Pričevanja moja - OZDRAVLJENJE OD DEPRESIJE

 

OZDRAVLJENJE OD DEPRESIJE

 

 

 

 

 

S tem pričevanjem, želim dati slavo našemu Odrešeniku in Osvoboditelju, ter našemu nebeškemu Zdravniku. Naj bo večna slava njegovemu vzvišenemu imenu v vseh delih slave sredi med nami.

 

Pred kakšnima dvema mesecema, sem zaradi hudih težav in pritiskov, ki so trajali že skoraj tri leta, zapadla v vse težje duševno stanje. Vsak dan sem imela zelo hude glavobole, bila sem depresivna, občutljiva, razdražljiva, brezvoljna in nemočna. Vsa ta leta sem zelo slabo spala, kar je še okrepilo vse moje simptome, nemoč in slabo počutje.

 

Zavedala sem se, da sem nanovo rojena kristjanka in da bi moralo biti moje življenje odraz tega, da sem nova stvaritev v Kristusu, polna radosti, veselja in hvaležnosti, ker imam novo življenje v Kristusu.

 

Ni bilo tako, kakor sem si želela in upala biti. Bila sem še mlada kristjanka, še ne 4 leta v Kristusu.

 

Zavedala sem se, da ne morem funkcionirati, kot bi si želela in da je vsak že po moji zunanjosti lahko videl, da z menoj nekaj ni v redu. Vsaj tako sem mislila. Hotela sem to prikriti z masko nasmeha in prisiljene radosti in s tem dajati lažni vtis, da je z menoj vse v redu. Bilo me je sram pred brati in sestrami in drugimi ljudmi, pokazati in priznati, da potrebujem pomoč, a ker si niti sama sebi nisem upala priznati, da je res tako, sem se trudila to prikriti in čakala, da se bo to spremenilo samo od sebe.

 

Poskušala sem si nekako pomagati, a nisem vedela kako, čeprav sploh nisem vedela niti kaj se mi dogaja, niti zakaj se mi to dogaja.  Tolažila sem se, da ni tako hudo, čeprav je bilo zelo nevzdržno.

 

Končno sem odšla k osebnemu zdravniku. K njemu sem odšla z listkom, na katerega sem napisala vse simptome, ki so me mučili vsa tri leta. Postavljena je bila diagnoza, kot posledica zmanjšanega delovanja ščitnice, Hashymota, in poslana sem bila k psihiatru.

 

Ko sem začela razmišljati nazaj, kako se je vse skupaj začelo, sem se spomnila žalosti, ki sem jo doživela ob nesreči, ki jo je doživela moja starejša hčerka ki je zaradi človeka, ki je bil pod vplivom antidepresivov in bolestnega ljubosumja, doživela fizični napad in ob tem tako hud šok, ki jo je pahnil v nekajmesečno bolezen brez prave diagnoze, ki bi jo skoraj stala življenja. Posledice tega nosi še danes, 16 let po tem dogodku.

 

Ko se je to zgodilo, sem hotela biti močna in trdna, da bi bila lahko vsem v pomoč, a v meni je bila velika žalost, ki me je razjedala, jaz pa je nisem predala Bogu, temveč sem jo nosila s svojo človeško močjo. V meni pa se je počasi in na začetku skoraj nezaznavno vse začelo krhati in lomiti. Danes vem, da satan izkoristi naše neznanje, da nas poskusi uničiti.

 

Na videz sem bila namreč še kar v redu, v moji notranjosti, pa je divjal vihar nemoči, dvomov in mnogih vprašanj. Moje misli so bile prežete z marsičem. Takrat še nisem bila dovolj poučena, da je naš um, duhovno bojno polje in da je hudič mojo nepoučenost in mojo življenjsko stisko uporabil, da je v meni naredil kaos in nered.

 

Včasih je bilo tako težko, da nisem bila sposobna ostajati na bogoslužju, ker me je motila glasna, slavilna glasba. Imela sem vsakodnevne hude glavobole. Najbolj srečna sem bila, kadar mi ni bilo potrebno oditi nikamor. Najraje bi se zaprla pred vsemi ljudmi, da nebi bila izpostavljena preiskujočim pogledom ljudi. Globoko v sebi sem vedela, da je z menoj nekaj hudo narobe. Nisem vedela, kako naj pridem ven iz tega.

 

Spomnim se, kako nas je enkrat pridigar, neki petek posedel bolj skupaj. Zelo težko mi ga je bilo gledati in poslušati. V moji notranjosti je bil sram, kajti na mojem obrazu ni bilo radosti odrešenja kakor v prvih letih po mojem spreobrnjenju h Kristusu. Zavedala sem se, da ga težko gledam in poslušam in da mi sploh ni bilo do tega, da bi resnično slišala, kaj je govoril. Napaka je bila v meni in ne v njem, a nisem vedela kaj naj naredim, da se to spremeni. V Božji Besedi sem začela iskati odgovore od Boga.

 

Takrat sem začela spoznavati resničnost Božje besede v  

 

Apostolskih delih 28; 26-27:

 

»Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli,

gledali boste, gledali – a ne boste videli.

Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;

z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči,

da ne bi z očmi videli,

da ne bi z ušesi slišali,

da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili

In da bi jih jaz ne ozdravil.«

 

Ko sem le doumela, da je stvar močnejša od mene in da za tem stoji tisti, ki ne želi, da bi v radosti hodili za Gospodom, satan, sem šla na kolena pred Boga in ga prosila za odpuščanje ter,  da mi pomaga. Prisilila sem se, da sem več brala Božjo besedo in molila, čeprav tega nisem delala z veseljem. Zdelo se mi je, kakor da me neka nevidna sila odvrača od tega.

 

Bog je bil z menoj in mi je pomagal. Vse je potekalo postopoma a sigurno. Pomagal mi je, to vem.

 

V cerkvi so se odločili, da bi skupaj prevajali knjige, kakor kdo obvlada kakšen jezik. Skupaj smo se zbrali na enem srečanju, da izberemo knjige – knjižice, ki bi jih prevedli. Jaz sem dovolj obvladala srbohrvaščino, zato sem se odločila prevajati knjižice iz tega jezika v Slovenščino.

 

Tistega dne, preden smo se zbrali na tem sestanku, sem prosila Boga, da mi On pomaga izbrati knjigo, za katero želi, da bi jo prevedla. In sestali smo se. Tam mi je takoj padla v oči knjižica Ulf-a Ekmana, Moč v novi stvaritvi. To je bila majhna knjižica, žepne velikosti, toda ko sem jo zagledala je v mojem srcu nekaj poskočilo. Vedela sem, da je Božja volja, da prevedem prav to knjižico, od vseh, ki so bile na razpolago. Hitro sem iztegnila svojo roko proti njej, kakor da je najlepša, najpomembnejša knjižica, od vseh, ki so bile na mizi in kot bi se bala, da je nebi kdo drugi  izbral prej kot jaz.

 

Sestri, ki nas je povabila v to delo, sem povedala, da čutim, da mi Bog daje to knjigo v prevajanje, toda, ker je bila tam še ena takšna knjižica istega avtorja – Moč v imenu Jezus, mi je sestra predlagala, da prevedem najprej to in po tem še tisto prvo. Sprijaznila sem se s tem, da naredim tako, kot mi je bilo rečeno, čeprav je moje srce vleklo prav k tej knjižici, ki sem jo prvo izbrala. Bog je imela prav z njo namen zame.

 

Odšla sem domov. V meni je bila neka posebna radost. Novo upanje je rastlo v meni. Zdelo se mi je, kot da bi na zamirajoči žerjavici mojega srca, zamračenega od depresije, začelo tleti novo upanje. Ko sem prispela domov, sem se takoj, ko je bilo mogoče, ulegla v posteljo, z mojo ljubljeno knjižico v srbohrvaškem jeziku v rokah in jo goreče začela brati. Jaz sem bila na postelji pri tleh, moja najmlajša hčerka pa na zgornji postelji od pograda. Z veseljem je poslušala vsako besedo sprotnega prevajanja knjižice v slovenščino. Vsaka beseda, ki je prihajala iz mene je bila kakor nova trska, nova veja, novo poleno, na ugašajoči ogenj v mojem srcu. Kmalu sem bila vsa v ognju. Vsaka beseda, ki je prišla glasno izgovorjena iz mojih ust, je bila kot kladivo, ki je razbijalo košček po košček, depresije v moji notranjosti, ki ji vsa tri leta nisem bila kos. Ona je obvladovala mene.

 

Toda dogajalo se je nekaj novega. Besede, ki so prihajale iz mojih ust so bile besede novega upanja, veselja, radosti in svobode. V tistem večeru sem vso knjižico prebrala ob sprotnem prevajanju. Hčerka na pogradu nad menoj je vse poslušala z velikim veseljem in zanimanjem. Bili sva kot eno srce.

 

In naslednji dan sem se lotila prevajanja druge knjižice, kot mi je naročila sestra. Ne vem zakaj, ampak ko sem prevajala to knjižico, v meni ni gorelo tisti ogenj. Prevajala sem jo bolj zato, ker sem hotela biti poslušna. In hotela sem jo prevesti čim hitreje.

 

In potem ko sem končala s prvo, Moč v imenu Jezus, sem takoj nadaljevala prevajanje druge knjižice, ki jo je dobesedno črko za črko požiralo moje srce in se sproti napajalo z njeno vsebino. Spet je vse gorelo v meni. To čudovito spoznanje vsebine, ki je govorilo o tem, kaj sem kot nova stvaritev v Kristusu, kaj to pomeni duhovno, fizično in duševno, kakšne pravice in kakšne dolžnosti imam sedaj, ko sem Božji otrok. O, kako sladko je bilo to prevajati in požirati te resnice. Bilo je kot balzam za moj duh.

 

Prevajanje je prihajalo h koncu. Radost v meni in novo upanje, ki se je prebujalo v meni, mi je dajalo novih moči. Kot da depresija ni imela več moči nad mano, kot da se je izgubljala in topila, kot sneženi mož, ki se stali na soncu. Slava Bogu!

 

Medtem sem bila naročena pri psihiatru in le ta mi je predpisal antidepresive. Dvignila sem ga na recept v lekarni, ga prinesla domov, toda vzela ga nisem. Tako je trajalo kakšen teden dni. Medtem sem spet in spet prebirala to nanovo prevedeno knjižico. Znova in znova je ogrela mojo notranjost in mi pričarala nasmeh na ustnice.

 

Skozi Božjo besedo in to knjižico, sem vse bolj in bolj spoznavala, kaj sem v Gospodu Jezusu in kako silna moč je v Njegovem Imenu, v Njegovi krvi in v Njegovi zmagi na križu Golgote, kjer je ozdravil vse moje bolezni in vse moje slabosti.

 

Nekega dne sem se pogovarjala po telefonu z eno od mojih sester iz druge cerkve in ji povedala za moje stanje in antidepresive, ki sem jih dobila pri psihiatru. Rekla mi je: »Nevenka, zavedaj se tega, noben antidepresiv ne bo iz tvojega telesa pregnal demona, ki stoji izza tvoje depresije. To je misija nemogoče. Globoko sem se zamislila nad njenimi besedami.

 

Prišel je dan, ko sem se končno odločila vzeti tableto antidepresiva. Bila je sobota. Tega dne se spomnil, kakor da bi se zgodil včeraj. Tableto sem držala v eni roki in kozarec vode v drugi roki. Takrat pa, nenadoma, je v mojo notranjost prišla moč. Danes vem, da je bila to Božja vera, vera samega Gospoda Jezusa Kristusa. Spustila sem tableto in odložila kozarec z vodo in zavpila na ves glas: »Satan, ti nimaš pravice nad mano! Jaz pripadam Jezusu Kristusu! Jaz sem nova stvaritev v Kristusu! V imenu Jezusa Kristusa ti pravim, izgini! Poberi se!«

 

V istem trenutku, kot sem izgovorila te besede, se je v meni zgodila sprememba. Nekaj je odšlo od mene. Čutila sem olajšanje, mir, lahkotnost. Nisem se takoj zavedala, da sem ozdravljena, verjela pa sem Božji besedi. Slavila sem Gospoda in se mu zahvaljevala za ozdravljenje. Od tistega trenutka naprej sem ponovno lahko brala Božjo besedo, slavila Boga, molila.

 

V naslednjih dneh sem opazila, da nimam več hudih glavobolov, ki sem jih imela tri leta, vsak dan. Vsak dan sem morala vzeti tableto proti glavobolu. Bila sem mirna, radostna, vesela in ponovno sem se zavedala veselja ob tem, kaj je Jezus Kristus naredil zame.

 

Vem, da mi je Bog poleg tega, da me je popolnoma ozdravil od vsakega simptoma depresije, ozdravil – odprl tudi moje sinuse. Od tistega dne in tega je že 17 let in glavoboli se niso nikoli več vrnili.

 

Vedela sem, da sem božji otrok, ker tako pravi Bog v

Rimljanom 10:9:

»Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.«

 

Vedela sem, da so besede iz  2 Korinčanom 5:17 resnične in veljajo tudi zame:

»Če je torej kdo v Kristusu je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte nastalo je novo.«

 

Prav tako sem razumsko vedela, da stih iz 1 Petrove knjige 2:24 govori tudi meni:

»Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.«

 

Globoko v svojem srcu sem doumela, da ima Božja beseda moč. To niso samo navadne črke, v njih je moč za ozdravljenje, če jih sprejmem z vero.

 

Spregovoril mi je tudi stih iz Apostolskih del 3;16, kjer Bog pravi:

»In ker je mož, ki ga vidite in poznate, veroval v njegovo ime, mu je to ime dalo moč; in vera, ki prihaja po njem, mu je vrnila popolno zdravje, kakor ste videli na lastne oči.«

 

Slava Gospodu Jezusu, ker je on naša moč, naše ozdravljenje in naš smisel.

Hvala Gospodu Jezusu Kristusu, ker je zmagovalec nad vsako hudičevo močjo. Jezus je naše zavetje. Njegova ljubezen ima neprestano razprta krila dobrodošlice. Nikoli nas ne zavrne, vedno nas ljubi in sprejema. Naša klecava kolena utrjuje, naše krive poti izravnava, če pridemo k Njemu.

 

Božji blagoslov se je vrnil, pomnožen v moje srce. Jezus Kristus je naš Zdravnik! Aleluja! Amen!

 

Nevenka - 23.10.2005   

    

Pričevanja - 31. Oktober 2001 - DAN, KI JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE

 

31.Oktober 2001

DAN, KI JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE.

 

 

 

 

30. oktobra leta 2001, sem se zvečer kakor običajno usedla k televizorju in nič hudega, kaj šele dobrega sluteč, začela gledati TV program.

Bil je dan pred Dnevom reformacije, večer, ki je bil odločilen za vse moje nadaljnje življenje. Zasledila sem prenos bogoslužja iz ene od protestantskih cerkva v Sloveniji. 

Nekje na začetku predvajanja tega prenosa, je na podest v ospredju cerkve stopila mladenka in s prelepim glasom, z zanosom in z močjo, ki mi je bila popolnoma neznana, zapela prelepo pesem. Besedilo te pesmi se me je globoko dotaknilo in v mojem srcu vzdrhtelo v nekem novem, meni do sedaj neznanem upanju.

Pesem – Amazing Grace – Dar Milosti.

Dar milosti presrečen zrem,
me greha je otel,
sem bil zgubljen,
zdaj najden sem
in slep sem ozdravel.

Nekoč živel sem izgubljen,
sedaj se ne bojim.
Iz smrti vstal sem prerojen,
za Jezusa živim.

Ta milost me je prek težav,
nevarnosti in zmot
vodila varno iz daljav,
domov mi kaže pot.

Svobodo upanje imam,
srce si to želi,
se Jezusu zato predam,
on dušni lek deli.

Ko bomo tam več tisoč let,
v sijoči večnosti,
vsak dan zapeli bomo spet
to pesem milosti.

 

 

Skozi to pesem se je v meni nekaj zlomilo. Čutila sem, kakor da je postalo moje srce dojemljivo in hrepeneče po nečem, kar do sedaj nisem poznala, vsaj ne po pravem spoznanju.

Sklenila sem, da bom v svojem mestu poiskala tako cerkev, kjer se pojejo takšne čudovite pesmi o Bogu, kjer se časti Boga, ki sem ga poznala samo iz bežnih besed nekaterih ljudi, ki sem jih srečala v življenju. Takšna podoba Boga, ki so mi jo predstavili, mi nikakor ni bila vabljiva in privlačna. Predvsem sem hotela najti cerkev, kjer ne krščujejo dojenčkov. Takrat še nisem imela nikakršnega spoznanja o tem, zakaj tako razmišljam.

V tem silnem pričakovanju sem hotela, da noč mine čim hitreje, kakor da sem slutila, da se bo v naslednjem dnevu zgodilo nekaj nadnaravnega, čudežnega. In moja pričakovanja so se izpolnila z več, kakor sem upala, mislila ali pričakovala. Nisem vedela, da to hrepenenje v meni vzbuja Sveti Duh, ki me je klical k spreobrnjenju.

Drugo jutro je bil praznik - Dan Reformacije. Bil je prečudovit, prekrasen, sončen dan; sreda, 31. Oktober 2001.

V roke sem vzela telefonski imenik in v njem iskala pod E - evangeličanska . . . .  Kaj se nahaja za vsemi temi nazivi protestantskih cerkva, nisem razumela. Saj takrat se mi niti malo ni sanjalo, da pomeni Evangelij - vesela Vest odrešenja, o kateri govori Sveto pismo, vest o Jezusu Kristusu, Odrešeniku ljudi. 

Našla sem naslov in se s hčerko, ki je bila takrat stara osem let, odpravila na sprehod proti cerkvi, na osnovi naslova, ki sem ga našla v telefonskem imeniku. 

Do tja sva hodili kakšnih 25 minut. Ko sva se po stopničkah povzpeli na prečudovit grič, sva zagledali prekrasen park zasajen s smrekami, macesni, borovci, raznimi grmički in z lepo urejeno travnato površino. O, kako je bilo tam lepo. Globoko sem vdihnila od veselja in se približala oglasni deski na cerkvenih vratih, na kateri je bil izpisan čas bogoslužij. Videla sem, da bo že v tem večeru. O, kako sem bila vesela, a še sama nisem vedela zakaj. Nisem vedela, da se me milostno dotika Sveti Duh, ker je prišel zame čas Božjega obiskanja.

Vrnili sva se domov.

Nestrpno sva čakali, da se ponovno približa čas, ko bova spet odšli v smeri tistega prečudovitega griča, da končno vstopiva skozi vrata te cerkve in vidiva kaj se tam dogaja.

Prispeli sva, in ugotovili na osnovi luči, ki so odsevale skozi okna v temno noč, da se je bogoslužje že začelo, in vstopili v cerkev.

Kako to? Ali sva šli prepozno od doma?

Kasneje sem doumela, da na oglasni deski ni bil naveden pravilen čas zimskega bogoslužja, ob nedavnem premiku ure iz poletnega v zimski čas, saj se je bogoslužje dejansko začelo že uro prej, kakor je bilo to napisano na oglasni deski.

Hvala Bogu, da je bilo v naju tako veliko hrepenenje, da sva se odpravili mnogo prej in tako prišli dovolj zgodaj, da sva se pridružili zadnjim 25. minutam molitvenega bogoslužja. Takrat nisem vedela, da se verniki ob sredah zbirajo na molitvah.

Ob vstopu v prostor najprej nisva vedeli kam naj se usedeva, saj sva bili tu prvič. Videli sva prazne stole na levi strani od vhoda in sedli.

Moj vtis je bil tako prijeten, poseben. To se ne da opisati. To mora vsak sam doživeti. Globoko v meni se je nekaj dogajalo, a nisem vedela kaj. Bilo mi je neznano, a tako božajoče, prijetno in polno nekega miru, veselja in hkrati strahospoštovanja, ki ga do takrat nisem poznala. Cerkev je bila topla, prijetno osvetljena, toda tista čudovita toplota, ki je zajela moje srce, je bila neopisljiva, globoka in močna, meni do sedaj popolnoma neznana.

Slišali sva, kako se vsake toliko časa oglasi eden od vernikov in moli. Nato se je usedel in je molil drugi. In tako naprej, do konca molitvenega bogoslužja. Začetek sva zamudili in to je bil čas slavljenja in kratke Božje besede.

Na koncu bogoslužja sta se nama s hčerko približala pastor in njegova žena. Ko sta prišla do naju, sta se prijazno rokovala z nama, in nama zaželela blagoslov. Takrat nisem niti vedela, kako čudovito je, blagosloviti druge. Saj sploh nisem vedela kaj to je, in zakaj se to dela. Zame je bilo vse novo, prav tako za mojo mlajšo hčerko, ki je bila z menoj.

V tistem trenutku mi je skozi glavo šinila misel: »V to cerkev ne bom več prišla, ker sem tako velika grešnica. Bog ne daj, da bi vedeli za vse moje grehe.«

Takoj za tem pa sem slišala glas, ki mi je rekel: »Ali si prišla k ljudem, ali k Meni?«

Nisem doumela kaj se je pravzaprav v tistem trenutku dogajalo in od kod vse te misli in besede v meni. Šele kasneje sem na osnovi Svetega pisma dojela, da je Bog živ in da ljudem lahko tudi osebno spregovori.

Sveti Duh je bil tisti, ki me je že na prvem bogoslužju prepričal, da sem grešnica, drugače si nebi mogla razlagati moje reakcije, da v to cerkev ne bom več prišla, ker sem tako velika grešnica.

Kako to, saj sva prišli prepozno, da bi slišali Božjo Besedo, kaj šele slavilne pesmi, da bi me lahko prevzela kakršnakoli čustva?

Od takrat sem prihajala v cerkev, najprej ob sredah in v nedeljo dopoldan in popoldan, kasneje pa, kadarkoli je bilo bogoslužje; v petek, ko je bilo preučevanje Svetega pisma,  ob ponedeljkih in sobotah, ko so bile molitve.

Na vsakem bogoslužju sem jokala, prav tako doma, kadar sem bila z Bogom. Mnogim ni bilo jasno zakaj jočem, saj bi se morala veseliti tega, da sem odrešena. Na vsakem bogoslužju sem porabila najmanj en zavitek robčkov. Solze so neustavljivo tekle iz mojih oči, ko sem bolj in bolj spoznavala, kako zelo me je ljubil Tisti, ki je dal življenje zame na Golgoti, Jezus Kristus, in ob spoznanju, kako velike bolečine sem mu zadajala s svojimi strašnimi grehi, ker sploh nisem imela prave predstave in podobe o Njem.

Ves čas od takrat, ko je Božja Beseda v meni začela delo preobrazbe skozi spoznanje o grešnosti in izgubljenosti, ki mi ga je milostno razodeval Sveti Duh, sem vsak dan po prihodu iz službe, še preden sem začela z običajnimi opravili, pokleknila v kuhinji in vsak greh, ki sem se ga spomnila; spomnil me je Sveti Duh; danes to vem, predajala Bogu.

Branje Svetega pisma mi je postalo duhovna hrana. Vse bolj in bolj sem hrepenela po pristnem, osebnem srečanju z mojim Gospodom, skozi Njegove besede meni. Pred mojimi očmi je oživela. V mojem srcu je oživela. Vsaka beseda, ki sem jo prebrala mi je bila kakor najslajša hrana in najčistejša voda, ki hrani in odžeja mojo dušo. Vpijala sem jo in moja radost se je mešala z jokom in izpovedovanjem.

28. oktobra 2001, 29. dan po mojem prvem prihodu v cerkev, po bogoslužju, je k meni pristopila sestra in mi rekla, da naj vse predam Bogu. V bistvu sploh nisem vedela kaj s tem misli, a sem se vseeno odločila, da bom »vrgla mrežo še na drugo stran čolna«. Ko sem prišla domov, je šla hčerka v kuhinjo, mene pa je kar odneslo v dnevno sobo. Ker pa sem nekaj dni pred tem prav čudno padla po tleh v predsobi, sem imela eno koleno zelo občutljivo na dotik, zato sem pokleknila na posteljo, v spalnici in začela moliti:

 »Oče nebeški, hvala Ti, ker si dal svojega Sina Jezusa, da je umrl tudi zame in mi tam priskrbel odrešenje od greha. Ti veš, da sem ti predala vse grehe, katere si mi pokazal, in da sem grešnica. Hvala Ti, ker si mi moje grehe odpustil v Sinu Jezusu Kristusu. Svoje življenje izročam Tebi in Te prosim, da od sedaj naprej Ti prevzameš nadzor nad mojim življenjem, da bom lahko živela po Tvoji volji in v Tvoji moči. V imenu Jezusa Kristusa amen.«

In takrat se je zgodilo, kakor da bi se name spustili mogočni slapovi nebeške milosti in ljubezni. Radost je preplavila moje srce in mojega duha. Bila sem vsa objokana, po predhodni molitveni predaji, vseeno pa najbolj srečen človek na svetu. Takrat še nisem vedela, da sem doživela to, kar se v Svetem  pismu opisuje kakor novo rojstvo po Duhu.

Dvignila sem se, pritekla v kuhinjo in svoji hčerki povedala, kaj se mi je zgodilo, ter začela v novi radosti in svobodi, slaviti Boga, mojega Odkupitelja, Jezusa Kristusa in se mu zahvaljevati, ker mi je odpustil premnoge grehe in mi dal novo življenje.

Jezus je rekel Nikodemu: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Evangelij po Janezu 3,3.

Vse o tem sem izvedela skozi Sveto pismo, ki sem ga od tistega dne vsak dan redno brala. Ne zato, ker bi morala, ampak zato, ker sem hrepenela po Božji Besedi tako močno, da mi je vsaka beseda, ki sem jo prebrala zagorela v srcu, polnem gorečnosti, hvaležnosti in radosti, ker sem postala Božji otrok, otrok vsemogočnega Boga.

Zelo, zelo sem ga ljubila in zelo, zelo sem mu bila hvaležna, za vse, kar je naredil zame. Kajti komur se veliko odpusti, ta veliko ljubi – je bolj hvaležen za to iz česar je bil potegnjen in kaj je kot nova stvaritev v Kristusu. To je popolnoma nekaj drugega, kakor kadar se spreobrne nekdo, ki je že od »rojstva« vernik.

»Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« (Luka 7:47).

Naslednji dan sem šla v službo tako polna prekipevajočega veselja, in niti pomislila nisem, da drugi mojega doživetja ne bodo mogli razumeti in se veseliti z mano.

 

Seveda, in sem takoj dobila takoj po nosu. »Kaj pa ti misliš, komaj si povohala cerkev, pa se že hvališ. Kaj pa me, saj bomo že vedele, kako se tej stvari streže, saj smo že od rojstva kristjanke. Kaj pa misliš da si, grešnica, le kdo bo tebi lahko odpustil vso množico tvojih grehov. Sploh pa, govoriš tako, kakor da imaš samo ti prav. Kakšna cerkev pa je to, kamor hodiš, kdo pa sploh ste.«

 

Počutila sem se, kot da bi me nekdo polil z ledeno vodo. Bile so štiri, tradicionalne vernice večinske cerkve, jaz pa sama. Toda z menoj in v meni, je bil Jezus. Nisem bila sama in nisem bila nemočna.

 

Toda zgodilo se je nekaj, kar se mi do sedaj še ni dogajalo ob takšnih primerih. Nisem zamerila. Ljubila sem jih in jim takoj odpustila. Niso mi mogle pokvariti veselja, le čudno mi je bilo, kako to, da se niso veselile z menoj, kajti ker sem bila srečna, sem pričakovala, da se bodo veselile z mano, saj so bile tudi one kristjanke.

 

Takrat še nisem vedela, ker še nisem tako poznala Svetega pisma, da obstajata na zemlji dve sili; demonska, hudičeva in Božja, sveta, ter pravi na novo rojeni kristjani in tradicionalni kristjani.

 

»Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno.«

(1 Korinčanom 2:14).

 

In Bog nas opozarja na takšne reakcije ljudi: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl«.

(1 Petrova knjiga 5:8).

 

To so bili dnevi, ki jih ne bom nikoli pozabila. Zdelo se mi je, kakor da lebdim med nebom in zemljo. Moje srce je bilo izpolnjeno z ljubeznijo, ki je bila tako močna, da se je izlivala iz mene v spontanih in gorečih molitvah k mojemu Zveličarju. Vsi ljudje so mi bili lepi, vse sem ljubila s Kristusovo ljubeznijo. Z vsakim, ki sem ga srečala, sem na primeren način podelila Evangelij Kraljestva.

 

Hodila sem v službo, opravljala najnujnejša dela doma in s hčerko, ki je bila takrat stara 8 let, toda moja največja radost je bila biti pri Njegovih nogah, peti, moliti in se pogovarjati z Njim. Tiste dneve in mesece so iz mojih ust odzvanjale molitve, kakor psalmi, hvalnice Rešitelju, Gospodu Jezusu Kristusu. Vedela sem da je živi Bog in ne takšen, kakršnega prikazujejo nekatere veroizpovedi, pribitega, nepremičnega in nemočnega na križu.

 

Iz mojega Duha je odmevala pesem. Molitve so kot hudournik tekle iz mene, neustavljive, kakor slapovi, ki padajo čez previs v globino. Razlika je bila le v tem, da je molitve, ki so vrele iz mene, Sveti Duh ponesel pred prestol mojega Boga. In v nebesih je bilo silno veselje, zaradi grešnice, ki se je vrnila nazaj k Očetu, kakor izgubljena hčerka.

 

»Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.« (Luka 15:10).

 

Moje srce je znova in znova preplavljal najčudovitejši stih Svetega pisma, ki mi je povedal vse o Nebeškemu Očetu, ki me je tako ljubil, da je dal svojega Sina Jezusa Kristusa, kot spravno daritev zame in za vse ljudi na svetu.

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje«. Evangelij po Janezu 3:16.

 

Moje največje veselje je bilo v tem, ker sem doživela silno močno spoznanje, prepričljivo in neomajno, da sem odrešena.

 

Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8:16)

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Korinčanom 5:17)

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«  (Marko 1:15)

»Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.« 
(Apostolska dela 3:19)

»Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.
(Apostolska dela 2:38)

Od takrat je bilo vse moje hrepenenje usmerjeno v to, da naredim javno priznanje pred cerkvenim občestvom, z zavezo Svetopisemskega krsta v vodi.

(1)Kdor bo sprejel vero (v Jezusa Kristusa kot Odrešenika) (2) in bo krščen, (3) bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. (Marko 16:16).

Zakaj pomen in vrstni red tega zgoraj navedenega stavka mnogi spregledajo: (1) Vera v Jezusa Kristusa in nato (2) krst v svobodni odločitvi po veri v Evangelij in po vsem tem (3), odrešenje. Ta vrstni red je določil Bog.

O tem je govoril Jezus tudi tradicionalno verujočemu Nikodému.

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. (Janez 3:3-6).

Začela sem spoznavati, da nobena cerkev ni zveličavna, da nobena inštitucija nima pri Bogu posebne prednosti ali privilegija, da človek ne bo rešen, ker pripada neki veroizpovedi ali opravlja kakršnekoli obrede in predpise, zakramente ali izvršuje kakršna koli dobra dela. Odrešenik je Jezus Kristus, odrešenje pa prejmemo po veri vanj, brez svojih lastnih del.

Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi (ljudje) grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost (božje usmiljenje) v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa. (Rimljanom 3:22-26) Amen.

 

Prva pesem, ki mi jo je dal Sveti Duh po mojem spreobrnjenju opisuje moje zavedanje in radost, da sem Božji otrok in komu pripadam.

 

 

Z V E L I Č A N J E

BIL TISTI DAN JE, KAKOR VSAK,

KI VEDELA ŠE NISEM MU POMENA,

ODPRLA PRVIČ VRATA SEM V HRAM,

LJUBEZNI TVOJE, MOJ GOSPOD.

 

KO VELIČINA TVOJA, PRVIČ VSTOPI MI V SRCE,

JE PRVI VZDIH ČAŠČENJA, SREČE VANJ ZAVEL,

O, JEZUS, KJE JE TISTI DAN,

NI DALEČ V ZEMELJSKIH OČEH,

A TI MOGOČNO SI ZAVZEL SRCE MI,

V NJEM UTRDBO SI POSTAVIL TRAJNO.

 

NIKAR, MI POREKO DOMAČI,

SAJ TI NORIŠ, MI PRAVIJO KATOLIČANI,

A NE VEDO, DA SRCE MOJE,

LE ZATE JEZUS ŠE GORI,

V MOGOČNEM SRCU TVOJEM,

LJUBEZEN MOJA MIRNO SPI.

 

DAJ, JEZUS KRISTUS, MOJ GOSPOD,

ŠE VEČ PROSTORA MOJEM SRCU DAJ,

KER SICER SE RAZPOČI MI OD SREČE,

KER TI SI JEZUS MENI VSE:

"MOGOČEN SLAP IN VAL MORJA

IN GORA, TI NAJVEČJA TEGA SI SVETA,

SI VEČ, KOT SONCE, LUNA, ZVEZDE VSE NEBA,

SI DAR NAJVEČJI VSEM LJUDEM SVETA."

 

O, JEZUS, TO NI LE VZDIH,

JE SLAVOSPEV MOGOČEN V MENI,

JE RADOST, MOČ, LJUBEZNI TVOJE,

SAJ TI SI KRISTUS JEZUS, MOJ GOSPOD ZA VEDNO,

SAJ TI GOSPOD SI MOJA POT BREZKONČNA,

TVOJ DAR SEM MILOSTNI SPREJELA, "HVALA TI."

 

SEDAJ ŽIVLJENJE MOJE NI KOT PREJ,

V MINLJIVOSTI NE IZGUBI SE VEČ,

VSE STARO JE UMRLO V MENI,

SAJ TI GOSPOD, SI ME PREPORODIL.

 

NI DNEVA VEČ, DA NEBI PELA,

TI PESMI SLAVLJENJA VESELA,

SRCE TI SVOJE, POLOŽILA,

PRED NOGE TVOJE, MOJ GOSPOD.

NI DNEVA VEČ, DA NEBI BRALA,

BESEDE SVETE, PISMA TVOJA,

SAJ MOJE JE ŽIVLJENJE V TEBI,

TI POT SI MOJA, LUČ NEBA.

Nevenka

0. Neil T. Anderson - KONČNO SVOBODNI

LOMILEC VEZI

Neil T. Anderson

0. 

K o n č n o    s v o b o d n i!

Pred nekaj leti sem govoril v cerkvi na jugu Kalifornije na temo gibanja new age (nova doba). Govoril sem o svetopisemskem tekstu iz 1 Timotej 4:1: "Duh izrecno pravi, da bodo v poznejših časih nekateri odpadli od vere in se vdajali zavajajočim duhovom in naukom demonov." Po končanem govoru so me spredaj v cerkvi obkrožili ljudje v stiski.

V zadnjem delu cerkvene dvorane je sedelo 22-letno dekle, ki je nenadzorovano jokalo, odkar se je bogoslužje končalo. Nekaj ljudi jo je poskušalo  potolažiti, toda nikomur ni dovolila, da bi se ji približal. Končno se je nekdo od osebja cerkve prerinil skozi množico do mene in rekel: "Žal mi je, ljudje, toda dr. Andersona nujno potrebujemo tam zadaj."

Ko sem se približal mladi ženski, sem lahko slišal njeno ihtenje: "On razume! On razume!" Odpeljali smo jo iz dvorane v pisarno. Ko se je umirila, sem se dogovoril za srečanje z njo naslednji teden.

Ko je Nancy prišla na sestanek, je bil njen obraz zaznamovan z grdimi, odprtimi ranami. "Tako se praskam vse od prejšnjega tedna in tega ne morem nadzorovati," mi je boječe priznala.

Nancy mi je opisala svoje strašno otroštvo, ki je vključevalo zlorabo iz strani očeta in babice, ki se je predstavljala kot črna čarovnica. "Ko sem bila stara tri leta, sem sprejela svoje varuhe – duhovne vodiče," je nadaljevala. "Oni so bili moji spremljevalci, govorili so mi kako živeti in kaj govoriti. Nikoli se nisem spraševala, če je imeti duhovne vodiče kaj neobičajnega, vse dokler me mama ni odvedla k verouku. Potem sem začela sumiti, da morda moji duhovni vodiči niso dobri zame. Ko sem o tem vprašala svoje starše, me je oče pretepel. O tem nisem spraševala nikoli več!"

Z namenom, da bi bila kos naraščajočemu trpinčenju, ki so ga duhovni vodiči prinesli v njeno življenje, se je Nancy zatekla k zelo strogi duhovni disciplini. V srednješolskih letih je začela verovati v Kristusa, kot svojega odrešenika. Toda namesto, da bi jo njeni "varuhi" pustili, so jo še bolj mučili.

Po srednji šoli se je Nancy zatekla k ekstremni disciplini – odšla je med marince. Odločna, da bo postala najbolj žilava vojakinja mornarice, je dobila priznanje za svojo disciplino. Toda duhovno mučenje je njen um in čustva še naprej gnalo na rob.

Leta ni hotela nikomur povedati o svojih borbah v mislih, ker se je bala, da jo bodo označili za noro. Končno je bil pritisk tako močan, da je počilo. Nancy je po tihem dobila zdravniški dopust in se umaknila v samotno življenje nemira in bolečine. Takšno je bilo Nancyino življenje, ko je prišla v cerkev in me slišala govoriti o zavajajočih duhovih.

"Končno me nekdo razume!" je Nancy priznala v solzah.

"Ali bi se rada znebila svojih duhovnih vodičev!" sem jo vprašal.

Bil je dolg premor. "Ali bodo zares odšli ali pa bom odšla domov in me bodo spet mučili!"

"Osvobojena boš," sem ji zagotovil.

Po dveh urah je bila Nancy svobodna – in z ženo naju je objemala z odprtostjo, ki je ni poznala nikoli prej. "Sedaj lahko pridejo ljudje k meni v hišo!" je veselo zavpila.

R e s n i č n o s t    t e m n e    s t r a n i

Bili so časi, ko sem mislil, da je Nancyino izkustvo bilo neobičajna izjema. Čeprav je stopnja njenega problema bila nekako nenavadna, sem spoznal, da je Pavel imel v mislih vsakega vernika, ko je napisal: "Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih" (Efežanom 6:12).

Po več kot tridesetih letih službe pastorja, profesorja na fakulteti in govornika na konferencah sem služil tisočim kristjanom po vsem svetu, ki so zavedeni in živijo poraženo življenje.

To je resnična tragedija, kajti njihov nebeški Oče želi, da bi živeli svobodno in produktivno življenje v Kristusu.

Moje osebno potovanje na to področje službe za Gospoda ni prišlo po moji lastni izbiri. Bil sem inženir pri vesoljski družbi, preden me je Bog poklical v službo zanj. Celo kot krščanski laik se nisem nikoli zanimal za demonsko aktivnost ali okultne stvari. Nikoli me niso zanimala ezoterična znanja in okultne moči. Za te stvari nisem imel interesa pa tudi izkušenj z njimi ne.

Po drugi strani pa sem vedno veroval, kar Sveto pismo pravi o duhovnem svetu, tudi če se je zdelo, da je v nasprotju z zahodnjaškim racionalizmom in naturalizmom.

Kot rezultat tega je Gospod zadnjih petindvajset let vodil k meni kristjane, kot je Nancy. Nad njimi so dominirali miselni vzorci, navade in vedenja, ki so jih ovirala, da bi živeli svobodno in rodovitno življenje v Kristusu.

Moje teološko šolanje me ni primerno pripravilo, da bi jim pomagal. Pri svojih zgodnjih namerah, da bi pomagal tem ljudem, dem taval in naredil veliko napak, toda z vsako namero sem pridobil tudi nov vpogled. Vedno znova sem se vračal k Pismu in iskal resnico, ki jih bo osvobodila.

Po letih učenja in služenja imam boljše razumevanje tega, kako nas resnica osvobaja, in potrebo, da se upremo hudiču in podredimo Bogu (Jakob 4:7).

Psihoterapija, ki zanemarja resničnost duhovnega sveta, nima ustreznega odgovora, toda tudi služba osvobajanja ne, le-ta vidi problem zgolj kot duhoven.

Bog je resničen in on se obrača k nam kot k celovitim osebam – njegova Beseda zagotavlja vsestranski odgovor za vse, ki živijo v tem padlem svetu.

B o g    v a s    ž e l i    s v o b o d n e    i n    r a s t o č e    v    K r i s t u s u

Od prve izdaje te knjige sem bil soavtor (skupaj z dr. Robertom Saucyem), knjige o posvečenju z naslovom The Common Made Holy (Preprosti postanejo sveti). Zelo pomembno je razumeti proces posvečenja, kajti Božja volja za naša življenja je naše posvečenje (1 Tesaloničanom 4:3). "Pač pa živimo iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rasli vanj, ki je glava, Kristus. . . .do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti" (Efežanom 4:15 in 13).

Če nam je Bog dal vse, kar potrebujemo, da bi postali zreli v Kristusu (2 Peter 1:3), zakaj potem več kristjanov ne raste v Kristusu? Nekateri niso nič bolj podobni Kristusu, kot so bili pred dvajsetimi leti.

Pavel pravi: "Namen te zapovedi pa je ljubezen, ki izvira iz čistega srca, dobre vesti in iskrene vere" (1 Timotej 1:5).

Mi bi morali biti zmožni vsako leto svojega krščanskega življenja reči: "Zrasel sem v veri in sedaj ljubim Boga ter druge bolj, kot sem jih ljubil preteklo leto."

Če tega ne moremo reči, potem ne rastemo.

Del razloga za to mesenost je dana v 1 Korinčanom 3:2-3: "Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete. Še ste namreč meseni. Mar niste še vedno meseni in zgolj ljudje, dokler sta med vami nevoščljivost in prepir?"

Po Pavlovem mnenju nekateri kristjani sploh niso zmožni sprejemati dobrih biblijskih navodil zaradi nerešenih konfliktov v svojem življenju. Kar je potrebno storiti, je na nek način rešiti te osebne in duhovne konflikte skozi iskreno kesanje in vero v Boga.

To je namen te knjige; vendar se bolj osredotoča na duhovno plat problema.

Moja prva knjiga Victory Over the Darkness (Zmaga nad temo), se osredotoča na osebno plat vernikovega življenja v Kristusu in hojo v veri, hoditi v Duhu, obnavljati svoj um, nadzirati svoja čustva in reševati čustvene travme iz vaše preteklosti skozi vero in odpuščanje.

Da bi videli celotno sliko, vam toplo priporočam, da predelate knjigo Victory Over the Darkness skupaj s preučevanjem te knjige.

Preden smo prejeli Kristusa, smo bili sužnji grehu. Sedaj pa je zaradi Kristusovega dela na križu moč greha nad nami zlomljena.

Satan nima oblasti ali avtoritete nad nami. On je premagan sovražnik, vendar je predan temu, da nas ovira pri tem, da bi to spoznali. Oče laži lahko blokira vašo učinkovitost kot kristjan, če vas uspe zavesti v verovanje, da ste vi le proizvod svoje preteklosti – podvrženi grehu, nagnjeni k neuspehu in kontrolirani od svojih navad.

Pavel je rekel: "Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti" (Galačanom 5:1).

Vi ste svobodni v Kristusu, toda če vas hudič zavede v verovanje, da niste nič več kot grešen in bolan proizvod svoje preteklosti, potem vas bo s to lažjo premagal.

Satan ne more storiti ničesar glede vašega položaja v Kristusu, toda če vas uspe zavesti, da verjamete nečemu, kar sicer Pismo pravi, da ni res, boste tudi živeli v tem prepričanju. Ljudje so zvezani z lažmi, ki jim verjamejo.

Zato je Jezus rekel: "In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila" (Janez 8:23).

Jaz ne verjamem v takojšnjo zrelost. Ves preostanek življenja bomo potrebovali, da obnovimo svoj um in se preoblikujemo v Kristusovo podobo.

Toda ni potrebno dolgo, da pomagamo ljudem rešiti njihove osebne in duhovne konflikte ter jim pomagamo najti svobodo v Kristusu.

Biti živ in svoboden v Kristusu je del nenehnega posvečenja, kar je temelj za stopnjevanje posvečenja. Z drugimi besedami, ne moremo poskušati postati Božji otroci, ampak mi SMO Božji otroci, ki postajamo vse bolj podobni Kristusu.

Enkrat, ko so ljudje oživljeni in osvobojeni v Kristusu skozi iskreno kesanje in vero v Boga, jih opazujte, kako rastejo! Imajo novo žejo po Božji besedi in vedo, kdo so v Kristusu, zato ker "sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci" (Rimljanom 4:7).

V tej knjigi nameravam pojasniti naravo duhovnega konflikta in kako je lahko razrešen v Kristusu.

Prvi del pojasnjuje vaš položaj svobode, zaščite in avtoritete v Kristusu.

Drugi del opozarja na vašo ranljivost glede skušnjav, obtožb in zavajanj.

Tretji del pa predstavlja korake k svobodi v Kristusu, ki vas bodo osvobodili, da se podredite Bogu in uprete hudiču (Jakob 4:7).

Nasprotje med zvezanostjo in svobodo v vernikovem življenju je močno ilustrirano v naslednjem pismu nekega strokovno usposobljenega človeka. Za razliko od Nancy, je ta mož navidezno deloval kot čisto normalen kristjan, ki hodi v cerkev in živi zelo uspešno življenje na področju svojega družinskega življenja in svoje kariere. Vendar ni doživljal svobode v Kristusu.

Dragi Neil!

Pišem ti, ker sem doživljal vrsto navidezno nerazložljivih "psihološko povezanih" napadov. Moji čustveni problemi so imeli verjetno korenine v mojem otroštvu, ko sem gledal grozljivke, kot je Ouija boards in podobno. Jasno se spomnim svojega strahu, da me bodo obiskale demonske sile, ko sem gledal film z naslovom "The blood of Dracula".

Moj oče je bil zelo temperamenten in imel je čustvene izbruhe. Moj odziv je bil nejevolja in obtoževanje samega sebe, ker sem ga razjezil. Tlačenje čustev vase je postal moj način življenja. Ko sem odrasel, sem se še naprej obtoževal za vsakršne osebne pomanjkljivosti in neuspehe.

Potem sem sprejel Kristusa za svojega osebnega odrešenika in Gospoda. Naslednjih nekaj let sem duhovno rasel, toda nikoli nisem užival v popolnem miru. Vedno je obstajal kanček dvoma glede mojega odnosa z Bogom, na katerega sem gledal kot na oddaljenega in strogega.

Imel sem težave z molitvijo, branjem Svetega pisma in s poslušanjem pastorjevih pridig. Zares sem se spraševal o smislu svojega življenja. Mnogokrat sem imel hude nočne more in se prebujal ob svojem vpitju.

Šele po času molitve z vami sem končno našel svobodo v Kristusu. Spoznal sem, da Bog ni krut, brezbrižen in kaznovalen, ampak je ljubeč Oče, ki se veseli nad mojimi dosežki.

Doživel sem veliko olajšanje in osvoboditev, ko sem molil skozi "Končni koraki".

Sedaj ko berem Božjo besedo, jo razumem kot nikoli doslej. Razvil sem bolj pozitivno razpoloženje in moj celoten odnos z Gospodom se je povsem spremenil. Od najinega srečanja naprej nisem imel niti ene nočne more.

Neil, bojim se, da je še mnogo kristjanom, ki živijo življenje "tihega obupa" in so podvrženi napadom demonskih sil. Če sem jaz lahko postal plen teh sil. Potem so to lahko tudi drugi.

Ali ste vi eden izmed teh kristjanov, ki živijo v vezeh strahu, depresije, navad, ki jih ne morete zlomiti, misli ali notranjih glasov, ki jih ne morete utišati ali mogoče grešnega vedenja, ki mu ne morete uiti. 

Bog je storil vse, da bi vi lahko živeli in bili svobodni v Kristusu.

Skozi strani te knjige vam želim predstaviti Njega, ki je temo že premagal in zagotovil vašo svobodo: Jezusa Kristusa, lomilca vezi!