BILA JE ZADNJA, KI SO JO REŠILI IZ SVETOVNEGA
TRGOVINSKEGA CENTRA 11. SEPTEMBRA 2001
Genelle
V zgodbi, ki smo jo prvič objavili maja 2002, ta preživela
pripisuje Bogu zasluge za njeno čudežno rešitev iz ruševin po terorističnih
napadih 11. septembra.
S prijateljico Roso sva se pogovarjali o vikendu, ko sem se
namestila na delo v pisarnah pristaniške uprave v štiriinšestdesetem nadstropju
prvega stolpa Svetovnega trgovinskega centra. Rosa je bila iste starosti kot
jaz, stara 31 let, in radi sva se pogovarjali o najinem življenju. Z mojim
fantom Rogerjem sva načrtovala, da se bova nekega dne poročila ... Ampak za to
bo še dovolj časa.
Rodila sem se in odraščala v Trinidadu, v New York pa sem
prišla, da bi si ustvarila boljše življenje zase in za svoje ljubljene. Če je
bilo treba na stvari, kot je poroka, počakati, naj bo tako. V Trinidadu sem
pustila za seboj veliko svojih starih načinov razmišljanja, še posebej, ko je
šlo za Boga. »Bog« je bil nekaj, v kar sem vedno rekla, da verjamem – bolj
zato, da bi osrečila svojo mamo kot karkoli drugega.
Je bil Bog več kot to? Morda. Ko pa je mama leta 1999 umrla
za rakom, sem se spraševala, kje je Bog. Zagotovo ni bil nič, kar bi lahko
videla ali se ga dotaknila – nič, kar bi imelo kakršno koli resnično zvezo z
mojim življenjem ali mojimi občutki.
Vse se je kmalu spremenilo. Medtem ko sva se z Roso
pogovarjali, je nekje nad nama odjeknila močna eksplozija. Celotna stavba se je
zibala z ene strani na drugo. »Kaj je bilo to?« je vprašala Rosa. »Potres?«
Stekli sva k skupini ljudi pri oknih. Papirji in koščki razbitin so se spuščali
od zgoraj, kot nekakšni čudni konfeti.
Po ozvočenju so nas obvestili, naj ostanemo pri miru in naj ne
paničarimo. Toda večina ljudi ga je ignorirala. Stekli so proti dvigalom. V
nekaj minutah je bila pisarna prazna, razen nas 15, ki smo se odločili
upoštevati obvestilo in ostati. Zbrali smo se okoli televizorja v konferenčni
sobi in z nejevero strmeli v sliko gostega, črnega dima, ki se je valil z vrha
naše stavbe.
Novinarji so poročali o »terorističnem napadu«. Spet se je
oglasil glas iz zvočnika z istim sporočilom. Ostanite tam kjer ste. Pomoč bo
prišla. Poklicala sem Rogerja. »Pojdite od tam,« je rekel. Bilo je prepozno.
Dvigala so se ustavila.
Nato je prišla druga eksplozija. Drugi stolp je bil zadet.
Vseh 15 nas je steklo po stopnicah navzdol. Rosa me je prijela za roko in jo
močno držala. »Genelle, mislim, da nam ne bo uspelo priti od tod,« je rekla s
trepetajočim glasom. Še nikoli nisem slišala svoje prijateljice zveneti tako
prestrašeno.
»Vse bo v redu,« sem rekla. Moj glas je zvenel presenetljivo
mirno. V sebi sem čutila vse prej kot to. Stopnišče je bilo zamašeno z gasilci,
ki so se prebijali navzgor. Bala sem se ustaviti.
Z Roso sva šteli nadstropja, ko sva šli mimo – 47, 46, 40,
35. Mislila sem, da smo morda izven nevarnosti. Noge so me bolele. Ko sva
dosegli podest v trinajstem nadstropju, sem spustila Rosino roko, da bi si s
čevljev odtrgala pete. Ravno takrat se je zaslišala še ena glasna eksplozija.
Moč eksplozije naju je vrgla nazaj. Zaslišali sva ropot, ki je postajal vse
glasnejši. Nenadoma je vse potonilo v temo.
Tla so se upogibala. Kosi sten in stropa so deževali. Prah
je bil povsod. Rosa se je komaj postavila na noge. Poskušal sem vstati. Nekaj me je močno udarilo v hrbet. Padla sem na
obraz. V trenutku je oglušujoče ropotanje zamenjala tišina, prav tako srhljiva in
grozljiva na svoj način kot je bil rjovenje pred tem. Še vedno sem ležala z
obrazom navzdol. Občutek je bil, kot da se je name zrušila cela stavba. Slišala
sem svoj dih. Bila sem živa. Je bil še kdo?
»Rosa? Halo! Me kdo sliši?«
Ni bilo odgovora. Končno sem zaslišala moškega, ki je od
nekod v bližini tiho klical. »Na pomoč. Na pomoč.« Nato je nastala tišina. Glas
je izginil. Vstani, sem si rekla.
Poskusi. Umrla boš, če boš kar naprej ležala tukaj. Ampak nisem se mogla
premakniti. Nisem mogla premakniti glave. Poskušala sem dvigniti roko k sencem,
a je udarila ob nekaj, kar se mi je zdelo kot dva ogromna betonska stebra. Moja
glava je bila stisnjena med njima.
Desno nogo sem imela do stegna zakopano v ruševinah. Prsti
na nogah so mi bili otrpnili, preostanek noge pa je bil, kot da gori. Kako
dolgo bom še lahko tako živa, ukleščena kot žival v pasti? Minila je ura, morda
več.
Začela me je grabiti panika, ker nisem mogla premakniti
glave. Moram se osvoboditi. Da bi se spopadla z bolečino, za katero sem vedela,
da bo prišla, sem si z vso močjo izvila vrat. Slišala sem, kako se mi lasje
pulijo iz lasišča. Glava se mi je osvobodila. Čutila sem kri, ki je tekla iz
mesta, kjer je moja glava praskala ob beton.
Ujeta v temi, pokopana v prahu cementa in stekla, sem se
spraševala, kaj se dogaja zunaj. Prihaja pomoč? Je bilo prizadeto celo mesto?
Vsa država?
Zadremala sem, se nenadoma zbudila in nato zaspala. Ko sem
se zbudila, sem poskušala obvladati svojo situacijo. Stvari so se zdele
nepredstavljivo brezupne.
Globoko v sebi sem pogrešala mamo. Vedela bi, kako me potolažiti. Kaj bi storila? Molila bi. Mama bi molila, ne kot zadnjo možnost, ampak kot prvo. Umrla je dve leti pred tem za rakom in Boga sem okrivila za njeno smrt.
Do takrat, ko sem se znašla v tej nezavidljivi situaciji mi za Boga ni bilo mar. Mislila sem si, da imam še dovolj časa, saj sem bila še mlada. Niti pomislila nisem, da se tudi mladim ljudem lahko zgodijo življenjsko ogrožajoče situacije. In jaz sem bila v njej.
Spomnila sem se vseh maminih molitev in vsega, kar sem slišala v cerkvi, v kateri sem bila nazadnje. Začela sem se pogovarjati z Bogom, čeprav ga nisem poznala dovolj.
Gospod,
vem, da si tam. Zavračala sem te in te okrivila za mamino smrt. Prosim Te, da mi odpustiš, ker se nisem menila zate, kot bi si moja mama želela, da bi se. Zdaj te prosim, da mi
pomagaš. Vem, da bi moja mama molila za to. Obljubim Ti, da če me rešiš iz tega, bom živela zate in delala, kar boš želel, da naredim.
Vedela sem, da bom morala urediti moj odnos z Rogerjem in se z njim poročiti in ne da kar tako živim z njim. Prav tako sem sklenila, da si bom če živa pridem ven iz te situacije, začela hoditi v cerkev in živeti Bogu ugodno življenje.
Ko sem odprla oči, sem videla, da se prah, ki ga je dvignil
zrušitev, končno polega. Tanek žarek svetlobe se je prebijal skozi razbitine in
temo, ki me je obdajala. Nekje tam zgoraj, ne tako daleč stran, je bila dnevna
svetloba.
Vendar nisem slišala nobenih zvokov – nobenega znaka, da bi
bil kdo tam zgoraj. Se je stavba res zrušila? Nisem si mogla predstavljati,
kako je moral izgledati prizor zgoraj. Kako bi me kdo sploh našel?
Majhen žarek svetlobe je ugasnil. Začelo se je mračiti.
Gospod, bodi blizu mene. Ostani ob meni. Z Bogom sem se pogovarjal tako, kot se
je mama pogovarjala z njim, kot da bi bil tam z mano in bi vedel, kako je biti
sam, prestrašen in prizadet. Končno sem zaspala.
Vrnitev tistega šibkega žarka svetlobe mi je povedala, da je
jutro. Takrat je v desni nogi izginil ves občutek. Brez hrane in vode sem vedela,
da ne bom mogla več dolgo živeti.
Gospod, morda ne bom prišla od tod. Ne brez čudeža. Ampak našla
sem Te in to je edini čudež, ki šteje. Zgodi se Tvoja volja.
V tistem trenutku sem zaslišala hrup.
»Halo?« sem zavpila, moj glas je bil od prahu in pomanjkanja
vode tako hripav, da ga nisem prepoznala.
»Halo!« se je oglasil glas. »Je kdo tam spodaj?«
»Zataknila se mi je noga,« sem zavpila, kolikor sem mogel. »Ne
morem se premakniti.«
Slišali so se še drugi glasovi. »Svetim navzdol,« je rekel
eden od njih. »Vidiš?« Slišalo se je, kot da je tik nad mano, a vseeno sem
videl le tisti majhen žarek dnevne svetlobe, ki mi je tako dolgo delal družbo.
Iztegnila sem roko vanj.
»Ne vidim tvoje luči,« sem zavpila. »Vidiš mojo roko?«
»Ne.«
Še enkrat sem iztegnila roko v ta žarek svetlobe, tako kot
sem jo iztegnila k Bogu v molitvi.
Ko sem se stegnila, sem začutila roko, ki se je stisnila
okoli moje, močan in zanesljiv prijem, in zaslišala sem moški glas. »Ne skrbi,«
mi je rekel. »Moje ime je Paul. Samo vztrajaj. Rešili te bodo od tam.«
Paul mi je nenehno govoril in me spodbujal, medtem ko se je reševalna ekipa
metodično prebijala skozi razbitine. Vsakih nekaj minut me je preplavil strah,
da se bo spet kaj zrušilo okoli mene. Vsakič, ko mi je Paul stisnil roko, sem
začutila, da se vame vrača mir. Kmalu so odkopali gomilo podrtih ruševin z moje
desne noge. Spustili so se dol in delali vse, kar je bilo potrebno, dokler me
niso rešili ven.
Položili so me na nosila in se prebijali skozi neverjetno maso razdejanja ter množico očitno veselih, a šokiranih reševalcev. V vsej zmedi sem izgubila Paula. Minilo je 27 ur, odkar sta se stolpa zrušila. Takrat nihče ni vedel, a jaz sem bil zadnja, ki so me rešili živo.
Med mesecem in pol, ki sem ga preživela v bolnišnici, so
bili Roger in moji sestri nenehno ob meni. Ves čas mi je bilo jasno eno: v
trenutku stiske sem se obrnila na Boga in On mi je odgovoril tako, da mi je
pomagal – najprej kot navzočnost, v osebi Paula, ki me je držal za roko. Nikoli
ga nisem videla in nihče ni vedel kdo je bil Paul.
Moja prijateljica Rosa in drugi, ki sem jih poznala, so
umrli v zrušitvi. Tudi jaz bi lahko umrla, a so me rešili, zahvaljujoč Paulu -
angelu. Želela sem se mu osebno zahvaliti. Ko je prišla novinarska ekipa, da bi
me intervjuvala o moji preizkušnji, so me ponovno združili z nekaterimi člani
reševalne ekipe, ki so me potegnili izpod ruševin. Paula ni bilo tam in vprašal
sem jih, zakaj ni bil z njimi.
Eden od moških je bil videti zmeden. »V naši ekipi zagotovo
ni nikogar z imenom Paul,« je rekel.
Do zahvalnega dne in po štirih operacijah je bila moja noga
dovolj močna, da sem lahko odšla iz bolnišnice. Takoj ko sem se namestila doma,
sem se s prijateljico pogovorila o tem, kaj se je zgodilo. Tista roka, ki se je
stegnila k moji, sem jo vprašala. . . Paulov glas je obljubljal, da me bodo rešili,
ali so bile to sanje?
»Genelle, ali res misliš, da so bile to sanje?« me je
vprašala prijateljica. Vem, da niso bile. Občutila sem tisti močan prijem na
roki; bil je dotik Božje roke v mojem življenju. Od 11. septembra me ta dotik,
ta roka, ni nikoli zapustila.
Življenje po preživetju
»Vsak dan se zbudim hvaležna,« pravi Genelle
Guzman-McMillan, 19 let po tem, ko so jo rešili izpod ruševin na Ground Zero.
Genelle se je z Rogerjem McMillanom poročila novembra 2001. »V bolnišnici je
bil vsak dan ob meni,« pravi. »Ko sem prišla ven, me je zaprosil. Čeprav sem
bila še vedno na berglah, sva šla v mestno hišo.«
Roger in Genelle imata zdaj dve najstniški hčerki, Kaydi in
Kellie. Genelle še vedno dela za pristaniško upravo – je vodja pisarne na
letališču LaGuardia. Prav tako je prostovoljka pri Rdečem križu. »Med
okrevanjem so mi nudili toliko podpore. Videla sem, kako skrbni so bili. Želim
pomagati drugim, tako kot so oni pomagali meni .«
Obletnice 11. septembra so dnevi za razmislek. »Jemljem ga
kot svoj osebni praznik,« pravi Genelle. »Roger ostane doma z mano. Včasih
gledam spominsko slovesnost na televiziji in čakam, da slišim ime svoje
prijateljice Rose; drugič je preveč čustveno.« Njena družina ima tradicijo, da
ob padcu stolpov oblikujejo krog, se držijo za roke in izrečejo molitev.
Marca letos se je Roger okužil s covidom-19 . Genelle je
zanj skrbela doma. Rekel mi je: »Vem, da si ženska, ki rada moliš, ampak ne
bodi trmasta. Moraš paziti nase. Pojdi v karanteno.« Toda Genelle ga ni
zapustila tri tedne, dokler si ni opomogel.
»Enajsti september bo z mano za vedno. Ampak ne morem ostati
žalostna. Moram dvigniti sebe in druge ljudi,« pravi Genelle. »Ne hodim naokoli
prestrašena. V meni je Sveti Duh. Imam mir. Ljubim ljudi. Hvaležna sem. Moramo
živeti po Božji volji. Izpolnjujem Njegovo voljo in se trudim vztrajati na
pravični poti, da bi navdihovala druge.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar