Potovanje v veri in
ozdravljenje
Michael H. Yeager
Tam sem bil, podoben Mojzesu, na videz
obdan z nepremostljivimi ovirami. V Mojzesovi zgodbi, ki jo najdemo v Exodusu
14, so bili Izraelci zajeti v precep med Rdečim morjem in Egipčani. Podobno kot
Mojzes sem spraševal Boga: »Kaj naj storimo v tako grozljivih okoliščinah?«
Bog se je Mojzesu odzval s
preprostim, a globokim vprašanjem: »Kaj je v tvoji
roki?« (2 Mz 4:2). Mojzes je
držal palico, Božjo besedo, dvorezni meč Duha, simbol Božje oblasti. To
srečanje me je zelo nagovorilo, osvetlilo Božanski potencial, ki leži speč v mojih
rokah. Spoznal sem, da je ozdravljenje moje, čeprav sem bila odrešen komaj
mesec dni.
Razmislite o posesivni
odločnosti, ki jo otroci razkazujejo nad svojimi igračami. Morda ste bili priča
bratom in sestram, ki so bili zaprti v silovitem vlečenju v zaradi na videz
nepomembne igrače. Pa vendar se borijo z zobmi in nohti, kar odmeva z refrenom:
»Moja je!« in to večkrat. Ta silovita vztrajnost je tisto, kar potrebujemo, da
ohranimo tisto, kar nam resnično pripada.
Apostol Pavel omeni ta borbeni
duh, ko izjavi: »Dober boj sem izbojeval, tek
dokončal, vero ohranil.« (2 Timotej 4:7). To je odmevalo z
mano, ko sem se spomnil lastne bitke z generacijskim prekletstvom artritisa v
družini.
Moja sestra je začela kazati
simptome artritisa v poznih dvajsetih letih. Kmalu zatem sem začel čutiti, da so
se v moje življenje prikradli isti simptomi. Ampak izbral sem drugačno pot.
Takoj, ko so se simptomi pojavili, sem se upiral z neomajno deklaracijo, »Ti
gnusni duh artritisa, ne moreš živeti v mojih členkih. Ne moreš živeti v mojih
rokah v imenu Jezusa.« To sem ponovil vsakič, ko se je bolečina
razplamtela, ko sem spomnil hudiča, da sem ozdravljen z Božjo milostjo.
Verjamem v Božjo zdravilno moč in spodbujam vas, da tudi vi posvojite ta duh
vere.
Vera se ne bori z ljudmi. Namesto
tega se zaplete v hud dvoboj s hudičem in vsem, kar nasprotuje Božji volji.
Vsake toliko se bolečina poskuša
prikrasti nazaj noter. Vendar odločno zavračam, da bi artritis vdrl v moje
telo, Tempelj Svetega Duha, kot 1 Korinčanom 6:19 izjavlja: »Mar ne veste, da
je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne
pripadate sebi,« Želim, da razumeš tole: Ne napadam te; izzivam tvojo nevero.
Podiram zidove poraza in šepetam, da svojih velikanov ne moreš premagati.
Namesto tega oznanjam, da imaš vero, in da je »večji
je tisti, ki je v tebi, kakor tisti, ki je na svetu« (1 Janez 4:4 KJV).
Želim, da zaupate v neomajne
Božje resnice, ker Bog ne more lagati in nič mu ne more spodleteti. Vse
negativne misli, ki nasprotujejo Bibliji, so samo laži iz peklenske jame. Moje
poslanstvo je, da vas prepričam v to resnico, da se boste lahko osvobodili teh
laži.
Morda misliš, da ne moreš
premagati skrbi, sovraštva ali poželenja. Ampak to so laži. Hudič ovekoveči te laži,
ker se boji trenutka, ko spoznaš, da jih lahko premagaš v imenu Jezusa.
Spomnite se besed apostola Pavla
v Filipljanu 4:13 KJV, »Vse zmorem v njem, ki mi
daje moč.« S tem istim
prepričanjem sem onemogočil artritis, ko se je skušal ukoreniniti v moje telo.
Moja ljubljena sestra se na
žalost ni soočila s svojim artritisom. Poskušal sem jo prepričati, da se temu
zoperstavi, vendar je bilo njeno trpljenje globoko zakoreninjeno. Njen glas je
omahoval od bolečine, opisovala je bolezen. Do tridesetega leta je bila prežeta
z bolečino, z njo je živela do odhoda, da bi bila pri petdesetih letih z
Jezusom. Nekoč tipkarica, sposobna impresivnih 160 besed na minuto, so bili njeni
zadnji dnevi preživeti s prsti ukrivljenimi kot kremplji, njeno telo pa je bilo
pretreseno od bolečine. Njeno trpljenje mi je pripeljalo solze v oči. Čeprav se
je njeno potovanje končalo v nebesih, je bilo tlakovano s trpljenjem.
Kljub bolečini, ki jo je
pretrpela moja sestra, je bila grenka resnica, da se ti ni treba pozdraviti, da
greš v nebesa. Ampak zakaj bi prenašali nepotrebno trpljenje, če lahko
zahtevamo ozdravljenje, ki je upravičeno naše? Ključno je verjeti v moč in
oblast Jezusa Kristusa, kot je obljubljeno v Svetem pismu. In s tem
prepričanjem uveljavljamo svojo oblast in zahtevamo zmago nad našimi nadlogami,
tako kot jo je Mojzes nad Rdečim morjem.
Verjeti ni pasivno dejanje; je
dinamično, močno oznanjevanje vere. Ko stojiš na robu svojega Rdečega morja, se
zaveš moči v svojih rokah, skozi vero v svojem srcu v Kristusa in moč Duha, ki
živi v tebi. To je zgodba naše vere in našega ozdravljenja. To je zgodba o
zmagi v soočenju s porazom, o zdravljenju v soočenju z boleznijo in o veri, ki
premaga svet.
S tem znanjem stoj trdno, bori se
dobro in pogumno izjavi: »Večji je tisti, ki je v meni, kot tisti, ki je na
svetu.«
Zapomnite si, da vera ni
značilnost peščice izbrancev; je v vsakem izmed nas, in čaka, da se prebudi in
osvobodi. Če misliš, »preprosto nisem takšna oseba,« je vprašanje, zakaj. Zakaj
nisi takšna oseba? Če gre za vprašanje vere, ti zagotavljam, da prebiva v tebi.
Bistvo vere je neomajno
prepričanje, da Kristusova moč leži v vas, ki vas opolnomoči, da kljubujete vsemu,
kar bi prišlo proti vam. Tako kot se lahko boriš za tisto, kar je tvoje, se
lahko boriš proti tistemu, kar ti ne pripada, kot bolezen, skrb in obup.
Ta boj ni običajen; je sveti upor
proti vsemu, kar nasprotuje Božji volji. Orodja za to bitko niso fizična,
temveč duhovna. Biblija je vaše vodilo, vaša prepričanja so vaš oklep, vaše
izjave o veri pa so vaše orožje.
Dejansko je vera lahko silovita,
neusmiljena in celo kljubovalna, ko se postavi proti šepetom dvoma in strahu.
Nikoli pa ne pozabite, da se ne vojskujemo proti ljudem, ampak sile, ki želijo
ovirati Božjo voljo in našo vero.
Te bitke niso samotarske; ne bojujemo
se sami. Stojimo združeni, tako s svojimi soverniki kot z Božjim Duhom, ki nas
krepi. Ta enotnost nas opolnomoči, da se soočimo s svojimi velikani, da
premagamo svoje ovire in da po Kristusu zahtevamo zmago, ki je naša.
V veliki shemi življenjskih bitk
ne pozabite, da vera ni v zmagi ali porazu; gre za to, da se trdno soočimo s
težavami in se spominjamo, kdo smo v Kristusu. Gre za to, da zmagujemo, ne v
naši moči, ampak skozi Božjo moč.
Preuredimo svoj pogled in pogumno
zaživimo svojo vero. Naše borbe niso namenjene temu, da nas zlomijo, ampak da
nas oblikujejo. Zaradi Kristusove moči v nas smo močnejši od okoliščin.
Zato vas pozivam, da se ne
predajte stiskam; namesto tega jim napovejte vojno. Imaš oblast, moč in pogum,
da jih premagate zaradi Duha, ki živi v vas. Čas je, da zaživite svojo vero
močno in pogumno, s tem pa manifestirate Kristusovo moč v svojem življenju.
Zapomnite si: »Otroci, vi ste od
Boga in ste jih premagali, ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu.«
(1 Janez 4:4). Sprejmi vero, ki je tvoja, in sprosti moč v sebi, da premagaš
svoje nadloge, tako kot je Mojzes na Rdečem morju in kot sem jaz ob začetku
artritisa.
Nadaljujmo to pot vere, korak za
korakom, bitko za bitko, ki bo naša vera naše orožje in vodi nas Božja beseda.
Nikoli ne pozabimo, da naš boj ni drug proti drugemu, ampak proti silam, ki se
v našem življenju skušajo zoperstaviti Božji volji.
Ko potujete naprej, lahko to
storite z neomajno vero in vztrajnim duhom, vedoč, da »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4:13). To je tvoje potovanje, tvoj
boj in tvoja zmaga. Naj te vodi vera, tvoj pogum te opolnomoči in tvoja zmaga
navdihuje tiste, ki pridejo za tabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar