Thomas Sappington - OBSEDENOST Z DEMONI

 

Obsedenost z demoni

 

Thomas Sappington

 

 

OPREDELITEV

»Obsedenost od demonov« je izraz, ki se pogosto uporablja za prevod grškega izraza daimonizomai v Novi zavezi. Ta izraz opisuje različna stanja, tako fizična kot čustveno-duševno-psihološka, ​​za katere je vzrok opredeljen kot neposredni demonski vpliv. Zdravilo, ki sta ga uporabljala Jezus in zgodnja Cerkev za taka stanja, je bilo duhovno osvobajanje.

 

POVZETEK

Ta esej preučuje svetopisemsko terminologijo, povezano z »obsedenostjo z demoni«, preden razišče vrste simptomov, ki so povezani s tem pojavom v Novi zavezi. Na podlagi dokazov v evangelijih se trdi, da lahko »obsedenost z demoni« povzroči široko paleto simptomov, od katerih se mnogi praktično ne razlikujejo od simptomov, povezanih z »normalnimi boleznimi«, tj. boleznimi, ki so posledica življenja v padlem svetu. Na koncu je predlagano, da izrazi, ki niso »obsedenost od demonov«, natančneje opisujejo širok spekter stanj, ki jih lahko po podatkih iz Nove zaveze neposredno povzročijo zli duhovi.

 

Svetopisemska terminologija, povezana z »obsedenostjo od demonov

Izraz »obsedenost z demoni« se pogosto uporablja v angleških prevodih Nove zaveze, predvsem v sinoptičnih evangelijih, da se prenese pomen izraza daimonizomai. Poleg tega vzporednice med Matejevim evangelijem 8:28, Markom 5:2 in Lukovim evangelijem 8:27 nakazujejo, da izraza »z nečistim duhom« ( en pneumati akathartō ) in »imeti demona« ( echōn daimonian ) veljata za podobna v pomenu (prim. Marko 1:23/Lk 4:33), tako med seboj kot tudi z daimonizomai. Zdi se, da ti izrazi nakazujejo prisotnost demonov ali nečistih duhov, ki imajo določeno stopnjo rednega ali občasnega in škodljivega vpliva v človekovo življenje. Matej 8:28 , Marko 5:2 in Luka 8:27 nakazujejo, da izrazi »z nečistim duhom« ( Marko 1:23 / Luka 4:33 ), nakazuje, da ti demoni poznajo in priznajo Jezusovo gospodstvo.

 

Simptomi »obsedenosti z demoni«

Simptomi, povezani z »obsedenostjo od demonov«, se zelo razlikujejo od enega do drugega opisa osvobajanja. Po eni strani lahko to stanje povzroči simptome, ki jih je težko razlikovati od simptomov bolezni, ki so preprosto posledica življenja v padlem svetu. Določena poročila se nanašajo na nezmožnost govora, ne glede na to, ali je omenjena sama (Mt 9:32-33/Lk 11:14), skupaj s slepoto (Mt 12:22-23) ali pa jo spremljajo občasni napadi in nezmožnost poslušanja (Mr 9,14-29). Poleg tega Matej 17:14-20 vsebuje splošno sklicevanje na napade, ki so povezani z »velikim trpljenjem.« Matt. 9:32-33 / Luka 11:14 ), skupaj s slepoto ( Mt 12:22-23 ) ali jih spremljajo občasni epileptični napadi in nezmožnost slišati ( Mk 9:14-29 ).  

 

Po drugi strani pa se srečamo tudi s primerom gadarenskih demonov v Mateju 8:28-34, ki je vzporeden z poročili o Gerasenskih demonih v Marku 5:1-20/Luka 8:26-39. V tem primeru simptomi demonskega vpliva posnemajo hudo psihološko ali psihiatrično motnjo, ki vključuje srditost (Mt 8:28), družbeno izolacijo (tj. življenje med grobovi – Mt 8:28; Mk 5:2; Lk 8: 27), bivanje na gorah (Mr 5,5), »demon žene človeka v puščavo,« (Lk 8,29), golota (Lk 8,27), samopoškodovanje (Mr 5,5) in pretirano moč. (Marko 5:3; Luka 8:29).Matej 8:28-34 , ki je vzporeden z poročili o gerazenskem demonu v Marku 5:1-20 / Lukežu 8:26-39 . V tem primeru simptomi demonskega vpliva posnemajo hudo psihološko ali psihiatrično motnjo, ki vključuje srditost ( Mt 8:28 ), socialno izolacijo (tj. življenje med grobovi – Mt 8:28 ; Mk 5:2 ; Lk 8: 27 ), bivanje na gorah ( Mr 5,5 ), »ki ga je demon pregnal v puščavo« ( Lk 8,29 ), golota ( Lk 8,27 ), samopoškodovanje ( Mr 5,5 ) in pretirana moč ( Marko 5:3 ; Luka 8:29 ).

 

Podatkov, zbranih iz štirih glavnih sinoptičnih poročil in več manjših referenc, ki opisujejo simptome »obsedenosti z demoni« in osvobajanja, ne bi smeli obravnavati kot izčrpne narave, saj povzetki izjav in odlomki jasno kažejo, da je bilo osvobajanje redna značilnost Jezusovega služenja in navsezadnje tudi služba njegovih učencev (Mt 4,23-25; 8,16-17; 10,1, 5-8; Mk 1,21-34, 39; 3,9-12; 6: 6b–7, 12–13; Lk 4:31–41; 6:17–19; 7:21; 9:1–2,6).

Pravzaprav je ta služba skupaj s poučevanjem, pridiganjem in ozdravljenjem skupaj sestavljala štiri glavne vidike Jezusove službe. Kljub temu podatki v sinoptičnih poročilih in sklicevanju na »obsedenost od demonov« in duhovnem osvobajanju kažejo, da so simptomi »obsedenosti od demonov« lahko zelo različni. Iz tega razloga je omembe vredno, da je Jezus lahko razlikoval stanja, ki so bila posledica padca človeštva (ki so bila obravnavana s čudeži ozdravljenja), od stanj, ki so bila povzročena z neposrednimi demonskimi vplivi (kar je zahtevalo osvobajanje). Dokazi iz povzetkov in odlomkov to zelo jasno kažejo. Mt 4:23-25; 8:16-17; 10:1, 5-8 ; Mk 1:21-34, 39; 3:9-12; 6:6b-7, 12-13; Lk 4:31-41; 6:17-19; 7:21; 9:1-2,6 ).

 

Razlikovanje »obsedenosti z demoni« od drugih stanj, povezanih s padcem

Glede vprašanja, kako je Jezus je znal razlikovati med tema dvema vrstama stanj; dokazi v sinoptičnih evangelijih (zlasti Luku) nakazujejo,

Prvič, da Jezusa vodi Duh pri sprejemanju te pomembne odločitve. Ko je Jezus citiral Izaija 61:1-2 v sinagogi v Nazaretu, mu je prav njegovo »maziljenje« z Duhom omogočilo, da je prinesel sporočilo svobode in osvoboditve v eshatološkem jubileju, ki se je začel v njegovi službi. Po Duhu je bil sposoben »… oznanjati dobro novico ubogim, svobodo zapornikom, povrnitev vida slepim in osvoboditev zatiranim« (Lk 4,18-19), kar prav tako lahko izvajajo Jezusovi učenci danes, ki so na novo rojeni po Duhu.

Nato je Jezus po grajanju ljudi iz Nazareta takoj odšel v Kafarnaum, kjer je s svojimi dejanji začel opravljati službe, ki so bile omenjene v Izaiju 61:1-2.

Osvobodil je človeka, ki je bil »obseden od demonov« v sinagogi (Lk 4,33-35),

ozdravil Simonovo taščo vročine in po koncu sobote ozdravil »vse, ki so imeli različne vrste bolezen« (Lk 4,40).

Prav tako je navedeno, da so po njegovi službi »iz mnogih ljudi prišli demoni« (Lk 4,41).

Skratka, po Duhu je bil sposoben zaznati razliko med primeri, ki so zahtevali čudež ozdravitve, in tistimi, ki so zahtevali duhovno osvobajanje, ter jih ustrezno obravnaval.

Poleg vloge Duha pri razločevanju razlike med obema vrstama pogojev, povzetki in odlomki nudijo tudi nekaj smernic. Pomagajo nam razbrati zmešnjavo situacij, s katerimi se je soočal Jezus, ko so množice drle naprej in iskale pomoč za svoje ljubljene. V takem kontekstu nekateri odlomki kažejo, da so se duhovi spontano odzvali, ko so bili soočeni z Jezusovo navzočnostjo in oblastjo.

Marko 3:10 nam na primer pravi: »Veliko jih je namreč ozdravil, zato so vsi, ki so jih zadele nadloge, silili za njim, da bi se ga dotaknili.« Kadar koli so ga nečisti duhovi videli, so padali pred njim …« (prim. Lk 4,40, kakor tudi odziv duha na Jezusovo prisotnost v Mk 9,20).

V tovrstnih primerih je prisotnost »obsedenosti demonov« jasno označena z reakcijo nečistih duhov na Jezusa in vse, kar je preostalo, je bilo, da jim je izdal avtoritativno zapoved, naj odidejo.

Drug pristop k razločevanju, ali je stanje posledica padca ali prisotnosti neposrednega demonskega vpliva, je mogoče zaznati v osvobajanju dečka z »nemim in gluhim duhom« v Mateju 17:14-21/Marku 9:14. -29/Lk 9:37-43a. Glede dečkovih simptomov njegov oče neposredno pove, da ima »nemega duha«, tj. duha, ki ga je oropal govora.

Kasneje v poročilu Jezus duha naslavlja s »ti nemi in gluhi duh«, kar nakazuje, da je dečka oropal ne le sposobnosti govora, ampak tudi sposobnosti slišanja. Ni izrecno navedeno, ali je bila nezmožnost govora in slišanja stalna ali se je pojavila le, ko ga je duh občasno zagrabil. Vendar poimenovanje demona kot »nemega in gluhega duha« nakazuje, da je bilo to njegovo primarno delo v fantovem življenju, in nasprotje med to izjavo in Markom 9:17, »… kjer koli ga zgrabi,« nakazuje, da je bila fantova nezmožnost slišati in govoriti bolj stalna, medtem ko so bili njegovi napadi verjetno občasni.

Jasno pa je, da je dečkov oče opazil namig o demonskem izvoru sinovega stanja, in sicer, da so se napadi običajno pojavljali, ko je bil v bližini ognja ali vode, kar je zanj nakazovalo zlonamerni namen, tj. »da bi ga demoni uničili.« Omeniti velja, da se Jezus ni strinjal z očetovo oceno sinovega stanja, in sicer, da so se napadi običajno zgodili, ko je bil deček v bližini ognja ali vode, kar je nakazovalo na zlonamerni namen.  

Služenje ljudem, ki so jih prizadeli »demonski duhovi«

Ne glede na to, ali se osredotočimo na poročila o ljudeh, ki so bili osvobojeni »obsedenosti z demoni«, ali na povzetke izjav in odlomkov, nas dokazi v Novi zavezi vodijo do istega zaključka. Najpogostejše zdravilo za »obsedenost z demoni« je preprosta uporaba duhovne avtoritete, ki jo je Gospod podelil Kristusovim sledilcem; vsem Božjim otrokom, ki so rojeni od zgoraj, po Duhu.

To se doseže z izdajo ukaza demonskemu duhu v imenu Jezusa, da naj zapusti osebo, kar je običajno precej učinkovito.

Jezus je opozoril na učinkovitost svoje službe osvobajanja kot dokaz, da je Božje kraljestvo prisotno, čeprav v svoji slovesni obliki (Mt 12:28), v njegovi službi, zato učinkovitost osvobajanja v njegovem imenu ne bi smelo presenetiti njegovih učencev.  

V Apostolskih delih vidimo nadaljevanje te vrste službe zgodnjih kristjanov. Eden od namigov za razumevanje tega dokaza je v povzetku odlomka v Apostolskih delih 5:12-16, kjer je zapisano: »Po rokah apostolov se je dogajalo veliko znamenj in čudežev med ljudmi; in vsi so se enodušno zbirali v Salomonovem stebrišču. Od drugih se jim nihče ni upal pridružiti, ljudstvo pa jih je zelo cenilo. Vse bolj je rastlo število mož in žená, ki so verovali v Gospoda. In tako so prinašali bolnike na ceste ter jih polagali na ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega izmed njih. Tudi iz krajev v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje in prinašali bolnike in takšne, ki so jih mučili nečisti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni.«

Ta povezava med »znamenji in čudeži« ter »ozdravljenjem in odrešitvijo« je ponovno poudarjena v Filipovi službi v Samariji (Apd 8,4-13), kjer je Filipova služba jasno predstavljena kot primer službe vernikov, ki so bili razkropljeni po vsem svetu, Judeje in Samarije. To je jasno iz gibanja od splošne izjave o »razpršenih vernikih« v vrstici 4 do posebnega primera Filipa v vrsticah 5–13.

Jasno je, da niso samo apostoli izvajali osvobajanja, da bi se spopadli z »obsedenostjo od demonov«.

Potem je tu seveda še Pavlovo služenje v Efezu (Apostolska dela 19), kjer je »Bog delal izjemne čudeže po Pavlu«, zlasti čudeže ozdravljenja in izganjanja hudiča (19:11-12). Apostolska dela 5:12-16 , kjer je zapisano: »Apostoli so naredili mnoga znamenja in čudeže med ljudmi« (v. 12). Nato Luka v 15. in 16. vrstici pojasni, da se je stavek nanašal predvsem na ozdravitev in osvoboditev, karkoli je bilo mišljeno z »znamenji in čudeži«.

Glede na dokaze do te točke bi moralo biti očitno, da sta dve kritični predpostavki, ki se pogosto pojavljata v zahodnem krščanstvu, in sicer

1) Da je »obsedenost z demoni« običajno dramatične in ekstremne narave, in

2) da je »obsedenost z demoni« manj pogosta, so neutemeljeni.  

Najboljši prevod izraza Daimonizomai

Nekatera vprašanja, povezana s pojavom »obsedenosti z demoni«, so povzročila razlike v mnenjih celo med kristjani, ki verjamejo v avtoriteto in nezmotljivost Svetega pisma. Eno od teh vprašanj je, kako naj prevedemo besedo daimonizomai.

Večina angleških prevodov, pa tudi mnogi biblični učenjaki in teologi uporabljajo izraz »je demonsko obseden«, da prenesejo pomen tega izraza. Vendar veliko piscev, vključno s številnimi, ki izvajajo osvobajanje kot del svoje splošne službe, trdi, da je izraz preozek v pomenu, kar daje bralcu vtis, da so vsi primeri »obsedenosti z demoni« ekstremne narave, kar ni res.

In da bi bile zadeve še bolj zapletene, so nekateri uvedli razliko med »demonskim zatiranjem«, ki običajno označuje demonski vpliv od zunaj na osebo, in »demonsko obsedenostjo«, ki se nanaša na demonski vpliv, ki je po naravi običajno hujši zaradi dejstva, da duh prebiva v osebi, ki je »obsedena«.

Jasno je, da so ti različni pristopi vodili v slepo ulico znotraj krščanskih skupnosti, zato so osvobajanje popolnoma opustili.

Ko iščemo pot naprej, moramo razmisliti o razmeroma raznoliki naravi simptomov, povezanih z izrazi Nove zaveze, in sicer daimonizomai (»obseden z demonom«), oziroma »pneumati akathartō« (»z nečistim duhom«) in »echōn daimonian« (»imeti demona«), in se vprašati, ali bi bila večina angleško govorečih bralcev nagnjena k povezovanju tako širokega spektra simptomov z »obsedenostjo od demonov«.

Glede na način, na katerega je bila »obsedenost od demonov« predstavljena na Zahodu, tako v tisku kot v žanru grozljivk, ki ga je začel Izganjalec hudiča leta 1973 in je bil prikazan v približno tridesetih filmih, ki so sledili, ni presenetljivo, da naše pojmovanje »obsedenosti z demoni« teži k skrajnosti, ki nima popolnoma nič z resničnostjo.

Zanimivo je, da se to ne razlikuje od koncepta »obsedenosti z demoni«, ki ga ima veliko ljudi, vključno s številnimi kristjani, v večinskem svetu.

Glavna razlika je v tem, da je za mnoge ljudi v večinskem svetu »obsedenost od demonov« res zelo resnična, medtem ko je za mnoge ljudi na Zahodu, vključno s številnimi kristjani, »obsedenost od demonov« le teoretična možnost. (Na žalost ljudi, ki trpijo pod demonskim zatiranjem, a jih nihče ne osvobodi).

Kam nas torej to vodi? Morda je bolj natančno kot »obsedenost z demoni« v smislu komuniciranja celotnega prikaza tega pojava v sinoptičnih evangelijih nekaj podobnega »podvržen demonskemu vplivu« ali »podvržen demonskemu zatiranju«.

Drug pristop bi bil uporaba dobesednega prevoda drugih izrazov, ki so v sinoptičnih evangelijih povezani z daimonizomai in so približni sinonimi zanj, namreč »z nečistim duhom« ali »imeti demona«. Zdi se, da je ta pristop izboljšava v primerjavi z nadaljnjo uporabo »obsedenosti z demoni« in alternativnim pristopom uporabe izraza »demoniziran«, kar bi lahko bralce precej zmedlo.

 

NADALJNJE BRANJE

Eno najbolj koristnih knjig o »obsedenosti z demoni« je izdal učenjak Nove zaveze Clinton Arnold. Medtem ko prvi del njegove knjige, 3 ključna vprašanja o duhovni vojni, ponuja bralcu odlično razpravo o duhovnem bojevanju, kot ga doživljajo vsi kristjani, drugi del njegove knjige odgovarja na vprašanje: »Ali je kristjan lahko obseden z demoni?« V tem razdelku se Arnold ukvarja ne le z naravo obsedenosti z demoni, temveč tudi z vprašanjem, ali lahko »obsedenost z demoni« izkusijo samo nekristjani ali tudi kristjani. Njegov zaključek je, da izraz »obsedenost z demoni« pomeni lastništvo, kristjani pa ne morejo biti v lasti demonov, saj so bili odkupljeni s Kristusovo krvjo in pripadajo Gospodu. Vendar pa lahko kristjani v tem življenju izkusijo različne stopnje in vrste demonskega zatiranja in v določenih primerih jim je služba odrešitve lahko v veliko pomoč.