Curry Blake - USPOSABLJANJE ZA BOŽANSKO OZDRAVLJENJE - 8/17

 

Curry Blake

 

 

Usposabljanje za Božansko ozdravljenje.

 

 

8/17

 

 

 

Gremo k priročniku. Na kratko se bomo dotaknili vprašanj. Tu je eno vprašanje. Mogoče včeraj nisem bil dovolj jasen, ko sem odgovarjal.

 

»Ali so borilne veščine kompatibilne s krščansko vero, ki promovira ljubezen, velikodušnost in sočutje?« »Ne, niso.« Treniral sem jih od devetega leta, do leta 1995, nekaj takšnega. Ne ukvarjam se več s tem.

 

»Ali se moramo naslanjati na pištole in nože, da bi se zaščitili?« »Ne, ni se nam treba naslanjati na to.«

 

»Ali nebi moral biti Jezus nas zaščitnik?« »Res je, je in bo naš zaščitnik. Bolj sem bil zaščiten, ko sem uporabljal Njegovo ime, kakor preden sem ga poznal, z noži in palicami.« On vas bo varoval. Lahko bi vam dal nekaj lepih primerov, toda nimamo časa.

 

Kdo mi je to dal – ne bom prebral dobesedno, kar tukaj piše, ker mogoče nebi bilo pravilno dojeto to, kar bi rekel. Če se spomnite tega, če ste to vi, vam pravim tako:

 

»Po Svetem pismu, po Jakobu 5, če oseba ne more moliti molitve vere, ki bo neko osebo pripeljala do ozdravljenja, nebi smela biti starešina. Vi, ki ste mi to vprašanje postavili, veste kaj mislim.

 

»Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo okrepil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni.« (Jakob 5:14-15).

 

 Vprašanje:

»Če je nekdo soočen z mnogo odpora – nasprotovanja, kako naj preseže točko, iz katere ni povratka?«

 

Običajno je najbolje tako, da naredite norca iz sebe. Razložil bom. Morate imeti vero, enostavno verovati Božji besedi, ne glede na okoliščine in sprejeti to, kar je On obljubil. Vendar morate biti voljni, da naredite norca iz sebe.

Eden od najhitrejših načinov, da izidete iz greha, na primer, če pijete, je, da vstopite v bar, v katerega običajno odhajate, da oblečete staro, dobro majico, na kateri je natisnjeno ime »Jezus«, vstopite v bar, stopite v sredino prostora in začete resnično glasno, pridigati Evangelij. Vprašajte, kdo želi slediti Jezusu in pojdite do konca. Opravite vse, kar je potrebno. Verjetno se ne boste nikoli več mogli pojaviti tam.  To je zares dober način. Še bomo govorili o tem.

 

Vprašanje:

»Kako premagati to točko, po kateri ni več povratka?«

Verujte v Božjo besedo, ker to je to, na kar se napeljuje. In sledeče. Ta Beseda vam mora biti bolj resnična, kot karkoli drugega. Edini način, ki ga poznam, da to deluje je, da živite v tem. Temu, kar se predate, to postajate. Zato je žal večina vaših življenj podobno  osladnim nadaljevankam. To je to, kar gledate, to je to, o čemu razmišljate, to je to, o čemer govorite.

 

 Glasbena tekmovanja, plesna tekmovanja, karkoli kar gledate na televiziji, ali na raznih tekmah in v dvoranah.. Temu se predajate.

 

Ne govorite potem, da niste dobro. Naslednjič, ko vam bo potrebna pomoč, pokličite na pomoč Simona Cowela, ali katerega koli pač. Mogoče vam bo lahko pomagal, ali vam dal besedo. Sigurno bi imel nekaj, le da to nebi želeli slišati. Morate se odločiti za stvari, katere so pomembne. Običajno je tako, da vam je pomembno to, čemur se predajate.

 

Vidite, jaz sem zdrav, živim zdravo, vendar nisem zdrav zato, ker pridigam, ker mnogi, ki pridigajo, niso zdravi. Mnogi verujejo v ozdravljenje, a niso zdravi. Meni ni potrebno pridigati, da bi bil zdrav. Ni mi potrebno tega delati. Lahko grem domov in da bom doma zdrav, verujem to. In to bi še naprej uspevalo. Ostal bi zdrav. To bi bila realnost v mojem življenju.

 

Toda tudi če bi naredil tako, bi še vedno živel v tej Knjigi. Dojemate to? To ne berem, ne proučujem in ne nosim neprestano s seboj, zato, ker sem pridigar. Pridigar sem zato, ker nosim s seboj to Knjigo, in jo proučujem ves čas. Dojemate razliko? Bral sem to Knjigo, jo proučeval, živel po njej, delal kar ona pravi, da bi moral delati. In to sem delal mnogo prej, preden so me zaprosili, da pridigam. To bi vam moralo biti bolj resnično, kakor vaši prijatelji. Pravzaprav vas bo to oddvojilo od prijateljev. Morate se naučiti, kaj je več vredno, bolj pomembno.

 

Če pogledam, zame in za mojo družino, ta Knjiga pomeni vse. Verujem, da tudi za tisoče drugih. To, da mi ta knjiga tako veliko pomeni, pomeni, ali bodo imeli oni grob, ali ne.

 

Verujem v Efežanih 4, v darove Svetega Duha. Vem, da obstajajo klici za razne službe, za razne vrste služenja. Toda v tem prostoru ni osebe, ki ne more pridigati tega Evangelija. Če ste kristjan, bi morali to delati. Dojemate? Ne pravim, da obvezno za prižnico, ampak ljudem. Morali bi nekoga učiti. To ni nekaj čudnega. Učitelj je oseba, ki povede nekoga, ki se hoče učiti in da podeli z njo to, kar zna. Postanejo vključeni v njegovo življenje. Torej, to zmore vsak. To, kar delam jaz je posebno. Dejstvo, da jaz to delam, mene ne naredi za posebnega. Ali razumete kaj mislim pod tem. Služba Besede je posebna. To, kar lahko delam jaz, ne delam zato, ker sem jaz nekaj posebnega. Razlog, zaradi katerega delam to, kar delam je, da imam moralno obvezo, da podelim to, kar vem. Zato delam to.

 

Bog se mi ni prikazal kot Pavlu, z žarko lučjo in rekel: »Pojdi, in to delaj.« Ni tega naredil. Če bi vam rekel, kako sem prepoznal klic v svojo službo, vam to verjetno nebi bilo všeč. Ker ni bilo podobno ko Božji klic Pavla na poti v Damask. Dojel sem, da moje pridiganje Evangelija lahko prinese več dobrega, za več ljudi, za daljši čas, kakor če bi delal karkoli. Zato sem začel to delati. Nisem imel sporočila, dokler ni umrla moja hčerka. Iskal sem resnico in ugotovil, da delček resnice, ki se nanaša na ozdravljenje, zelo dobro uspeva. Zato smo to začeli deliti. Ali sem v petero-vrstni službi? Ja, izpolnjujem poziv v njej. Toda v skrajni liniji, izpolnil sem se z Božjo besedo, da moram podeliti z ljudmi to, kar sem se naučil.

 

Če želite to delati, morate to vedeti. Če želite to delati, tako tudi delate. Ne hodite k nekomu, da vas vključi v neko službo. Vstavite Božjo besedo vase in služba vas bo našla.  Ljudje, katerim ste potrebni, vas bodo našli. Našli so tudi Janeza Krstnika, čeprav je bil v puščavi. On se ni reklamiral na TV – u, ali FB-ju, ali na internetu. Ali ni tako? Če imate sporočilo, vas bodo ljudje našli. Bog bo vodil ljudi do vas. Mi smo bili sredi Arkansasa, v gozdovih, veste kaj mislim, ko pravim »gozdovi«. To pomeni sredi ničesar. Tam je bila ena bela hišica, v kateri so včasih odvisniki prodajali droge. Ena ženska je slišala zanjo, za hišico; policija namreč ni mogla odgnati odvisnikov od tam. Ženska je kupila hišico od njih, odšla tja in jo dobesedno očistila, popolnoma jo je obnovila in jo spremenila v cerkev. Res, zelo zanimivo. Policija hiše ni mogla izprazniti, toda ko jo je ta ženska spremenila v cerkev, so vsi odšli.

 

Vračal sem se s srečanja, nekako je slišala za to. Poklicala me je in me vprašala: »Ali bi prišli v Hotsprings Arkansas?« Rekel sem: »Prišel bom.« Rekla mi je: »Kupila sem vam karto za na  ta aerodrom, do sem pa vas bo odpeljal naš avion. Nisem vedel, da ima svoj avion. Nič nisem vedel o tem. Očitno je bila zelo premožna. Pobrala me je s svojim avionom in me odpeljala v Hotsprings. Tim ki je bil takrat z menoj, so vsi odšli domov. Nisem vedel kaj se dogaja. Tam sem dojel, da so oni predstavniki službe Benija Hinna, Klima in Hambarda, ki je brat Reksa Hambarda. On je postavil »Kapetana Kumarja« na televizijo in iz nekaterih drugih služb. Vsi so bili v tej hišici.

 

Rekli so: »Slišali smo kaj pridigate in želimo to slišati direktno od vas.« Dva dni sem stal tam in pridigal v tej mali hišici sredi ničesar. Ni bilo znakov, ki bi navajali, kaj se tu dogaja. Ni bilo nobenega oglašanja. Nič na internetu, karkoli. Nihče ni vedel, da sem tam.

 

V začetku drugega dne so se pred hišico začeli zaustavljati avtomobili, ljudje so prihajali pred vhod, trkali na vrata.  Hišica po zunanjosti ni imela izgleda cerkve. Lastnica hiše je odhajala k vratom in rekla: »Kako vam lahko pomagam?« »Želimo vedeti, kaj se tukaj dogaja.« Odgovorila je: »Smo sredi srečanja.« Oni so odgovorili: Bili smo v sosednji državi in molili, in Bog nam je rekel: » Pojdite v avto in se odpeljite. In Bog jih je vodil na srečanje. Brez reklame ali česa podobnega. In potem se je to dogajalo vsako uro. In ne dolgo za tem smo imeli množico ljudi. In potem smo imeli službo ozdravljenja.  Ljudje, ki so bili tam in so potrebovali ozdravljenje,  so bili ozdravljeni. Ostali so mogli videti, kako so drugi ozdravljali in to je vplivalo na vse služabnike in njihove službe, ki so bili tam.

 

Vidite, služba ni vaše ime na zemljevidu, ali pano na vhodu. Služba je deljenje življenja drugim ljudem, kar spreminja njihova življenja. Če hočete služiti, morate ljubiti Boga in človeka. To je to. Morate jih ljubiti do te točke, da bi naredili karkoli je potrebno, da jih osvobodite. Nikoli se ne predate, nikoli ne rečete: »No, mogoče pa ni Božja volja,« in odnehate. Hvala Bogu, Jezusova volja ni kakor vaša. On ni nikoli odnehal. On je šel naprej. Vztrajal je naprej. Ne glede nas vse, čeprav je vedel, kaj prihaja.

 

Vidite, zanimivo je, ker ko to rečem, v nekaj minutah bomo prišli do poglavja 1 . . .

 

Kakor ste dojeli, Poglavje 1 pravi: Božja beseda je naše ultimativno pravilo, vere v akciji. In o tem smo poslušali v zadnjih dveh dneh. Torej smo bili v zadnjih dveh dneh v poglavju 1.

 

V minuti vas bom odvedel do nekaterih stvari, ker zares je samo eno sporočilo, katerega moramo poznati v povezavi z ozdravljanjem. Potrebno je vedeti samo dve stvari. Potrebno je vedeti:

 

1)     Ali je ozdravljenje Božja volja

2)    Ali je zajeto v odkupljenju

 

In ko enkrat najdete to v odkupitvi, potem veste, da je to tudi Božja volja. Ker ne more biti nekaj v Jezusovi odkupitvi za nas na križu, ne da bi bilo tudi Božja volja. Toda ko enkrat dojamete, da je v odkupitvi in da je zaradi tega Božja volja za človeštvo, da je ozdravljeno, in da je VEDNO BOŽJA VOLJA, potem to pomeni, da NIKOLI ne more biti nasprotno temu, da je Božja volja. Torej ko enkrat pridete do tega, vse drugo odpade. Ker večina vaših problemov glede ozdravljanja izhaja od dejstva, da vi niste prepričani, TOTALNO IN VEDNO PREPRIČANI, V VSAKEM PRIMERU, V VSAKI SITUACIJI, DA JIH BO BOG OSVOBODIL (OZDRAVIL).

 

In dokler razmišljate tako, in to je res neverjetno; vsaka binkoštna, karizmatska ali katera koli skupina, ki pravi, da veruje v ozdravljenje, toda ko pogledate njihove izjave vere, skoraj vsaka pravi: »Verujemo, da je fizično Božansko ozdravljenje zajeto v Božjo voljo in da je zajeto v odkupitvi, (v Kristusovem trpljenju na križu), skoraj vsi imajo to. Toda ko se z njimi pogovarjate, bodo rekli: »Seveda, ozdravljenje je  v odkupitvi, TODA . . . .« In ta TODA . . . vsakič ko ne vidijo ozdravljenja, pravijo – da to ni bila Božja volja.

 

Zato morate dojeti, vidite, to je zelo enostavno, vse kar morate narediti je to, da se s tem sprijaznite. Večina ljudi se s tem nikoli ne sprijazni. To je razlika. Večina ljudi se vedno sprašuje, ali je, ali ni Božja volja in premetava jih levo in desno, skozi vsako doktrino, s katero se srečajo.

 

In pravijo: »Ja, ozdravljenje je dobro in je vedno Božja volja, da, to je dobro. In se premaknejo v eno stran. Toda včasih ni Božja volja, da so ozdravljeni, ker jih Bog želi s tem nekaj naučiti. To ima nek smisel. In se premaknejo na drugo stran. O, Bog ne želi vseh ozdraviti, ker . . .

 

In potem spet: »Bolje je, da so vsi ozdravljeni in mislim, res da bi morali biti vsi ozdravljeni. In se spet premaknejo na drugo stran. In tako jih premetava enkrat v eno in drugič v drugo mišljenje. Toda veste, vi se morate odločiti in tam ostati. Lahko ste moji prijatelji. Ni mi pomembno kaj ste. Samo izberite eno ali drugo. Ali ni tako? Ne delajte se, kakor da ste moji prijatelji, če to niste.

 

Če niste moji prijatelji, želim to vedeti, da vam ne obračam hrbta. Prijatelj ali sovražnik, ni pomembno, samo izberite eno ali drugo stran. Ne bodite spremenljivi, enkrat tako, enkrat tako.  Odločite se. In prav tako je glede Božje volje. Odločite se, ali je, ali ni Božja volja. »On nas hoče nekaj naučiti, no, potem ni Božja volja.«

 

NE, VEDNO JE BOŽJA VOLJA!

Toda ne morete imeti oboje. Vidite, vaš problem v resnici ne leži v razumevanju Božje volje. Vaš problem leži v razumevanju Boga. Vi verujete, da obstaja neka tema v Bogu. To verujete. Če verujete, da včasih ni Božja volja, da ozdravi, potem verujete, da v Njemu obstaja neka spremenljivost. Verujete, da v Njem obstaja neka senca spremembe. Verujete, da On ni vedno isti. Da ni isti včeraj, danes in na veke. Verujete, da v Njem obstaja neka tema, zato, ker bo izkoristil neko zlo, da vas poskusi spreobrniti. Bog ni stvarnik zla.

 

Razumete? On ni tisti, ki ustvarja nemoč in bolezen. On ne uporablja hudiča za svojega popravljalca, Sveti Duh je tisti, ki popravlja, Božja Beseda je tista, ki je usmerjevalec. On vas popravlja s Svojo Besedo, ne z rakom. Dojemate to?

 

Dejstvo, da verujete . . . »No, veste, naj Bog izkoristi bolezen.« »Ne, ne in ne!«

 

»No, ja prišel sem vase med boleznijo.« Mogoče res, ampak to je tudi vse. Ne gre za to, da Bog koristi bolezen, če pa bi to res delal, bi to pomenilo, da je bolezen del Njegovega načrta – Jezus je delal samo to, kar je videl, da dela Njegov Oče.

 

Odvisno je od tega, kaj si vi mislite pod tem, ker beseda »videti«, pomeni spregledati in razumeti, kar ne pomeni, da je videl s fizičnimi očmi. Pomislite, če bi bilo to res, potem, ko je načelnik shodnice prišel k Jezusu, in rekel, kako njegov služabnik leži doma bolan in paraliziran, Jezus, po Svetem pismu, je vstal in rekel: »Prišel bom in ga ozdravil. Toda načelnik shodnice je rekel: »Ne, ni treba. Nisem dostojen, da prideš v mojo hišo, pod mojo streho, samo izgovori Besedo.« Če bi Jezus delal samo to, kar je videl pri Svojem Očetu, in če bi vedno pred tem vedel kaj se bo zgodilo, bi vedno vedel kaj bo prišlo, in vedel bi, kaj bo načelnik shodnice rekel: »Ne, ne prihajaj v mojo hišo.«

 

On nebi skočil pokonci in rekel: »Odšel bom v tvojo hišo.« In načelnik je rekel, naj le izgovori Besedo in bo Njegov služabnik ozdravljen. Torej Jezus ni vedel vse v naprej, če verjamete ali ne. Tudi Jezus je moral hoditi v veri, kakor tudi jaz in ti. Če nebi, potem nebi mogel ugoditi Očetu, ker brez vere je nemogoče ugoditi Bogu. Torej je moral tudi Jezus hoditi v veri. Ali ni tako?

 

In hoja po veri pomeni, da vedno obstaja možnost neuspeha. Torej če resnično hodite po veri, resnično – možnost neuspeha ni resnična možnost. Toda v osnovi, to na kar se vse to nanaša, morate priti do točke, v kateri lahko rečete: »Če Bog ne pride – bo vse propadlo. Toda potem veste, stojim v veri in Bog bo prišel. In potem samo nadaljujete s hojo. Drugi ljudje ne razumejo ljudi, ki hodijo v veri, ker oni nimajo pravega smisla in modrosti.

 

Pa pravijo: »O, brat Curry, moraš uporabljati modrost.« Jaz tudi uporabljam modrost, Božansko modrost, ne zemeljsko modrost. Zemeljska modrost je hudičeva. Božanska modrost je Božanska.

 

Ne ustvarjam zaloge za telo. Ne ustvarjam zaloge za neuspeh. Nimam načrta B.

 

Načrt A pravi: Sveto pismo pravi to. Tako bo. Ne ustavimo se, dokler ne prispemo. Vztrajate v hoji. Ne odnehate. Vera ve za konec, od vsega začetka in vztraja dokler ne vidi konca. Na začetku ga ne morete videti. Če ga vidite, potem vam ni potrebna vera.

 

Vidite, vsak lahko vskoči, če lahko vidi. Če lahko to naredite sami – potem vam za to ni potrebna vera. Vera vam je potrebna, če nekaj ne morete narediti sami. Toda dokler se tolažite s tem: »Če mi ne bodo mogli pomagati, imam termin pri zdravniku.«

 

Lahko vzamete načrt B. Razumete? Ker vi ste se že zasigurali. V tem je stvar. V nekem trenutku se morate odločiti, kaj je resnično? Če je, potem gremo naprej s tem, če pa ni, zakaj bi izgubljali čas s tem. Zelo sem pragmatičen glede tega. Če ni Bog, verjemite mi, ne bom izgubljal časa, če stvar ni resnična. Zakaj bi tratil svoje življenje za nekaj, kar ni resnično, in bi moral živeti po pravilih, da se tako izrazim.

 

Torej  večina ne živi po pravilih, ki jih je ustvaril Bog, temveč po pravilih, ki jih je ustvarila cerkev. Teža krščanstva ne prihaja od pravil, ki jih je prinesel Bog. Pravila, katera ni ustvaril Bog, so ustvarili kristjani. Ker če ne boste živeli po teh pravilih, boste mislili, da niste pravilni. Z besedami se morate pravilno izraziti, kajti če se ne boste, bodo mislili, da nimate pravega duha in podobno. Toda to ni resnica. Pavel se je zelo slabo izražal z besedami. Pavlu nebi bilo dovoljeno pridigati v mnogih današnjih cerkvah. Besede, ki jih je uporabljal, stvari katere je govoril. . . Pomislite na nekatere stvari, katere je govoril: »Prihajam in ko bom prišel tja, bom videl vse te ljudi, ki mnogo govorijo.« Parafriziram to, kar je rekel. »Ti ljudje veliko govorijo. Ko bom prišel tja, bomo videli kdo ima moč.« To je rekel. Rekel je: »Če kdo misli drugače, mu bo Bog pokazal da greši.« Pomislite, ne zveni preveč skromno. Spet je odvisno od tega, kaj vi razumete pod »skromno«.

 

SKROMNOST JE TO, DA V SVETEM PISMU NAJDETE, KAJ SVETO PISMO PRAVI O VAS IN POTEM TO GOVORITE O SEBI.

 

Biti skromen ne pomeni to, da rečete: »O, jaz sem nič. Za nič se ne zavzemam.« Ne, to ne pomeni biti skromen, zato ker vi niste nič. Bog ni poslal Svojega Sina, da bi mi bili nič. Bili ste dovolj pomembni Bogu, da pošlje Svojega Sina. Bogu ste bili vredni, Svojega Sina je žrtvoval za vas. Zato se ne obnašajte kakor da ste nič, Vendar se tudi ne obnašajte, kakor da nekaj ste. V tem je lepota vsega tega. Učenje pod maziljenjem in podobno. To nekoga dela za posebnega, za boljšega od nekoga drugega.

 

Toda zanimivo je, če vidite kaj pravi Sveto pismo – vsak lahko to dela. In če vsak lahko to dela, potem se nima nihče ponašati s tem. Kako se lahko ponašam z nečim, kar lahko delate tudi vi, tako kakor delam tudi jaz.

 

Ponosen sem lahko samo, če mislim, da lahko delam nekaj, kar vi ne morete delati. Toda učenje o maziljenju poskuša to, reči ljudem. »On je pomaziljen. On lahko dela to, kar drugi ne morejo. Zato je on nekaj posebnega.« In potem jim rečemo, da so posebni in potem jih izgradimo in ko oni začnejo verovati to, kar jim govorimo, se spet jezimo, ker se ponašajo, kot da so posebni, čeprav oni sami niso prosili, naj jih imamo za posebne. Mi smo bili tisti, ki smo jih tretirali kakor posebne. V resnici pa ni nikogar posebnega, razen Jezusa.

 

Veste kako je Jezus prihajal v Jeruzalem na tistem oslu in ljudje so začeli polagati na tla pred njega palmove veje in vpili: »Hozana!« Gledali so in stali tam. Osel si je mislil: »Očitno me imajo tukaj zelo radi. Tako bi se vedno morali obnašati do osla.«

 

In potem si misli: »Ko se vrnem v štalo,  jim bom povedal, kako so se ponašali do mene, ko sem prihajal v Jeruzalem.« Osel je pozabil, da je bilo to zaradi tega, ki je bil na njegovem hrbtu in da so zaradi njega vpili. Amen! Osel je bil verjetno čez en teden hvaležen, ker niso vzklikali njemu.

 

Ko sta Pavel in Barnaba  vstopala v mesto, Pavel in Timotej in vsi ostali, prvič, ko so prihajali: »O, to so Bogovi, ki so prišli iz nebes . . .« Govorili so in vsem se je zdelo, da govorijo kot Bogovi, toda do sončnega zahoda so bili že v zaporu. V enem trenutku si bog, v drugem trenutku pa satan.

 

Zakaj? Zato ker je to v umu ljudi. Od boga do hudiča, vas bodo ljudje proglasili v trenutku. Zato ne poslušajte nikogar. Vedite kdo ste v Kristusu. Ni pomembno kaj ljudje govorijo o vas, kaj si mislijo o vas. Edino kar šteje je to, kaj si On misli o vas in reče o vas.

 

Pravijo: »Kako naj vem, kaj On pravi o meni?« Beri to (pokaže Sveto pismo), v Njej je napisano vse o tem, kaj si misli o vas. To ste vi. Dojemate? To je rekel o vas. To ste vi. Dojemate? To je rekel o vas. To je to, v kar želi da zrastete.  To je to, kar ste sedaj, potrebno je samo, da obnovite svoj um, da vas bodo takšne tudi videli. Amen! In ko to naredite pravite: »Ne govorimo mnogo o ozdravljenju.« Gremo, gremo, če verjamete ali ne. Jezus ni nikoli poučeval ozdravljenje.

 

Zato sem rekel, da je cerkev tako nazadovala, ker je Jezus koristil ozdravljenje, da potrdi Svoje Besede. Mi pa uporabljamo Njegove Besede, da potrdimo ozdravljenje.  To je nazadovanje.

 

Nam ni potrebno nič dokazovati. Potrebujemo biti samo poslušni. Meni ni potrebno dokazovati Božje Besede. Ona se sama dokazuje. Če delate, kakor pravi, boste imeli uspeh.  Toda mi vedno pravimo: »Moramo dokazati ozdravljenje.«

 

Mi vedno iz nekega razloga, posebno pa Binkoštniki in karizmatiki, vedno se počutimo kot pastorek, ki ga cerkev ni želela. Zato se moramo kar naprej dokazovati. In pravijo: »Vidite, imeli smo prav.«

 

Prenehajte s tem; imeli smo prav. Bodite pomočniki. Pomagajte ljudem. Ljubite ljudi. Dotaknite njihova življenja. Zanimivo je, da se vedno vračamo k temu. Vedno se vračamo k temu, ko oseba želi ozdravljenje . . toda kaj če oni ne želijo ozdravljenje, mi pa želimo služiti z ozdravljenjem?

 

Na primer, gre za otroka, starš pa ne želim da bi bil otrok ozdravljen . . .in se ujamemo v teologijo. To ni niti resnična teologija. To je samo človeško razmišljanje.

 

Ali želite čisto in enostavno teologijo? Resnično enostavno? Ljubite Boga. Ljubite svojega bližnjega. Naredite njim, kar bi želeli, da drugi naredijo vam.

 

Če bi bili bolni, ali bi želeli, da nekdo položi roke na vas? Potem pojdite in delajte to. Ali bi želeli, da vas nekdo samo dotakne in reče: »Ok, dobro ti bo. Zdravo!«

 

 Ali bi želeli da ostanejo ob vas in se borijo za vas in rečejo stvarem, ki vas mučijo, da odidejo od vas? Potem se borite zanje. Ljubite jih, kakor ljubite sebe. Amen! Naredite zanje to, kar bi naredili tudi za sebe.

 

Vi pa pravite: »Kaj pa to? Kaj pa ono?« Brez »kaj pa!« Poskušam vam pomagati, da to premagate. Želim da vstopite v to, kar pomeni hoditi kakor sin in hčerka živega Boga.

 

Toda zanimivo je, da želijo ljudje vse več in več pravil.

 

»Kako naj to naredim?« »Kako naj molil.« »Kako naj govorim?« »Kako naj to naredim?« Ne gre za to. Morate to dojeti: »Kogar Sin osvobodi – je zares svoboden«.

 

Zanimivo je. Gledam te druge seminarje, ljudi, stvari, ki jih delajo. In pravijo: »O, morate narediti to in to, ko bo obrazec pravilen, bo padla Božja slava.«

 

Jaz pa vam pravim, ne bo vam uspelo najti pravega obrazca. Ko se ga enkrat dotaknete, je že moten. Zakaj? Posebno če delate to kot človeško bitje.  Zmotite. Ne morete priti do pravilnega obrazca, zato mislite, da lahko končate v telesu, kar ste začeli v duhu.

 

Kaj vedno poskušamo narediti? Poskušamo živeti po.. to ne smeš delati, to dotakni, to ne dotikaj, in si mislite, če boste živeli dovolj dobro, vas bo Bog lahko uporabil.

 

Razumete to? Ne pravim vam, da ne živite dobro. Ne pravim vam, da ne živite dobro, toda to, ker živite dobro, bi moralo biti iz hvaležnosti do Boga, zaradi tega, kar je naredil za vas, ne pa ker ga hočete prisiliti, da naredi nekaj drugega. V tem ni hvaležnosti.

 

Veste, to je najlažja stvar in jaz živim najboljši čas svojega življenja, in dobro je. Ničesar boljšega ni. Odprem inbox in pričevanje za pričevanjem, sama pričevanja. Običajno šest do osem tednov po tem, ko odidem od nekod. Dobivam pričevanja. Samo prihajajo. Še vedno dobivam pričevanja iz Afrike. Ljudje odidejo na kontrole. Najdejo jim, da bolezni ni več. Res, čudovito je. Zelo zanimivo je. Lahko vam dam vsa ta pričevanja.

 

In če dojamete princip, ki stoji izza njih, to niso samo pričevanja, nekaj se lahko naučimo iz njih. Toda ljudje bi želeli, da bi bilo na določen način. Mislijo, da morate postopati dramatično, teatralno, da morate delati stvari kot so . . vse te poze ali bleščanje. Ne, ne gre tako. Ali se igrate s tem? Da, ko začnete prvič delovati. Da igrate se s tem, igrali se boste s tem.

 

Spomnite se, ko je Benny Hinn, slekel svojo jakno in z njo mahal po ljudeh? Kaj mislite, da je delal? Igral se je. Eksperimentiral je.  Veste kaj je v tem trenutku dojel, da lahko naredi vse in bo uspelo. Razbil je predstavo, da morate moliti tako in tako, reči to ali to, narediti tako ali tako.

 

Spustite pravo pesem, in naj bo prava glasba. In če bo vse, kot mora biti, se bo zgodilo. On je našel; če mahnem z roko, bo Božja moč dotaknila ljudi. In začel je mahati z roko. Mislil si je: »Ali bo uspelo, če mahnem? In ugotovi: »O, deluje!«

 

Res je zanimivo, ko pridete do te točke, karkoli naredite, bo uspelo. Zakaj? Ker to ni formula. To ni metoda. To je življenje. Lahko greste poleg ljudi kot Peter in njegova senca. Prišli so pod njegovo senco in bili ozdravljeni.  Lahko greste mimo njih.

To je podobno kakor ko gre neka ženska, ki je nadišavljena s parfumom, mimo vas, in vi začutite ta parfum, ko greste mimo nje. Veste kaj mislim. Kot sled aviona. Aviona niti ne vidite več, sled pa je še vedno tam. Lahko vstopate in izstopate iz tega.  Ste to kdaj občutili?

 

Sveto pismo pravi, da bi mi morali biti takšni. Mi bi morali imeti dišavo življenja. Zamislite si to. Zamislite si, da pridete nekam, vi greste po eni strani in neka oseba s palico po drugi strani in naenkrat – Puf! Bo absolutno ozdravljen. Odvrže palico in pravi: »Ne razumem!« In vi pravite: »Nebi se to zgodilo, ker potem Bog nebi dobil vso slavo.« Zares? Torej angeli, Bog, nihče ne gleda? In si mislite, vi ste dobili vso slavo. Vi niste polagali rok in rekli: »Zberite se vsi in glejte. Glejte kaj bom naredil.  Zakaj? Zato, ker ste tukaj že šli naprej.  Tako bi moralo biti. Vi bi enostavno morali žarčiti življenje. Ničesar boljšega ni od tega.

 

Razmislite o tem. Zamislite si sebe. Mogoče nikoli niste videli Božje moči. Toda zamislite si, da greste nekam v Afriko, od kjer sem se pravkar vrnil. Imeli so del v cerkvi, z verjetno toliko ljudi, kakor vas je sedaj tukaj, ki so jih oddelili v HIV oddelek. Ne smejo se mešati z drugo skupino ljudi. Sedeti morajo v tem oddelku. Morajo imeti papir, na katerem piše; »HIV« in morajo se vpisati. In potem jih pošljejo v ta drugi oddelek, ker vlada zapoveduje, da morajo biti ločeni od drugih. Popolnoma so jih oddelili od drugih. Zamislite si sebe, da greste tja z menoj.

 

Stojim tam za prižnico. Gledamo jih. Vidimo jih. Ljudje se razvrstijo v vrsto za ozdravljenje, in jaz pravim, da zavzemam to vrsto, ti pa greš tja, pred drugo vrsto. Mahnete tem ljudem in jih osvobodite. Zamislite si to. Tukaj ne pravim o tem, da si zamislite, kaj se bo zgodilo. Jaz vam pravim: »Tu, kjer ste sedaj, to kar znate, prav sedaj. Vi morate oditi in jih osvoboditi. Vi morate narediti, da bo to odšlo od njih.«

 

Zamislite si, kako bi se počutili? Popolnoma nemočni? Ker ne veste . . . Toda to je zato, ker razmišljate s svojim umom. Ker vi ste kot človeško bitje, popolnoma nemočni. Toda vi niste samo človeško bitje. Vi ste sin in hčerka živega Boga. Vi niste samo normalno človeško bitje. Vi imate v sebi nekaj, kar nima niti eno človeško bitje, ki ne pripada Bogu. Dojemate to? Ker v tistem trenutku, ko človeško bitje to dobi (Svetega Duha) – postanejo sin in hčerka Boga. Niste več običajno človeško bitje, kot ste bili do takrat. Ne vklapljate se več v prejšnjo skupino, ker ste drugačni. V sebi imate Duha, ki je ustvaril svet. Razmislite o tem.

 

Vem, da si je to težko zamisliti. Toda v sebi imate . . .Rekel vam bom to. Glejte, kako sem se naučil teh stvari. In kakor sem rekel, velikokrat je bilo bolj slučajno kakor namerno. Veliko potujem, kakor že veste. Odšel sem na neko mesto, ko smo bili v Georgiji, ko se vrnem nazaj domov, sem pogosto utrujen. Ves čas sem potoval. Poskušam si odpočiti glas, ker tam konstantno molim. Vi me vidite samo tukaj, ne vidite pa me, ko pridem v soboto, v sobo v motelu. Prejšnjikrat smo prišli v motel ob 23 uri. V posteljo nisem odšel do druge ure zjutraj.  To ni bilo zato, ker nebi mogel spati. Lahko bi zaspal. Sinoči sem spal v avtomobilu. Zadremal sem. Bil sem zaspan. Toda ko sem prišel tja – imel sem slike ljudi, pri katerih sem bil na srečanjih, na drugih mestih, ljudi, za katere morate to doseči. Doseči morate to zanje, sicer bodo umrli.

 

Vidite, ko jaz pridem na srečanje, ostanek sveta ne obstane. Ljudje ne rečejo: Curry ima srečanje, ne bomo ga klicali sedaj. Ne, oni še vedno kličejo in še vedno mi pošiljajo e-maile.

 

Moja hčerka se je smejala pred nekaj dnevi, ko sem odprl e-mail sporočila po vrnitvi iz Afrike. Tudi tam smo imeli e-mail. Odprl sem elektronsko pošto in hčerka mi pravi: »Poslala sem ti sporočilo na e-mail.« Na katerega? Katerega? Rekla mi je: »Na tega.« Rekel sem ji: »Potrebno mi bo nekaj časa, da ga najdem.  Rekla je: »Zakaj?« Pravkar sem preveril. Imam 4332 neprebranih e-mailov. Potreboval bom nekaj časa, da najdem tvoj e-mail. Začela se je smejati. Kako ti to narediš? Rekel sem ji, da ostanem buden. Ko ti odideš domov in greš spat, jaz berem e-maile.

 

Dobivam slike. Molim nad njimi. Vidite, to ni samo igra. Ne gre za to: »Da vidim koliko e-mailov lahko dobim, ker sem pomemben. Ljudje mi radi pišejo.« Ni tako. Vsaki e-mail je življenje nekoga. Dojemate to? To niso igre. Ljudje živijo ali umirajo v odvisnosti od tega. Ali ste molili ali ne. Živijo ali umrejo.

 

Ne gre za to, da se vaše ime pojavi z velikimi naslovi. Ne gre za to, da se vaše ime pojavi na panojih. Tu gre za vsak dan. Naša vera se pojavlja vsak dan. In mnogokrat je eno in isto. Vi pa bi rekli: Veste, to je meni preveč dolgočasno.« Prav. Ni mi potrebno biti orel. Lahko sem vol. Samo nadaljujete z oranjem. Samo nadaljujete to, kar delate. Zakaj? Ker ni pomembno, ali ste komu všeč, ali niste nikomur všeč, kaj govorijo o vas. Pomembno je samo to, da nadaljujete z delom, da delate to, kar je prav. Temu se reče moralna obveza. Imate odgovornost, da pomagate, če lahko. Zato, če me prosite, da molim, tega ne morem odbiti, ker ne morem. To ni v meni. Imam vrsto za ozdravljenje. Nikoli nisem prenehal moliti za ljudi v vrsti za ozdravljanje, dokler nisem molil za vsako osebo. Nikoli.

 

V eni noči sem molil za preko 200 oseb. Enkrat sem molil do 2 ure zjutraj, dokler niso prišli po mene. In mi rekli: »Morate se vrniti v sobo, morate se odpočiti, zjutraj morate delati isto, kot danes.« Rekel sem jim: »Vi jim to povejte, jaz ne morem. Glejte naslednjo osebo v vrsti.« Kaj je s teboj? Terminalni rak.

 

Rekel sem jim: »Vi jim recite to. Jaz jim ne morem reči, da sem končal za danes, naj se vrnejo jutri«. Zakaj? Zato, ker sem utrujen. Lahko molim za naslednjo osebo, za naslednjo, za naslednjo, kolikor bi bilo potrebno. Zakaj? Ker se vedno lahko odpočijem kasneje. Razumem, da se morate odpočiti, toda prav tako razumem ljudi, in ne morem jih zavrniti. Ker pogosto se lahko zgodi, da če nekoga pošljete domov v tej noči, se bo lahko zgodilo, da bo umrl, in se ne bo nikoli več vrnil na molitev. Ne želim tega, toda ne pravim, da imam kompleks Mesije. Prav? Vendar vem, da Mesija živi v meni. In kogar se dotaknem, on živi. Če ga ne dotaknem, lahko on umre. Zato se ne morem ustaviti. Ne morem ga zavrniti.

 

Enkrat sem se vrnil iz potovanja, moja družina je bila že doma. Za njih je bil to samo en dan v njihovem življenju. Želeli so oditi v nakupovalni center, kajti bila je sobota zjutraj. Morali bi nekaj zamenjati, nekaj takšnega. Jaz nikamor ne grem brez Svetega pisma, knjige, ali česar koli, da bi bral. Stojimo v vrsti. In kot nalašč, tega dne sem bil brez Biblije, brez knjige in zaradi tega nisem bil preveč srečen. Čakam v vrsti, čakam da zamenjajo stvari. Za mene je bilo to izgubljanje časa. Ne maram izgubljati časa.

 

In tako stojimo tam in jaz sem nesrečen, godrnjam in si mislim: Lahko vas tukaj pustim in se vrnem domov po Sveto pismo ali po neko knjigo. Moja žena pa pravi: »Ne, ne boš nas zapustil. Samo ostani in vse bo v redu. Zdržal boš.«

 

Jaz stojim tam in si mislim, prav. Gledam naokrog po nakupovalnem centru, in mislim: »Tukaj mora biti kakšna knjigarna. Odšel bom kupiti knjigo, da bom lahko stal v vrsti in bral knjigo.« Stojim, godrnjam, pritožujem se in nisem srečen. Ne molim v jezikih, ne pojem aleluja. Dojemate? Z razlogom to govorim.

 

In tam blizu sta bili dve ženski in ena mlada deklica.  Prišle so in stale. Veste, ko vidite ljudi, čeprav dejansko ne gledate vanje, veste, da so tam. Stal sem tam, videl sem, da so prišle, jaz pa sem godrnjal in se pritoževal. Delal sem prav to, kar je izzvalo, da je Izraelce v Stari zavezi pogoltnila zemlja, ki se je odprla pod njimi.  Isto, popolnoma isto. Stojim tam in približno v tem času sem občutil, dobesedno iz strani (pokaže na desno stran telesa – trebuha), veličine moje roke, tukaj, kakor da je nekdo na tem delu odstranil pokrov in »voda« se je izlila ven. Lahko sem občutil, kako se je to izlilo ven iz mene. Jaz takšnim stvarem ne dajem prav veliko pomena. Ne bom rekel da velikokrat kaj takšnega občutim. Samo: »Bodi ozdravljen.« To je dejstvo. To je dejstvo. Mora se zgoditi in to, je to. Delam z oblastjo in ne po občutkih. Če nekaj občutim, odlično, če ne, tudi prav. To ni nujno potrebno.

 

Čutim, da je izteklo, jaz pa še vedno stojim tam in godrnjam in se pritožujem. To še vedno izhaja iz mene. Opazim to dekle in pogledam naokoli. Ta mlada deklica stoji, njena glava je na materinem ramenu. Lahko se je videlo, da ji ni dobro. Jaz sem vedel, da je to, kar je izšlo iz mene, odšlo k njej. Vedel sem, da je zanjo.

 

Sedaj pa bi vam rad povedal, zaradi tega, ker sem občutil »maziljenje«, ki teče k njej in da, lahko bi odšel k njej in rekel: »Bog me je poslal k vam . .« Vendar nisem mogel, ker sem godrnjal, se pritoževal in nisem bil srečen. Nisem želel tega narediti nič bolj, kakor bi si želeli to vi. Bil sem utrujen in nisem si želel pogovarjati z nikomer. Nisem si želel iti po nakupovalnem centru in ozdravljati bolne. Nič si nisem želel delati. Bil sem utrujen. Edino kar sem si želel je bilo, da si odpočijem.

 

Stojim tam in še vedno čutim to. Sedaj vsaj vem kaj se dogaja. Vseeno sem bil dovolj pameten, da sem soglašal s tem. Nisem odšel, da bi se pogovarjal z njo, toda lahko sem se uskladil. Da, v Jezusovem imenu, bodi ozdravljena. To je to. Stojim tam in niso minile niti dve minuti in dekle se zravna, pogleda v mamo in reče: »Mama, počutim se bolje. Če želiš da gremo naprej, pojdimo, ker se počutim dobro.«

 

In sedaj prihaja tisto, ko zares želite oditi in reči: »Želim vam povedati, kaj se je pravzaprav zgodilo.« Toda takrat je že prepozno.  Dojemate to? Prepozno je.

 

Lahko je biti prerok ob 9 uri, toda to bi morali biti tudi od 10 minut do devete ure. Na vsak način, to je odšlo. To mi je bilo neobičajno in si mislim: »Prav, to je čudno. To ni običajno za mene. Nisem rekel ničesar. Kasneje sem odšel domov.

 

Vrnil sem se in začel delati. Bilo je malo kasneje tekom dneva. Delal sem za svojim laptopom in tam sem imel nek mali ekran. Takrat sem imel VSH kasete in ne DVD-je.  Neki ljudje so mi poslali video posnetek iz Afrike iz službe za ozdravljanje. Ta video trak je bil star več kot eno leto. Torej to, kar je bilo na posnetku, se je dogajalo več kot eno leto pred tem. Vstavil sem ga v Video rekorder, zmanjšal zvok, tako da sem lahko nadaljeval s pisanjem na laptop-u. Nekako sem istočasno delal in gledal posnetek.  Če sem videl kaj zanimivega, sem povečal zvok. Vendar sem sedel in pisal. Na video rekorderju se je odvijala služba ozdravljanja. Povprečna služba ozdravljanja. Nič posebnega, kar bi izstopalo. In potem sem spet občutil, kakor danes v trgovskem centru, toda bilo je tukaj. (Pokazal je na predel trebuha – kjer je Sveti Duh). In namesto da bi bila ena roka, sta bili obe roki. Tako, obrnjeni proti ekranu.

 

In tako pišem in to občutim. Zares, nisem človek za stvari po občutkih, zato, kadar nekaj občutim to izstopa. In tako pišem, občutim to in pogledam. In prav takrat, na tem videu, je bil deček z ogromnim rakom. (Pokaže velikost kot obe njegove roke usmerjene ena proti drugi. Kot manjša žoga. Grozno je bilo videti. Prav takrat, ko sem pogledal. Molili so za njega in v tistem trenutku je eksplodiralo. Dobesedno. Bilo je odvratno za videti. Tekla je kri, res težko za videti. Enostavno je eksplodiralo. Ko so dečka očistili, je bil popolnoma ozdravljen.  Popolnoma ozdravljen.

 

Torej, jaz sedim, občutim to in vse ostalo. Gledam v to, v posnetek star eno leto. Vprašal sem Boga: »Kaj se dogaja tukaj? Kaj je to? Kaj se dogaja?«

 

Ali ste opazili, da On nikoli ne odgovarja na vprašanja, razen z drugim vprašanjem. Vsakič, ko so Jezusa karkoli spraševali, je On vedno odgovarjal z vprašanjem.  Kaj je to?

 

Prvo, kar je rekel je bilo: »Ali se spomniš časa, ko si bil v situacijah, ko ti je bilo življenje ogroženo? Res, bilo je nekaj takšnih. Da, odgovori, to se dogaja, ko govoriš o tem? Rekel sem: Bolj kot grem v podrobnosti, bolj podoživljam to ponovno. In če to naredim pravilno, se mi bo srčni utrip povečal, krvni pritisk bo zrastel, dihanje bo postajalo bolj plitko Zakaj? Zato ker je to sindrom pilota vojaškega aviona. To se dogaja v vas. Začenjate se pripravljati na to, kar se bo zgodilo. In ko se pogovarjate o tem, to ponovno podoživljate in vaše telo reagira na to.

 

To razjasni precej stvari o maziljenju. Včasih maziljenje ni tako duhovno. Bolj je fiziološka reakcija na to, kar pričakujete, da boste delali, ali da se bo zgodilo. Kasneje bomo govorili o tem.

 

In tako jaz odgovarjam in pravim: »Torej bolj kot se spominjam in govorim o tem, bolj kot podoživljam, bolj to postaja realno?«

 

In potem je On rekel: »Sveti Duh v tebi se spomni, ko je ozdravil tega dečka.« Dojemate? Jaz s tem nisem imel nič. Nisem molil za dečka. To se je dogajalo pred enim letom. Deček je bil ozdravljen. Nič nisem imel s tem. Toda Sveti Duh v meni se je spomnil, ko je ozdravil tega dečka. Dobesedno. Govorim vam o tem, kaj se je dogajalo v moji glavi. Mislil sem si: »O, Bog, to je res čudno. Potrebujem citat iz Svetega pisma.« Rekel sem vam, ljubim Sveto pismo. Rekel sem Gospodu, moraš mi dati citat, ker je to preveč čudno. Zanimivo mi je, ker mi je dal citat, o katerem sem jaz celo pridigal. Ali ne ljubite tega, če vam to naredi? Dal mi je citat, o katerem sem pridigal, ne nekajkrat, stokrat.

 

To je bil stih iz pisma Rimljanom 8, ki pravi: »In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.« (Rimljanom 8:11).

Jaz običajno pridigam sledeči del: »Priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.« Vedno to poudarjam. Oživil bo vaša smrtna telesa. Ozdravil vas bo. Božji Duh vas bo ozdravil.

 

Toda On ni naredil tega. Kot da je postavil posnetek na »ponovitve« in ga spuščal znova in znova. In nadaljeval je z govorjenjem ene in iste stvari. Znova in znova. Eden in isti stavek: In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa. (Rimljanom 8:11). Stop. In ponovno. Dobesedno, znova in znova. Vem, da kadar dela tako, mi hoče  nekaj pokazati. To ni samo neko ponavljanje.

 

In potem me udari! In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v  T E B I . . .

 

In potem sem dojel. Duh v meni je isti Duh, ki je obudil od mrtvih Jezusa. Zelo ostroumno. Dojel sem to tako hitro.

 

Vendar nisem dojel samo to, da je obudil od mrtvih Jezusa. Ali je bilo kdaj katero koli človeško bitje ozdravljeno? Kdorkoli? In kdo je to naredil? Božji Duh. Celo dela, ki jih jaz delam, ne delam jaz. Duh mojega Očeta to dela. Se spomnite? Celo Jezus ni vzel te zasluge zase. Torej vsaka oseba, ki je bila kdaj koli ozdravljena, je bila ozdravljena po eni osebi – Svetemu Duhu.

 

In potem sem začel dojemati, da je Duh, ki je v meni, obudil Jezusa od mrtvih. Duh, ki je bil v meni, je ozdravil tega dečka. Pravzaprav vsakič kadar je bil kdorkoli obujen od mrtvih, Sveti Duh v meni je to naredil. Mogoče jaz nisem bil tam, toda Duh, ki je v meni, je bil tam.

 

To pomeni, da nikoli ni bilo ozdravljenja, nikoli ni bilo obujanja od mrtvih, nikoli ni bilo čudeža, ki se je zgodil, da nebi Duh Sveti v vas to naredil.

 

In nenadoma sem dojel, da to postavlja piko na idejo, da bi bil pripravljen, ker nikoli nisem bil v takšni situaciji. Res je, toda Sveti Duh v vas je bil v vsaki situaciji. Vse, karkoli je bilo kdaj narejeno (odrešenje, ozdravljenje, osvobajanje), je to naredil Sveti Duh.

 

In potem sem začel dojemati; saj to je tako lahko. Zakaj? Zato ker tisti, ki ima vse znanje, o vsem, on, ki pozna vsako situacijo, in kateri je ozdravil vsako bolno osebo, živi v meni.

 

In ko sem to dojel, potem sem doumel tudi to, da ne gre za to, kdo je položil roke na tega dečka. Gre za Božjega Duha, ki je ozdravil tega dečka. In to, kar sem jaz občutil, je bilo to, da je Sveti Duh, medtem ko sem pisal, On gledal video in se spomnil, ko je ozdravil tega dečka. Ali ni to čudovito? To je Duh, ki je v vas. Ste dojeli to?

 

Vi nimate malega Svetega Duha. Vi nimate delček Svetega Duha. Vi imate Njega. Imate Njega, ki je naredil vsak čudež, vsako ozdravljenje in On je v vas. On je v vas. Ali dojemate to? Polnost Božanstva telesno prebiva v Jezusu Kristusu, Jezus pa prebiva v vas. Torej kdo je v vas? Polnost Božanstva telesno (Kološanom 2:9). In vi ste kompletni v Njem. Slišite to? Vi ste kompletni v Njem.

 

To ne pomeni, da ste kompletno v Njem, s pomenom, jaz sem popolnoma v Jezusu. Ne rečem tako. Rekel je; »V Kristusu ste vi celoviti«. Ali veste kaj to pomeni? Nič vam ne manjka. To pomeni, da vam posebno maziljenje sploh ni potrebno. Ni vam potrebno predajanje. Ni vam potrebno, da se vam nekaj dodaja. Zakaj? Kompletni ste.

 

Moja vnukinja je bila rojena pred šest do osem tednov, nekaj takšnega nekako. Ko se vam rodi otrok, najprej vse preštejete. Gledate jih. Niso lepi, dokler jih ne operejo in obrišejo. Potem so lepi. In potem vse pregledate in preštejete. Preštejete prste. Ali je vse tam, kjer mora biti. Ali vse funkcionira? In ko to naredite, pravite: »O, kompleten je, vse je dobro.« Ali ni tako? Ali so odrasli? Ali so dorastli? Ali so že zaključili z rastjo? Ne, toda kompletni so. Rojeni so kompletni. Rojeni ste kompletni. Ponovno ste rojeni. Ni vam potrebno nič dodajati.

 

In sedaj, ali bo odrastel in se učil medtem, ko bo odraščal? Seveda, a še vedno je kompleten. Dojenček ni napol človeško bitje. Ali ni tako? Zakaj? Zato, ker je celovit. Zato, ker je kompleten. Tudi mi smo ponovno rojeni in kompletni.

 

Medtem ko odraščate, se učite kako uporabljati to kar imate. Tako tudi moja vnukinja, ko bo starejša, se bo učila kako uporabljati roke in noge in bo začela hoditi. Med odraščanjem se bo naučila kako koordinirati roke, da ponese roko, z žlico, do ust. To je sigurno. Morala se bo naučiti, kako koristiti roke.

 

Vidite, vi ste rojeni s tem. Samo ne veste kako to uporabljati. Moje delo je, da vam pokažem, kako to koristiti. Jaz nisem tukaj, da vam to dam. Zakaj? Ker vi to že imate. Duhovno ste rojeni s tem. Niti eno mesto ne morete najti v Svetem pismu, kjer je govora o maziljenju, o posebnem maziljenju, dvojnem maziljenju, ali karkoli takšnega. Ne morete tega najti. V Novi zavezi ni nič takšnega. Najbližje temu, kar lahko najdete je, v 1 Janez 2:27, kjer piše, da ste prejeli maziljenje, ki ostaja. To maziljenje prebiva v nas. Ne prihaja in odhaja. Lepota tega je, da ste že pomaziljeni. Pomaziljeni ste zdaj.

 

Kar pa zadeva vas: maziljenje, ki ste ga dobili od njega, ostaja v vas in zato ni treba, da vas kdo uči. Kakor vas njegovo maziljenje uči o vsem in je resnično in ni laž, tako ostajajte v njem, kakor vas je poučilo. (1 Janez 2:27).

 

Poslušajte me pazljivo, ker se pripravljam, da vas popolnoma zmedem.

Na-novo ste rojeni maziljeni. Pa sprašujete: »Ali je to krst v Svetem Duhu?« Takrat je Sveti Duh prišel na vas. To ni maziljenje. Obstaja razlika. Maziljenje ni, ko Sveti Duh pride na vas.

 

Ni vdeti kakor da mi verjamete. Ne bom vam rekel, ker je čas za odmor. Ko pa se vrnemo vam bom razložil. Prav?

Video ima podnapise v Srbskem jeziku: