Cody Newcome - SVETOVANJE PERFEKCIONISTU

 

SVETOVANJE PERFEKCIONISTU

 

Cody Newcome

 

 

Perfekcionizem ima lahko veliko različnih oblik, pri čemer se pogosto preobleče v osebo z visokimi dosežki in zbranostjo. Na prvi pogled lahko ta oseba živi takšno življenje, kot bi ga mnogi želeli posnemati in mu čestitati. Predstavljajte si urejeno in fit žensko, katere hiša je lepa in čista. (Perfekcionistično čista). Peče in kuha iz nič, njeni otroci so vljudni in vedno pride k preučevanju Svetega pisma z opravljenimi lekcijami. Po vsem zunanjem videzu se zdi, da so stvari v življenju te ženske v redu in dobro poskrbljene. Tisti okoli nje jo povzdvigujejo in hvalijo njene dosežke, kar spodbuja odobravanje drugih in sebe, po katerem tako zelo hrepeni. 

Kar ni vedno očitno, ko na življenje perfekcionista gledamo od zunaj, je, kaj se dejansko dogaja v duši te osebe. Svoje svetovance, ki se borijo na tem področju, rada vprašam, kakšen sad se obrodi v njihovem življenju zaradi teh standardov, ki so si jih postavili. Velikokrat mi dajo enak odgovor, ki izraža, da so izčrpani in iztrošeni od nenehnih in samo-povzročenih pričakovanj popolnosti. Povedo mi, da je njihovo notranje življenje zaznamovano z brezplodno tesnobo, strahom, sramom in nezadovoljstvom. Hrepenijo po miru in veselju, ki jim ju njihovo perfekcionistično iskanje ne more zagotoviti. 

Kakšno veselje in privilegij je, da lahko prenesem resnico v življenje perfekcionistov in jim ponudim upanje skozi resnico evangelija. Sveto pismo ima veliko povedati o tem posebnem grehu in nam daje način, da se ga osvobodimo, ko zaradi Jezusa Kristusa izvemo več o tem, kdo smo. 

 

Zaupanje v meso (Filipljanom 3 )

Perfekcionistu je pomembno pomagati razumeti, kako imajo njihovo vedenje, misli in prepričanja globoke duhovne posledice. Apostol Pavel nam pomaga razumeti to idejo perfekcionizma, kakršna v resnici je, in preoblikovati naše razumevanje tega kot samo-pravičnosti. 

Pismo Filipljanom, 3. poglavje, je temeljno mesto za sprejemanje kristjanov, ki se borijo s tem grehom. V vrsticah 4–6 nam apostol Pavel razloži vse razloge, zakaj bi lahko trdil, da je pravičen glede na svoje dosežke in da je prepričan v svoje telo. Pripoveduje, da je bil obrezan na pravi dan, da je bil rojen v pravi družini, da je bil goreč v razumevanju in uporabi Svetega pisma Stare zaveze in brezhiben v svoji zunanji poslušnosti Postavi. Le malo nas je, ki bi se lahko ujemali s Pavlovim rodovnikom ali ki imamo enako duhovno uspešnost kot apostol Pavel. Pove nam celo, da ima on veliko več kot mi, če mislimo, da imamo nekaj, v kar smo lahko samozavestni in se lahko s tem pohvalimo. To bi moralo pritegniti našo pozornost. Preden je Pavel postal kristjan, je živel telesno (po mesu),  skoraj tako popolno, kot bi si lahko vsakdo želel. Vendar pa v 7. vrstici vidimo, da se obrne stran od tega mesenega zaupanja in nam daje zdravilo za samo-pravičnost.

 

Zdravilo je Kristusova pravičnost

 

Svetovancu moramo pomagati razumeti, da je zdravilo za perfekcionizem Evangelij. Perfekcionisti verjamejo laži, da so lahko pravični, vredni in sprejemljivi v svojem mesu. (Galačanom 5:4).

Sami si ustvarjajo standarde in zakone, ki jih ne morejo popolnoma izpolnjevati, pogosto pa ostanejo sram, krivda in obup. Evangelij od nas zahteva, da razumemo in priznamo, da so vsa naša lastna prizadevanja, da bi zadovoljili Božje popolno merilo ali da bi postali vredni in sprejemljivi pred njim, smeti.  (Filipljanom 3:8).

Apostol Pavel nam pravi, da vse stvari, za katere je mislil, da so njegova zasluga, v želji, da bi postal pravičen in ​​popoln pred Bogom, zdaj šteje za izgubo v primerjavi s spoznanjem Kristusa Jezusa.

Veličastna resnica, ki se jo je treba oprijeti je, da ko smo »v Kristusu«, se nam pripisuje njegova pravičnost. Ni nam več treba iskati lastne pravičnosti ali popolnosti in ne hvalimo se s seboj, ampak z Gospodom, z Njegovo pravičnostjo. ( 1 Korinčanom 1:26-31).

Kakšna neizmerna svoboda je v zavedanju, da se nam ni treba truditi za lastna merila popolnosti, ker smo pokriti s popolnostjo Jezusa Kristusa.  (Hebrejcem 10:14).

Poleg tega nam je rečeno, da je sredstvo, s katerim dosežemo to popolnost, vera. Ni stremljenja, ni izpopolnjevanja samega sebe, ni iskanja odobritve na podlagi lastnih del. Po veri v Jezusa Kristusa nam je dana Njegova pravičnost in v njem smo že popolni. ( Kološanom 1:22 ; Izaija 61:10 ). 

 

Protistrup je ponižnost (Filipljanom 2 )

Perfekcionizem ujame in zasužnji kristjana. Zakoni, ki si jih ustvarijo sami, ne morejo biti nikoli zadovoljeni. Posledično se obrnejo sami vase in njihova osredotočenost postane obsedena s samim seboj, saj nenehno iščejo svoje neuspehe in to, da bodo naslednjič boljši.

V srcu perfekcionista se skriva zahrbten ponos. Zanašajo se na lastna dela, izdelujejo lastna merila, po katerih se merijo, in nazadnje verjamejo laži, da jih njihovo delovanje lahko opraviči. (Galačanom 2:16).

Sveto pismo daje perfekcionistu protistrup za ta ponos, to je, da si nadene ponižnost (Kološanom 3:12;  Jakob 4:16;  1 Petrovo pismo 5:5). 

Obstajata svoboda in veselje, ki prihajata iz ponižnega zavedanja, da razen dela Jezusa Kristusa v našem življenju ne moremo storiti ničesar, kar je vredno zanj, ali vredno pred Njim.

Perfekcionist mora resnično razumeti, da so njihova pravična dela le umazane cunje v Božjih očeh (Izaija 64:6), in da se mora oklepati samo Njegove pravičnosti. (2 Korinčanom 5:21).  

 

Poleg tega Pismo Filipljanom 2:3-4 praktično poučuje perfekcionista, kako naj manj razmišlja o sebi in več o drugih. Rečeno nam je, naj ne bomo sebični ali polni domišljavosti, ampak naj bomo ponižni, tako da imamo druge za boljše od sebe.

Ker so perfekcionisti v skušnjavi, da bi se obrnili vase in se osredotočili na lastne dosežke in uspehe, jih 4. verz spodbuja, naj upoštevajo potrebe drugih namesto svojih osebnih interesov.

Zdravilo za obsedenost s samim seboj in željo po popolnosti ni samo ponižanje, ampak radikalen premik fokusa s sebe na služenje in skrb za druge. 

Kasneje v poglavju Pavel povzdigne Jezusa kot najvišji zgled, ki mu je treba slediti. Čeprav je bil božansko popoln, je prišel na zemljo kot ponižen služabnik človeštva. Za nas se je na križu ponižal do smrti, da bi bili osvobojeni samo-pravičnosti in del mesa. Ker smo bili križani s Kristusom, mu lahko zdaj svobodno služimo s svojim življenjem. (Galačanom 2:19-21).

 

Naprej proti cilju  

Predstavljajte si zdaj žensko, ki resnično razume, da njena pravičnost izvira iz združitve s Kristusom.

Oblečena je v njegovo popolnost in ne v svojo.

Napolnjena je z veseljem, mirom in zadovoljstvom, ki izhajajo iz spoznanja, kdo je v Njem.

Z apostolom Pavlom lahko ponižno prizna, da še ni dosegla popolnosti, ki ji daje svobodo, da ne bi razmišljala o preteklosti ali se osredotočala na svoje napake in neuspehe. (Pismo Filipljanom 3:12-14).

Svoje prizadevanje po lastnem standardu popolnosti je zamenjala z željo, da bi bila bolj podobna Jezusu Kristusu.

Svobodna je služiti Gospodu in drugim iz ljubezni in poslušnosti, pri čemer se manj osredotoča nase in bolj na potrebe tistih okoli sebe.

Z Gospodovo pomočjo se neha pozorno ozirati vase, ampak  namesto tega skuša upreti oči v Jezusa, ki je začetnik in dopolnitelj njene vere. ( Hebrejcem 12:2). 

 

https://biblicalcounseling.com/resource-library/articles/counseling-the-perfectionist/?srsltid=AfmBOorIH0DCwF-yy3L2QNW12hr8QbRBQTKKUWZXitdcgisdbuEb6y9K

Aubrinn - TIRANIJA PERFEKCIONIZMA

 

 

 

TIRANIJA PERFEKCIONIZMA

Iskrena izpoved perfekcionistke - kristjanke

 

Aubrinn

 

 

Kar nekaj časa je minilo, odkar nisem nič objavila ali celo napisala. Nekaj ​​tega je povezano z dejstvom o novem poglavju v mojem življenju. Prilagajala sem se novemu urniku rednega dela in izrednih podiplomskih tečajev, medtem ko sem vstopala v novo cerkveno skupnost. Zaradi drugih težkih situacij sem izgubila duševno in čustveno energijo.

Vendar to niso edini razlogi. Ena od ovir pri mojem pisanju je pretirano razmišljanje. Razmišljam o vseh možnih temah, o katerih bi lahko pisala, o vseh različnih vidikih posamezne teme in o vseh možnih smereh, ki bi jih lahko ubrala. Čutim izjemen pritisk, da povem vse, kar je mogoče povedati o neki temi. To vpliva na moje pisanje, me upočasnjuje in srka željo in veselje do pisanja. Počutim se nesposobno za obravnavanje tem s takšnega zornega kota. Toda pred kratkim, ko sem se prisilila, da sem sedla in pisala – mi na misel ni prihajalo nič drugega kot lastni občutki nesposobnosti in silnega pritiska, da moram povedati vse in to popolno – sem nenadoma pomislila, zakaj ne bi pisala o tem ?

Pred kratkim sem napisala dve objavi o tem, kako je za osebo, ki natančno bere Sveto pismo (preberi prvi in ​​drugi del). To je obsežna tema in potreboval sem mesece, da sem sestavila vse, kar sem hotela povedati. Odkar sem jih objavila, sem vedno znova razmišljala o drugih vidikih, perspektivah in niansah, ki bi jih lahko dodala razpravi. Objave se zdijo nepopolne in tukaj je stvar: Ne morem povedati vsega, kar je treba povedati o neki temi. Poleg tega se to od mene niti ne pričakuje. Kot končno bitje nimam izčrpnega znanja. Gospod to ve. In vi bralci, kot končna bitja, to veste.

Ta perfekcionizem pronica v druga področja mojega življenja. Zato sem toliko odlašala na fakulteti. Zato sem tako nenaklonjena delanju napak pri svojem delu. Zato me muči morebitna nesreča v mojih odnosih. Ta zadušljivi, hromeči perfekcionizem je rdeča nit mnogih ljudi, ki se borijo z OKM, in natančnost ni nič drugačna.

Ko ljudje prvič pomislijo na OCD, imajo pogosto podobe perfekcionizma, ki so videti kot naročanje fizičnih predmetov. To je stereotip, ki velja le za odstotek ljudi z OCD. Vendar je perfekcionizem v najširšem smislu pogosta tema, čeprav se ne kaže na ta poseben način. Perfekcionizem je lahko videti kot nerealno visoka merila zase, visoka stopnja samokritičnosti, strah pred neuspehom in celo odlašanje.

Če ne morem biti prepričana, da nekaj delam popolno, potem tega ne bom naredila. Če me je strah napisati objavo v spletnem dnevniku, ker vem, da ne bom mogla povedati vsega, kar želim povedati, na povsem pravi način, se bom temu poskusu povsem izognila. Visoka pričakovanja, ki si jih nalagam, mi ne dopuščajo, da bi se zadovoljila s povprečnostjo. Toda ironija je v tem, da nikoli ne morem ničesar narediti popolno. Nikoli ne bo popolne objave na blogu. Vendar to ne pomeni, da moram prezirati vse, kar sem napisala.

Popolnost kvari moj pogled na posvečenje. Ker je perfekcionizem vse ali nič, se bojim, da boj z ostanki trdovratnega greha pomeni, da sploh nisem odrešena. Perfekcionizem je posledica potrebe po gotovosti, nagnjenosti k črno-belemu razmišljanju in pretirane vestnosti, ki je tako pogosta pri skrupuloznosti. Poganja mojo željo, da bi bile stvari »kar tako«, ne glede na to, ali je to molitev, ki jo molim, čas, ki ga preživim v Svetem pismu, ali izjemen mir, veselje, zaupanje ali zagotovilo, ki ga pričakujem. Če je karkoli od tega pod mojimi neznosno visokimi standardi, se mi zdi napačno ali nepomembno. Toda perfekcionizma ni nikoli dovolj. Je tiran, ki postavlja velike zahteve, vztraja, da jih izpolnite, a nikoli ni zadovoljen.

Perfekcionizem razkriva nekaj o naših predpostavkah o Bogu in sebi. Če poskušam narediti stvari popolno in celo odlašam zaradi strahu pred neuspehom, se pri uspehu zanašam nase. Želim si nadzora in celo čutim lažen občutek. Vsak greh je namesto priložnosti, da bi me pognal globlje v Kristusovo usmiljenje in obljubo spremembe, neznosen madež. Trpim zaradi preteklih grehov in sem zaskrbljena zaradi prihodnjih grehov. Delujem iz predpostavke – zavestno ali ne – da se lahko obvarujem pred grehom, da imam sposobnost doseči popolnost (ali svojo različico tega). Nič čudnega, da sem tako pogosto malodušna, preobremenjena in obsedena s krivdo ter živim v samo obsojanju in razočaranju namesto v Božji milosti.

Svoja nerealno visoka merila vsiljujem sebi in jih projiciram na Boga, tako da dejansko začnem verjeti, da On od mene zahteva popolnost. Seveda tega ne verjamem zares, a tako se pogosto obnašam. Razočarana sem, ko se zamotim in domnevam, da tudi to odraža Božje srce. Moje funkcionalno prepričanje v teh trenutkih je, da Bog ni zame, da njegova milost ni nova vsako jutro, da je vse, kar čuti, ko me pogleda, gnus, razočaranje ali frustracija.

Obstaja skrivnost v tem, da Bog, ko me pogleda, vidi popolnost, ker vidi svojega Sina. Obenem vidi moj greh in neuspeh; ni slep za to in se zavezuje, da mi bo pomagal v boju proti temu. Toda ko gre za mojo večno varnost, me moj perfekcionizem niti ne rešuje niti me ne ohranja.

Če vztrajamo pri perfekcionizmu, preden služimo Gospodu in drugim, ne bomo nikoli zapustili zapredkov lastne samozaščite. Gospod nas ne kliče k popolnosti, ampak k zvestobi. Seveda je to težko razbrati, ko nas naša vest vedno obtožuje greha, neuspeha in nevere. Toda Bog ne zahteva popolnosti in je zadovoljen tudi z majhnimi stvarmi, ki se nam morda zdijo nepomembne, nezadostne ali nepopolne.

Kako bi izgledala zvestoba v tvojem življenju? Kaj bi lahko bil moder naslednji korak, ki ga spodbuja Kristusova silna milost do vas, tudi v vaši nepopolnosti? Tudi pri tem je vaša težnja morda obsojati sebe zaradi lastnega interesa ali samoodvisnosti, vendar vedite, da to ni cilj. Vsi bomo v svojem trpljenju v skušnjavi, da bi se obrnili vase. Bog nas ne le kliče navzven, ampak to počne z razumevanjem našega trpljenja in daje milost, da mu sledimo korak za korakom.

Samozavest zagotovo ni edini dejavnik perfekcionizma – naša telesa in misli trpijo zaradi zlomljenosti in posledic padca, tudi če je naše srce aktivno. Vendar v nekem smislu ni pomembno, da razčlenimo vsako dejanje, besedo, misel ali motiv (itak ne moremo!). Naj gre za greh, trpljenje ali kombinacijo obojega – je nova priložnost, da se ponovno obrnemo h Kristusu za novo usmiljenje. In če se obrnemo, bomo prejeli – tudi če to ni popolnost, ki jo iščemo.

https://graceaboundinginocd.com/2022/06/21/the-tyranny-of-perfectionism/

Julie Ganschow - GREH PERFEKCIONIZMA

 

Greh perfekcionizma

 

Julie Ganschow

 

 

»Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Matej 5:48).

Perfekcionizem je pogosta težava naših svetovancev, še bolj pa tistih, ki so depresivni. Besede »perfekcionizem« ni v Svetem pismu, vendar nam je rečeno, da smo popolni, kajne?

Na prvi pogled je videti, kot da nam je rečeno, da smo brez napak ali greha. To ni povsem tisto, kar je Gospod imel v mislih, ko je o tem govoril svojim učencem. Obstaja razlika med zapovedjo rasti in spreminjanja v svetost in podobnost s Kristusom (kar je bistvo popolnosti kot v Mt 5:48) in perfekcionizmom.

Kristjani, ki si prizadevajo biti popolni, imajo pogosto za cilj ugajati Bogu in delati v smeri tega cilja. Trudijo se delati, kar je prav, živeti dobro življenje, biti dobri ljudje, služiti v cerkvi, častiti Boga, brati Sveto pismo in opravljati druge verske dolžnosti, vendar vedno ne dosežejo svojega cilja popolnosti.

Problem ni v cilju biti popoln, najdemo ga v korenini perfekcionizma, ki  je samopravičnost in legalizem.

Legalizem v tem kontekstu poskuša s človeškim trudom doseči tisto, kar nam je zagotovil Kristus.

Nikoli ne moremo biti pravični s svojimi dejanji ali željami; Kristus nas je naredil za pravične (Efežanom 1:3; 2. Korinčanom 5:21; Galačanom 2:16, 21) in našo pravičnost najdemo samo v njem!

Lahko živimo pravično,  ker nas je Kristus naredil za pravične.

Lahko hodimo pravično zaradi  Duha, ki ga je Kristus položil v nas!

Razglašeni smo bili za mrtve za greh in žive za Boga v Kristusu Jezusu, (Rimljanom 6:6), zato imamo možnost živeti drugače, ker smo drugačni.

Perfekcionistka dela napačne korake, ko misli in živi, ​​kot da mora prijeti tisto, kar je Kristus Jezus že prijel zanjo. (Filipljanom 3:12). Pogreša razumevanje progresivnega posvečenja, kar vodi v obup in nenehne poskuse samoizpopolnjevanja z legalističnimi sredstvi.

Ko se človek trudi delati za svojo pravičnost, je to greh. Zato je perfekcionizem grešen.

Kesanje, priznanje in vrnitev k pravilnemu razumevanju evangelija so kritični. Na mestu je temeljito branje Pisma Galačanom!

Osebo, ki se spopada s perfekcionizmom, je treba spomniti, da sveto in pravično življenje izhaja iz njenega odnosa s Kristusom in ni sredstvo za pridobitev odnosa z njim. Razumeti mora evangeljski počitek.

Naš počitek ni lenoba, ampak delo. Delo mora biti iz pravih razlogov in izhajati iz srca, ki razume in sprejema zadostnost Kristusove žrtve v našem imenu.

Zaradi tega je naše delo veselo služenje in daritev ljubezni Bogu in drugim. To prinaša veselje, mir in zadovoljstvo v življenje kristjana in nadomesti žalost in bedo v življenju perfekcionistične osebe.

 

https://bc4women.org/the-sin-of-perfectionism-2/

Julie Ganschow - PERFEKCIONIZEM JE PONOS

 

Perfekcionizem je ponos

 

Julie Ganschow

 

 

Tako nespametni ste? Začeli ste z Duhom, zdaj pa končujete z mesom? (Galačanom 3:3).

Če ste perfekcionist, že veste, da sovražite biti »začetnik« v čemer koli. Nova igra ali nova služba ali socialna situacija je dovolj, da vas spravi čez rob.

Če ste perfekcionist, se borite z različnimi strahovi. Bojite se zadrege, če ne boste delovali popolno ali po svojih standardih. Bojite se, da bi vam nekdo med treningom pogledal čez ramo, ker bodo videli, da niste popolni in da delate napake. Če bi vas kdo popravil ali kritiziral, ste uničeni in se znotraj (in včasih zunaj) tepete, ker niste popolni.

Otroci moji, to vam pišem zato, da ne bi grešili! Če pa že kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega. On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet. Da smo ga spoznali, spoznavamo po tem, če se držimo njegovih zapovedi. (1 Janez 2:1-3).

 

Perfekcionisti so pogosto jezni. Ne marajo delati napak. Tudi ko vedo, da ne veste, kaj počnejo, in po pravici ne bi smeli vedeti, kaj počnejo, postanejo jezni nase, ker delajo napake.

Perfekcionisti imajo težave z ljudmi, ki jim ni mar, da bi bili popolni. So obsojajoči in samo-pravični, druge primerjajo s seboj na vseh mogočih ravneh in običajno menijo, da so drugi ljudje pomanjkljivi.

To je en težek način življenja! Zapovedano nam je, da smo sveti, kar pomeni popolnost, ni pa nam zapovedano, da smo popolni. Pravzaprav kot grešna bitja ne moremo biti »popolni« v tem življenju.

Znebite se torej vsakršne hudobije in zvijačnosti, hinavščine, nevoščljivosti in vsakršnega obrekovanja. Kot pravkar rojeni otroci zakoprnite po pristnem duhovnem mleku, da boste z njegovo pomočjo rastli v odrešenje, če ste res okusili, da je Gospod dober. (1 Petrovo 2:1-3).  

Nič ni narobe, če želimo dobro opravljati delo ali če želimo v nečem blesteti. Celo v redu je, če želimo opraviti odlično ali vrhunsko delo! Vendar nenehno biti najboljši ni nič drugega kot ponos. Ko zaradi tega, da sem najboljši, grešim v svoji jezi, to ni več pravičen cilj. Če želim biti boljši od drugih, kar pomeni, da jih uničim, je to grešno.

On pa jim je rekel: »Vi sebe opravičujete pred ljudmi, toda Bog pozna vaša srca. Kar je pred ljudmi visoko, je pred Bogom gnusoba. (Luka 16:15).

 

Da bi se spoprijeli s tem v življenju prevladujočim grehom, morate biti pripravljeni biti pošteni do sebe in oceniti svoja dejanja, predvsem pa svoje srce skozi mrežo Svetega Duha in Božje besede.

Zastaviti si morate nekaj težkih vprašanj, da pridete do bistva!

Ali moraš vedno izgledati dobro drugim ljudem?

Ali obsojate ljudi, ki ne ustrezajo vašim merilom?

Je res, da zate nikoli nič ni dovolj dobro? Je kozarec vedno na pol prazen?

Ste postali godrnjač?

Ali ste Bogu nehvaležni za vse Njegove blagoslove, čeprav po vaši presoji niso »popolni«?

Odgovarjanje na takšna vprašanja je le začetek obravnave tega srčnega problema. Ko enkrat razumete, da je vaš perfekcionizem resnično viden prikaz ponosa v vašem srcu, morate ukrepati, da ga premagate z Božjo milostjo in močjo.

Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu. (Filipljanom 3:12-14).

Rimljanom 12:2 nam govori, naj se popolnoma preobrazimo ali spremenimo (znotraj in zunaj) s prenovo našega uma. Naš um se obnavlja z branjem in premišljevanjem Svetega pisma. Na vaše misli bodo vplivale te dragocene Božje besede, ko se bodo vpletle v vaše srce. Vaše želje se bodo spremenile, ko se bo spremenilo vaše srce in to, kar Bog želi za vas, vam bo postalo pomembnejše od tega, da ste popolni v tem trenutku. Vaša dejanja se bodo spremenila, ko se bodo spremenile vaše želje in vaše misli.

To področje v vašem življenju ne bo enostavno obravnavati. Najverjetneje imate leta zakoreninjene navade, ki jih boste morali premagati in obravnavati eno za drugo. Morda boste tik za vogalom našli malodušje, ko se boste želeli spremeniti. Prosim, dovolite mi, da vas spodbudim in vas spomnim, da je Jezus Kristus umrl za vaše grehe, vključno s ponosom in perfekcionizmom. Ni greha, ki ga z Njegovo močjo in milostjo ne bi mogli premagati.

A mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. 10 Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten. (2 Korinčanom 12:9-10).

 

https://bc4women.org/perfectionism-is-pride/

 

John G. Lake - MILOST BOŽANSKEGA ZDRAVLJENJA

 

Milost božanskega zdravljenja

John G. Lake

 

 

Nagovor na konvenciji v Chicagu, Illinois, 26. julija 1920

 

Rad bi uporabil znano besedilo: »Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi.« Tit 2:11

Nikoli ni bilo večje besede od besede »Milost«. Če se lotimo opredelitve in analize njegovega delovanja, nam ta čudoviti izraz s čudovito jasnostjo približa mnogostranski evangelij Jezusa Kristusa. Milost Jezusa Kristusa ni Njegovo vedenje, niti Njegovo lepo brezplačno dajanje. Je BOŽANSKI IZRAZ BOŽJE NARAVE, nebeška, zdravilna ljubkost in sveti balzam, prihaja v svet v stiski; ne samo kot odrešilno Božje delovanje, ampak kot zdravilna krepost, bolečine, spreminjanje same kemije njihovega bitja, ozdravitev in stalni počitek v Bogu. Božansko zdravljenje ni nobena skrivnost. To je določeno delovanje Božjega Duha v dušah in telesih ljudi.

Obstaja Božja milost, ki počiva na skupnosti. Obstaja Božja milost, ki počiva na cerkvi; Božja milost, ki počiva na posamezniku.

V Južni Afriki je nekoč živela stara gospa, ki je občasno obiskala naš dom. Bila je eno najslajših, najbolj blagoslovljenih bitij, kar sem jih kdaj srečal. Moja, ko je prišla v mojo pisarno in se usedla za pet minut, je prinesla zavest Boga, počitek in duševni mir. Zdelo se je, da iz njene celotne osebe izžareva tisti blagoslov, ki ga je mogoče opisati samo kot Božja milost, in samo ozračje bi bilo obremenjeno z njo. Izgovarjal bi se, da jo želim popeljati skozi hišo. Želel sem, da pusti tisto lepo občestvo vsepovsod. Kajti ko je ni bilo, se je zdelo, da se je hiša umirila, hrupni otroci so prenehali vplivati ​​in vsi nevidni nemiri so izginili. Bila je Božja milost.

V torek ta teden smo v Portlandu imeli izkušnjo z mlado žensko, ki je bila na poti v reko, da bi si vzela življenje. Nekako se je čutila prisiljeno, da pride v naše sobe za zdravljenje. Nekaj ​​časa je sedela in pogovarjali smo se z njo, pomirjali njeno srce in jo skušali pripeljati k Bogu. Prisotnim sem rekel:

»Želim si, da bi jo lahko nekdo vzel k sebi in ji vsaj malo izkazal ljubezen.«

Kmalu je vstopila gospa iz naše cerkve in predstavil sem jo ubogemu dekletu. Rekel sem: »Samo odpelji jo s seboj domov. Objemi jo in naj začuti tvojo ljubezen. Povej ji, kaj je Božja milost, ne s pridiganjem, ampak s stikom.«

Odpeljala jo je domov in štiri dni pozneje se je mlada ženska vrnila, potem ko je svoje srce predala Bogu. Medtem so se stvari v njeni družini uredile; vrnila se je domov, da bi bila blagoslov svojemu bratu, svoji sestri in dragim starim staršem ter Božjemu kraljestvu. To je ista Milost ozdravljenja, ki je pritekla iz Jezusovih ljubečih rok in nebeškega Duha.

Sprašujem se, ko je Gospod Jezus Kristus šel po avtocesti, ko je hodil iz Betanije v Jeruzalem, ali ni bilo ozračje živo, prežeto s čudovito svetlobo Njegove Božje prisotnosti in blagoslova. In niti malo ne dvomim, da ko je nekdo hodil po tej poti po Jezusovem prehodu in je vdihnil zrak, ki ga je dihal Jezus, da je začutil Božje življenje, ki se je izlilo iz Njegove osebe, in bil ozdravljen zaradi dejstva, da je bil Kristus tam. Ta ista zdravilna milost je prežemala ozračje okoli dragega starega Petra, tako da so bili bolni ozdravljeni tako daleč od njega, kot je segala njegova senca.

To je moj ideal krščanskega srca, krščanskega življenja, krščanske cerkve ali krščanske službe.

Moja duša si po Božji milosti želi, da bi skozi te stare zidove iz opeke stekla tista čudovita Kristusovo izžarevanje po starem Chicagu, ki bo odkrila bolezen v vsakem delu mesta in ozdravila dušo in telo. Da bi ta milost prinesla v srce človeka, osvobojenega moči greha, življenje, združeno z Bogom, zavest svete enosti z našim Bo0gom Očetom po Jezusu Kristusu. Odkupna daritev je pobotana v telesu, dušah in duhu s Kristusom, tako v odrešenju po njem kot v službi zanj.

Kako blagoslovljeno je, ko občasno stopimo nenadoma v navzočnost nekoga, ki je bogat z lučjo in življenjem Boga. Ko izstopamo iz življenjskih neviht, ko prihajamo iz nemira, prehajamo v navzočnost srca, tisti balzam in sladkost, ki nakazujeta Božjo navzočnost, in nad naše življenje puščamo božanski vpliv, ki nam daje počitek uma, počitek srca in sončno dušo, od Boga osvetljeno življenje, takoj pride do tišine v Bogu.

Obstaja Božja milost, ki gre pod človeško dušo, ki z blagoslovljenim darom Duha za vedno dvigne iz življenja sence in temo, ki jo je prinesel greh, in odvzame rjo, ki je prišla na človeško dušo, in z Božjo milostjo omogoči, da človekovo srce razume blaženi dotik Božjega Sina, ki daje večno življenje. Blagoslovljeno bodi Njegovo ime.

»Spodaj v človeškem srcu, zdrobljen od skušnjavca,

ležijo zakopani občutki, ki jih lahko milost obnovi.

Dotaknilo se jih je ljubeče srce, prebudila jih je prijaznost,

akordi, ki so bili pretrgani, bodo znova zavibrirali.«

 

O da, ljubljeni, obstaja Božja milost, ki je pod življenjem in povzdigne človeško naravo v čudovito svetost in nebeški stik, v zavest čistosti, spoznanje moči, blagoslovljeno bodi Njegovo ime za vedno.

Nekega jutra je ženska poklicala klic v sili v imenu svojega moža. Odzvali smo se še nekateri drugi ministri in jaz. Moškega smo našli v deliriju tremensu, ko je ženo prosil za samo malo več viskija in dajal običajne obljube, ki jih da nor človek. Pokleknili smo k njegovi postelji, položili roke nanj, dvignili svoja srca v ljubezni in veri k Bogu. »Milost, ki prinaša odrešitev,« se je pojavila, spustila v dušo tega človeka in v petih minutah so njegove bolečine izginile, prekletstvo je odšlo in nikoli več si ni želel viskija. Kasneje me je obiskal v Portlandu v Oregonu, me prijel za roke in izlil svoje solze in ljubezen do Boga, pripovedoval o svojem uspehu v življenju in ostalo čudovito zgodbo. Gospod ni bil ne v ciklonu, ne v ognju, ne v potresu. Zdaj je kot takrat v tihem, tihem glasu in zdravilnem dotiku Božanske nežnosti.

Vsaka duša bi morala imeti svoj stik z Bogom. Če ta dotik še ni bil resničen v tvojem srcu, lahko postane resničen. Blagoslovi Boga!

Gospa Graham je umirala zaradi pljučnice. Ko sem vstopil v njen dom, me je srečal brat Fogwill, ki je prihajal ven. Rekel je: »John, prepozen si. Odšla je.« Božji plameni so preplavili moje srce in čeprav ni dihala triindvajset minut, sta nanjo prišla dih in Kristusova moč in po tem je nadaljevala svojo službo za Boga in človeka.

Ljubljeni, krščansko življenje je veličastna vrata v Boga, skozi Jezusa Kristusa, v najbolj božanske skrivnosti, ki si jih je človeška duša kadarkoli želela doseči. In blagoslovi njegovo ime. Ti in jaz imava nocoj privilegij vstopiti skozi ta vrata in ga spoznati, »spoznati ga, je večno življenje«.

Nekaj ​​dni nazaj so naju z dr. McInturffom poklicali k postelji ženske, ki je umirala. Bila je zmedena. Bil je nezavestna in nato v smrtni komi. Njena medicinska sestra nam je povedala, da že nekaj dni ni mogla govoriti, slišati ali videti. Pokleknili smo, molili in odšli z občutkom, da je Bog tam, čeprav nismo mogli zaznati nobenega delovanja v ženinem telesu, kolikor smo lahko vidno ali slišno ugotovili. Odšli smo z zavestjo, da je bila naša molitev uslišana in da je bilo delo opravljeno.

Tedni so minili, o stanju ženske pa ni bilo nobenega poročila, dokler ni končno nekega dne v pisarno vstopila tašča ženske, da bi povedala, kako čudovito jo je Bog ozdravil in osvobodil. Kasneje je gospa, ki je bila ozdravljena sama vstopila in pol ure pripovedovala o čudovitem notranjem delovanju Duha, ki je vstopil v njeno življenje, čeprav smo molili, ne da bi videli kakršno koli spremembo po tem.

Rekla je: »Brat, ko si pokleknil ob moji postelji, sem se zavedla, da je nekdo tam. Vedela sem le, da je bil zvok glasov drugačen od drugih. Nato si mi dal roke na glavo in nekaj se je začelo premikati skozi moje možgane; grozno mučenje je postopoma popustilo. Čez nekaj časa sem postala mirna in tiha v svoji duši. Nato mi je začel govoriti glas o mojem Gospodu in Odrešeniku Jezusu Kristusu. Rekel mi je, naj imam vero v Boga in rekel, da bi morala priti iz tega stanja in biti blagoslov za moj dom in moža. Zdaj sem vam prišla povedati, da je bila vaša molitev uslišana.« Nikoli nismo govorili o milosti odrešenja, toda živa navzočnost Duha je prišla k njej in ji dala vedeti o »Božji milosti, ki prinaša odrešenje«.

Svet potrebuje spoznanje o Kristusovi poti odrešenja in ozdravljenja. Celotna tema o njegovi aktualnosti je v srcih ljudi močno zamegljena. Obstaja velika potreba po čudoviti razjasnitvi duhovnega ozračja, da bi lahko njegova moč postala učinkovita pri tistih, ki svoja srca obračajo tja. To je torej del binkoštnega poslanstva. Ne le razglašati Kristusa za Odrešenika in Zdravitelja, ampak ga razodevati z Božjo milostjo v vsakdanjem življenju, skozi od Boga maziljena življenja in roke, da bi nosil to blagoslovljeno Božjo milost in jo posredoval komur koli.

Položi roke na bolne, vernik; Jezus Kristus je to zapovedal in »ozdraveli bodo«. Molim, da bo na vaše duše prišla Božja navzočnost po Kristusu, ki bo poskrbela, da se boste spoznali kot služabnik Gospoda in Odrešenika, s poslanstvom od Boga, in da boste v Njegovem imenu tudi vi, moj brat in sestra, šli naprej, da boste ponesli to luč in moč komur koli.

Mladenič, ki je umiral zaradi zaužitja strupene snovi, je prišel v naše sobe za zdravljenje in rekel: »Nisem kristjan. Vera me ne zanima. Slišal sem, da ljudje tukaj zdravijo. Umiram in nimam upanja. Povejte mi, kar imate za povedati, v najkrajših možnih besedah.«

Odgovoril sem: »Mladenič, Bog te lahko reši. Lahko te ozdravi. Pripravljen je to storiti takoj zdaj.« Odgovoril je: »Nimam nobene vere.« Rekel sem: »Ampak jaz sem Božji otrok, sem Božji sin in imam vero.« In brez odlašanja sem nadaljeval z molitvijo.

Ta človek je bil ozdravljen. Njegova sestra se je spreobrnila in ozdravela, drugi člani družine pa so bili rešeni. Prejel sem sporočilo o Božjem gibanju v skupnosti, kamor so vstopili, kjer ducat ljudi zdaj išče Boga za odrešitev.

https://healingrooms.com/about/johnGLake/?document=138

Rush Hunt - PETER CARTWRIGHT IN REVIVAL

 

Rush Hunt

Peter Cartwright in Revival

Peter Cartwright (1785-1872) je bil petletni deček, ko se je njegova družina preselila iz Virginije v Kentucky, blizu Adairvilla, na progi Kentucky - Tennessee. Leta 1801, ko je bil star 16 let, so Cartwrighta rešili na taboriščnem sestanku blizu njegovega doma. Povezan je bil z 'oživitvijo leta 1800', ki so jo vodili prezbiterijanec James McGready in drugi prezbiterijanski in metodistični duhovniki. Zdaj znani kot Cane Ridge Revivals, so postali del tako imenovanega drugega velikega prebujenja. V dveh letih, pri 18 letih, je Peter postal metodistični duhovnik in leta 1806 sta ga posvetila Francis Asbury in William McKendree.

Cartwright je bil v tistih zgodnjih letih znan kot "deček pridigar", sam pa se je imenoval "božji orač". Metodistični duhovniki v tistih dneh niso imeli lepe cerkvene stavbe, jezdili so na konjih in služili dodeljenemu krogu. Cartwrightov prvi krog je bil velik in je segal od severa Green River do reke Cumberland in južno od reke do države Tennessee. Trajalo je štiri tedne, da smo potovali po okrožju in se ustavljali za sestanke za oznanjevanje na različnih domovih in drugih lokacijah.

Kasneje se je preselil v Illinois in tam končal svojo službo. Napisal je: " Moje okrožje je bilo dolgo štiristo milj in je pokrivalo vso zahodno stran Grand Prairieja, dve tretjini geografskih meja države."  V svojih šestdesetih letih kot metodistični duhovnik je Cartwright osebno krstil dvanajst tisoč spreobrnjencev in dočakal visoko starost 87 let.

Pogosto sem slišal o drugem velikem prebujenju in oživitvah, ki so se zgodila v začetku 19. stoletja v Cane Ridgeu in Red River Meeting House v okrožju Logan. Vendar nisem vedel, kako je izgledala oživitev leta 1800, dokler nisem prebral avtobiografije Petra Cartwrighta. Vedel sem za taboriščne sestanke in veliko ljudi, ki so bili rešeni, vendar sem mislil, da je bilo videti kot križarska vojna Billyja Grahama z ljudmi, oblečenimi kot v stari televizijski oddaji  Mala hiša v preriji.  Naj nam Peter Cartwright pove, kako je bilo videti.

Prezbiterijanci in metodisti so se v tem delu v veliki meri združili, se skupaj srečevali, skupaj molili in skupaj pridigali. Iz teh obuditev so nastala taborniška srečanja. Obe veroizpovedi sta se vsako leto združevali in imeli taborniške sestanke. Svoje tabore so postavili iz brun, jih uokvirili in prekrili s skodlami. Postavili bi tudi lopo, ki bi bila dovolj velika, da bi zaščitila 5000 ljudi pred vetrom in dežjem in jo pokrila s skodlami; zgraditi veliko stojnico, postaviti lopo in tu so se ljudje zbirali od 40 do 50 milj naokoli, včasih dlje od tega.

Deset, dvajset in včasih trideset ministrantov različnih veroizpovedi se je zbralo in pridigalo noč in dan, štiri ali pet dni skupaj; in v resnici sem vedel, da ti taborniški sestanki trajajo tri ali štiri tedne in da je iz njih prišlo veliko dobrega. Videl sem več kot 100 grešnikov, ki so padli kot mrtvi pod eno močno pridigo, in videl in slišal sem več kot 500 kristjanov, ki so vsi naenkrat vzklikali visoko hvalnico Bogu. Upam si trditi, da je bilo na teh taborniških srečanjih veliko srečnih tisoče prebujenih k Bogu. Nekateri grešniki so se posmehovali, nekateri stari profesorji so nasprotovali, nekateri stari, poškrobljeni pridigarji so pridigali proti tem vajam, toda delo je še vedno potekalo in se širilo v skoraj vse smeri in pridobivalo dodatno moč, dokler se ni zdelo, da se naša dežela vsa vrača domov k Bogu.

In ni bilo urejeno. Razodetje Svetega Duha (takrat imenovano vaje) je bilo običajno. Spet pojasnjuje Cartwright.  Med nami je izbruhnila nova vadba, imenovana trzaji, ki je bila po svojem učinku na telesa in duhove ljudi izjemna. Ne glede na to, ali so bili svetniki ali grešniki; prevzeli bi jih toplo pesem ali pridigo in jih zagrabilo krčevito trzanje po celem telesu, ki se mu nikakor niso mogli izogniti, in bolj ko so se upirali, bolj so trzali. Če se ne bi borili proti temu in resno molili, bi kreteni običajno pojenjali. V svojih velikih kongregacijah sem videl več kot 500 ljudi, ki so se naenkrat trzali. Večinoma so ljudje, prevzeti s kreteni, da bi dobili olajšanje, vstali in zaplesali. Nekateri bi zbežali, a ne bi mogli pobegniti. Nekdo bi se uprl; na takih so bili sunki nasploh zelo hudi. Ni presenetljivo, da so vsi odobrili.

Si lahko predstavljate! Ne križarska vojna Billyja Grahama, to je gotovo. S tem majhnim delom ozadja, zdaj za eno mojih najljubših zgodb Petra Cartwrighta. Cartwrightu so za kratek čas dodelili okraj v južnem Ohiu blizu Cincinnatija. Cartwright spet piše o svojih izkušnjah:  Naše zadnje četrtletno srečanje je bilo taborniško srečanje. Imeli smo veliko šotorov in veliko obiskanost naše nove države in morda še nikoli ni bilo večjega zbiranja grabljev in razgrajačev. Prišli so pijani in oboroženi s streli, kiji, noži in konjskimi biči ter so prisegli, da bodo prekinili sestanek. Potem ko so nas v soboto zvečer zelo motili, so se v nedeljo zgodaj zjutraj zbrali, odločeni na vsesplošni izgred.

Ob 8. uri (zjutraj) sem bil določen za pridiganje, toda na polovici mojega govora sta dva mladeniča vkorakala v kongregacijo z nabitimi biči in klobuki na glavi, vstala in stala sredi dam ter se začela smejati in govoriti. Bili so blizu tribune in prosil sem jih, naj se umaknejo in vstanejo s sedežev; vendar so me preklinjali in mi rekli, naj gledam svoja opravila, in rekli, da ne bodo prišli dol. Nehal sem poskušati pridigati in poklical sodnika. Pri roki sta bila dva, a sem videl, da se oba bojita. Ukazal sem jim, naj te moške odpeljejo v pripor, a so rekli, da tega ne morejo. Enemu sem rekel, naj mi ukaže, naj jih vzamem, in to bom storil s tveganjem za življenje.

Napredoval sem do njih, vendar so mi ukazali, naj se umaknem, vendar sem napredoval. Eden od mladeničev me je skušal z bičem udariti po glavi, a sem mu zadel in ga sunkovito sunil s sedeža. Sledilo je običajno prerivanje. Vrgel sem svojega ujetnika in ga močno držal; dal je vse od sebe, da bi vstal. Rekel sem mu, naj bo tiho, sicer ga bom dobro udaril po prsih. Drhala se je dvignila in pohitela na pomoč obema mladeničema, podrla je sedem sodnikov, več ministrov in drugih. Ravno v tem trenutku sva se srečala vodja mafije in jaz; trikrat se je podal proti meni, da bi me zbil.

Zadnjič, ko me je udaril, je s silo lastnega napora vrgel stran svojega obraza proti meni. Zdelo se je, da se v tistem trenutku nisem imel moči upreti skušnjavi, zato sem nenadoma udaril v uho in ga padel na tla. Ravno v tistem trenutku so drugi planili proti množici in jih podirali na vse strani. Na koncu so množico približno 30 moških ujeli in odkorakali v prazen šotor ter aretirali do ponedeljka, ko jim je sodilo sodišče.

Na terenu ni bilo niti enega pridigarja, ki bi bil pripravljen pridigati. Moj duh se je vznemiril v meni, zato sem predsedujočemu starešini rekel, da čutim čisto vest, saj smo glede na nujnost okoliščin ravnali prav, in zdaj sem prosil, da mi dovolijo pridigati. Tabor je bil razsvetljen, trobenta je zatrobila, jaz pa sem vstal na tribuno in zahteval, da vsaka oseba zapusti svoje šotore in pride v občino. Prosil sem kongregacijo, če so kdaj v življenju molili, naj molijo zdaj. Moj glas je bil močan in jasen, moje pridiganje pa je bilo bolj opomin in spodbuda kot karkoli drugega. Moje besedilo je bilo,  da vrata pekla ne bodo premagala .

V približno tridesetih minutah je Božja moč padla na kongregacijo na takšen način, kot se redkokdaj vidi; ljudje so padali v vse smeri, desno in levo, spredaj in zadaj. Domnevalo se je, da se jih najmanj 300 počuti kot mrtvi možje v silni bitki; in žalujočih ni bilo treba klicati, razmetani so bili po vsem kampu; v nebesa so se dvignila glasna vpitja grešnikov za usmiljenje; in splošni kristjani, tako da se je hrup slišal daleč. Naše srečanje je trajalo vso nedeljo zvečer ter ponedeljek in ponedeljek zvečer; in smo zaprti v torek. Bilo jih je 200, ki so izpovedovali vero, in približno toliko se jih je pridružilo cerkvi.

Samo dobra storitev oživljanja ole! Tako je izgledala oživitev v začetku 19. stoletja. Nekateri pogumni in srčni ministranti so prinesli evangelij v naš del dežele. Od mesta do mesta so hodili na konjih, pogosto so spali na prostem, na tleh, imeli so malo denarja in so bili deležni posmeha in tudi nekaj pretepov. To območje v državi včasih v šali imenujemo svetopisemski pas. Veseli smo te oznake.  Toda nekateri res trdni, predani duhovniki so tvegali svoja življenja, da bi Jezusa pripeljali v Kentucky.  Všeč so mi zgodbe mož in žena velike vere, ki so postavili temelje, na katerih stojimo. Če se tudi vi, tako kot jaz, počutite malo potrti zaradi stanja naše države in nestabilnosti našega sveta. Samo spomnite se, da je Jezus obljubil in Peter Cartwright pridigal: "Vrata pekla ne bodo premagala."

"Jezus se je vrnil, 'Bog te blagoslovi, Simon, Jonov sin! Tega odgovora nisi dobil iz knjig ali od učiteljev. Moj Oče v nebesih, sam Bog, ti je zaupal to skrivnost, kdo v resnici sem. In zdaj ti bom povedal, kdo si, v resnici si. Ti si Peter, skala. To je skala, na kateri bom sestavil svojo cerkev, cerkev, ki je tako obsežna z energijo, da je niti vrata pekla ne bodo mogla "In to

še ni vse. Imeli boste popoln in prost dostop do vseh vrat: nič več ovir med nebom in zemljo. Ne na zemlji je ne v nebesih."
 

Rush "Dedek" Hunt

Jeremiah Klaas - NE POSKUŠAJTE AMPAK ZAUPAJTE, DA STE OZDRAVLJENI

 

Not Try, But Trust you Are Healed

Ne poskušajte ampak zaupajte, da ste ozdravljeni

Jeremiah Klaas

 

 

Ne poskušam biti ozdravljen, ampak zaupam, da sem ozdravljen. Kdaj? Pred več kot 2024 leti, ko si bil Ti, Gospod Jezus ranjen ob bičanju pred križanjem, ko si nase prevzel popolnoma vsako bolezen, vsakega človeka, ki je živel, ki živi in bo živel kdaj koli na zemlji. In z vsemi ranami si bil po tem pribit na križ. Vse bolezni, vse slabosti, vsi grehi, vsa prekletstva so bila vržena nate in skupaj s Teboj pribita na križu Golgote. Popolnoma vsi, vsa in vse.

4 »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega.

5 On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Izaija 53:4-5).

Zakaj vem, da vse? Ker v Psalmu 103:1-5 praviš:

Slávi, moja duša, Gospoda, vsa moja notranjost njegovo sveto ime.

2 Slávi, moja duša, Gospoda, ne pozabi nobenega dejanja njega,

3 ki odpušča vso tvojo krivdo, ki ozdravlja vse tvoje bolezni,

4 ki iz jame rešuje tvoje življenje, ki te krona z dobroto in usmiljenjem,

5 ki tvoja leta nasičuje z dobrinami; kakor orlu se obnavlja tvoja mladost.

 

John G. Lake je rekel: »Ne poskušaj, ampak zaupaj.«

https://www.youtube.com/watch?v=3jWYPpGKOdQ (Več video posnetkov na to temo).

Amen, ja Gospod Jezus, ne bom več poskušal ozdraveti, se trudil s svojo lastno močjo pridobiti ozdravitev, ampak Ti bom zaupal, da je to bilo že dokončano pred več kot 2024 leti.

Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha. (Janez 19:30).

Ko Ti zaupam, Gospod Jezus, in se Ti prepustim, neham poskušati biti ozdravljen, in ko to naredim, Ti Gospod Bog to veš. Božja ljubezen začne teči v moje življenje in me začenja ozdravljati, ter nadnaravno prenašati ozdravitev v moje meso (telo).

Želim Ti zaupati z vsem srcem, in se ne zanašati na lastno razumevanje, ampak Nate, ki usmerjaš mojo pot, in vso svojo vero vlagati Vate, namesto v to, kar bi jaz počel s svojo lastno močjo in trudom, s svojo veliko vero ali veliko nevero. Če sem osredotočen na svojo vero, sem vedno osredotočen nase, na svojo človeško »moč« in ne na moč vsemogočnega Boga.

 

5 Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj.

6 Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.

7 Ne imej sam sebe za modrega, boj se Gospoda (imej strah Božji) in varuj se hudega.

8 To bo zdravilo za tvoje telo, poživilo za tvoje kosti.

(Pregovori 3:5-8).

Svoje oči želim imeti uprte nate, Jezus, ki si dopolnitelj moje vere, na to, kar si mi povedal; DA SEM BILA PO TVOJIH RANAH OZDRAVLJENA. To je 100% resnica. To je absolutna resnica na vseh področjih, da sem ozdravljen po Tvojih ranah, Gospod Jezus. (Izaija 53:4-5; 1 Petrovo Pismo 2:24).

Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. (Hebrejcem 12:2a).

Bog Oče, pomagaj mi verjeti, kakor verjame majhen otrok. On samo preprosto verjame in zaupa. Želim imeti otroško vero vate Gospod Bog in v Tvoje dokončano delo zame na križu.

Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze. (Pregovori 3:5-6).

 

Gospod Bog, zaupam Ti, da Ti usmerjaš moje korake po Svoji Besedi. Ti si rekel v Svoji Besedi, da sem ozdravljen po Tvojih ranah. Nič več mi ni potrebno poskušati biti ozdravljen, ali se truditi biti ozdravljen, ampak samo verjeti, da sem že ozdravljen, verjeti Vate, Gospod Bog in v to, kar si že naredil, kar si že rekel in Ti zaupati z vsem srcem, ne zanašajoč se na svojo lastno razumnost.

 

Moje telo, moj um, moji občutki pravijo, da sem še vedno bolan. Še vedno me boli in zadnji pregled v laboratoriju je pokazal določeno stanje krvi. Zdravnik pravi to in ono, toda jaz se ne bom zanašal na to, ampak na to, kar pravi Bog v Svetem pismu: »Po Njegovih ranah si bil ozdravljen.«

 

Če bom gledal na svoje občutke, na svoje telo ali na svoj um, na zdravniške izvide, bom mislil da nimam vere, da sem še vedno bolan in to se mi lahko dogaja večino življenja. Toda jaz želim svojo vero postaviti na Besedo Boga in ne na občutke ali na to, kar pravijo ljudje.

 

Če si mi Ti Gospod Bog povedal, da sem po Tvojih ranah že bil ozdravljen, Ti bom zaupal, da je tako, da je res, kar praviš. Verjamem, da je zaupanje ključno. Preprosto zaupal bom vate, za vse, kar delaš v meni in v mojem življenju. Zaupal Ti bom za vse, kar delaš v meni, na meni, v mojem življenju in skozi mene. Sem spada tudi financiranje.

 

Zaupam Vate, zato odlagam vse poskuse in prizadevanja, da s svojim lastnim trudom pridobim svoje ozdravljenje, ne pa po Gospodu, ki je zame že storil vse.

 

»Gospod, ne bom več poskušal, da bi nekaj delovalo, kar se mi zdi, da ne deluje, samo zaupal Ti bom, zaupal v to, kar praviš v Svoji Besedi. In Tvoja Beseda  pravi, da sem bil po Tvojih ranah že ozdravljen. Zato Ti bom samo zaupal, da je to, to.«

 

Vem, da si Ti Bog, ki ne more lagati. (Tit 1:2). Ti si Bog in ne jaz. Jaz sem ustvarjen po Tebi. Ti od mene ne pričakuješ da opravim svoje in Tvoje delo glede ozdravljenja, ki ga potrebujem. Oprosti mi, ker sem do sedaj tako delal. Od sedaj naprej mi pomagaj razumeti kaj je moj del in kako naj ga opravim in da Tebi prepustim in zaupam Tvoj del. Ti nisi Bog, ki bi lagal. Zaupam Ti. Zato pravim; »Gospod, verjamem, da je Tvoja Beseda Resnica. Zaupam Ti, da je res tako, kot praviš. Zaupam Ti.«

 

Celotno Sveto pismo govori o veri. Besede PREPRIČANJE, ZAUPANJE IN VERA SO ZDRUŽENE V ZAUPANJU TEBI, BOG, V TVOJE DELO IN V TVOJE BESEDE.

 

Ozdravljenje se zgodi po milosti tako kot odrešenje, ne iz del, da se nebi hvalil: »Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil,  čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč odrešeni. Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Efežanom 2:4-5; 8-9).

 

Tako odrešenje, kakor ozdravitev, kakor osvoboditev je Božji dar; brezplačen Božji dar.

JAZ TI ZAUPAM, DA SI TO ŽE STORIL IN NE BOM SE TRUDIL PRIDOBITI NEKAJ, KAR JE ŽE MOJE, KAR MI ŽE PRIPADA.

 

Ko se s svojo lastno močjo trudim delati oziroma pridobiti si ozdravitev, dejansko opravljam delo za svojo lastno ozdravitev, če pa za svojo ozdravitev delam, to ni več brezplačen dar.

 

Ozdravljenje sem si prizadeval pridobiti s svojo lastno močjo, prizadevanjem, namesto, da bi to sprejel z zaupanjem, ker je Bog zame že naredil. Kajti ko si prizadevam, a mi ne uspe, sem razočaran nad Božjo Besedo in nad Bogom. Nisem se zavedal, da ne morem doseči ozdravljenja s tem, ko preberem dovolj stihov o ozdravljenju, ko izmolim dovolj in prave molitve k Tebi, ko Te količinsko dovolj časa slavim, ali preberem dovolj poglavij v Svetem pismu, itd.

 

Sedaj vem, da je iz moje strani popolnoma dovolj, da Ti zaupam in da verujem, da si že storil, kar potrebujem. Zato sedaj vem, da mi ni potrebno nič drugega kakor da Te ljubim, da hodim vsak dan skupaj s Teboj, da imam osebni odnos s Tabo, Gospod.

 

Ti praviš v Svoji Besedi, da znanje napihuje, ljubezen pa izgrajuje. (1 Korinčanom 8:1b).

 

Oče, želim se zaljubiti v Tvojega Sina Jezusa Kristusa vsak dan znova in znova. On mi pravi v Svoji Besedi: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.« (Janez 15:5).

 

Pomagaj mi Oče, da bom z otroško vero ljubil Tebe, Tvojega Sina in Svetega Duha. Ti praviš v Svoji Besedi: »Toda on daje večjo milost, zato Pismo pravi: Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« (Jakob 4:6).

 

Zato se bom uprl lastnemu prizadevanju in moči, da si pridobim ozdravitev, da bi delal nadnaravne stvari brez Boga.

 

Do sedaj sem se trudil, da bi vse v mojem življenju, vključno z mojim krščanskim življenjem delovalo, ker se jaz trudim in si prizadevam, da se to zgodi. Ti, Gospod pa praviš: »Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša.« (1 Petrovo pismo 5:6).

Vse želim predati Tebi. Vso skrb za ozdravitev želim predati Tebi, Gospod Bog in se bom od sedaj naprej zanašal Nate, ker Ti skrbiš zame. »Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.« (1 Petrovo pismo 5:7).

 

To je vsakodnevni proces, da tečem k svoji prvi ljubezni, Jezusu. Bog želi, da vsak dan umiram sebi. To pomeni, da se vse manj zanašam nase in vse bolj na Boga. Vsak dan se želim zanikati, vzeti svoj križ in Ti slediti. Takrat bo Kristusova moč kraljevala v meni.

 

Verujem, Gospod Bog, da me boš Ti povzdignil ob Svojem času. Ko bom jaz Tebi predal svoje težave, šele takrat jih boš ti prevzel. »Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.« (Hebrejcem 12:2).

 

Isto velja za ozdravljenje. Ko boš Ti videl, da priznam svojo nemoč, da mi ne uspeva narediti, kar lahko narediš samo Ti, boš Ti to naredi v Svoji moči. Dokler pa se bom jaz trudil to narediti sam, boš ti čakal, da odneham. »Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog, vzvišen med narodi, vzvišen na zemlji.« (Psalm 46:11).

 

Ko bom to storil, bo prišel Božji počitek, mir, ljubezen; sad Svetega Duha.

 

VERA DELUJE Z LJUBEZNIJO

 

Sedaj vem, da če hočem več vere, ne iščem več vere temveč vsak dan bolj in bolj obnavljam in utrjujem svoj odnos s Teboj, Jezus, v ljubezni. Od tu izvira prava vera. Ljubezen proizvaja pravo zaupanje. Če zaupam vate z vsem srcem, potem mi ni težko verjeti, da je tisto, kar si napisal v Tvoji Besedi, resnično.

 

Jaz lahko zaupam ali Vate, ali v zdravnike, ali vase, ali v kaj drugega. Lahko zaupam v svoj trud, v svoja dejanja, v zdravila, v svojo vero, ali v svojo nevero, ali v to, ali sem že proklamiral dovolj svetopisemskih stihov za ozdravljenje, ali ne, ali sem že prebral dovolj poglavij v Svetem pismu, ali ne, ali sem Te že dovolj slavil, ali ne.

 

V RESNICI POTREBUJEM LE OTROŠKO VERO, DA SPREJMEM, KAR SI TI ŽE NAREDIL ZAME, SAJ NE MOREM BITI OZDRAVLJEN IZ SVOJIH DEL.

 

»Želim zaupati vate. Gospod Bog, z otroško vero, pomagaj mi.«

 

Verujem, da bodo takrat prišle solze iz ljubezni do Tebe, Jezus, do Tebe, Bog Oče in do Tebe Bog Sveti Duh, ker me ljubiš takšno kakršna sem. Ti mi daješ počitek. Ko počivam ne delam. Ne morem hkrati počivati in delati. Nič več se ne bom trudil, ne bom delal stvari Kraljestva s svojo lastno močjo. Jaz se zanašam na Tvojo moč, Gospod Bog.

 

»Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli z vsemi svetimi doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti.« (Efežanom 3:17-19).

 

Ko sem napolnjen z vso Božjo polnostjo ne morem več biti bolan. Ko sem zaljubljen v Boga in napolnjen z Njegovim Duhom. Želim biti odvisen od Tebe, Gospod Bog, ti predan popolnoma, z otroško vero.

Verujem, da če me bo napadel hudič, se boš ti boril zame, če se bom zanašal nate. To se lahko zgodi, ko sem jaz šibek in Ti močan v meni. Rekel bom: »Pomagaj mi, Gospod!«

 

Drugi se bodo borili s svojo lastno močjo, dokler ne bodo omagali. Ti nam pomagaš šele po tem, ko se ponižamo in priznamo, da brez Tebe ne moremo storiti, kar lahko storiš le Ti. Ti nam pomagaš, ko priznamo svojo nemoč, svojo šibkost.

 

NI NAM POTREBNO BITI POPOLN, DA BI BOŽJA MILOST DELOVALA V NAS IN SKOZI NAS.

 

In ko bom to storil, bom iz dneva v dan boljši in boljši, ker se bom zanašal na Božjo milost. Ta milost teče skozi ljubezen. Sveto pismo je ljubezensko pismo Boga meni, ki mi pomaga rasti v spoznanju Božje ljubezni, milosti in dobrote, ko ti lahko zaupam, ko mi v Božji Besedi govoriš, da sem po Tvojih ranah že bil ozdravljen in Ti bom verjel.

 

 

»Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke.« (Hebrejcem 13:8).

 

»Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.« (Jeremija 29:11).

 

»Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Galačanom 2:20).

 

»Daj mi zjutraj zaznati svojo dobroto, saj vate zaupam! Daj mi spoznati pot, po kateri naj hodim, kajti k tebi vzdigujem svojo dušo!« (Psalm 143:8).

 

Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« (Matej 22:37).

 

Prebral bom Tvojo Besedo in ji brezpogojno zaupal. Po Tvojih ranah sem bil ozdravljen. Božja Beseda ni zapletena. Razume jo lahko vsak otrok.

 

»Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil. Približajte se Bogu in se vam bo približal. Umijte si roke, grešniki, in očistite si srca, vi, ki ste v duši razdvojeni.« (Jakob 4:7-8).

 

Tega ne morem narediti jaz v svoji lastni moči. Jaz se ne morem sam boriti proti hudiču. Bog se bori zame. Tega ne delam sam s svojo lastno močjo. Jezus Kristus se bori zame. Ne živim namreč jaz, ampak Jezus Kristus živi v meni in skozi mene. Zato je moj jarem lahek.

 

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Matej 11:28-30).

 

Jaz Te bom slavil, Gospod, prepeval ti bom hvalnice, ker Te ljubim.

 

Kateri Oče nebi rad pomagal Svojim otrokom? Toda če Oče vidi, da želimo narediti vse sami, bo čakal na nas toliko časa, da spoznamo, da brez Njega ne moremo narediti ničesar, da ne moremo priti nikamor, kamor si prizadevamo priti s svojo lastno močjo. BOG OČE BO ČAKAL, DA PRIDEMO DO KONCA SEBE, POTEM BO ON STOPIL NA SCENO.

 

Kako lahko zaupam Tebi, da sem ozdravljen, ko imam bolečine, a Te ne poznam osebno in nimam zaupanja vate? Rekel bom: »O, Bog, tega ne zmorem, toda Ti zmoreš. Tebi ni nič nemogoče. Potrebujem Te. Potrebujem Tvojo pomoč. Ti mi lahko daš mir, ki presega vsak um, mir, ki prihaja od Svetega Duha.

 

Želim iskati Tebe, moj Zdravnik in ne to, kar mi lahko daš, OZDRAVLJENJE. Ne bom več postavljal voza pred konja. Sedaj vem, da vera deluje po ljubezni. To je odnos. Želim biti tam s Teboj. Želim preživeti čas s Teboj. Moj Ljubljeni.

 

https://www.youtube.com/watch?v=HyRoPRRTMSY