha zoperstavljati tožniku bratov.

Janelle je bila kristjanka z resnimi čustvenimi težavami in k meni jo je pripeljal njen starejši pastor. Janellin zaročenec Cutr je prišel skupaj z njima. Ko me je predstavil Janelle in Curtu, je pastor hotel oditi. "Počakajte trenutek," sem rekel "raje bi, da ostanete z nami."

"Slabo srce imam," je odvrnil pastor. Mogoče je res imel težave s srcem, toda jaz mislim, da se je v resnici bal, da bo naše srečanje postalo malo čudno.

"Mislim, da se danes tukaj ne bo zgodilo nič, kar bi vplivalo na vaše srce," sem mu zagotovil (malo sem že domneval, kaj se bo zgodilo) "Poleg tega ste njen pastor in bi zares cenil vašo podporo v molitvi." Pastor je nejevoljno sprejel, da ostane.

Ko mi je Janelle pripovedovala svojo zgodbo, sem spoznal, da jo je tožnik bratov zares oštevilčil. Bila je žrtev obtoževanj enega za drugim že kot otrok in nato kot odrasla oseba. Njeno ozadje je prav tako vključevalo bolesten odnos s prejšnjim fantom, ki se je zapletel z okultnimi stvarmi. V teh letih je verjela satanovim lažem, da je ona vzrok svojih težav in da nima nobene vrednosti za Boga ali za kogarkoli drugega. Njena slika o sami sebi je bila v najnižjem blatu.

Ko sem prepoznaval satanovo znano strategijo, sem rekel: "Janelle, lahko ti pomagam pri tvojih težavah, zato ker se za tvoj um odvija bitka, za katero nam je Bog dal avtoriteto, da jo zmagamo." Takoj, ko sem spregovoril te besede, je Janelle naenkrat odrevenela. Sedela je kot kamen, njene steklene oči so zrle v prazno.

"Ali ste jo kdaj videli takšno?" sem vprašal pastorja in zaročenca. "Ne," sta odgovorila s široko odprtimi očmi. Bila sta ne le malo prestrašena. "No," ni treba skrbeti. To sem videl že prej," sem rekel. "Sedaj bomo prevzeli oblast nad tem, toda pomembno je, da tudi vidva uredita vse z Bogom."

Pastorja sem vodil v molitev. Ko sem se obrnil h Cutru, se je začel tresti. "Curt, ali je kaj med tabo in Bogom, kar ni urejeno?" sem vprašal. "Predlagam ti, da to prav zdaj očistiš in urediš."

V danih okoliščinah Curt ni potreboval veliko vzpodbujanja! Začel je priznavati grehe v svojem življenju, vključujoč dejstvo, da sta z Janelle skupaj spala. Po mojem nasvetu se je Curt zaobljubil, da bo končal to početje (dokler se ne poročita). Ves ta čas je Janelle negibno sedela.

Potem ko sva skupaj molila za ureditev njegovega življenja z Bogom, sem dal Curtu list papirja, na katerem je bila zapisana molitev, ki naj bi jo prebral. Takoj ko je Curt začel brati molitev, je Janelle grozeče zagodrnjala, pobesnela in iztrgala list iz Curtove roke. Satan nas je poskušal z njenim nenadnim dejanjem prestrašiti in za trenutek smo bili preplašeni. To je bila le taktika strahu. Če bi se satana bali bolj, potem bi ga povzdignili na višji položaj kot Boga. Uporabili smo Božjo avtoriteto in se združili v molitvi, da bi hudobni bil zvezan v imenu Gospoda Jezusa Kristusa.

Želim si, da bi snemal moje srečanje z Janelle tistega dne, da bi pokazal skeptikom, kaj se zgodi, ko je satanova namera soočena z Božjo avtoriteto. Bilo je, kot če bi Čudežna žena ujela Janelle za lase in jo zvezala k stolu. Samo sedela je tam in se zvijala "zvezana" na stol z vrvmi Božje avtoritete. Njene oči so sovražno gledale Curta, kar je bil še en dokaz demonskih moči, ki so jo nadzorovale. Janelle ni sovražila Curta; ljubila ga je. Želela se je poročiti. Toda satan je sovražil dejstvo, da bodo njegove utrdbe v Cutru in Janelle porušene in njegovo sovraštvo se je zrcalilo na Janellinem obrazu.

Curt je končal z branjem molitve, medtem ko se je Janelle še vedno zvijala na stolu. Nato sem molil: "Gospod, priznavamo svojo odvisnost od tebe, kajti brez Kristusa ne moremo storiti ničesar. Sedaj v imenu in avtoriteti Gospoda Jezusa Kristusa zapovedujemo satanu in vsem njegovim silam, da zapustijo Janelle in ostanejo zvezane, tako da bo ona lahko poslušna svojemu nebeškemu Očetu." Naenkrat je Janelle naglo padla v svoj stol in izšla iz negibnega položaja.

"Ali se spomniš kaj od tega, kar smo tukaj počeli?" sem jo vprašal. "Ne, kaj se je zgodilo?" je odgovorila z vprašujočim pogledom. "Nič ni, za kar bi morala skrbeti," sem ji odvrnil. "Nekako je satan dobil vstop v tvoje življenje in zato bi te rad vodil skozi Korake k svobodi v Kristusu." Čez kako uro je bila Janelle svobodna.

Kakšno pravico je imel satan, da je kontroliral Janelle tako, kot jo je? Zgolj pravico, ki mu jo je ona dala s tem, da je verjela njegovim lažem in s tem, da je živela v grehu. Satan jo je prepričal, da je manjvredna in da to, kar je počela, ni imelo pomena. Tako je živela na robu nemorale in se umazala z okultnimi stvarmi ter s tem dovolila satanu še večjo kontrolo. Toda enkrat, ko se je Janelle odrekla svojemu vključevanju v greh in se odrekla satanu, so njegove vezi nad njo popustile in jo je moral pustiti.

Za večino izmed nas satanove zavajajoče obtožbe ne bodo imele za posledico takšne zvezanosti, ki nam jo ilustrira Janellino izkustvo. Toda če on doseže, da dvomite v svojo vrednost, ki jo imate pred Bogom ali svojo učinkovitost kot Božji otrok, ker verjamete njegovim obtožbam, potem on lahko onemogoča, da živite za Boga. Dajte svoja čustva na preizkus. Vsako misel podvrzite. Ne verjemite ničemur, kar satan govori o vas; to je laž. Verjemite vsemu, kar Bog pravi o vas: to je resnica, ki vas bo osvobodila.

N e o d p u s t l j i v    g r e h

Kljub vsem svetopisemskim zagotovilom v nasprotno se mnogi verniki bojujejo s strahom, da so storili neodpustljivi greh. To je zelo pomembna stvar, ki jo moraš rešiti, kajti eden izmed delov Božje opreme je čelada odrešenja (Efežanom 6:17). Tisti, ki jih muči ta strah, po navadi trpijo v tišini. Mislijo, da so storili neodpustljivi greh, tako da so preklinjali Svetega Duha. Po navadi ta strah prihaja iz neznanja ali pa je to sovražnikov napad. Poglejmo Marko 3:22-30:

Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: "Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone." Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: "Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil." To je povedal, ker so govorili: "Nečisti duh ga je obsedel."

Edinstveno delo Svetega Duha je pritegniti vse ljudi h Kristusu. Če zavračate to pričevanje, potem nikoli ne morete priti h Kristusu in odrešenju. Tisti pa, ki pridejo h Kristusu, so Božji sinovi in njihovi grehi ter bogokletja so odpuščeni, ker so v Kristusu. Če zavračate pričevanje Božjega Duha, potem niti ne boste nikoli prišli h Kristusu. Zato noben kristjan ne more storiti neodpustljivega greha. Pred pismouki in farizeji je stal Mesija, Jezus, Božji Sin in oni so njegovo službo osvobajanja ljudi od demonskih vezi pripisovali hudiču. Jezusa so celo obtožili, da je obseden s satanom! Povsem so zavrnili pričevanje Duha.

To so bili isti možje, ki so tako sovražili Jezusa, da so zlobno pripravili njegovo izdajo, ujetje, sramotno sojenje, bičanje, tepež in križanje. Zaničevali in preklinjali so Jezusa, ga pljuvali in se mu posmehovali, ko je visel na križu. Če ste prišli pod sodbo Svetega Duha in zaupate Kristusu, potem ste naredili prav nasprotno, kot pa je storiti neodpustljivi greh.

Pogovarjam se z mnogimi verniki, ki se sprašujejo glede svojega odrešenja in so pod hudim obsojanjem. Prav dejstvo, da se čutijo krive za svoje grehe, je najboljši dokaz, da so kristjani oz. da jih Sveti Duh prepričuje o njihovi grešni naravi in jih vodi k odrešenju. Tovrsten občutek krivde je nadaljnji dokaz, da nismo storili neodpustljivega greha. Če Sveti Duh nebi delal v njih, potem jih te stvari sploh nebi vznemirjale.

Hudič je obtoževalec. On je glavni tožilec, ki s prevaro poskuša spraviti na slab glas in odvzeti pogum osumljencu na zatožni klopi. Proti njemu kaže s prstom in govori: "Aha! Sedaj si pa to storil! Zate ni nobenega upanja. Preklinjal si Svetega Duha!" Mogoče ste se spraševali glede nekaterih duhovnih darov, maziljenega pridiganja ali glede očitnega nadnaravnega delovanja. Ali je to preklinjanje Svetega Duha? Seveda ne. Pravzaprav je mogoče tu potrebno nujno razsojanje. Poslušajte Janezova navodila: "Ljubi, ne zaupajte vsakemu duhu, ampak duhove preizkušajte, ali so od Boga, kajti veliko lažnih prerokov je prišlo v svet." (1 Janez 4:1).

Kristjan lahko žalosti Svetega Duha (Efežanom 4:30) in celo ugaša Svetega Duha (1 Tesaloničanom 5:19), toda nobeden izmed teh ni neodpustljiv greh.