Nevenka - JAZ SLUŽIM BOGU, KI JE BOG ČUDEŽEV

 

JAZ SLUŽIM BOGU, KI JE BOG ČUDEŽEV

 

 

 

 

4.9.2024, sem bila ob 11. uri naročena na kontrolo, na Hematološkem oddelku. Pred odhodom sem se odločila natisniti še nekaj pričevanj o ozdravljenju, tudi tistega, kjer me je Bog ozdravil od hudega in bolečega dermatitisa na desni roki.

 

https://pridemkmalu.blogspot.com/2021/11/ozdravljenje-ozdravljenje-dermatitisa.html

 

Ker sem v nedeljo v skupnosti vedela, da bom imela v naslednjem tednu možnost za pričevanje ljudem, sem vzela nekaj knjižic: »Poglej kaj dela Bog« V molitvi sem se izročila Bogu, v veri, da mi bo On dal priložnost za oznanjevanje in pričevanje. V torbico sem dala Gideonovo Sveto pismo, da ga bom tam brala in v drugo vrečko nekaj knjig in pričevanj, ter se odpravila proti bolnišnici. Od doma sem odšla pol ure prej.

V bolnišnici se preko računalnika registriram in ugotovim, da bom imela pregled zgoraj, v tretjem nadstropju v dnevni bolnišnici. Prej sem morala hoditi v pritličje, v drugo ambulanto. Tukaj, kamor hodim sedaj mi je bolj v redu, boljše vzdušje in večja možnost za pogovor z ljudmi.

Grem do sestre in jo prosim, če bi mi lahko dala pregledat tudi stanje ščitničnih hormonov, če mi bo že vzela kri za hematološko preiskavo. Najprej se je izmikala in ni hotela narediti tega, ter si izmislila kar nekaj izgovorov, jaz pa sem vztrajala, in na koncu koncev se je odločila, da mi ustreže. Stvar je v tem, da mi v zdravstvenem domu dajo pregledati le TSH, v bolnišnici pa tudi T4 in T3.

Vzela mi je kri in zelo sem se začudila, ker je šprico napolnila tako hitro. Namreč za stanje, ki mi ga kontrolirajo je značilno, da kri zelo počasi teče, ker je bolj gosta. Izmerila mi je tudi pritisk, in je bil kar visok, vendar sem sestri obrazložila, da sem šla v 3 nadstropje peš – po stopnicah.

Nato sem se usedla nazaj v čakalnico, kar opazim, da tako sestre; bile so tri, kakor vsi pacienti, ki so prišli, so imeli čez usta masko. Na omarici v bližini je bila škatla z maskami, da jo je vsak lahko vzel, če je hotel. Čeprav mi jo je sestra ponujala, je nisem vzela. Rekla sem ji: »Ne bojim se okužbe, in vem kaj storiti, če jo dobim.« Malo čudno me je pogledala, a rekla ni nič.

Ko tako sedim, pacientov je bilo malo, grem do ene gospe, da ji povem o ozdravljenju, ki mi ga je dal Gospod. Odklonila je pričevanje in rekla: »Gospa, verujem v Boga, ampak me res ne zanima.« Mislila sem si, v redu.

Usedem se nazaj in pravim Gospodu: »Ali mi boš dal priložnost, da delim Evangelij in pričevanja z ljudmi?« Zelo žalostna sem, ko me ljudje zavrnejo, pa ne zaradi mene ampak zaradi njih, ker vem, da so zavrnili Gospoda Jezusa in možnost, da bi bili odrešeni.

Zraven mene je sedela gospa stara blizu 90 let, a z njo nisem mogla podeliti nič. Enostavno sem vedela, da bo odklonila.

Nato je vstopil starejši Gospod, kasneje skozi pogovor sem ugotovila, da živi v Straži in da celo pozna enega od naših bratov v cerkvi. Ko se je usedel, je takoj odprl Slovenske novice in začel brati.

Rekla sem mu; »Kako zelo sva si različna. Vi berete žalostne vesti, jaz pa Veselo vest.« Obrnil se je k meni in se začel opravičevati, češ med čakanjem moram nekaj prebrati, da čas mine hitreje.

Jaz pa mu pravim: »Imam nekaj boljšega za vas in vzamem iz vrečke knjigo, Poglej kaj dela Bog, ter dve pričevanji, o mojem prihodu k Jezusu in o ozdravljenju dermatitisa na moji roki. 

Takoj je zložil časopis in vzel v roke ponujeno pričevanje, ter ga začel z zanimanjem gledati in brati. Ko je nehal brati, sem mu rekla: »Glejte, doma pa lahko preberete še to knjigo. Tukaj je še mnogo več pričevanj. Takoj jo je vzel, vzel iz torbice stekleničko z vodo in v torbico potisnil knjigo s pričevanji.  Nato sva se pogovarjala naprej, medtem ko si je tudi on natikal masko.

Po tem je v čakalnico vstopila mlajša, visoka in močno zagorela gospa in takoj si je šla natakniti masko, ker je bila močno prehlajena. Usedla se je poleg mene, med menoj in gospodom, s katerim sem se pogovarjala do takrat. Zelo močno je kašljala. Tudi njej sem dala pričevanje o ozdravljenju od dermatitisa in ji pokazala mojo zdravo in brezhibno desno dlan. Takoj je začela brati pričevanje. Kasneje sem ji hotela dati še knjigo, a jo je odklonila. Pogovor smo nadaljevali v troje.

Medtem je spet začela močno kašljati. Rekla sem ji: »Lahko molim za vas?«

»Lahko, seveda.«

Položila sem eno roko na njen vrat, odzadaj in zapovedala kašlju da odneha v imenu Jezus, ter zapovedala ozdravljenje v imenu Jezus. Od takrat ni niti enkrat več zakašljala.

Medtem so mimo mene prišle sestre, ki so odhajale na malico kar v njihovem nadstropju. Tudi njim sem pokazala nazoren prikaz ozdravljenja, ki ga je naredil Gospod na moji roki.

Rekla sem: »Glejte, zato se ne bojim virusov, ker imam Boga, ki dela čudeže. Njemu ni nič nemogoče.« Pogledale, na hitro prebrale in mi dale pričevanje nazaj. Verjetno niso vedele, če ga lahko obdržijo.

Nato me je poklical zdravnik v svojo ordinacijo. Že pred tem sem pripravila knjigo s pričevanji, da mu jo dam. Ko sem vstopila je bil zelo prijazen. Rekel je: »Gospa, pri vas je stanje še vedno isto. Ni nobenih sprememb na slabše. Vene-punkcija ne bo potrebna.

Položim knjigo na njegovo mizo in izvlečem ven moje pričevanje o ozdravljenem dermatitisu in on ga takoj vzame v roke in začne pozorno brati. Pogleda eno stran, pogleda drugo stran, tretjo, nato četrto, in mi pravi: »Ja gospa, popolnoma verjamem v to.« In začne mi govoriti stihe in primere iz Svetega pisma, v Lukovem Evangeliju.

Waw, sem si mislila, »pa ta človek bere Sveto pismo!«

Nato sem mu rekla: »Ali vidite? Zato verujem, da je Bog moj zdravnik in zato se ne bojim nobene bolezni, ker vem, da jih je že vzel nase. On je naš Zdravnik. Vem tudi, da imam za seboj mnogo bratov in sester, ki molijo tudi zame, zato vem, Bog se bo proslavil skozi to ozdravljenje.«

Nato se je pohvalil: »Vem to, Gospa, jaz sem VSAK DAN PRI MAŠI.«

In mu pravim: »to je pa pohvalno, glede na to, da danes malokdo veruje v Boga.

Poslovila sem se od zdravnika in mu zaželela blagoslov, ter odšla do sestre, ki mi je sporočila, da bodo izvidi prišli na dom po pošti.

Nato sem rekla: »Glejte, tukaj imam še eno knjižico, sedaj jo dajem vam, pa si jo podelite med seboj.« In jo je vzela.

Poslovila sem se od gospoda v čakalnici in mu rekla: »Verjamem, da se bomo še videli«,  on pa se je nasmehnil, in odšla. Odšla sem vriskajoč v svojem srcu, ker mi je dal Gospod priložnost, za oznanjevanje in pričevanje na Hematološkem oddelku.

Ponovno sem šla v pritličje peš in nato mimo vratarja ven.

Zunaj na klopci sem zagledala mladega moškega. Tako rekoč mladeniča z močno povito nogo, ki jo je položil na klop. Pred sabo je imel knjigo. Sklonila sem se k njemu in ga vprašala kaj bere. Pokazal mi je naslovnico in tam je pisalo: »Moje ime je smrt.«

Nato sem mu rekla: »Jaz imam za vas nekaj veliko boljšega«, in iz vrečke potegnem knjigo, ter iz nje pričevanje o ozdravitvi. Pokazala sem mu svojo čisto, popolnoma obnovljeno dlan in mu povedala, da mi jo je ozdravil Bog v katerega verujem.

»Preberite si knjigo in pričevanja doma, vam bo v blagoslov in v vzpodbudo.«

Nato sem ga vprašala: »Kaj je z vašo nogo?«

In odgovoril je: »Žile so mi pobrali ven.«

Ali lahko molim za vas?

»Lahko.«

In položila sem eno roko na spodnji del njegove leve noge in molila za ozdravljenje in obnovo vseh žil v tej nogi.« V tem času se je že izza mene pripeljala z avtom  njegova žena, da ga pobere v avto in odpelje domov.

Nato sem šla proti koncu stavbe bolnišnice, na parkirišče in vidim tam gospo, ki jo je pripeljal mož. Držala se je hodalice. Vprašala sem jo kakšne probleme ima in odgovorila je, da jo boli levi kolk.

»Ali lahko molim za vas?«

»Seveda lahko«, čeprav je bila videti nemalo presenečena. Položila sem desno roko na njen levi kolk in zapovedala da izgine vsa otrdelost in da se zgodi obnova kolka v imenu Jezus. Nato je šla ona proti bolnišnici, jaz pa proti domu.

Ko sem hodila preko Westrove ulice, sem šla mimo gospoda, ki sem mu že večkrat pričevala, a se v njem žal še ni zgodilo nič, kar bi ga pritegnilo k Resnici, ki je Jezus Kristus.

Tudi njemu sem hotela pričevati o mojem čudovitem Zdravniku, misleč, mogoče se tokrat njegovo srce nagne h Gospodu. Toda žal je rekel le: »Veste, me ne zanima.«

Bilo mi je zelo hudo, ker vem kaj ga čaka, in to mu tudi povem, a on vedno pravi: »Kar bo, pa bo.«

Ko sem prišla v blok sem pozvonila pri moji sosedi, ki živi pod menoj. Ona ne veruje, čeprav sem ji že večkrat pričevala in hotela moliti zanjo, ampak vztraja pri svojem.

In ko je odprla, sem ji dala pričevanje o ozdravitvi od dermatitisa, ji pokazala čisto in zdravo dlan, ki je bila nadnaravno ozdravljena od vsemogočnega Boga, ki je Zdravnik, nato pa sem se poslovila od nje.

 

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Marko 1:15).

 

Rekel jim je:

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!

Kdor bo sprejel vero (Jezusa Kristusa) in bo krščen, (v vodi kot je bil krščen Jezus), bo rešen, (bo imel zagotovilo, da bo po smrti, če bo vztrajal v Njem, večno z Bogom v Nebesih) , kdor pa ne bo sprejel vere, (Jezusa Kristusa), bo obsojen.  

Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, (Jezusa Kristusa), bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu (v imenu Jezus), bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«

Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala. (Marko 16:15-20).

Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja.

(1 Janez 5:12).

 

Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja.(Rimljanom 10:9-10).

 

Nevenka