Michael M. Yeager - NERAZUMLJENA MOČ PONIŽNOSTI V KRISTUSU

 

Nerazumljena Moč ponižnosti v Kristusu

 

 

Michael H. Yeager

 

 

Nekoč se je sestra v Kristusu odzvala na mojo objavo s komentarjem, ki se mi je zdel zmoten.

 

»Ne žalujem zaradi nesvetosti v sebi,« je rekla, »ker v Kristusu ne čutim nobene obsodbe. Sem novo bitje, stari jaz je izginil. Zaupam mu, da mi bo dal moč, ki jo potrebujem, da premagam vsako nesvetost v sebi. Njegova svetost mi vsakodnevno zagotavlja vse, kar potrebujem za premagovanje brezbožnosti. Temu služi njegova milost — da se ne počutimo več obsojene v prisotnosti našega Očeta.«

 

To razumevanje, čeprav ga delijo mnogi, je zmotno. Mi, ki prebivamo v Kristusu, žalujemo za lastno ne-svetostjo in za tistimi, ki ga še ne poznajo. Zavedamo se, da nas njegova milost in ljubezen nenehno rešujeta pred lastnimi pomanjkljivostmi. Medtem ko se vsakodnevno predajamo za njegov namen, nam On še naprej zagotavlja tisto, kar potrebujemo. Odmevajoče besede Jezusa Kristusa: »Ne joči za mano,« tudi mi, ko hodimo v Njegovi moči, prenehamo žalovati zaradi sebe. Svojo žalost osredotočamo na tiste, ki ostajajo v temi.

 

V Svetem pismu vidimo, da: »Ni obsodbe za tiste v Kristusu Jezusu, ki ne hodijo po mesu, ampak po duhu.«

 

Priznavam transformativno moč Kristusove žrtve. Toda ko stojimo v njegovi sveti navzočnosti, postane umazanost našega lastnega mesa preveč očitna. To spoznanje nas žene k pravi ponižnosti in predaji, napolni nas s hvaležnostjo in spodbuja globoko ljubezen. Ta resničnost nas poganja, da ponižno hodimo pred našim Bogom.

 

Kakor pravi Job 15:15-16: »Glej, on ne zaupa svojim svetim, v njegovih očeh še nebesa niso čista. Koliko manj, kdor je ostuden in pokvarjen, mož, ki pije krivico kakor vodo!«

 

Poglej Razodetje 3:17, kjer Jezus naslavlja cerkev: »Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag.«

 

Nekateri trdijo, da poznajo Boga, vendar njihova dejanja govorijo drugače. Zares ko stojimo pred Gospodom nas ponižuje do samega jedra. Prav v tem trenutku predaje lahko Bog resnično dela čudeže v našem življenju.

 

Omogoča nam, da obrodimo njegov sad in odražamo njegovo slavo, ne zanašamo se več nase, ampak vanj polagamo svoje zaupanje. To je lepo spoznanje, tako kot 2 Korinčanom 3:17 navajata: »Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda.«

 

Po ponovnem rojstvu, napolnjenem z duhom in v ognju za Gospoda, sem doživel božanski obisk. Gospodov angel me je prepeljal v nebesa (pa naj bo v telesu ali duhu, ne morem reči). Stal sem pred Božjim prestolom na steklenem morju, popolnoma preplavljen z Njegovo svetostjo, v strahospoštovanju in pretresljivi prisotnosti. Padel sem kot pokošen, nezmožen govoriti, se premikati ali misliti. V Njegovi prisotnosti sem bil nič.

To ne zanika ljubezni, dobrote, milosti in veličine Boga. Raje poudarja, da nas kljub naši nevrednosti rešuje, ljubi in osvobaja. Ne gre za to, kdo smo mi, ampak kdo je On!

 

Z besedami Pavla v Filipljanih 3:13-15: »Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu. Zato vsi, kar nas je popolnih, imejmo to v mislih; če pa kaj drugače mislite, vam bo Bog razodel tudi to.«

 

Naše razumevanje naše pomembnosti v Kristusu mora ostati utemeljeno v ponižnosti.

 

Bistveno je prepoznati, da medtem ko smo v Kristusu ustvarjeni kot nova stvaritev in ni obsodbe za tiste v Njem, to ne bi smelo roditi samozadovoljstva. Namesto tega bi morali biti vzpodbujeni k globljemu žalovanju zaradi svoje nepopolnosti in močnejši želji, da bi bili bolj podobni Njemu.

 

Poklicani smo, da ne hodimo v mesu, ampak v Duhu, in si dosledno prizadevamo premagati svojo zemeljsko ne-svetost. Naš vsakodnevni cilj bi moral biti, da se bolj polno predamo Bogu, da se naslonimo na njegovo milost in nadaljujemo z vzvišenostjo Boga v Kristusu Jezusu.

 

Zapomnite si, ko stojimo v njegovi sveti navzočnosti, se globoko zavedamo svojih pomanjkljivosti. Namesto da nas to vodi v obup, bi nas to zavedanje moralo voditi v ponižno in popolno predajo Bogu s tem, da nas požene na kolena.

 

Prav v tem stanju zlomljenosti in predanosti nas Bog lahko resnično uporabi za svojo slavo.

 

Naša samozavest naj počiva ne v nas samih, temveč v Njemu. Konec koncev ne gre za to, kdo smo, ampak za to, kdo je On. In ko bomo še naprej razumevali in sprejemali to globoko resnico, bomo bolj polno izkusili svobodo, ki prihaja tam, kjer je Gospodov Duh. Zato nadaljujmo, vedno segajmo po stvareh, ki so pred tem, vodene in opolnomočene z njegovo milostjo.