ČE SI POKLICAN PO BOŽJEM NAČRTU,
BO BOG VSE SLABO OBRNIL V
DOBRO
Vedi pa, vsak ima klic od Boga in namen.
Sicer pa vemo, da njim, ki
ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po
njegovem načrtu. (Rimljanom 8:28).
Dne 29.aprila 2026 v popoldanskem času, okrog 16 ure, se mi
je zgodila nerodna situacija; poparila sem se z vrelo vodo.
Tega dne, v sredo sem se odločila oditi v Tuš; še zadnjič, tik
pred zaprtjem trgovine konec meseca, in med drugim sem kupila tudi 6 jajčk. Ko
sem prispela domov, sem opazila, da je eno jajce počeno, zato sem sklenila, da
ga še istega dne skuham, da se ne pokvari.
Vzamem eno od manjših posod v katerih običajno skuham kaj
manjšega. Za obe posodi uporabljam isto pokrovko. Na eno posodo se pokrovka
usede v utor, na eni pa samo sloni.
Nalijem vodo, vanjo vložim počeno jajce in posodo namestim
na električni štedilnik. Po nekaj minutah sem enega od ročajev posode, kjer je
bilo kuhano jajce prijela s servieto, ter posodo dvignila, da bi jo ponesla do
lijaka. V tistem trenutku se je pokrovka prislonjena na posodi premaknila in
vedela sem, da bo padla dol in jaz sem instinktivno naredila hiter gib z roko,
v kateri sem držala posodo z vrelo vodo, da bi pokrovko zadržala. V tistem
trenutku sem primaknila tudi prosto, levo roko in jo pljuskoma zalila z vrelo
vodo iz posode.
Bil je trenutek. Vse se
je zgodilo v hipu in instinktivno. V vsem skupaj ni bilo nobene logike
in nobenega načina, da bi naredila kaj bolje, kot sem. Zgodilo se je v hipu in
nepričakovano, popolnoma izven moje kontrole.
Seveda doživela sem šok, tako fizični kot tudi duševni.
Zavpila sem. V prvem trenutku se ni videlo nič posebnega. Takoj sem odprla
mrzlo vodo in oparjeno roko potisnila pod vodo. Ko je bolečina popustila, sem
roko dvignila in zavpila k Bogu: »Jezus, ti si Bog in tebi ni nič nemogoče. Ti
lahko narediš, da se bo ta roka popolnoma pozdravila in mi boš dal novo kožo.
Amen!«
Takoj zatem sem morala roko spet poriniti pod mrzlo vodo, ki
je tekla iz odprte pipe. Poparjena koža ne levi roki me je neznosno pekla. Od
trenutka opekline, pa vse do 10 ure zvečer sem imela roko vsake pet minut pod
mrzlo vodo. Pet minut za tem, ko sem jo podržala izven hladne vode, je bila
bolečina tako huda, da sem mislila, da bom padla v nezavest. Bilo mi je slabo
in šlo mi je na bruhanje.
Po šestih urah nenehnega hlajenja kože na oparjeni roki sem
rekla Gospodu: »Gospod, utrujena sem in izmučena, po vsem potrebujem spanec, da
si opomorem od vsega, kar se mi je zgodila. Prosim Te, odvzemi mi bolečino, da
bom lahko mirno prespala to noč.«
Preoblekla sem se za noč, vendar sem si za vsak primer
pripravila ob postelji lavor in v njem steklenico napolnjeno z mrzlo vodo, na
šprico, da bi si lahko roko poškropila, če bi bila bolečina prehuda, kajti do
takrat sem si jo morala hladiti na pet minut.
Ulegla sem se v posteljo, se Gospodu zahvalila za dan, še
dvakrat sem si poškropila kožo na oparjeni roki in nenadoma ugotovila, da me
opeklina ne peče več. To je bil čudež. To je bil nadnaravni čudež. To je lahko
naredil samo Bog, ki je uslišal mojo molitev. In prespala sem celotno noč brez
prebujanja in bolečin.
Drugi dan so bili znaki opekline na roki veliko bolj vidni.
Poparila sem se na levi roki na notranji strani, po žilah nad dlanjo in palec,
ter zgornji del dlani do prstov. Vedela sem, da potrebujem neko kremo, da bom
kožo mazala. Najbolje česar sem se lahko spomnila je bilo, da grem v lekarno po
Ribjo mast in odšla sem v lekarno kakšnih petsto metrov od mojega doma.
V lekarni mi je ponudila eno malo tubico Ribjega mazila,
niti povedala ji nisem, zakaj ga potrebujem. Vzela sem dve. Ko sem prišla domov
sem se namazala. Vedela sem, da je potrebno kožo po opeklini mazati, da ostane
prožna in da se obnovi.
Že kot majhen otrok sem se poparila z vrelo kavo, po levi
nogi, ko sem potegnila kuhalnik z vrelo kavo za električni kabel proti sebi.
Takrat niso poznali drugega načina za zdravljenje, kot da so tisto divje meso
še dodatno žgali. S tem so mi povzročili še dodatne bolečine.
Kasneje, ko je bil moj sin star 17 mesecev, je nase, ob moji
nepazljivosti, ko sem postavila đžezvo s kavo na lijak. Ko bi bila vsaj toliko
pametna, da bi jo postavila v lijak. Mami sem hotela pokazati oblekco, ki sem
jo spletla starejši hčerki. Trenutek nepazljivosti in otrok se je izmuznil v
kuhinjo, ne da bi vedela in posodo z vrelo kavo potegnil proti sebi. Posledično
je moral v bolnišnico, kjer so mu presadili kožo iz stegna na roko in na vratu.
Vsa sreča, da se ni poparil po očeh in obrazu. O tem bi lahko še veliko
napisala a mi je še danes boleče spomniti se na to.
Danes, ko to pišem, je minil en mesec od trenutka, ko sem se
poparila. Na moji roki in na moji koži ni sledu o kakršni koli opeklini. Zakaj?
Ker poznam živega Boga. Ko sem se jaz poparila kot otrok, moja mama ni poznala
Boga. Tudi ko se je moj sin poparil jaz še nisem poznala Boga kot svojega
Odrešenika in Zdravnika. V tem vidim velik manjko in veliko razliko. Če Boga ne poznaš osebno se ne
moreš opreti nanj v vsakdanjih ali kriznih situacijah.
Po nekaj dnevih se mi je koža na levi roki, kjer sem se
poparila začela luščiti. Po tistem, ko mi je Gospod vzel bolečino, še istega dne, me koža na tem mestu ni več pekla,
je pa postala občutljiva na sončne žarke, zato sem, če sem kam odšla morala na
roko navleči bombažno nogavico, ki sem jih imela za v posteljo pozimi, ko je
bilo hladno. Da sem zaščitila novo nastajajočo kožo.
Proces celjenja je bil tako hiter, da vem, da tega noben
zdravnik nebi mogel narediti, samo nebeški Zdravnik.
Ker želim, da Gospodu pripada vsa čast in slava za mojo
ozdravitev prilagam tudi slikovno gradivo, ki vam bo lahko na vizualen način pomagalo videti, kako velika je moč Boga, ki
mu ni nič nemogoče, ko se odloči pomagati Svojemu otroku.
1 Slávi, moja duša, Gospoda,
vsa moja notranjost njegovo sveto ime.
2 Slávi, moja duša, Gospoda,
ne pozabi nobenega dejanja njega,
3 ki odpušča vso tvojo
krivdo,
ki ozdravlja vse tvoje
bolezni,
4 ki iz jame rešuje tvoje življenje,
ki te krona z dobroto in usmiljenjem,
5 ki tvoja leta nasičuje z dobrinami;
kakor orlu se obnavlja tvoja mladost.
Psalm 103:1-5
Ni komentarjev:
Objavite komentar