Bog George - IZSEK IZ KNJIGE - KLASIČNO KRŠČANSTVO

 

Izsek iz knjige Klasično krščanstvo 

– Bob George

 

Str. 21 – 25

 

Ko kar naprej poslušate vse o tem, kar bi morali doživljati, toda tega ne doživljate, se čutite ujete med dve možnosti: ali priznati resnico in vam bo nerodno, ali ustvarjati vtis in se pretvarjati, da vam gre odlično.

 

Če ste se že kdaj znašli v takšni zadregi, imam za vas veliko novico. Krščansko življenje v resnici ni stvar izpopolnjevanja vaših zmožnosti delovanja do popolnosti. Lahko je stvarno! Poznam vaše bolečine, ker sem sam to doživljal. V tej knjigi pa bom delil z vami resnice, ki jih je Bog uporabil, da me je osvobodil. Trajalo je več let, da sem spoznal te resnice. Veliko tega, kar vem zdaj, sem se naučil po težki poti – z osebnimi napakami. Vendar so takšne lekcije mnogokrat najbolj dragocene izkušnje življenja.

 

Bilo je ravno tisti dan, ko sem nasedel na prepolni avtocesti, ko me je Bog začel voditi proti odgovorom, ki sem jih iskal. Spomnil sem se besed, ki jih je izgovoril Jezus: "in spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila." (Jn 8,32) Na misel mi je prišlo, če "te resnica osvobodi", potem mora biti tudi nasprotno res: laž te pripelje v jetništvo. Da sem ugotovil istovetnost tega načela, je bila važna preokretnica zame. Resnica te osvobaja, zmota te veže.

 

Moja bistra pamet je hitro spoznala dejstvo, da jaz zagotovo nisem svoboden! Obstajal je lahko le en razlog, zakaj: živel sem bolj v zmoti, kot v soglasju z resnico. Moja naslednja misel je bila, postaviti očitno vprašanje: "Na katerih področjih krščanskega življenja pa sem zapadel v zmoto?" Pomislil sem nazaj, v tiste zgodnje dni spoznavanja Gospoda, ko sem bil še svež in željan, in jih primerjal s takratnim doživljanjem. Na mnogih področjih so bila ostra nasprotja.

 

Nekatera všteta sporna vprašanja so bile tako osnovne stvari, kot moj pristop k poučevanju Biblije.  Ko sem pri 26-ih letih sprejel Jezusa, sem se napadalno poglobil v Sveto pismo. Več mesecev je moja žena mislila, da imam obraz iz črnega usnja! Vedno sem bil v Besedi. Toda sčasoma je postala moja iskrena ljubezen do Kristusa zasenčena, od mojega naraščajočega teološkega znanja.

 

V svoji preobremenjenosti z Božjo Besedo, (ki je bila vsekakor dobra v prvotni obliki) mi je spodletelo, da bi nekaj opazil. Jezus ni nikoli rekel, da nas bo osvobodila Beseda. Resnica Besede je tista, ki nas osvobaja. Jezus je rekel: "Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila." (Jn 8;31,32). Še naprej pa je povedal: Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni. (Jn 8,36).

Kam vas vodi resnica Besede? K Sinu!

Sveto pismo sem poznal od začetka do konca in nazaj, toda znanje samo ni spremenilo mojega stanja. V mojem doživljanju se je Jezus izgubil v Bibliji. Spomnil sem se, kako je govoril Farizejem:

 

Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje,a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje.

Jn 5,39-40

Spomnil sem se fraze, ki je bila zelo priljubljena v evangelizacijskih klicih. To je bil odgovor na povprečno nekrščansko pripombo – "Ne maram religije" Zavrnitev je: Krščanstvo ni religija; to je odnos do Boga skozi Njegovega Sina, Jezusa Kristusa." Ta fraza je popolnoma resnična. Toda prepadeno sem ugotovil, da medtem, ko sem jo kar naprej citiral v okoliščinah, kjer sem Kristusa delil z nevernikom, sem se v lastnem življenju oddaljil od mojega odnosa do Boga in se vrnil k opravljanju religije!

 

Pogrešal sem veselje, ki sem ga izkusil v prvih dveh letih mojega krščanskega življenja. V tistih dneh sem se pogosto prebujal ob štirih zjutraj – na splošno ne vstajam tako zgodaj – da sem vzel v roke Sveto pismo in užival zaupen čas z mojim nebeškim Očetom. Nihče mi ni zapovedal tega. To sem želel narediti.

 

V tistih prvih dveh letih je bila radost že to, da sem živel. Prvikrat sem odkrival, kaj pomeni ljubiti družino. Poslovnim skupinam sem govoril o svoji veri. Poučeval sem svetopisemske predmete. Lahko sem speljal prodajo za 20.000 $  v svojem poslu, vendar sem bil bolj vesel prilike, da svoji stranki povem o Jezusu.

 

Kakšno nasprotje mojim pogostim solzam na avtocesti za Dallas v urah gneče, samo nekaj let kasneje. Kaj je bilo narobe?  Zdelo se je, da je navdušenje začelo hlapeti, ko sem prodal svoj posel in pričel krščansko delo "za poln delovni čas" Bilo je očitno, da nisem bil več s srcem v poslu. In kaj bi bilo boljšega, kot delati poln delovni čas tisto, v čemer sem užival že kot poslovnež? Mislil sem, da sem dosegel vrhunec – življenje, popolnoma posvečeno službi.

 

Vendar to nikoli ni postalo tisto, kar sem pričakoval. Še vedno sem poučeval svetopisemske teme. Še vedno sem delil svoje pričevanje. Vendar je vse to postalo nekakšna predstava. Namesto da bi to delal iz veselja, sem to počel, ker so to pričakovali od mene. Nekdo me je opomnil na "tihi čas" vsako jutro. Moral sem pisati poročila, ki so prikazovala s kolikimi ljudmi sem delil Kristusa in koliko svetopisemskih tem sem poučeval. Moje veselje je upadalo in moje delovanje je postalo mehanično. Zgodnja jutranja srečanja z Gospodom, v katerih sem tako užival, so postala vse bolj redka, ko so druge stvari začele zahtevati mojo pozornost. Potem, ko sem tisoče ljudi pripeljal h Kristusu kot poslovnež, sem pri sebi ugotovil, da upada moje zanimanje, da bi ljudem pripovedoval o Gospodu. Ne razumite me napak; še vedno sem doživljal ogromno navdušenje, ko je bil nekdo nanovo rojen. Toda če ste izgubili lastno veselje do svoje odrešitve in ste pričeli deliti Kristusa iz navade, tekmovalnosti ali zaradi dela samega, za vas ni več privlačnosti in skoraj ničesar več, kar bi vas poganjalo. Kaj lahko rečete po vsem tem? "Postati kristjan in nato biti nesrečen kot jaz?"

 

Razmišljal sem o izzivu, ki me je prvotno napeljal k službi za poln delovni čas: "Pridi pomagat spremeniti svet." Odzval sem se na izziv in vskočil, da pomagam spremeniti svet. Vendar mislim, da se svet ni dosti spremenil.

 

Po nekaj letih službovanja v Južni Kaliforniji, so me poslali v Dallas, da bi vodil večje evangelizacijsko gibanje po celem mestu. Tri leta sem izlival svoje življenje za to stvar – da bi pomagal spremeniti Dallas. Toda ko je bilo gibanje zaključeno, sem moral priznati, da se Dallas v resnici ni spremenil.

 

Po upoštevanja vrednem ocenjevanju sem se odločil, da je v resnici potrebna služba, ki bo pomagala spremeniti cerkev od znotraj. Pričel sem s pripravljanjem vodij, ki bodo kasneje pripravljali druge vodje v krajevnih cerkvah. Postal sem direktor evangelizacije, za eno največjih cerkva na svetu. Toda kmalu je postalo jasno, da jaz ne morem spremeniti cerkve. Dejansko je postalo vse bolj smešno, da sem sploh razmišljal o spreminjanju česarkoli, ko pa nisem mogel spremeniti niti samega sebe. Če nisem mogel spremeniti samega sebe, kako sem sploh mogel pomisliti, da bi spremenil svet?

 

Še ena zmota me je vezala. Ko sem razmišljal o njej, sem končno spoznal, da me Kristus ni poklical, da bi karkoli spreminjal; poklical me je, da bi razglašal resnico! Ni čudno, da sem bil razočaran. Sledil sem cilju, ki mi ga Bog ni nikoli nakazal. Sledeč cilju, ki mi ga Bog ni nikoli pokazal, sem popolnoma izgubil veselje do poznavanja Njega. Kar je nekoč bilo obilje mojega doživljanja Božje ljubezni, je postalo samo zunanja predstava. Bil sem popolnoma predan Božjemu načrtu, to je res; toda oddaljil sem se od Boga tega načrta. To sem lahko nekaj časa zanikal, vendar sem predolgo želel, da se v stvarnosti obdrži pretvarjanje, celo da mi kristjani ploskajo, me trepljajo po ramenih in mi pripovedujejo, kako dobro mi gre.

 

No, tega sem bil naveličan, Kar bolan in utrujen sem bil od vsega. Spet sem hotel doživeti veselje mojega odrešenja. Ko sem zapeljal iz avtoceste in se približeval svoji pisarni, sem molil preprosto molitev:

 

Gospod, ni mi mar, kaj me je učila združba, v kateri sem bil. Ni mi mar, kaj me je učila cerkev, katere član sem, kaj me je učila veroizpoved, kateri pripadam. Hočem, da me Ti učiš vsega še enkrat na novo. Hočem vedeti resnico, za katero si obljubil, da me bo osvobodila. Utrujen sem od poslušanja ljudi. Pripravljen sem poslušati Tebe.

 

Danes, več let pozneje, vam lahko povem, da je Bog zame bolj resničen, kot je še v sanjah mogoče. Zdaj uživam pristno svobodo skozi razumevanje, kdo sem jaz v Kristusu. Moj odnos do Boga ja zdaj še bolj razburljiv kot takrat, ko se je prvič začel v letu 1969. Kot v posmeh pa sem verjetno ravno tako zaposlen kot takrat ali pa še bolj Toda služba mi ni več v breme; v veselje mi je! Nič več ne poskušam spreminjati sveta ali česarkoli drugega. Zadovoljen sem, da dovolim Bogu, da dela skozi mene, da doseže kakršnekoli učinke, ki so mu po volji.