DUHOVNO VSTAJENJE
Charles Spurgeon
.jpg)
Pridiga št. 2554
PRIDIGA, NAMENJENA ZA BRANJE NA GOSPODOV DAN, 30.
JANUARJA 1898.
V KAPELI NEW PARK STREET, SOUTHWARK, NA VEČER GOSPODOVEGA DNE, 18. NOVEMBRA 1855.
In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!« (Janez 11:43-44).
MORDA bi morala biti legitimna tema tega govora po
takem besedilu vstajenje mrtvih. Lazar je umrl – ležal je v grobu. Na povabilo
svojih sester jih je prišel obiskat Jezus Kristus in njegov obisk je izpolnil
dvojni namen, tolažiti žalujoče in obnoviti mrtve. Blagoslovljena in odlična
tema bi bila, če bi se za kratek čas posvetili čudežem vstajenja. To bomo
storili za nekaj trenutkov, nato pa bomo prišli do glavne teme tega večera, ki
se bo bolj nanašala na duhovno vstajenje od duhovne smrti, kot na tisto naravno
vstajenje, ki se bo postopoma zgodilo nad nami vsemi.
Samo dejstvo, da je Lazar prišel iz svojega groba,
potem ko je tam ležal štiri dni in je njegovo telo že zaudarjalo, a ga je iz
groba poklical mogočni Jezusov glas, je za nas dokaz, da bodo mrtvi vstali ob Jezusovem
glasu na zadnji veliki dan. Vsak kristjan verjame, da bo prišlo do vstajenja
mrtvih, toda na žalost večina od nas velikega nauka o vstajenju ne poudarja kot
tako pomembno, kot bi moralo biti. V starih časih so apostoli oznanjali
vstajenje kot povzetek in vsebino evangelija. Kamor koli je Pavel šel, vemo, da
je govoril o vstajenju mrtvih – in potem so se mu »nekateri posmehovali«. Ampak zdaj, če
govorimo o pokojnem stanju umrlih, običajno govorimo o nesmrtnosti, ne o
vstajenju. Nesmrtnost so poznali že prednamci, pred prihodom evangelija.
Verjeli so v nekakšno nesmrtnost, vendar vstajenje nikoli ni prišlo v misli
poganov. Mnogi med njimi so verjeli v nesmrtnost duše. Tisti, ki so bili razsvetljeni
z močnim razumom ali ostanki starodavne tradicije, so verjeli, da duša ne umre,
ampak živi naprej v prihodnjem stanju. Toda nesmrtnost ni vstajenje! In
nesmrtnost duše se zelo razlikuje od krščanskega nauka o vstajenju telesa.
Verjamemo, da je duša nesmrtna in bo trajala večno, vendar verjamemo v nekaj
več kot to. Verjamemo, da je tudi telo nesmrtno! In da potem, ko bo to telo
posejano v grobu, bo ob Gospodovem dobrem času spet vstalo in bodisi preneseno
v nebesa, ali v večno ločenost od Boga.
Nauk o vstajenju od mrtvih pripada posebej krščanskemu
obdobju. Nikoli ga niso učili nobeni racionalisti ali filozofi. Morda bi razlagali
preselitev duš, vendar vstajenja telesa niso poznali. Toda mi kot kristjani
resnično verjamemo, da bo to telo, v katerem zdaj bivamo, čeprav mora umreti in
videti trohnjenje, vstalo iz prahu – da bo njegov pepel, čeprav bo zaužit na
pogrebnim grmadi, še vedno raztreseno v vetrove prišlo spet skupaj! Verjamemo,
da lahko naredite s telesom, kar hočete – ga razdelite, razpršite, zmešate –
Bog bo po ukazu svoje vsemogočnosti ponovno zgradil tkivo, da postane
prebivališče žive duše za vedno in za vekomaj. Tega si pravzaprav ne upamo
zanikati.
In oh, moji prijatelji, ali ni blagoslovljeno dejstvo,
da bomo znova vstali? Med svojim občinstvom vidim nekatere, katerih obleka gorja
nakazuje, da so izgubili prijatelja. Vidim nekatere, katerih zamrli obrazi mi
povedo, da so gotovo pokopali mamo ali očeta. Drugi, vem, so ljubljene dojenčke
položili v prah. Drugim so iz naročja odtrgali dragocenega moža ali ženo. Med
vami opazim nekatere, katerih obleka mi pove, da ste pred kratkim ovdoveli ali
izgubili enega nežno ljubljenega. Ah, ne obupajte, vi žalujoči! Tukaj je
dejstvo za vas—ne le, da se bosta vaša duša in duša vašega ljubljenega srečali
v večnosti—temveč da boste isto telo, ki ste ga oboževali, videli v nebesih, če
ste verniki! V nebesih te bodo gledale oči nežne in pobožne matere, ki te je
nekoč oblila s solzami! In roke tega pobožnega očeta, ki zdaj leži v grobu, ki
je nekoč položil svojo roko na tvojo glavo in te posvetil Gospodu, boš prijel v nebesih! Ne samo,
da bo duša tega dojenčka živela na veke vekomaj, ampak bo ponovno živelo
njegovo čudovito telo, ki vam je drago kot skrinjica, v kateri je bila duša
vašega otroka! To ne bo fiktivno vstajenje – ne bo nova rasa eteričnih bitij –
ampak bodo naša telesa dejansko naša.
In oh, moji bratje in sestre, če ste ostali brez vseh
svojih prijateljev – če so odšli v Jezusovi veri, jih boste spet videli! »Blagor mrtvim, ki odslej umirajo v Gospodu! Da, govori
Duh, odpočijejo naj se od svojih naporov; kajti njihova dela gredo z njimi.«
(Razodetje 14:13b).
Še bolj pa so blagoslovljeni: »Hipoma, kakor bi trenil
z očesom, ob glasu poslednje trobente. Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali
nepropadljivi in mi bomo spremenjeni.« (1 Kor 15:52). In na zemlji bomo videli
trupla tistih, ki smo jih nekoč ljubili. Tista telesa, ki smo jih nekoč tiho
gledali, ko so ležala v vsej togosti smrti, bomo videli oživljena in
poveličana! Ta smrtnik bo »oblekel nesmrtnost«. Ta podkupljiva bo »oblekla
netrohljivost.« Bilo je »posejano v slabosti« in jokali smo, ko smo ga videli
spuščati v grob – toda »vstalo bo v moči«. Bilo je »posejano naravno telo« in
čeprav bo »vstalo duhovno telo«, bo vendarle telo za vse namene, kot je bilo
prej. In kot takega ga bomo prepoznali
»O, sveto upanje! O, blaženo upanje, Ki ga je dala
Jezusova Milost; Upanje, ko minejo dnevi in leta, Vsi se srečamo v nebesih!« Ne v ločenem
obstoju zgolj duš, ampak tudi duš in teles!
»Tam, na zeleni in cvetoči gori, naše utrujene (telesa
in) duše bodo sedele in s prenašanjem radosti pripovedovale o trudu naših nog.«
Ah, ljubljeni, ali ni zaradi tega krščanstva vredno živeti?
Ali ne razsvetli groba z nadnaravnim sijajem – s tem razveseljujočim, s tem
veličastnim, s tem premočnim, s tem več kot naravnim, s tem nadčloveškim Naukom
o vstajenju mrtvih? Ne bom se ustavil, da bi si zamislil prizor - lahko bi vam
povedal o tihih grobovih in cerkvenih pokopališčih, pokritih s travo stoletja.
Lahko bi vam predstavljal bojišča, morda bi vam rekel, da slišite Jezusov glas,
ko se bo spustil z zvokom trobente in z izjemno veliko vojsko angelov, rekel: »Zbudite
se, mrtvi, in pridite na sodbo!« Ko zavpije: »Zbudi se!« Oči, ki so bile dolga
leta zasteklenele, se bodo odprle! Dolgo otrdela telesa si bodo povrnila
energijo in se postavila pokonci! Ne pokriti duhovi, ne fantomi, ne vizije,
dejanska bitja bodo vstala! Oni - iste osebe, ki so bile pokopane - pravi
moški, prave ženske. Mislim, da jih vidim, kako razbijajo pokrove groba,
odpirajo pokrove svojih krst in prihajajo ven. Ah, videli jih bomo in vsak zase
bo vstal. Vstali bodo Lazar, Marta in Marija – in ljubljeni, ki pripadajo nam –
za katerimi smo dolgo jokali, ko so odšli, nato pa se jih bomo veselili, kot da
so ozdravljeni!
Toliko o uvodnih pripombah glede vstajenja od mrtvih.
Zdaj pa se lotimo zadeve na drug način. Lazarjeva
smrt, njegov pokop v grob in njegova trohnelost so podoba in slika duhovnega
stanja vsake duše po naravi. Jezusov glas, ki kliče: »Lazar, pridi ven,« je
simbol Jezusovega glasu po njegovem Duhu, ki oživlja dušo. In dejstvo, da je
Lazar, tudi ko je bil živ, nekaj časa nosil svoja nagrobna oblačila, dokler mu
jih niso vzeli, je izjemno pomembno, kajti če to alegoriziramo, nas uči, da
tudi takrat, ko je duša oživljena v duhovno življenje, še vedno nosi nekaj
svojih grobnih oblačil, ki so raztrgana šele, ko Jezus pozneje reče: »Odvežite
ga in pustite.« Zato predlagamo, da se upoštevajo te tri točke. Prvič, smrtni spanec, v katerem leži vsaka duša po
naravi. Drugič, glas življenja – »Jezus je zaklical z močnim glasom: Lazar,
pridi ven.« In tretjič, delno suženjstvo, ki ga mora prenašati celo živa duša,
kar je označeno z Lazarjevim prihodom zvezanih rok in nog ter obraza, ovitega s
prtom.
I.
Najprej imamo torej tukaj DREMANJE SMRTI, v katerem vsi
ležimo po naravi.
Pojdi zdaj z mano, kristjan,
v »skalo, od koder si bil izklesan,« v »luknjo brezna« - v blatno glino – »od
koder si bil izkopan.« Pojdi z menoj v hišo smrti, kajti tam je nekoč ležala
tvoja duša, »mrtva v prestopkih in grehih.« Vemo, da so nekateri na tem svetu,
ki popolnoma zanikajo, da je grešnik res mrtev v grehih. Spominjam se, da sem
pred časom slišal pridigarja trditi, da čeprav Sveto pismo pravi, da so ljudje
mrtvi, to pomeni metaforično smrt – da niso resnično in dejansko mrtvi, ampak
samo metaforično. Vedno se rad držim metafore, ko je metafora. Nekateri ugledni
zdravniki v času Rowlanda Hilla so rekli, da takšnih bitij, kot so angeli, ni,
da so bile le orientalske metafore. »Prav dobro,« je rekel Rowland Hill, »potem
je bila to družba orientalskih metafor, ki so ob Kristusovem rojstvu pele 'Slava
Bogu na višavah.' Angeli so orientalske metafore? Nato je bila orientalska
metafora tista, ki je v eni sami noči pobila 185.000 vojakov Senheribove
vojske. Angeli so orientalske metafore? Potem je bila orientalska metafora
tista, ki se je prikazala Petru v zaporu, ki mu je strla verige in ga vodila
skozi ulice v svobodo. Res, je rekel gospod Hill, »te orientalske metafore so
čudovite stvari!«
Tukaj bomo poskusili
uporabiti isto pravilo. »Metaforično vas je oživil, vas, ki ste bili
metaforično mrtvi v prestopkih in grehih!« Odličen metaforičen evangelij! Potem
pa še: »Biti meseno misleč je metaforična smrt!«
Toda povedati vam moram, v čem je ta smrt. Obstajajo
različne stopnje življenja - razumite to za začetek. Obstaja življenje
rastline, ki ga kamen nima, zato je kamen mrtev. Obstaja življenje živali, ki
ga rastlina nima, in če bi govorili o živalskem življenju, bi rastlino lahko
opisali kot do te mere mrtvo. Potem pa spet obstaja duševno življenje - in ker
žival nima duha, bi lahko rekli, da je žival duševno mrtva. Potem obstaja
stopnja, ki presega dušno življenje človeka – duhovno življenje. Za brezbožnega
človeka sta samo dva dela - duša in telo. Za kristjana obstajajo trije – telo,
duša in duh. In kot bi bilo telo brez duše naravno mrtvo – tako je človek brez
duha, človek, ki ga ni zadela iskra Luči, imenovane Bog – je duhovno mrtev.
Kljub temu nekateri trdijo, da so ljudje, ki so brezbožni, duhovno živi. Daj,
grešnik, če tako misliš, se moram malo prepirati s teboj.
Najprej, če ste duhovno živi in lahko izvajate duhovna
dejanja, vas najprej vprašam, zakaj jih ne počnete zdaj? Nekateri moški
pravijo, da se lahko pokesajo in verjamejo, kadar hočejo, in tega ne verjamejo,
za to potrebujejo moč Duha. Potem, gospod, če lahko to storite in tega ne storite
- če si kdo zasluži prekletstvo, ste to vi! In po vaših lastnih dokazih, če je
kak kotiček Pekla bolj vroč kot drugi, bi vas morali postaviti tja!
Naslednja stvar, ki ti jo moram povedati, o grešnik,
je to—praviš: »Nisem mrtev; imam duhovno življenje in lahko molim, se pokesam
in verujem.« Naj vprašam, ali ste to poskusili narediti? Ali rečeš »da«? No,
potem vem, da boš priznal, razen če boš lagal pred Bogom, da si ugotovil svojo
nesposobnost! Nikoli še ni bilo človeka, ki bi si prizadeval iskreno moliti pred
Bogom, vendar je čutil, da nekaj zatira njegovo predanost. Ko je prišel pred
Boga v agoniji krivde, vpil za usmiljenje, se je včasih počutil, kot da ne more
moliti, kot da ne more izreči niti ene besede! Ali nihče od vas ne ve, kaj
pomeni biti v takem stanju, da ne morete moliti, da ne morete verjeti, da se ne
morete pokesati? Ko položiš roko na srce in rečeš: »O Bog, moje srce je trdo!
Želim si, da bi se stopilo! Ne morem ga zlomiti« ? Ko bi molil, ali ne čutiš,
da je tvoje srce daleč stran, da tava po svetu? Najboljši način za dokazovanje
človekove nezmožnosti je, da ga nagovorite, da nekaj naredi. Ko je mladenič
rekel: »Vse to sem izvrševal od svoje mladosti,« je Jezus, samo da bi ga
preizkusil, rekel: »Pojdi in prodaj vse, kar imaš.«
Ah, ljubljeni, ko nas je Bog pripeljal k Sebi, smo se
borili v molitvi in ga rotili – in navsezadnje so nas učili, da mora moč za vse duhovno prihajati od
Boga, kajti bili so določeni časi in obdobja, ko nismo mogli več molili, kot nebi mogli
poleteli v nebesa! Ko ne bi mogli verjeti več, kot nebi mogli vzeti luno v
roke! Obljube nismo mogli izpolniti. Nismo se mogli spopasti niti z eno
skušnjavo. Počutili smo se nemočne, izgubljene, mrtve. Grešnik, povem ti, mrtev
si glede vseh duhovnih zadev in mrtev boš vedno, če boš prepuščen sam sebi – in
nikakor se ne moreš odnesti v nebesa! Edina suverena volja in Božja moč vas
morata poživiti, sicer ne morete storiti nič drugega kot grešiti. Niti
pravičnih dejanj niti prihoda k Jezusu nikoli ne morete narediti sami, s svojo
lastno močjo.
Ampak mislim, da slišim nekoga reči: »Nič ne morem
narediti, usedel se bom, kjer sem, in se bom sprijaznil s tem, kar sem.« Kaj?
Ali boš sedel, ko bo pekel plamtel pred tabo, ko bo jama zevala pred tvojimi
nogami, ko ti bo prekletstvo strmelo v obraz, ko bo Bog jezen nate, ko bodo
tvoji grehi tulili v visoka nebesa v obsodbo? Ti pa boš kar sedel? Povem vam,
da ne morete in ne boste si upali sedeti. Sedeti? Prav tako bi lahko človek
sedel na tisti strehi, ko okoli njega gori plamen! Prav tako bi lahko odplaval
po brzicah, da bi ga takoj razletelo na koščke! Ah, če govoriš o sedenju, mi
daš najboljši dokaz na vsem svetu, da si »mrtev v prestopkih in grehih«, kajti
če ne bi bil mrtev, bi začel vpiti: »O Bog, poživi me! O Bog, daj mi življenje!
Vem, da sem mrtev! Čutim, da ne morem storiti ničesar, a Ti si obljubil, da boš
naredil vse zame. Čeprav sem manj kot nič, imaš vsemogočnost, da mi daš
življenje.«
Ali ne vidiš, Človek, da te prepuščam, da bi te
Kristus pobral? Ali ne vidiš, da te ponižujem, da ne pogineš, ne zato, da bi te
poteptali v prah, ampak da bi kakor pšenično zrno padel v zemljo in umrl, potem
pa bi bil oživljen in obrodil sad? Nič ne more človeka tako dobro pripeljati v
stanje življenja kot če bi uspel doseči, da bi moji poslušalci, vsi in vsi,
prepoznali, priznali in začutili, da so v stanju duhovne smrti in popolnoma
nemočni, bi potem lahko imel upanje zanje - kajti noben človek se ne more
izpovedati sam biti mrtev in vendar zadovoljno sedeti – vpil bo po božanski
milosti in prosil Boga, naj ga reši te smrti, vendar si obljubil, da boš
naredil vse zame. Čeprav sem manj kot nič, imaš vsemogočnost, da mi daš
življenje.«
Toda eno stvar vam še moram povedati, preden zapustim
to točko, in to je, da je brezbožni človek nekaj več kot mrtev. Je kot Lazar,
ki leži v svojem grobu. Se spomniš tistih domačih besed, ki jih je Marta rekla
Jezusu? Prevedeni so v navaden saški jezik in upam si trditi, da je hebrejščina
prav tako ekspresivna: »Gospod, zdaj že smrdi: mrtev je že štiri dni.« Da,
bratje in sestre, in to je stanje vsakega brezbožnega človeka – ni le mrtev,
ampak je v Božjih očeh postal tudi povsem pokvarjen! Tukaj so nekateri, na
katere bi lahko pokazal v tem trenutku, ki vedo, kaj mislim, ko rečem, da ne
samo stokajo pod občutkom duhovne smrti, ampak se počutijo kot smrad v svojih
nosnicah in tudi v Božjih.
Sprašujem te, ubogi obsojeni grešnik, Ali živi ali
obstaja na tem svetu večja nadloga od tebe? Vem, da boste rekli: »Ne, morda
obstajajo še druge umazane in gnusne stvari, vendar čutim, da sem najbolj
gnusna inkarnacija umazanije, ki je lahko obstajala. Nisem vedno mislil, da sem
tak, zdaj pa mislim tako. Čutim, da nisem preprosto mrtev in nemočen, ampak se
počutim žaljivo do sebe, tako da bi si želel, da bi lahko pobegnil od sebe. In
počutim se žaljivo, še več, do Boga - popolnoma odvratno do Njega.«
No, potem, če se tako počutite, ste dovolj nizki, kajti
ravno takrat, ko se začnemo kvariti, kot se je zgodilo z Lazarjevim telesom, in
mi, tako kot Marta, smo za to, da opustimo vse kot brezupno, da Jezus Kristus pokliče
kot takrat: »Lazar, pridi ven!«
Zdaj vidite, v kakšno sem naredil svojo kongregacijo.
Nekateri med vami ste živi – Bog vas je poživil. Toda kar zadeva vas, nocoj
stojim v ogromni katakombi in povsod okoli mene so mrtve osebe – v galeriji in
spodaj – moški in ženske, ki so duhovno mrtvi!
II. Toda zdaj prihaja čudežni proces, GLAS ŽIVLJENJA.
Jezus je rekel: »Lazar, pridi ven.«
Nato začnemo s tem čudežnim procesom, ko rečemo, da je
bilo življenje Lazarju oživljeno takoj. V grobu je ležal Lazar mrtev in smrdeč.
Jezus je glasno zaklical: »Lazar, pridi ven.« Ne beremo, da je med časom, ko je
Kristus izrekel besede, in ko je Lazar prišel iz svojega groba, minil več, kot
trenutek! Duši ni bil potreben trenutek, da se je prebila v Lazarjevo telo,
niti temu telesu ni bilo treba odlašati, da bi spet oživelo! Torej, če Gospod
nagovori človeka in ga poživi v duhovno življenje, je to hipno delo. Nekateri
od vas stojijo tam, na videz živi, vendar čutite, priznavate,
priznavate, da ste mrtvi. No, če ti nocoj spregovori Gospod, ti pride življenje v hipu, v enem
samem hipu! Moč Božje milosti se kaže v tem, da človeka spreobrne takoj in na
mestu! Utemeljitev ne traja več ur – utemeljitev je narejena v trenutku!
Regeneracija ne traja več ur – regeneracija se opravi v sekundi. Rodimo se in
umremo, naravno, v trenutku. In tako je tudi z duhovno smrtjo in duhovnim
življenjem – ne zavzameta nobenega časovnega obdobja, ampak sta končana takoj,
ko Jezus spregovori! Oh, če bi moj Učitelj nocoj jokal: »Lazar, pridi ven!«
tukaj ni Lazarja – čeprav pokritega s prtom pijanosti, zavezanega s pasom
prisege ali obdanega z ogromno kamnito krsto zlih navad in hudobije – ki ne bi
razbil te krste in iz nje prišel živ človek!
Toda pozor, niso bili učenci, ampak Jezus tisti, ki je
rekel: »Lazar, pridi ven.« Kolikokrat sem si prizadeval, da bi te pridigal, če
je bilo mogoče, v življenje – a tega ni bilo mogoče storiti. Spominjam se, ko
sem ob različnih obdobjih pridigal po deželi in včasih tudi tukaj, da je vsa moja
duša trpela zaradi ljudi – vsak živec v mojem telesu je bil napet in lahko bi
izjokal svoje bitje iz oči in odnesel svoj cel okvir stran v poplavi solz - če
bi le lahko osvojil duše.
Kako oznanjujemo ob takih priložnostih! Kot da bi
imeli moške pred sabo, osebno, in bi se jih oklepali in rotili, naj pridejo h
Kristusu! Toda ob vsem tem vem, da še nikoli nisem oživel nobene duše in je
nikoli ne bom. In popolnoma se zavedam, da vse prošnje vseh živih Božjih
veleposlanikov ne bodo nikoli napeljale grešnika, da bi prišel k Jezusu, razen
če Jezus pride k temu grešniku!
Peter bi morda lahko dolgo jokal: »Lazar, pridi ven,« Lazar
pa se nebi premaknil niti za centimeter! Tudi Jakob ali Janez – toda ko Jezus to stori, je storjeno! Oh, ali to ne
zmanjšuje ponosa ministra? Kaj je on? On je uboga mala trobenta, skozi katero
trobi Bog, a nič drugega! Zaman trosim seme - od Boga je odvisna letina! In vsi
moji bratje v službi bi lahko pridigali, dokler ne bi bili slepi, vendar ne bi
imeli uspeha, če Duh ne bi spremljal oživljajoče Besede! In takrat je narejeno!
Toda, uboga duša, čeprav poslušalec tega ne zmore in
čeprav duhovnik tega ne zmore, te želim prepričati, če lahko, da te nocoj,
mrtvega kot si, Jezus lahko oživi. Naj izpostavim lik, ker to rad počnem.
Obstaja človek, ki pravi: »Živim 50 let v grehu in nocoj sem hujši kot kdaj
koli prej. Moje stare navade me vežejo po rokah in nogah in nimam upanja, da
bom rešen.« Zdaj, če nocoj, moj poslušalec, Jezus reče: »Lazar, pridi ven,« boš
prišel ven v trenutku! »Ne, ampak,« pravite, »sem pokvarjen.« Ah, ampak Kristus
je močnejši od vaše pokvarjenosti! Ali pravite, »mrtev sem«? Ne, ampak Kristus
je »življenje«. Ali pravite: »Zvezan sem po rokah in nogah in v temni ječi«?
Ne, ampak Kristus je luč v temi in bo razgnal mrak. Ti rečeš, morda: »Ne
zaslužim si tega,« toda Jezusu ni vseeno, da bi si zaslužil. Lazarjevo truplo
si ni zaslužilo ničesar! Bilo je gnilo in zaslužilo si je le, da ga kamen za
vedno pokriva. Jezus pa je rekel: »Odvalite kamen,« in oh, kakšen vonj je
prišel iz jame! In morda so nekateri, od katerih je Jezus Kristus morda nocoj
odvalil kamen – in morda stojijo ob svojih grobovih in se počutijo ostudne in
žaljive. Toda še vedno, moj poslušalec, ne glede na to, kako žaljiv si, Jezus
od tebe ne zahteva nobenih zaslug. Samo On mora reči: »Pridi ven,« in to noč
boš vstal iz svojega groba – in oživel boš v Kristusu Jezusu! O, naj naš Bog
prebudi mnoge mrtve duše, ki so morda prisotne, in jih oživi s svojim klicem: »Lazar,
pridi ven.« in to noč boš vstal iz svojega groba – in
oživel boš v Kristusu Jezusu! O, naj naš Bog prebudi mnoge mrtve duše, ki so
morda prisotne, in jih oživi s svojim klicem: "Lazar, pridi ven." in
to noč boš vstal iz svojega groba – in oživel boš v Kristusu Jezusu! O, naj naš
Bog prebudi mnoge mrtve duše, ki so morda prisotne, in jih oživi s svojim
klicem: »Lazar, pridi ven.«
Mislim, da slišim drugo osebo, ki pravi: »Ah, vendar
se bojim, gospod, da mi hudič ne bi dovolil, če bi mi rekli, naj pridem ven -
tako dolgo me je zatiral - poskušal me je obvladati in da me prisili, da še
vedno ležim v grobu! Čutim, da zdaj sedi na mojih prsih in odtehta vse moje upe
in pogasi vso mojo ljubezen.« Ah, ampak naj ti povem grešnik, v peklu ni
nikogar, ki bi bil tako mogočen, kot je Kristus v nebesih! Hudobni je v
Kristusovi moči in če ga boš le poklical – če ti je to noč omogočil le, da zastokaš
– bo zavpil k tebi: »Pridi ven,« in živel boš!
II.
Zdaj pa se za nekaj trenutkov obrnemo na zadnjo točko in to
je DELNO ZAVEZOVANJE.
Tudi ko je duša poklicana z božjo milostjo iz smrti v
življenje, pogosto dolgo nosi svoja
grobna oblačila. Mnogi moji dragi prijatelji se bojijo, da se niso spreobrnili,
ker niso kot gospod ta in ta ali gospa ta in ta – nimajo toliko vere in
zagotovila in ne vedo toliko kot drugi – zato se bojijo, da niso živi. Zanje
imam tolažilno besedo! Dejstvo, da je Lazar prišel ven v svojih nagrobnih
oblačilih, s prtom, ovitim okoli glave, nas uči, da mnogi od nas, čeprav smo
živi v Kristusu, še vedno nosimo svoja nagrobna oblačila.
Verjamem, da imajo mnogi Arminijci še vedno svoj
prtiček na glavi. To pomeni, da se niso povsem osvobodili zaupanja v delo, ki
ga je naredil Jezus, ko jih je poklical iz groba. Včasih so, ko so bili mrtvi,
verjeli v odrešitev po delih - zdaj ne, vendar imajo še vedno nekaj ostankov
svojih grobnih oblačil, ki visijo okoli njih. Niso še začeli verjeti, da je
odrešitev samo po suvereni milosti, vendar bodo nekaj del pomešali z njo.
Bojijo se, da bi jih navsezadnje Bog izgnal iz zaveze. Oh, ko bi jim le lahko
strgali prtiček! Ne bomo se prepirali z njimi, ne bomo jezni nanje - ampak
mislimo, da slišimo Jezusa Kristusa, ki nam pravi: »Odvežite jih in pustite
jih.« In poskušali bomo na vse načine, ki so v naši moči, s pridiganjem,
potegniti prtiček z njihovih oči in jim dovoliti, da vidijo, »svobodo izvolitve,
poznane po klicu«, popolno odrešitev, neprimerljivo varnost, razločevalno
milost, posebno odrešitev in vse tiste stvari, ki sestavljajo veliko moč
Jezusovega evangelija!
Vendar to ni tema, o kateri bi se želel ukvarjati z
vami, ker mislim, da je večina od vas izgubila ta prtiček z oči. Ko pa prvič
pridobimo duhovno življenje, koliko grobnih oblačil visi okoli nas! Človek, ki
je bil pijanec, čeprav postane živi Božji otrok, bo včasih ugotovil, da se ga
oklepajo njegove stare navade. Vem, da mnogi pijanci prenehajo s pijančevanjem,
toda ko so šli mimo bara, so mislili, da se za življenje ne morejo zadržati, da
ne bi vstopili. In pogosto so skoraj zašli in noge so skoraj zdrsnile. In
človek, ki je psoval, bo priznal, da so bili časi, ko so ostudne besede skoraj
prišle z njegovih ust - morda ne čisto - upam, da ne, vendar bo dovolj, da bo
pokazalo, da še nekaj svojih grobnih oblačil visi okoli njega. Poznamo moške,
ki so se vdajali drugim vrstam pregreh in grehov in kadar koli se je ponudila
priložnost, je obstajal stari občutek, da so vstali in rekli: »Pusti me, pusti
me,« in so si prizadevali pomiriti se, a komajda so bili dovolj močni. Nagrobna
oblačila so še vedno na njih. Ta grobna oblačila se bodo držala zelo tesno,
dokler se navada ne prekine. Verjamem, da ni živega kristjana, ki mu ne bi
ostalo nekaj drobcev nagrobnih oblačil in jih bomo, dokler ne ležemo v grob,
nosili s seboj.
Poglej ubogega Pavla. Kdo bi lahko bil bolj svet
človek od njega? Kljub temu je zavpil: »O nesrečen človek sem! Kdo me bo rešil
telesa te smrti?« Naj to potolaži in razveseli človeka, ki je prišel h
Kristusu, a se še vedno bori proti svoji pokvarjenosti. Morda njegova nevera
pravi: »Če bi bil božji otrok, ne bi imel teh hudobnih misli in nagnjenj.« Toda
naj vprašam, ali sovražite te misli in nagnjenja? Potem reci hudiču, ko te bo
naslednjič tako napadel, da laže, kajti to res ni znak, da nisi Gospodov, ampak
znak, da si Njegov, kajti če ne bi bil božji otrok , te stvari ne bi motile!
Ker pa si njegov otrok, se boriš proti njim.
Ta zlobna grobna oblačila se bodo včasih pokazala.
Poznamo nekatere, za katere se zdi, da se ne morejo znebiti svojega starega
jeznega temperamenta, dokler so živi. Božanska milost je njihova grobna
oblačila raztrgala na koščke. Ne pripnejo si povsem rok, a drobci še vedno
visijo okoli njih – in naši bratje in sestre, čeprav spreobrnjeni, se včasih še
vedno zdijo nagnjeni k temu, da so vroči in ostri. In tu in tam se srečamo s
primeri, celo v Cerkvi, nekaterih bratov in sester, ki se ne morejo povsem
obvladati – še vedno imajo na sebi nekaj svojih grobnih oblačil. Ne mislite, da
govorim zato, da bi vas oprostil ali opravičil – skušam vas potolažiti. Morda
ste duhovno živi s temi grobnimi oblačili na sebi, če se borite proti njim in
jih poskušate sleči. A če jih ljubiš, niso tvoja grobna obleka, ampak vaša živa
oblačila — opravljate delo svojega očeta — in imeli boste njegovo plačilo! Če
menite, da so vaši grehi huda obleka in se jih želite znebiti, čeprav ne morete
premagati vseh svojih grehov in pokvarjenosti, ne bodite prestrašeni – zaupajte
Kristusu! Čeprav grobna oblačila še vedno visijo okoli vas, še vedno zaupajte
Njegovemu usmiljenju in Njegovi Milosti, kajti sčasoma bo Jezus Kristus rekel: »Odvežite
ga in pustite.«
Najprej smo se rešili ene slabe navade, nato pa še
druge. Ves čas svojega življenja čutim, da nosim s seboj nekaj svojih grobnih
oblačil – oblačilo, ki me obremenjuje, in greh, ki me najlažje prizadene.
Ampak, mimogrede, (morda bo šele jutri, lahko pa čez mnogo let – morda boste
nekateri molili zame, da bo minilo mnogo let – vendar ne vem, zakaj bi si tega
želeli, ampak , mimogrede), prišel bo čas in Kristus bo rekel: »Odvežite ga in
pustite.« Vidim enega, ki leži na svoji postelji - oči gledajo navzgor v nebo,
utrip je šibak in redek - težko diha, telo razpada. Kaj vse to pomeni? Kajti,
to je odpenjanje žic kletke in čez nekaj časa, ko bosta bolezen in bolečina
opravili svoje delo, bo Kristus rekel: »Odvežite ga in izpustite.« Spominjam
se, da sem slišal brata duhovnika, ki mi je pripovedoval o smrtni postelji
svoje pobožne sestre. Ko je bila zelo blizu smrti, je rekla: »Za trenutek me
usedite,« in so tudi storili. Nato je rekla: »O! da je bila dana zadnja beseda,
Odveži me in pusti, da se dvignem v nebesa, In zavijem se v Boga.«
Čez trenutek ali dva je padla nazaj. Bog je rekel: »Odveži
jo in izpusti.« Oh, kako se bodo razveselili naši breztelesni duhovi, ko bo Bog
rekel: »Odvežite jih in pustite jih.« Zdaj smo vklenjeni - takrat bomo svobodni!
Takrat bo naš duh letel hitreje od bliskajoče strele! Takrat jih bo zaneslo
naprej, hitrejše od severnih viharjev ali južnih vetrov! Poleteli bomo navzgor
k našemu Bogu in za vedno bomo osvobojeni vsega, kar nas zdaj stiska, kajti Bog
bo rekel: »Odvežite jih in pustite jih.«
In zdaj misel ali dve, dragi poslušalci, da
zaključimo. Preden bo Bog rekel: »Odveži ga in izpusti,« se spomni, da si moral
imeti življenje. Zdaj prihajam k tej zadnji slovesni preiskavi. Koliko nas ima
nocoj na tem mestu življenje? Kako pogosto se zgodi, da pridigamo našim ljudem
z vso dušo in močjo, pa tega nihče ne vzame k sebi! Kolikokrat sem, prijatelji
moji, pridigal zaman zaradi preprostega dejstva, da je poslušalec poslušal in
tega ni uporabil za svojo dušo! Toda, oh, ne bi vas pustil oditi, tako
slabotnega, kot sem, in vam ne morem veliko povedati, dokler vam ne poskusim te
zadeve potisniti v dušo!
Moji poslušalci, čez nekaj časa bom tudi jaz moral
stati pred Božjim sodiščem. In ko pomislim na to, je dovolj, da zatrepetam! Ko
se spomnim na desetine in stotine tisočev, ki sem jim stregel evangelijsko
besedo, in pomislim, če bi se zadnji dan našla ena oseba, ki bi me obtožila,
kako grozen in strašen mora biti moj delež! Če bi bil, potem ko sem pridigal
drugim, nezvest in bi se izkazal kot izgubljenec, kaj groznega bi bilo to! V
teh dneh, ko se oglaša, da bo pridigala posebna pridiga, ljudje hitijo, da bi
poslušali priljubljenega pridigarja ali nekoga, o katerem se slučajno veliko
govori – toda ali veste, kaj ta človek počne, ko pridiga, in kaj narediš, ko ga
slišiš? Ali se zavedate, da se vsakič, ko ta človek stoji za prižnico, če je
nezvest, podvrže božji jezi? Ali ne veš, da če bi končno moral biti človek, ki vstane, da bi pridigal
ljudem, odkrit, da je pridigal lažni nauk, mora biti njegova poguba v
skrajnosti grozljiva? In ali se spomnite, ko to slišite, ni tako, kot če bi šli
gledat predstavo ali poslušat recital? Poslušate človeka, ki pravi, da govori
od Boga in za Boga! In govori za tvoje dobro in njegovo srce hrepeni po tebi.
Oh, slovesno delo je pridigati in slovesno delo bi moralo biti poslušati! Za
vsako pridiganje in vsako poslušanje nas bo Gospod poklical na odgovornost v
zadnjem velikem dnevu, ko bo po Jezusu Kristusu sodil skrivnosti ljudi. O čem
je nocoj govoril pridigar?
Najprej vam je povedal, da ste vsi mrtvi. Toda
nekateri od vas bodo odšli in se temu smejali - toda smeh vas ne bo oživil. Na
naslednjem mestu vam je rekel, da vas lahko Kristus oživi. Toda vi zaničujete
tega Kristusa – toda upoštevajte, vaše zaničevanje Njega vas ne bo osvobodilo
obsodbe na zadnji veliki dan. Povedal vam je o okovih smrti, s katerimi ste
nekateri izmed vas zvezani, in morda vas mika, da bi se nasmehnili. Toda
zapomni si to - če ne boš nikoli žalosten zaradi vezi smrti, tukaj, boš moral
večno nositi žvenketajoče okove! Sem govoril o fikciji, ko sem to rekel? Ne
govorim o fikciji, ampak o grozljivi resničnosti! Nekje je — Bog ve, kje je —
kraj, kjer bo ogenj gehene večno mučil telesa in kjer bo neizrekljiva beda
bolela duše! In oh, trepetajte, vi nebesa, in tresite se, vi hribi! O Zemlja,
naj se tresejo tvoja trdna medeninasta rebra in naj se razpusti tvoje srce! Dejstvo je - grozljivo dejstvo, da obstaja pekel! Ne vem,
kje je — moj duh hrepeni po tem, da ne bi obiskal te strašne regije! Toda
če bi imel krila, bi lahko nekam odletel in našel bi pekel - ne sliko, ne
sanje, ampak resničen pekel! In tam so duše, to noč, ki grizejo svoje železne
vezi in kričijo pod neizrekljivim mučenjem! In tam je morda nekaj tvojih
prijateljev in sorodnikov – nekateri, ki si jih poznal v živo – moški, s
katerim si pil vino, vlačuga, prešuštnik, tat in podobne osebe. Tam so, v
peklu, ob tej uri!
Ali verjameš? Mislim, da ne, ampak ali verjamete Božji
Besedi ali pa ste trdoživi neverniki in jo zanikate? »Res je,« pravite. Ste
potem tako nori in nerazumni, da vztrajate na poti do tja? O gospodje, če bi
obstajal kakšen ogromen prepad in bi vas videl, kako se mu naglo približujete,
ali vam ne bi zavpil in rekel: »Stoj! Stoj! Stop! Pred teboj je propad!?« In ali
te ne smem nocoj prositi za tvoje življenje, da te bo vodilo, da prenehaš s
svojim grehom? Kajti »plačilo greha je smrt«, medtem ko je »božji dar večno
življenje po Jezusu Kristusu, našem Gospodu«, ki se ga ogibate, izogibate in
žalujete! Ali vam ne smem prigovarjati? Ali boš šel v pekel z zavezanimi očmi
in ti ne bo nobeno od tvojih ubogih soljudi potegnilo povoja z oči? Ali te ne
bo poklical, ne da bi te imeli za norca ali navdušenca? No, če sem jezen, naj
bom v tem pogledu vedno! In če je to navdušenec, naj nihče ne bo trezen! Toda
če je iti v nebesa noro in navdušeno, koliko bolj je iti v pekel? O Bog, pokaži
tem ubogim dušam, kakšen mora biti njihov delež v plamenih in jim povej –
zavoljo svojega usmiljenja jim povej – kakšna je rešitev po Jezusu Kristusu!
Me prosiš, da ti to povem, preden končam? Ali slišim
koga reči: »Možje in bratje, kaj naj storim, da se rešim?« Odgovorim ti: »Veruj
v Gospoda Jezusa Kristusa in rešen boš.« Zapisano je: »Kdor veruje in se krsti,
bo rešen, kdor pa ne veruje, bo obsojen.« Če boš nocoj zaupal Jezusu, boš
rešen! Ne piše tak in ta človek, ki veruje, ampak, »kdor veruje« - če je bil
pijanec, preklinjevalec ali karkoli – »kdor veruje in je krščen« - označite,
kako se to dvoje postavlja skupaj! Ne upam si ločiti tega, kar je Kristus
združil, niti si ne upam obrniti njihovega pravilnega vrstnega reda – »kdor bo
veroval in bo krščen, bo rešen.«
Zbogom pravim nekaterim od vas, moji poslušalci, za to
noč. Nikoli več ne bom srečal nekaterih od vas na tem svetu. Preden pride še
ena sobota, bo vaše truplo morda položeno v grob. Kdo od naju bo? Koga bodo
lačni zobje Smrti hranili, preden bo druga sobota zaslišala svoje zvončke? Oh,
če si ti moški ali če je pridigar obsojeni, naj se izpolni: »Pripravi me,
Gospod, za Svojo desnico, tedaj pride veseli dan! Pridi smrt in nebeška
skupina, da mojo dušo odnese.«
Toda drugi pravi: »Ne bom več vstopil v to kapelo!
Nikoli več ne bom poslušal tega človeka! Nikoli več ne bom slišal njegovega
glasu.« Nasvidenje, prijatelj. Upam, da boš slišala nekoga, ki ti bo tako zvest
in če najdeš človeka, ki te bo bolj ljubil, ali bi bolj trpel zaradi tebe,
pojdi in ga poslušaj! In Bog ga blagoslovi pri tvoji duši!
Eden pa reče: »O tej zadevi ne bom več poslušal! To je
nemogoče. To je neumnost. Ne bom se spreobrnil.« Ah, moj poslušalec, če te
vidim, da greš v uničenje, pa tega ne veš, je to vseeno uničenje, ker tega ne
vidiš! Toda drugi pravi: »To noč se bom izročil Jezusu, ker vem, da potrebujem
življenje. Ležim kot truplo in čeprav se ne morem premakniti, vem, da mi bo dal
življenje, ko bo šel mimo.« Pojdi! Bog ima nekaj zate! Pojdi in padi pred njim!
Podarjeno vam bo življenje - pojdite in ga sprejmite! Kajti povsod, kjer je »zdaj«,
je od Boga. Sveti Duh pravi: »Danes, če zaslišite njegov glas, ne zakrknite
svojih src.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar