Pričevanja moja - NE BOM UMRLA, NE, ŽIVELA BOM, IN PRIPOVEDOVALA O GOSPODOVIH DELIH

 

NE BOM UMRLA, NE, ŽIVELA BOM, 

IN PRIPOVEDOVALA O GOSPODOVIH DELIH. 

(Psalm 118:17)

 

Zgodba ima svoj začetek pred nekaj leti. Vedno sem imela tisti čuden občutek v bezgavki pod desno pazduho. Občasno sem imela tisti nelagoden občutek, ker je bila bezgavka nekoliko otekla, ne veliko, a vseeno.

 

Nekaj mesecev nazaj, mogoče kakšne štiri mesece ali več, me je čudno začelo boleti v zadnjem delu, desnega pljučnega krila. Začelo se je z močno, nenadno, pekočo bolečino, malo pod desno lopatico. Toda šla sem mimo tega, kakor da se ne dogaja nič, hotela sem opozorilne znake enostavno »preslišati«.

 

Toda to, kar se je dogajalo v času zadnjih dveh mesecev je bilo v primerjavi s preteklimi leti in meseci kot dan ali noč.

 

Vse bolj in bolj mi je zatekala bezgavka pod desno pazduho. Postajala je večja, grozdasta na otip in občutljiva na dotik. Desno pljučno krilo me je vse bolj bolelo, tako, da sem včasih zelo težko sedela, ali igrala ukulele, skratka ves čas me je opominjalo: »Nekaj je hudo narobe.«

 

Poleg tega sem opazila, da postaja zunanji del moje desne dojke, bližje pazduhi,  vse bolj boleč. Bolečina se je stopnjevala do te mere, da sem včasih pomislila, da ni druge možnosti, kakor da vzamem tableto proti bolečini. Bilo je skoraj že neznosno boleče.

 

Vsak večer, ko sem se odpravila v posteljo, sem brala Božjo Besedo in molila, toda ponoči se nisem mogla uleči na desno stran, ker me je oteklina pod pazduho od pritiska začela boleti. Če sem ležala na levi strani, sem morala desno roko med spanjem položiti v takšno lego, da ni izvajala pritisk na oteklino. Če sem ležala na hrbtu, me je bolelo v desnem delu pljuč. Če sem roko dvignila, sem jo morala postaviti v primerno lego, v kateri nisem čutila bolečine. Na desni strani nisem mogla ležati dva meseca. Ponoči sem se večkrat prebujala, včasih že ob 2 zjutraj in nisem mogla več zaspati nazaj. Začel se me je polaščati strah.

 

Navkljub vsemu pa sem neprestano čutila Božjo prisotnost in Božji blagoslov. In v največje veselje mi je bilo odhajati na nedeljska bogoslužja, kjer me je Gospod krepil skozi slavljenje in Božjo Besedo, in mi znova in znova izkazoval svojo milost.

 

Začela sem se vse bolj spraševati: »Kaj se dogaja z menoj? Ali se moje življenje bliža h koncu? Zakaj me Bog nič ne opozori? Zakaj mi Bog ne pomaga? Kaj naj naredim? Kako naj najprej iščem pomoč pri Gospodu, da se bo On proslavil. Kaj se sploh dogaja z mano. Ali imam raka?

 

In kar mi je dalo moč in me znova in znova dvignilo, je bilo trdno prepričanje, da ima Bog še velike stvari zame in za cerkev. Zato sem hotela živeti. Zato sem morala živeti in zmagati v tej bitki. Vse bolj in bolj sem se zavedala, da je to satanov napad name, kajti bolečine so postajale vsak dan bolj nevzdržne.

 

In potem sem razmišljala: »Če grem k zdravniku in na preiskave, le kaj lahko naredijo? Izmerijo srčni utrip, vzamejo kri za preiskave, naredijo UV, naredijo rentgensko sliko, skenirajo bolni predel v tunelu, naredijo biopsijo, naredijo operacijo, obsevajo, itd.« Pa vseeno ne morem zanikati, da ne rešujejo življenja.

Toda meni je nenadoma prišlo jasno razodetje in po njem vera: »Ne, ne, ne grem po tej poti. Grem po poti Božje Besede in po poti Nebeškega Zdravnika, Jezusa Kristusa. Oklenila se ga bom v veri in zaupala, da bo On mojo situacijo rešil brez dodatnih bolečin, brez rezanja, brez neskončnega čakanja da pridem na vrsto pri tem ali onem specialistu.« Nenadoma sem bila trdno prepričana, da je Jezus in moj Zdravnik, in moja urgenca, in moja lekarna, in moj, moj mir, moja radost, moje vse. In vame je prišel mir, ki presega vsak um. Mir, ki prihaja od Boga.

 

In Bog me je spomnil na nekatere stihe iz Svetega pisma:

 

»Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.« (Psalm 23:4).

 

»Svoje oči vzdigujem h goram: od kod bo prišla moja pomoč? Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo.« (Psalm 121:1-2).

 

Slávi, moja duša, Gospoda, vsa moja notranjost njegovo sveto ime. Slávi, moja duša, Gospoda, ne pozabi nobenega dejanja njega, ki odpušča vso tvojo krivdo, KI OZDRAVLJA VSE TVOJE BOLEZNI, KI IZ JAME REŠUJE TVOJE ŽIVLJENJE, ki te krona z dobroto in usmiljenjem, ki tvoja leta nasičuje z dobrinami; kakor orlu se obnavlja tvoja mladost. (Psalm 103:1-5).

 

Navkljub vsemu me je globoko v moji notranjosti še vedno na trenutke loteval strah. Vedela sem, da je duh strahu na delu in da se bom morala soočiti z njim v imenu Jezus. To sem tudi storila in strah je moral oditi.

 

Vse bolj in bolj sem se zavedala, kako je satan zvit in potuhnjen, kajti v vsej situaciji sem najprej pomislila, da se mi dogaja nekaj »naravnega«, pač, dogaja se, zbolela si. Vendar ni res tako, kajti Bog ne daje bolezni, kar tako pa tudi ne nastanejo. A na to karto igra sovražnik, ker hoče prevarati človeka, če je le mogoče. Včasih traja nekaj časa, preden se zavemo, da to kar se nam dogaja ni niti od nas, niti od Boga, da ni nekaj naravnega, ampak satanovo delovanje, ki ga hoče čim dlje časa zadrževati prikritega, da lahko čim dlje nadaljuje svoj uničevalski pohod.

 

Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. (Janez 10:10).

 

Toda ko ga Sveti Duh v nas razkrinka, in nam to da jasno vedeti, se stvari začnejo spreminjati. Zgodi se duhovni, duševni in fizični preobrat.

 

In nekega dne, ko sem ležala v postelji, me je nenadoma prešinilo: »Ne, ne bom klonila. Imam vsemogočnega Boga, ki prebiva v meni. On ni samo nekje v Nebesih, oddaljeni Bog. On prebiva v meni in je moj ZDRAVNIK. In nenadoma sem dobila popolno sigurnost, da bo vse dobro. Vera v meni je začela naraščati.

 

Vsak večer pred spanjem sem začela polagati roko pod pazduho in na pljučni del, in zapovedovala vsemu in vsakomur, kar v mojem telesu ni bilo od Boga, ampak od hudega, naj se umakne iz mene in od mene v imenu Jezusa Kristusa. Nato pa sem zapovedovala bolečim delom, naj bodo ozdravljeni v imenu Jezusa Kristusa.

 

To sem delala vsako dan, tudi ponoči, ko nisem mogla spati in zjutraj, ko sem se zbudila. Proklamirala sem stihe o ozdravljenju, brala Sveto pismo in slavila mojega Gospoda za vse, kar dela in bo naredil. Vztrajala sem v veri. Verovala sem, da mi Bog pomaga, da je moje ozdravljenje že zagotovljeno na križu Golgote, po mojem Gospodu Jezusu Kristusu.

 

Pred enim tednom sem začela opažati, da v pljučnem predelu čutim le še komaj zaznavno bolečino. Prav tako sem opazila, da se je oteklina bezgavke pod desno pazduho začela zmanjševati, in je bila vse manjša. Bolečine v desni dojki ni bilo več.

 

Nato sem dva dni nazaj opazila da imam malo nižje, pod pazduho, čudno znamenje. Zdelo se mi je, kot da se je začelo dvigovati in je dobilo obliko izbokline. Položila sem roko na to znamenje in zapovedala, naj se v imenu Jezusa Kristusa posuši in odpade.

 

Včeraj, v soboto 29.1.2022 sem začela čutiti v predelu znamenja srbečico. Spomnila sem se, da ko sem bila na pregledu pri dermatologinji, za znamenja, me je vprašala, če me katero od njih srbi. Takoj sem pomislila: »Kaj pa sedaj?« Oh, moja vera, kako hitro jo zgrabi dvom in strah.

 

Zvečer sem se šla tuširat. Namilila sem se, tudi predel, kjer je bilo znamenje, se stuširala, si oprala glavo in se obrisala. To kar pišem, pišem zato, da boste vedeli, kako je Bog vse načrtoval in imel vse pod kontrolo.

 

In ko se obrišem, (pazila sem, da se med brisanjem ne dotikam znamenja), še vedno v tuš kabini, opazim na tleh tuš kabine neko »smet.« Takoj mi je bilo jasno, da je nekaj padlo iz mojega telesa. Sklonila sem se in smet pobrala in jo odnesla v kuhinjo, jo popivnala v papirnati brisači in odložila na mali krožnik. Takoj sem pomislila, da bi to malo znamenje lahko padlo iz mene kadarkoli ali se izgubilo nekje v oblačilih, ali pa padlo kjerkoli na tla, ali bi ga odplavilo v sifon tuš kabine. Kakor koli, dokaz bi se izgubil. Toda Bog je poskrbel, da se ni izgubil.

 

Ko sem se oblekla sem šla to smet slikat na makro. In takrat sem dobila potrdilo in odgovor: »Bog je dal, da se je znamenje posušilo in odpadlo. In to v enem dnevu.« Aleluja!!! Naš čudoviti in vsemogočni Gospod. Če mu zaupamo in verujemo, bo On deloval nam v prid. In jaz sem bila začudena, kot so bili začudeni učenci, ki so molili za apostola Petra, da bi prišel iz zapora. Ko pa je potrkal na vrata stanovanja, kjer so bili zbrani, ni nihče verjel, da so bile njihove molitve uslišane.

 

Moje mnenje je, da je imelo to znamenje povezavo z vsem, kar je bilo pred tem »bolno« in je ozdravelo po Božjem nadnaravnem delovanju milosti, le da je prišlo zadnje na vrsto, po moji veri v Jezusovo ime. Verujem, da me je v vsem vodil Sveti Duh.

 

Kaj lahko drugega naredim, kakor da rečem: »Vedno, vedno se moramo v vsaki stiski, bolečini, bolezni ali brezizhodni situaciji, zanesti na Gospoda Jezusa Kristusa. On nas nikoli ne bo pustil na »cedilu«. Nanj se popolnoma lahko zanesemo, če vztrajamo v veri dovolj dolgo – dokler ne vidimo rezultat-e.

 

 

In še nekaj mi je Gospod pokazal: »Če sem ti dal milostne darove ozdravljanja, jih lahko uporabiš tudi zase, v svoji potrebi za ozdravljenje.« In sem jih.

 

Vseeno pa brez bolečine na današnje bogoslužje nisem šla, saj satan nikoli ne počiva, pa čeprav se vztrajno in konstantno pokrivam z Jagnjetovo krvjo. Že v soboto me je močno začela boleti desna peta in bolečina je bila huda. Lahko bi rekla: »Ne, jutri na bogoslužje ne bom mogla iti. Preveč boleč je vsak korak.«  Toda moja želja, da grem v Božjo hišo, je bila večja kakor vsaka bolečina.

 

David je rekel: »Veselil sem se, ko so mi rekli: »V Gospodovo hišo pojdemo.« (Psalm 122:1).

 

Torej v nedeljo zjutraj sem se navkljub zelo boleči peti pripravljala oditi peš na bogoslužje. Hoje imam za kakšno uro. Odvisno kako hitro hodim. Imela sem možnost za prevoz, a sem sprejela izziv.

 

Mi bo uspelo?

 

Bo, ker je Gospod z menoj. Amen!

 

In petnajst minut do osme ure zjutraj, sam odšla od doma, s seboj pa sem za vsak slučaj vzela pohodne palice. Toda na moje začudenje, je bolečina med hojo začela popuščati in nenadoma je ni bilo več, jaz pa sem bila zmagovalka v Jezusu Kristusu. Aleluja!

 

In prva stvar, ki sem jo rekla pastorju Denisu je bila: »Če gledamo na svoje bolečine, počutje ali slabosti, ne bomo nikoli sposobni priti na bogoslužje, in satanu bomo dali zadoščenje, ker mu je uspelo. Če pa se zanašamo na vsemogočnega Boga, nam bo vedno uspelo, ker je On naša moč in pomoč vedno navzoča in Gospodovo ime bo poveličano po naši veri Vanj.«

 

In danes mi je Gospod pokazal, kako pomembno je narediti, kar sicer ne moreš narediti. To je eno od načel ozdravljenja. Primer imamo v Svetem pismu v zgodbi o desetih gobavcih.

 

Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. (Ozdravljeni). Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Luka 17:11-19).

 

»Hvala Ti, Gospod Bog Oče, Bog Jezus Kristus, Bog Sveti Duh, da pripadam tebi, da sem Tvoj otrok. Hvala Ti, Gospod Jezus, da si mi ponovno pokazal, da se lahko nate vedno zanesem, v vsaki situaciji. Jaz Te poveličujem za Tvojo veliko dobroto in moč, kajti Tvoje ime je ime nad vsakim imenom in to ime si nam dal v souporabo, kot Tvojim otrokom, da se ga poslužimo po veri, in premagamo vsako sovražnikovo nasprotovanje, na naši poti za Teboj. Hvala Ti, ker na praktičen način izgrajuješ mojo vero in zaupanje v Tvojo vsemogočnost in ljubezen. Vem, da si z menoj, kakor skrben Oče, kakor moj Zaščitnik, najboljši Prijatelj, moj Odrešenik in moj Zdravnik. Ljubim Te in se Ti zahvaljujem, ker imaš zame vedno najboljše in ne boš dopustil, da bi me kdorkoli iztrgal iz Tvoje roke. Amen!

 

Hyman J. Appelman - SAMOMOR DUŠE

 

SAMOMOR DUŠE

 

Hyman J. Appelman

 

 

 

»….le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odrešenje, o katerem je začel govoriti Gospod, in so ga tisti, ki so ga slišali, utrdili med nami (Heb 2,3).

            Vsakič, ko preberem to vrstico iz Svetega Pisma, vsakič, kadar poskušam pridigati o njej, mi pride na misel dogodek, ki se je zgodil davno prej, preden sem postal kristjan.

            Bilo je okoli šeste ure popoldan, ko se je neki farmar, mlad človek, vračal iz vasi, kjer je kupil živež. Hodil je po železniških pragovih. Spuščal se je mrak; ni bilo še popolnoma mračno. Roke je imel natovorjene z zavoji. V eni roki je nosil laterno in zavitke z živili. Nenadoma se je spotaknil, padel in malo je manjkalo da ni vse izpustil iz rok. Nekako mu je uspelo zravnati se, nato pa je pogledal v tla. Ni vedel ali slučajno, ali namerno, toda tri spone so bile izvlečene in velik del tračnice je bil ukrivljen. Mladenič je vedel, da če bo vlak naletel na to izkrivljeno tračnico, bo prišlo do strašne nesreče. Vedel je, da v tem večernem času hitri vlaki, ne samo eden, temveč kar nekaj, z vso hitrostjo drvijo po tej železnici, da bi prepeljali ljudi iz Philadelphie do New Yorka na vsakodnevno delo in nazaj. Nobenega orodja ni imel, pa tudi če bi ga imel, mu nebi uspelo nič popraviti. To je bilo pretežko delo za enega samega človeka. Nenadoma je občutil podrhtavanje tračnic. Zaslišal je sopenje in žvižg. Prihajal je vlak. Vedel je, da ima vsega nekaj minut, da nekaj naredi. Prižgal je laterno, odvrgel svoje svežnje in začel teči v smeri prihajajočega vlaka. Vlak je prihajal proti njemu, on pa je tekel proti vlaku. Tekel je, kolikor je le mogel hitro in gledal v vlak, ki se mu je približeval. Spotaknil se je, padel in razbil steklo na laterni. Ni bilo več ničesar, kar bi še mogel storiti. Vlak je prihajal; videl je že svetlobo. Nato pa mu je dal Bog idejo. Nadaljeval je s tekom in prav v trenutku, ko je bil vlak že skoraj pri njem, je skočil iz tirov in razbito laterno vrgel v lokomotivo. Očitno strojevodja ni bil tako neumen, saj je, ko je videl laterno, takoj vedel da nekaj ni v redu. Potegnil je zavoro in uspel zaustaviti vlak, malo pred ukrivljeno tračnico. Farmar je dobil medaljo za pogum.

            Sveti Duh dviguje golgotski križ in zlomljeno, s krvjo poškropljeno Jezusovo telo. Postavlja ga pred vas, v opomin. Če boste nadaljevali po svoji poti, potem pred vami ni več ničesar drugega, razen smrt in obsodba. »Ustavi se! Spreglej! Prisluhni!« je to, kar nam Sveti Duh govori skozi to vprašanje: »Kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odrešenje?«

            Razmišljajte o tem vprašanju v svojem umu, medtem ko mi sledite.

1. Veliko odrešenje
2. Zanemarjanje odrešenja
3. Posledice tega zanemarjanja

 

Še mnogo več je tega, o čemer bi vam lahko govoril, vendar nimam časa za vse, dopustite pa mi, da vsaj s temi tremi predramim vaša srca, kakor mi Sveti Duh da izreči.

 

ODREŠENJE JE VELIKO ZARADI STRAHOVITOSTI SVOJE CENE

 

Odrešenje je veliko, zaradi strahovitosti svoje cene. Pridite z menoj na Golgoto; ustavite se v senci križa; poglejte v izmučen Kristusov obraz; še enkrat poslušajte, kako kri, ki je bila prelita za vaše in moje grehe, pada iz križa, kaplja, za kapljo. Odrešenje je brezplačno, ni pa poceni. Stane več, kot vse bogastvo vesolja skupaj. Stane več, kot vse drugo bogastvo, več kot vse Božje bogastvo skupaj. Ko je Bog pribil svojega Sina na križ, da bi plačal ceno za našo odkupitev, je samega sebe osiromašil. Ostal je brez najdragocenejšega, ker je dal Kristusa, tisto, kar je najbolj ljubil, svoje najdražje, najboljše, kar je imel. Dal je svoje lastno srce, ko je izpustil zadnje kaplje krvi za nas. Ko boste to razumeli, ko boste to doumeli, bo to iz vas naredilo dobrega kristjana. Takrat vas ne bo potrebno prositi, da pridete na molitveni sestanek. Takrat vas ne bo potrebno prositi, da daste svoj denar. Samo en dober, dolg in odločen pogled na Gospoda Jezusa bo naredil, da boste postali koristni. Samo en pogled v obraz Božjega Sina bo naredil, da boste tudi vi želeli žrtvovati. En dolg pogled na zlomljeno, s krvjo poškropljeno telo, vas bo naredilo še bolj goreče od pričakovanja in več kot samo voljne, pokazati umirajočemu Božjemu Sinu hvaležnost in spoštovanje, skozi svoj trud in svojo željo, da izpolnjujete Njegovo voljo.

En dober, dolg in odločen pogled na križ, moj neodrešeni prijatelj, vas bo prisilil, če

imate vsaj eno kapljico hvaležnosti v svojem srcu, da pridete h Kristusu, da ga sprejmete kot svojega osebnega Odrešenika, da se krstite in vstopite v Njegovo službo, da daste svoje življenje z enako vdanostjo, kakor je dal tudi On svojega za vas na tem okrutnem prekletem križu. Cena tega odrešenja je ena od najmočnejših vzpodbud, da vas pritegne k njegovim pogojem. Cena tega odrešenja je verjetno med najpomembnejšimi razlogi, zakaj je nevera tako strašen greh, hujši od vsakega greha. Nehvaležnost, strašna, žalostna, črna nehvaležnost, je pripisana tistim, ki zavračajo ponudbo Božje milosti v krvi Njegovega Sina. Naj cena, ki je bila plačana za vašo rešitev, zlomi vaše srce in raztali vašo dušo!

 

ODREŠENJE JE VELIKO ZARADI POLNINE SVOJE VSEBNOSTI

 

V tem velikem odrešenju nam Bog vsem nudi, da poskrbimo za svojo preteklost in  sedanjost in se oskrbimo za bodočnost. Odrešenje se začenja z brezkončnim opravičenjem od naših grehov, zaključi pa se z blaženo večnostjo nebes. Naši grehi so oprani v krvi križa. Naše potrebe so utemeljene v obljubah zapečatenimi s križem. Dan nam je Sveti Duh, ker, ko je križani Odrešenik po golgotski tragediji, zmagovito vstal v višino, je osvobodil ujetnike in dal ljudem darove. S krvjo smo očiščeni in posinovljeni, zapečateni Božji otroci, saj je Bog sam sebe naredil popolnega, absolutnega, večnega, učinkovitega, zmagovitega, ljubosumno odgovornega za vsak fizični, duševni moralni, družbeni, verski in duhovni del našega življenja in življenja tistih, ki jih ljubimo in za katere smo odgovorni. Ni potrebe po tem, da bi vernik za karkoli skrbel. Saj pravi Gospod v Evangeliju po Luki 11,13: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

Oče bo hodil z nami, se z nami pogovarjal, nas vodil, učil, navdihoval, opogumljal, razsvetljeval v svoji volji in na svoj način, ko nam bo dajal milost, da lahko naredimo njegovo blagoslovljeno delo. Zatem, ko nam življenje pride h koncu, ko pridemo do konca poti, ko v somraku  obstanemo na robu hladnega Jordana, z njegovimi hladnimi vodami, ki pljuskajoč zalivajo naše noge, bo tam Oče, da nas varno popelje skozi dolino smrtnih senc, v svetlobo novega jutra. O, kakšna veličina, popolnost, celovitost, takšnega odrešenja!

 

 

ODREŠENJE JE NAJVEČJE

ZARADI  BREZPLAČNOSTI NJEGOVIH POGOJEV

 

 

Kljub strahu pred njegovo ceno, kljub polnosti njegove vsebnosti, je to mogočno, to

edinstveno, to veličastno odrešenje brezplačno ponujeno vsem ljudem. Brez denarja in brez cene, piše na darilu Božje ljubezni.  Preiskujte Sveto Pismo, pozorno opazujte njene strani, proučujte njene izjave! Na vsak mogoč način nam Gospod nudi kri svojega Sina in odrešenje naše duše. Poslušajte Izaijo:

»O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko!« (Izaija 55,1)

»Iščite GOSPODA dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu!« (Izaija 55,6)

»Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h GOSPODU, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju.« (Iz 55,7).

Poslušajte Jezusa:

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Matej 11,28).

Poslušajte Janeza:

»In Duh in nevesta pravita: »Pridi!« In kdor posluša, naj reče: »Pridi!« In kdor je žejen, naj pride. Kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja.« (Razodetje 22,17).

Najsiromašnejši in najbogatejši, najmlajši in najstarejši, najšibkejši in najmočnejši,

Judje in ne – Judje, moški in ženske, otroci in vsi mi, ki smo v isti potrebi in na isti poti soočeni z istimi pogoji, ko pridemo pred Boga. Bog ne gleda kdo je kdo. Pogoj pod katerimi nam je odrešenje dano, bodo vzdržali kakor zvezde in še več. Hvala Bogu za to. Vsi moramo vedeti in vemo, kaj moramo narediti. Vrata milosti so odškrtnjena enako za ene, kakor za druge. Spreobrnjenje k Bogu in vera v Jezusa Kristusa sta dva koraka, katera moramo narediti, da bi pobegnili od kazni greha v Božje odpuščanje, od trpljenja pekla v slavo neba. To je cena, ki jo moramo vsi plačati. To so pogoji, ki jih vsi lahko sprejmemo. Bog jih je naredil tako enostavne, da jim lahko sledi celo otrok; da jih tavajoči brezdomec, čeprav zmeden, lahko prebere in razume. Niti v enem življenju ne obstaja ovira, prepreka, težava, skušnjava, problem, ki bi nas lahko zadržal od Boga, ko nam je dana ponudba odrešenja pod takšnimi, brezplačnimi pogoji.

Ljubljeni, ali opazujemo strahovitost cene, popolnost njene vsebine, brezplačnost in enostavnost njenih pogojev. Ali ni presenetljivo, da jih toliko odlaša, da jo toliki zavračajo, da jih toliki zametujejo, da jih toliko zanemarja Božjo ponudbo? Verjamem, da angeli v Slavi težko razumejo norost človeških bitij, ki obračajo svoj hrbet proti Božji ljubezni. Da, mnogo je tistih, ki jim ne uspe predati se nežnosti Božje milosti, ki še naprej živijo v svojih grehih, v njih umirajo in jih za vso večnost odnašajo v goreč ogenj večnega pekla. Zakaj? Mnogo razlogov je, verujem pa, da so trije najpogostejši: pokvarjenost, neobčutljivost in odlašanje.

Nekatere ljudi zadržuje pokvarjenost. V njihovih življenjih obstaja greh, ki ne želi oditi.

 D.L.Moody je rekel, da obstajata samo dva razloga, ki dušo človeka držita proč od Kristusa, vsaj eden ali oba. To sta moralna strahopetnost, ali lahko zapeljivi greh. Pred nekaj večeri na bogoslužju, sem odšel do neke mlade žene, da bi se z njo pogovoril o njeni duši. Ona mi je zelo jasno rekla, da želi biti kristjanka, dodala pa je: »Ne še nocoj.« Po pogovoru je priznala, da jo pri tem ovira ples. Zelo rada je plesala, vedela pa je, da jo bodo zaradi tega v cerkvi gledali postrani. Pripravljena je bila odlašati glede svoje večnosti, z Odrešenikom, satanom, z nebom, s peklom, samo zaradi plesa! Judova sramota! Govorim o prodaji Kristusa za trideset srebrnikov! Greh je lahko velik. Grehov je lahko veliko. Hudič jih ima zelo veliko, s katerimi lahko skuša ljudi, da ne sprejmejo Kristusa. K temu spada nepravilno vodenje posla, nepoštenost v politiki, umazanija v družbi, karkoli. Ljubljeni, strinjali se boste z menoj, tako kristjani, kakor nekristjani, da na celem svetu ne obstajajo grehi, ki bi bili vredni, da se zaradi njih zanemari odrešenje in večno bivališče v Slavi. Ni dovolj velike vrednosti, katero bi hudič, svet in telo lahko ponudili kateremukoli od nas, da bi si zaradi nje nakopali Božji gnev za celo večnost. Karkoli bi naš greh, ali naši grehi bili, jih lahko v ponižnem spokorjenju in priznanju prinesete h Kristusu. On vam bo oprostil pretekle grehe in vam dal moč in milost, da premagate sedanje in bodoče grehe.

Tudi neobčutljivost zahteva dušo nekaterih. Oni ne prihajajo pogosto v cerkev. Svojega Svetega Pisma skoraj več ne berejo. Svetemu Duhu ne dajo priložnosti, da bi delal v njihovem duhu. Manjka jim pričevanje, globoko, ostro, resno pričevanje o grehu in potreba po Gospodu Jezusu Kristusu. Primerjajo se s člani cerkve in ljudmi okoli sebe, ki so enako pokvarjeni, kakor oni sami. Svoje lastne grehe postavljajo na najmanjšo možno mero, svoje vrline pa na največjo možno mero. Zato, ker niso smrdljivi, surovi, ubogi grešniki, zato, ker ne nosijo krivde velikih telesnih prestopkov, zato, ker imajo družbeni položaj, svetovni ugled, ker niso alkoholiki, kockarji, izsiljevalci, zaporniški ptički, ne občutijo strašne potrebe po Odrešeniku. Ne glede, kaj si mislite o tem, so tudi oni skupaj z vami, izgubljeni v grehu, na poti v pekel, brez Boga, brez upanja v svetu, če se za svoje grehe ne spokorijo in zelo očitno, zelo osebno, zelo javno ne sprejmejo Jezusa Kristusa, kot svojega osebnega Odrešenika. V Božji besedi je pisano:

»A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«(Lk 13,5) .

»Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!«(Mt 18,3).

»Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.«(Jn 3,3)

»Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«(Jn 3,18).

»In po postavi se skoraj vse očiščuje s krvjo in brez krvi ni odpuščanja.«(Heb 9,22)

Če občutite ali ne, če verjamete ali ne, če priznate, ali ne, vam je potreben Jezus Kristus. Neobčutljivost in ravnodušnost vam nikakor ni v pomoč.

Oklevanje je najljubša satanova past. Več ljudi je bilo zapeljanih v propad z oklevanjem, kakor s katerimkoli hudičevim trikom. On ve, kako težki smo in kakšne so naše slabosti. Dovolj je pameten da ve, da nas ne more zapeljati na pot težkega greha. To mu niti ni potrebno storiti. Ni potrebno, da nas naredi hudobne, pokvarjene grešnike. Že samo če nas napelje, da dovolj dolgo odlašamo glede odrešenja, je to prav tisto, kar je hotel doseči.

Slišal sem zgodbo o nekem pridigarju, ki je sanjal da je umrl in odšel v pekel. Znašel se je v dvorani s satanovim prestolom. Belcebub je sedel na svojem prestolu, pred njim pa  so za mizo v obliki podkve sedeli demoni, ki so imeli pomemben sestanek. Hudič jim je govoril: »Ne trudite se dovolj. Ne pridobivate dovolj duš. V cerkvah preveč pridigarjev pridobiva ljudi za Kristusa. Morate nekaj storiti in to hitro.«

V peklu je nastala tišina, kakor v mestu mrtvih. Demoni so gledali eden v drugega. Eden od njih je skočil na noge in rekel: »Vaše veličanstvo, odšel bi gor, kjer pridiga tisti Žid. Dovolite mi, da hodim sem in tja po cerkvi in govorim ljudem, da je Biblija od strani, do strani laž in da je Kristus lažen.«

Hudič je pogledal vanj.

»Sedi! Ta trik že dolgo ne deluje več. Vsak v tej množici ve, da je Sveto Pismo Božja Beseda in da je vera v Kristusa prava. Bolje je, da se spomniš česa drugega.«

Pekel je ponovno utihnil. Še eden od demonov se je dvignil na noge. Hudič ga je prepoznal. »Vaše veličanstvo, dovolite mi, da grem jaz tja gor. Rekel jim bom, da so preveč pokvarjeni, da bi bili lahko odrešeni in da jih Kristus ne namerava odrešiti; da so zaradi greha zamudili svoj dan milosti.«

»Tudi ti sedi«, mu je rekel hudič. »Vsi so v Svetem Pismu prebrali o Božjih pozivih in obljubah. Sveti Duh toplo govori njihovim srcem o Kristusovemu klicu. Vedo, da jih bo Kristus odrešil. Na ta način jih ne moreš ujeti.«

Ponovno je v prebivališču trpljenja nastala tišina. Minevale so minute. Hudič in njegovi ljubljenci so sedeli v globokem razmišljanju. Nenadoma se je dvignil na noge eden od demonov. »Vaše veličanstvo, vem kako lahko napolnimo mesta pekla. Šel bom gor. Hodil bom sem ter tja po skupnosti. Ustavil se bom ob vsakem grešniku in mu bom rekel: ‘Izgubljen si in na poti v pekel. Kristus je umrl za tebe in te lahko odreši. Moraš oditi v nebo.’«

»Hudič je skočil na noge: »Če jim boš to rekel«, je zavpil, »bodo vsi stekli h Kristusu!«

»Čakaj malo«, je rekel demon. »Ko jim bom vse to povedal, jim bom rekel tiho, nežno in počasi, zvito: ‘Zakaj bi hitel? Počakaj. Ne nocoj. Počakaj, da se bodo srečanja prebujenja končala. Kdaj drugič. Ne nocoj.’«

Ljubljeni, če boste dopustili, da Božji glas v vaših ušesih zamre, boste lahko slišali demone, ki vam bodo govorili: »Čemu hitenje? Ne še sedaj. Odlašaj.«

O, opozarjam vas, zaradi Božje milosti, Kristusove krvi, vseh klicev Duha, zaradi peklenskega ognja, radosti neba, ne obračajte pozornosti na satanove poslance. Poslušajte Božji glas, dokler vam kliče:

»Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!«( 2 Kor 6,2)

»Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src!«(Hebrejcem 4,7).

 

Bog pravi sedaj; hudič pravi ne sedaj.

 

Poslušajte Gospoda in bodite odrešeni, sicer se bodo vrata milosti za vas zaprla, ker se bo mogoče čas vašega pripravljanja končal, ker se bo Božja potrpežljivost do vas izčrpala.

Dovolite mi torej, to poslednje vprašanje:

 »….le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odrešenje?……. (Hebrejcem 2,3).  

Veste da ste grešili. Veste, da je vaš dosje ves umazan z vašimi prestopki. Veste, da ne morete rešiti same sebe. Veste, da morate enkrat umreti. Veste, da se boste morali ob Sodbi soočiti z Bogom. Da bi ušli peklu in vstopili v nebo veste, da se morate pobrigati za vaše odrešenje. No, predpostavimo, da ga zavrnete? Predpostavimo, da nadaljujete kakor do sedaj, da neodločeni, oklevajoči, zavračate, odlašate in umrete brez spokorjenja, priznanja, odpuščanja za svoje grehe. Kako boste lahko ušli posledicam tega?

Za Boga ni bega. On vas mora kaznovati. Njegov zakon je nespremenljiv, trajen kakor zvezde za vse veke. On nima ljubljenčkov. Pri njem ni izjem. Kakor živite, tako boste umrli in tako se boste tudi morali soočiti s sodbo. Plačilo za greh, prekletstvo zakona, Božji gnev, obsodba svete pravičnosti, se mora izvršiti nad vami, sicer bi ne bil Bog nič več, kakor slaboten, nepomemben človek. Sami stebri večnosti, sami temelji vesolja, samo bistvo Boga, zahtevajo vašo obsodbo. Za Boga ne obstaja beg.

Za tebe ni druge možnosti. Ne moreš odstraniti angela smrti. Ne moreš se skriti pred sodbo. Ne moreš zanikati svojih grehov. Ne moreš plačati globe, da bi se izognil peklu. Ni dogovorov, ni opravičila, ni alibija; nikakršna obzirnost ne bo odstranila dejstva, da si prekršil Božji zakon in zanikal Božjega Sina. V grozni izpostavljenosti razgaljenosti, z goro greha nagrmadenega na sebi, z neprijetnim popisom svojih prestopkov, razgaljen pred Bogom, za tebe ni možnosti bega, moj neodrešeni prijatelj, če zavrneš Kristusa.

Takrat bo celo Jezus tvoj sovražnik. Celo Sveti Duh bo tvoj sodnik. Takrat bodo celo  tvoji najljubši prijatelji prisiljeni, zlomljenega srca pričevati proti tebi. Kri, ki je edina lahko oprala tvoje grehe, bo glasno oznanjala tvoje zanemarjanje, neposlušnost in zavračanje.

»Če kdo Mojzesovo postavo zavrže, ga po pričevanju dveh ali treh prič brez usmiljenja doleti smrt.  Kaj mislite, koliko hujšo kazen bo zaslužil šele tisti, ki potepta Božjega Sina, tisti, ki ima za navadno tisto kri zaveze, s katero je bil posvečen, tisti, ki zasramuje Duha milosti? Saj vendar vemo, kdo je rekel: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, in spet: Gospod bo sodil svoje ljudstvo.« (Hebrejcem 10,28-30).

Za tebe ni bega!

Hvala Bogu, obstaja izbira. Še vedno živiš v času milosti. Še vedno si v stanju možnosti za odrešenje. Božje roke so razširjene proti tebi. Kristusova kri ti je na razpolago. Sveti Duh te še vedno kliče. Lahko si odrešen in za celo večnost zveličan. Odločitev je v tvojih rokah. Ti sam se moraš odločiti. Bog je naredil vse, kar je mogel. Kristus je naredil svoj del in to dobro. Sveti Duh si z vso svojo močjo prizadeva za tvojo dušo. Odgovor je na tebi.

            Se boš odločil za greh, ali za odrešenje? Se boš odločil za satana, ali Odrešenika? Se boš odločil za Boga, ali prekletstvo? Zanemarjanje pomeni zavračanje. Zanemarjanje je zoperstavljanje. Zanemarjanje je uničenje. Zanemarjanje je smrt. Zanemarjanje je pekel. Ta trenutek lahko odloča o tvoji večnosti. Ali se hočeš spokoriti za svoje grehe, položiti svojo vero v Kristusa in ga priznati pred ljudmi za svojega Rešitelja?

            Pred nekaj leti, se je metodistični potujoči pridigar Daniel Curry izgubil v prerijah Nebraske. Prišla je noč. Prepozno je bilo, da bi šel naprej. Sestopil je s konja, snel iz njega sedlo in ga odpel, prižgal mali ogenj, si napravil malo večerje, vzel sedlo in odejo in se pripravil na spanje. Ob svetlobi ognja je bral Sveto Pismo, ter dvignil svoje srce in dušo v molitvi k Bogu. Razkomotil se je, razprostrl odejo, namestil pod svojo glavo sedlo in zaspal.

Sanjal je, da je umrl in da je njegova duša potrkala na biserna vrata Slave. Angel mu je odprl vrata in ga vprašal za ime in razlog prihoda.

            »Ime mi je Daniel Curry«, je odgovoril pridigar. »Iščem svoj dom v nebesih, katerega mi je Jezus obljubil.«

            »Angel je listal po straneh knjige na mizi. »Žal mi je«, je rekel, »toda tvoje ime ni v tej knjigi. Za tebe ni mesta v nebesih.«

            »Briga me, če je moje ime v tej knjigi ali ne«, je odgovoril Curry. »Vem, da se nahaja v Jagnjetovi knjigi življenja in da vstopam v nebo.«

            »Ali želiš o tem govoriti z Bogom?« ga je vprašal angel.

            »Ne«, je rekel Curry,« če mi ni potrebno. Če pa ni druge možnosti, da me spustiš naprej, potem me pelji k Bogu.«

            »Mirno stoj«, mu je rekel angel. Potem je pristopil h Curryju, potegnil svojo roko pod njegovo, razširil svoja močna krila in poletel v zrak noseč Curryja. Letel je in letel s hitrostjo misli. Curry je imel oči odprte. Nenadoma je ugledal bleščečo svetlobo, kakor da se je na tisoče sonc spojilo v enega. To ga je zaslepilo. Zaprl je oči. Angel je še hitreje letel proti tej svetlobi. Nenadoma se je ustavil in nežno spustil sebe in Currija. Pridigar je odprl oči. Videl je, da stoji na nečem, kar ga je spominjalo na kristalno steklo. Dvignil je pogled. Na belem prestolu, visoko nad njim, je sedel Bog, sam Jahve. Curry se je prestrašil. Našel se je z obličjem v obličje s samim Bogom. Kolena so mu popustila in padel je predenj na tla. Od lika na prestolu, je prišel do njega glas, strog, jasen in resen: »Kdo si ti? Kaj hočeš?«

            Curry se je hotel dvigniti in govoriti, pa se mu je strah zavlekel v kosti. Ni se mogel premakniti, niti izreči besede. Ponovno je prišel do njega glas: »Kdo si ti? Kaj delaš tukaj?«

            Nedoumljiva groza in strašen strah so zajeli Curryjevo dušo. Vsa njegova moč je usahnila. Njegov um je bil nesposoben misliti. Njegove ustnice so bile zapečatene od strahovitosti Navzočnosti, s katero se je soočal. In ponovno so prišle strašne besede: »Govori, smrtnik! Kdo si? Kaj iščeš?«

            In prav takrat, ko je pridigar občutil, kakor da se je sam pekel začel odpirati pod njegovimi nogami, je zaslišal zvok bosih nog in nežno šelestenje blaga ob blagu. Nekdo je prišel do njega, se nagnil nadenj in ga dvignil na noge. Ena roka ga je objela preko ramen; videl je dlan na svoji levi strani prsi. Pogledal je v dlan in videl brazgotino. Daniel Curry je vedel, da je njegova duša rešena. Od veličastnega lika na prestolu je ponovno prišlo vprašanje: »Kdo si ti? Kaj tukaj delaš? Kaj hočeš?«

            Lik ob Curryju je spregovoril, nežno, kakor poletni vetrič, nežno, kakor materine uspavanke počivajočemu detetu, blago, kakor nežno oglašanje grlice na drevesu. Zaslišale so se tihe besede: »Oče, to je Daniel Curry. Katerekoli grehe je storil, katerikoli prestopki so umazali njegov dosje, katerikoli grehi so umazali njegovo preteklost, vse jih pripiši meni. Daniel Curry, me je priznal pred ljudmi in jaz ga sedaj priznavam pred teboj, Oče moj, v nebesih«.

            Ljubljeni, mogoče ne bo prav tako, toda Biblija pravi:

 

»Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi,

bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

(Matej 10,32).

           

Pridite, sprejmite in priznajte Kristusa, ter od sedaj in skozi neskončno večnost počivajte v popolnem prepričanju, da ste Božji v Kristusu.

     

Hyman J. Appelman - BOŽJI ODGOVOR NA ČLOVEŠKI GREH

 

BOŽJI ODGOVOR NA ČLOVEŠKI GREH

 

Hyman Appelman

 

 

“Plačilo za greh je namreč smrt; božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.” (Rim 6,23)

V enem mogočnem stavku, nam apostol Pavel na kratko izrazi Biblijo, potrebo človeka in Božjo pomoč.

V eni močni izjavi zbere Pavel vse, kar nam je potrebno, da bi vedeli za načrt zveličanja.

Mnogi govorijo, da bi želeli postati verniki, vendar ne poznajo dovolj Knjige. Oni želijo imeti čas za proučevanje Božje Besede. Večina od njih nikoli ne postanejo verniki. To je samo še ena od satanovih pasti. V tem genialnem, a lahko razumljivem stavku, nam Pavel razkrije alibi vsakega grešnika. Ta vrstica iz Rim 6,23 vsebuje dovolj, da reši vsakogar, ki veruje in obsodi vsako neverujočo dušo na zemlji. Jasno, definitivno, enostavno in nepogrešljivo, je ta vrstica razdeljena v tri misli:

 

1. greh je smrt

2. zveličanje je po Kristusu

3. to zveličanje je brezplačno, ker je Božji dar.

 

1.GREH JE SMRT

 

Skozi stoletja se potrjuje ta Pavlova misel, da je posledica greha smrt.

To je bila smrt, ko sta bila Adam in Eva izgnana iz Edenskega vrta in ko jima je bil dan smrtonosni znak na čelo.

Bila je to smrt, ko so vode Božje jeze preplavile zemljo in uničile vse, kar je imelo dih življenja izven barke. Vsako plavajoče truplo človeka ali zveri na  tistih strašnih vodah, je bil amen na to Pavlovo trditev.

Bila je to smrt, ko je padel ogenj iz neba in popolnoma uničil Sodomo in Gomoro. Vsak

tleči ogorek in vsak ogljeni ostanek, je bil “ ja, zares ” na ta tekst.

Bila je to smrt, ko je tiste strašne noči v tistem strahovitem mimohodu Božje jeze, angel

smrti prešel skozi Egiptovsko zemljo, zahtevajoč vsakega prvorojenca v vsakem poganskem domu. Vsak jok in vsak krik, ki  je izšel iz trpečega srca očetov in mater, tiste od Boga preklete noči, je bil pozitivna demonstracija večne resnice te izjave.

Bila je to smrt, ko so se vode Rdečega morja zaprle in pogoltnile egiptovsko viteštvo.

Bila je to smrt, ko je angel Božji s svojo težko roko pobil 185.000 Sanheribovih asirskih

vojakov, ki so oblegali Jeruzalem.

Bila je to smrt, ko je Jezus Kristus izkrvavel svoje življenje na golgotskem križu.

     Bila je to smrt, ko je Tit natopil Jeruzalem s krvjo tisočev pogubljenih Judov.

Bila je to smrt, ko je srbski študent ustrelil avstroogrskega prestolonaslednika in se je svet

natopil s krvjo Prve svetovne vojne.

     Vsako truplo, ki je plavalo, vsak tleč kup sodomske kataklizme, vsak mrtev egipčanski prvorojenec, vsak potopljen egiptovski vojak, vsak od kuge zadet sirski vojak, vsaka kapljica Kristusove krvi, grob vsakega neznanega junaka, ki krasi glavno mesto vsake civilizirane države, je krik in večni amen na to Pavlovo trditev: “Plačilo za greh, je namreč smrt.” Bila je smrt in je smrt! In bo smrt, dokler ne bo Kristus, zmagovalec, uničil poslednjega strašnega sovražnika.

     Plačilo za greh je smrt tudi danes, tukaj med nami. To je fizična smrt, duhovna smrt, druga smrt. To je smrt karakterju, osebnosti, ambiciji, ugledu, ljubezni, vplivu, življenju, domu, delu, šoli, cerkvi.

            To je splošna smrt. Jud, nejud, moški, ženska, otrok; “....Duša, ki greši, umre.”  (Ez 18,4). Od nje ne morete pobegniti. Ne morete je zanikati, se ji zoperstavljati, se skriti od nje. V naših lastnih telesih nosimo njeno seme. Vdihujemo jih z zrakom. Vnašamo jih v sebe z vodo in hrano. Vse vesolje je pod prekletstvom, obsodbo in posledico greha – kar je smrt. Revež ni dovolj reven, da bi se ji izmuznil. Bogataš ni dovolj bogat, da bi jo premagal. Kralj na svojem prestolu, kraljica v svojem apartmaju, nečistnica v svoji luknji, kmet na svoji brazdi – v smrti so si vsi podobni.

Nobeni načrti, nobeni programi, nobene organizacije, nobeni predlogi človeka, na noben način ne morejo na boljše spremeniti to strahovito dejstvo.

To je neizbežna smrt. Najdete jo kjerkoli se nahajajo ljudje. Civilizacija je ne omejuje; grobost je ne more preprečiti. Briljantnost ji ni prepreka; divjaštvo je ne more ustaviti. Pogrebne sprevode boste našli v srcu poganske Afrike, kakor tudi v najvišjih sloji Zahoda. Ni opravičila, ni bega, ni izjeme. Ne more se odkupiti, ne more se urazumiti, ne more se odriniti. Njen strašen koščen lik je neizbežen, kakor tudi misel našega uma ali bitje našega srca. Na vsak način, če to moški doumejo in žene vidijo, bodo prenehali z norim hitenjem za materialnim in minljivim, ter pohiteli v iskanju za večnim. Naš celoten sestav – družbeni, politični, gospodarski, pa celo verski se menja preko noči, če se z nekim dejanjem Božje milosti neizbežnost smrti vtisne v dušo človeštva.

            Tu ne gre samo za splošno smrt, tu ne gre samo za neizbežno smrt, temveč je na osnovi avtoritete Božje Besede, greh večna smrt, druga smrt, brezup gorečega, večnega pekla. In to je resnična posledica greha. Če se reši problem greha, če se zlomi satanov prijem, zaustavijo napadi in skušnjave, izgubi pekel vso grozovitost, in smrt je izgnana iz programa večnosti.

            Obstaja večni pekel z večnim ognjem in večnim trpljenjem, izgon iz Božje navzočnosti, mesto nenehnega, brezupnega in nemočnega očitka vesti, ki čaka tiste, ki so umrli brez priznanja svojih grehov in brez odpuščanja. To je Božji zakon. To je razglas večnosti. To je deklaracija stoletij.

            Vendar obstaja beg iz trpljenja, iz obsodbe, iz propada, iz prekletstva greha. To je od Boga obljubljena, od Jezusa zagotovljena, od Svetega Duha ponujena pot. To je pot Biblije, pot evangelija, pot križa, pot krvi, pot Golgote.  Ta je Boga stala vsega kar je bil in vsega, kar je imel, On ga brezplačno nudi človeškim otrokom. To je moj drug stavek.

 

1. ZVELIČANJE JE PO JEZUSU KRISTUSU

 

 

V Jezusu Kristusu je absolutno, popolno, večno, učinkovito zveličanje za vsako dušo do koncev zemlje. Rečete: “Pridigar, kako lahko to rečeš?" Saj ne poznaš vseh ljudi na svetu. Celo nas tukaj, ki nam pridigaš, ne poznaš vseh.

Kako si lahko tako dogmatično prepričan, da obstaja zveličanje za vse nas?” Ljubljeni, jaz vas mogoče ne poznam. Mogoče ne poznam vseh ljudi na svetu.

Poznam pa Biblijo. Poznam Gospoda. In zaradi tega, ker poznam Knjigo in Boga te Knjige, brez oklevanja nudim zveličanje vsakemu od vas, na temelju evangelija. Sveto Pismo nam daje tri temeljne resnice glede te odrešitve.

 

1. Jezus je prišel da zveliča.

 

On sam je rekel: “Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli,

ampak, da bi stregel in dal življenje v odkupnino za mnoge.”

( Mk 10,45)

“Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.”

(Lk 19,10).

Bog je za Njega rekel: “Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.” ( Mt 1,21).

To je bilo Njegovo poslanstvo. To je bila njegova služba.

Zaradi tega je zapustil svoj dom v nebesih.

Zaradi tega je prevzel omejeno življenje človeka.

Zaradi tega se je spustil v mizarsko delavnico v Nazaretu.

Zaradi tega je sam sebe spustil na nivo revnih, odpovedujoč se celo gole udobnosti doma in družine.

Zaradi tega je  pridigal Besedo, ozdravljal bolne, čistil gobavce, obujal mrtve.

Zaradi tega je cele samotne noči molil obtežen z duševno bolečino sveta.

Zaradi tega je jokal nad Jeruzalemom.

Zaradi tega je imel krvave kaplje znoja v mraku Getsemanija.

Zaradi tega je umrl na križu.

Ja obstaja zveličanje za vsakega od vas, ker je Jezus Kristus prišel, da zveliča.

1.  On je umrl, da zveliča

 

On je na svojem lastnem dragocenem telesu, na strašnem Golgotskem križu, ponesel grehe vsake duše med nami.

“Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.”(2 Kor 5,21)

“Kristus pa nas je odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo. – pisano je namreč: ‘Preklet je vsak, kdor visi na lesu!’ (Gal 3,13)

“Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, .... ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega Jagnjeta.”

(1 Pt 1;18,19).

“Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh.” (Iz 53,6)

 

Ti odlomki iz Svetega Pisma so jasni in dokončni v svoji izjavi, da je Kristus Sin Božji, umrl za naše grehe, umrl, da zveliča. Ta smrt je pečat zveze med Očetom in Sinom na temelju katerega smo odrešeni, ko pridemo k Bogu v veri v Kristusa. Jezusova kri, prelita na golgotskem križu, je zvezala Božje roke na dva načina:

brez te krvi On ne more rešiti niti enega grešnika

in On mora rešiti vsakega grešnika, ki pride k Njemu in

zahteva spravo.

In kakor ste prepričani v dejstvo, da je Jezus umrl pod bremenom Golgotskega križa, tako ste lahko prepričani v opravičenje od svojih grehov.

2. Jezus živi, da zveliča.

 

Če bi bil križ konec Gospodovega življenja, če bi bila Jožefova grobnica še vedno zapečatena s prijemom smrti in groba, bi bilo naše zveličanje stvar globokega dvoma in grenke bojazni. Tedaj ne bi mogli biti prepričani v neoporečno zamisel o Jezusu, o Njegovem brezgrešnem življenju, Njegovem učenju, ki je brez tekmeca, z Njegovimi mogočnimi deli, Njegovi moči ozdravljanja, zveličanja in vzdrževanja.

Temelji naše vere so položeni v resničnost vstajenja in večnega, nebeškega življenja Odrešenika. Toda mi imamo Božjo Besedo in pričevanje dva tisoč let krščanske zgodovine, da se je križani Sin Božji res dvignil iz smrti, da se je On vrnil k svojemu Očetu v slavo in da On v Svetem Duhu menja usodo ljudi, narodov in sveta.

Vsak od nas lahko po veri izkusi osebno, jasno in prepričljivo bivanje živega Kristusa v sebi. To ni nekaj, kar se razlaga; nekaj o čemer se razpravlja, ali prepira. To je izpolnjenje srca, ki ga doseže tisti, ki se radostno preda Gospodu. S tem izkustvenim spoznanjem pridemo do zaključka, da Jezus živi, da odrešuje. On z nami hodi, se pogovarja, nas vodi, podpira, nam daje moč, nas razsvetljuje, oplemeniti, usposablja; na kratko rešuje nas od suženjstva, izčrpanosti in pomanjkanja tega sveta, ter nas vodi v radost in polnino skupnosti z Bogom in služenju v Bogu. To je tisto, kar je pobožen pesnik prepeval, ko je zapisal:

“Od tu sledi, da lahko za vedno odrešuje tiste, ki po njemu prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje za njih.”

Ja, tudi za vas obstaja zveličanje, ker Jezus živi, da zveliča.

 

3. ZVELIČANJE JE BREZPLAČNI DAR BOŽJE LJUBEZNI

 

In sedaj moj zadnji stavek. "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. (Ef 2;8,9).

"Saj smo bili tudi mi nekoč neumni, nepokorni in v zablodah. Stregli smo najrazličnejšim poželenjem in nasladam. Živeli smo v hudobiji in nevoščljivosti. Neznosni smo bili in sovražili drug drugega. Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega Odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. Tega je po našem Odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi opravičeni po Njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo." (Tit 3;3-7)

Odrešenje je brezplačno, ker je neprecenljivo; je iznad človeške vrednosti in sposobnosti izračuna. Ne obstaja nič s čimer bi človek odrešenje lahko primerjal. Vzemite vse blagoslove, katere je Bog spustil na nas, dodajte temu mnogoštevilna materialna bogastva, nepremičnine, imetje, uspehe, dosežke, dragocene stvari po celi zemlji, ter jih združite v en ogromen kup, tako da s sijajem preseže opoldansko sonce na vrhuncu njegovega sijaja. Postavite za tem ob strani te ogromne gore samo eno dragoceno kapljico Jezusove krvi. Primerjajte med seboj imeti v posesti odrešenje brez smrtnega življenja in blaženosti s katerokoli zemeljsko stvarjo in razumel boš, kaj mislim, ko govorim o neprecenljivosti te najmogočnejše od vseh Božjih milosti.

Odrešenje je brezplačno, ker je za njega plačano. Za njega je plačano s ponižanjem Božjega Sina, ko se je sam odpovedal svoji nebeški slavi in prišel na zemljo, da bi živel, kakor reven galilejski vaščan. Za njega je plačano s krvavim znojem v Getsemaniju. Za njega je plačano s krivičnim rimskim bičem. Za njega je plačano s samoto, žalostjo, globoko bolečino in prelito krvjo Golgote. Bog ne more sprejeti, Bog ni mogel sprejeti, Bog noče sprejeti, Bog ne sprejema, niti ene druge cene od nas ubogih grešnikov, razen spokorjenje in vero.

 

Odrešenje je brezplačno, ker je ponujeno vsem, ki pridejo in ga sprejmejo.

Glede tega je Biblija popolnoma dokončna. Na mnogih mestih, na mnogo načinov, skozi primere in zgodbe, nam Sveti Duh, pisec Svetega Pisma, ponuja Kristusovo kri, kruh in vodo življenja, popolnoma zastonj, vsem, ki pridejo. Dva tisoč let brezplačnega odrešenja se nudi človeštvu. Brezmejne množice iz vsakega podnebja, iz vsake države, stanja in rase, so našle svojo pot do Izvira, do krvi poškropljene Golgote in se napile globoko in brezplačno krvi in vode za svoje lastno opravičenje in večno radost.

Sveti Duh tudi vas kliče k tem odrešenju. Z vsako obljubo odrešenja, z vsakim gorečim pozivom, z vsako čudovito in nežno besedo poziva, ki si jo On lahko izmisli, vas On podpira, da pridete in se rešite, da pobegnete od jeze, ki prihaja, da pridete zato, da se izognete joku greha. Stojite na križišču. Na enem mestu Gospod vleče vaše srce in vašo dušo in vam ponuja Kristusovo kri za odpuščanje vaših grehov. Z druge strani se bori satan s svojo peklensko silo, da vam prepreči da sprejmete poziv evangelija. Odločitev je vaša. Ali plačilo za greh, ali Božji dar. Ali Kristus, ali satan; ali Bog, ali greh; odrešenje, ali prekletstvo; ali življenje, ali smrt; ali nebo, ali pekel. Vaša odločitev bo odločilna. Satan vas ne bo izpustil brez boja. Od njega se morate odtrgati z dejanjem svoje volje. Prekoračiti morate mejo na drugo stran, k Rešitelju. Bog pa bo zaradi Jezusa Kristusa storil ostalo.

Pred nekaj leti, je bil čudovit mlad evangelist Henry Moorehouse, povabljen v neko velško rudarsko mesto, da bi imel sestanke prebujenja. Nekaj kristjanov mu je postavilo skromen šotor - štiri zidove in streho. Začel je pridigati, dvakrat na dan. Množice so prihajale. Duše so bile odrešene. Organizirala se je cerkev. Sestanki so razburkali mesto in postali tema razgovorov na ulici. Ko je nekega večera krenil k prižnici, sta ga dva člana cerkve poklicala na stran.

"Brat Henry", sta rekla, "nekateri od nas verjamemo, da bi bilo bolje, da v tem večeru zaključiš s sestanki in zapustiš mesto."

"Zakaj bratje?" je vprašal pridigar. "Za kaj gre?" "Kaj sem naredil?"

"Nič nisi naredil brat Henry, temveč bo tebi storjeno."

"Kaj bo meni storjeno in kdo bo to naredil?" Svobodno mi povejte. Ne bojim se. Ob tem ne morem dobro premisliti, dokler mi ne razodenete vsa dejstva."

"Brat Moorehouse", mi je rekel eden od njih, "v tem mestu živi zločinec po imenu Ike Miller. On je najhudobnejši, najbolj pokvarjen in najbolj podel človek za katerega vemo. Sovraži pridigarje, prezira cerkev, hudo ravna s kristjani, preklinja Gospoda in Biblijo. Nekaterim od nas je rekel, da če danes zvečer ne zaključiš sestankov, bo naslednji večer prišel, prekinil sestanek in te s pištolo izgnal iz mesta."

Henry je spustil glavo v tihem razmišljanju. "Bratje", je rekel, popolnoma prepričan sem, da me je Gospod pripeljal sem, da vam pridigam. On bo na tem sestanku poskrbel za mene. Ne bom bežal. Kako ta Ike zgleda?"

Povedali so mu. Cel naslednji dan je pridigar iskal in lovil Ikea po celem mestu, da bi se z njim pogovoril, a ga ni mogel najti. V tem večeru je bil šotor prepoln. Henry je najavil pesem, nato drugo. Nekoga je poklical, da moli. Za tem je množica spet zapela. Evangelist je prebral neko vrsto iz Svetega pisma, najavil temo pridige in za tem ponovno za nekaj časa vodil skupnost v molitvi. Po tem,  je začel pridigati. Komaj se je dobro utekel, ko so se vrata treskoma odprla in prepustila ogromen, neroden lik Ikea Millera. Moorehouse ga je prepoznal po opisu, ki ga je dobil. Ike je prišel popolnoma blizu naprej in sedel na klop v prvi vrsti, potem pa pogledal v pridigarja, kakor da govori: "Dobro, samo nadaljuj, da zaključiš, kar imaš."

Henry je zaprl Biblijo, Še enkrat je dvignil svoj obraz k Bogu v tihi molitvi. Za tem je počasi, nežno in jasno naznanil novi tekst:

" Da, Bog je tako ljubil ta svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jan 3,16)

In pridigal je o Božji ljubezni, pridigo, ki bi raztopila celo kamnito srce. Ko je zaključil, je poklical ljudi, da se dvignejo in najavil pesem poziva k oltarju. Nihče se ni premaknil. Nekaj jih je zapelo. V sredini druge vrstice, se je Ike Miller obrnil in s težkimi koraki odšel. Množica se je v trenutku sprostila. Nekateri ljudje so se približali pridigarju. "Henry, od vseh norih stvari, ki jih nek pridigar lahko stori, si ti v tem večeru naredil najhujšo. Kaj človek, kakor je Ike Miller ve o Božji ljubezni? Zakaj mu nisi raje govoril o Božji jezi in kazni za greh ?"

"Moorehouse je sklonil glavo in vroče solze so mu spolzele preko obraza: "Bratje", je rekel, "molite za mene. Mogoče sem se zmotil, vendar sem poskušal slediti vodstvu Svetega Duha."

Sveti Duh je vedel kaj dela. Prav On je govoril skozi pridigarja, od greha otrdelemu srcu, tega pokvarjenega rudarja. Ike Miller je zapustil šotor, ter na pol slep, opotekajoč se odšel po glavni ulici skozi mesto. Šel je mimo salona, igralnice in mesta brezkončno slabega slovesa. Ljudje in žene so ga poskušali ustaviti, a se jih je otresel in nadaljeval svojo pot. Prišel je do konca ulice, skrenil desno in odšel še skoraj kilometer po ozki vaški cesti, do prevrnjenih vrat na zrušeni ogradi, izza katere se je nahajala enosobna brunarica, tako stara in slaba, da se je lahko videlo svetlobo luči med deskami. Dobro je zaslužil, pa je vse zapil, zaigral in zapravil.

Krenil je k vratom in jih odrinil. Prostor je bil na pol prazen. V enem kotu stara peč, postelja, slamnjača, miza, dva razmajana stola. Žena je sedela za mizo in nekaj krpala. Dvoje otrok, deklica desetih in deček sedmih let, sta bila poleg  mame, nagnjena nad nečem v njenem naročju. Slišali so vrata in videli očeta, kako vstopa. Njihovi mali obrazčki so prebledeli od strahu. Mama se je dvignila, porinila otroke izza sebe in se počasi ritensko odmikala proti postelji. Mislili so, da je oče pijan in, da jih bo pretepel. Da bi prihranila otrokom, je bila mama pripravljena vse prevzeti nase. Ike je vedel kaj delajo. On je bil gnili grešnik, vendar je bil poln občutkov. Srce v njegovem velikem telesu je zastalo. Oči so ga zapekle od zadržanih solz. Ko je vstopil v prostor, je razširil roke in objel svojo ženo. "Lassie", je rekel, "ni se ti več treba bati se. Bog ti je v tem večeru pripeljal novega moža." Med tem, ko je jokala si jo je prižel na srce. Ko jo je spustil, je pokleknil ob postelji in izpod nje izvlekel otroke. Ko so prišli ven, so videli objokano mamo, zato so tudi sami začeli jokati.

Ike jih je objel, božal, tešil, ljubkoval in skupaj z njimi jokal. Po nekaj trenutkih, se je obrnil k svoji ženi: "Lass, moramo moliti." Vsi štirje so pokleknili okoli mize. Žena je poskušala moliti, a je zajokala. Vsa bolečina, muka, težave in slabo ravnanje preteklih let so izšli skozi njeno glasno jokanje. Otroci so jokali z njo.

Ike je dvignil svoj glas: "Gospod", je rekel in obstal. "Gospodar" in obstal. "Rešitelj" in obstal. "Oče" in obstal. Tako močno je želel moliti, vendar ni vedel kako. Njegovo grešno srce se je zlomilo. Dolgo zadržan hudournik solza, je privrel skozi močna čustva kesanja in hrepenenja. Nenadoma mu je skozi um padla  vrstica iz stare molitve, ki se jo je naučil na kolenih svoje matere. Dvignil je glavo in ihte zakoprnel:

 

Jezus mili, krotki in blagi,

na tega otročka pogled svoj obrni;

moje prostodušnosti se usmili

in dovoli, da pridem k Tebi.

 

Ljubljeni, Jezus je iztegnil roko iz neba in s krvjo svojega lastnega Sina opral grehe tega človeka. Iz njega je naredil Božjega otroka, ga poklical pridigati Besedo in uporabil za pridobivanje tisočev za Kristusa.

 

Bog, bo zaradi Jezusa, naredil isto za vas,

če pridete in sprejmete brezplačni dar Njegove ljubezni;

večno življenje po Jezusu Kristusu.