Iz spleta - S P R E O B R N J E N J E

 

SPREOBRNJENJE

 

 

 

Beseda spreobrnjenje (spokorjenje), izhaja iz Grške besede metanoia, kar pomeni sprememba mišljenja. To je globinska, bivanjska spreobrnitev k Bogu, proč od greha. Ob tem doživimo sram in gnus nad našimi grehi in odločitev, da bomo od sedaj naprej predani Bogu, ker smo doživeli sad vreden spreobrnjenja.

»Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.« (Matej 3:8). 

Pred spreobrnitvijo, s katero stopimo na popolnoma novo pot življenja, nastopi večinoma čas kesanja, čas v katerem se odločimo zapustiti staro pot in stopiti na novo, ki je edina prava in smiselna pot- pot k Bogu.

Ta odločitev ni težka, če Sveti Duh lahko nemoteno deluje v nas. Vendar je vedno bilo tako, da je veliko ljudi le začasno na tej poti. Zakaj?

Ko sprejmemo Jezusa za svojega Odrešenika, lahko to storimo iskreno in z vso ponižnostjo, lahko pa na hitro, čustveno in v prepričanju, saj ne more škodovati, pa naj bo. 

Zato so že na začetku predajanja Gospodu lahko odstopanja med ljudmi, ki so Gospoda Jezus Kristusa sprejeli za svojega Odrešenika z dvigom rok, na pobudo Pastorja, ali ob branju Svetega Pisma, itd.

Ni dvoma, da Sveti Duh deluje, vendar je ves čas hoje z Gospodom potrebno svobodno voljo, ki jo imamo podrejati Jezusu Kristusu, če želimo, da nas bo On  spreminjal in pripravljal, da mu bomo služili.

Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda. (2 Kor 3:17).

Smisel spreobrnjenja ni v tem, da bomo samo sprejeli, kar nam je odvzeto (grehi) in podarjeno, (odpustitev grehov) in v tem novem življenju uživali v družbi starih in novih prijateljev in v skupnosti vernikov, ter bili deležni ugodnosti, in spremembe, temveč, da bomo svoje novo življenje predali Bogu v služenje.

Tega ne moremo storiti sami, pač pa lahko to očiščevanje starih nazorov, dojemanj, odzivov, prepričanj in navad, stori le Bog, ki nas po Svetem Duhu, nebeškem Vodniku vodi bližje in globje vase.

Vsaka sprememba, pa naj bo na videz še tako prijetna, prej ali slej zvodeni, če ne prinaša nič novega. To novo, kar v našem telesu, duhu, duši in razumu dela naš Gospod, pa ni vedno prijetno, ker prihaja še vedno do trenja v nas, ali bomo to kar želi Bog iz nas in  iz našega življenja odstraniti prepustili Njegovi volji, ali pa bomo uveljavljali svojo človeško voljo?  Smo pripravljeni umirati in na koncu tudi popolnoma umreti sebi? Od nas in moči svobodne volje v nas, je odvisno, kako boleča bo ta sprememba za nas in ali bo učinkovita. To je proces - TO JE POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE.

Le Gospod ve, kaj je prav, le Gospod ve, v čem mu bomo najbolje služili, saj nas je že v materinem telesu oblikoval za ta namen. Še vedno pa imamo svobodno voljo. Skrajni dve možnosti sta, da bomo Gospodu res z vso predanostjo, ponižnostjo in poslušnostjo sledili in mu služili po Njegovi volji, ali pa bomo s časom popustili svetu in njegovim minljivim, kratkotrajnim užitkom in odpadli od Gospoda.

Obstaja še tretja možnost, ki je gnusoba v Gospodovih očeh, namreč, da bomo mlačno sledili »tradiciji« in z enim prstom viseli na vrvi rešitve, dokler bo pač šlo. Zaradi česa? Ker vemo, da tu nekaj je, vendar mislimo, da bi se morali preveč stvarem odpovedati, če bi se popolnoma predali.

To je tako, kot bi bili bolni, pa bi se bali vzeti zdravilo, ker se bojimo delovanja kemikalij v njem, zato odškrtnemo le majhen drobec tabletke in jo zaužijemo za vsak slučaj. Učinek zdravila je preslab, da bi lahko deloval, prav tako je Božje delovanje neučinkovito v človeku, ki se ne upa popolnoma potopiti vanj.

Prva stvar, ki se običajno zgodi v življenju človeka, ki se ga Bog dotakne po Svetem Duhu je, da ga sprejme; z dvigom roke v cerkvi, kar seveda vidi tudi Gospod, ki je vsemogočen in vseveden. Takrat je slavje v nebesih. Angeli igrajo na harfe in se veselijo ob enem grešniku, ki je prišel h Gospodu, kaj šele, če je teh ljudi več, ali še celo množica več tisoč ljudi ob času prebujenj.

Tak človek gre lahko nato domov in ga ni nikoli več v cerkev, saj je imel vse samo za predstavo, lahko pa se prepusti Reki žive vode in rokam Svetega Duha, da ga ponese naprej, globje in globje v spoznanje veličine Boga, ki ga želi bolj in bolj spoznavati, bolj in bolj ljubiti in mu predano služiti.

Če zaupamo tistemu, ki se nas je milostno dotaknil in nas spremenil, kmalu spoznamo, da smo prejeli zaklad neprecenljive vrednosti. Ni zlata, ne srebra, ne dragih kamnov na tem svetu, ki bi lahko preplačali vrednost tega, kar smo prejeli po našem Gospodu Jezusu Kristusu zastonj, kot milostni dar.

S svojo krvjo na križu Golgote, nam je pripravil pot, ki ponuja osvoboditev od vseh naših dotedanjih, sedanjih in bodočih grehov. Na svojem telesu, ki ga je izročil namesto nas v smrt, je vse naše grehe, bolezni, slabosti, prekletstva, pribil na križu svojega trpljenja in nam izboril večno življenje.

Edini pogoj, da prejmemo to, pa je, da priznamo, da je bil Jezus Kristus rojen v mesu, da je umrl na križu za nas, da je bil pokopan in je tretji dan vstal, ter sedi na desnici Boga Očeta. Sprejmemo ga v svoje srce in ga prosimo, da od sedaj naprej On vodi naše življenje po Njegovi volji in vse to z usti priznamo.

»Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja.« (Rimljanom 10:9-10).

Torej, vedno ga najprej sprejmemo in že ob tem lahko doživimo spreobrnitev, ali pa to postopoma prihaja v naše življenje, dokler v nekem trenutku ne dozori v trenutno odločitev, ki spremeni, na novo rodi, preporodi našega duha. 

Postanemo nova stvaritev, eno z Gospodom, ki zakraljuje v nas. 

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Korinčanom 5:17).

Ta dogodek sem jaz doživela, kakor prestop skozi vrata. Ko sem vrata odprla, sem se odločila zapustiti svet, z vsemi slabostmi, minljivostjo in cenenostjo, ter jih zaprla za seboj in vstopila v nov svet, svet luči, smiselnosti, poslušnosti, ponižnosti in predajanja, ki pelje skozi Gospoda Jezusa Kristusa v večno življenje.

Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. (Janez 17:3).

Zelo pomembno je, da nam Jezus, ko ga sprejmemo odvzame vso težo bremen, ki smo jih nosili, saj doživimo psihično in fizično olajšanje. 

»Tisti dan bo vzel njegovo breme s tvojega hrbta, njegov jarem s tvojega tilnika, jarem bo uničen zaradi maziljenja.« (Izaija 10:27).

Šele, ko doživimo pravo, globoko spreobrnitev, smo za vedno cepljeni s to čudovito injekcijo ljubezni Odrešenika Jezusa Kristusa in predani temu, kar On dela v nas, ne glede na to, kako boleče je to, ali koliko sprememb prinese v naše življenje. Medlimo in hrepenimo po še več in več Njegove prisotnosti in želimo še več in bolje služiti Gospodu, ki nam vedno daje nove in nove moči na tej poti, po kateri nas vodi.

»Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« (Janez 3:3).

Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8:16).

Vse, kar odvzame od starega, nam še v veliko večji meri povrne s svojim blagoslovom, ko nas iz dneva v dan preseneča z novimi in novimi darili Svoje brezpogojne ljubezni.

Svoj križ je moral nositi sam, mi pa imamo vedno pomoč in nikoli nismo preizkušani preko naših zmožnosti, ker nas Gospod vzgaja z Ljubeznijo.     

Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. (Matej 10:38).

»Kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Matej 11:30).