Kenneth Hagin - TO JE NAŠA POTEZA

TO JE NAŠA POTEZA

 

Kenneth E. Hagin

 

 

 

Lukov evangelij opisuje zgodbo o hromem človeku, ki so ga štirje prijatelji poskušali prinesti pred Jezusa. Ko so prišli do doma, kjer je bil Jezus, je bila hiša tako polna, da niso mogli vstopiti. Zato so svojega prijatelja odnesli na vrh hiše, odprli streho in ga skozi odprtino spustili pred Jezusa.

 

Nekega dne je učil, zraven pa so sedeli farizeji in učitelji postave, ki so prišli iz vseh galilejskih in judejskih vasi ter iz Jeruzalema. In Gospodova moč je bila, da je ozdravljal. Prav tedaj so možje prinesli na postelji človeka, ki je bil hrom. Skušali so ga prinesti noter in položiti predenj. Ker pa zaradi množice niso našli poti, kjer bi ga nesli noter, so se z njim povzpeli na streho in ga skoz opeko spustili s posteljo vred ravno pred Jezusa. Ko je videl njihovo vero, je rekel: »Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi!« Pismouki in farizeji pa so začeli premišljevati in govoriti: »Kdo je ta, ki govori bogokletja? Kdo more odpuščati grehe razen Boga samega?« Jezus pa je spoznal njihove misli in jim je odgovoril: »Kaj premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je dejal hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« In takoj je vpričo njih vstal, vzel to, na čemer je ležal, šel domov in slavil Boga. Vsi so bili iz sebe in so slavili Boga. Prevzel jih je strah in so govorili: »Danes smo videli čudne reči.« (Luka 5:17–26).

 

Ta hromi človek ni bil, kot se običajno domneva, ozdravljen po veri mož, ki so ga pripeljali k Jezusu. Ne, ozdravljen je bil po lastni veri. Njegovo ozdravljenje je bilo rezultat njegove lastne drzne in poslušne vere.

 

Hromi ni bil ozdravljen v trenutku, ko je Jezus rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi v svojo hišo.« (Lk 5,24). Šele ko se je človek potrudil, da bi vstal s svoje preproge, se je Božja moč sprostila. Vera prijateljev hromega ga je pripeljala k Jezusovim nogam, toda njegova lastna vera ga je dvignila s postelje stiske.

 

Včasih me je vodil Božji Duh, da sem ljudem rekel, naj vstanejo in hodijo. In ko so se nekateri poskušali dvigniti, smo jih morali zadržati. Moral sem jih spodbuditi, naj uprejo oči na Jezusa. »Ne hodite v svoji moči,« bi jim rekel. »Hodite v njegovi moči.« Za to je potrebna vera.

 

Enkrat leta 1943 sva šla z ženo na dom ženske, ki je ležala na smrtni postelji. Mož jo je z reševalnim vozilom odpeljal v tri različne klinike v treh različnih mestih. Zdravniki na vseh klinikah so rekli isto: »Nič več ni mogoče storiti zanjo.«

 

Ta ženska je bila tako šibka, da si moral postaviti uho tik nad njena usta, da bi lahko slišal, kaj govori. Potrebovala je vso moč, da je spregovorila s komaj slišnim šepetom.

 

Ko sva z ženo Oretho šla molit zanjo, sem pokleknil k vzglavju njene postelje in Oretha je pokleknila poleg mene. Ko sem položil roke nanjo in začel moliti, mi je prišla Gospodova Beseda, ki je rekla: »Umakni roke z nje. Vstani in ji reci: 'Gospod mi je rekel, naj ti povem, da si ozdravljena. Vstani in hodi.'«

 

Ko sem vstal in ženi na postelji povedal, kaj je rekel Gospod, je imela le toliko moči, da je eno nogo sunila izpod odeje. V sobi sta bila tudi dve njeni sosedi. Stopil sem ven, medtem ko je ena od njiju odšla do omare in vzela njeno haljo in copate, moja žena in sosedi pa so ji jih pomagale obuti. Nato sta jo dvignili iz postelje in me poklicali nazaj v sobo.

 

Ta draga ženska je bila videti popolnoma nemočna. Ko so jo sosede dvignile, so se ji kolena povesila skoraj do tal.

 

No, kaj počnete v takih trenutkih? Videti je bilo, kot da nič ne deluje. Rekel sem: »Vsi dvignimo roke in slavimo Boga, ker je ozdravljena.« Sosedi sta dvignili roko, s katero sta držali žensko, medtem ko sta sami dvignili drugo roko, da bi slavili Boga. Čez nekaj trenutkov je ženska začela uhajati iz njunega prijema in skoraj zdrsnila na tla. Moja žena jima je poskušala pomagati, ko sta jo poskušali ponovno dvigniti nazaj.

 

Nekaj ​​trenutkov smo vsi hvalili Boga, potem pa so odnehale in me pogledale s pomilovanja vrednimi izrazi, kot da bi hotele reči: »Kaj pa sedaj?" Rekel sem: »Gospod je rekel, da je ozdravljena. Ponovno dvignite njeni roki in slavite Boga! Ona je ozdravljena!«

 

Moja žena jo je poskušala držati pokonci tako, da je z rokami objela njen majhen pas, in obe gospe sta jo prav tako potegnili za roke. In spet smo vsi začeli slaviti Boga. Ko smo to storili, je Njegova moč prišla na to umirajočo žensko. Iztrgala se je iz prijema moje žene in obeh sosed, sezula copate in začela bosa plesati pred Gospodom! Naslednjo nedeljo je bila v cerkvi in ​​pričevala o vstajenju s smrtne postelje.

 

Ampak vidite, naredili smo prvi korak. Ta ženska je uporabila moč, ki jo je imela, da je delovala po Božji besedi. In z vero smo hvalili Boga za njeno ozdravljenje, četudi se ni pojavilo v trenutku.

 

Z Bogom moramo sodelovati tako, da verujemo Vanj in delamo vse, kar lahko, da se ravnamo po njegovi Besedi, če želimo dobiti njegov blagoslov.

 

Morda se zdi, kot da je nemogoče, toda če se bomo potrudili, nas bo srečala njegova moč in nas prevzela. Tako kot sta paralizirani človek v Lukovem evangeliju v  5. poglavju in ženska, priklenjena na posteljo, ki so ji zdravniki napovedovali smrt, vstala iz svojih nemogočih situacij, lahko tudi mi »vstanemo in hodimo« v mogočnem, Jezusovem imenu.