Curry Blake - USPOSABLJANJE ZA BOŽANSKO OZDRAVLJENJE - 6/17

 

Curry Blake

  

Usposabljanje za Božansko ozdravljenje

 

6/17

 

 

 

Vprašanje iz skupnosti:

Koliko časa čakati, kadar niste ozdravljeni, da greste po še več molitve?

Kakor hočete. Kolikokrat hočete in kadar hočete in kakor hitro želite. Ni omejitve glede pogostosti ali števila, toda pojdite k ljudem, ki jim zaupate, ki bodo dokončali to delo učinkovito in z rezultati. Če moli za vas nekdo, ki se moli z molitvijo dvoma ali nevere, se ne vračajte k njemu, ampak pojdite raje k nekomu drugemu. Povejte mu, zakaj prihajate k njemu – da moli za vaše ozdravljenje v veri.

 

Vedite, da je tudi Jezus nekaterim ljudem služil več kot enkrat. Tako je molil za slepega človeka. Molil je zanj dvakrat. Prvič se je pokazal napredek, toda drugič je bil popolnoma ozdravljen. Če je Jezus molil dvakrat, potem lahko tudi vi molite dvakrat, ali večkrat.

 

Sliši se dobro, da molite enkrat in je človek ozdravljen, vendar svetopisemsko, tehnično ni vedno tako. Če molite enkrat in je oseba ozdravljena, potem seveda ne molite še enkrat, če pa ni, pa ponovite molitev, tudi večkrat, če je potrebno, ker je tako prav.

 

Vprašanje iz skupnosti:

Brat Curry, ali sprejemate ljudi na stažiranje?

 

Seveda, sprejemamo. Pravkar sem začel s tem, ker sem dojel, da ne moremo vse narediti sami. To za čem stremim je, da sestavimo tim, kamorkoli in kjerkoli gremo, ker ne moremo biti povsod. Ne samo na kontinentu ampak tudi na otokih. Potem našteva nekaj mest v Avstraliji, kjer se že sestavljajo te skupine za služenje. Če ste zainteresirani za to, potem se prijavite. Navaja svoj e-mail kontakt: CuryBlake@gmail.com. To je naslov, kjer lahko pridete najhitreje do mene, definitivno pa se želim pogovoriti o tem z vami.

 

Nedolgo pred tem sem dal poziv mladim ljudem, po možnosti neporočenim, brez dolga, ki bi lahko same sebe vzdrževali. Naredili bomo nekaj v povezavi s tem. Organizirali to. Želimo skupine, da imam v vsakem mestu v katerega potujem vsaj 2-4 ljudi, ki lahko potujejo z mano, kamorkoli grem. Pogovorili se bomo o tem. Nisem zainteresiran za pogovor o čemerkoli drugemu. Nimam časa za prazne pogovore. Potratil sem preveč let z ne-obnovljenim umom. Sedaj želim intenzivno uporabljati svoj čas, za obnavljanje uma. Drugo me ne zanima, čeprav uživam v življenju. Če boste veliko v moji bližini, boste videli, da sem srečen in blagoslovljen. Živim blagoslovljeno življenje. Je čudovito enostavno in umirjeno. To je to, kar delam in  o čemer razmišljam. Tudi takrat, ko o tem ne govorim, o tem razmišljam.

 

Torej če ste zainteresirani, mi pošljite e-mail ali kaj drugega in pogovorili se bomo o tem. Če sem že prišel sem, vzeli bomo 2-4 ljudi in oni bodo ves čas z nami, potovali z nami in vedno bom oddvojil čas za skupnost, da se pogovarjamo in opravimo delo. Amen!

 

Želim učiti ljudi in istočasno opravljati delo. Jaz ne morem ostati tukaj, zato moramo imeti ljudi, ki bodo lahko tukaj delali naprej. Amen! Tudi če sta to mož in žena, je to mogoče, vendar se moramo pogovoriti o tem, da vidimo, kako bo to šlo.

 

Včasih, ko pridem preko Oceana, je zanimivo, ker vsakič ko pridem v Avstralijo, pridem sam, razen ko sem prišel prvič. Takrat je prišel z menoj en mladenič. Končalo se je tako, da sem vso nedeljo, kolikor sem bil tukaj, preživel v hotelski sobi, ker ni izpadlo kakor bi bilo potrebno s srečanji in z ljudmi, ki bi morali to organizirati. Ni bilo tako, kakor bi moralo biti in ni bilo dobro. Končalo se je tako, da smo ves čas sedeli v hotelski sobi. No, malo smo se sprehajali po Sydney-u in to je bilo to.

 

Običajno, kadar grem preko oceana, ali moj sin, ali moja hčerka, ali moja žena, odidejo z menoj. Naslednjič, ko bom šel, sem prepričan, da bo šla z menoj moja hčerka, sin, ali žena. Želimo delati v skupinah.

 

Vprašanje iz skupnosti:

Ali so lahko žrtve spolne zlorabe, ali žrtve satanskih ritualov, v trenutku ozdravljene?

 

Da, lahko, toda obstajajo neke pasti. Dejansko cerkvi zelo manjkajo dramatična spreobrnjenja. Ne pravim, da mora biti dobesedno dramatično, toda pravim, da se to malokdaj vidi. In običajno ostaja oseba vse življenje na stopnji, v kateri je bila v trenutku odrešenja. To se dogaja običajno, ne pravim pa, da je vedno tako. Je pa običajno tako.

 

Obstaja še en problem. Prišli smo do točke, v kateri na krst v Svetem Duhu ne gledamo kot na nekaj zelo pomembnega. (!!!). Zato mnogi ljudje nikoli ne prejmejo krst v Svetem Duhu. Govorim na splošno. Na nek način ni to niti nepravilno, niti napačno, niti neobhodno. Zato mnogi ljudje danes v cerkvi ne prejemajo pravega krsta, že v osnovi. Obstaja mnogo ljudi, ki govorijo v jezikih a niso krščeni v moči Svetega Duha. Krst v Svetem Duhu je zaradi sile, ne zaradi jezika. Jeziki gredo ob tem. Toda jeziki sami po sebi ne kažejo na to, da je oseba res krščena v Svetem Duhu.

 

Z drugimi besedami: »Ko boste krščeni v Svetem Duhu, boste govorili v jezikih. Toda samo zato, ker govorite v jezikih ne pomeni, da ste krščeni v Duhu. Nebi smelo biti tako, a tako je.

 

Dr. Lake je imel v Južni Afriki tajnico – Emma Luise Wick. Kasneje je napisal pismo, govoril je o nekaterih ljudeh, in rekel: »Imeli so vrsto krsta gospodične Wick. Na kaj se je to nanašalo? Rekel je, da je imela ona sposobnost, da napelje ljudi, da začnejo govoriti v drugih jezikih, ne da bi prejeli krst v Svetem Duhu. Tu je cerkev sedaj. Če imamo istega Duha, kot ga je imel Jezus, bi moral ta isti Duh proizvesti ista dela, kot jih je proizvedel On, toda po Njegovem vstajenju še večja dela, kakor jih je delal On.

 

Ena od stvari, ki smo jih začeli videvati v Južni Afriki, (ko sem o tem začel govoriti in začel moliti za ljudi), za krst v Svetem Duhu (za ljudi, ki so že molili v jezikih), in nekateri od njih tam so bili Božji delavci, je bilo zanimivo, ker takoj, ko smo  to naredili se je v trenutku zgodila večja stopnja sile, v njihovih življenjih in delu. Medtem, ko sem bil tam, so začeli opažati, ko so ljudje prihajali zaradi ozdravljenja,  so opazili napredek.

 

Jaz pravim temu: »Ali želiš krst v Svetem Duhu na novo?« In ljudje so to želeli in rezultati v njihovem življenju so bili čudoviti.« Včasih se moramo vrniti k našim začetkom, h korenini, če lahko tako rečemo, k osnovam.

 

Nekateri kristjani imajo zmedene pojme glede teologije. Ne vedo kdaj se je kaj zgodilo v Svetem pismu, in kje. Poznajo neke zgodbe iz Svetega pisma – Stare zaveze in to je vse. Ne vedo kje je Samson, ali je pred Davidom ali po Davidu. Kje je bil Mojzes. Ne morejo vam povedati. Občasno slišijo zgodbe, niso pa proučevali Sveto pismo, da bi vedeli kdaj in kje se je kaj zgodilo. Zato smo se oddaljili od nekaterih osnovnih doktrin v cerkvah. Zgodnja Cerkev, je bila utemeljena na neki osnovi, v katero je bilo vključeno pod številko 1. odrešenje, odrešenje od greha, oziroma iz greha, pod številko 2. pa posvečenje, ki jih je dobesedno odvajalo od sveta.

 

To ne pomeni, da niso odšli da pričujejo ljudem, ali da nebi služili ljudem, niso pa bili del sveta. Niso delali, kar so delali oni. Bili so oddvojeni od ostalih ljudi. To je pomenilo, da so bili posvečeni – sveti. In potem je sledil krst v Svetem Duhu. V zgodnjih dneh so mislili, da je posvečenje krst v Svetem Duhu. Kasneje so ugotovili, da temu ni tako. In potem se je začelo Binkoštno gibanje. In potem, po krstu v Svetem Duhu, pride ozdravljenje. To so bile štiri osnovne stvari, ki so zares premaknile Binkoštno gibanje, celo v Cerkvi, v Apostolskih delih.

 

Ne gre za to, da se mi vrnemo v Apostolska dela. V Apostolskih delih je bila cerkev v povojih. Poskušali so dojeti in pisali so Knjige, medtem ko so napredovali.

 

Pismo Efežanom je bilo napisano, v času, ko je Pavel hodil v Apostolskih delih. Lahko se vrnete in berete, kako so delali to, toda še vedno niso dojeli vsega. Delali so napake, imeli so probleme, bitke, delitve, prepire. Ti ljudje niso vedeli vsega. Včasih so bili zmedeni, a vseeno so napredovali v tem, za kar so bili izbrani. Toda osnova njihovega delovanja je bilo: ODREŠENJE, POSVEČENJE, KRST V SVETEM DUHU IN OZDRAVLJANJE. Verujem, da če želimo pravi premik Boga v naših dneh, se moramo vrniti k tem štirim načelom oziroma delom.

 

Wigglesworth je rekel, da je predvidel čas v bodočnosti, ko bo zelo težko ozdraviti ljudi, ker bodo imeli tako veliko drugih stvari, na katere se bodo lahko naslonili. To je to.

 

Bilo je vprašanje o depresiji in podobnih stvareh. Ko molite za fizično ozdravljenje nekoga, je ozdravljenje zelo lahko videti – opaziti. Toda če se molite za nekaj notranjega ali za psihično bolezen, in večinoma jim dajejo zdravniki antidepresive. Morate pa vedeti, da zdravilo ne ozdravlja. Zdravilo samo zamaskira simptome. Mogoče delno celo delujejo na demone, da ne morejo tako aktivno delovati.

 

Včasih imobilizirajo del telesa ali možganov, ki ne dovoljujejo, da telo dela, kar bi sicer lahko delalo. V resnici ne ozdravljajo. Lahko pa naredijo, da je telo dovolj dolgo  imobilizirano, da se samo po sebi ozdravi. Zdravilo ne ozdravlja. Zdravilo v osnovi lahko naredi le to, da demoni niso mogli dovolj dolgo uporabljati ta del telesa, da telo nebi bilo ozdravljeno. Obstaja mnogo več v tem, toda to je najhitrejša razlaga, ki vam jo lahko dam.

 

Vprašanje:

Kako lahko rečete, če on-a ne preneha jemati zdravila, oziroma, ali mora prenehati z jemanjem zdravila, preden molite zanjo?

 

Najprej vas prosim, morate vedeti to, če se boste ukvarjali z ljudmi in ozdravljanjem, jim ne govorite, kaj naj naredijo s svojimi zdravili. Ne morete tega komentirati.

 

Če pride bolna oseba k meni in mi reče: »Molil si za mene, toda jaz jemljem zdravila. Naj jih jemljem naprej?«

 

Jaz vam na to ne morem odgovoriti. Jaz nisem zdravnik. Zelo enostavno. Ne bom vam odgovoril na to, kaj naj naredite z zdravili, in upam, da vam zdravniki ne bodo govorili, kaj naj naredite z Jezusom. Če se oni ne mešajo v moje delo, se ne bom niti jaz v njihovo delo.

 

Razlog da o tem govorim je ta, ker je mnogo kontroverznosti okoli tega. Običajni problem je sledeči. Ljudje mislijo, da če bodo prenehali jemati svoja zdravila, da bo to povzročilo, da bodo ozdravljeni. To je tako, kakor da zavijajo roko Bogu na hrbet, da ga prisilijo, da to naredi. Ne gre to, na takšen način. To je tako, kakor da postavljate voz pred konja.

 

Rekel vam bom to:

 

ZDRAVILO NE MORE ZAUSTAVITI BOŽJE SILE.

 

Ko jemljete zdravila in nekdo moli za vaše  ozdravljenje, in je vaše telo ozdravljeno, (del telesa, organ), bo imelo telo reakcijo na zdravilo (ki ne bo več potrebno, zaradi ozdravljenja), in to bo dober trenutek, da se odločite, kaj boste storili z zdravilom.

 

Ljudje me sprašujejo, kaj bi jaz naredil, kakšno je moje stališče. In če vam to povem, je to isto, kakor da vam govorim, kaj naj naredite. Dojemate to?

 

Jaz sam sem se odločil, in glavni razlog zakaj sem se tako odločil je bil; glede zdravil, kar nima nobene povezave z zdravniki ali medicino ali mojimi prepričanji, ampak se tiče ozdravljanja in moje odgovornosti, ki jo imam do ljudi, da zdravil ne bom jemal.

 

Vendar morate razumeti to, da sem do teh zaključkov prišel po dolgih letih prakticiranja in proučevanja in ker sem videl, da uspeva.

 

Jaz vam ne pravim, da morate vi čakati, ne pravim vam, da to delajte. Toda povedal vam bom, da je bil ključ ta; bilo bi dvolično od mene, da vam rečem, da verujte  Bogu, jaz pa bi jemal zdravila. To je moje stališče.

Istočasno pa vem, da so ljudje poskušali delati tako, ker so slišali pričevanje tega ali onega človeka. Na primer, ki so se mu poškodovala očala in mu je Bog ozdravil oči. In tako ljudje naredijo isto, uničijo svoja očala, potem pa se vozijo domov s takšnimi očmi,  ker ozdravljenja niso prejeli. Če boste tako naredili, mi dajte prednost vsaj 30 minut.

 

Če boste nehali nositi očala ali celo če jih boste »v veri« uničili, vam to ne bo prineslo ozdravljenja. Verovanje Bogu vam lahko ozdravi oči.

 

Na isti način niti jemanje zdravil po polaganju rok za ozdravljenje, ne bo zaustavilo Božje sile, da vas ozdravi. Ta kapsula, ta tableta, ni močnejša od Boga. Poglejte, kaj bo satan poskušal narediti. Poskušal vas bo nagnati v kot, v katerem se boste v nečem zarekli, to pa vas bo spet nagnalo v kot. In če boste prekršili to, v čemer ste se zavezali, bo to uničilo vašo vero.

 

 

Tehnično, v Svetem pismu ni nikjer omenjeno, naj ne jemljemo zdravila. Piše o tem, da niso verovali Bogu in so se naslonili na telo. Odhajali so k zdravnikom in podobno. To kar želim reči je, da sem zavzel stališče glede zdravil, ker sem veliko proučeval v povezavi z zdravili in ugotovil, da je tako ali tako večina zdravil le farsa. Celo diagnoze so lahko ugibanja. (Mi je jasno). Običajno je to, kar vam priporočajo vzeti to, kar bo zdravniku prineslo denar. Običajno je tako.

 

Ko dajejo reklame za zdravila na TV, piše na koncu reklame, da se posvetujte s svojim zdravnikom, preden vzamete to zdravilo. Moji zdravniki bi morali reči meni, kaj naj vzamem? Ne pa da jaz rečem mojemu zdravniku. Če je on ta, ki se je šolal, potem je res neumno, da bi mu jaz sugeriral, kaj mi je potrebno in kaj ne. In če tega ne ve, ni vreden, da bi bil moj zdravnik.

 

Na osnovi tega, zdravilo; zavzel sem to stališče, iz razloga, ki sem ga navedel malo pred tem, torej, da jaz nekomu, ki ima probleme z bolečinami v kosteh in jemlje zdravila proti bolečinam, rečem, naj jih preneha jemati, oziroma da naj veruje za ozdravljenje od teh bolečin, jaz pa bi na primer jemal zdravila proti bolečinam v kosteh.

 

Zato sem zavzel takšno stališče na vsakem območju, verjetno ste slišali moje pričevanje? Pričevanje o tem, kako sem si zlomil stopalo? Lahko bi šel k zdravniku, da bi mi namestili kost in mi dali gips. In nihče si o tem nebi mislil nič hudega, ker iz nekega vidika ljudem zlomljena kost in bolezen niso eno in isto. Lahko bi to naredil. Nihče tega nebi komentiral.

 

Toda jaz sem molil mnogokrat za ljudi z zlomljenimi kostni in meni bi bilo nerodno moliti za nekoga, zaradi zloma kosti, jaz pa bi šel k zdravniku, da mi namestijo kost.

 

Molil sem za to. Razstrelil sem ga z molitvijo, udaril sem po stopalu. Bilo je zlomljeno, oteklo je in skoraj sem se onesvestil od bolečine. Govorim popolnoma resno. Delal sem stvari, za katere si želim, da jih vam nikoli nebi bilo potrebno delati, vendar sem zavzel to stališče, zaradi ljudi za katere molim.

 

Ne želim, da bi molil za nekoga in mu rekel, naj veruje Bogu za ozdravljenje, jaz pa sem zaradi iste stvari šel k zdravniku. Ne bom dovolil, da me hudič nažene v kot, v katerem bo poskušal, da to izkoristi proti meni.

 

Na primer, kakor sem rekel, jaz ne uporabljam zdravil, ne pravim pa, da jih ne bom nikoli uporabljal, pod nobenim pogojem. Tako to mislim. In enkrat, ko tako rečete, ima satan začetno točko, da lahko dela proti vam. Verjemite mi, da je tako. Toda dokler ne zavzamete tega stališča, nima satan popolnoma ničesar, kar bi uporabil proti vam. Ker nimate kaj izgubiti, če jemljete zdravilo-a. Ali dojemate kaj vam hočem povedati?

 

To je zakon. Kajti če prekršite zakon, vas bo vest obtoževala. Zakaj? Zato ker ni greha, ni prestopka, dokler ne prekršite zakon. To ni zakon, ki ga je naredil Bog, ampak zakon, ki ste ga naredili vi sami. Vidite. To poskuša narediti.

 

Recimo, da sem prišel do sem, da opravim službo ozdravljenja. Iz nekega razloga sem spal, a sem se prebudil l s hudim glavobolom, s tako hudim glavobolom, da nebi mogel trezno razmišljati. Vse je mračno . . . In jaz pomislim: »Moram moliti za 500 ljudi.«

To bo lahko trajalo nekaj ur. Sedaj imam možnost izbire. Se lahko  znebim glavobola? Da, lahko. Lahko se znebim glavobola.

 

Delal sem to že prej.  Iskren bom z vami. Zelo sem blagoslovljen. Zares, ne borim se veliko zase. Vsa moja bitka z boleznimi in nemočjo, je za druge ljudi. Satan me res ne udarja z boleznimi in nemočjo. Ne pravim pa, da je vedno bilo tako. Bili so časi, ko smo se morali boriti, za mojo družino, za otroke, takšne stvari. Toda zame osebno, bil sem na splošno zdrav. Celo takrat, ko sem začel to učiti; celo takrat.

 

Torej, če pride glavobol imam dve možnosti:

 

Da izdvojim čas in da se borim. Če se to dogaja tik pred službo ozdravljanja; takrat bi vedel, da ni samo glavobol, ampak nekdo, ki me hoče umakniti iz igre, mi onemogočiti služiti ljudem, mi onemogočiti, da bi bil osredotočen, da nebi mislil na ljudi, ampak nase in na svojo bolečino.

 

Če je to na stvari, je edina možnost, da se zaustavim in da molim. In rečem: »Glavobol, odidi v Jezusovem imenu! Odidi sedaj. Naj vsa bolečina odide sedaj.« Karkoli pač je. Če je še ena ura do začetka služenja, potem ni problema, izboril se bom proti temu. Počakal bom in videl. In deset minut pred odhodom je bolečina še vedno ista. Še vedno ni odšla. Ne bom se mogel fokusirati. Ok, vzel bom Advil, Tylol, karkoli, ni problema.

 

Priznam, tega nisem nikoli delal, ker ni bilo potrebe, toda če bi bilo potrebno, bi vzel zdravilo. Nebi imel slabe vesti zaradi tega. Ker nebi želel, da je moj um zamračen in obremenjen z bolečino, da se nebi mogel fokusirati na ljudi.  Dojemate kaj vam želim povedati. Poskušam biti zelo iskren z vami.

 

NE DOVOLITE, DA VAS SATAN NAŽENE V KOT, KI GA BOG NI PRIPRAVIL  ZA VAS.

 

Ker satan bi raje videl, da jaz ne popijem zdravila in da bi me glava bolela še naprej, da nebi bil fokusiran in da teh 500 ljudi nebi bilo ozdravljenih. Tako da bi jaz raje ostal pri svojem stališču, kakor da bi brez molitve in bitke, vzel Advil. Toda če nebi bilo bolje in bi moral z bolečino služiti ljudem, bi ga vzel. Ker je bolj pomembno, da prinesem ozdravljenje ljudem, kakor da se držim neke norme, načela, in da bi Božje delo zaradi tega utrpelo škodo.

 

To kar želim reči je to, vi odločate o tem, kako boste hodili in ne nekdo drugi za vas, pa naj bo to satan ali človek. Pridite do svojih lastnih zaključkov. Jaz sem bil vedno takšen. Ne verujem v mnogo teh dodatkov, kakor se reče. Vidim, da mnogo ljudi uporablja balzam za ustnice, ali kaj podobnega, vendar vam moram reči, telo se na to navadi. Če uporabljate balzam za ustnice, potem telo neha proizvajati vlago za ustnice, in potem ga morate ves čas uporabljati.

 

Če morate uporabljati kapljice za oči, ker imate suhe oči, na začetku bi si že lahko malo pomagali, toda tekom določenega časa, bodo oči prenehale proizvajati vlago, ki je potrebna za očesno sluznico, in sedaj morate kapljice uporabljati vsakodnevno. In ker sem to vedel, tega nisem nikoli uporabljal.

 

Dogajale bi se mi neke stvari, ljudje bi rekli: »To je to.« »Ali res? Nisem vedel.« In to je minilo. Zato ker ne razmišljam na tak način. Ne obremenjujem se s tem. Lažje mi je iti in nadaljevati. Ne dovolite, da vas satan nažene v kot. Vam je to kaj koristilo?

 

Dojemate? Pojdite z Bogom. Ljudem govorim, posebno ko gre za molitev za otroke, če želite hoditi v veri, da verujete Bogu, odlično, jaz sem za. Če zbolite in vas doleti vročina, bolečina, bomo molili. Vi odločite. Če se odločite, da ne boste več jemali zdravil, v redu, jaz s tem ne bom imel problemov.

 

Recimo, da je v situacijo vključen otrok, molite in dobite rezultate, čudovito. Toda če rezultatov ne dobite, poiščite zdravniško pomoč. Dojemate to? Jaz nimam problemov s tem. Zakaj? Zato ker niti en otrok nebi smel trpeti zaradi vašega pomanjkanja vere. Ali ni tako? Živite, da se borite naslednji dan. Otrok vam lahko vedno pove, kako se počuti. Z njim morate iti korak dlje.

 

LJUDJE V SLUŽBI OZDRAVLJANJA SO MNOGOKRAT DELALI NEUMNOSTI, IN S TEM DOPRINESLI K  MNOGIM OSTRIM KRITIKAM, NA PODROČJU OZDRAVLJANJA, ZA KATERE NEBI BILO POTREBNO, DA SO SE ZGODILE.

 

Če je za nekoga drugega, (odraslega), sem z vami kolikor daleč želite iti, toda vem kako daleč bi šel sam, če bi šlo za otroka. Nebi riskiral. Molil bi za otroka, toda sedaj bom rekel to, delal sem nekatere stvari, za katere si nebi želel, da bi jih delali vi.

 

Ko je umrla moja prva hčerka, ona ni umrla zaradi tumorja, ampak zaradi vnetja pljučnega krila, ki se je zgodilo tako rekoč preko noči. Poklicali smo zdravnika. Takrat sem šele proučeval ozdravljenje. Imela je zelo visoko temperaturo. Živeli smo precej izven mesta.  »Zdravnik pa je rekel, držite jo na hladnem, pridem zjutraj.« Ko smo se zjutraj prebudili, je bila ona mrtva. Moram reči, da mi je to pustilo slab okus v ustih glede zdravnikov. Ker on ni želel vstati iz postelje; vem da niso vsi takšni. Erika je umrla februarja 1981 leta.

 

Kristal, moj drugi otrok, druga hčerka je bila rojena 20 oktobra istega leta, je bila identična dvojčica hčerke, ki je umrla. Če bi dal slike eno poleg druge, je resnično čudežno, kako sta si bili podobni. Od vseh mojih otrok je bila Kristal edina, za katero smo se morali boriti z vnetjem na pljučih. Identična dvojčica, in isto, kar je ubilo prvo hčerko, je hotelo ubiti tudi drugega otroka.

 

Bog je moje otroke dal meni, ne zdravnikom. Oni so moja odgovornost. Jaz bom odločal, kdaj bom predal oblast nad tem otrokom nekomu drugemu. Eden od problemov v naši družbi je, da odstopamo vso svojo oblast, da drugi delajo za nas, in sedaj ne moremo zmagovati, niti za same sebe, ker smo odvisni od tega, da nekdo drugi to naredi za nas.

 

Zaradi tega in zaradi tega, ker je moja prva hčerka umrla, ko se je pri Kristal razvila ista bolezen, je obstajal trenutni strah, mentalno, od sledečega: »Glejte, gremo spet po isti poti.« Pri prvem otroku smo naredili vse, kar so nam rekli, da naredimo, a ni uspelo, do časa, ko je Kristal dovolj zrastla, da je začela zbolevati. Enkrat do dvakrat na leto jo je samo udarilo. Niti eden od drugih otrok ni tega doživljal.

 

In v nekem trenutku smo se odločili. Začeli smo proučevati ozdravljenje in rekli: »To je to.« Končali smo z zdravniki.

 

V tem času, kmalu za tem, je Kristal dobila vnetje pljuč. Delali smo vse, kar smo vedeli, da bo pomagalo. Ohlajevali smo jo, molili za njo, naredili  smo vse, toda nikoli ne bom pozabil te noči. Začelo se ji je razvijati vnetje pljuč, in enkrat, ko se je razvilo, smo bili 30 milj oddaljeni od mesta. Odpeljali smo jo v bolnico, to je bilo prej, pred tem poslednjim incidentom, naredili so rentgen, pljuča so se ji polnila. Lahko bi rekli: »Lahko počakate dokler ne pride reševalno vozilo, do sem, vendar bo to trajalo nekaj časa, ker mora priti iz drugega mesta, ali pa jo sami odpeljite v bolnico. To drugo mesto je bilo oddaljeno 35 minut vožnje. In rekli smo: »Mi jo bomo odpeljali tja.« Odnesli smo jo v avto in se odpeljali tja.

 

Molili smo v jezikih, ves čas na poti proti tej bolnici smo polagali roke nanjo, in ko smo prišli tja, so spet naredili rentgen in držali obe sliki pred seboj ter rekli: »Ne vem zakaj ste prišli sem, ker njena pljuča so popolnoma čista.« Amen! V teh 35 minutah je bila popolnoma ozdravljena.

 

Toda ni se končalo. Še večkrat je bila v takšnih situacijah. To so bile težke situacije. Imela je isto žvižganje v pljučih, kakor moja prva hčerka. Molili smo, naredili smo vse, kar je bilo potrebno, da naredimo. Na koncu je bilo pozno. Rekli smo: »Tako smo naučeni, moliš, veruješ, in se obnašaš, da to je resnica. Ravnaš se po Besedi.

 

Naša postelja je bila ob hodniku, nasproti njeni postelji. Le en meter in pol stran. Molili smo za njo, jo polagali v posteljo, vstopili smo v sobo in lahko rečem, da je bila moja žena v velikih skrbeh, zaradi te situacije. Stalno je spraševala: »Kaj boš naredil? Kaj boš storil?« Rekel sem ji:« Naredili smo, kar je bilo potrebno narediti. Ona pa je rekla: »Res je, ampak ona je še vedno  . . . kaj boš naredil?«

 

»Ne, naredili smo vse, kar je bilo potrebno storiti in sedaj stojimo v tem«

 

Ljudje delajo napako, ker ko naredijo vse, kar pravi Sveto pismo, hudič ne miruje. In potem si začnete izmišljati še svoje dodatne stvari, in čim naredite to, se premestite iz vere v nevero. Satan želi, da ne stojite v veri in verujete, ampak da se premestite iz vere v nevero in da se začnete spraševati, kaj ne delam dobro, kaj ne delam dovolj, in čim se začnete ponašati tako, ste poraženi.

 

V nekem trenutku morate prenehati in reči: »Naredil sem vse, kar pravi Sveto pismo, in naredili smo tako, kot pravi.«

 

In odnesli smo jo v njeno posteljo, ter ugasnili luč In ko ugasnete luč, je vsak zvok še močnejši. Lahko sem slišal to žvižganje iz njenih pljuč, v našo sobo.  Ležal sem, molil sem v jezikih, molil v Angleščini, delal vse, kar je bilo mogoče, da nebi slišal tega žvižganja iz njenih pljuč. Na koncu sem moral dati na glavo blazino, da sem lahko zaspal. Na koncu sem zadremal.

 

Sledečega jutra, ko sem se prebudil, veste, edino, kar je hujšega, da slišite ta zvok je, da se ne sliši nič. Ko sem se prebudil, ga ni bilo več. Nisem ga več slišal. Naučil sem se kako se obnašati v veri, in kako se ne obnašati iz strahu. Vedel sem, da če bom šel naravnost v njeno sobo, bi bilo to iz strahu, ne pa iz vere. Zato sem vstal, opravil svojo jutranjo rutino, odšel v kuhinjo, vzel koka- kolo (smeh), to je prvo kar naredim. Vseeno mi je, ča vam je to všeč, ali ne. Še vedno ne jem zelenjave. Nikoli je nisem jedel. Oprostite, mogoče bi vas moral opozoriti, da vstavite prste v ušesa svojih otrok.  Zanimivo mi je, vsi mi pravijo, da bi se moral pravilno hraniti, vendar so to ljudje, ki so v moji vrsti za ozdravljanje. Ko bom jaz v vaši vrsti za ozdravljanje, potem mi recite, kako naj jem, dokler pa ste vi v moji vrsti za ozdravljanje, mi ne govorite tega.

 

In potem, ko sem bil prepričan, da ne bo iz strahu, sem odšel v njeno sobo. Ni bila v postelji. Bila je na tleh, poleg postelje. Sedela je in se igrala. Bila je popolnoma ozdravljena.  In to ozdravljenje traja od takrat in vse do danes.

 

Pravzaprav mogoče enkrat ali dvakrat po tem smo se morali boriti, vendar nikoli več tako hudo, kot je bilo do takrat. To je bilo to. Imeli smo še neke situacije v naši družini, vendar so bile neprimerljive s to bitko, za življenje druge hčerke.

 

Običajno je bilo tako: »O ne, ne boš!«, kot takrat, ko vstopi pes v tvojo hišo. Samo udarite z nogo, zavpijete in mu rečete, naj odide in on to naredi.

 

Ena od stvari, ki sem se je naučil medtem, ko sem potoval je, da sovražnik poskuša, da nekaj zakuha doma. Vsakič ko se odpravim v drugo državo, poskuša sovražnik nekaj narediti v mojem domu. Poskuša izvesti tak ali drugačen napad.

 

Rekel sem že svoji družini: »Vi ste tarča.« Običajno me kliče žena in pravi: »Kaj se dogaja tam?« In jaz ji odgovorim: »srečanja.«  Zakaj? Je vse v redu? Ona pa pravi: »Verjetno je zelo dobro, ker mi tukaj gremo skozi pekel. Jaz pa ji pravim: »Kdo je kriv za to?«

 

Morate biti močni. On napada najšibkejši člen. Ne bodite najšibkejši člen.

 

Naj bo to raje sosed. Videli smo, da to dela sovražnik, kadar poskuša napasti. Celo pri našem SWAT učenju, (Spiritual Warrior Apostolic Training) –»Učenje za duhovne borce«.

 

V osnovi nam govori, kako sovražnik poskuša napasti, pomembno pa je, da nam kaže kaj lahko pričakujete, da ga lahko udarite in vidite, da dela po obrazcih.

 

Na primer, pride misijonar in vi rečete: »Želim ga podpirati s 100 dolarji mesečno.« Preden napišete prvi ček, on mogoče ne bo mogel udariti na vas, ker ste zaščiteni, stojite v Besedi, veste, stojite na takšnem mestu, da vas ne more dotakniti. Potem naredi satan sledeči korak in gleda, kateri od vaših otrok ne živi pravilno, ali kaj podobnega. Mogoče ne bo mogel dotakniti njih, ampak bo mogoče razžrl prenosnik, ki ga nujno potrebujejo. H komu bodo oni prišli? K očetu. »Očka, potrebujem nov prenosnik,« in če ga kupite, kaj boste ugotovili, kaj bo sledeče, kar bo izvzeto? Misijonar. Vidite, to je posredni napad, ne direktni.

 

Koliki od vas ste imeli probleme priti sem? Poglejte te dvignjene roke. Kar nekaj vas je. Zakaj? On ne želi, da ste tukaj. Zelo enostavno. Ali razumete? On se bori, da vi ne pridete na nekatera mesta. To sem rekel ljudem prej. Tolikokrat sem rekel ljudem: »Poslušajte, ne iznenadite se, glede na to, da ste prišli sem, se bodo začele dogajati nekatere stvari v vaši hiši, s katerimi vas bo sovražnik poskušal odvleči predčasno iz srečanja, ker sovražnik ne želi, da to veste. Poskušal bo, da naredi nekaj.

 

Enkrat smo bili v New Yorku. Dobil sem klic iz doma: »Pokvaril se nam je bojler.« Voda je bila povsod, po vsej hiši. V svoji hiši imam mnogo knjig. Mnogo jih je bilo starih po 100, 150 let. Mnoge od njih se ne more zamenjati. V moji sobi, v moji pisarni, želel bi reči, da so bile vse razvrščene po policah in da je bilo vse pospravljeno, a ni bilo. Bile so povsod po tleh, ker medtem, ko berem, sedim na tleh, ko jih proučujem, berem. Kot otrok, ki ima razmetane igračke vsepovsod po tleh. To so bile moje igračke.

 

In jaz sem imel vse te knjige po tleh svoje pisarne, ko me oni pokličejo, da se je pokvaril bojler, in da je vsa hiša poplavljena. Prvo na kar sem pomislil so bile moje knjige. Ko smo se vrnili domov; hišo smo imeli v najemu, je bila voda po vsej dnevni sobi po vsej kuhinji. Uničila je tepih, uničila je linolej, preplavila hodnik, prodrla v sobe, toda ko je prišla do mojih vrat, vrat moje pisarne, se je tam ustavila. Amen!

 

Sploh ni prodrla izpod vrat sobe s knjigami. Moja žena zaradi tega ni bila preveč navdušena. Prvo, kar je rekla je bilo: »Vem, katere so tvoje prioritete.« (Najprej Bog, potem družina).

 

Vidite, to je to, kar morate premagati. Običajno si mislimo, da je hoja v moči težka, da morate v tem dozoreti, ali da je to mukotrpna hoja. Skoraj kakor da je videti, da bo Bog naredil vse za druge, nič pa zame in da moram mogoče to, kar potrebujem,  izvleči iz Njega. Kakor da je On skopuh, ki se drži vsega, vendar si moramo zapomniti; On je to začel, to je bila Njegova ideja – polaganje rok na ljudi. Ne naša. Nismo mi napisali Sveto pismo. On je to dal napisati v Njej.

 

Ljudje mi pravijo: »Ti kršiš suverenost Boga.« Ne, ne, ne, suverenost Boga se je odločila, da to vstavi v Sveto pismo. Suverenost Boga ni spremenljivost Boga. Kakor da bi si lahko premislil in delal karkoli se mu zahoče. To ni Božja suverenost. Suverenost Boga je v tem, da On misli toliko vnaprej, da ve, kaj je dal vanjo, kar se lahko uporabi v vsaki situaciji.

 

Ko začnete to gledati na tak način, morate dojeti, da Bog želi, da delate to, kar delate. On želi, da napredujete z več sile, kakor ste si vi kdaj koli mislili, da je mogoče. Vi pa si mislite: »Mogoče me bo On uporabil, če se bom dovolj zmanjšal, ali dovolj umrl samemu sebi, ali če bom dovolj duhoven?« Nič od tega ne drži.

 

Telesnim kristjanom v Korintu je rekel, kako naj delajo v darovih, oni pa so bili telesni, ne duhovni. Rekel jim je, ne morem vam dati duhovne hrane, ampak mleko . . . (1 Korinčanom 3:2). In potem je opisal darove Duha. To, kar morate dojeti je, da Bogu prinaša slavo. On je rekel: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« (Matej 5:16).

Kaj mi delamo? Ljudje pravijo: »Nič ne morem delati javno. Lahko me kdo vidi.« Ja, morajo videti. Zato se to imenuje »znamenja«.  Amen? Bog si želi biti »pomemben«, a nima biti skozi koga.

 

»Nato sem slišal glas Gospoda: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Izaija 6:8).

 

On išče ljudi, ki lahko vstanejo in rečejo: »Tukaj sem, pošlji mene!« In Bog ti pravi: »Bodi močan skozi mene«. Amen!« To kar si On želi je, da hodite v vsej sili. Če pogledate, najboljše pri proučevanju Stare zaveze je, ker so starozavezni preroki hodili močneje kakor sinovi. Oni so napredovali kakor Jezus, bolj kakor učenci.

 

Lahko vam pokažem. Božja sila je tako mehanična, da si celo nebi želeli verjeti v to, tako mehanična je. Mi smo sem prišli približno v istem času. Kako? Ker naše ure temeljijo na soncu. Kaj mislite, kdo je začetnik tega, da se je začelo premikati, kot se premika? In koliki od vas veste, da to deluje vsak dan. To je mehanična Božja sila. Bogu ni potrebno vsak dan vstati in reči: »Zemlja, pojdi zopet okoli sonca!« Spomni se, leto ima 365 dni. Ne 363, ne 370, ampak 365. Ali ni tako? On je to rekel samo enkrat. In to je zakon. To deluje. Ali ni tako?

 

»Takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal. (Iz 55:11). Čudovito je, ko to vidite, ker On želi, da napredujete v sili. On želi, da delate vse te stvari. Ne samo zaradi splošne dobrobiti ljudi, kar je glavni razlog.

 

Pred nekaj leti, ko sem predaval svoj prvi DHT, sem odšel v Jurika Springs, Arkansas, sredi zime. In bil sem zameten v mestu. Ljudje zaradi snega niso mogli priti v mesto. Moral sem odpovedati srečanje, zaradi snega in ledu. In ujet sem bil v tem mestu. Ljudje niso mogli vstopiti vanj, jaz pa nisem mogel priti ven iz njega. Vse skupaj je bilo izgubljanje časa. Obrnil sem se k Bogu in mu rekel: »Bog, to se nikoli več ne bo zgodilo. To sporočilo je preveč pomembno, da bi ga vreme zaustavilo. Tem ljudem je to sporočilo pomembno. To se nikoli več ne bo zgodilo.

 

Od takrat naprej sem prevzel oblast nad vremenom in poskrbel sem, da vreme ne bo nikoli vplivalo na to, kar delamo. Amen! In od takrat, do danes, nikoli več nismo odpovedali srečanja zaradi vremena. 

 

Zanimivo je, ker običajno lahko pogledate vreme en teden vnaprej, in predvidite, kakšno bo. Karkoli, ali sneg, ali dež, ali sodra. . . . In sedaj dobesedno, ne poveličujem tega niti malo, sedaj, ko odhajam na neko mesto, na neko določeno mesto, pridem tja in naslednjo jutro, v dnevu, ko naj bi se srečanja začela, imam klic od prijatelja, ki mi reče: »Curry, kdaj si prišel v mesto?« Rekel sem mu: »Prišel sem to jutro.« Rekel je: »Da, prebudil sem se, pogledal sem skozi okno in videl, da je vedro.« Rekel sem ženi: Curry je tukaj.« Dobesedno. Ne šalim se.

 

Rekel je: »Ali si preveril vreme?« Rekel sem: »Ne, zakaj?, ker več ne preverjam. Včasih sem to delal, potem pa sem začel moliti za to. Ne preverjam več, ne delam več to, sedaj pričakujem. Ni se mi več potrebno boriti, to je bitka v kateri se več ne borim. Pričakujem, da bo tako. Ne pravim, da ni nikoli padal dež. Ko grem na Florido, tam je potrebno moliti za dež, ker če ne molite, potem odidejo ljudje v nedeljo vsi na plažo, namesto v cerkev. Morate vedeti, kako uravnavati to.

 

Nekega dne smo šli iz Dallasa v San Antonio. Ves Južni Teksas je bil poplavljen. To je trajalo nekaj tednov. Celotna mesta so bila poplavljena. Nič nisem vedel o tem. Nič nisem slišal o tem. Sledila so mi srečanja in le dva dneva je bilo še, do odhoda. Gremo v smeri proti mestu srečanja; ljubim San Antonio, arhitekturo, hrano, ljudi, stvari. Tam imajo najboljšo Mehiško hrano, kakor kjerkoli. Morali bi iti skozi to mesto. In ko se približujemo temu kraju, vidimo, da je vse je poplavljeno. Začnemo se pogovarjati o tem, vključimo radio, in pravijo; »Prihaja neurje.« Tukaj je že tako ali tako vse poplavljeno, mesto je zalito z vodo, a prihaja novi val dežja skozi neurje. Mislili smo si, sledečih 4-5 dni, bo še hujša poplava. Nebo je sivo. Vozimo se proti temu mestu. Videti je bilo res zelo grdo, slabo. Računal sem, da bom tam imel dan odmora, počitka. In mi se vozimo proti temu. Moja hčerka sedi v zadnjem delu avtomobila in pravi: »Očka, tole pa res ne bo dobro.« In mi reče: »Naredi nekaj.« Ne šalim se. Mi se vozimo, Nisem vstopil v kakšno dolgo molitev. Rekel sem: »Oče, slišal si jo, kaj je rekla. Hvala ti, ker sije sonce in ker je vreme vedro.«

 

Zanimivo, mi se vozimo in rečem hčerki: »Ti veš, da je Teksas vlažen.« Ko bomo prišli tja, ko preneha padati dež, ko bo začelo sijati sonce, bo vlažno, vroče in soparno. In potem se ne pritožuj, da je vroče, vlažno in soparno. Rekla je: »Ne bom.« In ko smo prišli tja, so se oblaki razbežali, pokazalo se je modro nebo, in nastalo je prečudovito vreme. Morali bi slišati človeka iz vremenske prognoze. »Ne vem kaj se je zgodilo, Izgleda da se je razvedrilo. Prihaja počasna fronta. . .« Bilo je smešno. Poslušali smo radio in se smejali. To nima nobene zveze z Evangelijem. To ima vezo s sinom, ki moli k Očetu. To je vse. Bog bo naredil to za vas.

 

Toda če bi jim bil potreben dež, če bi bila suša, in bi začel padati dež, nebi molil, da preneha padati dež. Zakaj? Zato, ker bi izpostavil svojo pravico nad dobrobitjo človeštva. Če jim je potreben dež, za uspeh setve, potem molite za dež. Ne uporabljamo tega v škodo ljudi.

 

Ko smo se vozili dalje, ob reki; sem pogledal  nazaj, moja hčerka je slekla jakno, in začela mahati ob licu, ker ji je bilo prevroče. In mi je rekla: »Očka . . .« , jaz pa njej, »Prosim, nehaj, da ne boš godrnjala kakor Izraelci.« Toda rečem vam, lahko sem tukaj tri dni, in vam govorim le pričevanja o vremenu. Ne šalim se.

 

Mladenič, ki je potoval z menoj nekaj časa, prvič, ko sem prišel sem, je bil z menoj. Bilo je smešno. Potovala sva v Tulso, Oklahoma. Vozimo se proti mestu in on zagleda ogromen oblak. Vsak trenutek bi lahko začel padati dež. On ga gleda; slišal je vse moje zgodbe, gleda me in čaka. Sedi in gleda vame. In pravi: »Ali vidite ta oblak?« Jaz pravim: »Seveda.« In me vpraša: »Kako to delate?« Bil sem resen. Vprašam ga: »Kaj?«  »Ali morate moliti za to in pokaže na oblak, ali kaj drugega?« Rekel sem: »Odšel bo, ko bomo prišli tja.« Rekel je: »Ok, ali ste že molili?« Rekel sem: »Ne, nisem še molil.«

 

In tako se vozimo, žena ga pokliče na telefon, on se začne pogovarjati z njo, in pravi: »Vozimo se v mesto. Pred nami je velik oblak. Pripravljam se, da vidim, enega od velikih čudežev, o katerih mi je že govoril brat Curry. In on . . . čakaj malo, gleda skozi okna avtomobila, gleda, gleda in pravi: »Kje je sedaj oblak?« Bilo je res čudno, zanimivo, drugačno. Šli smo proti temu, in ko smo pogledali nazaj smo lahko videli, skozi kaj smo šli. Ne šalim se. Ne razumem, še vedno ne, samo vem, da se je zgodilo.

 

Zadnja hiša, ki smo jo imeli v Dallasu, je imela na zadnjem dvorišču bazen. To je bil razlog, zaradi katerega, jo je izbrala moja žena. Hiša ni bila nič posebnega, toda imela je bazen. Lahko bi imel hišo na kolesih, toda če bi imela na zemljišču, kjer je postavljena bazen za kopanje, bi živeli v tej hiši na kolesih. Najeli bi jo.

 

Prišli so moji vnuki, v tem času je imel moj vnuk 6 let, in zanimivo je, kazalo je, da bo padal dež. Ko pada dež, se ne sme kopati, ali ne? Vprašal je mojo ženo: »Ali se lahko kopam. Ali lahko plavam?« In ona mu je odgovorila: »Ne moreš se kopati, ker bo vsak trenutek začel padati dež.«

 

Jaz sem bil v svoji pisarni in on priteče k meni in pravi: »Dedek, dedek, želim, da moliš, da ne bo padal dež, ker hočem plavati.« Rekel sem mu: »No, pojdi plavat.« in rekel sem: »Dež, ne padaj, dokler ne konča s plavanjem.« Dobesedno tako sem rekel. On je stal pri vratih in to slišal. In on se vrne k svoji babici in reče: »Dedek je rekel, da naj grem plavati, ker ne bo dežja.« Ona pa mu je rekla: »Je to dedek resnično rekel, ali si si ti to samo izmislil?« In vnuk odgovori: »Ne, ne, resnično je rekel, da dež ne bo padal, dokler ne končam s plavanjem. Dobro, potem se preobleci v kopalke in pojdi plavat. In odšel je.

 

Plaval je kakšnih 45 minut. Moja žena mu je rekla: »Ko boš prenehal s plavanjem pridi notri.« On pride v hišo, se začne preoblačiti in »puf«, začne liti kot iz škafa.

 

Najlepša stvar v tem je zame to, ker to, kar želim narediti je, da zapustim zapuščino vere, da bodo moji vnuki in otroci vedeli, da bo isti Bog, ki je odgovoril na moje molitve, uslišal tudi njihove. Želim, da imajo vero Vanj. Zame je to velik blagoslov, ker sem v umu mojega šest letnega vnuka vnesel razumevanje, da lahko vpliva na vreme, kadar je to potrebno. To je delovalo nanj, čeprav sedaj o tem ne razmišlja, toda ko bo starejši, bo o tem razmišljal, se bo tega spomnil. Govoril bo o tem in je že sedaj korak izpred mene. Ko sem bil jaz v njegovih letih, tega še nisem vedel. Zato jaz od njega pričakujem boljše stvari. Moramo biti ljudje, ki bodo zapustili zapuščino vere.

 

Sin Johna Lake-a, Roderik,  je bil star 17 let, ko je umiral. John Lake je umrl leta 1935. Roderik je bil na smrtni postelji s 17 leti, leta 1937, dve leti po tem, ko mu je umrl oče. Umrl je leta 1937. Najbolj žalostna stvar v tej zgodbi je bilo dejstvo, da medtem, ko je bil na smrtni postelji, in je bila vsa družina zbrana okoli njega, je izjavil: »Vem, da če bi bil moj oče sedaj tukaj, mi nebi bilo potrebno umreti.«

 

To ni v redu. Moral bi reči: »Isti Bog, ki je uslišal molitve mojega očeta, sliši tudi moje. Zato jaz ne bom umrl.« Toda iz katerega koli razloga pač, on tega ni dojel. To samo dokazuje, da se vera sama po sebi ne more naslediti. Toda lahko se jo nauči, lahko se v njej hodi, ni avtomatska, mi pa moramo poskrbeti, da živimo življenje vredno žrtve, vredno, da bodo naši otroci govorili o njem, nekaj, kar jih bo pritegnilo k Bogu.

 

Malo prej smo se pogovarjali med večerjo; ona ima 27 let, kmalu bo osemindvajset. To je moja najmlajša hčerka. Sina imam starega 30 let, ena hčerka 28 in druga 29 let. Pogovarjal sem se z najmlajšo.

 

Pogovarjali smo se o tem, da me ona nikoli ni videla, bolnega, čeprav ima 28 let, in se ne more spomniti, če me je kdaj videla bolnega . . .

 

Ena od stvari, ki sem se jih naučil od Dr. Lake-a je bila, in pogovarjal sem se z mnogimi ljudmi, ki so se učili od njega in to je neverjetno. Ti ljudje so bili v svojih 90 letih in so govorili: »Bil sem v njegovi cerkvi od maja 1931, do junija 1935, niti eden od teh ljudi ni kazal niti enega od znakov senilnosti.

 

Dr. Lake je učil in veroval, da je Božji Duh otipljiva substanca. Ko ga sprejmete, ko ste krščeni z Njim, duh, duša in telo, čeprav se naseli v naš duh, se Božji Duh ulije celo v možgane in v možganske celice, z Božanskim življenjem. Zato bolezen in nemoč tam ne morejo prebivati. Niti enega od njih nisem srečal, ki bi imel probleme z mentalnim zdravjem. Njihov um je bil oster in bister do dneva njihove smrti.

 

To je zapuščina v kateri bi morali tudi mi hoditi. Nebi smeli trpeti zaradi nekaterih od teh stvari.  Amen! Če imamo Kristusov um, bi morali biti izpolnjeni z Božjim Duhom. 

Video ima podnapise v srbskem jeziku