Charles Capps - MEŠANJE VERE Z BESEDO

 

MEŠANJE VERE Z BESEDO 

Charles Capps

 

 

 

 

MEŠANJE VERE Z BESEDO – 1. del

 

V knjigi Hebrejcem dobimo vpogled v to, zakaj so Izraelci preživeli štirideset let v puščavi, čeprav je bila Božja volja, da vstopijo v obljubljeno deželo.

 

17 Koga je štirideset let težkó prenašal? Mar ne tistih, ki so grešili in katerih trupla so popadala v puščavi? 18 Katerim je prisegel, da ne bodo stopili v njegov počitek, če ne tistim, ki so bili nepokorni? 19 Tako vidimo, da zaradi nevere niso mogli vstopiti.« (Hebrejcem 3:17–19)

 

V četrtem poglavju, prvi in ​​drugi vrstici, se razkriva pravi problem.

 

»Nam je bil oznanjen evangelij prav tako kakor onim, le da njim ni koristila beseda, ki so jo slišali, ker se v veri niso pridružili tistim, ki so poslušali.«

 

Nekateri se morda sprašujejo, kateri evangelij je bil oznanjen nam in njim. Dobili so obljubljeno deželo, in to je bila dežela, v kateri sta tekla mleko in med, kraj, kjer ne bi bilo ničesar, kar bi jim manjkalo.

 

Kraj, kjer bi imeli hiše za bivanje, ki jih niso zgradili in bi jedli iz vinogradov, ki jih niso zasadili. Bil je kraj obilja. Bil je kraj brez revščine.

 

NAŠA OBLJUBLJENA DEŽELA

 

Bog je novozavezni Cerkvi tudi dal obljubljeno deželo. To ni fizična dežela, ampak je sestavljena iz obljub Nove zaveze, Božje besede, ki bo izpolnila vse potrebe našega življenja.

 

V prvem poglavju 2. Petrovega pisma nam Peter pove, da nam je Bog dal vse, kar je potrebno za življenje in pobožnost.

 

»1 Simon Peter, služabnik in apostol Jezusa Kristusa, vam, ki ste po pravičnosti našega Boga in odrešenika Jezusa Kristusa prejeli prav takó dragoceno vero kakor mi, 2 milost in mir naj se vam pomnožita v spoznanju Boga in Jezusa, našega Gospoda! 3 Njegova božanska moč nam je podarila vse, kar je potrebno za življenje in pravo pobožnost, prek spoznanja tistega, ki nas je poklical s svojo slavo in odličnostjo. 4 Po njiju nam je podaril tiste dragocene in največje obljube, da bi po teh postali deležni božanske narave in ubežali pred svetno, poželjivo pokvarjenostjo. (2 Petrovo pismo 1:1-4).

 

Izraelovi otroci niso vstopili v to, kar jim je Bog obljubil, ker niso želeli mešati svoje vere z Božjo besedo. Tako je tudi danes, če se ne oklepate resnice Božje besede in z njo ne mešate vere, morda nikoli ne boste vstopili v Božje obljube, čeprav je Božja volja, da to storite.

 

Danes je veliko kristjanov, ki so bili napačno poučeni. Nekaterim so rekli, da Bog ne želi, da bi bili tukaj na zemlji uspešni in da ne bodo nikoli blagoslovljeni, dokler ne pridejo v nebesa. Tisti, ki v to verjamejo, imajo verjetno prav, ker je Jezus rekel: »... kakor si verjel, naj se ti zgodi.« (Matej 8:13). Vendar nam je Bog priskrbel obilno oskrbo z obljubami Nove zaveze.

 

V Rimljanom 5:17 Pavel pravi: »Tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, bodo kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu.«

 

Razširjeni prevod pravi: »Kralji bodo kraljevali v življenju.«

 

Milost je Božja pripravljenost, da uporabi Svojo moč in Svojo sposobnost v vašem imenu, čeprav si tega ne zaslužite. Bog je za nas poskrbel, tako kot je poskrbel za Izraelove otroke; toda da bi vstopili v to, kar je Bog z obljubo že dal, moramo verjeti in vero mešati z Božjo besedo obljube. Jezik je tisti, ki to naredi.

 

V Rimljanom 10:8 apostol Pavel pravi: »Kaj torej pravi? Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu; namreč beseda vere, ki jo oznanjamo.«

 

Bog je določil angela, da vodi Izrael v obljubljeno deželo. Izpeljal jih je iz suženjstva in trpljenja.

 

Tudi v 21. stoletju nas Bog poskuša izpeljati iz verskega suženjstva v obljubljeno deželo Svoje svete besede, da bi lahko vstopili v oskrbo, ki jo je pripravil za nas.

 

Tja ne bomo prišli samo zato, ker je Sveto pismo obljubilo te stvari – nič bolj kot Izraelovi otroci niso posedovali obljubljene dežele samo zato, ker je Bog rekel, da je njihova. Potrebno je bilo več kot to.

 

Najprej so se morali odločiti, da bodo verjeli obljubi kljub vsem naravnim dokazom o nasprotnem. Tisti, ki so vstopili v obljubljeno deželo, so morali boriti dobri boj vere. Bog je naročil Mojzesu, naj jih pošlje ogledat deželo, ne zato, da bi videli, ali jo bodo lahko zavzeli, ampak da bi načrtovali, kako bodo deželo posedovali.

 

Tukaj so njihove besede v 4 Mojzesovi knjigi 13:27-29):

27 Tako so mu pripovedovali: »Prišli smo v deželo, v katero si nas poslal. Zares se v njej cedita mleko in med in tole je njeno sadje, 28 toda ljudje, ki živijo v deželi, so močni in mesta utrjena in zelo velika; tudi Anákove sinove smo videli tam. 29 Amálek prebiva v deželi Negeb; Hetejci, Jebusejci in Amoréjci prebivajo na pogorju, Kánaanci pa so ob morju in ob Jordanu.«

 

 

BOŽJA BESEDA SE JE IZGUBILA.

 

Očitno so pozabili, kaj je Bog rekel v Drugi Mojzesovi knjigi 23:20–23:

20 »Glej, angela pošljem pred tvojim obličjem, da te obvaruje na poti in te pripelje v kraj, ki sem ga pripravil. 21 Pazi nanj in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu, ne bo namreč prenašal vašega zavračanja, ker je moje ime navzoče v njem! 22 Če boš poslušal njegov glas in storil vse, kar porečem, bom sovražnik tvojih sovražnikov in nasprotnik tvojih nasprotnikov. 23 Ko bo torej šel moj angel pred teboj in te pripeljal k Amoréjcem, Hetejcem, Perizéjcem, Kánaancem, Hivéjcem in Jebusejcem, ki jih bom iztrebil.«

 

DESET JIH  NI DOVOLILO, DA BI BOŽJA BESEDA BILA RESNIČNA V NJIH

 

Bog je rekel: Poslal bom svojega angela s teboj, da te bo vodil k Amorejcem, Hetejcem, Jebusejcem ... z drugimi besedami, k vsem njihovim sovražnikom in jih pregnal. Slišali so dobro novico, vendar niso mešali vere z besedo obljube. Deset oglednikov se je vrnilo s slabo novico. Pravilno so povedali, kar so videli, vendar je bil njihov sklep o zadevi utemeljen na strahu in ne na veri. Situacijo so presodili na podlagi tega, kar so videli, in ne na podlagi vere.

 

Jozue in Kaleb sta pomirila ljudstvo pred Mojzesom in rekla: »Kaléb pa je vpričo Mojzesa miril ljudstvo in rekel: »Le pojdimo in se je polastimo; prav gotovo jo lahko premagamo!« (4 Mojzesova 13:30)

 

Kaj je torej naredilo razliko? Tukaj je dvanajst ljudi, ki so šli ven in videli isto deželo, vendar sta se samo dva (Jozue in Kaleb) vrnila in rekla: »Le pojdimo in se je polastimo; prav gotovo jo lahko premagamo!«

 

Največja težava je bila v tem, da jih deset ni hotelo verjeti Božji besedi. Beseda, ki jim jo je dal Bog, jim ni koristila, ker ji niso bili pripravljeni dodati vere.

Izraelovim otrokom so prinesli slabo poročilo o deželi, ki so jo preiskali, rekoč:

 

»2 Očrnili so deželo, ki so jo ogledali, pred Izraelovimi sinovi in rekli: »Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je dežela, ki žre svoje prebivalce. In vsi ljudje, ki smo jih videli v njej, so visoke postave.« (4 Mojzesova knjiga 13:32)

 

No, to je bilo res, možje so bili velike postave, ampak kaj je to imelo opraviti s tem? Bog jim je dal deželo in celo določil angela, da jih vodi in prežene prebivalce dežele. Težava je bila v tem, da niso hoteli dodati vere temu, kar je rekel Bog.

 

Jozue in Kaleb sta šla skupaj: Svojo vero so začeli krepiti z besedami: »Le ne upirajte se Gospodu in ne bojte se ljudstva dežele! Kajti za obed nam bodo; senca se je umaknila od njih, z nami pa je Gospod. Nikar se jih ne bojte!« (4 Mojzesova knjiga 14:9).

 

Vedno znova so se imeli za zmagovalce, več kot za osvajalce po Njem, ki je obljubil. Jozue in Kaleb sta vse, kar sta videla, presojala v luči tega, kar je o tem rekel Bog.

 

Drugih deset je presojalo, kaj je Bog rekel, v luči tega, kar so videli. Nekateri izmed vas, ki berete to brošuro, presojate Sveto pismo v luči TV poročil ob šestih in desetih, toda mi bi morali poročila ob šestih in desetih presojati v luči Božje besede.

 

Deset oglednikov ni mešalo nobene vere s tem, kar je rekel Bog. Videli so velikane in dovolili, da jih je strah motiviral k napačni odločitvi.

 

V 4 Mojzesovi knjigi 13:33 piše: »Tam smo videli tudi velikane, Anákove sinove iz rodu velikanov; v lastnih očeh smo bili kakor kobilice in taki smo morali biti tudi v njihovih očeh.«

 

V tej izjavi je nekaj, kar moramo razumeti. Kakor se vidite v lastnih očeh, vas bodo sčasoma videli tudi drugi.

 

No, kar se tiče njihove postave, so bili veliko manjši. Tudi če so bili visoki 180 cm, so bili nekateri velikani visoki od 2,7 do 3,6 metra. Vendar bi morala biti Božja beseda motivacijski dejavnik in ne strah. Božja beseda jim je bila dana glede te zadeve in Bogu ni bilo treba ničesar spremeniti, da bi lahko vstopili v obljubljeno deželo. Bog jim je že dal svojo besedo o tej zadevi.

 

Niso poslušali Božjega glasu ali angela, ki ga je poslal, da bi jih varoval na poti in jih vodil v posedovanje dežele. Toda vrnili so se s slabim poročilom in angel jim ni odpustil, kar so rekli: »Bili smo kakor kobilice,« ker so se videli kot neuspešni. Videli so, da ne morejo vstopiti v obljubljeno deželo.

 

Izpovedi, ki temeljijo na Božji besedi, so pot do posedovanja.

Izpoved, ki temelji na strahu, so pot do neuspeha.

 

Ali se zavedate, v kakšni situaciji sta se znašla Jozue in Kaleb, ker drugi ogledniki niso hoteli mešati vere v Božjo besedo? Štirideset let so preživeli v puščavi. Bili so tam, dokler niso vsi dvomljivci umrli, toda Jozue in Kaleb nista nikoli spremenila svoje izpovedi.

 

4 Mojzesova 14:28–37 razkriva Božje sporočilo tistim, ki so se uprli njegovi obljubi:

 

28 Reci jim: ›Kakor jaz živim, govori Gospod, kakor ste govorili v moja ušesa, tako vam bom storil. 29 V tej puščavi bodo popadala vaša trupla, vsi, kar vas je bilo preštetih po vsem številu, dvajset let stari in starejši, ki ste godrnjali proti meni. 30 Nikakor ne boste prišli v deželo, za katero sem vzdignil roko, da vam bom dal prebivati v njej, razen Jefunéjevega sina Kaléba in Nunovega sina Józueta. 31 Vaše otroke, o katerih ste rekli, da bodo postali plen, pa popeljem tja in spoznali bodo deželo, ki je vi niste marali. 32 In vaša trupla bodo popadala v tej puščavi. 33 Vaši sinovi bodo štirideset let pasli po puščavi in se pokorili za vaše nezvestobe, dokler vsa vaša trupla ne obležijo v puščavi. 34 Kakor je bilo število dni, v katerih ste ogledovali deželo, štirideset, tako se boste štirideset let pokorili za svoje krivde, za vsak dan eno leto – da boste spoznali, kaj pomeni meni nasprotovati. 35 Jaz, Gospod, sem govoril. Resnično, vse to bom storil vsej tej hudobni skupnosti, ki se je povezala proti meni; v tej puščavi bodo shirali in tu pomrli.‹«

36 Može pa, ki jih je Mojzes poslal ogledovat deželo in ki so po vrnitvi s tem, da so očrnili deželo, zapeljali vso skupnost, da je godrnjala proti njemu, 37 te može, ki so grdo očrnili deželo, je zadela nadloga in so umrli pred Gospodom.«

 

Koga je imenoval hudobna občina? Tiste, ki so širili hudobno govorico. Kaj je bila hudobna govorica? Povedali so, kar so videli, kar so čutili in kar so slišali. Toda ali je to vedno hudobna govorica? Ne, le kadar se ne strinja z obljubo, ki jo je dal Bog.

 

Izzivam te, da preveriš sebe. Ali se poročilo ali izpoved, ki jo dnevno podajaš, ujema z Božjo obljubo?

 

Pismo apostola Pavla Rimljanom se zdi primeren zaključek te zadeve.

 

3 Kaj zato, če nekateri niso verovali? Bo mar njihova nevera uničila Božjo zvestobo? 4 Nikakor ne. Naj se rajši pokaže, da je Bog resničen, vsak človek pa lažniv, kakor je pisano: Da se izkažeš pravičnega v svojih besedah in zmagaš, kadar te sodijo.« (Rimljanom 3:3–4).

 

MARANATA!

 

https://pdfcoffee.com/mixing-faith-with-the-word-par-charles-capps-pdf-free.html