5. feb. 2023

Bogu na slavo - OZDRAVLJENA OD RAKA NA DOJKI

 


OZDRAVLJENA OD RAKA NA DOJKI




 

 

Če nebi na lastne oči videla in na lastna ušesa slišala, nebi verjela, tako pa verjamem, da je ta čudež lahko naredil le Bog Oče, Sin in Sveti Duh. Zakaj navajam sveto Trojico? Zato ker je imel in ima vsak od njih (čeprav en Bog v treh osebah), svojo vlogo pri tem. Oče je dal iz ljubezni do človeštva Svojega edinorojenega Sina, da je nase prevzel vse naše bolezni, grehe, prekletstva in slabosti, Sin Jezus Kristus je izvršil Očetovo voljo in ko je svoje delo dokončal, je na križu rekel: »Dopolnjeno je!« In Sveti Duh je tisti, ki na zemlji sprovede ozdravljenje, ki je na duhovnem nivoju že bilo dokončano, in ga prenese, manifestira na fizičnem, na osnovi človekove vere v ime Jezus, po Božji Besedi.

In vse to se je dogajalo tej sestri. . . . . .

Začelo se je že pred mnogimi meseci, z majhno bulico na dojki. Takrat je nekdo molil, da bi bil ta morebitni rak odstranjen v imenu Jezusa Kristusa. Zdravnik ni nikoli vedel za njeno stanje, ker se je zanašala na Jezusa že od vsega začetka. Vendar stvari niso potekale, kakor bi si ona želela in mislila. Bulica je vztrajno napredovala in rastla.

Ko je bolezen že toliko napredovala, da ji je bilo očitno, da je rak ušel izpod nadzora, se je obrnila na eno od sester in ji zaupala, kaj se ji dogaja. Na dojki so se dogajali očitni znaki napredujočega raka in rana na njej je začela krvaveti in se gnojiti.

Sestra, ki ji je zaupala svoje težave, jo je vsak dan poklicala, molila zanjo, zapovedovala bolezni, da izgine, da rak izgine, jo vzpodbujala, skupaj z njo proklamirala Božjo Besedo in stihe, ki govorijo o ozdravljenju. Vedela je, da v stanju v katerem se nahaja, ne more in ne sme biti sama. In rana se je začela počasi zdraviti. Vendar se je zgodilo, da je bilo en dan bolje in drugi dan spet malo slabše. Satan si je na vse pretege trudil, da bi vanjo vnesel strah, zmedo, nezaupanje v Božjo moč in pomoč, toda ona se ni prepustila temveč se je borila.

»Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Matej 18:20).

»Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl.« (1 Petrova 5:8).

»Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil.« (Jakob 4:7).

Sedaj vem, ko človeka doleti takšna situacija bi bil resnično nor, ali pa samomorilen, če se nebi s še večjo močjo in zaupanjem vrgel v Očetovo ljubeče naročje. Sestra je začela dobesedno požirati Božjo Besedo. Gospodovo večerjo je jemala vsak dan, včasih celo večkrat na dan. Vedno, kadar se je počutila telesno ali duhovno šibko, jo je vzela, ker je vedela, da Bog lahko deluje njej v prid tudi na tak način. Slavila je Gospoda, se pogovarjala z Njim, imela vse močnejši, pristen oseben odnos z Bogom Svetim Duhom. Vedela je, da ni druge poti kakor iti naprej in vztrajati.

»Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Matej 6:33).

Njeni bližnji niso o njeni bolezni vedeli ničesar, čeprav je zelo očitno shujšala. Imela je manj kot 40 kg. Začela je izgubljati apetit in željo po hrani in si želela le eno; oditi h Gospodu. Vse več in več časa je preživela v svoji sobi, kjer se je v Duhu srečevala s svojim Kraljem, ki ga je nadvse ljubila in vse bolj pristno spoznavala.

Ta sestra, ki ji je bila v oporo, ji je vedno govorila: »Če bo kdo prišel v nebesa, potem boš to sigurno ti.«

Toda satan ni miroval. Mnogokrat je bila napadena v mislih, v sanjah, tudi z negotovostjo, da ne bo pripravljena, če jo bo Gospod vzel k sebi. Težke trenutke je imela tudi preko njej bližnje osebe in včasih ji je bilo zaradi tega zares težko. Vendar jo je sestra bodrila in jo vzpodbujala ter molila proti tem demonskim napadom. In strah je izginil in volja do življenja in radost odrešenja so se povrnili.

»Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Janez 10:10).

»Da, Gospod bo potolažil hčer sionsko, potolažil bo vse njene razvaline. Iz puščave bo naredil raj, iz pustinje Gospodov vrt. V njej bodo doma radost in veselje, hvalnica in glas pesmi.« (Izaija 51:3).

Nato je sestra molila, naj Bog najde način, da bo o svojem stanju povedala več ljudem, da ne bo celotnega bremena morala nositi sama. In zgodila se je situacija, ko ni mogla ostati tiho in povedala je o svojem stanju možu. In potem se je vse začelo odvijati z vrtoglavo naglico. Še isti dan so jo njeni bližnji odpeljali na urgenco in čez nekaj dni na pregled na Onkološki inštitut v Ljubljano. Tam se je lahko na lastne oči prepričala, kako ogromno število ljudi napada ta krvoločna bolezen, a žal, nima vsak od njih svojega upanja naslonjenega na Jezusa Kristusa.

K njej je začela prihajati patronažna sestra. Previjala in oskrbovala ji je rano na dojki, ki je bila vse večja. Preveze so ji prinašale nekaj olajšanja. Občasno je zvečer, da je lažje zaspala, vzela tableto proti bolečinam.

Nekega dne je poklicala sestro, ki ji je zaupala in ji povedala: »Dojke ni več. Od nje je ostala le velika rana. Toda za čuda, ne boli me, kakor bi me lahko, glede na velikost rane.« Sestra je vedela, da te bitke ne bosta mogli zmagati sami, da je potrebno vanjo vključiti tudi ostale brate in sestre. In Gospod jo je vodil, da se je odprla tudi drugim in jim povedala za svoje stanje.

V molitev zanjo se je vključila celotna cerkev. Bratje in sestre so prinašali svoje iskrene in vztrajne molitve pred Božji Tron. Bog je videl, da gre zares, da ne bomo odnehali, ampak vztrajali do konca.

»Če boste verovali, boste prejeli vse, kar boste prosili v molitvi.« (Matej 21:22).

Medtem je Bog začel delati spremembo med njenimi bližnjimi in to spremembo na bolje, kar se ni zgodilo v vseh dolgih letih njenega krščanskega življenja. Bog jih ljubi, saj je dal Svojega Sina tudi zanje, in si želi njihove odrešitve. Mož je šele v teh trenutkih, ob spoznanju, da svojo ženo lahko izgubi za vedno, popolnoma spremenil odnos do nje. Nenadoma mu je postala dragocena in je ni hotel izgubiti. Do nje je postal skrben, ljubeč in predan.

Zadnja stvar, o kateri je njena sestra slišala je bila: »Verujem, da v mojem telesu ne bodo našli nobenega raka in nobenih metastaz. Dojka me nič ne boli. Počutim se zelo dobro.«

In v spodbudo ji je povedala čudežno zgodbo o ozdravljenju:

»Mož in žena, brat in sestra v Gospodu in še trije kristjani, od katerih je bil eden zelo ortodoksen, so se zbrali, da bi si ogledali video posnetek pridige Ruth Heflin. Medtem ko so gledali video posnetek, se je ena od sester ozrla nanj in videla, da je imel čelo mokro. Mislila je, da se poti.

Rekla mu je: "Brat, zakaj se potiš?"

On pa odgovori: "Ne potim se."

Sestra v Gospodu pa ni odnehala in mu je rekla, naj to preveri na svojem čelu.

S svojo dlanjo je prešel preko čela in ugotovil, da je na njem olje. Obrisal si je čelo in si to olje ogledal od blizu. Opazil je, da na njegovem čelu ni bilo samo olje, ampak tudi zlati prah.

Ta brat je imel samo eno ledvico, druga pa je bila zakrnela in nedelujoča.

Tudi tista, ki je bila delujoča je bila na osnovi zdravniških pregledov zelo obremenjena. Ugotovili so, da je edina rešitev zanj, da mu operativno odstranijo njegovo ledvico in na njeno mesto vstavijo ledvico darovalca.

Po tem dogodku z oljem in zlatim prahom na čelu, je odšel na kontrolni pregled k zdravniku, da mu določijo termin presaditve. Tisti dan so mu ponovno naredili krvne teste in ultrazvočno preiskavo ledvic.

Ko je po pregledu zdravnik prišel iz ordinacije k bratu, da mu pove glede termina operacije, je rekel: "Gospod, obe vaši ledvici sta popolnoma zdravi in pravilno delujoči. Ne vem kako je do tega prišlo, ampak preiskave so pokazale , da sta vaši ledvici popolnoma novi.

In vse to se je zgodilo po ogledu video posnetka in Gospodovega nadnaravnega delovanja preko video posnetka, na bolnega brata. Gospod ga je nadnaravno, popolnoma ozdravil.

In ortodoksni kristjan je po tem dogodku postal goreči zagovornik in oznanjevalec Jezusa Kristusa, ker ga je doživel kot živega Boga.«


Vse te besede spodbude so ji veliko pomenile.

Sestra ji je stala ob strani z vero, da ji Bog lahko da celo novo dojko, saj Njemu ni nič nemogoče.

V sredo prejšnji teden je imela skeniranje celotnega telesa s pomočjo kontrastne tekočine, da bi preko nje odkrili morebitna rakasta žarišča in mesta kamor se je razširil. Danes je sestra izvedela, da je izvid preiskave pokazal: »Raka ni več. Niti sledu raka ni v telesu, niti kakršnih koli metastaz. Popolnoma ozdravljena ste. To je čudež.«

Ali lahko kdorkoli reče, da ni to očiten in dokazljiv Božji čudež? Mislim, da ni nikogar. Zato naj bo slava in čast le Bogu, ki lahko naredi tako silne stvari, ki jih ne more narediti niti človek, niti zdravnik, niti kdorkoli. Bog je Bog! Njemu ni nič nemogoče. On je Bog čudežev. Amen!

 

In On pravi: »Jaz sem Gospod, to je moje ime, svoje slave ne dam drugemu, ne svoje hvale malikom.« (Izaija 42:8).

 

Nihče ne more reči: »Mojo molitev je Bog uslišal.« Ne, ker Bog Svoje slave ne daje človeku. Karkoli se je zgodilo, se je zgodilo, kar je Bog že naredil na križu. In samo to, kar je On že naredil, se je lahko realiziralo – izpolnilo v življenju te sestre, skozi molitve Njegovih svetih.

 

In tudi če bi bilo očitno, da je bila v ozdravljenje vključena samo ena oseba, je to, kar je naredila in uspeh, ki je izšel iz tega, narejen le po predhodnem dokončanem delu Jezusa Kristusa na križu. Zato nobena oseba ne more reči, da je imela kakršne koli zasluge za njeno ozdravljenje.

Zato je tako zelo pomembno, da se vsi Božji služabniki, ki delajo v službi ozdravljenja tega zavedajo; da so le služabniki Jezusa Kristusa, uporabljeni na slavo Njegovega imena in v veselje prejemnikom ozdravljenja.


Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. »Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« (Marko 16:17-18).

In glede na to, da Sveti Duh nima omejitev glede Svojega delovanja skozi Božjega otroka polnega Duha (ki je na-novo rojen po Duhu), ni niti potrebe polagati na bolnika roke. Sveti Duh deluje tudi če oseba moli po telefonu, ali v svoji molitveni izbi. Izgovorjena Božja Beseda ima moč.

Samo Bog ve zakaj se ozdravljenje ne zgodi vedno takoj, v trenutku, vendar sem prepričana, da če v veri vztrajamo, ozdravljenje pride ob pravem času. Bog nikoli ne zamuja in on ni gluh.

»Pridite k njegovim vratom z zahvalo, v njegove dvore s hvalnico! Zahvaljujte se mu, slavite njegovo ime!« (Psalm 100:4).


2. feb. 2023

Avtor neznan - III. DEL - RELIGIOZNI DUH - PRAKTIČNI NASVETI



 

TRETJI DEL: 


RELIGIOZNI DUH-



PRAKTIČNI NASVETI











Opozorilni znaki, ki kažejo na religioznega duha


Kar sledi, je seznam najbolj očitnih opozorilnih znakov, ki kažejo na religioznega duha. Kot že rečeno, se vsakdo vsaj do neke mere bori z religioznim duhom in boj vsakega človeka je nekoliko drugačen. Nekdo ima na primer lahko do neke mere opravka z vsako izmed stvari, ki so naštete v spodnjem seznamu, pa je bolj osvobojen religioznega duha kot nekdo drug, ki ima resne težave s samo nekaterimi (morda le z eno ali dvema) od teh stvari.

Naš cilj mora biti, da smo popolnoma svobodni vsakršnega vpliva religioznega duha - tako, da smo popolnoma podrejeni Svetemu Duhu. Brez te popolne podrejenosti Gospodu nikakor ni mogoče biti svoboden od religioznega duha.

Ljudje z religioznim duhom:

1.   Pogosto menijo, da so poklicani, da rušijo vse, kar mislijo, da je napačno. Delovanje takšnega človeka (njegova ”služba”) povzroči več razdeljenosti in uničenja, kakor pa del, ki prinašajo sad za kraljestvo.


2.   So nesposobni sprejeti opozorilo ali grajo, še posebej od tistih, ki jih imajo za manj duhovne od sebe. Pomisli, kako si se ti odzval, ko te je nazadnje nekdo hotel opomniti. 


3. Imajo takšno miselnost: ”Ne bom poslušal ljudi, ampak samo Boga. ” Ker Bog pogosto govori skozi ljudi, gre pri tem za očitno zablodo, ki razkriva zaskrbljujoč duhovni ponos.


4. So nagnjeni k temu, da rajši gledajo, kaj je z drugimi ljudmi, drugimi cerkvami itd. narobe, kakor pa kaj je pri njih dobrega. Z doline je Janez videl Babilon, ko pa je bil odnesen na visoko goro, je videl Novi Jeruzalem (prim. Razodetje 21,10). Če vidimo le Babilon, je to zaradi naše perspektive. Tisti, ki gledajo s kraja prave vizije, so pozorni na to, kar dela Bog, in ne ljudje.


5. So podvrženi neustavljivemu občutku krivde, češ da nikoli ne morejo zadostiti Božjim standardom. To je korenina religioznega duha, saj povzroča, da svoj odnos z Bogom utemeljimo na tem, kar izvršujemo mi sami, in ne na tem, kar je Jezus naredil na križu. Jezus je za nas že zadostil; on je popolno delo, ki ga želi v nas uresničiti Oče. Edini cilj našega življenja naj bi bil, da preprosto prebivamo v Njem.


6. Pazljivo štejejo in točkujejo svoje duhovno udejstvovanje. To vključuje, da se glede sebe počutimo bolje, ker hodimo na več bogoslužij, več beremo Sveto pismo, naredimo več stvari za Gospoda itd. Vse to so plemenita prizadevanja, toda pravo merilo duhovne zrelosti je, kako blizu smo Gospodu.


7. Verjamejo, da so postavljeni za to, da vse druge spravijo v red. Ti ljudje sami sebe postavijo v službo stražarja ali Šerifa v Božjem kraljestvu. Redko se vključijo v gradnjo; služijo le temu, da v cerkvi ohranjajo stanje vznemirjenja in sitnosti, če že ne povzročajo resnih razkolov.


8. Imajo oblasten in nadut voditeljski stil, ki ne prenaša slabotnosti ali napak drugih. Jakob je rekel: "Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.” (Jakobovo pismo 3,17-18)


9. Imajo občutek, da so bližje Bogu kakor drugi ljudje oziroma da so njihova življenja ali službe Bogu bolj všeč. To je znak globoke zablode, po kateri se bližamo Bogu na osnovi tega, kar smo mi sami, namesto da bi se mu bližali prek Jezusa.


10. So ponosni na svojo duhovno zrelost in disciplino, še posebej v primerjavi z drugimi. Prava duhovna zrelost vključuje rast v Kristusa, v njegovo podobo. Ko se začnemo primerjati z drugimi, je očitno, da smo svoj cilj - Jezusa - izgubili izpred oči.


11.   Verjamejo, da so v prednjih vrstah tega, kar počne Bog. To vključuje mišljenje, da smo del najpomembnejše stvari, kar jih počne Bog.


12. Imajo mehansko molitveno življenje. Kadar začutimo olajšanje, ko je naš molitveni čas za nami ali ko smo odmolili ves svoj molitveni spisek, se moramo nad seboj zamisliti. Če nekoga ljubimo, nikdar ne bomo čutili olajšanja, kadar se z njim nehamo pogovarjati!


13. Delajo stvari zato, da jih ljudje opazijo. To je znak malikovanja, pri katerem se bolj bojimo ljudi, kot se bojimo Boga. Posledica tega je religija, ki namesto Bogu služi ljudem.


14. Pretirano zavračajo čustvenost. Ko ljudje, ki so podvrženi religioznemu duhu, pridejo v stik s pravim Božjim življenjem, se jim to pogosto kaže kot pretirano, čustveno in meseno. Prava strast za Boga je pogosto čustvena in se tudi jasno kaže navzven, kot lahko na primer vidimo pri Davidu, ko je v Jeruzalem prinesel Božjo skrinjo (prim. 2. Samuelova knjiga 6,14-16).


15. Uporabljajo čustvenost kot nadomestek za Svetega Duha. Zdi se, da je to v nasprotju s prejšnjo točko, toda religiozni duh v svoji želji po samoohranitvi in samopoveličevanju pogosto zavzema nasprotne položaje. Takšna uporaba čustvenosti vključuje na primer zahtevo po jokanju in tožbah kot dokaz spokorjenja ali ”padanje pod močjo” kot dokaz, da se je nekoga dotaknil Bog. Oba primera sta lahko izraz resničnega delovanja Svetega Duha; v drugem duhu začnemo delovati, ko takšne manifestacije zahtevamo.


Med Prvim velikim prebujenjem se je na bogoslužjih Jonathana Edwardsa 

pogosto zgodilo, da so padli po tleh najbolj trdovratni in uporni ljudje ter ostali tam tudi po 24 ur. Ko so vstali, so bili spremenjeni. Takšne čudne manifestacije Svetega Duha so podžigala velika prebujenja. Kljub temu pa je Edwards rekel, da so ljudje, ki so ponarejali manifestacije, bolj pripomogli h koncu velikega prebujenja kakor njegovi izrecni nasprotniki!


16. Čutijo spodbudo, ko njihovo delovanje oziroma cerkvena služba izgleda bolje od drugih. Sem spada tudi to, da smo obupani, ko kaže, da drugi izgledajo bolje ali rastejo hitreje od nas.


17. Bolj uživajo v tem, kar je Bog naredil v preteklosti, kakor v tem, kar Bog dela sedaj. Bog se ni spremenil; isti je včeraj, danes in na veke. (prim. Pismo Hebrejcem 13,8). Zagrinjalo je bilo odstranjeno in danes smo lahko prav tako blizu Bogu, kakor mu je bil kdor koli v preteklosti. Religiozni duh nam skuša vedno usmeriti pozornost na naša dela in na primerjanje z drugimi, namesto da bi preprosto stopili bliže h Gospodu.


18. So nagnjeni k sumničavosti ali celo nasprotovanju do novih gibanj, cerkva itd. To je jasen znak zavisti, glavnega sadu religioznega duha, ali pa ponosa, ki si domišlja, da ne bi Bog začel ničesar novega, brez da bi to naredil prek njih. Ljudi s takšno miselnostjo Gospod seveda redko uporabi za rojstvo novih stvari.


19. So nagnjeni k zavračanju duhovnih manifestacij, ki jih ne razumejo. To je znak ponosa in predrznega domišljanja, da so naša mnenja enaka kakor Božja. Prava ponižnost nas ohranja odprte in dovzetne za nadaljnji pouk; z njeno pomočjo potrpežljivo čakamo na sad, preden izrečemo sodbo. Pravo razlikovanje nas usposablja, da iščemo in upamo na najboljše in ne na najslabše. Zato nam je naročeno, naj "vse preizkušamo in kar je dobro [ne kar je slabo], obdržimo” (1. pismo Tesaloničanom 5,21).


20. Pretirano reagirajo na mesenost v cerkvi. V resnici je verjetno v cerkvi mnogo več mesenosti in mnogo manj Svetega Duha, kot bi si lahko mislil celo najbolj kritičen človek. Pomembno je, da se naučimo med njima razlikovati, da bomo lahko osvobojeni svoje mesenosti in bomo zrasli v svoji podrejenosti Svetemu Duhu. Toda kritičen človek bo zatrl te, ki so sicer še vedno 60-odstotno meseni, vendar so bili lansko leto 95-odstotno meseni. Namesto tega je treba priznati, da ljudje napredujejo, in storiti vse, kar moremo, da bi jim pri tem pomagali.


21. Pretirano reagirajo na nezrelost v cerkvi. Obstaja nezrelost, ki jo Gospod povsem sprejema. Moj dveletni otrok je v primerjavi z devetletnikom nezrel, vendar naj bi tako tudi bilo. Morda je za dvoletnika celo zelo zrel. Idealistični religiozni duh pa vidi le nezrelost, ne da bi upošteval druge pomembne dejavnike.


22. So pretirano nagnjeni k razumevanju, da so nadnaravne manifestacije dokaz Božje potrditve. To je le druga oblika točkovanja svojih duhovnih dosežkov in primerjanja z drugimi. Nekatere od Jezusovih največjih čudežev, na primer hojo po vodi, je videlo le nekaj ljudi. Svoja dela je opravljal zato, da proslavi Očeta, ne sebe. Tisti, ki uporabljajo čudeže kot dokaz, ki služi širitvi in izgrajevanju njihove lastne službe v cerkvi, so resno skrenili s poti življenja.


23. Se ne morejo priključiti ničemur, česar nimajo za popolno ali skorajda popolno. Gospod se je pridružil padli človeški rasi in zanjo celo žrtvoval svoje življenje. Takšni so tudi tisti, ki v Njem prebivajo.


24. Se pretirano bojijo religioznega duha. Nobene stvari se ne osvobodimo tako, da se je bojimo, ampak tako, da jo premagamo po veri v Jezusa Kristusa.


25. So nagnjeni k temu, da se ponašajo s čimer koli, razen z Jezusovim križem, z njegovim dokončanim delom in s tem, kar On je. Če svoje življenje, službo ali cerkev gradimo na čimer koli drugem, gradimo na nezanesljivem temelju, ki ne bo obstal.




Rezultati testa



Verjetno je vsakdo izmed nas vsaj do neke mere podvržen religioznemu duhu. Pavel nam je naročil: "Sami se preverite, ali ste verni" (2. pismo Korinčanom 13,5). Pomembno je, da ni rekel: ”preverite svojega bližnjega” ali ”preverite svojega pastorja,” ampak preverite ”sami sebe”. Če uporabljamo ta test, da bi z njim ocenili druge, je to lahko znak, da smo v resnih težavah mi sami. Če ti je to poglavje osvetlilo težave, ki jih ima kak drug človek ali kakšna druga cerkvena služba, potem pazi, da se res odzoveš v Svetem Duhu in da ravnaš v skladu s Pavlovim opozorilom Galačanom:

"Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo.” (Pismo Galačanom 6,1).


Deset stvari, ki jih lahko storimo da bi se osvoboditi religioznega duha


Ko sem skušal sestaviti seznam, ki sledi, sem iz dobro znanih razlogov nekoliko okleval. Ljudje, ki so zvezani z religioznim duhom, si ga namreč lahko razlagajo tako, kot da se namesto prave intimnosti z Gospodom, od njih zahteva še več religiozne dejavnosti. Kljub temu pa zaupam: če imate toliko ponižnosti, da greste brat ta seznam, vam bo Gospod gotovo dal tudi milost, da ga boste pravilno uporabili - kot predlagane smernice, ki naj nam pomagajo, da bomo prišli bliže k Njemu.


1. Razvijaj skrit odnos z Gospodom. Gospod je posvaril svoje učence, naj ne bodo kakor farizeji, ki so opravljali svoja dela zato, da bi jih ljudje opazili, ampak naj opravljajo svoja dela na skrivnem pred Očetom (prim. Evangelij po Mateju 6,1-6). Tako začnemo svoje upanje in zaupanje polagati v svoj odnos z Njim in ne z ljudmi. Ni večje varnosti, kot je ta, da vemo, da nas Bog pozna. Gospod nas je tudi  posvaril: ”Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga?” (Evangelij po Janezu 5,44) Če iščemo slavo ali priznanje od ljudi, je to nekaj najbolj pogubnega, kar lahko storimo za svojo vero.

2. Moli, da bo ta ista ljubezen, s katero Oče ljubi Sina, tudi v nas. Gospod Jezus je sam molil, naj bo ta ista ljubezen, s katero ga je ljubil Oče, tudi v nas (prim. Evangelij po Janezu 17,23.26). Vemo, da je molitev, ki jo je molil Božji Sin, gotovo uslišana, ker je bil popolnoma usklajen z Očetom. Mi pa "nimamo, ker ne prosimo” (prim. Jakobovo pismo 4,2). Kadar religiozno dolžnost nadomesti ta ljubezen, naša dobra dela daleč presežejo to, kar bi bila sicer.


3. ”Potrudi se, da se boš pred Bogom [ne pred [judmil) izkazal za preizkušenega” (2. pismo Timoteju 2,15). Če Božjo besedo preučujemo zato, da bi pokazali ljudem svoje znanje ali jim dokazali svoj položaj, smo skrenili od Duha resnice, ki nas vodi v resnico. Duh resnice je prišel, da razodeva Jezusa, ne nas, Njegovo besedo moramo preučevati zato, da bi ga iskali in da bi storili, kar je potrdil On, in ne ljudje. Tako je tudi Jezus posvaril farizeje: ”Vi sebe opravičujete pred ljudmi, toda Bog pozna vaša srca. Kar je pred ljudmi visoko, je pred Bogom gnusoba.” (Evangelij po Luku 16,15) Če je naš motiv to, da počnemo stvari, ki jih ljudje visoko cenijo, ali to, da se pred njimi opravičujemo, bomo delali nekaj, kar je pred Bogom gnusoba.


4. Vsak dan si vzemi čas, da si zares sam z Gospodom. Prizadevaj si, kolikor je to mogoče, da ta čas podaljšuješ, dokler končno ne boš z Gospodom več časa kakor s katerim koli drugim človekom. Ko redno preživljamo čas skupaj z njim, nismo več tako nagnjeni h krivdi, ki nas vodi v ocenjevanje svojega življenja po opravljenih delih.


5. Vsak dan si prizadevaj, da slišiš Gospodov glas. Gospodove ovce poznajo njegov glas (prim. Evangelij po Janezu 10,27). Njegov glas poznajo, ker z njim preživljajo čas. Če si dobri zemeljski starši prizadevajo, da otrokom vsak dan posvetijo svoj čas, koliko bolj si Gospod prizadeva, da bi vsak dan posvetil svoj čas nam. Kako dobro ta čas preživljamo, lahko ocenimo po kvaliteti komunikacije. Zares, Gospod želi vsak dan govoriti vsakemu izmed nas. Če bi se odločili, da ne gremo spat, preden zares ne slišimo nečesa pomembnega od njega, bi bila naša življenja kmalu drugačna. Najpomembnejša stvar, kar jih lahko storimo vsak dan, je, da z Njim preživljamo čas in ga poslušamo. Vendar si ne prizadevajte le, da slišite Gospodove besede, temveč tudi Besedo samo.


6. Prosimo Gospoda, da nam da do naših bližnjih isto ljubezen, kot jo ima on sam. Edino takrat bo naše pričevanje njim in naše služenje njim res čisto. Vedno pa si moramo prizadevati, da najprej in najbolj ljubimo Gospoda. Če Gospoda ljubimo bolj kakor svoje otroke ali svoje bližnje, potem bomo tudi njih ljubili bolj, kot bi jih sicer.


7. Prizadevaj si, da svoje kritiziranje spremeniš v posredniško molitev. Ko vidiš, da je z drugimi nekaj narobe, naj bo tvoj prvi odziv, da zanje moliš in prosiš, da jim Bog da milost. Če te kdo še posebej iritira, si prizadevaj, da še bolj moliš zanj. Če se z molitvijo investiraš vanje, je tvoje srce tam, kjer je tvoj zaklad” (Evangelij po Mateju 6,21) in jih boš začel iskreno ljubiti. Prava duhovna avtoriteta je osnovana na ljubezni. Če jih torej dovolj ljubiš, ti bo Gospod lahko zaupal, da jim služiš z resnico, ki jih bo osvobodila. Nekatere največje duhovne zmage, ki so zapisane v nebesih, so zmage, ki spremenijo sovražnike v prijatelje in ljudi, ki bivajo v temi, v otroke luči. To mora biti vedno naš cilj.


8. Neprestano prosi Gospoda, da bi videl njegovo veličastvo. Ko z odkritim obrazom gledamo njegovo veličastvo, se spreminjamo v njegovo podobo (prim. 2. pismo Korinčanom 3,18). Razumevanje pravega nauka je pomembno, toda dokler ne vidimo Njegovega veličastva, ostane to samo doktrina. Ko pa gledamo Njega, ta nauk postane naša narava. Vera, po kateri smo opravičeni, ni miselno verovanje ampak verovanje s srcem.


9. Za enega svojih najvišjih ciljev si izberi, da boš na vsakem kraju razširjal blagi vonj po Gospodu (prim. 2, pismo Korinčanom 2,14-16). Prosi, kakor je prosil Mojzes: da te Gospod ne pošlje nikamor, kamor s teboj ne bi šla njegova manifestirana prisotnost. Morali bi si želeti le tja, kjer je On. In vedno naj bi se vedli dostojno dejstvu, da smo v navzočnosti Kralja.


10.Ko ti ne uspe zares uresničiti katere koli od teh stvari, prosi za odpuščanje ter "Pozabljaj, kar je za teboj, in se izteguj proti temu, kar je pred teboj, ter teci proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu” (Pismo Filipljanom 3, 13-14).

Sklep

V bistvu hoče religiozni duh nadomestiti Svetega Duha kot izvir duhovnega življenja. To počne tako, da pravo spokorjenje, ki vodi v milost, nadomešča s spokorjenjem, ki temelji na našem lastnem delovanju. Posledica tega je, da pravo ponižnost zamenja ponos.

Prava pobožnost temelji na ljubezni do Gospoda in ljubezni do naših bližnjih. Prava pobožnost pospešuje disciplino in poslušnost, toda ti dve temeljita na ljubezni do Gospoda in ne na potrebi ali želji po priznanju ali sprejetju. Ženo, ki za svoj izgled skrbi zaradi svojega moža, je mogoče hitro razločiti od druge, ki to počne iz svojih sebičnih želja. Lepota prve bo polna miline in dostojanstva; druga žena bo morda telesno privlačna, toda to bo zapeljiva privlačnost, ki je sprevržena podoba prave ljubezni.

Religioznega duha lahko razumemo kot manifestacijo "dobre” strani drevesa spoznanja dobrega in zla. Ko sta Adam in Eva v vrtu jedla s tega drevesa, je bila prva posledica, da sta začela gledati sebe. Strup, ki je naredil ta sad smrtonosen, je osredotočenost nase in to je še vedno najnevarnejši strup, kar nam jih skuša dati sovražnik. V nasprotju z religioznim duhom, ki povzroča, da svojo pozornost usmerimo nase in da gradimo krščansko življenje na svojem lastnem delovanju, nas Sveti Duh vedno vodi v življenje, ki je osredotočeno na Kristusa.

Sveti Duh ustvari sad tako, da nas pridruži Kristusu in v nas uresniči delo, ki ga je On za nas dokončal na križu: ”Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč” (1 pismo Korinčanom 1,18). 

Vendar pa moramo razumeti, da gre za Kristusov križ in ne za naš lastni križ. Poklicani smo, da zanikamo sami sebe in vsak dan vzamemo svoj križ, ne pa, da se predajamo samoponiževanju ali da poskušamo živeti s pomočjo odlik ali dosežkov svojih lastnih žrtev. Ne, veselili naj bi se Kristusa in njegove žrtve. (prim. Pismo Filipljanom 3,3).


Pred Bogom lahko stojimo le zaradi Kristusovega križa. Naša zmožnost, da pogumno stopimo pred Božji prestol, nima nikakršne zveze s tem, če smo imeli dober ali slab dan oziroma kako pravilno smo izvršili svoje religiozne dolžnosti. Dejstvo, da nas je Bog sprejel, in naša zmožnost, da pridemo v Njegovo prisotnost, temeljita na eni sami stvari - na žrtvi, ki jo je za naše opravičenje opravil Jezus.


To ne zanika potrebe po osebni svetosti, saj je Jakob jasno povedal: ”Vera, če nima del, je mrtva” (Jakobovo pismo 2,17). Če smo pridruženi Kristusu, ne bomo še naprej živeli v grehu. Vendar se greha ne osvobodimo zato, da bi lahko prebivali v Jezusu, ampak tako, da prebivamo v Njem. Jezus je pot, resnica in življenje (Evangelij po Janezu 14,6). Če Jezus ni naše življenje, potem v bistvu ne poznamo niti poti in niti resnice. Religiozni duh se trudi, da bi krščanstvo ostalo samo na področju ”poti” in ”resnice”, obenem pa nam brani vstopiti v globoko, bistveno združitev, s katero Jezus postane naše življenje. Pravo krščanstvo ne vključuje le kaj verujemo, ampak tudi komu verujemo.

Pravo čaščenje ali slavljenje nima za svoj cilj, da bi videli Gospoda; ne, čaščenje ali slavljenje izhaja iz tega, da smo ga videli. Ko ga vidimo, ga bomo gotovo slavili. Ko vidimo njegovo veličastvo, nismo več ujeti v svoje dobre ali slabe lastnosti - naše duše postanejo prevzete od njegove lepote. Ko vstopi Jagnje, celo 24 starešin vrže svoje krone k njegovim nogam (prim. Razodetje 4,10). To je cilj prave vere - videti njega, prebivati v njem in razodevati njega.

Religija postaja svetu vedno bolj odvratna. Ko pa je povzdignjen Jezus, so k njemu pritegnjeni vsi ljudje (prim. Evangelij po Janezu 12,32). Ker je bilo vse stvarstvo ustvarjeno po Njem in Zanj, imamo v svoji duši vsi luknjo, kjer manjka ravno Jezus. Nič drugega ne bo nikoli zadovoljilo hrepenenja, ki je v človeškem srcu, ali nam prineslo miru, razen pristnega odnosa z Jezusom Kristusom.

Ko smo zares pridruženi Jezusu, iz našega najglobljega bitja začnejo teči neustavljive reke žive vode. Ko se osvobodi več in več ljudi in začne ta voda teči v njih, nastane velika reka, ki teče sredi zemlje. Tisti, ki pijejo iz te reke, ne bodo nikdar več žejni - našli so potešitev najglobljega hrepenenja človeške duše. Bolj ko se osvobodimo religioznega duha, bolj jasne in čiste bodo te reke.



Avtor neznan - II. DEL: RELIGIOZNI DUH - MASKE RELIGIOZNEGA DUHA

 


DRUGI DEL: 


RELIGIOZNI DUH



MASKE RELIGIOZNEGA DUHA







 



Duh Jezabele


Duh Jezabele je oblika religioznega duha. Prav kakor je bila Jezabela ambiciozna in manipulativna žena kralja Ahaba - šibkega voditelja, ki ji je dovolil, da je narekovala politiko njegovega kraljestva - tako duha Jezabele po navadi najdemo tam, kjer lahko izpodriva šibko vodstvo. Duh Jezabele si svoj vpliv po navadi ustvari s sklepanjem političnih zvez. Da bi lažje manipuliral, se največkrat vede ponižno oziroma podložno, potem, ko si pridobi oblast, pa se razkrije kot močan, nesramno prevzeten duh, ki kontrolira. Ta duhovni problem kljub svojemu imenu ni omejen na ženske.

Jezabela "se razglaša za prerokinjo” (Razodetje 2,20). To je eden od znakov, ki izdaja lažne preroke, delujoče v religioznem duhu nadvse so zaposleni s svojim lastnim priznanjem. Kolikor bolj v nas prebiva iskanje samega sebe in potreba po javnem priznanju, toliko bolj bo naša služba pokvarjena. Ljudje, ki so hitro užaljeni, če jim ne pripade določena titula ali določen položaj, takšne titule ali takšnega položaja sploh ne bi smeli imeti. Razlika med človekom, ki ga motivira želja po javnem priznanju, in drugim, ki ga motivira ljubezen do Gospoda, je razlika med lažnim in pravim prerokom. Sam Gospod je povedal:

"Kdor govori sam od sebe, išče svojo slavo [ali "priznanje”], kdor pa išče slavo tistega, ki ga je poslal, je resničen in v njem ni krivice.” 

(Evangelij po Janezu 7,18)

Ker Jezabela zahteva svoje lastno priznanje, služi sovražniku pravega preroštva. Jezabela je bila največji sovražnik enemu izmed najmočnejših prerokov Stare zaveze, Eliju, ki s svojim delovanjem kot tip oziroma zgled predstavlja pripravljanje poti za Gospoda. Duh Jezabele je eden od najmočnejših oblik religioznega duha, ki se trudi preprečiti Cerkvi in svetu, da bi bila pripravljena na Gospodov prihod.

Duh Jezabele še posebej napada preroško službo, ker ima ta pomembno vlogo pri pripravi poti za Gospoda, Zato je Janeza Krstnika preganjala poosebljena Jezabela, Herodova žena, Preroška služba je glavno sredstvo, prek katerega Gospod daje svojemu ljudstvu pravočasno, strateško usmeritev. Jezabela ve, da s tem, ko odstrani pravi preroke, naredi ljudi ranljive in dovzetne za njene lažne prerokbe, kar vedno vodi v malikovanje in duhovno prešuštvo.

Ko nihče ne sliši resničnega Gospodovega glasu in na tem področju zeva praznina, so ljudje mnogo bolj dovzetni za sovražnikove prevare. Zato je Jezus imenoval verske voditelje svojega časa ”slepi vodniki” (Evangelij po Mateju 23,16), Ti ljudje, ki so bolje kakor kdor koli drug na svetu poznali preroštva o Mesiji, so naravnost pred sabo gledali tistega, ki je v vsem izpolnil ta preroštva, pa so mislili, da ga je poslal Belcebub.

Jezabelini Baalovi preroki so se tudi posvečali žrtvovanju, celo tako zelo, da so, ko so hoteli, da se njihov bog manifestira, prebadali sami sebe in se tolkli. Glavna strategija religioznega duha je, da se cerkev posveti takšnemu ”žrtvovanju”, ki sprevrača zapoved, naj vsak dan vzamemo svoj križ. To sprevračanje skuša doseči, da bolj zaupamo svojim žrtvam kakor Gospodovi žrtvi. Obenem hoče z žrtvami in daritvami Boga prisiliti, naj se manifestira. To je izraz grozljive zablode, po kateri naj bi si s svojimi dobrimi deli nekako kupili Božjo milost in njegovo prisotnost.


Korenina samopravičnosti


Namen ”križanja samega sebe” ni, da bi dosegli pravičnost, očiščenje ali duhovno zrelost oziroma da bi storili, da se Gospod manifestira; to ne bi bilo nič drugega kakor čaranje. Mi smo "križani skupaj s Kristusom” (Pismo Galačanom 2,20). Če "križamo sami sebe”, nas to vodi le v samopravičnost, ki je ena od najnizkotnejših oblik ponosa. Takšen ponos je zelo varljiv, ker daje vtis modrosti in pravičnosti. Apostol Pavel nas je posvaril glede tega:

”Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja in se brez vzroka napihuje v svojem mesenem umu, ne drži pa se glave, iz katere se po sklepnih vezeh hrani in povezuje celotno telo in tako uspeva v Božji rasti. Če ste torej s Kristusom odmrli prvinam sveta, zakaj bi si dali prepovedovati, kakor da še živite posvetno: »Ne prijemaj, ne okušaj, ne dotikaj sel« Saj mora vse to izginiti z uporabo. To so človeške zapovedi in nauki, S svojo umišljeno pobožnostjo, ponižnostjo in strogostjo do telesa dajejo te reči sicer vtis modrosti, a dejansko niso za drugo, kot da gódijo mesu.” (Pismo Kološanom 2,18-23)


Religiozni duh bo povzročil, da se glede svojega duhovnega stanja počutimo nadvse dobro, dokler smo usmerjeni nase in iščemo vse le zase. Ponos daje dober, celo razveseljiv občutek. Vendar obrača vso našo pozornost v to, kako dobro nam gre in kako nam kaže v primerjavi z drugimi - in ne na Božjo slavo. Takšna usmerjenost povzroči, da začnemo zaupati svoji disciplini in osebnemu žrtvovanju, namesto da bi zaupali Gospodu in njegovi žrtvi.

Seveda naj bi bili disciplina in žrtvovanje samega sebe osnovni lastnosti vsakega vernika. O tem, ali nas vodi religiozni duh ali Sveti Duh, namreč odloča motivacija, ki je za njima. Religiozni duh nas motivira s strahom in krivdo ali s ponosom in častihlepnostjo. Sveti Duh nas motivira z ljubeznijo do Božjega Sina.

Uživanje v samoponiževanju je simptom, ki gotovo kaže na religioznega duha. To ne pomeni, da lahko zanemarjamo osebno disciplino, post, ali trdo ravnanje s svojim telesom, kakršno omenja Pavel. Težava nastopi, če v tem najdemo nek perverzen užitek, namesto da bi uživali v Božjem Sinu.


Varljivo razodetje


Pismo Kološanom 2,18-19 govori, da je človek z religioznim duhom nagnjen k samoponiževanju in da se pogosto predaja čaščenju angelov ali zavzema nepravilno stališče do videnj, ki jih je imel. Religiozni duh želi, da častimo kar koli ali kogar koli, samo ne Jezusa. Isti duh, ki se predaja čaščenju angelov, bo hkrati naklonjen pretiranemu povzdigovanju ljudi.

Varovati se moramo vsakogar, ki neprimerno ali pretirano povzdiguje angele ali pa Božje može in žene, in tudi vsakogar, ki uporablja videnja, ki jih je prejel, da bi si pridobil neprimeren vpliv na cerkev. Bog nam ne daje videnj, da bi nas ljudje bolj spoštovali ali da bi dokazal veljavnost naše službe. Sad pravega razodetja je ponižnost, ne ponos.

Sveto pismo nas seveda uči, da kristjani imajo takšna izkustva, in v Apostolskih delih 2,17 tudi piše, da bodo le-ta v zadnjih dneh pred Jezusovim prihodom, postala pogostejša. Vendar je Jezus tudi opozoril, da bo v zadnjih dneh nastopilo mnogo lažnih prerokov (prim. Evangelij po Mateju 24,11). Preroško razodetje, ki zares prihaja od Boga, je ključnega pomena za Kristusovo telo. Sovražnik to dobro ve, zato bo dvignil mnogo lažnih prerokov. Toda njih ni težko razpoznati. Kakor je Pavel opozoril Kološane, nevarnost ne prihaja od tistih, ki imajo preroška razodetja, temveč od tistih, ki se zaradi njih napihujejo.

Religiozni duh vedno hrani in spodbuja naš strah ali ponos, medtem ko prava duhovna zrelost brez izjeme vodi v vedno večjo ponižnost. To napredovanje v ponižnosti se najlepše kaže v življenju apostola Pavla.

V Pismu Galačanom, za katerega menijo, da je bilo napisano leta 56 po Kr., je povedal, da je v Jeruzalemu obiskal prve apostole in da "mi niso ničesar dodatno naložili” (2,6). S tem je povedal, da ima prav toliko, kakor oni. V Prvem pismu Korinčanom, ki je bilo napisano kakih šest let pozneje, je samega sebe imenoval "najmanjši izmed apostolov'* (15,9). V Pismu Efežanom, ki je bilo napisano okrog leta 61 po Kr., je rekel, da je ”najmanjši izmed vseh svetih” (3,8). Ko je približno leta 65 po Kr. pisal Timoteju, pa je Pavel glede sebe rekel, da je "prvi med grešniki” (1. pismo Timoteju 1,15), in dodal, da je našel usmiljenje. Pravo razodetje Božje milosti je čudovit protistrup religioznemu duhu.

Iz tega je razvidno, da v prvih letih svoje službe tudi veliki apostol verjetno ni bil povsem prost ponosa. Kdo izmed nas pa bi zase lahko rekel, da je? Vendar pa upam, da vsi rastemo v milosti in s tem tudi v ponižnosti.

Mladi apostoli lahko kažejo precej ponosa, vendar so lahko še vedno pravi apostoli. V tem primeru je ključnega pomena to, v katero smer se gibljemo. Se zaradi svojih razodetij, svojega poslanstva ali svojih dosežkov napihujemo? Ali pa rastemo v milosti in ponižnosti?


Mučeniški sindrom



Mučeniški sindrom, povezan z duhom religioznosti, je ena najbolj skrajnih in smrtonosnih zablod. Zares biti mučenik za vero in dobesedno izgubiti življenje za Kristusa je ena največjih časti, kar jih lahko prejmemo v tem življenju. V svoji sprevrženi obliki pa gre za kar najbolj žalostno vrsto prevare.

Ko se religiozni duh poveže z mučeniškim sindromom, je takšnega človeka skorajda nemogoče osvoboditi od zmotnega prepričanja, da ”trpi za evangelij”. Če pride tako daleč, vidi vsako zavračanje ali opozorilo, ki ga prejme od drugih, kot ceno, ki jo mora plačati, da bi "stal za resnico”. To popačeno gledanje ga bo vodilo še dlje stran od resnice in od vsake priložnosti, da bi spoznal svojo napako.

Mučeniški sindrom je lahko tudi izraz samomorilnega duha. Včasih je lažje "umreti za Gospoda”, kakor zanj živeti. Ljudje, ki imajo sprevrženo predstavo o križu, se bolj veselijo smrti kakor življenja. Ne morejo videti, da je smisel križa vstajenje, ne grob.


Psihologija samopomoči!



Obstaja gibanje ”psihologije samo-pomoči", ki skuša v cerkvi nadomestiti moč križa. Psihologija, ki temelji na človeških predstavah, je "drug evangelij” (2. pismo Korinčanom 11,4); je sovražnik križa in še ena oblika religioznega duha. Pavel nas je opozoril:

"Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili v njej poučeni, polni zahvaljevanja. Glejte, da vas kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu.” (Pismo Kološanom 2,6-8)


Do neke mere vsi potrebujemo ”notranje ozdravljenje”, toda večina tega, kar se imenuje "notranje ozdravljenje”, ni nič drugega, kakor izkopavanje "starega človeka” in poskušanje, da bi ga ozdravili. Odgovor za te globoke rane ni nek postopek ali formula, ampak preprosto odpuščanje. Ko pristopimo h križu in smo deležni odpuščanja in resničnega sprejetja, ki temelji na Jezusovi krvi, odkrijemo popolno ljubezen, ki lahko izžene vse strahove ter nas opere vse grenkobe in zamere.

Zdi se, da je to preveč preprosto, toda Pavel je ravno zato rekel: "Bojim pa se, da se ne bi vaše misli skazile in oddaljile od preprostosti, čistosti do Kristusa” (2. pismo Korinčanom 1:1,3). 

Odrešenje je preprosto. Osvoboditev je preprosta. Glavna sovražnikova strategija, kako razvodeneti moč evangelija, je v tem, da mu začnemo dodajati razne stvari - tako je bila prevarana Eva. K evangeliju dodajamo, ker se nam nekako zdi, da stvar ne bo sprejemljiva, če je ne napravimo bolj blesteče ali abstraktne. Ravno zato moramo postati kakor otroci, da lahko vstopimo v kraljestvo.

Gospod je zapovedal moškemu in ženski, naj ne jesta z drevesa spoznanja dobrega in zla, ker bosta zaradi tega umrla. Ko je kača glede te zapovedi spraševala Evo, je Eva odgovorila, da ne smeta jesti z drevesa in se ga "tudi ne dotikati” (1. Mojzesova knjiga 3,3). Vendar Gospod o tem, naj se ne dotikata drevesa, ni rekel ničesar.

Dodajanje k Božjim zapovedim je enako nevarno kakor odvzemanje od njih. Vsakdo, ki si domišlja, da lahko lahkomiselno dodaja k Božji besedi, je ne spoštuje dovolj, da bi se je lahko v trenutku preizkušnje držal. Če nas satan pripravi do tega, da začnemo dodajati ali odvzemati od Božje besede, ve, da je naš padec neizbežen, prav tako kakor je bil Evin.

Čeprav obstaja mnogo "krščanskih” filozofij in terapij, ki dajejo videz modrosti, so mnoge med njimi preprosto poskusi, kako nadomestiti Svetega Duha. Nekateri ljudje potrebujejo svetovanje in obstaja tudi nekaj odličnih krščanskih svetovalcev, ki vodijo človeka h križu. Vendar pa jih večina drugih svetovalcev preprosto pelje v črno luknjo osredotočenosti nase, v črno luknjo, ki jih bo požrla in ki bo skušala posesati vase tudi vse, ki so zraven. Kljub krščanski terminologiji je ta filozofija sovražnik Kristusovega križa.