F. F. Bosworth - KRISTUS ZDRAVNIK - 6 DEL - DO ZAKLJUČKA KNJIGE

 

KRISTUS ZDRAVNIK

F. F. Bosworth

6

PRILAGAJANJE VERE

 

 

 

Apostol Pavel nam v svojem pismu Galačanom natančno pove, kako Bog dela čudeže.

 

»On [Bog], ki vam daje Duha [Duh je čudežni delavec], in dela čudeže med vami, dela jih po delih postave ali po poslušanju [sporočila] vere? Kakor je Abraham veroval Bogu« (Gal 3:5–6).

 

Moffatt prevaja ta odlomek: »Ko vam daje Duha in dela čudeže med vami, ali zato, ker delate, kar zapoveduje postava, ali zato, ker verjamete evangelijskemu sporočilu? Saj je tako, kot je bilo z Abrahamom, ki je veroval.«

 

V tem odlomku nam Bog pove, da dela čudeže na našem telesu na popolnoma enak način kot v naši duši, tako, da slišimo in »verujemo evangelijskemu sporočilu«. Pravzaprav je Božji način, da vse počne tako, da daje obljube in jih nato izpolnjuje, kjer koli te ustvarijo vero. Pravi, da je z nami tako, kot z Abrahamom.

 

Kako je bilo z Abrahamom?

 

Bodite pozorni: Preprosto je verjel Božji besedi. »Verjel je«, da bo Bog storil točno tako, kot je obljubil. Samo Božja beseda ga je »popolnoma prepričala«.

 

Ko je bila njegova vera preizkušena, se je trdno oklepal začetkov svojega zaupanja. V tej zadevi je bil popolnoma zaposlen z Božjo besedo. Ni hotel opustiti svojega zaupanja, ko mu je Bog s tem, ko mu je rekel, naj daruje Izaka, očitno odvzel vidno spodbudo njegovi veri.

 

»Ni mislil na svoje telo« ali na dejstvo, da je bil star približno sto let. Na »mrtvost Sarinega telesa« (Rim 4:19), ni gledal kot na kakršno koli oviro ali razlog za dvom, da se bo Izak rodil. Teh stvari, ki so po naravi onemogočile Izakovo rojstvo, Abraham ni imel niti za najmanjši razlog za dvom. Vedel je, koliko je star; prepoznal je Sarino neplodnost. Pretehtal je težave, a kljub fizično nemogočemu je verjel Bogu. V popolnoma brezupnih okoliščinah je s tem, ko je »gledal v Božjo obljubo«, »postal močan v veri«, saj je bil »popolnoma prepričan« (»absolutno prepričan«, Weymouth), da bo Bog izpolnil svojo obljubo.

 

Dobro si zapomnite: Prav s tem, ko je »gledal v Božjo obljubo«, je Abraham »postal močan v veri«. Vsak, ki ... jo pogleda« [bronasto kačo, Božje zdravilo in Božjo obljubo], je bil prav tako pogoj, ki ga je Bog zahteval za ozdravitev umirajočih Izraelcev. (4 Mz 21:8).

 

Ko se boste obračali k Bogu po ozdravitev, bodite prepričani, da bo to tudi vaš odnos, ker ni obljubljenega nobenega ozdravljenja razen pod tem pogojem.

 

TEMELJI NAŠE VERE

 

Ko vero utemeljujemo na svojem izboljšanju ali pa na nas vplivajo naši simptomi ali to, kar vidimo ali čutimo, namesto samo Božja beseda, naša vera ni prava. Biti oskrbljen s tem, kar vidimo ali čutimo, pomeni ravno obratno dejanje, ki nam ga je Bog postavil za sledenje. »Vsak, ki ... ga pogleda, bo živel.«

 

To preprosto pomeni, da bo vsak, ki se, tako kot Abraham, ukvarja z Božjo obljubo, tako da ga simptomi ne bodo več prizadeli, »ozdravel«. To pomeni, Božja beseda (ne tisto, kar vidimo ali čutimo) bo temelj naše vere. Naše iskanje Božje obljube je dober razlog, da iščemo usmiljenje pri Bogu. Potem ni časa, da bi nehali, dokler Bog ne umakne Svoje besede.

 

Upoštevajte, da je Abraham čudež doživel prav s tem, ko je še naprej iskal Božjo obljubo. Biti zaposlen in pod vplivom simptomov namesto Božje besede pomeni dvomiti o Božji resničnosti.

 

Namesto da bi Boga naredil za lažnivca, je Jona iz ribje notranjosti simptome in okoliščine, ki so se mu zdele oviralne pri pričakovanju Božjega usmiljenja, poimenoval »lažnive nečimrnosti«.

 

Ko je spoznal, da so mu lagali simptomi in ne Bog, je rekel: »Tisti, ki opazujejo lažne nečimrnosti, zapustijo svoje lastno usmiljenje.« Bog nikoli ne zavrne dajanja usmiljenja, vendar ga mnogi »zapustijo«, ko opazujejo svoje simptome. Simptomi so resnični, vendar postanejo »lažnive nečimrnosti«, ko nam govorijo, da Bog ni obilen v usmiljenju do vseh, ki ga kličejo.

 

Abrahamova vera ni temeljila na ničemer, kar je videl. Poskrbeti moraš, da tudi tvoja ne bi bila. Vse, kar je Abraham lahko videl, je bilo v nasprotju s tem, kar je pričakoval.

 

Po Izakovemu rojstvu je imel Abraham oporo za svojo vero. Po Izaku bodo »blagoslovljeni vsi narodi zemlje«. Z očmi uprtimi v Izaka, kanal, po katerem naj bi Bog izpolnil preostanek svoje obljube, je bilo enostavno verjeti. Zato je Bog preizkusil njegovo vero, ko mu je rekel, naj daruje Izaka, da bi uničil ta kanal. To Abrahama ni prestrašilo.

 

Prava vera uspeva na preizkušnji. Ker je še vedno imel Božjo besedo, je bil pripravljen odstraniti vsako vidno spodbudo za svoja pričakovanja in kljub temu ostati »popolnoma prepričan«. Bog ga je moral ustaviti, sicer bi mu daroval Izaka. Ta preizkušnja je bila Božji način, kako je izpopolnil svojo vero, ne pa jo uničil.

 

Če vas po tem, ko ste prišli k Bogu po ozdravitev, bolj spodbudi vaše izboljšanje kot Njegova beseda, bo morda ugotovil, da je potrebno preizkusiti vašo vero. To vas bo naučilo slavne lekcije o verovanju v Njegovo besedo, ko ji vsak čut nasprotuje. Vera ima opraviti samo z Božjo besedo.

 

V Pismu Hebrejcem 10:35-36 Bog vsem, katerih vera temelji na Njegovi besedi, pravi: »Ne zavrzite torej svojega zaupanja, ki ima veliko plačilo. Kajti potrebujete potrpežljivost, da ko boste izpolnili Božjo voljo, boste prejeli obljubo.«

 

»Kajti postali smo deležniki Kristusa, če začetek svojega zaupanja trdno ohranimo do konca.« (Heb 3:14).

 

Mnogi ravnajo v nasprotju s tem. Potem ko so bili maziljeni in se je zanje molilo, namesto da bi se veselili Božje obljube, sem nekoga slišal razočarano reči: »Mislil sem, da bom ozdravljen.« Takoj sem vedel, da ni dojel ideje o tem, kaj je vera. Njegova ideja je bila, da najprej ozdravi in nato veruje, da je Bog uslišal molitev. Če bi bila Božja beseda edini razlog za njihovo pričakovanje, bi se trdno držali začetka svojega zaupanja.

 

Nikoli ni primerno ali razumno, da zavržete svoje zaupanje, dokler imate Božjo besedo

kot njeno osnovo. Obljubljeno je, da bomo deležni le pod pogojem, da »začetek svojega zaupanja trdno ohranimo«.

 

Med vmesnim časom, med Božjo obljubo in njeno izpolnitvijo, namesto da bi opazoval simptome in zavrgli svoje zaupanje, ker ni imelo ničesar vidnega, kar bi ga spodbudilo, je Abraham storil ravno nasprotno. Ker je »gledal v Božjo obljubo, ni omahoval zaradi nevere, ampak se je okrepil v veri in dal slavo Bogu« (Rim 4:20).

 

Potem ko je Jona molil za usmiljenje iz ribje notranjosti, ni zavrgel svojega zaupanja, ker ni bilo vidnega dokaza, da je bila njegova molitev uslišana. Trdno se je držal svojega zaupanja in mu vnaprej dodal »žrtev zahvalne daritve«.

 

Potem ko so obhodili obzidje Jerihe, Jozue in Izraelovi otroci niso zavrgli svojega zaupanja, ker so mestni zidovi še vedno stali. Njihova vera je temeljila na Božji besedi: »V tvoje roke sem dal Jeriho.« Če nihče od teh ni opustil svojega zaupanja, zakaj bi ga potem vi?

 

Vaše stanje duha bi moralo biti enako kot Noetovo, ko je gradil ladjo na suhem in v razpoke vlival smolo, da bi preprečil vdor vode. V njegovem umu je bilo dejstvo prihajajoče poplave popolnoma urejeno in Božja beseda je bila edini razlog za to stanje duha.

 

Vaše stanje duha bi moralo biti enako kot Abrahamovo. Z njim je bila zadeva Izakovega rojstva popolnoma urejena, čeprav so bili vsi simptomi ravno nasprotni. Božja beseda vam, glede vašega ozdravljanja je prav tako jasna in tako izrecna, kot je bila Abrahamu.

 

V Marku 11:24 nam Jezus natančno pove pogoje, ki jih zahteva, da si prisvojimo katerega koli od blagoslovov, ki jih je obljubil.

 

Pravi: »Vse, kar si želite, ko molite, verjemite, da boste prejeli, in se vam bo zgodilo.« To pomeni: »Dalo se vam bo,« potem ko boste verjeli, da je uslišal vašo molitev. Kot je rekel Jezus: »Zahvaljujem se ti, da si me uslišal,« ko je bil Lazar še mrtev.

 

Tudi mi bi morali biti sposobni reči: »Zahvaljujem se ti, da si me uslišal,« medtem ko smo še bolni. »Dalo se vam bo,« je vaš Jezusov odgovor in tudi dokaz, da je bila vaša molitev uslišana. Po veri je Božja beseda Božji glas. Ni nam obljubil, da se bo naše ozdravljenje začelo, dokler ne bomo verjeli, da je uslišal našo molitev. »Če kaj prosimo,« nas usliši. Če je to res, potem verjemite, da je bila vaša molitev uslišana, ko resnično molite. Moramo biti sposobni reči: »Vemo, da imamo prošnjo, ki jo želimo od Njega,« ne zato, ker vidimo odgovor, ampak zato, ker je »Bog zvest, ki ga bo tudi storil«.

 

Nikoli ni primerno, da bi vero utemeljili na našem izboljšanju po molitvi. Slišal sem nekatere z velikim veseljem reči: »Oh, toliko bolje mi je, odkar so zame molili; zdaj vem, da bom ozdravel.« To pomeni, da imajo namesto Božje obljube kakšen drug razlog za pričakovanje ozdravitve.

 

Ni razloga za vero, ki bi bil tako dober kot Božja beseda. Recimo, da bi takoj, ko molim za človekovo ozdravitev, lahko vedel, da se je stanje izboljšalo le za 50 odstotkov. To izboljšanje njegovega stanja ni niti približno tako dober razlog za to, da bi vedel, da bo popolnoma okreval, kot je Božja obljuba. Božja obljuba je boljši razlog, čeprav bi se po molitvi stanje poslabšalo za 50 odstotkov.

 

Recimo, da svojemu otroku obljubite nekaj določenega in naslednji dan ugotovite, da pričakuje točno to, kar ste obljubili, vendar ne zato, ker ste to obljubili. Ima kakšen drug razlog za to. To bi vas žalostilo. Dokazalo bi, da ni zaupal vaši besedi.

 

Bogu je v čast, če verjamemo Vanj, tudi če nam vsak čut nasprotuje. Obljublja, da bo počastil tiste, ki ga častijo. (Kateri poznajo tvoje ime, zaupajo vate, kajti ti, Gospod, ne zapustiš njih, ki te iščejo. – (Psalm 9:11).

 

Bog je obljubil, da se bo odzval le na vero, ki se rodi in počiva v Njegovi Besedi, Njegovi obljubi. Nekateri pričakujejo, da bodo verjeli, da so bili uslišani takoj, ko so se počutili bolje. Ni rekel, da je poslal boljše občutke, da bi ustvaril vero, in jih nato ozdravil.

 

»Poslal je svojo besedo in jih ozdravil.« Bog sam je »poslal svojo besedo«. Nismo je »izčrpali« iz Njega. Kako absurdno je torej dvomiti. Ali ni bolj razumno pričakovati, da bo Bog držal svojo obljubo, kot pa pričakovati, da jo bo prelomil?

 

Resnično, nič ne more biti bolj smešno ali absurdno kot dovoliti, da v nas simptomi ali občutki povzročijo dvom o izpolnitvi Božjih obljub. Recimo, da si vaš otrok, potem ko mu je bila obljubljena nova obleka, zvije gleženj in zavrže zaupanje v obleko, ker je bil gleženj bolan. Rečete mu: »Dragi otrok, obljubila sem ti, da ti bom kupila novo obleko. Ali ne moreš verjeti moji besedi?«

 

Ona odgovori: »Ampak, mama, gleženj me še vedno boli; ne počuti se niti malo bolje; zdi se, da se slabša.« Kako absurdno je takšno sklepanje. Če je absurdno dvomiti v eno obljubo zaradi bolečine, potem je prav tako absurdno dvomiti v katero koli obljubo.

 

Predpostavimo, da potem, ko ji obljubite novo obleko, steče k ogledalu, da bi videla, ali je videti bolj »urejena«. Nato reče: »Ne vidim nobene razlike; nisem videti niti malo bolje«; in nato opusti idejo o novi obleki.

 

Naučiti se verjeti, da nas Bog sliši, ko molimo, je veliko večji blagoslov kot samo ozdravljenje. Potem lahko molitev vere ponovimo deset tisočkrat, zase in za druge. Na ta način lahko vse svoje življenje posvetimo doseganju izpolnitve božanskih obljub.

 

Videli smo, kako je Abraham doživel čudež; in Bog pravi, da je z nami »kakor z Abrahamom«. Na enak način lahko vsi prejmemo izpolnitev Božjih obljub, »ki hodimo po stopinjah vere našega očeta Abrahama.« (Rim 4:12).

 

7

KAKO PREJETI OZDRAVLJENJE OD KRISTUSA

 

 

4 Mojzesova knjiga 2:1 ZAPISUJE PRIMER Božje sodbe. Izraelce so ugriznile ognjene kače in so umirali. Bog je naročil, naj se na drog dvigne bronasta kača. To je bila podoba odkupne daritve, ki jo je Kristus sprejel in uporabil na sebi. Pogoj za ozdravitev je podan v 8. vrstici: »Vsak, ki ga ugrizne, bo živel, ko jo bo pogledal.«

 

Če, kot nekateri učijo, ozdravitve ne zagotavlja Kristusova odkupna daritev, zakaj so potem ti umirajoči Izraelci morali gledati na podobo odkupne daritve za telesno ozdravitev? Ker sta tako odpuščanje kot ozdravitev prišla k vsem s pričakujočim pogledom na podobo Kalvarije, zakaj ne moremo vsi prejeti toliko od Kristusa, originalno podobo? Če ne moremo, potem je podoba postavljena na višje mesto kot sam Kristus in podoba postane lažna prerokba.

 

»VSAK, KI POGLEDA«

 

Upoštevajte, da nihče ni bil ozdravljen, razen na ta pogoj: »Vsak, ki POGLEDA.«

 

GLEDATI pomeni biti zaposlen in pod vplivom tega, kar gledamo. To je enakovredno Abrahamovi zavrnitvi, da bi upošteval svoje telo. V veri je postal močan s pogledom na Božje obljube. Biti zaposlen in pod vplivom svojih čustev ali simptomov obrne pogoje, ki jih Bog zahteva.

 

GLEDATI pomeni pozornost. Bog je dal zavezo ozdravljenja in se razodel kot naš Zdravnik z odrešilnim imenom Jehova-Rafa. Pogoj, ki ga je postavil, je bil, da »pozorno poslušajo ... in izpolnjujejo vse Njegove zapovedi«. To pomeni pozornost in upoštevanje Njegove besede.

 

V Marku 4:24 nas je Jezus tudi učil, da s svojo pozornostjo in upoštevanjem Božje besede merimo Njegove blagoslove do sebe. »Božja beseda je seme.« Kot vsako seme ima tudi to, ko je posejano v dobro zemljo, moč, da opravi svoje delo. Pozornost in poslušanje Božje besede sta pot, da jo posadimo v »dobro zemljo« in jo tam ohranimo.

 

Satan ne more preprečiti »semenu« pri njegovem delu, razen če mu ne dovolimo, da seme ne požene iz zemlje. To lahko stori le tako, da nam svojo pozornost odvrne od Božje besede in se osredotočimo na svoje simptome. Jona je svoje simptome imenoval »lažnive nečimrnosti« in rekel, medtem ko je bil še v veliki ribi: »Spet bom pogledal« proti »Tvojemu svetemu templju.« Nato ga slišimo, kako daruje »žrtev zahvale.« To kaže, kaj pomeni ISKANJE.

 

ISKANJE pomeni tudi pričakovanje. Iskati k Bogu odrešenja pomeni pričakovati odrešenje od Njega. Vsem nam pravi: »Ozrite se k meni, vsi konci zemlje, in rešeni boste.« Ker je Bog poskrbel in obljubil ozdravitev, bi morali iz svojih misli zavreči najmanjšo misel na neuspeh pri ozdravitvi.

 

Beseda LOOKETH se prevaja tudi kot »premisliti«. Beremo, da je Sara »premislila, da se lahko zanese na Njega, ki je obljubil«. Namesto da bi upoštevala svojo starost, je vero prejela s premislekom o Božji besedi.

 

Beseda LOOKETH je v sedanjiku. Ne gre zgolj za pogled, temveč za neprekinjen »strmeč pogled«, dokler nisi zdrav. Bila je »neomajna vera«, ki je Abrahamu prinesla izpolnitev Božje obljube. Proces ozdravitve se nadaljuje, medtem ko gledamo na obljubo. Vero moramo misliti, vero moramo govoriti, vero ravnati in jo držati, dokler se obljuba ne izpolni.

 

Če smo zaposleni s simptomi ali občutki, kršimo pogoje in s tem izklopimo stikalo Njegove moči.

 

 

VID VERE

V Pismu Hebrejcem 11:23–27 beremo, da je Mojzes »pretrpel, kakor da bi videl nevidnega«. Kar zadeva vidni živec, »vera je dokaz stvari, ki jih ne vidimo«. Kar pa zadeva razsvetljene »oči našega razuma«, je vera dokaz stvari, ki jih vidimo.

 

Hoja po veri je hoja po boljšem vidu. Svoje življenje moramo preživeti tako, da gledamo veliko boljše stvari, kot jih lahko vidimo z vidnim živcem. Z očmi vere vidimo veličastne stvari, ki so nevidne naravnemu očesu.

 

Navsezadnje vidi um in ne vidni živec. Svojega denarja v banki ne morete videti drugače kot z umom. Ko izstaviš ček, to storiš z vero v to, kar vidiš, ne z očmi, ampak z umom.

 

Vera je najbolj racionalna stvar na svetu, ker temelji na največjih dejstvih in resničnostih. Vidi Boga; vidi Kalvarijo, kjer sta bila bolezen in greh odpravljena. Vidi Božje obljube in Njegovo zvestobo. Te so bolj zanesljive kot temelji gore. Vera vidi zdravje in moč, dano na križu, kot da nam že pripadata. Sprejme besede: »Sam je vzel nase naše slabosti in nosil naše bolezni,« in nato ravna v skladu s tem. Kar vidi oko vere, si roka vere prisvoji. Pravi: »To je moje po Božji obljubi.« Vera noče videti ničesar drugega kot Boga in tega, kar On pravi.

 

 

ČUDOVITE RESNIČNOSTI VERE

 

Velika napaka je domnevati, da nekaj ni resnično, ker tega ni mogoče videti z naravnimi očmi. Recimo, da mi zaupate, da vam bom zavezal oči in vas peljal po ulici. Pločnik pod vašimi nogami je prav tako resničen, kot da bi ga lahko videli. Vsakič, ko naredite korak, delujete v veri, ki »je . . .« dokaz o stvareh, ki jih ne vidimo z naravnimi očmi. Ti vidiš samo z umom tisto, kar jaz vidim s svojimi očmi in ti opisujem. Velike duhovne resničnosti in dejstva, ki jih Bog vidi in nam o njih govori, so prav tako resnične, kot če bi jih lahko videli z naravnimi očmi.

 

Zaradi Boga, Njegove zvestobe in Njegovih obljub je vera najbolj zanesljiva podlaga, na kateri lahko stojimo. Za človeka, ki ni razsvetljen ali ne vidi Božje obljube, je to korak v vesolje. Za tiste, ki verujejo v Božjo besedo, je to hoja po temeljih vesolja. Že samo s tem, ko stojijo na goli Božji besedi, so bili milijoni grešnikov »premeščeni iz kraljestva teme v kraljestvo Božjega ljubljenega Sina«.

 

Milijoni so bili tudi vzeti iz tega sveta v nebesa. Božja obljuba je bila zanje boljša, kot pa Jakobova lestev, ki sega iz tega sveta v nebesa, ki bi jo lahko videli z naravnimi očmi. Jezus nam pravi, da je prišel, »da bi tisti, ki ne vidijo [z] naravnim očesom], videli« z očesom vere. Potem ko se je povzpel v nebesa, kjer ga ni bilo več mogoče videti z naravnim očesom, nam je svetoval, naj si [duhovne] oči namažemo z očesnim mazilom,

da bi lahko videli. S tem se je Peter bolj veselil tega, kar je videl s svojim novim vidom, kot se je kdaj koli veselil tega, kar je videl z vidnim živcem. Hoja s to boljšo vrsto vida je

najsrečnejše možno življenje na zemlji zaradi superiornosti tega, kar nenehno vidimo: najboljših stvari; veselje prinašajočih resničnosti. Nadnaravno veselje je vedno posledica uporabe našega boljšega para oči.

 

Pomembno je videti, da je prava vera osredotočena na Božjo moč in usmiljenje, ne pa na človeško šibkost. Bog nas vabi, da se oklepamo Njegove moči. Pravi: »Tistim, ki nimajo moči, doda moč.« Pravi tudi: »Naj slabotni rečejo: Jaz sem močan.« Njegovo moč imamo, ko ga ubogamo in verjamemo v avtoriteto Njegove besede. Tudi ko se počutimo šibke, se njegova »moč v naši šibkosti izpopolni«. Verjeti moramo, kar Bog pravi, ne glede na to, kako se počutimo.

 

ZAKAJ NEKATERI NE PREJMEJO OZDRAVLJENJA?

 

Eden od razlogov, zakaj nekateri ljudje niso ozdravljeni, je ta, da bolj verjamejo temu, kar jim pove njihovih pet čutov, namesto da bi verjeli Božji besedi. Zavedati se moramo, da pet čutov pripada naravnemu človeku in da so nam bili dani, da jih uporabljamo za

stvari tega sveta.

 

Toda Božjih stvari ni mogoče razločiti, si prisvojiti in spoznati z naravnimi čutili. Noben fizični občutek, kot so bolečina, šibkost ali bolezen, ne more biti nikoli dober razlog za dvom o izpolnitvi katere koli božanske obljube. Kako neumno bi bilo, če bi dvomili v obljubo o Kristusovem drugem prihodu, ker bi se počutili bolnega ali šibkega ali bi nas kaj bolelo. In če bolečina ni dober razlog za dvom v eno obljubo, ni dober razlog za dvom v katero koli obljubo. Bog je prav tako zvest eni obljubi kot drugi.

 

Če je neumno dvomiti v Božjo obljubo o Kristusovem drugem prihodu zaradi bolečin ali kakršnega koli neprijetnega občutka, je prav tako neumno dvomiti v Božjo obljubo o ozdravitvi zaradi teh istih stvari.

 

Razlog, na katerem zahtevamo odpuščanje grehov, je dejstvo, da jih je Kristus »v svojem telesu nosil na drevo« (1 Petrovo pismo 2:24). Verjeti moramo, da nam je odpuščeno, preden se naši občutki lahko spremenijo. Na popolnoma enak način in na isti utemeljitvi si moramo prisvojiti fizično ozdravljenje od Velikega Zdravnika. Ozdravljenje naših duš in telesa temelji na nespremenljivi resnici Kristusovega dokončanega dela, ne na naših občutkih.

 

Bog ti da odrešujoče ime »Jehova-Rafa«, s čimer ti reče: »Jaz sem Gospod, ki te ozdravljam.« Želi, da z vero odgovoriš: »Da, Gospod, ti si Gospod, ki me ozdravljaš.« Želi, da bi bilo v tvoji izkušnji natanko to, kar resnično pravi. Ne moreš se zmotiti, če rečeš in neomajno veruješ temu, kar pravi: da te dejansko zdravi v tem trenutku. Še naprej bo deloval, dokler ne boš »popolnoma cel«. Vera pomeni reči in verjeti temu, kar Bog pravi, in nato ravnati v skladu s tem. Blagoslovi, ki jih prejmemo z neomajno vero v Božje obljube, se bodo vedno uresničili.

 

 

NE SMEMO BITI DVOJNEGA MIŠLJENJA

 

Ko si prisvojimo ozdravljenje, ki nam ga je priskrbel Kristus, Ne smemo biti dvoličnega uma. Jakob pravi: »Naj pa prosi v veri, brez obotavljanja. Kajti kdor dvomi, je podoben morskemu valu, ki ga veter žene in premetava. Naj tak človek ne misli, da bo kaj prejel od Gospoda« (Jakob 1:6-7). Moramo se, tako rekoč, obglaviti in si obleči »Kristusov um«. To pomeni videti le to, kar On govori, in ravnati v skladu s tem. To je implicitno v našem sejanju »v veri«. Pavel nam pravi, naj »odložimo starega človeka z njegovimi deli«. To vključuje navado starega človeka, da razmišlja le po dokazih petih čutov.

 

Obleči novega človeka in imeti Kristusov um vključuje naše razmišljanje in verovanje v to, kar je napisano, in reči, kot je On rekel: »Pisano je«. Ne pozabite, »novega človeka« ne vodijo dokazi čutov.

 

 

BOŽJA BESEDA JE MOČNA

 

Biblija nam pravi, da ni Božje besede brez moči. Psalm 107:20 nam pravi: »Poslal je svojo besedo in jih ozdravil.« To je Njegov način zdravljenja naših duš in teles.

 

Poznal sem mnoge, ki so bili ozdravljeni po branju besed v Izaiju 53:5: »Z njegovimi ranami smo ozdravljeni.« Nato so rekli: »Bog pravi, da sem ozdravljen in da bom verjel Bogu in ne svojim občutkom.«

 

Z izgovarjanjem in ponavljanjem tega, kar pravi, in ravnanjem v skladu s tem, so celo raki izginili. Ko neomajno verjamemo in delujemo v veri v Božjo besedo, nič ne more preprečiti moči v Besedi, da bi vse stvari postale točno tako, kot Beseda pravi. Vse, kar moramo storiti, je trdno verjeti temu, kar pravi Beseda. Odločno moramo zavrniti gledanje, verovanje ali razmišljanje o stvareh, ki nasprotujejo Besedi. Postaviti se moramo na Božjo stran in verjeti, da je vse, kar potrebujemo za duha, dušo in telo, že naše.

 

Bog je rekel Abrahamu: »Postavil sem te za očeta množice.« Novo ime »Abraham« pomeni »oče mnogih narodov«. Ko je patriarh v veri sprejel novo ime, je nenehno ponavljal Božje besede za seboj: »JAZ SEM oče množice.« S tem, ko je stvari, ki niso, štel, kot da bi bile, in vnaprej slavil Boga, se je uresničilo natanko to, kar je Bog rekel.

 

»Ker verjameš, da je Bog storil in dal vse, kar pravi, On je storil in dal, in ko nenehno ubogate Njegovo Besedo, Bog povzroči, da vas vse stare stvari zapustijo in da se v vas pokaže vse, kar je Kristusovo.« (ga. C. Nuzum).

 

 

BOG NAM JE ŽE DAL VSE STVARI

 

Dal nam je stvari, ki so povezane z življenjem in pobožnostjo (2 Peter 1:3). To vključuje vse, kar potrebujemo za duha, dušo in telo, za to življenje in za prihodnje življenje. Jezus je vse to odkupil za nas. Bog nam pravi, da nam je to že dal.

 

Izaija 53:5 in 1 Peter 2:24 nam govorita, da nas je Bog ozdravil.

 

Kološanom 1:13 pravi, da nas je Bog rešil iz oblasti teme.

 

V Luku 10:19 je Jezus rekel: »Glejte, dajem vam oblast ... nad vso oblastjo sovražnika; in nič vam ne bo škodovalo.«

 

Rimljanom 6:18 nam pravi, da smo svobodni.

 

Ko si vse to prisvajamo, nas Bog, tako kot v primeru Petra, svari, naj nikoli ne gledamo na svoje okoliščine in občutke. Valovi so bili prav tako visoki, ko je Peter popolnoma hodil po vodi, kot ko se je potopil. Ko jih ni gledal, ga niso mogli ovirati. V trenutku, ko jih je pogledal, je podvomil in se potopil. Veter je bil prav tako močan, ko je Peter popolnoma hodil, kot ko se je potopil. Ko ni bil pozoren Nanj, ga ni mogel ovirati.

 

Bog nas tukaj uči, da če smo zaposleni z gledanjem in čutenjem, namesto z Njim in Njegovo Besedo, bomo izgubili vse, kar nam ponuja. Po drugi strani pa bomo, če bomo vztrajno zavračali videti karkoli drugega kot Boga in to, kar pravi, bomo imeli in ohranili vse, kar pravi, da nam je dal. Ga. C. Nuzum.

 

 

»TRDNO DRŽI, KAR IMAŠ«

 

Satan si prizadeva, da bi nam vzeti tisto, kar mi vzamemo od Boga. Bog nam naroča: Trdno dŕži, kar imaš. Satan si prizadeva, da bi nam vzeti tisto, kar mi vzamemo Bogu.

Bog nam naroča: »Trdno dŕži, kar imaš« (Raz 3:11).

 

Jezus je dal Petru moč, da hodi po vodi, hudič pa mu jo je vzel, tako da ga je usmeril, da je svojo pozornost usmeril na veter (ki predstavlja stvari, ki jih čutimo) in na valove (ki predstavljajo stvari, ki jih vidimo). Peter je imel moč in jo je uporabil; a jo je izgubil zaradi dvoma. Mrs. C. Nuzum.

 

 

MNOGI IZGUBIJO MANIFESTACIJO OZDRAVITVE, KI ŽE DELUJE,

TAKO DA SVOJO POZORNOST OD KRISTUSA

IN BOŽJE BESEDE PREUSMERIJO NA SVOJE OBČUTKE.

 

Preden naredite korak vere za ozdravitev, si tole zadevo popolnoma uredite: Ko boste naredili korak, ne boste videli nič drugega kot Boga in to, kar On pravi. Od tistega trenutka naprej je treba dvom obravnavati kot izključen in nerazumen. Dokaz, na katerem stojite, je Božja beseda. Opazovanje svojih občutkov ali simptomov bi bilo kot kmet, ki izkopava svoje seme, da bi videl, ali raste. To bi ubilo seme pri korenini. Ko pravi kmet poseje svoje seme v zemljo, z zadovoljstvom reče: »Vesel sem, da je to urejeno.« Verjame, da je seme začelo delovati, še preden ga vidi rasti.

 

Zakaj ne bi imeli enake vere v »Neminljivo seme«, Božjo besedo? Verjemite, da že deluje, ne da bi čakali, da bi videli.

 

Ko prejmemo nadnaravno ozdravitev, se moramo najprej naučiti, da nehamo skrbeti za stanje telesa. Zaupali smo ga Gospodu in On je prevzel odgovornost za vaše ozdravljenje. V tej zadevi moramo biti srečni in spočiti. Iz Njegove lastne Besede vemo, da prevzema odgovornost za vsak primer, ki mu je zaupan. Ko prejmemo ozdravitev po veri, se telo in njegovi občutki izgubijo izpred oči in pred nami je le Gospod in Njegove obljube. Preden se zavemo kakršne koli fizične spremembe, se vera veseli in reče: »Pisano je.«

 

Jezus je dosegel svoje velike zmage, ko je rekel: »Pisano je,« in verjel, kar je bilo napisano. Vsak neprijeten občutek bi morali jemati kot opozorilo. Ne bi smeli razmišljati o telesu, temveč še bolj o Gospodovi obljubi in se ukvarjati z Njim. Koliko bolje je biti v občestvu z Bogom in se veseliti Njegove zvestobe, kot pa se ukvarjati z bolnim telesom. Na ta način smo videli množice, ki so dosegle velik duhovni napredek. Drugi so se odpovedali sladkemu občestvu z Bogom, ker so bili zaposleni s svojimi občutki in simptomi.

 

 

KAKO SE LAHKO IZPOLNI VERA

 

V Marku 9:24 beremo, da je oče, ki je iskal ozdravitev za svojega otroka je »zavpil in s solzami rekel«: »Gospod, verujem; pomagaj moji neveri.« Ko je Kristusa prosil za pomoč, je prejel potrebno pomoč. Dvignil se je na položaj moči nad apostole in uspel tam, kjer so oni propadli. V grščini se Sveti Duh imenuje Paraklete, kar pomeni »pomočnik«. Hvala Bogu! Kristjan lahko vedno dobi Njegovo pomoč, kadar koli jo potrebuje. Sveti Duh je vedno pripravljen v nas delati, »kar je njemu všeč«. V posebnem smislu to vključuje vero.

 

»Brez vere mu je nemogoče ugajati.« Ker je vera še posebej všeč njemu, jo želi ustvariti v naših srcih po svoji Besedi in po svojem Duhu. Sveti Duh je vedno pripravljen pomagati vsakemu kristjanu, da udejanja vero za vsak blagoslov, ki jim ga je Bog obljubil v svoji Besedi.

 

Biblija nam pravi, da nas je Kristus sposoben rešiti do konca. To vključuje še posebej njegovo rešitev pred našo nevero. To je greh, o katerem nas je Sveti Duh prišel obsodit. Zato z odločnim namenom poslušajte samo Njegovo Besedo. Priznajte Bogu svojo nevero in računajte nanj, da vas bo od nje odrešil, tako kot od katerega koli drugega greha. Njegova milost je vedno dovolj, da vera zmaga in si prisvoji vsako usmiljenje, ki nam ga je dal. Sveti Duh je vedno pripravljen izpolniti za nas vsako obljubo, ki jo je dal Bog.

 

 

ZAKAJ JE VERA POTREBNA

 

Kaj je tisto, kar predstavlja pravičnega človeka? Znova in znova slišimo, da je bil Abraham štet za pravičnega. Zgodba o tem, kako je bila določena njegova pravičnost, je zelo preprosta. Verjel je Bogu in ravnal v skladu s tem. Verjel je in ravnal, kot da bi od Boga prejel izpolnitev svoje obljube. To je vsota pravičnosti. Nič ne more biti tako pomembno in tako privilegirano kot to. Samo na ta način se lahko izpolni Božji veličastni program za posameznika in za cerkev. Na noben drug način nihče ne more izpolniti Božje volje in dela.

 

Kristusu so zastavili vprašanje: »Kaj naj storimo, da bomo lahko opravljali Božja dela?« Njegov odgovor je bil: »To je Božje delo, da verujete.« Samo tam, kjer najde Izvajanje žive vere za izpolnitev Njegovih obljub, ki lahko deluje. Ker smo s takim verovanjem  Boga šteti za pravične, nas nevera dela nepravične.

 

Nevera je hudobna in nepravična, ker ovira in odlaga na stran božanski program, ki je sestavljen iz vsega, kar je Bog obljubil storiti v odgovor na vero. Ni čudno, da je bil prav greh nevere tisti, zaradi katerega je Bog poslal Duha, da bi obsodil svet. Vse, kar nima žive vere v Božjo voljo in delo, ki se bo zgodilo, je nepravično. Čeprav temu lahko rečemo religija, je to nekaj drugega namesto Njegove pravičnosti.

 

Kristusova sposobnost, da nas do konca reši, je v Njegovi sposobnosti, da nas reši naše nevere. To je tako smrtonosno za slavni božanski program. Sveti Duh je dan, da nas vodi

v vso resnico, da bi vanjo verjeli, da bi se lahko izpolnil celoten Božji program. Koliko jih je, ki verujejo v Boga, a ne verujejo vanj tako kot Abraham. Neomajna vera v to, kar nam je Bog razodel kot Svojo voljo, je vsa naša dolžnost. Z vsakega vidika je to naš največji privilegij. Kako bi Bog preplavil svet s svojo mogočno močjo, če bi se vsi, ki izpovedujejo njegovo ime, podali odkrivat vso božansko resnico, Vanjo verjeli s prisvajajočo se vero in ravnali v skladu s tem!

 

Vera v Boga ima veliko močnejši temelj in veliko močnejšega Pomočnika (Svetega Duha) kot dvom, greh ali bolezen. Sveti Duh bo osvobodil vaš um vseh dvomov, če se boste zanesli Nanj, da to stori. Zaupajte mu in imejte svojo pozornost usmerjeno na Božjo besedo.

 

Bog je poskrbel, da oko vere gleda veličastne in trajne resničnosti. Ko jih trdno gledamo, te vedno postanejo močnejše od raka ali bolezni, ki jo vidi vidni živec. Dvom, greh in bolezen je vedno mogoče uničiti s pravilno uporabo »oči našega razumevanja«. To je nezmotljiva metoda za naše prisvajanje vseh Božjih blagoslovov. Vse slavne zmage vere, zapisane v enajstem poglavju Pisma Hebrejcem, so bile rezultat pravilne in vztrajne uporabe njihovega boljšega vida.

 

»Zakon Duha življenja«, ki zdravi naše duše in telesa je veliko močnejši od »postave greha in smrti«. Ta postava, ki je ne bomo ovirali, bo vsakič zmagala. Vsak, ki si prizadeva pridobiti koristi odkupne daritve, ima neskončno sposobnega Pomočnika. Njegova moč, ko se nanjo zanesemo, nikoli ne more odpovedati. Kakor je Božja milost močnejša od greha, je tudi Kristusova zdravilna moč veliko močnejša od moči katere koli bolezni. In dokaz, ki nam ga Bog daje za vero (Njegova lastna Beseda), ko zaposluje um, je veliko močnejši od katerega koli dokaza, ki nam ga lahko da Satan, da bi nas vzbudil v dvomih.

 

KAJ JE VAJA VERE?

 

Jezus je rekel možu z izsušeno roko: »Iztegni svojo roko.« Kristus najprej da vero, nato pa jo pokliče k njeni čudoviti vadbi. Mož je iztegnil roko v zaupanju v božansko moč in bila je ozdravljena.

 

Ko se trudimo, v zaupanju v Boga, da bi storili tisto, kar je brez Njega nemogoče, nas Bog sreča z božansko močjo. Stvar se naredi neodvisno od narave. V vsem, k čemur nas Bog kliče, »je vse mogoče [ne tistemu, ki se sam v sebi počuti sposobnega, ampak] tistemu, ki veruje.« Sposobnost tega človeka ne vidimo v njem samem, temveč v Kristusu.

 

Vsak del odrešenja je vsebovan v Njem. »Vse zmorem v Kristusu, ki me krepi.« Skozi našo združitev s Kristusom, pravo trto, je moč že naša. Vendar jo je treba uporabiti.

 

Moški trud, da je iztegnil roko, je odprl pot zdravilnemu dotiku in božanskemu življenju, da je steklo. Čeprav se je to dejanje vere začelo naravno, je postalo pot za nadnaravno, da bi zadovoljilo človekovo potrebo. Zaradi podeljene božanske moči je takoj privedlo do povsem nadnaravnega dejanja. Privedlo je do vadbe telesa, ki ni bila mogoča glede na prejšnje razmere. Bilo je dejanje, neodvisno od naravnih sil in popolnoma odvisno od Boga.

 

Dejanje vere ni le fizično dejanje; Vključuje vajo srca in uma k Bogu. Polna vaja vere pomeni, da mislimo vero, govorimo vero, delujemo vero. To prinaša manifestacijo vsega, kar vera zahteva v skladu z obljubo Besede.

 

Morda se sprašujete: »Kako lahko nekdo izvaja vero za ozdravitev slepote, gluhote, ali bolezni, ki ne moti gibanja telesa?«

 

Slepemu je Jezus rekel: »Pojdi se umij v Siloamskem bazenu.« To dejanje je možu dalo priložnost, da udejanja vero v srcu, umu in telesu. Enako je bilo z Naamanom, desetimi gobavci in stotnikom. V vsakem primeru so se zanašali na Kristusovo besedo. Verjeli so, da je ozdravljenje njihovo, še preden se je pokazalo na pogled.

 

Lahko bi mi nakazal tisoč dolarjev na banko in prišel ter mi povedal, da si mi dal ta znesek. Če bi ti verjel, bi ravnal po svoji veri in dvignil čeke na banki, ko bi potreboval denar. Denarja v banki nisem videl, vendar je prav toliko moj, kot da bi ga videl in imel v rokah.

 

Tako je ozdravljenje naših duš in teles v Kristusu. Bog je naredil zakladnico vsega, kar je. Bolezen, od katere sem bil odkupljen, mi ne pripada, ozdravljenje pa. Zato začnem preverjati ozdravljenje. Kako? S tem, da v Njegovem imenu poskušam storiti tisto, česar ne morem storiti brez Njega. To je dejanje vere; preverjanje zdravja in moči iz Božje banke. Gre za zanašanje na nekaj, česar ne vidimo ali čutimo, a za kar vemo iz Božje besede, da je naše. Na enak način je denar v banki naš, čeprav ga ne vidimo ali čutimo.

 

OPASANO DREVO

 

Nekdo se morda vpraša: »Kako naj rečem, da sem ozdravljen, ko vidim bolezen v telesu in se zavedam bolečine?« Včasih obstaja ponazoritev v naravi, ki resnico bolj jasno pojasni. Ena od metod za uničenje drevesa je, da ga opasamo, in ko vidimo opasano drevo, ga dojemamo kot mrtvo drevo. Njegovo listje je še nekaj časa sveže in zeleno ter daje dokaze o življenju. Naravno oko vidi življenje. Umsko oko, ki ima znanje, ki presega naravo, vidi smrt. Sčasoma listi ovenijo in odpadejo, smrt, ki jo je umsko oko videlo že od samega začetka, pa se pokaže tudi čutom.

 

Tako je, ko sprejmemo ozdravitev za telo. Ko se sklicujemo na Besedo obljube, v veri prejmemo dokončano delo, »meč Duha« zada smrtni udarec bolezni. Za kratek čas lahko simptomi ostanejo; toda oko vere, ki gleda Križanega, vidi bolezen preklicano in zdravje dano. »Kot da bi bilo tisto, kar ni,« se novo življenje razodeva v telesu. Kar je oko vere videlo že od začetka, ko se resnica razodene čutilom.

 

Vera vidi Boga v Njegovi ljubezni in vsemogočnosti, ki uresničuje Besedo.

 

Iz »Dragulji resnice o božanskem ozdravljenju«

 

Vodenje naravnemu vidu je neznanstveno, ker ne upošteva vseh dejstev. Spregleda največja in najboljša dejstva. Zdravljenje samo z naravnimi sredstvi je neznanstveno, ker spregleda pomembna dejstva. Spregleda nadnaravno delovanje pri bolezni, pa tudi privilegij nadnaravnega pri njenem okrevanju. Bogu se zahvaljujemo za tisoče, ki so dosegli velik duhovni napredek, medtem ko so na ta način prejemali ozdravljenje.

 

 

PROCES VERE, KI PRINAŠA OZDRAVLJENJE,

JE VELIKO VEČJI BLAGOSLOV KOT SAMO OZDRAVLJENJE.

 

Mnogi v Svetem pismu so postali znani po tem, da so imeli vero, ker so iskali Boga za tisto, kar imenujemo časni blagoslovi. Ko smo se naučili procesa vere za prejemanje ozdravljenja, smo se naučili, kako prejeti vse ostalo, kar nam Bog obljublja v svoji Besedi.

 

Cerkev bi lahko pridobila milijone za Božjo službo in jih naredila za borce »dobrega boja vere«, tako da bi jim ponudila ozdravljenje, ki ga je Kristus odkupil zanje.

 

Naj ti, dragi bralec, z učenjem ozdravljenja na ta način napreduješ v življenje vere in koristnosti v Božjem kraljestvu.

 

  

8

 

KAKO DOSEČI ODZIV NA VAŠE MOLITVE

 

PRETEKLI ČASI BOŽJE BESEDE

 

Pomembno je, da tisti, ki iščejo Božje usmiljenje, vidijo, da je prisvajanje vere jemanje in uporaba tega, kar nam Bog ponuja. Upanje je pričakovanje blagoslova nekoč v prihodnosti. Vera je jemanje, kar Bog ponuja, zdaj. Verjeti moramo, kar Bog pravi, da je storil za nas, in delovati po tem. Sprejeti moramo svojo s krvjo odkupljeno svobodo, tako kot so to storili sužnji juga po razglasu o emancipaciji Abrahama Lincolna.

 

Evangelij je razglasitev o emancipaciji svobode iz služenja in suženjstva staremu tiranu greha in bolezni, hudiču. Ko je Jezus rekel »Dokončano je«, je mislil, da je delo opravljeno. Kot ga vidi Bog, je dokončano.

 

Bog pričakuje, da bomo imeli za opravljeno tisto, kar Jezus pravi, da je bilo opravljeno.

Pretekli časi Božje besede pomenijo utrjeno, zapečateno in dokončno odločitev Njegove volje.

 

V Pismu Galačanom 3:13 beremo: »Kristus [preteklik] nas je odkupil prekletstva postave, saj je za nas postal prekletstvo.« Bog je Svoje odrešenje od prekletstva postave postavil v preteklik. Svojo osvoboditev prejmemo, ko storimo enako.

 

V osemindvajsetem poglavju 5 Mojzesove knjige vidimo, da prekletstvo postave vključuje vse bolezni. V Božji besedi beremo: »On je [preteklik] nosil naše bolezni in nosil naše bolečine ... Sam je vzel [preteklik] naše slabosti in nosil naše bolezni ... Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.«

 

Bog želi, da vsi prisvojimo pretekle čase Njegove besede glede Njegovega odrešenja naših duš in teles od bolezni in bolečin. Želi, da gremo naprej v poslušnosti in se obnašamo, kot da bi mu verjeli. Ko Bog obljubo postavi v preteklik, nam jo tako daje in pričakuje, da storimo enako. Nič manj kot to ni prisvajanje vere.

 

V Marku 11:24 nas Jezus pooblašča in zapoveduje, da prejem blagoslova, za katerega molimo, postavimo v preteklik. Pravi, da ko prosimo za obljube, ki jih ponuja, moramo verjeti, da smo jih prejeli in da jih bomo imeli. Še naprej moramo verjeti, da nam je Bog dal tisto, za kar smo prosili, ko smo molili. Še naprej ga moramo hvaliti in se mu zahvaljevati za to, kar nam je dal. Šele ko verjamemo, da smo prejeli, kar prosimo, ko verjamemo, da je uslišal našo molitev, se Bog loti dela. Nato začne neminljivo seme, njegova Beseda, rasti.

 

Kmet mora sejati svoje seme v preteklik, preden lahko požanje žetev.

 

Trajno prejemanje Božje besede, neminljivega semena, mora biti posejano v »dobro zemljo« našega srca. Sejanje je treba postaviti v preteklik, preden seme lahko začne delovati.

 

Verovanje, da je Bog že uslišal našo molitev, preden se je pokazal blagoslov, je dobra zemlja, v kateri neminljivo seme, njegova Beseda, raste in obrodi sad. Verovanje, da je Bog uslišal našo molitev, spravi seme v zemljo in nato (in ne prej) začne delovati.

 

Na Lazarjevem grobu je Jezus rekel, ko je bil Lazar še mrtev: »Zahvaljujem se ti, da si me uslišal.« Bolnim, ki molijo za ozdravitev je treba reči, preden se ozdravitev uresniči: »Oče, zahvaljujem se ti, da si me uslišal.« Molitev vere je, da verjamemo, da je naša molitev uslišana, preden se odgovor uresniči – preden se odgovor pokaže.

 

»To je zaupanje, ki ga imamo vanj: da nas usliši, če kaj prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas usliši, karkoli prosimo, vemo, da smo prejeli prošnje, ki smo jih od njega želeli.« (1 Janezovo pismo 5:14-15 KJV).

 

Še preden izkusimo ali se zavedamo kakršne koli spremembe, se vera veseli in reče: »Pisano je.«

 

Ko prosimo za ozdravitev, moramo na podlagi avtoritete Božje besede reči: »Zahvaljujem se ti, da si me uslišal.«

 

Vera noče videti (kot razlog za dvom) česar koli, kar je v nasprotju z Božjo besedo. Zdravje in moč, ki sta nam zapuščena, vidi kot nekaj, kar nam že pripada zaradi smrti

Zavetnika. Z Njegovo smrtjo je oporoka v veljavi. Jezus nam pravi: »Kakor si verjel [preteklik], tako se ti zgodi.«

 

Z našimi naravnimi očmi vidimo le časovne in manjvredne stvari sveta, toda z razsvetljenimi očmi našega razuma uzremo vzvišene, zadovoljujoče in trajne resničnosti Božjega duhovnega in večnega kraljestva.

 

Bog je rekel Abrahamu: »Postavil sem te za očeta mnogih narodov« (preteklik). Ker je Bog to obljubo postavil v preteklik, je Abraham storil enako in svojo vero uresničil tako, da je vzel svoje novo ime »Abraham«, kar pomeni »oče množice«.

 

Moški je v žep ženinega plašča vložil določeno vsoto denarja in ji povedal, da je to storil. Vprašal jo je, ali mu verjame. Odgovorila je: »Seveda ti verjamem,« in začela načrtovati, kako ga bo porabila. Pravzaprav je imela ta denar, še preden ga je videla. Zakaj bi verjeli  besedam drugih, zahtevali pa dokaz od Boga?

 

Če vam nekdo zapiše hišo, ki je še niste videli, imate dejansko hišo, še preden jo vidite. »Vera je ... dokaz o stvareh, ki jih še niste videli.« Listina naredi hišo tako zelo vašo, da jo lahko prodate, ne da bi jo kdaj videli.

 

Vera je prepričanje, da imate tisto, kar Bog pravi, da imate, in ravnanje v skladu s tem, še preden začutite ali vidite, da to imate.

 

Bog je rekel Jozuetu: »Glej, v tvoje roke sem dal Jeriho.« Jozue in njegovi možje so to zmago postavili v preteklik, kot je storil Bog, in obzidje Jerihe se je podrlo, medtem ko so oni udejanjali svojo vero.

 

Jezus je desetim gobavcem, ki so prosili za usmiljenje, rekel: »Pojdite in se pokažite duhovnikom.« Njegove besede so jim bile tako, kot da bi rekel: »Dal sem vam svojo besedo, da se je zgodilo.« Poznali so zakon gobavca in zato tudi, kaj je pomenil njegov ukaz.

 

Svoje ozdravljenje so postavili v preteklik, preden so ga videli, in to se je razodelo, medtem ko so udejanjali svojo vero.

 

Jona je svojo osvoboditev postavil v preteklik, svoje simptome imenoval »lažnive nečimrnosti« in se žrtvoval z glasom zahvale, ko je bil še v želodcu velike ribe. Delovalo je.

 

Razlog, zakaj tisoči ne dobijo tistega, za kar molijo, je, da svoj blagoslov hranijo v prihodnjem času. To je le upanje in ne vera, ki jemlje blagoslove zdaj.

 

Če bi bili Božji darovi za dušo in telo zgolj obljubljeni darovi, bi morali čakati, da tisti, ki je obljubil izpolni Svoje obljube, in odgovornost bi bila na Njem. Toda vsi Božji blagoslovi so ponujeni darovi, pa tudi obljubljeni, in zato jih je treba sprejeti. Odgovornost za njihov prenos je naša. To Boga razreši vsakršne odgovornosti za morebitne neuspehe.

 

Edini razlog, zakaj nisi bil rešen leto prej, je ta, da nisi vzel tistega, kar ti je Bog dal in kar ti je ponujal. Bog te ni pustil čakati; ti si pustil čakati Njega.

 

Nekateri pravijo: »Bog me bo ozdravil ob svojem času.« To je le upanje in ne vera. Vera sprejme tisto, kar Bog ponuja zdaj.

 

 

9

 

VERA, KI VZAME

 

Karkoli si želite, ko molite, verjemite, da boste prejeli, in se vam bo zgodilo. (Marko 11:24).

 

VERA – LASTNIŠKI LIST

 

»Vera je ... dokaz [ali lastniški list] o stvareh, ki jih ne vidimo.« (Heb 11:1).

 

V Jeremiju se lastniški list večkrat omenja kot »dokaz«. Vaša listina je »dokaz« ali dokaz, da ste lastnik svojega doma. Vera je lastniški list za nekaj, česar še niste videli. Ko dobite listino za dom, ki ga še niste videli, imate dom že, preden ga vidite.

 

Jezus je večkrat rekel: »Kdor veruje, ga ima.« Moffatov prevod Hebrejcem 11:1 se glasi: »Vera pomeni, da smo ... prepričani o tem, česar ne vidimo.«

 

V Marku 11:24 nam Jezus zapoveduje, naj verjamemo, da smo stvari, za katere molimo, »prejeli« v trenutku, ko molimo, ne da bi čakali, da bi jih videli ali občutili. Pod tem pogojem obljublja: »Dano vam bo.« Vera v ozdravitev telesa je enaka veri v odpuščanje.

 

Na podlagi avtoritete Božje besede morate verjeti, da vam je bilo odpuščeno, preden ste se počutili, da vam je odpuščeno. Vera ni nič drugega, kajti vera je dokaz stvari, ki jih ne vidimo.

 

Takoj ko se blagoslov, ki ga prejmemo z vero, pokaže, se vera v ta blagoslov konča. Če ste upravičenec v oporoki bogataša, ste že bogati v trenutku, ko bogataš umre, čeprav še niste videli denarja. Tako je vse, kar nam je bilo zapuščeno v Gospodovi zadnji volji in oporoki, že naše zaradi smrti Jezusa, Oporočitelja. Vera je preprosto uporaba tega, kar nam pripada.

 

Ozdravljenje je enako kot odpuščanje. Verjeti moramo, da smo »prejeli« ozdravljenje v trenutku, ko molimo, preden ga vidimo ali občutimo. To je »zaupanje«, za katerega nam Sveti Duh v Pismu Hebrejcem 10:35-36 pravi, naj ga ne zavržemo. Razlog je v tem, da ima to zaupanje »veliko plačilo«.

 

Peter nam pravi, da je preizkušnja te vere (vere, ki smo jo »prejeli«) »dragocenejša od zlata«. Verjeti moramo, da je naša molitev uslišana v trenutku, ko molimo, da že imamo tisto, za kar smo molili, preden to vidimo.

 

To je »zaupanje«, o katerem govori 1 Janez 5:14–15: »Vemo, da imamo prošnje, ki smo jih od njega prosili.«

 

Figovo drevo, ki ga je Jezus preklel, se ni posušilo od listja, ki ga je bilo mogoče videti, temveč »od korenin«, ki niso bile vidne. Sprva, če pogledamo liste, smrti drevesa ni bilo mogoče opaziti.

 

NAŠ »RAZGLAS O OSVOBODITVI«

 

Golgota je bila naša »razglasitev o osvoboditvi« od vsega, kar je zunaj Božje volje. Preprosto moramo verjeti kar Bog pravi, da je storil za nas, in po tem delovati. Moramo si vzeti svojo s krvjo odkupljeno svobodo, tako kot so to storili sužnji na jugu po razglasu o osvoboditvi Abrahama Lincolna. Recimo, da so sužnji presojali po dokazih čutov. Recimo, da so rekli: »Ne počutim se drugače; ne vidim nobene spremembe; vsa moja okolica je enaka, kot je bila.« Bi bila to vera? Bila je vera le, ko so delovali po svobodi, ki je že bila njihova.

 

Z verovanjem in delovanjem po Božji besedi postane vse, kar nam pripada v Kristusu,  takoj na voljo. Sprejeti kakršen koli nasprotni fizični dokaz namesto Božje besede pomeni, da se Beseda izniči, kar se vas tiče. Vera je verjeti, kar Bog pravi, kljub nasprotnim dokazom čutov.

 

Moramo biti »neomajni« v upiranju, razlogom za dvom; vsemu, kar je v nasprotju z Božjo besedo. Vera pomeni, da smo zapustili področje čutov.

 

Če bi prijatelj na vaš račun položil sto tisoč dolarjev, in vam prinesel hranilno knjižico in čekovno knjižico, ne bi pregledali svoje prazne denarnice, da bi videli, koliko denarja imate. Pregledali bi svojo hranilno knjižico.

 

Sveto pismo je kristjanova hranilna knjižica. Bog je vanjo v Kristusu položil vse, kar potrebujem. To je že moje. Zanemarjati to ni pravilen odnos do Boga. Pravilen odnos do Boga in Njegovih obljub bo prinesel njihovo izpolnitev.

 

Kristusa morate sprejeti, preden izkusite katerega koli od čudovitih rezultatov njegovega sprejema. Kristus pride najprej; nato pridejo rezultati. Ozdravljenje, božansko življenje in moč in vse druge obljubljene blagoslove prejemamo na popolnoma enak način, kot smo prejeli Kristusa in odpuščanje. Ker je odpuščanje nevidno, kako ga prejmete? Odgovor: z vero v Božjo besedo. Zakaj ne bi na enak način prejeli božanskega ozdravljenja, življenja in moči.

 

Vsak blagoslov, ki ga prejmete po veri, ga morate imeti, preden vidite in preden se manifestira. Sicer ga ne bi prejeli po veri. Vera je »dokaz o stvareh, ki jih ne vidimo«.

 

»Deset gobavcev« je že imelo ozdravljenje v njegovi nemanifestirani obliki, ko so se odpravili duhovniku pokazati, da so bili ozdravljeni. Njihovo ozdravljenje se je manifestiralo, medtem ko so ravnali po svoji veri.

 

Božjo objavo: »Jaz sem Gospod, ki te ozdravljam,« je treba sprejeti kot Božji glas. Verjeti ji je treba kot dejstvu v sedanjem času in jo oceniti glede na njeno ceno.

 

 

ŠEST ČUTIL

 

Dišava za sluh ne obstaja. Kar sprejemamo po veri po Marku 11:24, sprva ne obstaja za

pet naravnih čutov. Ne dvomite o obstoju tega, kar vidite, ker tega ne morete vohati, okusiti ali slišati. Zakaj potem dvomite o obstoju tega, kar ste sprejel z vero (šesti čut), ker tega še ne morete videti ali čutiti? Pet naravnih čutov pripada »naravnemu človeku«.

 

Pavel nam pravi, da »ne sprejema stvari, ki so od Boga«. Samo s šestim čutom, vero, lahko vidimo, sprejmemo in se oklepamo blagoslovov, ki nam jih Bog ponuja, dokler se ti v celoti ne manifestirajo. Posvetovati se s svojimi naravnimi čutili za dokaz, da je bila naša molitev uslišana, je prav tako smešno kot poskušati videti z ušesi ali slišati z očmi.

 

Vseh naših šest čutov deluje neodvisno drug od drugega. Vidiš, česar ne moreš slišati; slišiš, česar ne moreš videti itd. Na enak način imaš z vero tisto, kar sprva za naravne čute ne obstaja. Pomembno je videti, da nasprotni dokazi čutov niso razlog za dvom. Dokazi, na katerih temelji vera, so še vedno popolni. Vera je le, kadar verjamemo kljub nasprotnim dokazom čutov.

 

Abraham je sprejel in verjel Božji besedi kljub naravnim dokazom o nemožnosti. Parfum moraš že imeti, preden ga lahko zavohaš. Hrano moraš že imeti, preden jo lahko okusiš. Ozdravljenje moraš že imeti, preden ga lahko začutiš. Vera prejme odpuščanje in ozdravitev, nato hvali Boga zanju, ko še ni ničesar, da bi ga hvalili, kar zadeva pet čutov.

 

Jezus je rekel: »Zahvaljujem se ti, da si me uslišal,« ko je bilo Lazarjevo obujanje še v nemanifestirani obliki. Preden vidimo ali čutimo kakršno koli spremembo, moramo verjeti, da je naša molitev za ozdravitev uslišana. Reči moramo, kot je rekel Jezus: »Zahvaljujem se Ti, da si me uslišal.«

 

Angeli v Dotanu so bili že prisotni, preden so postali vidni Elizejevemu služabniku. Sposobnost, ki mu jo je Bog dal, da vidi te angele, jih ni ustvarila.

 

Bog deluje, dokler ohranjamo miselno navado vere; »Ko ne gledamo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi« (2 Kor 4:18). Gledamo Boga: na Njegove obljube, Njegovo zvestobo, Njegovo pravičnost itd. Vera ima opravka le z nevidnim in nečutenim. Takoj ko se to, kar smo sprejeli, skozi vero manifestira čutom, preneha biti vera.

 

PRAVILEN MENTALNI ODNOS

 

Nobena oseba, ki dovoli, da njenemu umu vladajo čutila, ne more imeti zmagovite vere. Um, ki ga obvladujejo čutila, živi v svetu negotovosti. Dokler Božja Beseda ne prevzame oblasti nad vašim umom, ga bodo vodili občutki in stvari, ki jih vidite ali slišite, namesto Božje Besede.

 

Um in misli tistih, ki iščejo ozdravitev, je treba obnoviti. Morajo se uskladiti z Božjim umom, kot je razodeto v Svetem pismu in poudarjeno v tej knjigi.

 

Vera v Božje obljubljene blagoslove je rezultat poznavanja in delovanja po Božji Besedi.

 

Pravilen mentalni odnos ali »obnovljen um,« (Rim 12:2) omogoča trdno vero. Bog vedno ozdravi, ko lahko dobi pravo sodelovanje.

 

PREDEN JE VIDEL

 

Gospe Bosworth sem v žep plašča dal določeno vsoto denarja. Kasneje sem ji povedal, kaj sem storil, in jo vprašal, ali mi verjame. Rekla je. »Seveda,« in se mi zahvalila. Denar je dejansko imela, še preden ga je videla. Zakaj bi morali verjeti golim besedam drugih in zahtevati vidne dokaze od Boga? Še naprej verjemite, da vam je Bog dal, kar ste prosili, ko ste molili, se mu zahvaljevali in ga hvalili za to, kar vam je dal, in to se bo vedno uresničilo. To vedno spodbudi Boga k delu.

Toliko jih čaka, da jih Bog ozdravi, medtem, ko On čaka, da vzamejo, kar jim ponuja. Kako naporno bi bilo za prijatelja, ki ti je ponudil darilo, če bi jokal in ga prosil zanj, nato pa ga pustil čakati, da ga vzameš!

 

Naj to povem drugače. Jezus nam zapoveduje, da verjamemo, da smo »prejeli« stvari, za katere molimo, v trenutku, ko molimo, in preden dobijo vidno obliko. Jasno je, da obstajajo v dveh oblikah: najprej nevidne; nato vidne. Prvič, »verjemite, da ste jih prejeli [v njihovi nevidni obliki] in jih boste imeli [v njihovi vidni ali materialni obliki].«

 

Najprej jih imamo v svetu vere, nato pa v čutnem svetu.

 

Jezus nam v Marku 11:24 zapoveduje, naj takoj ko molimo verjamemo, da smo »prejeli« (v nevidni obliki) tisto, za kar molimo. Nato to On spremeni v vidno ali materialno obliko.

 

Deset gobavcev je prejelo ozdravljenje v nevidni obliki, medtem ko so bili na poti, da bi duhovniku pokazali svoje ozdravljenje v vidni in materialni obliki.

 

Ko je Jezus rekel: »Zahvaljujem se ti, da si me uslišal,« je bilo Lazarjevo obujanje v svetu vere dokončano, še preden je bilo vidno. Nekaj ​​trenutkov kasneje se je manifestiralo v čutni ali materialni obliki.

 

Na enak način moramo verjeti, da že imamo popolno ozdravitev v nevidni obliki, preden jo Bog spremeni v vidno ali materialno obliko.

 

Dejstvo, da je vera »dokaz [ali lastniška listina] o stvareh, ki jih ne vidimo«, dokazuje, da moramo že imeti stvari, za katere molimo. Najprej jih prejmemo v nevidni obliki, preden jih Bog lahko spremeni v vidno ali manifestirano obliko.

 

Celotno enajsto poglavje Pisma Hebrejcem beleži dejanja Božjih svetnikov v svetu vere, preden so rezultati njihove vere dobili vidno obliko. Vsa dejanja vere so v svetu še nevidnega. Verjeti, da smo prejeli stvari, za katere molimo, v času, ko molimo, je »zaupanje«, ki pomeni biti neomajni. Imamo neomajno vero, dokler Bog ne spremeni blagoslovov, ki smo jih vzeli, od njihove nevidne, do njihove vidne oblike.

 

Hoja po veri je hoja po vidu, ki vidi in je zaposlen z večnimi stvarmi. Vidi Boga, njegove obljube, njegovo zvestobo in številne druge popolne razloge za vero. Prav vera, ne da bi videl, je Petru dala »neizrekljivo in polno veselje«. Nič, kar je kdaj videl, mu ni dalo toliko veselja, kot ga je imel zdaj z vero, ne da bi videl.

 

Žrtvovanje hvale in zahvaljevanja se nenehno izvaja v svetu vere. To je preden so se naši blagoslovi spremenili v svojo vidno obliko. Jona je svoje simptome imenoval »lažnive nečimrnosti« in jih žrtvoval z glasom zahvale, ko je bil še v želodcu velike ribe. Izraelci so peli hvalnice na poti v boj.

 

 

10

 

NAŠA IZPOVED

 

MNOGI LJUDJE NE PREJMEJO, ZA kar molijo, zaradi pomanjkanja razumevanja izpovedi. V Pismu Hebrejcem 3:1 se krščanstvo imenuje »izpoved«. Grška beseda, ki je tukaj prevedena kot »izpoved«, je enaka tisti, ki se običajno prevaja kot »izpoved«.

 

 

KAJ POMENI

 

Beseda izpoved v grškem jeziku pomeni »reči isto stvar.« Pomeni verjeti in reči, kar Bog pravi o naših grehih, naših boleznih in vsem drugem, kar je vključeno v našo odrešitev. Izpoved je potrditev biblijske resnice, ki smo jo sprejeli. Izpoved je preprosto verovanje s srcem in ponavljanje z ustnicami Božje lastne izjave o tem, kaj smo v Kristusu.

 

Sveti Duh v 1. Petrovem pismu 2:24 pravi: »S čigar ranami ste bili ozdravljeni.« Verjeti in reči moramo isto. Ko je naša potrditev Božja beseda, On bdi nad njo, da bi jo naredil

Dobro. (Jer 1:12). Izpoved je način izražanja vere.

 

 

»VELIKI DUHOVNIK NAŠE IZPOVEDI«

 

V Pismu Hebrejcem 3:1 nam je zapovedano, naj upoštevamo »apostola in velikega duhovnika naše izpovedi, Kristusa Jezusa«. Ko je to v skladu z Božjo besedo, Jezus, naš veliki duhovnik, deluje v našem imenu, v skladu s tem, kar izpovedujemo.

 

Pavel nam pove, da je oznanjal »besedo vere«. Rekel je: »Če boš z usti priznal Gospoda Jezusa in boš v srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. Kajti s srcem se veruje v pravičnost, z usti pa se izpoveduje v odrešenje« (Rim 10:9-10).

 

 

RAZMERJE MED IZPOVEDMI IN MANIFESTACIJAMI

 

Upoštevajte, da je izpoved, ki govori isto, kot pravi Bog, po veri. Gre za verovanje in izpoved, preden se izkusi rezultat. Izpoved pride najprej, nato pa Jezus, naš veliki duhovnik, odgovori z novim rojstvom. Ni odrešenje za izpoved, ampak izpoved za odrešenje. Izpoved pride pred odrešenjem. Brez izpovedi ni odrešenja. Vera je delovanje po Božji besedi. To vedno spodbudi Boga, da deluje, da izpolnjuje svojo obljubo.

 

KAJ NAJ IZPOVEDUJEMO?

 

Le malo kristjanov danes prepozna mesto, ki ga ima izpoved v Božjem načrtu za našo prisvojitev njegovih blagoslovov. Kadar koli se uporabi beseda izpoved, mnogi nagonsko pomislijo na izpoved greha, šibkosti in neuspeha. To je le negativna plat tega velikega vprašanja. Naša negativna izpoved greha je bila le odprtje poti za pozitivno izpoved »za odrešenje«. To zajema celo življenje verovanja s srcem in izgovarjanja z ustnicami vsega, kar nam Bog pove v svojih obljubah.

 

Izpovedovanje za odrešenje v začetni obliki in nato v vsaki njenih zaporednih oblik je bistvenega pomena. Božjo besedo najprej izpovedujemo v obliki novega rojstva, nato pa v obliki vsakega blagoslova, ki nam je obljubljen. Kristjan naj bi deloval v vsaki fazi svojega odrešenja, za katero ve. Verjeti moramo s srcem in izpovedovati z usti v obsegu »Besede vere«, ki jo je oznanjeval Pavel.

 

Oznanjeval je »ves Božji nasvet«. Oznanjeval je »nedoumljivo bogastvo Kristusovo«. Rekel je, da jim »ni ničesar prihranil«.

 

Vse, kar je Jezus storil v svojem nadomestnem delu, je zasebna last posameznika, za katerega je Jezus to storil. Skozi naše krščansko življenje Bog želi, da verjamemo s srcem in povemo z ustnicami vse, kar pravi, da smo v Kristusu. Ne smemo ignorirati ali zanemarjati svojega pravnega položaja v Kristusu. To je osnova za dejanja vere, ki Boga spodbudijo k delu, da izpolnjuje Njegovo besedo do nas. Moramo priznati ali zašepetati v svojem srcu: »V njem sem popoln.«

 

Ko vemo, da Bog v svoji Besedi pravi: »Jaz sem Gospod, ki te ozdravljam,« moramo temu verjeti in to priznati s svojimi ustnicami. Kristus bo deloval kot naš veliki duhovnik in to popravil.

 

Priznati moramo, da je bila Kalvarija naša »emancipacijska razglasitev«, ki nas je osvobodila vsega, kar je zunaj Božje volje, in ravnati v skladu s tem. Priznati moramo, da so bile naše bolezni položene na Kristusa in da smo odrešeni prekletstva bolezni. »Naj šibek reče: Močan sem, kajti »Gospod je moja moč.«

 

Naša izpoved vključuje:

Celotno svetopisemsko resnico

Vse, kar je zagotovila Njegova žrtev

Vse, kar pokriva Njegovo veliko duhovništvo

Celotno Božjo razodeto voljo

Priznati moramo, da je naša odrešitev popolna.

Satanovo gospostvo se je končalo; Kalvarija nas je osvobodila. Verjeti moramo, da

smo svobodni na podlagi naše emancipacijske razglasitve, nikoli na podlagi naših čustev ali dokazov naših čutov.

 

Odpuščanje je izbris vsega, kar je povezano s starim življenjem. Smo »novo bitje: stare stvari so minile« stran; in »vse je postalo novo.« Nenehno moramo izpovedovati svojo odrešitev izpod Satanove oblasti.

 

Seveda drugim ne smemo reči, da je naše ozdravljenje v celoti razvidno, preden se to zgodi. Bog tega ne pravi. Lahko pa rečete tistim, ki vas vprašajo: »Stojim na Božji besedi.«

 

 

NAPAČNA IZPOVED

 

Nikoli se ne dvignemo nad svojo izpoved. Negativna izpoved nas bo znižala na raven te izpovedi. To, kar izpovedujemo z ustnicami, nas resnično nadzoruje. Naša izpoved nas zapre, če je negativna, ali nas osvobodi, če je pozitivna. Mnogi vedno govorijo o svojih napakah in pomanjkanju vere. Vedno gredo na raven svoje izpovedi. Izpoved pomanjkanja vere povečuje dvom. Vsakič, ko izpovedujete dvome in strahove, izpovedujete svojo vero v Satana in zanikate sposobnost in milost Boga. Ko izpovedujete dvom, ste ujeti s svojimi lastnimi besedami. Pregovori 6:2 pravijo: »Ujeti ste v past z besedami svojih ust.« »Ujele so te besede tvojih ust.« Ko dvomimo v Njegovo Besedo, je to zato, ker verjamemo v nekaj drugega, kar je v nasprotju s to Besedo. Napačna izpoved izključi Očeta in spusti noter Satana.

 

Zavrniti moramo kakršno koli sodelovanje z napačnimi izpovedmi. Ko se zavemo, da se nikoli ne bomo dvignili nad svojo izpoved, pridemo do točke, kjer nas Bog lahko uporabi.

Bolezen dobi prevlado, ko izpovemo pričevanje svojih čutov. Občutki in videz nimajo mesta v svetu vere. Izpoved bolezni je kot podpis za paket, ki ga je dostavila kurirska služba. Satan nato dobi potrdilo od vas, ki dokazuje, da ste ga sprejeli. Ne sprejemajte ničesar, kar Satan prinese. »Ne dajajte prostora hudiču.« 1 Peter 4:11:

 

»Če kdo govori, naj govori kot Božje besede.« V Efežanom 4:29 nam je zapovedano, naj govorimo le »kar je dobro za izgradnjo«. Ne smemo pričati za nasprotnika. Moramo delovati vero, govoriti vero in misliti vero.

 

V Filipljanom 4:8 Sveti Duh pravi: »Končno, bratje vse, kar je resnično [Beseda], vse, kar je pošteno, vse, kar je pravično, vse, kar je čisto, vse, kar je ljubko, vse, kar je dobrega slovesa; če je kakšna krepost in če je kakšna pohvala, premišljujte o tem.«

 

Sveti Duh pravi v Pregovorih, kakor človek »misli v svojem srcu«.

 

V 2. Korinčanom 10:4-5 Sveti Duh pravi: »Orožje našega bojevanja je ... močno ... ujame

vsako misel v poslušnost Kristusu. Moramo odvreči domišljije (sklepanje) in dati Božji besedi mesto v naših mislih in na naših ustnicah.«

 

 

KRISTUSOV UM

 

Jezus se spominja, ko je nosil vaše bolezni. Sveti Duh zapoveduje: »Ne pozabite vseh njegovih dobrot, ki odpušča vse vaše krivice, ki ozdravlja vse vaše bolezni.«

 

Božje duhovne in telesne preobrazbe naj bi prišle k nam »z obnovo našega uma«. Rimljanom 12:1–2: »... dajte svoja telesa [dom ali laboratorij petih čutov] v živo žrtev ... preobrazite se z obnovo svojega uma, da boste lahko spoznali, kaj je dobro, sprejemljivo in popolna Božja volja.«

 

Duhovni zakon, ki ga le malo ljudi prepozna, je, da nam naša izpoved vlada. Kar izpovedujemo z ustnicami, resnično prevladuje nad našo notranjostjo. Naj vaše ustnice opravljajo svojo dolžnost. Ne dovolite jim, da uničijo učinkovitost Božje besede v vašem primeru.

 

Nekateri izpovedujejo z ustnicami, a v srcu zanikajo. Pravijo: »Da, Beseda je resnična,« a v srcu pravijo: »V mojem primeru ni res.« Izpoved vaših ustnic nima nobene vrednosti, dokler jo vaše srce zavrača.

 

DRŽITE SE SVOJE IZPOVEDI

 

Hebrejcem 4:14 (RV): »Ker imamo torej velikega velikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina, se držimo svoje izpovedi.« To je izpoved naše vere v odrešilno delo, ki ga je Bog opravil v Kristusu.

 

Rečeno mi je, naj se trdno držim izpovedi absolutne celovitosti Svetega pisma.

Rečeno mi je, naj se trdno držim izpovedi Kristusovega dela v vseh njegovih fazah. Rečeno mi je, naj se trdno držim izpovedi, da je »Bog moč mojega življenja«.

Rečeno mi je, naj se trdno držim izpovedi, da je »On zagotovo nosil moje bolezni in nosil moje bolečine« in da sem »po njegovih ranah ozdravljen«.

Bog to pravi in ​​mi moramo verjeti in govoriti iste stvari.

 

Vedeti moramo, katere so naše pravice, kot jih razodeva Beseda, in se nato trdno držati svoje izpovedi teh pravic.

Ko veste, da je Kristus »vzel naše slabosti in nosil naše bolezni«, se trdno držite svoje izpovedi te resnice.

Ko berete »večji je tisti, ki je v vas, od tistega, ki je v svetu«, se trdno držite te izpovedi.

Trdno se moramo držati svoje izpovedi tega, kar je Kristus storil za nas, da bi se to lahko zgodilo v nas.

Trdno se moramo držati izpovedi našega odrešenja izpod Satanove oblasti.

Trdno se moramo držati svoje izpovedi kljub vsem nasprotnim dokazom.

 

Bog izjavlja, da smo »z njegovimi ranami ozdravljeni«. Moram priznati, kar Bog pravi o moji bolezni, in se te izpovedi trdno držati. Moram prepoznati absolutno resničnost teh besed, preden pride do kakršne koli vidne spremembe. Moram delovati po teh besedah ​​in se mu zahvaliti za dejstvo, da je mojo bolezen položil na Kristusa, enako kot je položil moje grehe.

 

Ozdravljenje je vedno odgovor na pričevanje vere. Nekateri odpovejo, ko se stvari zapletejo, ker izgubijo svojo izpoved. Bolezen, kot greh, je premagana z našo izpovedjo Besede. Naj vaše ustnice opravljajo svojo dolžnost; napolnite jih z Besedo. Naj povedo, kar Bog pravi o vaši bolezni. Ne dovolite jim, da rečejo kaj nasprotnega.

 

Verjeti Božji Besedi s srcem pomeni, da smo »odložili starega človeka« z njegovo navado soditi po dokazih čutov. Vera vse nasprotne simptome obravnava kot »lažnive« nečimrnosti, kot je to storil Jona, in postavi Besedo na mesto čutila.

 

Naša edina težava je, da ostanemo v harmoniji z Božjo besedo in ne dovolimo, da bi čutila prevzela mesto Besede. Nehamo se strinjati z dvomljivim Tomažem, ki pravi: »Če ne bom videl, ne bom verjel.« Dokazati moramo Kristusove besede: »Blagor tistim, ki niso videli, pa vendar verujejo.« Beseda je brez življenja, dokler vanjo na ustnicah ne vdihnemo vere. Takrat postane nadnaravna sila. Naj se vaše ustnice uskladijo z Božjo besedo.

 

Kristusovo Veliko-duhovniško delo izpolnjuje vse naše potrebe od trenutka našega novega rojstva do vstopa v nebesa. Zakaj naj se trdno držimo svoje izpovedi?

 

Ker je Kristus veliki duhovnik naše izpovedi (Heb 4:14–16).

Ker je Veliki duhovnik.

Ker je usmiljen veliki duhovnik.

Ker se ga dotaknejo naše slabosti.

Ker vedno živi, ​​»da bi posredoval za nas. Vedno je pripravljen, da nam da »milost, ki nam bo pomagala v stiski«.

 

NAŠ USPEH JE ZAGOTOVLJEN

 

Ker je Jezus »veliki duhovnik naše izpovedi«, je naš uspeh zagotovljen. Ko izpovedujete, da sem »z njegovimi ranami ozdravljen« in se držite svoje izpovedi, nobena bolezen ne more obstati pred vami. Samo zahvalite se Očetu in ga hvalite, kadar koli se soočite s potrebo, ki jo pokriva odrešitev, in je vaša. Vera je zahvaljevanje Bogu iz srca za ozdravitev, ki se še ni manifestirala. O tem smo tako prepričani, kot da bi se manifestirala.

 

Izpoved vaših ustnic, ki je zrasla iz vere v vašem srcu, bo popolnoma premagala nasprotnika v vsakem konfliktu.

 

Kristusove besede so zlomile moč demonov in ozdravile bolne. Enako počnejo tudi danes, ko jim verjamemo in jih izpovedujemo. Beseda vas bo ozdravila, če jo boste nenehno izpovedovali. Bog bo poskrbel, da bo vaše telo ubogalo vašo izpoved njegove besede; kajti Bogu ni nič nemogoče. (Luka 1:37).

 

Če si drznem trditi, da je Psalm 34:10 resničen: »Tistim pa, ki iščejo GOSPODA, ne bo manjkalo dobrega,« in vztrajati pri svoji izpovedi, bo Bog povrnil vse, kar sem izpovedal.

Nič vas ne bo utrdilo in zgradilo vaše vere tako hitro kot izpoved:

 

Najprej jo izpovejte v svojem srcu.

Izpovejte na glas v svoji sobi.

Izgovarjajte jo znova in znova.

Izgovarjajte jo, dokler se vaš duh in vaše besede ne ujemata.

Izgovarjajte jo, dokler se vaše celotno bitje ne uglasi in uskladi z Božjo besedo.

Kristusove besede so napolnjene z njim samim in ko po njih ravnamo, nas napolnijo s Kristusom. Besedo moramo ubogati, kot bi ubogali Jezusa, če bi bil viden v naši prisotnosti.

 

 

IZPOVED KRISTUSA KOT GOSPODA

 

Ko se obračamo k Bogu po odrešitev v njegovi začetni obliki in nato v vsaki drugi obliki, je potrebna ena stvar. Zahteva se naša izpoved in predaja Kristusovemu gospodstvu. Sveti Duh pravi v Kološanom 2:6: »Kakor ste torej prejeli Kristusa Jezusa, Gospoda, tako tudi hodite v njem.« Rimljanom 14:9: »Kajti Kristus je zato umrl in vstal od mrtvih in oživel, da bi bil Gospod mrtvih in živih.« Prisvajanje vere za izpolnitev katere koli obljube pomeni našo predajo njegovemu gospodstvu. Ko smo mu predani kot Gospodu nad našim življenjem, je pripravljen:

 

Nas ozdraviti

Nas krstiti z Duhom

Nam dati zoe – Božje lastno življenje v obilju

Naj bo v nas izvir, ki izvira v večno življenje

Naj bo naš pravni položaj naša izkušnja.

Razodevaj Njegovo Osebo v obliki vsakega obljubljenega blagoslova.

Bodi On naša moč, naš delež, naše vse.

Daje nam neomejeno uporabo Njegovega imena.

Usposobi nas, da v Njegovem imenu izganjamo demone.

Pomazili nas za pridiganje.

Usposobi nas, da polagamo roke na bolne za njihovo ozdravitev.

 

Vaš uspeh in koristnost v svetu bosta merjena po vaši izpovedi in po vztrajnosti, s katero se boste »trdno držali« te izpovedi v vseh okoliščinah. Bog ne more biti večji v vas, kot ga izpovedujete. V vsaki potrebi izpovedujte, da je Gospod vaš Pastir in da vam ničesar ne manjka.

 

Večino misli, izraženih v tej pridigi, sem z dovoljenjem združil iz spisov pokojnega častitega E. W. Kenyona. Bil je avtor knjig »Oče in njegova družina«, »Čudovito ime Jezus«, »Dve vrsti življenja«, »Jezus zdravilec«, »V njegovi prisotnosti«, »Dve vrsti ljubezni«, »Dve vrsti vere«, »Dve vrsti pravičnosti« in »Kenyonove žive pesmi«.

 

 

11

 

POLNOST BOŽJEGA ŽIVLJENJA - SKRIVNOST ZMAGE

 

 

 

Brez božanskega razodetja ne morem povedati osebi natančnega razloga, zakaj se njena molitev za izpolnitev Božje obljube zavleče. Lahko pa vas opozorim na čudovito resnico. To je najpomembnejša od vseh resnic, ki jih je Bog razkril. To je edino zdravilo za vse naše tegobe.

 

Zamuda pri prejemanju ozdravitve je na primer v nekem smislu dobra novica. Dobra novica je, da lahko imamo več »Božjega življenja«.

 

V Novi zavezi so štiri grške besede, prevedene kot »življenje«. Ena od teh pomeni »način življenja«; druga pomeni »človeško življenje«; tretja »vedenje«; toda grška beseda za

vrsto življenja, ki jo je Jezus prinesel na svet, je zoe. To se prevaja kot »večno življenje« in »Božje življenje«. »Večno življenje« je dejansko Življenje samega Večnega.

 

Janezov evangelij se začne z besedo zoe. Ta beseda se v Novi zavezi pojavi sto tridesetkrat.

 

Janez 10:10 nam pove, da naj bi imel človek pravico do obilja nove vrste življenja, »Božjega lastnega življenja«. Novo je seveda le v smislu, da ga ima človek.

 

ŽIVLJENJE, KI ŽIVI SAMO

 

Mnogi duhovniki se danes osredotočajo na »način življenja« in »vedenje« namesto na zoe, »Božje življenje«. Ko ga prejmemo v zadostni meri, zoe živi samo.

 

Pavel je molil za kristjane, že napolnjene z Duhom, da bi bili »napolnjeni z vso polnostjo Boga«. To kaže, da je zoe sam Bog in vse, kar imamo od njega, je neločljiv del »Božjega življenja«.

 

Način, da smo »polni vere«, je biti poln takšnega življenja, ki »veruje vsemu«. Način, da smo polni božanske ljubezni, je biti poln »Božjega življenja«, ki je ljubezen.

 

»Vse je mogoče« za zoe. Ko ga prejmemo v zadostni meri, lahko v nas izpolni katero koli obljubo ali katero koli zahtevo v Svetem pismu. Izpolniti v nas vse, kar Sveto pismo zahteva ali obljublja, je prav to, kar naj bi »Božje življenje« v nas doseglo. Če prejmemo dovolj »Božjega življenja«, lahko postanemo »več kot zmagovalci«, v »duhu, duši in telesu«.

 

Bog želi storiti v nas vse, kar je storil v Kristusu za nas. Zoa, ki jo prejmemo v zadostni meri, nas preoblikuje »iz slave v slavo« v Kristusovo podobo. Vero spremeni v znanje. Je vir vseh božanskih milosti. Daje nam Božjo modrost. Premaga »svet, meso in hudiča«. V nas deluje, »kar je Njemu všeč«.

 

S tem, ko nas napolni s svojim življenjem, Bog sam postane naše življenje, naš mir, naša pravičnost, naša čistost, naša moč in naše zdravje. Postane Varuh »našega« duha, duše in telesa, naše gorečnosti, našega veselja, naše vere.

 

Skozi svoje življenje je naš vodnik, naš učitelj, naše zadovoljstvo in naše »vse, kar se nanaša na življenje in pobožnost«.

 

 

BOŽJI BLAGOSLOVI SO DEL NJEGA SAMEGA

 

S tem, ko nas napolni z vedno več Svojega življenja, se Bog želi v nas manifestirati v obliki vsakega duhovnega blagoslova, ki ga je obljubil. To je čudež in genij krščanstva.

 

Rimljanom 5:10 nam pravi, da smo »rešeni po njegovem življenju«. To velja tako za dušo kot za telo.

 

Nemogoče je doseči Božji namen za naše molitveno življenje, ne da bi bili polni tega Življenja, ki »vedno živi, ​​da bi posredovalo«.

 

Z drugimi besedami, ko Zoe navdihne naše molitve, lahko prosimo, kar hočemo, in to prejmemo. Zoe, »Božje življenje«, je zdravilka duše in telesa. Božansko ozdravljenje, božansko življenje in božanska moč so Kristus sam, »ki se je razodel v našem smrtnem mesu«. Polnost tega novega življenja je boljša od ozdravljenja, ki ga proizvaja.

 

David je rekel: »Gospod je moj delež«; »Gospod je moja moč.« Njegovi blagoslovi so bili Bog, ki se je razodel v teh različnih oblikah. Bog nam daje duhovne blagoslove, tako da nam daje sebe; naši blagoslovi so del Boga.

 

Jezus je rekel: »Jaz sem trta in vi ste mladike.« Življenje trte je v mladikah. »Življenje mladik je del življenja trte.« Kristusova volja je, da bodo vse mladike polne Njegovega lastnega Življenja. Ko smo polni zoe, smo eno z Bogom, tako kot je zaliv eno z oceanom, ker se plima izliva vanj.

 

Pavel pravi: »Tisti, ki so združeni z Gospodom, so en duh.« To pomeni, da sta naš duh in Njegov Duh zlita v eno. Ta resnica nam daje enega od odgovorov na vprašanje: Zakaj nisem ozdravljen?

 

Slišal sem kristjane, ki so izražali svoje razloge, zakaj želijo biti napolnjeni z Duhom. Zdi se mi, da bi vsak kristjan na svetu molil, dokler ne bi bil napolnjen z Duhom. Mnogi ne poznajo številnih veličastnih razlogov, zakaj Sveti Duh želi, da bi bili napolnjeni z njim samim.

 

Eden od njegovih razlogov je, da si želi, da bi bil neoviran pri svojem čudovitem delu nenehnega poživljanja celotnega našega duha, duše in telesa.

 

V Janezu 6:63 je Jezus rekel: »Duh oživlja« ali daje življenje.

 

V Rimljanom je o Njem govorjeno kot o »Duhu življenja«. Vse življenje je posledica neposrednega delovanja Svetega Duha. Njegovo delo je, da nam nenehno daje dejansko Jezusovo življenje. Jezus je pravi vir življenja tako za duše kot za telesa Božjih otrok. Njegovo delo pospeševanja ali povečanja božanskega življenja v našem duhu, duši in telesu je ovirano ali omejeno, ko smo karkoli manj kot polni Duha.

 

Jezus je rekel, da je prišel ne le zato, da bi imeli življenje, ampak da bi ga imeli »v obilju«. Ne moremo reči, da je prišel le zato, da bi imeli življenje, ampak da bi ga imeli »v obilju«. Ne moremo reči Njegovo življenje v meri, ki si jo želi, razen če smo napolnjeni z Duhom. Vztrajanje, ki ga je Kristus zapovedal, nas ohranja napolnjene z Duhom. To nam odstrani vse duhovne ovire za nenehno oživljanje.

 

V 119. psalmu je David besedo oživiti uporabil enajstkrat. Vedel je, da je več Življenja zdravilo, edino zdravilo za vse naše tegobe. Dobro je vedeti, za kaj molimo.

 

David si je želel oživitve, več Življenja, povečanega Življenja. Zato je iskal tisti blagoslov, ki je korenina vsega ostalega. Molil je: »Oživi me po svoji milosti.«

 

Nikoli se nam ni treba bati ničesar, kar počne milost. Nič drugega ni tako dobrega. Sama milost nam ne more storiti večje storitve kot je ta, da nam da »življenje v izobilju«.

 

 

»PO TVOJI BESEDI«

 

 

V petindvajseti vrstici 119. psalma je David molil: »Oživi me po svoji besedi.« Hvala Bogu, da lahko vsi molimo z vero in dobimo odgovor vsak dan. To je celovita in navdihnjena molitev: »Oživi me po svoji besedi.«

 

Bodite pozorni, da je oživitev, kot je rekel David, po Njegovi besedi. Sveti Duh je navdihnil Božjo besedo. To je Njegov lastni načrt, po katerem deluje, medtem ko opravlja svoje veliko delo oživljanja. Biti oživljen »po Božji besedi« pomeni biti poln Njegovega Življenja v celotnem obsegu našega kompleksnega bitja: telesu, duši in duhu.

 

Bog je Kristusa naredil za zakladnico vsega, kar je. V njem je »vsa polnost Božjega bitja telesno«. Lahko smo polni vsega, kar vsebuje trta. Trtna mladika ne le, da ima življenje, ampak je polna življenja ves čas. Po polnosti Duha in posledičnem neoviranem oživljanju smo »ohranjeni«, kot pravi Pavel, »duh, duša in telo«. Pavel pravi, da bo Duh »oživil tudi vaše umrljivo telo«.

 

V 2. pismu Korinčanom 4:11 imamo besede: »da se tudi Jezusovo življenje razodene

v našem umrljivem mesu.« Če potrebujete ozdravljenje od Kristusa, čakajte na Boga, da vas Duh oživi do te mere, da se bo Marko 11:24 izpolnil v vas. Točno to želi storiti Božanski Oživljevalec za vas.

 

Vsak dan molimo: »Oživi me (daj mi več Življenje) po Tvoji besedi.« To je v skladu z vsakim razodetjem, ki ga najdemo v Svetem pismu in nam kaže, kako nas Bog želi sprejeti.

 

Vsakič, ko v Besedi odkrijete več, kot Bog zahteva, se veselite. Bodite opogumljeni. Delo Duha, ne vaše delo, je, da vas poživi ravno do te mere. Naj bo ta molitev vaša prva molitev vsak dan; je pogoj za tisoč drugih blagoslovov. To je Božji način, da »v vas izpolni vso dobroto svoje dobrote«. Sveti Duh nas želi poživiti do te mere, da se bo vse, kar je razodel o nas v Božji besedi, izpolnilo v nas.

V petdeseti vrstici tega Psalma 119 David pravi: »Tvoja beseda me je poživila.« Duh nas poživlja glede na naše zaupanje v Božjo besedo. To je v meri vsake obljube ali zapovedi, ki jo občasno najdemo v Božji besedi.

 

Ta poživitev bo, kot pravi Pavel, »iz slave v slavo«. Božje besede »sta duh in življenje« in dosežeta natanko to, kar razkrivata. Ko molimo, da bi bili oživljeni »po« Njegovi besedi, vemo, da molimo po Njegovi volji. Zato lahko dobimo odgovor. Po Njegovi besedi, pomeni v skladu z Njegovimi obljubami in Njegovimi zapovedmi. Več ko Beseda zahteva, bolje je. Večje bo oživljanje.

 

Kakšna veličastna prednost je, da lahko kadar koli čutimo največje pomanjkanje, molimo k Dajalcu življenja. »Oživi me«; daj mi več življenja. Vsak dan potrebujemo oživljanje.

 

Medtem ko je bil Jezus na zemlji, je rekel: »Pridi k meni in pij.« Iz nebes še vedno pravi v zadnjem poglavju Svetega pisma: »Kdor hoče, naj zastonj vzame vodo življenja.« Želel bi biti neizčrpen studenec življenja v nas, ki izvira in teče v »rekah žive vode«.

 

Ponavljajoče se branje in vsakodnevno izvajanje tega sporočila iz vsega srca bo omogočilo izpolnitev. Lahko prejmete izpolnitev katere koli obljube ali zahteve  v Svetem pismu. Ta praksa je zame vsak dan večji blagoslov in vedno bo.

 

F. F. B.

 

12

 

B O Ž J I   V R T

 

 

Jaz sem sadil, Apolo je zalival, toda Bog je bil tisti, ki je dal semenu rasti ... vi ste Božja njiva, ki jo je treba zasaditi. (1 Korinčanom 3:6-9 Moffatt).

 

 

Vsako moralno bitje na zemlji je bilo »kupljeno za drago ceno«, da bi bil Gospodov vrt, v katerem naj bi Njegovo »neminljivo seme« raslo in se obdelovalo ter ustvarjalo svoje čudeže. Pravi kristjani so Božja »kmetija«, Njegovo »gospodarstvo«, Njegova »njiva«, Njegov »vrt«.

 

»Njiva« pripada svojemu lastniku. Zato Pavel pravi: »Niste svoji, ampak kupljeni ste za drago ceno.« Bog ima lastniško listino. Mi smo absolutno Njegovi. Pripadamo Mu po pravici do stvarjenja in po pravici do ohranitve. Največje dejstvo pa je, da pripadamo Njemu po pravici do odkupitve. »Kupil« nas je za neskončno ceno, da bi bili Njegova »njiva«.

 

 

POSEJANJE SEMENA

 

 

Pavel je rekel Korinčanom: »Jaz sem posejal.«

 

V priliki o sejalcu je Jezus rekel: »Seme je beseda.« To je »neminljivo seme«. Bog prinaša svoje čudovite žetve na enak način, kot to počne kmet. Jezus je rekel: »Poslal je sejalca, da seje.« Božja beseda nam daje vedeti, kaj mu lahko zaupamo.

 

»Vera prihaja iz slišanja«, iz našega spoznanja, kaj je Božja volja za nas. Ker lahko seme doseže takšne čudeže, Bog želi, da se vse njegovo seme posadi. Božji namen pri ustvarjanju semena je bil, da bi bilo posejano v »dobro zemljo«, kjer bi lahko kalilo in raslo ter »obrodilo sad«.

 

Zato je Pavel rekel: »Jaz sem posejal.« Seme je nemočno, dokler ni posejano.

 

Neskončna cena, ki jo je Bog plačal za »njivo«, razkriva pomen setve »neminljivega semena«. Vsa Božja čudovita dela so potencialno v semenu. David je rekel: »Vse njegovo delo se opravlja v zvestobi«, torej v zvestobi Njegovim obljubam.

 

Božja dela so preprečena, dokler seme ni v »dobri zemlji«. Njegov načrt za vse nas je, da svoja življenja posvetimo temu, da omogočimo kalitev in rast »neminljivega semena«.

Nič ne more nadomestiti semena, niti molitev.

 

Molitev ni seme; Beseda je seme.

 

Edini namen Božjih obljub je njihova izpolnitev. Vse so razodetje tega, kar si On želi storiti za nas.

 

Sveti Duh, čigar delo je izpolniti obljube, o njih govori kot o »izjemno velikih in dragocenih«. Njihova veličina se kaže v njihovi primernosti, da zadovoljijo vse naše potrebe in izpolnijo vse naše zmožnosti. Njihova nespremenljivost jih dela »izjemno velike in dragocene«. Odstranijo vsak razlog za dvom in nam dajo popolne razloge, na katerih lahko temeljimo pričakovanje. Kot seme se obljub ne da spremeniti. Zato dosežejo svoje čudovite rezultate kadar koli na katerem koli vrtu.

 

Naloga kristjanov je, da svetu z dejanskimi dokazi dokažejo, da so Božje obljube danes enako resnične, kot so bile pred dva tisoč leti. Dane so bile, da bi jih spoznali in prepoznali, zahtevali in prosili v molitvi. Sejati in obdelovati jih je treba z molitvijo.

 

V Rimljanom 4:12 Bog govori o kristjanih kot o tistih, ki »hodijo po stopinjah vere našega očeta Abrahama«. Vsi bi morali z vsako obljubo, ki nam jo je Bog dal, ravnati natanko tako, kot je Abraham ravnal z Božjo obljubo njemu.

 

Ali je mogoče, da je Bog za ljudi tega obdobja Svetega Duha manj resničen, kot je bil za tiste, ki so živeli v senci teh »boljših stvari«?

 

Jezus je v svojem času nekaterim Judom rekel: »Moja beseda nima 'mesto v vas.'«

 

Kakšno mesto naj bi imela Božja beseda v nas? Odgovorim, da bi morala pridobiti in ohraniti pomembno mesto v naših mislih, spominu, vesti in čustvih. Morala bi pridobiti in ohraniti v nas mesto časti, spoštovanja, vere, ljubezni in poslušnosti. Morala bi pridobiti in ohraniti v nas mesto zaupanja. Morala bi pridobiti in ohraniti v nas mesto avtoritete.

 

Milijoni ljudi pojejo tisto slavno himno »Stoječ na Božjih obljubah«. Dejstvo je, da večina sodobnih članov cerkve nikoli ne zahteva večine Božjih obljub.

 

Stati na Božjih obljubah pomeni, da se izpolnijo. Pomeni, da si prisvojimo blagoslov, ki ga vsaka obljuba razkriva. Pomeni, da molimo "molitev vere" za njihovo izpolnitev. Zanemarjanje obljub je enakovredno razveljavitvi tega, kar bi njihova izpolnitev pomenila, če bi bila že dosežena. Njihova dragocenost bi morala določati našo ljubezen in spoštovanje do njih.

 

Pavel je z veseljem rekel: »Jaz sem posadil.« Če bi vsi kmetje ravnali s svojimi semeni, kot milijoni članov cerkve danes ravnajo z Božjim »neminljivim semenom«, bi svet umrl od lakote.

 

MOŽNOSTI V SEMENU

 

V semenu so neskončne možnosti. Zato bi morali za vsakega kristjana reči, kot je bilo na začetku: »Z veseljem so sprejeli besedo.« V najpreprostejšem svetopisemskem besedilu je

svet blagoslova, tako kot je v majhnem semenu potencialno drevo, milijonkrat večje od semena.

 

En verz Svetega pisma, ki mu je dovoljeno kaliti v človeškem srcu, lahko zraste v žetev tisočev spreobrnjenj in »večno slavo«, ki sledi. Eno pšenično zrno lahko sčasoma pokrije celino in nahrani narode. Rezultati gojenja neminljivega semena so toliko večji in bolj zaželeni od žetve materialnega semena, kolikor so nebesa višja od zemlje. Samo neminljivo seme lahko prinese neminljive rezultate.

 

Biblija pravi, da vsako seme rodi po svoji vrsti. Vsaka obljuba, z obljubljenim blagoslovom, razkriva naravo izpolnjene žetve.

 

 

ZALIVANJE

 

Pavel je rekel: »Jaz sem posadil, Apolo je zalival.« Vse seme in vse rastline v Božjem vrtu potrebujejo zalivanje. Jezus je o kamnitih tleh, na katera je seme padlo, rekel: »Ni imela veliko zemlje« (ali vlage). Rekel je: »Seme ni imelo korenine.« Če naj seme raste,

mora biti zemlja vlažna. Zaradi pomanjkanja stalnega zalivanja se mnoge Božje rastline posušijo, namesto da bi rasle. Vrt je prostor za rast.

 

Pavel je pisal Korinčanom: »Vaša vera zelo raste.« Vaša ljubezen raste. Vsem je zapovedal, naj »rastejo v milosti«. »Zato Bog pravi vsakemu od svojih majhnih vrtov: 'Napolnite se z Duhom.'«

 

Ohranite zemljo vlažno. Voda je Duh, »ki ga je Bog dal tistim, ki so mu poslušni.«

 

Polnost Duha je pogoj za njegovo popolno delovanje.

 

KAKO JE DAVID ZALIVAL SEME

 

Vsak od 176 verzov 119. psalma prikazuje Davidov odnos do Božje besede. Z veseljem

priznava svojo obveznost, da vestno izpolnjuje Božje zapovedi.

 

Obljubil je: »Držal se bom tvojih postav.« Bogu je rekel: »Tvojo besedo sem skril v svojem srcu ... Veselil sem se tvoje poti pričevanj, toliko kot vsega bogastva. Premišljeval bom o tvojih zapovedih ... veselil se bom v tvojih postavah; ne bom pozabil tvoje besede ... hranil sem tvoja pričevanja ... Tudi knezi so sedeli in govorili zoper mene; ... toda tvoj služabnik je premišljeval o tvojih postavah ... Izbral sem pot resnice ... Tekel bom po poti tvojih zapovedi ... Držal se bom [tvojih postav] z vsem svojim srcem ... Zato bom vedno izpolnjeval tvojo postavo, na vekov veke ... Govoril bom o tvojih pričevanjih ... Prevzetni so me zelo zasmehovali, vendar se nisem odvrnil od tvoje postave ... Tvoje postave so bile moje pesmi ... Ti si moj delež, o GOSPOD ... Hitel sem in nisem odlašala izpolnjevati tvojih zapovedi ... Prevzetni so si zoper mene izmislili laž, jaz pa se bom tvojih postav držal z vsem svojim srcem ... V tvoji postavi se veselim ... Postava tvojih ust mi je boljša od tisočev zlata in srebra ... Za vedno, o GOSPOD, je tvoja beseda utrjena v nebesih. Tvoja zvestoba je vsem ... rodov ... Ko tvoja postava ne bi bila moje veselje, bi v svoji bedi propadel. Nikoli ne bom pozabil tvojih zapovedi ... O, kako ljubim tvojo postavo! Ves dan o njej premišljujem ... Svoje noge varujem pred vsako hudobno potjo, da bi se držal tvoje besede ... Kako sladke so tvoje besede mojemu okusu! Slajše od medu so mojim ustom! ... Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč moji poti. Prisegel sem in jo bom izpolnjeval, da se bom držal tvojih pravičnih sodb ... Tvoja pričevanja sem sprejel za dediščino za vedno, kajti so veselje mojega srca. Nagnil sem svoje srce, da bi izpolnjeval tvoje postave vedno, do konca. Sovražim ničemurne misli, a tvojo postavo ljubim ... Vedno bom spoštoval tvoje postave ... Ljubim tvoje zapovedi bolj kot zlato, bolj kot čisto zlato ... Vse tvoje postave o vsem cenim kot pravilne in sovražim vsako lažno pot. Čudovita so tvoja pričevanja, zato jih moja duša hrani ... Mnogi so moji preganjalci in sovražniki, vendar se ne umikam tvojih pričevanj ... moje srce se boji tvoje besede. Veselim se tvoje besede kakor tisti, ki najde velik plen.« Vse te izjave in še veliko več so v tem 119. Psalmu. Pokažejo nam, kako je David zalival Besedo.

 

Pavel je rekel, da sta tisti, ki sadi, in tisti, ki zaliva, enaka. Zalivanje semena je prav tako potrebno kot sajenje. Bog ne bo dal semenu rasti, če ga mi ne zalivamo.

 

 

BOG DAJE, DA SEMENU RAST

 

In potem je Pavel rekel: »Bog daje rast.« Svoje obljube je dal s tem enim namenom. Vedno daje semenu rasti, ko je v dobri zemlji in zalito. Rast pride po zalivanju.

 

Jezus je tudi rekel: »Obrodi veliko sadu.« Semenske poti obrodijo sad. Intenzivnost vse svete želje se meri s stopnjo božanske ljubezni, ki jo posameznik poseduje. Božja želja je torej toliko večja od naše, kot je njegova ljubezen večja od naše. Njegova dobrohotnost je tako velika, da njegove oči »hodijo sem ter tja po vsej zemlji« in nenehno iščejo priložnosti, da bi blagoslovile tiste, katerih odnos srca to omogoča. Kar je Bog obljubil, pripada nam. Božja pravičnost zahteva, da On da semenu zrasti, ko je posejano in zalito.

 

Janez pravi: »On je zvest in pravičen.« Beseda pravičen pomeni, da bi bil Bog nepravičen, če bi nam odrekel tisto, kar obljublja. Imamo pravico do tega, kar nam obljublja. To je stoodstotno dejstvo, da Bog da, da vsako seme zraste, ko je posejano in zalito. Vsi lahko to dokažemo na svoje sedanje in večno veselje. Bog je najboljši kmet v vesolju. Nikoli ne razočara!

 

 

BOŽJI ČAS JE ZDAJ

 

Delo »neminljivega semena« je nadnaravno, ker je samo Bog tisti, ki daje semenu rast.

 

Semena pogosto obrodijo svoje čudovite sadove isti dan, ko so posejana. Božje obljube so za danes; njegov čas je vedno danes. »Danes, če boste slišali njegov glas, ne zakrknite svojih src« (Heb 4:7).

 

Če boste odlašali s sprejemanjem Božjih obljub, morda jutri ne boste več živi. Božje obljube pripadajo nam danes in nismo prepričani o njih kadar koli drugič. Edini način, da smo prepričani o Božjih obljubljenih blagoslovih, je, da sprejmemo Njegov čas; in v 2. pismu Korinčanom 6:2 beremo: »Glej, zdaj je čas, ki ga Bog sprejema.« Ker je zdaj čas, ki ga Bog sprejema, bi ga morali sprejeti kot svoj čas. On nam zapoveduje, naj »danes« slišimo njegov glas, in pravi: »Ne zakrknite svojih src s čakanjem.«

 

V Marku 11:24 je Jezus rekel: »Verjemite, da boste prejeli« (dobesedno »vzeli«). Kdaj? »zdaj«, »ko molite«. Vera pravi, preden se razodene odgovor: »Oče, zahvaljujem se ti, da si me uslišal.« Ko ne moreš videti ali čutiti, reci: »To je čas, da zaupaš.«

 

Rezultati se ne bodo razodeli, dokler ne bomo verjeli, da je naša molitev uslišana in bomo še naprej verjeli.

 

Recite Bogu: »Zdaj deluješ v odgovor na mojo vero; računam na tvojo zvestobo.« Zadeva preide iz naših rok v Božje roke v trenutku, ko jo dokončno izročimo Bogu.

 

Pavel je rekel: »On je zmožen ohraniti, kar sem mu zaupal.« Toda Bog ne obljublja, da bo ohranil karkoli, kar ni zaupano Njemu. To je način, da prejmemo vse, kar nam je Bog obljubil. Če bi bili Božji darovi za dušo in telo le obljubljeni darovi, bi morali čakati, da tisti, ki je obljubil, izpolni svoje obljube.

 

Odgovornost bi bila na Njem. Toda vsi Božji blagoslovi so darila, ki so ponujena, pa tudi obljubljena, zato jih je treba sprejeti. Odgovornost za njihov prenos je naša. To Boga razbremeni vse odgovornosti za kakršen koli neuspeh.

UČINEK ZALIVANJA SEMENA

 

Kakšen je bil učinek Davidovega odnosa do Božje besede, njegovega zalivanja semena? Ta pastir je s tem, ko je zalival Besedo v sebi, postal modrejši od vseh svojih učiteljev. Njegov odnos do Božje besede ga je naredil za »moža po Božjem srcu«. Zaradi tega je iz njega naredil največjega psalmista na svetu. Njegovi psalmi so blagoslovili milijone v stoletjih, ki so sledila. Njegovo zalivanje semena je iz njega naredilo božansko navdihnjenega pisatelja.

 

Kakor vsako seme, ki je posejano, nato rodi še več semena, tako so Davidove besede v Psalmih postale Božje neminljivo seme, ki že stoletja kali v človeških srcih po vsem svetu. Njegove besede so bile besedila za tisoče pridig. David je ugotovil, da premišljevanje prežveči našo duhovno hrano in izkusi sladkost. Izvleče hranilno moč Besede v naša srca in življenja. Razmišljanje ima prebavno moč. Resnico spreminja v duhovno hrano. Božja beseda, za katero Pavel pravi, da »učinkovito izvaja« v nas vse božanske preobrazbe iz »slave v slavo«.

 

David je rekel: »Razumem bolj kot stari, ker se držim tvojih zapovedi.« Ker je v svojem srcu in življenju upošteval Gospodove zapovedi, je David že v zgodnjem življenju razumel več kot tisti, ki so živeli v prejšnjih časih. Vedel je več, kot so se oni naučili v celem življenju z izkušnjami. David, ki je življenje začel le kot pastir, je s premišljevanjem in izvajanjem božanskih zapovedi pridobil takšno modrost in znanje, da je bil v 2. Samuelovi 14:17 omenjen kot »Božji angel«. Znal je presojati, kaj je prav in kaj narobe. V istem poglavju je njegova modrost primerjana z »modrostjo angela«. Rekel je: »Tvoja beseda me je oživila.« Oživila je njegovo celotno bitje do te mere, da se je Božja beseda izpolnila v njem.

 

Njegovo življenje je bilo polno hvale in zahvale. Koliko bolje je biti Gospodov vrt kot hudičev! Možnosti "neminljivega semena" so neskončne. Nič ne more biti tako koristno kot Božji vrt. Samo Bog lahko ve, kakšna bo večna žetev. Zapomni si, da si skozi vse svoje krščansko življenje Božja njiva, ki jo je treba zasaditi.

 

 

13

 

ZAKAJ NEKATERI NE PREJMEJO OZDRAVLJENJA OD KRISTUSA

DVAINDVAJSET RAZLOGOV ZA NEUSPEH PRI OZDRAVLJENJU

 

V Svetem pismu je tako jasno razodeto, da nebeški Oče želi naše ozdravljenje. Zakaj ga nekateri, ki ozdravljenje iščejo, ne prejmejo? To vprašanje se poraja v glavah mnogih iskrenih spraševalcev. Na to vprašanje obstaja več odgovorov, ki jih bomo na kratko omenili. S temi odgovori so bili mnogi, ki prej niso prejeli ozdravljenja, deležni pomoči. Posledično so bili slavno ozdravljeni.

 

 

1.      NEZADOSTNO POUČEVANJE

 

Prvi razlog za ne-prejetje ozdravitve je nevednost o zdravilni moči evangelija. Pavel nam pravi, da »vera prihaja iz poslušanja in poslušanje iz Božje besede.«

 

Mnogi so iskali ozdravljenje pri Kristusu, še preden so slišali ali dovolj poznali Božjo besedo. Niso imeli trdne vere. Tisti v zgodnji Cerkvi so bili enotni glede oznanjevanja vsega evangelija. Niso zadržali ničesar, kar bi bilo koristno. Pavel je oznanil »ves Božji nasvet«.

 

Videli smo, da je Božji način ustvarjanja vere za ozdravljenje enak kot način ustvarjanja vere za odrešenje. To je način za vsak drug blagoslov. Človek v potrebi bi se moral najprej iz Svetega pisma naučiti, kakšna je Božja volja v tej zadevi. Roka vere ne more stegniti roke in vzeti Bogu tistega, česar oko vere ne vidi najprej kot Božjo voljo. Jezus je rekel: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Resnica napisane Besede nas osvobaja. Svoboda je resnica, ki jo poznamo, razumemo, sprejmemo, po njej ravnamo, jo ohranjamo in v katero neomajno verjamemo s prisvajajočo se vero.

 

Pavel nam pravi, da je to »Božja beseda, ki učinkovito deluje v [tistih], ki verujejo«. Božja beseda je »dragoceno seme«; »neminljivo seme«. To seme ima moč. Nikoli ne odneha opravljati svojega dela. To se mora poznati in sprejeti ter hraniti v »dobri zemlji«, edinem mestu, kjer lahko dobro seme raste.

 

Nekateri ne prejmejo ozdravljenja, ker poskušajo dobiti rezultate iz semena, Besede o ozdravitvi, ne da bi vedeli, kaj ta Beseda je. Poskušajo doseči rezultate, ne da bi Besedi dali njeno mesto, ne da bi dobro seme hranili v »dobri zemlji.« Seme ne more delovati v nas, če ni v nas, ker smo ga spoznali in prejeli.

 

Bog je rekel: »Jaz sem Gospod, ki te ozdravljam,« in obljubil, da bo odvzel vse naše bolezni. Najprej pa je rekel: »Če boš marljivo poslušal ... in vse storil.« To pomeni, da moramo biti marljivi pri poznavanju, razumevanju in udejanjanju tega, kar Bog pravi v svoji Besedi o ozdravljenju. Vedeti moramo, kaj nam Bog ponuja, preden lahko pričakujemo, da bomo to prejeli od Njega. Poznavanje Božje volje, da se bo Njegova volja zgodila, mora priti pred vero.

 

Množice danes ne vedo, da je popolno ozdravljenje njihovih teles v celoti razodeta Božja volja v Njegovi zapisani Besedi, Svetem pismu. To vedenje je edini zadosten dokaz za prisvajanje vere.

 

Tisti, ki iščejo ozdravitev, lahko v času preizkušnje rečejo: »Pisano je.«

 

Nato lahko citirajo Božje obljube Satanu. To reši vprašanje Božje volje. Brez tega njihova vera ne more ostati trdna.

 

Mnogi trpeči že leta molijo za ozdravitev, toda brez uspeha. To pa zato, ker so molili z uničujočo besedno zvezo: »Če je tvoja volja.« Kasneje so bili ozdravljeni z resnico Božje besede, ki je vsebovana in pojasnjena v tej knjigi.

 

Zgodnja Cerkev je bila enotna pri poučevanju te resnice. Verniki so tudi enoglasno povzdignili svoje glasove k Bogu v molitvi za »znamenja in čudeže« ozdravljenja. Molili so »molitev vere«, preden so bolne prinesli na ulice Jeruzalema. To ni bila vera enega samega evangelista, ampak vera vseh vernikov. To je prineslo ozdravljenje vsem na ulicah Jeruzalema po Kristusovem vnebohodu. (Apostolska dela 5:14–16).

 

Večina duhovnikov in kristjanov je danes vezanih na svoje tradicije ultra- dispenzacionalizma glede službe ozdravljanja. Zaradi nerazumevanja Besede ji nasprotujejo, kot se je učila, oznanjevala in prakticirala v zgodnji Cerkvi.

 

Člani Cerkve kot celota niso sprejeli Gospodovega odnosa do bolezni, kot je razodet v evangelijih. Ne morejo moliti enotno za te rezultate ozdravitev, kot je to počela zgodnja Cerkev. Danes nasprotovanje pogosto nadomesti enotna molitev. Nevera nadomešča enotno vero. Za razliko od zgodnje Cerkve mlačnost nadomešča napolnjenost z Duhom.

Postavil vam bom vprašanje. Ker smo člani, ali ni krivda za neuspeh nekaterih, da bi danes prejeli ozdravljenje, v veliki meri posledica neverujočega dela Cerkve? Verjamem, da se boste s tem strinjali.

 

Tako pogosto slišimo reči »dan čudežev je minil«.

 

Recimo, da bi na splošno verjeli, da je dan preporoda minil. Kako bi to oviralo delo ministrstva v tem delu evangelija! Krščanski delavci ne bi mogli imeti uspeha pri reševanju duš. Najprej bi morali ljudi prepričati, da opustijo lažno tradicijo in na njeno mesto postavijo Božjo besedo. Po drugi strani pa, recimo, da smo se vsi od otroštva učili o zdravilnem delu evangelija. V tem primeru bi, prepričan sem, le malo ljudi imelo težave z dokazovanjem vere za ozdravljenje.

 

Božja beseda je tista, ki ustvarja vero za ozdravljenje. Imeli smo veselje videti na stotine ozdravljenih, medtem ko so poslušali resnico o tej temi. Drugi so bili ozdravljeni, med branjem naših tiskanih navodil. Ta so odgovorila na njihova vprašanja in odstranila ovire za njihovo vero.

 

 

2.     POMANJKANJE ZDRUŽENE MOLITVE

 

Drugi razlog, zakaj nekateri ne prejmejo ozdravljenja, je razširitev tega, kar smo že povedali. Kristus je načrtoval, da bo med svojo odsotnostjo nadaljeval svojo ozdravitveno službo. To naj bi izpolnila vsa njegova Cerkev, ki je njegovo telo, ne skozi neznanega člana tega telesa. Rekel je: »Ta znamenja jim bodo sledila,« Cerkev, ne »njega«, posameznika. Kristus je odšel in poslal svojega naslednika, Svetega Duha. To ni bila vera osamljenega ali samotarskega evangelista, ampak vera z Duhom napolnjene Cerkve. To je prineslo ozdravljenje vsem bolnim na jeruzalemskih ulicah.

 

Danes nekateri ne marajo javnih ozdravitvenih obredov. Ko je Bog uspeval po svoje, je množice ozdravil kar na ulicah. Želel je, da bi se njegovo sočutje razodelo svetu kot osnova za vero. Bog je začel svoja dela v tej dispenzaciji, (oprostitev od zakonskih predpisov), kot želi, da se nadaljujejo, po vsej cerkvi. Vsak član bi moral biti napolnjen in vedno napolnjen s Svetim Duhom.

 

Največje število spreobrnjenj danes dosežemo z izlitjem Svetega Duha in skozi Cerkev, ki je enodušna. Tako so bili vsi ozdravljeni na ulicah Jeruzalema.

 

Večina Božjih dejanj z ljudmi, tako pri odrešenju kot pri ozdravljanju, se zgodi z izlitjem njegovega Duha in skozi Cerkev, ki je napolnjena z Duhom, združena in moli. Njegova metoda se razodeva z obljubo: »Izlil bom svojega Duha« in izjavo: »Vsi so bili napolnjeni z Duhom.« Cerkev, napolnjena z Duhom in cerkev, ki moli, ustvarja vzdušje, v katerem Bog zlahka deluje. To hudiču otežuje vmešavanje. To vzdušje je sam Sveti Duh. On je več kot kos hudiču.

 

V času prebujenja, med Finneyjevimi prebujenji in drugimi velikimi prebujenji, so grešniki padli pod obsodbo takoj, ko so izstopili z vlaka, kjer je potekalo prebujenje. G. Finney pripoveduje o takšni enotnosti v molitvi, da je bil rešen vsak odrasel človek na ulici, dolgi tri milje, razen enega. Kristjani so enotno molili tudi za tega in bil je rešen.

 

Res je, da so posamezniki včasih rešeni in ozdravljeni, kjer ni prebujenja. Vendar pa je Božja običajna pot, da vse Njegovo ljudstvo moli za izlitje Svetega Duha.

Beremo: »Vsi so enodušno vztrajali v molitvi in prošnji.« Kaj takega danes le redko vidimo! Naša današnja teologija mnoge ljudi navaja, da se zasidrajo v preteklih blagoslovih. Nimajo dnevnega obnavljanja polnosti, ki je predstavljala začetni blagoslov. Takrat so bili kristjani napolnjeni z Duhom. Če Cerkev ni napolnjena in vedno napolnjena s Svetim Duhom, je nemogoče, da bi bilo duhovno vzdušje srečanj takšno, kot mora biti. Sicer je Bog omejen ali oviran. To vzdušje ustvarja celotna Cerkev, ki je napolnjena z Duhom in vsi molijo za Kristusovo delo. Potem je Božja moč prisotna, da ozdravi, kot je bila na začetku. Božja pot je, da je celotna Cerkev napolnjena in da ostane napolnjena z istim Svetim Duhom, ki je rešil in ozdravil tiste množice v novozaveznih časih.

 

Rezultati izpolnitve božanskih obljub so enaki v vseh časih. Če želite vedeti, kako Duh deluje zdaj, preprosto preberite, kako je deloval, ko je imel Cerkev v celoti v lasti.

 

Knjiga Apostolskih del je načrt, po katerem želi Sveti Duh delovati skozi celotno svoje obdobje. Zgodnji kristjani v Apostolskih delih 4 so bili vsi napolnjeni z Duhom; vsi so prevladovali v molitvi za »znamenja in čudeže« ozdravljenja. V Jakobu 5 je vsem kristjanom zapovedano, naj molijo za ozdravljenje bolnih in naj to počnejo tako resno, kot je Elija molil za dež. Ko se je to zgodilo v zgodnji Cerkvi, je bila »molitev vere« starešin le izražanje molitve celotne Cerkve.

 

Janez pravi: »To je zaupanje, ki ga imamo vanj, da nas usliši, če če kaj prosimo po njegovi volji.« To je dokazala vsa skupnost kristjanov v četrtem poglavju Apostolskih del.

 

Vsakemu kristjanu je danes zapovedano, naj bo napolnjen z Duhom, naj moli za izlitje Duha in naj zmaga v molitvi za ozdravljenje bolnih. Vsak duhovnik bi moral izvajati svoje duhovništvo. Če večina tega ne stori v današnjem času, onesnažuje vzdušje srečanj. Bolnim je težje verovati in Svetemu Duhu delovati.

 

Če kristjan ne živi in hodi po Duhu, omejuje Svetega Izraelovega. Naša napolnjenost z Duhom je pogoj za Njegovo popolno delovanje. Namesto da bi bila v današnjem času obdana s tem vzdušjem, je uboga, trpeča žena pogosto obdana z nasprotovanjem lastne družine. Včasih dobi nasprotovanje s strani lastnega pastorja in sovernikov cerkve. Ne prejme ozdravitve, saj je prešibka v duhu in telesu, da bi se sama borila. Prav tisti, ki ji

nasprotujejo, so tisti, ki bi morali v veri moliti za njeno ozdravitev. Vsi moramo »nositi bremena drug drugega in tako izpolnjevati Kristusovo postavo«.

 

Tisti v zgodnji Cerkvi so izpolnjevali pogoj, da so napolnjeni z Duhom. Danes so prav tisti, ki kršijo te pogoje, tisti, ki sprašujejo, zakaj nekateri ne prejmejo ozdravitve. Odgovor je, ker prav ti dvomljivci onemogočajo Cerkvi, da bi bila enotna v molitvi in ​​veri za bolne. Cerkev ni uglašena z Božjim programom.

 

Dvajset škofov Episkopalne cerkve v Avstralski skupnosti je podpisalo izjemen dokument. Ponuja čudovito poročilo o čudežih ozdravljenja, ki so se zgodili v stolnicah te Cerkve v različnih mestih te države. V tem poročilu pravijo:

 

Potrebna vera ni zgolj individualna, ampak skupna vera, vera doma, službe in celotne Cerkve. Telo, ne pa osamljeni član, mora sodelovati s Kristusom, svojo Glavo, če želimo, da so vsi njegovi bolni člani ozdravljeni. Najbolj izrazite skupine po misiji so prihajale iz skupnosti, kjer je bil val priprošnje najvišji in se je razširil najdlje.

 

Svet danes čaka na novo razodetje Božje prisotnosti in moči v delu Cerkve in v življenju njenih članov. Že je videl in ponovno občutil čudež Božjega ozdravljenja.

 

Danes velik del članov Cerkve zaradi nevednosti nasprotuje tistemu, za kar se je zavzemala zgodnja Cerkev, zmagati v molitvi. Niso sprejeli Gospodovega odnosa do bolezni. Niso izpolnili pogojev za ozdravitev bolnih, ki si jih Bog želi. Prav ti, ki ovirajo opozorijo na napake, za katere so sami v veliki meri odgovorni.

 

Danes ni neobičajno najti tiste, ki bi morali delovati v Kristusovih delih, ki opozarjajo bolne, naj se izogibajo krajem, kjer se delajo Kristusova dela. Ali ne bi bilo bolje, da bi ljudi opozorili, naj ne gredo tja, kjer so birma, krst, članstvo v cerkvi ali reformacija namesto novega rojstva?

 

 

 

3.     NEVERA SKUPNOSTI

 

Tretji razlog, zakaj nekateri ne prejmejo ozdravljenja od Kristusa, je nevera skupnosti. Jezus je delal čudeže in ozdravljal vse bolne. Ko je prišel v svoj domači kraj Nazaret, kjer je bil vzgojen, »tam ni mogel delati nobenih čudežev ... [zaradi] njihove nevere« (Marko 6:5-6 Weymouth).

 

Pomislite! Kristus sam, pod polnim maziljenjem Svetega Duha, je bil oviran zaradi nevere skupnosti. Ker je to res, ali je potem čudno, da danes nekateri v katerem koli mestu ne prejmejo ozdravljenja? V Nazaretu Bog ni dovolil, da bi dar čudežev deloval skozi Kristusa, kjer so ga ljudje s svojo nevero imeli za lažnivca. Zakaj bi to storil danes?

 

Pavel bi moral bolje uspeti pri delu čudežev med pogani, kot ga je imel Jezus v svojem domačem kraju (Apostolska dela 14).

 

Kar zadeva ozdravljenje, so ljudje danes naučeni verjeti v izročila namesto v preprosto Božjo besedo. To je ves svet spremenilo v pravi Nazaret nevere.

 

S tem mislim, da je danes nevera v skupnosti skoraj splošna. Tisti, ki oznanjajo celoten evangelij in molijo za bolne, so dolžni delati v Nazaretu nevere. Pridemo lahko le toliko, kolikor se lahko znebimo »človeških izročil« glede ozdravljenja. Ljudi moramo učiti, kaj Sveto pismo dejansko uči o tej temi. S tem drzno trdim, da je imel Jezus Kristus (ne mi sami) večji uspeh pri delu čudežev v vseh mestih, kjer so bile izvedene naše kampanje oživljanja, kot je On imel v Nazaretu, svojem domačem kraju.

 

No, ne citirajte me napačno. Ne pravim, da smo bili uspešni. Govorim o tem, kar je storil Kristus. Kadar koli in kjer koli so bili ljudje razsvetljeni z našim delovanjem, so se zavedali svoje prednosti pri ozdravljanju.

 

Dejstvo, da Kristus ni mogel storiti nobenega čudeža v Nazaretu, je le dokazalo nevero ljudi. Če naj bi bili bolni ozdravljeni brez vere, kot nekateri učijo, zakaj Jezus ni šel naprej in ozdravil bolnih v Nazaretu? Biblija odgovarja: »zaradi njihove nevere.«

 

Nekateri kristjani danes razlagajo neuspeh nekaterih pri prejemanju ozdravljenja tako, da dvomijo v Kristusovo pripravljenost, da ozdravi vse ljudi. Potem bi morali podvomiti v njegovo pripravljenost, da reši vse grešnike, da bi pojasnili dejstvo, da je toliko ljudi v cerkvah neodrešenih.

 

Ob neki priložnosti se je le ena ženska v veliki množici dotaknila Jezusa z vero v ozdravljenje. Kasneje so to storile cele množice. Gre za vprašanje razsvetljenja in vere.

 

Devet učencev ni uspelo rešiti epileptičnega dečka, omenjenega v evangelijih. Kakšen teolog tistega časa, če bi bil kot mnogi teologi današnjega časa, bi morda izkoristil to napako. Morda bi rekel: »No, zdaj imamo dokaz, da ni vedno Božja volja ozdravljati.«

 

Toda oče je želel, da bi bil fant ozdravljen. Deček sam si je želel biti ozdravljen. Učenci, ki jim je bilo dano božje naročilo, naj izganjajo demone in ozdravijo bolne, so si želeli, da bi bil ozdravljen. V podobnih okoliščinah bi danes nekdo zaradi takšnega neuspeha rekel: »Ni Božja volja, da bi bil takšen ozdravljen.« Iz neuspeha bi naredili teologijo.

 

Toda Jezus je prišel z gore in fanta rešil. To dokazuje, da je bila Božja volja ozdraviti, tudi ko njegovi pooblaščeni predstavniki niso uspeli ozdraviti. Zakaj ne bi iz tega naredili teologije? Ko je oče tega fanta rekel Jezusu: »Če moreš kaj storiti,« je Jezus zavrnil odgovornost za kakršen koli neuspeh. Rekel je: »Če moreš verjeti ...« Tedaj je oče zavpil:

»Gospod, verujem; pomagaj moji neveri.« Seveda je prejel pomoč, za katero so ga prosili. Uspelo mu je tam, kjer so apostoli spodleteli. Kristus je rešil dečka.

 

Dejstvo je, da smo v službi ozdravljanja prisiljeni delati kljub skoraj splošni neveri. Tisti, ki oznanjajo le del evangelija o odrešenju duše, delajo sredi skoraj splošnega sprejemanja te doktrine. Vendar Bog daje dokaze o božanskem ozdravljenju, ki so tako svetli in prepričljivi kot dokazi o ponovnem rojstvu. To pa z ne toliko nauki, ki bi vzbudili vero.

 

Ko pomislim na pomanjkanje nauka o božanskem ozdravljenju in neduhovno stanje cerkva, me pomanjkanje vere ne preseneča zaradi njihovega splošnega odnosa do tega dela pozabljene ortodoksije. Namesto da bi se spraševal, zakaj nekateri niso ozdravljeni, se čudim uspehu, ki ga Bog daje tistim, ki molijo za bolne.

 

Videl sem veliko gluhonemih ozdravljenih, ko je komaj kdo v občinstvu pričakoval ozdravitev. Tisoči zdaj pričajo, da so bili božansko ozdravljeni in so fizično v dobrem zdravstvenem stanju. Splošno povprečje tistih, ki se izpovedujejo za kristjane v kateri koli cerkvi, ni vedno duhovno zdravo. Ali ne bi bilo fizično zdravje tistih, ki pričajo, da so bili božansko ozdravljeni, ugodno primerjano z duhovnim zdravjem tistih, ki nasprotujejo evangeliju ozdravljenja? Ali je povprečen kristjan boljši dokaz doktrine o regeneraciji kot tisti, ki pričajo, da so bili božansko ozdravljeni, so pri nauku o božanskem ozdravljenju? Morali bi biti, ker so ta del Božje besede slišali vse svoje življenje. Večina tistih, ki so ozdravljeni, ko molimo zanje, je slišala jasen nauk Božje besede o božanskem ozdravljenju le nekaj dni.

 

Danes je veliko takih, ki so bili božansko ozdravljeni, potem ko so bili od rojstva gluhi in nemi. Fizično slišijo bolje, kot povprečen član cerkve sliši duhovno. Videl sem veliko takšnih, ki niso mogli stopiti niti koraka, dokler zanje niso molili, ki zdaj hodijo fizično bolje, kot povprečen kristjan hodi duhovno.

 

Povprečen kristjan je vse svoje življenje slišal Božjo besedo, ki uči o ozdravljenju duše, medtem ko so ti drugi slišali le nekajkrat Besedo Boga, ki uči o ozdravljenju telesa.

 

Ali so vsi, ki so bili krščeni, oprani vseh svojih grehov? Ne, ampak tisti, ki imajo vero. Kar je voda v obredu krščanskega krsta, je olje v obredu maziljenja bolnih za ozdravljenje.

 

Recimo, da bi mi kdo rekel: »Ta in ta je bil maziljen, a ni bil ozdravljen.« Odgovoril bi: »Ta in ta je bil krščen, a ni bil odrešen in ni bil ozdravljen bolezni greha.«

 

Če bi mi kdo rekel: »Poznam človeka, ki si ga mazilil, a čigar telo ni bilo ozdravljeno,« bi mu rekel: »Poznam človeka, ki si ga krstil, a čigar duša ni bila ozdravljena.«

 

Tisoči, ki so bili krščeni, se še nikoli niso prerodili. To je neskončno hujše, kot če kristjan ne prejme ozdravljenja za svoje telo.

 

Nekateri pravijo: »Če bo ta in ta ozdravljen, bom verjel v božansko ozdravljenje.« Zakaj ne bi bili dosledni? Recite: »Če bo ta in ta odrešen, bom verjel v odrešenje.« To je enako kot reči: »Raje bom verjel izkušnji tega in tega kot Bogu, Svetemu Pismu in izkušnjam vseh drugih tisočev, ki so bili odrešeni in ozdravljeni.« Ko je Bog ozdravil tisoče od vseh njihovih tegob, zakaj mu ne bi rekli: »Ne bom verjel, če ne ozdraviš še enega.«

 

Bi zavrnili doktrino o posvetitvi, ker nekateri člani cerkve niso posvečeni, medtem ko so tisoči drugih? Slišal sem duhovnika, ki je o delu drugega evangelista rekel: »Ta in ta je bil maziljen in zanj so molili, a je umrl, ne da bi bil ozdravljen.« Pa vendar je isti duhovnik krstil tega in tega in ga sprejel v Cerkev, s čimer je svetu oznanil, da je bila njegova duša ozdravljena od bolezni greha. Toda ta človek je umrl brez novega rojstva in njegova duša je bila izgubljena za vso večnost. To je neskončno hujše kot za bolnega kristjana, če ne bi bil ozdravljen in bi umrl in se zbudil v slavi za vso večnost.

 

Recimo, da je pričevanje tistih med nami, ki pravimo, da smo bili ozdravljeni, zavrnjeno ker bi se po skrbnem pregledu s strani zdravstvenega strokovnjaka lahko pokazalo, da nam manjka 100% fizična popolnost. Če smo dosledni, zakaj ne bi imeli duhovne strokovnjake z duhovnim razločevanjem, kot ga je imel apostol Pavel, da preišče tiste v sodobni Cerkvi, ki nasprotujejo evangeliju ozdravitve. Naj zavrne pričevanje vseh tistih med njimi, ki duhovno ne ustrezajo temu, kar Sveto pismo predstavlja kot zdravo dušo.

 

Potem ko sem bil priča čudežnemu ozdravljenju tisočev, sem prepričan, da so dokazi ozdravitve prav tako svetli in prepričljivi, kot so dokazi o regeneraciji. Vendar nobene doktrine ne utemeljujem na teh odgovorih na molitve. Jaz osebno bom oznanjal ves evangelij, če ne bom nikoli videl nobenega človeka rešenega ali ozdravljenega, dokler bom živel. Odločen sem, da bom svoje doktrine utemeljil na nespremenljivi Božji besedi,

ne na pojavih ali človeški izkušnji.

 

Noben duhovnik ne more doseči rezultatov, dokler z oznanjevanjem Božje besede ne more ustvariti vere za to, kar ta beseda ponuja.

 

Šestdeset tisoč cerkva v Združenih državah Amerike ni poročalo o nobenih spreobrnjenjih v celem letu. Vendar tega dejstva ne bom ponudil kot razlog za boj proti doktrini regeneracije ali kateremu koli drugemu delu evangelija.

 

Nekateri pravijo: »Verjamemo v ozdravitev, ne verjamemo pa v to, da se s tem hvalimo.« Opazil sem, da se nekateri, ki se ne veselijo s tistimi, ki jim uspe prejeti ozdravitev od Kristusa, hitro hvalijo z neuspehom. Nič ne povedo o uspehih. Zame je skrivnost, kako se lahko kateri koli kristjan ne veseli, ko je Kristus ozdravil ubogo, trpečo osebo. Ne veselim se le, ko je Kristus ozdravil trpečega, ampak sem vesel, da lahko svetu hvalim Božje usmiljenje. »Oznanite njegova dela med ljudmi,« je Božja zapoved.

 

Jezus je ukazal, da se demonska oseba, iz katere je izgnal hudiča, vrne v svojo skupnost in pove, kakšno veliko usmiljenje mu je Kristus izkazal.

 

Sveto pismo nam pove, da je po vsem Dekapolu objavil to Kristusovo usmiljenje. V naslednjem poglavju beremo o množicah v Dekapolu, ki jih je Kristus ozdravil. Množice so slavile Izraelovega Boga.

 

 

4.    ČLOVEŠKA IZROČILA

 

Zdravilni del evangelija je oviran in celo razveljavljen zaradi človeških izročil. Jezus je rekel judovskim učiteljem V njegovem času: »Zakaj tudi vi prestopate Božjo zapoved zaradi svojega izročila?«

 

V našem času je večina pridigarjev storila še hujše. S svojimi izročili so razveljavili del evangelija. Eno izročilo pravi, da je Bog avtor bolezni in da On hoče bolezen nekaterih svojih častilcev. Zame je skrivnost, kako lahko kdo zadržuje takšno stališče v nasprotju

s Svetim pismom in Kristusovim delovanjem. Tri leta je Jezus ozdravljal vse, ki jih je zatiral hudič, ali vsaj vse, ki so prišli k njemu po ozdravitev. Če je bolezen Božja volja za njegove častilce, potem je vsak zdravnik kršitelj zakona, vsaka usposobljena medicinska sestra se upira Vsemogočnemu in vsaka bolnišnica je hiša upora namesto hiša usmiljenja.

 

Če Bog želi, da je nekdo bolan, je greh, če si želi biti zdrav, ker moramo ljubiti Božjo voljo, kakršna koli že je.

 

Druga tradicija, ki je odgovorna za prezgodnjo smrt tisočev ljudi po letih fizične agonije, je nauk, da lahko Boga bolj slavimo, če ostanemo bolni in pokažemo potrpežljivost, kot pa če smo božansko ozdravljeni. Iskren, a nerazsvetljen duhovnik bo pogosto pokleknil ob postelji nekoga, ki trpi za artritisom, rakom ali kakšno drugo nevarno boleznijo. Molil bo: »Gospod, ker je v tvoji Ljubeči previdnosti, ki si jo ocenil za primerno, da si položil svojo bolečo roko na našo drago sestro, daj ji pogum in potrpežljivost, da bo prenašala to stisko.« To stori namesto, da bi ubogal jasen ukaz, naj mazili »vsakega bolnega« v Cerkvi in moli »molitev vere« za njihovo ozdravitev (Jakob 5:14-15).

 

John Wesley je rekel, da je bila ta metoda edini postopek ozdravitve v Cerkvi, dokler ni bila izgubljena zaradi nevere.

 

Mnogi so učeni, da lahko človek bolj slavi Boga, če ostane bolan, kot če je ozdravljen. Če je to res, potem Jezus ni okleval oropati svojega Očeta vse slave, ki jo je morda lahko. Ozdravil je vse, ki so se k njemu obrnili po pomoč med celotnim svojim zemeljskim delovanjem. Njegov naslednik, Sveti Duh, je bil poslan, da bi dopolnil to, kar je Kristus

začel delati in učiti. Ni okleval oropati Boga vse slave, ki jo je lahko, tako da je ozdravil vse na ulicah Jeruzalema (Apostolska dela 5:15 - Pavel ni okleval, da bi Bogu odvzel vso slavo, ki jo je lahko, tako da je ozdravil vse druge bolne na otoku Malta).

 

Najpogostejše in najbolj obrabljeno izročilo je izjava: »Čas čudežev je minil.« Od vseh današnjih izročil starešin ali duhovnikov je to najbolj neumno, nelogično in ne svetopisemsko od vseh, ki jih poznam.

 

Sveti Duh, v čigar dobi zdaj živimo, je Božji edini čudežni delavec, edini upravitelj Očetove volje. On je tisti, ki je ozdravil vse bolne množice, ki so prišle h Kristusu po ozdravljenje v dneh Njegovega mesa. Vse čudeže, ki so bili kdaj koli storjeni do binkošti, je storil Sveti Duh, Čudežni delavec. To je bilo, preden je uradno vstopil v svojo lastno dobo, dobo, v kateri živimo, je naš nebeški Oče nameraval, da bo najbolj čudežna od vseh razdobij. To je doba Čudežnega delavca; doba Svetega Duha. V tej dobi je velika obljuba, da bo Bog izlil Svetega Duha, Čudežnega delavca, na vse meso. To je edina doba, v kateri se bo Čudežni delavec utelesil v nas. To je edina doba, v kateri naj bi bilo devet darov Duha, vključno z darovi vere, ozdravljenja in čudežev, razdeljenih vsakemu človeku posebej, kot bo On, Sveti Duh, hotel.

 

Jezus je izjavil, da se bodo dela, ki jih dela, nadaljevala in da bo Sveti Duh, Čudežni delavec, opravil še »večja dela«. To je bilo po tem, ko je stopil na oblast med Kristusovim poveličanjem. To je Duhovo obdobje.

 

Kako absurdno in smešno je za katerega koli izpovednega učitelja Biblije, da izbere to, dobo Čudežno delujočega, kot edino dobo, ko se čudeži ne smejo delati! Kako absurdno

da takšen uči, da bo Sveti Duh delal čudeže v vsaki dobi, razen v svoji! To je »boljša«

doba, z »boljšim« duhovnikom, »boljšo zavezo,« »boljše« obljube in »boljše« vse kot katera koli prejšnja doba.

 

Nekateri govorijo, kot da sedanja doba ni doba Svetega Duha. Obstaja samo ena doba Svetega Duha in ta leži med prvim in drugim prihodom našega Gospoda. Res je, da živimo v laodikejskem ali mlačnem obdobju dobe Duha. Na začetku dobe je bila Cerkev

v svojem obdobju, napolnjenem z Duhom, in zdaj smo v mlačnem obdobju iste dobe.

 

Ampak, prvič (in hvala Bogu! obstaja veliko drugih, kot sem jaz), bom svoje pridiganje in prakso utemeljil na pridiganju in praksi Cerkve v njenem obdobju, napolnjenem z Duhom. To je bolje kot delovati na podlagi pridiganja in prakse Cerkve v njenem mlačnem obdobju. Raje bi si prizadeval dvigniti pravo Cerkev na biblijski standard prvega stoletja, kot pa poskušati Biblijo prilagoditi standardu mlačne Cerkve dvajsetega

stoletja.

 

V prejšnjih razpravah smo videli, da je Bog delal čudeže v vsakem od stoletij od zaključka

Svetega pisma, vse do danes. To obrabljeno tradicijo, ki jo obravnavamo, popolnoma zavračajo zgodovinska dejstva.

 

Druga tradicija pravi, da ni Božja volja ozdraviti vseh. V prejšnjih poglavjih smo na ta ugovor odgovorili z vseh možnih zornih kotov. Če je Božja volja ozdraviti le nekatere od tistih, ki potrebujejo ozdravitev, potem nihče nima nobene osnove za vero, dokler ne prejme posebnega razodetja, da so med izbranci. Če Božje obljube o ozdravitvi niso za vse, potem nihče ne more ugotoviti Božje volje zase iz Svetega pisma. Ali naj iz takšnih učiteljev razumemo, da moramo zapreti svoje Biblije in dobiti razodetje neposredno od Duha, preden lahko molimo za bolne? Ali ni mogoče Božje volje v tej zadevi ugotoviti iz Svetega pisma? To bi praktično pomenilo, da učimo, da bi moralo celotno božansko delovanje na področju ozdravitve urejati neposredna razodetja od Duha namesto iz Svetega pisma.

 

Spet drugi so ovirani pri prejemanju ozdravitve, ker so naučeni, da svoji molitvi za ozdravitev dodajo frazo, ki vero izpodbija: »Če je tvoja volja.«

 

V Novi zavezi je naveden le en primer nekoga, ki je na ta način prosil za ozdravitev. To je primer gobavca, ki je rekel: »Če hočeš, me moreš ozdraviti.« Ta človek ne bi mogel moliti drugače, ker še ni bil obveščen o Božji volji v tej zadevi. Jezus ni ozdravil tega gobavca, dokler ni svoji veri dodal dejstva, da ga Jezus lahko ozdravi, nato pa veruje, da ga bo Jezus ozdravil. Jezusov: »Hočem,« je preklical gobavčev »Če«.

 

Nemogoče je, da bi kdo kdaj molil z vero, dokler »Če« ni bil odstranjen iz njegove molitve. Imeti resnično vero pomeni biti »popolnoma prepričan«, da bo Bog storil, kar je obljubil. Nihče ni nikoli »popolnoma prepričan«, ko svoji molitvi doda: »Če je to tvoja volja.« Ker je Bog svojo voljo razodel v tej zadevi s svojimi obljubami, je za nas reči »Če je to tvoja volja«, ko molimo za ozdravitev, enako kot reči: »Če je to tvoja volja, da izpolniš svojo obljubo.«

 

Druga ne-svetopisemska predpostavka, ki je na tisoče trpečih poslala v prezgodnji grob in množicam drugih preprečila ozdravitev, je sodobni nauk, da je bil Pavlov trn v mesu nekakšna fizična težava. Napačnost tega stališča je prikazana v naslednjem poglavju, Pavlov trn.

 

Izraz »trn v mesu« se niti v Stari niti v Novi zavezi ne uporablja, razen kot ponazoritev. Podoba »trna v mesu« se v Svetem pismu niti v enem samem primeru ne uporablja kot simbol bolezni. Vsakič, ko se ta besedna zveza uporabi v Svetem pismu, je natančno navedeno, kaj je bil »trn v mesu«.

 

Na primer, v 5 Mojzesovi knjigi 33:55 je Mojzes govoril Izraelovim otrokom, preden so vstopili v kanaansko deželo. Rekel je: »Če ne boste pregnali prebivalcev dežele pred seboj, se bo zgodilo, da bodo tisti, ki jih boste pustili ostati med njimi, trn v vaših očeh, in trnje v vaših bokih in vas bodo nadlegovali v deželi, kjer prebivate.«

 

Tukaj nam Sveto pismo samo jasno pove, kaj so bili »trni« v očeh in »trni« v bokih Izraelcev. Bili so prebivalci Kanaana, ki jim je bilo prizaneseno, ne pa težave z očmi ali bolezni. Bog je to uporabil le kot ponazoritev, da bi pokazal, da tako kot je nadležen trn, ki se zapiči v meso, bili nadležni Kanaanci, če bi jim bilo dovoljeno, da ostanejo v deželi, nenehno nadležni za Izraelove otroke. Na vseh drugih mestih v Svetem pismu, kjer je

uporabljen ta izraz, so trni osebe - ljudje.

 

V vsakem od drugih primerov Sveto pismo jasno navaja, kaj je bil trn. V tem konkretnem primeru Pavel določno navaja, kaj je bil njegov trn. Rekel je, da je to »Satanov poslanec [grško angelos]« ali, kot ga prevajajo drugi, »hudičev angel«, »Satanov angel.« itd.

 

Grška beseda angelos se v Svetem pismu pojavi 188-krat. 181-krat je prevedena kot »angel« in preostalih 7-krat kot »poslanec«. Vsakih 188-krat, kjer se ta beseda pojavlja

V Svetem pismu pomeni osebo, ne stvar. Pekel je bil ustvarjen za »hudiča in njegove angele«. Angel ali poslanec je vedno oseba, ki jo ena oseba pošlje k ​​drugi, nikoli bolezen.

 

Pavel nam ne pove le, da je bil njegov trn angel ali Satanov poslanec, ampak nam tudi pove, kaj je ta angel prišel storiti. Rekel je, da je bil poslan, »da me udari«, na enak način, kot so »valovi udarjali« čoln in so vojaki  »udarjali« Kristusa. Weymouth ta odlomek prevaja takole: »Satanov angel udarja za udarcem«.

 

Udarjanje pomeni zadajanje ponavljajočih se udarcev. Če bi bilo Pavlovo udarjanje fizično, bi moralo iti zaporedje bolezni ali pa bi se ista bolezen ponovila večkrat. Sicer tega ne bi mogel imenovati udarjanje. Ko govori o tem poslancu ali angelu, Rotherhamov prevod uporablja osebni zaimek on. Weymouthov prevod pravi. »Glede tega sem trikrat prosil Gospod, da me ga znebi. Ta dva zaimka, pa tudi beseda »angel« ali »poslanec«, dokazujeta, kaj je bil Pavlov trn. Sam jasno pokaže, da je šlo za satansko osebnost, ne za bolezen. Pavel ni mogel uporabiti osebnih zaimkov »on« in »njegov«, ko je govoril o bolezni, ker bolezen nima osebnosti. Pavel našteva skoraj vse vrste težav, ki si jih lahko zamislimo, kot svoje bičanje, vendar bolezni ni na seznamu.

 

Jezus nam je s tem, kar je storil, razodel nespremenljivo Božjo voljo. Ozdravil je vsakega bolnega, ki se je kdaj obrnil nanj za ozdravitev, vendar ni obljubil, da bo odpravil bičanje ali preganjanje. Pavel je bil najbolj plodovit učitelj v Svetem pismu na temo božanskega ozdravljenja.

 

Druga tradicija, ki je ovirala službo ozdravljenja, je nauk, da je Jezus ozdravljal bolne kot Božji Sin, ne kot Sin človekov.

 

Takšni učitelji verjamejo, da ker nismo Kristus, danes ne moremo pričakovati takšnih del. Sveto pismo nas uči, da se je Jezus, Božji Sin, odrekel samemu sebi in postal v vsem podoben svojim bratom, razen glede greha. O sebi govori kot o »Sinu človekovem« približno osemdesetkrat. Kot je rekel Sin človekov: »Jaz ne morem sam od sebe ničesar storiti.« To zagotovo ni veljalo zanj, preden je postal Sin človekov. Vse je bilo ustvarjeno

po njem in zanj.

 

Videli smo že, da je Jezus svoja dela opravljal v zanašanju na Duha. »Začel je delati in učiti do dneva, ko je bil vzet gor,« kar je sam obljubil v Janezu 14:12. Te stvari bo nadaljeval in povečeval v odgovor na molitve Cerkve, ko bo poveličan. Prav te besede, citirane iz Apostolskih del 1:1: »Jezus je začel delati in učiti,« dokazujejo, da bo tisto, kar je Gospod »začel« delati in poučevati, nadaljeval Sveti Duh, ki deluje skozi Cerkev.

 

 

5.     KRŠENJE NARAVNIH ZAKONOV

 

Neuspeh nekaterih pri ozdravitvi je posledica kršenja naravnih zakonov. Ne pozabimo, da so naravni zakoni Božji zakoni in da so tako božanski kot Njegovi čudeži. Narava je Bog v delovanju, vendar ne čudežno.

 

Zaradi nepoznavanja naravnih zakonov nekateri svojim telesom ne zagotavljajo potrebne hrane ali pa se morda prenajedajo, medtem ko prosijo Boga, naj jih ozdravi želodčnih težav, in s tem ovirajo odgovor na njihove molitve.

 

Potem ko se je Bog razodel kot Jehova-Rafa, naš Zdravnik, je postavil pogoje, da ljudje spoštujejo Njegove zakone o zdravju. Včasih trpijo, ki ne poznajo dietetike in drugih preprostih zahtev, in potrebujejo nasvet nekoga, ki je usposobljen za svetovanje v takšnih zadevah.

 

 

6.    NEVERA STAREŠINE ALI DUHA, KI MOLI

 

Nekateri niso ozdravljeni zaradi nevere starešine ali duhovnika, ki moli zanje. Kristusovi učenci, čeprav so bili božansko pooblaščeni, da izganjajo demone in ozdravljajo bolne, niso uspeli rešiti epileptičnega fanta. Ko je Jezus prišel z gore, je osvobodil dečka in pokaral učence zaradi njihove nevere.

 

 

7.     ZLEGA DUHA JE TREBA IZGANJATI

 

Nekateri niso ozdravljeni, ker je njihova bolezen delo zlega duha, ki ga je treba izgnati. Jezus ni ozdravil epilepsije - bolezni, ampak je izgnal duha epilepsije. Izgnal je tudi duhove gluhosti in nemosti in slepote. O tistih, ki verujejo, pravi: »V mojem imenu bodo izganjali demone.«

 

Velikokrat smo videli, da so bili ljudje takoj rešeni, ko smo okarali duha, ki jih je mučil.

Govorili smo reprezentativno, (kot tisti, ki v najvišji meri posreduje lastnosti, značilnosti koga:  v Kristusovem imenu ali z Njegovo avtoriteto.

 

 

8.    GREH BOLNE OSEBE

 

Nekateri ne prejmejo ozdravljenja, ker v njihovem srcu vidi krivico. Ti bi se morali naučiti reči z Davidom: »Ko bi bil v srcu videl zlobo, bi me Gospod ne bil uslišal.« (Psalm 66:18). Bog ni obljubil, da bo uničil hudičeva dela v telesu, medtem ko se mi oklepamo hudičevih del v duši. Nepriznan greh ljudem preprečuje, da bi prejeli Božje usmiljenje. Njegova beseda nam pravi: »Kdor prikriva svoje grehe, ne bo imel sreče, kdor pa jih prizna in opusti, bo dosegel usmiljenje.« (Pregovori 28:31).

 

 

9.    MLAČNOST CERKVE

 

V tem laodikejskem obdobju Cerkve je mlačnost ena velikih ovir za ozdravitev. Potem ko je bil Kristus poveličan, je poslal sporočilo: »O, da bi bil hladen ali vroč! Ker si mlačen, pa nisi ne vroč ne hladen, te bom izpljunil iz svojih ust.«

 

Najboljše za nas je, da smo vroči za Boga. Naslednja najboljša stvar je, da smo hladni. Toda mlačnost je usodna, saj je Gospod rekel, da bo izpljunil mlačno. Mlačnost je veliko hujša bolezen kot rak; zato Bog želi najprej ozdraviti mlačnost. Obljubil je in čaka, da ozdravi naš odpad in preplavi naša srca s svojo ljubeznijo. Bog pravi o človeku, čigar srce je vroče z ljubeznijo do Njega: »Ker me je vzljubil, ga bom rešil.« Služenje Bogu z veseljem in vedrim srcem je bil pogoj za ozdravitev v starozaveznih časih. Zagotovo se standarda ne bi smelo znižati v tem dnevu milosti!

 

 

10.              NEVOLJNOST PREDAJANJA BOGU

 

Nekateri ne prejmejo ozdravitve, ker sta bolezen in stiska naravna posledica srca, ki ni pripravljeno slediti Bogu v središče Njegove volje. Ko človek preda svojo voljo svojemu ljubečemu Očetu, sledi ozdravitev. Božja volja je, da se naučimo užitka v služenju Njemu in življenju po Njegovem božanskem programu za naša življenja. Nemogoče je moliti »molitev vere« za tiste, ki se ne želijo pustiti voditi v veličastno središče Božje volje.

 

 

11. DUH NEODPUŠČANJA

 

Duh neodpuščanja ali gojenje zamere nekaterim preprečuje, da bi prejeli Gospodovo ozdravljenje. Jezus je rekel: »Če ne odpustite ljudem njihovih prestopkov, tudi vaš nebeški Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.«

 

Prva stvar, ki jo potrebujemo in prva stvar, ki nam jo Bog želi dati, je odpuščanje naših grehov, vendar nam Bog ne more odpustiti, če mi ne odpustimo drugim. Če nam ne more odpustiti, nas zagotovo ne more ozdraviti. Velikokrat smo videli, kako so trpeči ozdraveli »v trenutku«, ko so bili pripravljeni odpustiti tistim, ki so jim storili krivico.

 

 

11.  POTREBA PO ISKANJU ODPUŠČANJA

 

Krivice, ki niso bile popravljene, ovirajo vero nekaterih, da bi prejeli ozdravitev. Tisti, ki

so kakorkoli krivili svojega bližnjega, ga morajo prositi za odpuščanje. Poznamo mnoge, ki so bili zelo prizadeti in so bili ozdravljeni takoj, ko je bilo to storjeno.

 

 

 

 

12. POMANJKANJE MARLJIVOSTI

 

Nekateri nimajo marljivosti, ko iščejo Boga za ozdravitev. Bog »nagrajuje tiste, ki ga marljivo iščejo.« Poznamo trpeče, ki so prestali kar ducat ali več operacij brez kakršne koli pozitivne obljube o ozdravitvi. Vendar mnogi, ko pridejo k Bogu po ozdravitev, ki jo On pozitivno obljublja, ne pridejo s tako marljivostjo, kot jo kažejo tisti, ki prosijo za pomoč pri človeku.

 

 

13. ISKANJE ČUDEŽEV, NE OZDRAVLJENJA

 

Zaradi nepravilnega poučevanja mnogi ne ozdravijo, ker si prizadevajo Boga omejiti na čudeže. Ker niso v trenutku ozdravljeni in močni, ti ljudje zavržejo svoje zaupanje. Bog loči med čudežem in ozdravitvijo. Če bi bil vsak človek, ki ga je bolezen izčrpala, okrepljen in zdrav v  tistem trenutku to ne bi bila ozdravitev. Vse bi bili čudeži.

 

Ko Pavel našteva duhovne darove, govori o darovih ozdravljanja in tudi o čudežih. Kristus v Nazaretu ni mogel storiti nobenega čudeža zaradi nevere ljudi, je pa tam ozdravil nekaj bolnih. Zamenjava ozdravitev s čudeži je zelo pogosta ovira za ozdravitev v teh dneh, ko je tako malo jasnega nauka o tej temi.

 

 

14.OPAZOVANJE SIMPTOMOV

 

Nekateri oslabijo svojo vero s tem, ko opazujejo svoje simptome. Namesto tega bi morali postati močni v veri, kot je bil Abraham v davnini, tako da bi se ozirali na Božjo obljubo. Bog je Svojo Besedo postavil za edino osnovo za vero. Nekateri ljudje zgrešijo lastno ozdravitev tako, da svoje občutke postavijo kot osnovo za vero.

 

 

16. NEDELOVANJE PO VERI

 

Drugi ne prejmejo ozdravitve, ker ne ravnajo po svoji veri. »Vera brez del je mrtva.« Ni na Bogu, da bi ukrepal, dokler ne verujemo z ustreznimi dejanji.

 

Dobesedni prevod Marka 11:22 »Verujte v Boga« je »Računajte na Božjo zvestobo.«

 

Popolno izvajanje vere pomeni, da mislimo vero, govorimo vero, delujemo vero.

 

Slepemu je Jezus rekel: »Pojdi in se umij v kopališču Siloa.« To dejanje je človeku dalo priložnost, da udejanja vero v srcu, umu in telesu. Ozdravljen ni bil, dokler ni najprej vidno izrazil svoje vere. Verjel je, da je ozdravitev njegova, še preden se je manifestirala.

 

Enako je bilo z Naamanom, gobavcem, in tudi z desetimi gobavci. Jezus je rekel: »Pojdite in se pokažite duhovnikom.« Zapis pravi: 'Ko so šli, so bili očiščeni.' Preden se je njihova ozdravitev pokazala, je bil potreben viden izraz vere, vključno s srcem, umom in telesom. Nekateri zgrešijo ozdravitev, če obrnejo ta božanski red.

 

17. POMANJKANJE ZAUPANJA

 

Drugi, ko so preizkušeni, zavržejo svoje zaupanje. Ne vidijo, da bi morala, tako kot pri Abrahamu, njihova vera biti s preizkušnjo izpopolnjena, ne uničena.

 

Deležniki Božjih obljub postanemo pod pogojem, da začetek svojega zaupanja ohranimo trdnega, dokler se obljube ne izpolnijo. (Heb 10:35). Če je Božja beseda razlog za našo vero, potem ni nikoli prav, da zavržemo svoje zaupanje vanjo.

 

 

18. NEPREJEMANJE SVETEGA DUHA

 

Nekateri ne prejmejo ozdravljenja, ker ne prejmejo Svetega Duha. Poslan je bil, da nam podeli blagoslove odrešenja.

 

V Rimljanom 8:11 nam Pavel pravi, da bodo naša smrtna (ne dejansko, ampak sodno mrtva) telesa (tudi) oživljena po Duhu, ki prebiva v nas (ne zunaj nas). Ker so naša telesa tempelj Svetega Duha in Sveti Duh izvaja ozdravljenje, bi lahko rekli, da je On tesar, ki popravlja hišo. Nekateri zavestno zadržujejo tesarja zunaj hiše, medtem ko ga prosijo, naj jo popravi od znotraj.

 

Pavel je rekel: »Telo za Gospoda«, preden je rekel: »Gospod za telo.« Svoje telo moramo darovati v živo žrtev, (Rim 12:1) in mu dovoliti, da postane templji Svetega Duha, če želimo, da je ozdravljeno. Ta razlog za neuspeh običajno ne velja za tiste, ki niso poučeni o svoji prednosti, da so napolnjeni z Duhom.

 

 

19. POMANJKANJE VERE

 

Nekateri niso ozdravljeni, ker svojo vero v doktrino božanskega ozdravljenja zamenjajo z osebno vero v ozdravitev.

 

 

20. NEPREJEMANJE BOŽJIH OBLJUB

 

Nekateri niso ozdravljeni, ker niso prejeli pisne Božje obljube kot Njegove neposredne besede. Ne prepoznajo, da vera razlaga Božjo besedo kot glas Boga.

 

V Psalmu 138:2 beremo: »Svojo besedo si poveličal nad vse svoje ime.«

 

 

21. ČAKANJE NA OZDRAVITEV, DA BI VERJELI

 

Nekateri ne bodo verjeli, da je bila njihova molitev za ozdravitev uslišana, dokler ne bodo izkusili in videli odgovora.

 

Kristus ni obljubil, da se bo naše ozdravljenje začelo, preden bomo verjeli, da je uslišal našo molitev.

 

Nekateri domnevajo, da morajo še naprej moliti in ne verjeti, da je bila njihova molitev uslišana, dokler ne bodo ozdraveli. To je ravno nasprotno od tega, kar Bog zahteva.

V Marku 11:24 nam Jezus natančno pove, katere pogoje zahteva, da si prisvojimo blagoslove, ki jih je obljubil.

 

Pravi: »Vse, kar si v molitvi želite, verjemite, da boste prejeli, in se vam bo zgodilo.« To pomeni, da »se vam bo zgodilo«, potem ko boste verjeli, da je vaša molitev uslišana. Kot je Jezus rekel: »Zahvaljujem se ti, da si me uslišal,« ko je bil Lazar še mrtev. Tako bi morali tudi mi reči: »Zahvaljujem se ti, da si me uslišal,« medtem ko smo še bolni. »Zgodilo se vam bo,« je vaš Jezusov odgovor. To je tudi vaš dokaz, da je bila vaša molitev uslišana.

 

Kot smo že omenili, vera razlaga Božjo Besedo kot Božji glas. Bog ni obljubil, da se bo naše ozdravljenje začelo, še preden bomo verjeli, da je našo molitev uslišal. Če prosimo karkoli po Njegovi volji, nas usliši.« Če je to res, potem moramo verjeti, da je bila naša molitev uslišana, medtem, ko molimo. Moramo biti sposobni reči: »Vemo, da imamo prošnje, ki smo jih želeli od Njega,« ne zato, ker vidimo odgovor, ampak ker je »Bog zvest, in bo to tudi storil.«

 

Abraham ni molil za rojstvo Izaka, dokler se otrok ni rodil. Namesto tega je verjel in slavil Boga za njegovo Besedo v tej zadevi.

 

Večkrat smo brali, da je blagoslov prišel šele potem, ko je Salomon »nehal moliti«.

 

Jezus je pri Lazarjevem grobu »nehal moliti«.

 

Preden je Lazar prišel iz groba, je Jezus rekel: »Zahvaljujem se ti, da si me uslišal.«

 

Jozafat in Izraelovi otroci so »nehali moliti«. Vsi so hvalili Boga »z glasnim glasom« za

odgovor na njihove molitve, preden so šli v boj s tremi velikimi vojskami. Njihovi Vera je bila »dokaz [ali zagotovilo] o stvareh, ki jih [še] ni bilo videti« (Heb 11:1).

 

Sto dvajset je »nehalo moliti«. Vsi so »nenehno hvalili in blagoslavljali Boga«, ko je bil Duh izlit nanje. »Konec molitve« naj bi bil, ko je nekdo maziljen za ozdravljenje. Če ima nekdo, ki je bil maziljen, resnično vero, od njega ne bomo slišali ničesar drugega kot zahvaljevanje, dokler ne bo ozdravljen.

 

Ko otrok prosi mamo za novo obleko in mati reče: »Jaz ti jo bom kupila,« otrok neha prositi, še preden se kakršna koli obleka pojavi. Namesto da bi še naprej govoril: »Prosim, daj mi obleko,« reče: »Dobro! Dobro!«

 

Morda bi moral tukaj povedati, da po zavezi človek ne sme postati ravnodušen. Zaupanje mora ostati aktivno. Mora biti kot zaupanje Izraelovih otrok, ko so korakali okoli obzidja Jerihe in trobili na svoje ovnovske rogove. Mora biti kot  Jošafat in njegovi možje. Ko so »nehali moliti«, so šli v boj in peli hvalnice Bogu.

 

Ozdravitev desetih gobavcev se je zgodila, medtem ko je bilo njihovo zaupanje še vedno aktivno.

 

Bog je umirajočim Izraelcem rekel: »Vsak, ki gleda, bo živel.« Ta beseda gleda je v trajnem sedanjiku. Ni zgolj pogled, ampak neprekinjeno »strmenje«. Mojzes je »vztrajal, kakor da bi videl [nenehno videl] tistega, ki je nevidni«.

 

Bila je »neomajna« vera, ki je prinesla izpolnitev Božje obljube Abrahamu. Abraham je postal močan v veri, ker je nenehno gledal v Božjo obljubo. Če dovolimo, da naše zaupanje postane neaktivno, bo oslabelo; če ga bomo ohranili aktivnega, bo nenehno raslo.

 

22. OSREDOTOČITE SE NA IZBOLJŠANJE, NE NA BOŽJE OBLJUBE

 

Nekateri ovirajo Boga tako, da svojo vero utemeljujejo na svojem izboljšanju po molitvi in ​​ne na njegovi obljubi. Ne zavedajo se, da ni nobenega drugega razloga za vero, ki bi bil tako dober kot Božja beseda. Ne razumejo, da Bog želi vsakega kristjana naučiti, da verjame Vanj, ko pa je vse, kar vidijo, razen Njegove obljube, ravno nasprotno. Amen in amen!

 

 

14

 

PAVLOV TRN

 

 

»In da se ne bi preveličal zaradi obilja razodetij, mi je bil dan trn v meso, Satanov angel, da me pretepa, da se ne bi preveličal. Za to sem trikrat prosil Gospoda, da bi šel od mene. In rekel mi je: »Dovolj ti je moja milost, kajti moja moč se v slabosti izpopolnjuje. Zato se bom raje hvalil s svojimi slabostmi, da bo na meni počivala Kristusova moč. Zato uživam v slabostih, v sramotih, v stiskah, v preganjanjih, v stiskah zaradi Kristusa, kajti ko sem šibek, sem močan.« (2 Korinčanom 12:7–10).

 

Eden najpogostejših ugovorov, ki se danes pojavljajo proti službi zdravljenja, je Pavlov »trn v telesu«. Ena tradicionalna ideja je vodila k drugi. Razširjeno je prepričanje, da je Bog avtor bolezni in da je izbral nekaj Svojih najbolj pobožnih otrok, da ostanejo bolni in ga slavijo s pogumom in potrpežljivostjo. To je nedvomno pripeljalo do ideje, da je imel Pavel bolezen, ki je Bog ni hotel ozdraviti. Ne verjamem, da bi si kdo vzel čas, da bi prebral vse, kar ima Bog povedati o ozdravitvi, da bi sploh kdaj lahko prišel do takšnega zaključka.

 

Hitro priznam, da imajo lahko enako pobožni ljudje nasprotna stališča, ne le o tej točki, ampak o celotni temi Božjega ozdravljenja. Gre zgolj za stvar študija in raziskave. Mnogi dobri možje, katerih nauk je bil, da je doba čudežev minila itd., so med branjem Svetega pisma nepremišljeno spregledali biblijski nauk o ozdravljenju, v prepričanju, da ni primeren za naš čas. Skoraj vsi, ki so govorili in pisali proti nam, niso oklevali uporabiti naše ime in nas »napasti s kladivom in kleščami«; vendar nikoli niso poskušali odgovoriti na svetopisemske argumente, ki smo jih predstavili v naših pridigah o tej temi. Pazljivo smo, brez omembe njihovih imen, prebrali njihove izjave in jim odgovorili iz Svetega pisma. Če bi se borili proti »mesu in krvi«, bi jih imenovali in jih maščevalno napadli, vendar to ne bi bilo Kristusovo. Odločili smo se, da se ne dotikamo Božjih služabnikov in pustimo Njemu, da se bori za nas.

 

 

DUHOVNIKOVA ABSURDNA RAZLOGA

 

Preden se lotimo teme Pavlovega »trna«, citiramo naslednje iz stenografskega poročila o pridigi uglednega newyorškega duhovnika. To pridigo je tudi revidiral, jo natisnil v velikih količinah in jo razdelil po vseh domovih v bližini našega preporoda. Čeprav praktično ni vedel, kaj smo učili, ker nas ni nikoli videl ali slišal, si je prizadeval izravnati naše učenje o zdravljenju.

 

Med drugim je dejal: »Dejstvo je, da je bil Pavel bolan. Bil je najbolj bolan od vseh ljudi. Imel je eno najhujših in najbolj bolečih orientalskih bolezni. Imel je oftalmijo, bolezen oči. Dokaz, da jo je imel, je prepričljiv. Pove nam, da je imel »trn v mesu«. Ko je Pavel stal pred kristjani, so se mu oči napolnile z gnojem, neizrekljivo vidno snovjo, ki mu je tekla po obrazu. Zakaj bi si izkopali oči zanj? Ko je on stal pred njimi, je bil to zanje pomilovanja vreden in neprivlačen prizor, kot so oči vsakega človeka z oftalmijo? Posebna bolečina te bolezni je, da je kot »trn« v očeh. Nedvomno je, da je bil Pavel bolan človek. Tako pravi sam. Pavel te bolezni ni dobil z okužbo. Kako jo je dobil? Jezus Kristus mu jo je dal.

 

Pavel ni hotel zboleti. Prosil je Gospoda, naj ga ozdravi te bolezni. Molil je ne enkrat, ne dvakrat, ampak trikrat. Na svoje molitve ni prejel odgovora. Kljub vsem molitvam ni dobil ozdravitve. Njegova trikratna molitev mu ni prinesla ozdravitve; niti kančka ozdravitve. To še ni vse. Gospod je Pavlu rekel nekaj zelo presenetljivega. Rekel je: »Moja milost ti je dovolj.«

 

Pavlu pove, da je zanj bolje biti bolan kot zdrav.

Pavlu pove, da je Božja volja, da ne bo ozdravljen.

Pavlu pove, da bo Božja moč lahko in bo delovala v njem in skozi njega bolje z oftalmijo in boleznijo kot brez nje.

Prisluhnite, kaj ima Pavel reči v odgovoru Gospodu glede svoje slabosti in Gospodove volje, da je ne bo ozdravil. To so njegove besede: »Zato se bom raje hvalil s svojo slabostjo, da bo Kristusova moč počivala na meni.« Pavel pravi prav tole: »Hvalil se bom s svojo oftalmijo. Lahko sem poln odvratnih izpustov; lahko sem predmet usmiljenja; ne glede na to, v tem se bom hvalil. Veselil se bom svoje

bolezni.« V trepetajočem mesu in bolečem trpljenju svojega apostola je Gospod napisal svoj Božanski protest proti tej neizrekljivi doktrini, tej brutalni preobrazbi Kristusovega križa v središče fizičnega ozdravljenja.

 

Pri odgovoru na argumente našega brata o tej točki bomo najprej navedli, da izraz »trn v mesu« ni niti enkrat uporabljen ne v Stari niti v Novi zavezi, razen kot ponazoritev. Podoba trna v mesu ni niti v enem primeru uporabljena v Svetem pismu kot podoba bolezni. Vsakič, ko je izraz uporabljen v celotni Bibliji, je posebej navedeno, kaj je bil »trn v mesu«, kot bomo videli.

 

Na primer, v 4. Mojzesovi knjigi 33:55 je Mojzes rekel Izraelovim otrokom, preden so vstopili v kanaansko deželo, »Če ne boste pregnali prebivalcev dežele pred seboj, se bo zgodilo, da bodo tisti, ki jih boste pustili, ostali med vami, trni v vaših očeh in trni v vaših bokih ter vas bodo nadlegovali v deželi, v kateri prebivate.«

 

Tukaj nam Sveto pismo samo jasno pove, da so bili »trni« v očeh in »trni« v bokih Izraelcev prebivalci Kanaana in ne težave z očmi ali bolezen. Ti učitelji trdijo, da je moral biti Pavlov »trn« telesna bolečina, ker Pavel pravi, da je bil »trn« »v mesu«.

 

Jaz odgovarjam, da v primeru teh Izraelcev Sveto pismo pravi, »trni v vaših očeh« in »trni v vaših bokih«, vendar to ne pomeni, da naj bi Bog Kanaancem zabodel oči in boke,

tako da bi jim trni viseli ven. Bog je le ponazoril, da bi pokazal, da je trn, ki se zapiči v meso, nadležen, tako bodo Kanaanci, če bi ostali, nenehno nadležni za otroke Izraelove.

 

 

KANAANCI SO BILI TRN ZA IZRAEL

 

Osem let pozneje Jozue 23:13 o poganskih narodih v Kanaanu znova pravi: ». . . ampak vam bodo zanka in past, bič na vaših bokih in trni v vaših očeh.« Torej spet vidimo, da so bili »biči« v njihovih bokih in trnje v njihovih očeh« Kanaanci in ne boleče oči ali boleči boki. Tukaj je spet, tako kot v vseh drugih primerih, jasno navedeno, kaj je bil »trn«.

 

Med zadnjimi Davidovimi besedami, ki jih beremo, »sinovi Beliala bodo vsi kakor trnje.«

 

Brez izjeme so v vseh teh primerih »trni« osebnosti. Kot v vsakem od teh primerov določno navaja, kaj je bil »trn«; tako tudi Pavel določno navaja, kaj je bil njegov »trn«. Pravi, da je bil to »poslanec [grško angelos] Satana«; ali, kot so prevedli drugi, »hudičev angel«, »Satanov angel« itd.

 

Ta grška beseda angelos se v Svetem pismu pojavi 188-krat in je 181-krat prevedena kot »angel«, preostalih 7-krat pa kot »poslan«. V vseh 188-primerih v celotni Bibliji je v vsakem primeru oseba in ne stvari brez ene same izjeme. Pekel je bil »pripravljen za hudiča in njegove angele« (ali glasnike), in »angel« ali »glasnik« je vedno oseba, ki jo ena oseba pošlje drugi, in nikoli bolezen.

 

PAVLOV TRN BIL JE SATANOV ANGEL

 

 

Pavel nam ne pove le, da je bil njegov »trn« Satanov angel, ampak nam pove tudi, kaj je angel prišel storiti: »da me udari« ali, kot prevaja Rotherham, »da bi me udaril«. Beseda udariti pomeni »udarec za udarcem«, kot ko so valovi udarili čoln in kot ko so »udarili« Kristusa!

 

Weymouth torej prevaja: »Satanov angel, ki zada udarec za udarcem«. Ker udarjanje pomeni ponavljajoče se udarce. Če bi bilo Pavlovo udarjanje bolezen, bi moralo biti veliko bolezni ali ista bolezen večkrat ponovljena, da bi jo lahko imenovali udarjanje.

 

Ko govori o tem glasniku ali angelu, Rotherhamov prevod uporablja zaimek »on« in Weymouthov prevod pravi: »Kar se tega tiče, sem trikrat prosil Gospoda, naj me ga znebi.«

 

Oba prevajalca uporabljata osebna zaimka, in sicer »on« in »njega«, ko govorita o Pavlovem trnu. Ta dva zaimka, kot tudi beseda »angel« ali »poslanec«, dokazujejo, da je bil Pavlov »trn«, kot sam jasno kaže, satanska osebnost in ne bolezen. Osebnih zaimkov »on« ali »njega« ne bi mogli uporabiti, ko govorimo o oftalmiji ali kateri koli drugi bolezni, ker oftalmologija nima spola.

 

Recimo, da bi vprašal moškega, kako je z njegovim rakom. Kaj bi si mislili, če bi ga slišali

odgovoriti: »Z njim je veliko huje in grozno trpim.« Ker Pavel jasno navaja, da je bil njegov »trn« Satanov angel, poslan, da ga pretepa, demonski duh, poslan od Satana, da mu povzroča težave, kamor koli gre. Zakaj bi rekli, da je bilo nekaj drugega?

 

 

PAVLOVO TRPLJENJE

 

Kmalu po Pavlovem spreobrnjenju je Bog rekel Ananiju: »Pokazal mu bom, koliko mora pretrpeti zaradi mojega imena,« ne zaradi bolezni, ampak zaradi preganjanja, ki ga Pavel našteva kot njegove udarce. Pavel je preganjal kristjane iz kraja v kraj in zdaj je začel doživljati enaka in še večja preganjanja on sam.

 

Pavel podrobno opisuje udarce, ki jih je sprožil Satanov angel, in nadaljuje: »Zato uživam v slabostih, v sramotenju, v stiskah, v preganjanjih, v stiskah zaradi Kristusa, kajti ko sem šibek, sem takrat močan.« Pavel najprej omenja »slabosti«, saj se je zavedal, in bi se moral zavedati vsak kristjan, svoje šibkosti in nezmožnosti, da bi se v lastni moči postavil proti satanskemu poslancu; da bi zmagoslavno prestal »sumljenje, stiske, preganjanja,« in vse druge udarce, ki jih drugje našteva.

 

Zato je trikrat prosil Gospoda, naj se znebi »njega« (poslanca), ki ga je tako hudo in na toliko načinov pretepal. Kristus se je odzval na njegovo trikrat ponovljeno molitev, ne z odstranitvijo satanskega poslanca, temveč z besedami: »Moja milost [ki je za »notranjega« človeka] ti je dovolj, kajti moja moč se v šibkosti izpopolnjuje.«

 

Ko je Pavel videl, da je Božja milost dovolj, da ga okrepi, da prenese vse te stvari, je vzkliknil: »Zato se bom raje hvalil s svojimi slabostmi, da bo na meni počivala Kristusova moč ... kajti ko sem šibek, sem takrat močan.«

 

Kako bi lahko bilo res, da se je Kristusova moč izpopolnila v Pavlovi šibkosti, če je bil še vedno šibek, ali če Pavel ni bil dejanski deležnik Kristusove moči, ki bi odstranila šibkost, bodisi fizično bodisi duhovno? Ali je človek močan, ko je šibek, bodisi fizično bodisi duhovno, če mu ni bila dana Božja moč? Pavel je videl, da je milost , da mu je Bog dal te udarce, celo zaporne kazni, da bi delovale v njegovo dobro in da bi se obrnile k »širjenju evangelija«. Kateri Božji služabnik se ni naučil, verjetno že večkrat, da se Kristusova moč izkaže najbolj takrat, ko se najbolj zaveda svoje šibkosti? Ko se zaveda, da je najšibkejši v sebi, je najmočnejši, ker se ne zanaša na svojo, temveč na božansko moč.

 

 

MILOST ZA DUHOVNE, NE ZA FIZIČNE TEŽAVE

 

Pavel jasno uči, da je to »Jezusovo življenje«, ki se »razodeva v našem smrtnem mesu«.

 

Nikjer v Svetem pismu ni navedeno, da Bog daje milost našim telesom. Že sama beseda »milost« kaže, da je bil »notranji človek« tisti, ki je potreboval pomoč. Božja milost je podeljena samo »notranjemu človeku«, za katerega Pavel pravi, da se je v njegovem primeru »obnavljal iz dneva v dan«. Z drugimi besedami, »milost« je za duhovne slabosti, ne pa za telesne.

 

Čeprav so bili v Stari zavezi uporabljeni izrazi »trni v očeh in trni v bokih«, Kanaanci niso bili v nadlogo Izraelcem v smislu, da bi jim povzročali kakršne koli telesne bolezni ali slabosti. Kakor so bili nadležni Kanaanci zunaj teles Izraelcev, je bil tudi Satanov angel zunaj Pavlovega telesa; saj apostol zagotovo ni imel demona, ki bi prebival v njegovem telesu. Božja milost in usmiljenje sta nam vedno dani, da bi prenašali preganjanja in skušnjave, ne pa tudi grehe in bolezni, ki jih je On prevzel za nas. Bog ni nikoli obljubil, da bo kristjanom odvzel zunanje pretepe, stiske in skušnjave. Daje nam milost, da jih prenašamo. Toda skozi zgodovino je bil vedno pripravljen odvzeti notranje ali telesne stiske hudiča, pa tudi naše grehe.

 

 

BOG JE BIL Z NJIM

 

Jezus je »hodil iz kraja v kraj, delal dobro in ozdravljal vse, ki jih je zatiral hudič, kajti Bog je bil z njim.« (Apd 10:38).

 

Božja beseda nam pravi: »In vsi, ki hočejo živeti pobožno življenje v Kristusu Jezusu, bodo preganjani.« (2 Timotej 3:12). Nikoli ni rekel: »Ostali bodo bolni,« v skladu z nesvetopisemskimi pogledi, ki jih mnogi danes zagovarjajo. Ta pogled zanika vse svetopisemske precedense.

 

Nedvomno je Pavel izraz »trn v mesu« dobil iz branja Svetega pisma Stare zaveze. Ker je izraz ponazarjal njihove zunanje in ne telesne nadloge, je isti izraz uporabil za ponazoritev lastnih doživetij.

 

Če so bile slabosti (šibkosti), o katerih tukaj govori Pavel, fizične in je bil po zgoraj citiranem piscu Pavel »najbolj bolan med ljudmi« in Bog mu ni hotel odstraniti »trna«,

tako da bi mu dal moč, kako bi lahko Pavel delal »obilneje, kot vsi drugi«? Če lahko »najbolj bolan človek« opravi več dela kot zdrav človek, potem bi morali vsi moliti za bolezen, da bi tudi mi mogli opraviti več dela za Boga.

 

Ko je Pavel spoznal, da se je Božja moč »dopopolnila v [njegovi] slabosti«, je lahko užival ne le v svojih slabostih, ampak tudi v pretepanjih, ki jih omenja: očitkih, stiskah, preganjanjih, nadlogah, itd. Med drugim bodite pozorni na to, da Pavel omenja stiske, kar pomeni njegove fizične pretepe, na katere se sklicuje tudi v svojem prvem pismu Korinčanom, napisanem leto prej. Pravi: »Do te ure smo lačni in žejni in nagi in pretepani in nimamo stalnega bivališča.« (1 Kor 4:11), kar kaže, da Pavlova ideja o pretepanjih ni bila trajna bolezen.

 

 

PAVEL NAŠTEVA SVOJE TEPEŽE

 

Če je bil Pavlov »trn« oftalmia ali boleče oči, česar ne omenja, če namesto teh očitkov, ki jih omenja, zakaj ne reče, da uživa v bolečih očeh, namesto v očitkih? Pavel ne le tukaj, ampak tudi drugje v svojem pismu Korinčanom podrobno našteva svoje udarce, ki jih je sprožil Satanov angel. Poleg očitkov, stisk, preganjanj in stisk, omenjenih v našem besedilu, v šestem poglavju istega pisma omenja tudi bičanje, ječe, nemire, delo, bedenje, poste, sramoto, zlobno poročilo in prevarante. Svoj položaj opisuje »kot umirajoči, in glejte, živimo; kot kaznovane [pretepene] in ne ubite; kot žalostne, a vedno vesele; kot revne, a mnoge bogatimo; kot brez ničesar, a imamo vse.«

 

V enajstem poglavju omenja »bičanje čez mero, pogosteje v ječah, pogosto v smrti. Od Judov sem petkrat prejel štirideset bičev razen enega. Trikrat so me pretepli s palicami, enkrat so me kamenjali, trikrat sem doživel brodolom, noč in dan sem bil v globinah; pogosto na potovanjih.« Govori tudi o »v nevarnostih na vodi, v nevarnostih razbojnikov, v nevarnostih svojih rojakov, v nevarnostih poganov, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnimi brati.« Osebno je trpel »utrujenost in bolečino, pogosto bedenje, v lakoti in žeji; pogosto v postu, v mrazu in goloti.« »Zasramovanju, ... preganjani, ... obrekovani, ... postavljeni za smet sveta, ... smet vsega do današnjega dneva« (1 Kor 4:12–13).

 

 

VPRAŠANJA VREDNA RAZMISLEKA

 

Kdo drugi kot Satanov angel bi lahko bil odgovoren za vse to trpljenje? Ko jih naštevamo, vidimo, da Pavel omenja skoraj vse, kar si lahko zamislimo, razen bolezni ali oftalmije. Edino stvar, ki je ne omenja in ki je očitno odsotna, se tradicija oklepa in pravi, da je bil to njegov »trn«. Zakaj ti nasprotniki vse te pretepe, ki jih omenja, nadomeščajo z »bolečimi očmi« ali »boleznijo«, ki jih Pavel ne omenja?

 

Čeprav mnogi dobri možje verjamejo, en pisec opomni, da je to razširjeno sprevrženje Svetega pisma, ki se ukvarja s Pavlovim »trnom v mesu« zagotovo navdihnjeno s strani Satana, ker mu daje privilegij, da nadaljuje svoje zlobno delo mučenja in trpljenja človeških teles.

 

Ker je ozdravljenje bistveni element evangelija, kako bi lahko Pavel užival »polnost blagoslova evangelija,« kot ga je, in ostal bolan? Ali ni ozdravljenje del blagoslova evangelija? Celo tako konservativni učenjaki, kot so tisti, ki sestavljajo Episkopalno komisijo za ozdravljenje se strinja, da je »telesno« ozdravljenje bistveni element evangelija.

 

Recimo, da ima naš brat prav, ko trdi, da je bil Pavel »najbolj bolan človek« in je trpel za oftalmijo. Ali ni nenavadno, da so Efežani, ko so videli gnoj, ki je tekel iz Pavlovih oči, in ugotovili, da ga Bog ne bo ozdravil, ta pogled dal vero, da se bodo v njihovo korist zgodili »posebni čudeži«?

 

Tukaj piše: »Bog je po Pavlovih rokah delal posebne čudeže, tako da so z njegovega telesa bolnim prinašali robčke ali predpasnike in bolezni so izginjale in zli duhovi so odhajali iz njih.« (Apostolska dela 19:11–12).

 

Sveto pismo nikoli ne govori o »posebnih čudežih v povezavi z nikomer drugim razen s tem »najbolj bolnim« apostolom.

 

Če bi danes robčke prinašali od nekoga, ki trpi zaradi oftalmije, namesto da bi jih polagali na bolne za ozdravitev, bi jih sežigali, da bi preprečili širjenje okužbe.

 

 

PRIMER HIBITA V LISTRI

 

Ko je poganski hromec v Listri slišal Pavla pridigati evangelij,« in je zagledal Pavlove oči z njihovimi »gnusnimi izločki,« ali mu je ta pogled takoj dal vero, da je prvič po svojem rojstvu hodil po zemlji. Pavel »ko je spoznal, da ima vero, da bo ozdravljen, je z glasnim glasom rekel: 'Postavi se zravnano na noge!' in skočil je in hodil.« Ta poganski hromec ni nikoli videl čudeža niti slišal pridige evangelija, dokler ga ni slišal od »najbolj bolnega človeka«, za katerega Bog hoče, da »ne bo ozdravljen«.

 

Spet, ali ni čudovito, kako je Pavel z »neustavljivim gnojem, neustavljivo vidno snovjo, ki mu je tekla po obrazu«, »najbolj bolan človek«, trpel za »najhujšo in najbolj bolečo od orientalskih bolezni ...« »pomilovanja vreden in privlačen prizor zanje?« In celo »Jezus Kristus mu ga je dal«, rekoč mu, »božja volja je, da ne bo ozdravljen«? Ali ni čudovito, kako je Pavel v tem stanju lahko »z besedo in dejanjem nagovarjal pogane k poslušnosti z mogočnimi znamenji in čudeži, z močjo Božjega Duha ... od Jeruzalema in okolice do Ilirika« (Rim 15:18–19)?

 

Na otoku Malta, potem ko je videl Pavlovo grdo bolezen, ki mora ostati, ker »Božja moč lahko in bo delovala v njem in skozi njega bolje z oftalmijo in boleznijo kot brez nje«, je najprej prišel Publijev oče in nato še drugi bolni ljudje na otoku in so bili ozdravljeni. (Apd 28:8–9).

 

 

ALI SE BOLNI HVALIJO Z BOLEZNIJO?

 

Zgoraj citirani brat pravi: »Pavel pravi prav tole: 'Hvalil se bom s svojo oftalmijo; moje oči so lahko polne gnusnih izcedkov; morda bom predmet usmiljenja; ne glede na to, hvalil se bom s tem. Veselil se bom svoje bolezni!'« Ker ti možje učijo, da je prav, da se Pavel hvali s tem, da je »najbolj bolan človek«, zakaj se ne hvalijo tudi s svojo boleznijo, namesto da bi se potrudili po svojih najboljših močeh ozdraveti?

 

Znebiti se ga? Če se hvalijo s svojim »trnom«, zakaj so nekateri od njih šli k kirurgu, da bi ga izrezal?

 

Nekateri učitelji trdijo, da je bil Pavlov »trn« delna slepota, ki jo je povzročila svetlost božanske luči, ki je posijala nanj ob njegovem spreobrnjenju. Leta 60, ko je napisal to pismo, nam Pavel pove, da je »pred več kot štirinajstimi leti« prejel obilje razodetij, ki so povzročila, da mu je bil dan »trn v telesu«.

 

To bi pomenilo, da je bil »trn« dan dvanajst let po njegovem spreobrnjenju. To pismo je bilo napisano šestindvajset let po njegovem spreobrnjenju. Bilo bi skoraj bogokletno govoriti o delni slepoti, ki jo je povzročil osebni vpogled v poveličanega Kristusa kot »poslanca Satana«.

ZAKAJ PAVLOV »TRN«?

 

Pavel jasno navaja, da mu je bil poslanec poslan, da se nebi (ali iz strahu, da bi se) »povzdignil« zaradi obilja razodetij. Ali je treba zaradi obilja njihovih razodetij danes povsod učiti, naj svojo bolezen obravnavajo kot »trn«, ki mora ostati, da se ne bi povzdignili?

 

Ker Pavlov »trn« ni bil ovira za njegovo vero v ozdravitev drugih bolnikov na otoku Malta in drugod, zakaj bi oviral našo? Zakaj bi ga morali danes povsod učiti kot oviro za tisto malo vere v ozdravitev?

 

So bolni morda prejeli? Biblija pravi: »Vera prihaja iz slišanja,« toda danes vera odhaja iz slišanja – slišanja teh neumnih naukov. Razširjena zmota glede Pavlovega »trna v mesu« raztrga evangelij. Popolnoma odstrani temelj, na katerem mora sloneti vera v ozdravljenje. Po njihovem mnenju bi moral bolnik prejeti razodetje od Duha in ne iz Biblije, posebno razodetje, da bo ozdravljen.

 

Iz spisov teh učiteljev smo opazili, da hitro omenjajo najmanjšo telesno napako pri tistih, ki učijo ozdravljenje in vidijo bolne ozdravljene. Vendar trdijo, da je bilo primerno za Pavla, ki je najbolj izjemen Novozavezni učitelj zdravljenja, imeti, kot trdijo, »trn« telesne bolezni.

 

Če bi lahko ponovili Pavlovo čudovito službo zdravljenja, medtem ko nam je »neustavljiv gnoj« ves čas tekel iz oči, ali ne bi ti učitelji tega izkoristili kot razlog za posmeh?

 

 

PAVLOV TRN NI OVIRA ZA NJEGOVO DELO

 

Sveto pismo kaže, da Pavla »trn« ni oviral, da ne bi delal obilneje kot vsi drugi. Tisti, ki so naučeni, da je njihova bolezen »trn«, ki mora ostati, so pogosto zaradi svojega »trna« onesposobljeni za kakršno koli delo. Niti zase niso sposobni skrbeti. Povečujejo delo drugih ljudi, ker je treba skrbeti zanje.

 

Apostol Pavel je zapisal, da smo lahko »pripravljeni na vsako dobro delo«, »popolnoma

opremljeni za vsa dobra dela«, »goreči za dobra dela . . . skrbni »za dobra dela« in »popolni v vsakem dobrem delu, da bi izpolnjevali njegovo voljo«. Kako?

 

Ali lahko množica kristjanov, ki so zaradi »trna v mesu« zaprti v svoje bolniške sobe, »obilno delajo«? Ali teh nekaj odlomkov iz Svetega pisma pripada samo zdravim kristjanom?

 

Če Kristusove besede »Moja milost je dovolj« pomenijo, da Pavlu govori, naj ostane bolan, bi bil to prvi in ​​edini primer v Svetem pismu, ko je Bog komurkoli rekel, naj obdrži svojo bolezen.

 

Že samo dejstvo, da gre za osamljeno izjemo, bi potrdilo pravilo in to, kar Sveto pismo obilno kaže: da je ozdravil vse druge. Zakaj danes toliko teh učiteljev obrne  Sveto pismo in Pavlov »trn« postavijo na prvo mesto, ko razpravljajo o ozdravljenju? Zakaj v ozadju puščajo univerzalno politiko ozdravljanja, razkrito skozi zgodovino, zapisano v Svetem pismu? Pavlov »trn« ga ni oviral, da bi dokončal svojo pot za Boga (2 Tim 4:7).

 

Sodobno učenje o Pavlovem »trnu« je množice, pogosto po mnogih letih strašnega trpljenja, poslalo v prezgodnji grob, ko je njihova pot le napol pretekla. To je nenehno ponavljajoča se in grozljiva tragedija! Danes mnogi, ki trpijo, verjamejo temu nauku poslednjih dni. Mnogi zmotno menijo, da bi morali slediti Pavlu z molitvijo, dokler Bog ne spregovori z njimi; da tako kot pri Pavlu želi, da ohranijo svojo stisko. Če bi jim Bog dal svetopisemski razlog za njihovo bolezen, bi hitro rekli: »Amen!« kajti ljubimo Božjo voljo.

 

V Galačanom 4:13 Pavel pravi: »Veste, kako sem vam v telesni slabosti sprva oznanil evangelij.« Verjetno je bila tukaj slabost fizična, vendar »sprva« ne pomeni, da je ostal šibek. Ali to ne pomeni, da je ozdravel? Zakaj bi rekel »sprva«? Verjetno, kot verjamejo nekateri učenjaki, je bilo to takoj po njegovem kamenjanju v Listri.

 

Ko Pavel z najpreprostejšimi besedami pove, kaj je bil njegov »trn«, kako nenavadno je, da današnji duhovniki pravijo, da je to nekaj drugega.

 

Zakaj bi to uporabljali proti svetopisemski doktrini ozdravljenja, ko je bil Pavel sam največji učitelj na to temo med apostoli in drugimi pisci Nove zaveze.

 

 

PAVLOVO OZNANJEVANJE  SPODBUJA VERO

 

Evangelij, ki ga je Pavel oznanjeval v Efezu, je dal vero za »posebne čudeže« ozdravljenja, ki smo jih omenili. Glede svojega oznanjevanja tam je rekel: »Nisem prihranil ničesar, kar bi vam bilo koristno.«

 

Če vsi današnji oznanjevalci ne bi prihranili ničesar, kar bi vam bilo koristno, bi zagotovo vsi učili ozdravljenje.

 

V Rimljanom 15:18-19 je Pavel rekel, da je »v celoti oznanil Kristusov evangelij« (oznanil celoten evangelij) in »pogane naredil poslušne z besedo in dejanjem«. To je storil z močnimi znamenji in čudeži, z močjo Božjega Duha . . . od Jeruzalema in okolice do Ilirika«.

 

Petindvajset let po tem, ko je postal apostol, je pisal Korinčanom (1 Kor 11:30): »Zaradi tega je med vami veliko šibkih in bolnih.« Če bi bil Pavlov »trn« fizična NEMOČ, ali bi bil bolan, bi verjetno odgovorili z vprašanjem: »Zakaj ste šibki in bolni?«

 

Pavel je napisal: »Ali ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha?« »udje Kristusa«; »udje njegovega telesa, njegovega mesa in njegovih kosti.« Napisal je, da imamo »prvine Duha« (prvine našega duhovnega in telesnega odrešenja), »da se tudi Jezusovo življenje razodene v našem smrtnem mesu« (2 Kor 4:11); da »Duh ... oživi tudi vaša smrtna [ne mrtva] telesa« (Rim 8:11). Pavel je rekel: Jezus je Odrešenik telesa, »telo je ... za Gospoda in Gospod za telo«.

 

 

POKLICANI K SVETOSTI

 

Pavel je apostol, ki je pisal »Božji cerkvi, ki je v Korintu ... poklicani k svetosti, z vsemi, ki na vsakem kraju kličejo ime Jezusa Kristusa, našega Gospoda«. »Bog je v cerkvi postavil nekatere ... čudeže ... darove ozdravljanja« itd. Rekel je, da so ti »Božji darovi in ​​poklici brez kesanja« [tj. niso preklicani] in da je vsem zapovedano, naj »vrlo hrepenijo po najboljših darovih«.

 

Pavel ni verjel, kot ljudje učijo danes, da so ti blagoslovi omejeni na Izrael. Verjel je, da je bil »srednji« zid ločitve »porušen«, da v Kristusu ni »niti Juda niti Grka«, ampak da smo »vsi eno v Kristusu Jezusu«.

 

Zato je ozdravil pogana v Listri, ki je bil od rojstva hrom, enako kot sta Peter in Janez ozdravila judovskega hromca pri Lepih vratih.

 

Pavel je tudi verjel, da so bili starozavezni primeri »napisani« v naše svarilo, da so vsi, ki so iz vere, Abrahamovo potomstvo, da so bile »Abrahamu in njegovemu potomstvu dane obljube« in da »če ste Kristusovi, ste potem Abrahamovo potomstvo in dediči po obljubi« (Gal 3:29).

 

PAVEL NA OTOKU MALTA

 

 

Pavel je učil, da so »v njem« (Kristusu) vse Božje obljube ... da ... in amen, v slavo Bogu po nas.« Z drugimi besedami, da vse Božje obljube, vključno z vsemi Njegovimi obljubami o ozdravitvi, dolgujejo svoj obstoj in moč Kristusovemu nadomestnemu delu za nas, da je bilo Kristusovo odrešilno delo za vse.

 

Zato nam zadnje poglavje Apostolskih del kaže, da je Pavel verjel in dokazal, da je bila Božja volja ozdraviti, ne nekatere od njih, ampak »vse druge bolne ljudji na otoku Malta.«  (Apd 28:9 Weymouth).

 

Pavel je razlikoval med čudeži in ozdravitvami. Ni verjel, da je vsak človek takoj ozdravel, ker je Trofima v Miletu pustil bolnega. Epafrodit je bil zaradi evangelija (ali zaradi preobremenjenosti) »bolan skoraj do smrti« in od tega si ni takoj opomogel. Pavel ni bil fanatik glede naravnih zakonov zdravja, ki so tako božanski kot Božji čudeži. Za Timotejeve želodčne težave ni okleval priporočiti »sadu trte« namesto vode.

 

Pavel je verjel, da imajo bolni sami vero v ozdravitev. Hromemu ni rekel »postavi se na noge«, dokler ni zaznal, da »je verjel, da bo ozdravljen«. Jezus sam ni mogel delati čudežev v Nazaretu zaradi nevere skupnosti.

 

 

POUČEN POVZETEK

 

Ali ni nenavadno, kako lahko kateri koli duhovnik zavrne celotno Sveto pismo, kar zadeva temo ozdravitve, in se pri tem drži ozadja: Božje odkupno in zavezno ime, Jehova-Rafa - Božja zaveza ozdravljenja, Nauk in obljube ozdravljenja v Stari knjigi  Vrste zavez, Univerzalni precedens ozdravljenja, postavljen skozi zgodovino Stare zaveze, Besede, nauki, zapovedi, obljube in ozdravilno služenje Kristusa, s katerim je razodel Božjo voljo za naša telesa, Darovi ozdravljanja, postavljeni v Cerkvi, Cerkvena uredba maziljenja, ki je zapovedana, dejstvo, da je Kristus na Kalvariji nosil naše bolezni in naše grehe. Pomnoženo število tisočev ozdravljenih od dni apostolov, vse do naših dni vključno še posebej danes.

 

Ali ni nenavadno, da lahko vse to pustijo ob strani in ko govorijo o ozdravitvi, za svoje besedilo izberejo Sveto pismo o Pavlovem »trnu«, za katerega učenjaki priznavajo, da ne morejo dokazati, da se nanaša na bolezen ali ozdravitev?

 

31    V PR A Š A N J

 

 

1.       Ker sedem sestavljenih imen Jehove, od katerih je eno Jehova-Rafa (Jaz sem

Gospod, ki te ozdravlja), razkriva Njegov odrešilni odnos do vsakega človeka, ali ne kažejo na Kalvarijo?

 

2.      Ker so vse Božje obljube v Njem (V Kristusu) da in amen, ali teh sedem imen,

vključno z Jehova Rafa (Gospod, naš Zdravitelj), ne dolguje svojega obstoja in svoje moči odrešilnemu delu Kristusa na križu?

 

3.      Ali nima vsak vernik enake odrešilne pravice, da kliče Kristusa kot Jehova-Rafa

(Zdravitelja svojega telesa), kot ga mora klicati kot Jehova-Tsidkenu (Zdravitelja svoje duše)? Ali ni Njegovo ime dano tako za ozdravljenje kot tudi za odrešenje?

 

4.      Če naj bi telesno ozdravitev dosegli neodvisno od Golgote, kot učijo nasprotniki,

zakaj potem noben blagoslov jubilejnega leta ni bil oznanjen s trobento do dneva sprave.

 

5.      Če ozdravitev telesa ni bila del Kristusovega odrešilnega dela, zakaj so bili potem

v Stari zavezi v povezavi z ozdravitvijo podani simboli odkupne daritve?

 

6.      Če ozdravitev ni bila v odkupni daritvi, zakaj so morali umirajoči Izraelci

pogledati bronasto kačo, podobo odkupne daritve za telesno ozdravitev? Če sta tako odpuščanje kot ozdravitev prišla s pogledom na podoben primer, zakaj ne iz protipodobnega primera?

 

7.      Ker je bilo njihovo prekletstvo odstranjeno s povzdignjenjem podobe Kristusa,

ali ni bilo tudi naše prekletstvo bolezni odstranjeno s povzdignjenjem samega Kristusa? (Gal 3:13).

 

8.     Izaija pravi: »Zares, on je nosil naše bolezni in nosil naše bolečine« (Iz 53:4 –

Opomba: glej 2. poglavje, pod »Nosil je naše bolečine«). Zakaj so uporabljeni isti hebrejski glagoli kot v 11. in 12. vrstici za nadomestno prenašanje greha, razen če imajo enak nadomestni in odkupni značaj?

 

9.      Če ozdravljenje ni bilo zagotovljeno za vse v odrešitvi, kako so množice od

Kristusa prejele tisto, česar Bog ni zagotovil?

 

10.  Če telo ni bilo vključeno v odrešenje, kako lahko obstaja vstajenje? Kako lahko

trohljivost obleče netrohljivost ali smrtnost obleče nesmrtnost? Ali ni Božje ljudstvo skozi zgodovino uživalo tako fizičnih kot duhovnih »zaslug« (predokusov) naše prihajajoče odrešitve?

 

11.   Zakaj ne bi smel »zadnji Adam« odvzeti vsega, kar nam je prinesel »prvi Adam«?

 

12.  Ker je Cerkev Kristusovo telo, ali Bog želi, da je Kristusovo telo bolno? Ali ni

njegova volja, da ozdravi kateri koli del Kristusovega telesa? Če ne, zakaj zapoveduje, da je »vsak bolan« v telesu maziljen za ozdravljenje. (Jakob 5:14)?

 

13.  Ali so človeške nepopolnosti kakršne koli vrste, bodisi fizične bodisi moralne

Božja volja ali so človeške napake?

 

15.  Ker je »telo za Gospoda, živa daritev Bogu«, ali ne bi imel raje zdravega telesa kot pa

poškodovanega? Če ne, kako nas lahko naredi »popolne za« vsako dobro delo, da izpolnjujemo Njegovo voljo« ali pa nas »popolnoma usposobi za vsa dobra dela«?

 

16.  Telesno ozdravljenje v Novi zavezi se je imenovalo usmiljenje. Usmiljenje in sočutje

sta Jezusa spodbudila, da je ozdravil vse, ki so prišli k njemu. Ali ni Božja obljuba še vedno resnična: On je »obilen v usmiljenju do vseh, ki ga kličejo«?

 

17.   Ali slavno evangelijsko obdobje ne ponuja toliko usmiljenja in sočutja svojim

trpečim kot temnejše obdobje? Če ne, zakaj bi Bog to usmiljenje in to starozavezno prednost odvzel boljšemu obdobju z njegovo »boljšo zavezo«?

 

18.  Če ima, kot nekateri učijo, Bog danes drugo metodo za naše ozdravljenje, zakaj bi

Bog sprejel manj uspešno metodo za naše boljše obdobje?

 

19.  Ker je Kristus prišel, da bi izpolnil Očetovo voljo, ali ni bilo splošno ozdravljenje vseh

bolnih, ki so prišli k njemu, razodetje Božje volje za naša telesa?

 

20. Ali ni Jezus odločno rekel, da naj bi Nadaljeval s svojimi istimi deli kot odgovor na naše

molitve, dokler je z Očetom (Janez 14:12–13) in ali ni ta obljuba sama popoln odgovor vsem nasprotnikom?

 

21.  Zakaj bi Sveti Duh, ki je ozdravil vse bolne, pred začetkom Svojega obdobja, storil

manj po tem, ko je nastopil svojo službo na binkošti? Ali je Čudežni delavec nastopil svojo službo, da bi odpravil čudeže?

 

22. Ali ni knjiga Apostolskih del Svetega Duha razodetje, kako želi še naprej delovati skozi Cerkev?

 

23. Kako nas lahko Bog opravičuje in hkrati zahteva, da ostanemo pod prekletstvom

postave, od katere nas je Jezus odkupil, tako da jo je za nas nosil na križu? (Gal 3:13).

 

24. Ker se je »Božji Sin razodel, da bi uničil hudičeva dela«, ali je zdaj opustil ta namen

ki ga je ohranil celo med krvavim potom v Getsemanskem vrtu in mučenjem na Kalvariji? Ali želi, da se hudičeva dela v naših telesih nadaljujejo, kar je prej želel uničiti?

 

24. Ali Bog želi raka, »kugo«, »prekletstvo«, »hudičeva dela« v Kristusovih udih? »Ali ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udi?« (1 Kor 6:15).

 

25.  Ali so dokazi božanskega ozdravljenja med 184 osebami, ki so pričale v tem

preporodu zadnja dva petka zvečer, manj svetli in prepričljivi kot dokazi duhovnega odrešenja med današnjimi tako imenovanimi kristjani? Ali niso teh 184, ki so bili ozdravljeni, v boljšem zdravstvenem stanju fizično kot podobno število tako imenovanih kristjanov duhovno? Ali se ne bi fizično zdravje teh 184 ugodno primerjalo z duhovnim zdravjem mnogih služabnikov našega časa?

26. Ali ne bi bil argument, ki se pogosto uporablja proti Božjemu ozdravljenju, ki izhaja

iz njegovih pomanjkljivosti, če bi ga uporabili proti opravičenju, ponovnemu rojstvu in doktrinam o odrešitvi, preprosto prepričljiv. Ali dejstvo, da Kristus v Nazaretu ni mogel storiti nobenega čudeža, dokazuje kaj  drugega kot nevero ljudi? Ali bi bilo pravilno sklepati, da zaradi neuspeha Kristusovih učencev pri izgonu epileptičnega duha iz dečka ni bila Božja volja, da ga reši? Kristus je dokazal s tem, ko ga je ozdravil, da je Božja volja ozdraviti tudi tiste, ki ozdravljenje ne prejmejo.

 

27.  Ali ni Bog tako pripravljen izkazati usmiljenje ozdravljenja svojim častilcem, kot je

usmiljenje odpuščanja svojim sovražnikom? (Rim 8:32).

 

28. Če je bil Pavel (kot pravi newyorški duhovnik) »najbolj bolan od vseh ljudi, ki je trpel

za  oftalmijo oči«, (motnja vida zaradi neusklajenega delovanja očesa in možganov), ali če je bil, kot učijo drugi, njegov »trn v mesu« fizična šibkost namesto tega, kar pravi Pavel sam, »Satanov angel«, ki je povzročal številne udarce, ki jih Pavel našteva, kako bi lahko delal bolj obilno kot vsi drugi apostoli? Ali ker je imel moč opraviti več dela kot vsi drugi, kako so lahko bile njegove »slabosti« fizične? Ker Pavlov »trn« ni oviral njegove vere v splošno ozdravitev »vseh ostalih bolnih na otoku Malta.« (Moffatov prevod), zakaj bi moral ovirati našo? Ali ne bi Pavlov neuspeh pri ozdravitvi, če bi bil bolan, oviral splošne vere teh poganov v njihovo ozdravitev? Zakaj tradicionalni učitelji nadomeščajo »očesne težave« ali bolezen (nobene od teh Pavel ne omenja) z »očesnimi težavami, ... stiskami, ... preganjanji«, »stiskami« in vsemi drugimi udarci »Satanovih angelov«, ki jih omenja? Če je bolezen njegov »trn«, zakaj ne reče, da uživa v bolezni namesto v udarcih? Kako je lahko Pavel, telesno bolan ali z grdo boleznijo »oftalmije oči« in nezmožen ozdravitve, »spravljal pogane v poslušnost z besedo in dejanjem, z mogočnimi znamenji in čudeži ...« (Rim 15:18–19)?

 

29. Če je bolezen Božja volja, ali ne bi bil potem vsak zdravnik kršitelj zakona, vsaka usposobljena medicinska sestra bi se uprla Vsemogočnemu, vsaka bolnišnična hiša, hiša upora namesto hiša usmiljenja? Namesto da bi podpirali bolnišnice, ali ne bi morali storiti vse, kar je v naši moči, da jih zapremo?

 

30. Ker Jezus v evangelijih nikoli ni nikomur naročil, da oznanja evangelij, ne da bi tej

osebi zapovedal, naj ozdravi bolne, kako lahko ubogamo to zapoved, če ni evangelija (dobre novice) o ozdravljenju, ki bi ga oznanjali bolnim kot osnovo za njihovo vero? Ker vera pričakuje, da bo Bog izpolnil svojo obljubo, kako lahko obstaja vera za ozdravljenje, če Bog tega ni obljubil? In ker je Sveto pismo polno obljub o ozdravljenju, ali niso vse to evangelij (dobra novica) bolnim? Ker »vera prihaja iz poslušanja ... besede«, kako lahko bolniki verujejo v ozdravljenje, če ni ničesar za slišati?

 

31.  »Ali bi lahko ljubeče srce Božjega Sina, ki je imel sočutje do bolnih in ozdravil vse, ki so potrebovali ozdravljenje, nehal gledati na njihovo trpljenje, ko je bil povišan na Očetovo desnico?«

 

Predložil evangelist F. F. Bosworth v Alliance Tabernacle, Toronto, Kanada, 20. aprila 1923, kot del svoje pridige, v kateri je odgovoril na vprašanje nasprotnika: »Ali obstaja evangelij ozdravljenja?«

 

P R I Č E V A N J A

 

 

Naslednja pričevanja so nastala v nekaj letih v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja. Izvirni jezik in izrazi so bili staromodni in resno smo razmišljali o tem, da bi jih v tej reviziji opustili. Vendar smo med branjem in ponovnim branjem menili, da so pričevanja preveč čudovita, da bi jih izrezali. Nekatera besedila smo spremenili, da bi bila bolj berljiva. Odstranili smo datume in naslove, ker po skoraj osemdesetih letih niso

več pomembni.

Ta pričevanja so le nekatera od 225.000, ki so bila prejeta do leta 1948. Nato je moj oče odšel v Afriko in na druga misijonska področja. Do očetovega odhoda domov leta 1958 je še naprej prihajala eksplozija pričevanj od neštetih tisočev, ki so bili čudovito rešeni in ozdravljeni. Oče je bil vedno navdušen, da lahko »razkrije« svoja dela.

 

Bob Bosworth

 

 

ČUDEŽNO OZDRAVLJENJE ENEGA VODI MNOGE DUŠE V ODREŠITEV – SLEDIJO TUDI FIZIČNI BLAGOSLOV

 

Pet pričevanj, združenih pod tem naslovom, opozarja na duhovne in telesne blagoslove, ki nenehno sledijo ozdravitvi enega samega posameznika. Posledica ozdravitve Eneja je bila, da se je vsa Lida in Sarón obrnila k Bogu. Njegovo ozdravljenje je bilo prav tako pomembno kot odrešenje dveh mest. Skozi ozdravitev hromega moža pri čudovitih tempeljskih vratih, je bilo rešenih pet tisoč mož. Pavel nam govori o Božjem namenu, »da bi pogane naredil poslušne v besedi in dejanju z mogočnimi znamenji in čudeži.«

 

Ozdravljeni nenehno prejemajo s telesnim blagoslovom tudi napolnjenost z Duhom. Prejmejo tudi sočutje, ki jih pošilja iskat odrešenje drugih in jim govoriti, da lahko od ljubečega Boga prejmejo ozdravljenje, ki ga potrebujejo za svoja telesa.

 

Nenehno se prejemajo vznemirljiva pričevanja, ki govorijo o »verigi blagoslovov«.

 

Rešena in ozdravljena svojega trpljenja, je gospa J. B. Long iz Pittsburgha v Pensilvaniji, želela izpolniti obljubo, ki jo je dala, da bo sporočilo božanskega ozdravljenja ponesla nekaterim bolnim prijateljem.

 

Spodbujena od Svetega Duha je šla k oltarju s svojim telesnim trpljenjem. Mazilil jo je častiti E. D. Whiteside in Evangelist Fred Francis Bosworth, je vstala, da bi bila duhovni

blagoslov drugim. Kako zvesto je izpolnila svojo obljubo, kaže njena odločnost, da bo delila evangelij z njegovimi sporočili telesnega ozdravljenja bolnim v duši in telesu. Rešene duše in ozdravljena telesa prinašajo blagoslovljeno zagotovilo sreče užaloščenim in zapuščenim.

 

 

RAZPOKANA KOLENA – BOLEČA HOJA

– ZDAJ HODI PO STOPNICAH

 

Pred več kot enim letom sem bila ozdravljena popolne gluhosti na ušesu in tudi razpokanih kolenskih pogačicah. Gluhost je bila posledica živčnega zloma, ki sem ga imela pred več kot desetimi leti in me je pustil gluho več kot pet let. Nekega večera na poti v cerkev v družbi gospodične Elizabeth Taylor sem padla in si počila kolena. Nekaj ​​let so mi povzročala veliko trpljenje in postajalo je vedno slabše. Komaj sem se lahko vzpenjala in spuščala po stopnicah, zdaj pa, hvala Bogu, lahko tečem. Živim na vrhu hriba. Da bi se peljal s tramvajem, se je bilo treba spustiti po 185 stopnicah. Včasih sem trpela v agoniji, ko sem se držala za ograjo in poskušala priti dol, ampak blagoslovljen Bog, zdaj lahko tečem dol! Nikoli ne grem po teh stopnicah dol, ne da bi se v resnični hvaležnosti dvignila k Bogu za to, kar ima dokončano.

 

Med prvo kampanjo Bosworth v Pittsburghu v Pensilvaniji sem bila ozdravljena. Sedela sem na sestanku in opazovala čudovit prizor reševanja in ozdravljanja ljudi. Rešena sem bila že 38 let prej, ko sem bila še majhna deklica. Tisto noč me je prešinila misel, kako lepo bi bilo, če bi lahko sporočilo božanskega ozdravljenja ponesla nekaterim svojim bolnim prijateljem. Ravno takrat sem se spraševala, kako bi lahko komurkoli prinesla evangelij ozdravljenja, če nimam lastnega pričevanja. To me je prepričalo.

 

Brez najmanjšega oklevanja sem šla k oltarju s svojimi telesnimi težavami in bila maziljena. Brat F. F. Bosworth in častitljivi E. D. Whiteside sta molila z mano in bila sem takoj ozdravljena. Moje ozdravljenje je bilo popolno. V letu po ozdravitvi se težave niso nikoli več vrnile. Rešena sem bila, da bi služila. Želela sem si ozdraveti, da bi mu lahko bolje služila. Ko sem se tisto noč sprehajal po ulici Ohio, da bi se peljal s tramvajem, se mi je nenadoma zdelo, kot da sem v novem svetu.

 

Verjamem, da mi je Bog takrat dal nov krst v svojem Svetem Duhu. To je bilo najčudovitejše leto mojega življenja, saj me je Bog tako prijazno uporabil v svoji službi. Resnično je biti v službi Kralju veselje. Po mojem ozdravljenju sem prejela veliko duhovnih blagoslovov in Kristus mi je bil bližje in dražji kot kdaj koli prej.

 

Odkrivam, da velika skrivnost te radosti izvira iz pričevanja o Božji moči. Tisto noč, ko sem bila ozdravljena, sem na tramvaju pričevala članu svoje cerkve. Vedel sem, da se bo to razširilo. Naslednji teden me je pastor poklical na stran, mi povedal, kaj je slišal, in me vprašal, ali je to res. Povedala sem mu, da je res. Sprva je to videl tako kot jaz, toda ko sem mu dala Svetopisemski stih za to (Mt 8:16–17), ga je Gospod popolnoma prepričal.

 

Naslednji teden smo v naši cerkvi začeli z bogoslužji prebujenja. To je bilo najboljše prebujenje, kar smo jih kdaj poznali. En večer vsak teden je naš pastor govoril o božanskem ozdravljenju. Povabilo je bilo razširjeno, da ljudje iščejo odrešenje ali ozdravitev. Pastor je mazilil, medtem ko sva z bratom I. E. Hooverjem polagala roke na bolne. Mnogi so bili ozdravljeni, medtem ko smo molili z njimi.

 

Čutila sem, da sem le prazna posoda, ki leži pred Gospodovimi nogami, pripravljena, da se napolni in uporabi v Njegovi službi. Naslednji dan po moji ozdravitvi sem prosila Gospoda, naj me pošlje k ​​nekomu, ki potrebuje ozdravitev, da bi lahko povedala svojo zgodbo. Pred mano se je pojavil obraz moje prijateljice, gospe Sadie Robinson. Šla sem jo obiskat in jo našla v postelji, potem ko je bila več tednov bolna.

 

Naslednji dan ji je brat I. E. Hoover ponudil svoj avto; odpeljali smo jo v tabernakelj Krščanske misijonarske zveze, kjer jo je brat Bosworth mazilil in je bila ozdravljena. To je privedlo do rešitve štirih članov njene družine. Bog jo je čudovito uporabljal, v svojo čast in slavo. Ena od njenih sosed, gospa Bigley, ki je 30 let trpela, katere pričevanje sledi, je slišala za ozdravitev gospe Robinson in poslala ponjo in mene. Z njo sva preživeli popoldne in skupaj preučevali Sveto pismo. Bila je zelo navdušena.

 

Čez nekaj dni sem šla spet z g. Fredom Collinsom, ki je bil ozdravljen na srečanju v Bosworthu, g. I. E. Hooverjem in častitim Kreamerjem, baptističnim duhovnikom. Molili smo z gospo Bigley, jo mazilili in ozdravela je.

 

To je bilo v soboto. Naslednji torek je bila vstala popolnoma zdrava. Obula je čevlje, brez znakov svojih starih težav. Žarela je od sreče in ni imela več povratka nobenih svojih težav, ki so trajale 30 let. Tudi njenega sina so pripeljali h Kristusu in ga ozdravili v Sheraden Tabernacle.

 

Ugotavljam, da je najpomembnejša stvar v krščanskem življenju popolna poslušnost Božji volji. Zelo sladko je živeti v ožjem krogu. Čeprav nas to lahko loči od tistih okoli nas, je sladko vedeti, da imamo Njegovo odobravanje.

Ga. J. B. Long, Pittsburgh, Pensilvanija

 

 

GA. TAYLOR POTRJUJE PRIČEVANJE GOSPE LONG

 

Dobro poznam gospo Long. Obe pripadava isti cerkvi in ​​bila sem z njo tisto noč, ko je padla in si zlomila pogačice. Nekaj ​​časa je ležala v postelji. Ozdraveli sta in z njimi nima več težav.

Elizabeth Taylor, Pittsburgh, Pensilvanija

 

 

NOSILI SO JO TRIJE – ODŠLA JE SAMA – BILA JE SKORAJ MRTVA – ZDAJ OZDRAVLJENA OZDRAVLJENJE ŽIVČNEGA ZLOMA JE REZULTIRALO V REŠITVI MOŽA IN TREH HČERA

 

V zgodnji jeseni lanskega leta sem zelo zbolela za živčnim zlomom telesa in duha ter notranjimi težavami. Dva tedna sem bila doma pod oskrbo enega naših najboljših zdravnikov. Nekega dne se mi je zdelo bolje, naslednji dan pa je bilo še slabše, dokler niso prišli prijazni prijatelji in me odpeljali k sebi domov na podeželju. Tam sem bila prosta mestnega hrupa in deležna najboljšega zdravljenja ter vse ljubezni in prijaznosti, ki jo je mogoče prejeti. Bila sem tam šest tednov, vendar sem imela enake rezultate, večino časa sem bila pod pomirjujočim tonikom, ponoči in podnevi. Po šestih tednih sem se vrnila, če že kaj, v slabšem stanju kot prej.

 

Naslednji dan, ko so me pripeljali domov, mi je blagoslovljeni Gospod poslal eno od svojih zvestih služabnic, gospo Mary Long. Pričevala mi je in molila zame. Bila je vsa ljubezen in dobrota. Nekega dne je popravila nekaj mastnih delovnih oblačil mojega sina, drugi dan pa je pomagala otrokom pripraviti obrok. To povem v slavo Božjo, da pokažem, kaj bo človek storil, ko bo imel Sveti Duh »prednost« z njim.

 

V ponedeljek, 15. novembra, so me z avtom odpeljali v tabernakelj na ulici Arch Street. Tam je brat Bosworth molil zame in me mazilil, nato pa sem bila takoj ozdravljena – hvala Bogu! Jezus je to storil kot odgovor na molitev. Trije so mi pomagali vstopiti v tabernakelj, a ven sem odšla brez pomoči človeške roke, popolnoma se naslanjajoč na Jezusovo roko.

 

Oh, On mi je bil in še vedno je tako dragocen. Zjutraj 15., ko so me odpeljali v tabernakelj, sta mož in družina resnično verjela, da ne bom mogla preživeti dneva. Tisti večer sem pripravila večerjo z zelo malo pomoči iz strani otrok. Moje ozdravljenje je bilo posledica tega, da sta moj mož in tri hčere predala svoja srca Kristusu. Danes trdno stojijo na trdni skali, Kristus Jezus, hvala Bogu.

 

Naslednje jutro, 16., sem se s tramvajem odpravila na sestanek, brez da bi mi kdo pomagal. Jezus je bil z mano in še vedno je.

 

Dan zatem, 17., sem popolnoma očistila tri sobe, ves čas pela in hvalila Boga. Od takrat sem bila nekajkrat napadena in vsakič mi je dragi Gospod poslal sestro Long, ki je molila zame in hvalila Boga, vsakič, ko sem bila ozdravljena. Resnično imam veliko za hvaliti Boga.

 

Sestro Long sem poznala že pred njenim ozdravljenjem. Vem, kako je bila trpela. Od takrat je bila rešena. Hvalim Boga za način, kako jo uporablja v svojo slavo. Naj doda svoj blagoslov mojemu pričevanju.

 

Vaša sestra v Gospodu Jezusu Kristusu, ga. Sadie Robinson, Pittsburgh, Pensilvanija

 

 

ŽIVČNOST OZDRAVLJENA – TRPELA LETA

 

Crafton, Pensilvanija – gospodična Hazel D. Benz. Že pet let trpim za živčnim stanjem. Zdravniki so rekli, da izvira iz hrbtenice. Nisem imela nadzora nad mišicami v glavi. Moj obraz in usta so nenehno trzala in bila popačena. Podobno so bile prizadete tudi moje oči. Glava se mi je premikala. Posvetovali so se s specialistom za specialistom. Nihče mi ni mogel pomagati. Niso mogli ugotoviti, kaj je povzročilo težave. Končno sem slišala za srečanje v Sheraden Tabernaklju. Udeležila sem se ga 4. novembra. Ko sem prejela povabilo, sem šla naprej, molili so zame in sem bila maziljena. Trzanje in zvijanje sta takoj prenehala in se nista več vrnila.

 

V pismu, ki ga je napisala nekaj mesecev pozneje in v katerem je potrdila svoje pričevanje, gospodična Benz pravi: »Odkar sem se pred štirimi meseci ozdravila svojih resnih živčnih težav, so se rešili moja mama, sestra, svak in očim. Pridobila sem osemnajst in pol funta teže.

 

 

KRČNE ŽILE – KRVNI TLAK – OTEKANJE UDOV – TEŽAV NI VEČ

 

V spomin na rojstvo našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa, na ta čudoviti Božični dan, ne poznam boljšega poklona kot je pričevanje moje drage mame in mene. Upam, da bo s tem, ko ga dam, uporabljeno za mir in veselje kakšnega ubogega utrujenega grešnika ali za pomoč kakšnemu ubogemu trpečemu, da ozdravi, vse »v Božjo slavo«.

 

Moja mama je imela težave s krčnimi venami že več kot 30 let, pa tudi z visokim krvnim tlakom in otekanjem udov, ki se je skoraj 10 let razvijalo v vodenico. Deset tednov ni mogla hoditi. Pred približno petimi meseci je moja mama slišala, da je bila ena od naših sosed, gospa Robinson, ozdravljena z »vero v Boga«. Primer je bil tako čudovit, da smo povprašali in ugotovili, da je gospa J. B. [Long] peljala gospo Robinson v neko cerkev.

Tako smo našli, kje živi gospa Long, in jo prosili, naj pride k mami. Gospa Robinson in gospa Long sta prišli, molili z mamo in razložili čudovite stvari, ki so pripravljene za vse, ki verjamejo. Kasneje sta nas obiskali gospa Long in trije člani cerkve, molili z mamo in jo mazilili. Tri dni kasneje si je lahko obula čevlje in hodila, česar ni storila dolgih 10 tednov.

 

Medtem je mama brala Sveto pismo in ko se ji je Bog razodel v molitvi, je bila zelo blagoslovljena in vse bolečine so ji izginile v udih, krčne žile so se začele sušiti in vse otekline so se umirile. Njeno splošno zdravje se je izboljšalo in visok krvni tlak je začel izginjati, kar so zdravniki trdili, da je nemogoče doseči brez električnih terapij. Pred meseci so ji svetovali hospitalizacijo.

 

Danes je mama v boljšem zdravstvenem stanju kot v zadnjih letih in nobena od njenih starih bolezni se ni vrnila.

 

Slava Bogu za Njegove blagoslove! Ker je bila rešena in ozdravljena, je našla tolažbo in srečo v Božjem delu in v Njegovih obljubah.

 

Medtem nas je gospa Long še naprej obiskovala. Prišla je in nikoli se mi ni mudilo oditi in vedno sem molila pred odhodom.

 

Ko sem videla čudovita Božja dela v svoji materi, sem tudi jaz začel preiskovati Sveto pismo in ugotovil, da so Božje obljube enake tudi meni, če verjamem. Na enem od obiskov gospe Long mi je povedala o svojem življenju in o življenju drugih. Potem ko mi je povedala, da je to zadnji dan bogoslužja v tabernaklju, me je prepričala, naj grem. Šel sem z gospo Robinson in njenim možem, ki je bil prav tako odrešen in ozdravljen. To je bil dan, ki ga ne bom nikoli pozabil, dokler bom živel.

 

Ves čas, ko sem poslušal evangelista, sem v tišini molil, da me Bog vodi. Na koncu svoje pridige je pozval vse, ki želijo biti odrešeni, ozdravljeni ali zanje moliti, naj pridejo naprej. Šel sem naprej z bratom Robinsonom in bil sem odrešen s Kristusovo krvjo.

 

Petnajst let sem trpel za živčnimi motnjami in slabim zdravjem ter prestal tri zelo resne operacije.

 

Nikoli nisem imel dobrega dne. Potem ko je eden od delavcev molil zame in me mazilil, sem prišel domov. Slava Bogu, »po njegovih ranah« sem bil ozdravljen! Od takrat uživam v obrokih, nikoli me niso motile želodčne težave in moji živci so se čudovito okrepili. Z mamo sva tako srečna in dlje ko greva, slajše postaja to življenje. Zdi se, da oba dobivava dobre stvari, ki jih je Bog pripravil za vse, ki verjamejo. Rad bi omenil tudi tole: v enem tednu sem molil k Bogu za pet stvari, za katere bi se človeku zdelo skoraj nemogoče, a slava Njegovemu svetemu imenu, dobil sem vse, kar sem prosil.

 

Prosim, natisnite to, da si bo kdo lahko ogledal, izkoristil najino izkušnjo in dosegel mir in srečo, tako kot midva. Vsi, ki verjamejo v Gospoda Jezusa Kristusa, bodo rešeni. To je Njegova obljuba in hvala Njegovemu blagoslovljenemu imenu, On nikoli ne prelomi svojih obljub. Naša Biblija je zdaj velik vir sreče. Moje edino upanje je, da me Bog uporabi za napredovanje Svojega dela na kakršen koli način, ki ga bo izbral. Hvaležni smo Bogu in bomo vedno njegovi sodelavci tukaj, dokler nas ne bo vzel k sebi. Carson A. Bigley, Pittsburgh, Pensilvanija

 

VID OBNOVLJEN – PRIJATELJI PRIDOBLJENI S PREPROSTO VERO

 

Pet let sem bila član cerkve. Vedela sem, da je Jezus Božji Sin in da je prelil svojo kri na križu. Vendar nisem vedela in nikoli nisem slišala, da je bilo to zame, da sem izgubljena in da sem lahko odrešena in da to vem. Ni mi bilo treba čakati do smrti, da bi izvedela, ali sem prišla v nebesa ali ne.

 

Vendar sem bila ponosna na cerkev in nikoli ne bi pomislila, da bi šla na sestanek druge denominacije. Vendar sem potrebovala ozdravljenje. Vse življenje sem bila zelo daljnovidna in petnajst let sem imela škiljenje na enem očesu. Več kot enajst let sem nosila močna očala in jih je moral menjati specialist približno vsakih šest mesecev. Ko sem za nekaj trenutkov odvzela očala, sem trpela hude glavobole in nisem mogla videti dovolj dobro, da bi razločevala obraze ali pohištvo. Vse je bilo megleno in zamegljeno.

 

Prijateljica iz Pittsburgha mi je poslala časopis The Tribune, v katerem so bila pričevanja in napovedi za srečanja v Bosworthu v Detroitu. Šla sem na srečanje 11. januarja in bila sem rešena kar na svojem sedežu. Ne spomnim se besedila ali česar koli o tisti noči, razen tega, da sem se počutila veliko lažje, ko sem šla ven, kot ko sem prišla ven. Tisti teden je Gospod začel ravnati z mano in »glejte, staro je minilo in vse je postalo kakor novo.«

 

Naslednje jutro sem šla naprej, da bi ozdravela. Brat B. B. Bosworth je molil zame in v trenutku sem ozdravela. Dvignil je kartico in lahko sem prebral vse na njej. Bila sem osupla. Dve uri so bile moje oči popolnoma poravnane in moj vid normalen. Nato se je oboje vrnilo in je bilo slabše kot kdaj koli prej ves preostanek tistega dne in ves naslednji dan.

 

Nekateri ljudje doma so me poskušali prepričati, naj si spet nadenem očala – rekli so, da bom oslepela. Ampak, hvala Bogu, sem zavrnila in mu zaupala.

 

Naslednji dan so bile moje oči popolnoma ravne in stalno močnejše. Zdaj so prav tako normalne kot pri komerkoli.

 

Pozabila sem omeniti, da sem med časom, ko me je Gospod preizkušal, lahko brala Sveto pismo, a nič drugega. Dva tedna po tem, ko me je Gospod tako čudovito ozdravil, me je krstil in napolnil s Svetim Duhom in me še vedno napolnjuje.

 

Hvalim Boga, da je v evangelij vnesel ozdravljenje in da sta brata Bosworth prišla v Detroit in nam o tem povedala. Odkar me je Gospod ozdravil, me oči nikoli niso bolele.

 

Nihče mi ni bolj resničen kot moj Gospod in On mi je vsak dan bližje in dražji. Nikoli ne bi mogla povedati, kaj  vse je storil zame. Skoraj vsakič, ko pričujem, slišim o nekom, ki mu je pomagal bodisi fizično bodisi duhovno. Hvalim Boga, da mu je mar za vse, kar nas zadeva.

 

Ko nama je Gospod rekel, naj greva v St. Paul, sva imela le dva centa (ga. Monroe in jaz). Ko sva Gospodu povedali, da bova šli, nama je On dal za stroške prevoza. Nikoli nisem slišala za kaj takega, kot je zaupanje Gospodu za finančno pomoč, dokler ni gospod Bosworth povedal o svojih izkušnjah. »Vera prihaja iz poslušanja in poslušanje iz Božje besede.«

 

Nekega jutra smo imeli trinajst centov; po lahkem zajtrku nam je ostal še en cent. Zato smo vpili in vpili »Slava!« v svoje denarnice. (Nihče ni vedel, da smo šli po veri.) Točno takrat, ko smo to storili, so nam poslali posebno pismo z dvema dolarjema. Tri dni kasneje, ko je naša najemnina zapadla, je Gospod poslal štirinajst dolarjev. Tako je poskrbel. Ko sem se vračala domov, smo imeli pet dolarjev in dvanajst centov. Gospoda sem prosila za hrano. Do dvanajste ure tistega večera (sobota) mi jo je poslal in še en dolar in petinosemdeset centov.

 

Od takrat se moram zanašati na njegove obljube za vse in me ni nikoli razočaral. Uporabite to pričevanje, kot se vam zdi primerno, z vodstvom Svetega Duha in vse v Božjo slavo.

 

Ga. Edith Watt Lau, Detroit, Michigan. (To pričevanje je bilo dano leto dni po njeni ozdravitvi).

 

 

OZDRAVITEV OD RAKA

 

 

Pred približno štirimi leti se mi je na obrazu začel pojavljati rak. Najprej se je pojavil na majhni bradavici na nosu. Praskal sem jo, dokler ni postala boleča, nato pa je postalo očitno, da se je razvil rak. Takrat sem zelo trpela. Pred drugim letom sta bili bolečina in agonija izjemni.

 

Obraz sem morala imeti pokrit, tako zaradi njegovega videza kot tudi zaradi potrebe po krpah, prepojenih z etrom in anestetikom, da bi omilili bolečino. V zadnjem letu bolezni sem za anestetike porabila približno 500 dolarjev. To je bil edini način za lajšanje trpljenja. Ko sem odstranila krpo, je bila bolečina tako močna, da sem oslepela in nisem mogla videti niti svoje roke pred obrazom.

 

Hodila sem od enega zdravnika do drugega v Ohiu, Indiani, New Yorku in New Jerseyju, kjerkoli sem slišala za dobrega, in iskala olajšanje. Prepričana sem, da sem se posvetovala z več kot petdesetimi. Vsi pa so rekli, da ni upanja in da zame ne morejo storiti ničesar.

 

A hvala Gospodu, septembra sem slišala za srečanja v Bosworthu, ki so potekala v mojem domačem kraju Limi v Ohiu. Šla sem tja, ker me ni gnala nobena druga želja kot želja po ozdravitvi. Še nikoli prej nisem slišala, da bi se evangelij oznanjal na tak način, in sem takoj šla naprej. Ko so me prosili, naj molim, nisem vedela, kako, in besede so mi morale biti položene v usta. Ko sem jih ponavljala, je vera prišla v moje srce in začel/a sem biti zelo srečena.

 

Položili so mi roke za ozdravitev in ko so to storili, sem lahko čutila Božjo moč, ki je prehajala skozi moje telo. Dvignila se je v moj obraz. Občutek je bil, kot da bi mi čez obraz zdrsnila tesna gumijasta kapa, ki je počasi drsela. Ko je dosegla vrh moje glave, sem zagledal močno luč in imel vizijo Jezusa, ki je stal tik pred mano. Nato sem močno zavpila, čeprav tega prej nisem mogla storiti. Takoj ko so name položili roke, je bolečina prenehala in vedel sem, da sem ozdravljena. Drugi so mi rekli, da sem zavpila: »Rešena sem in ozdravljena,« in da sem odvrgla krpo, ki mi je pokrivala obraz. Bila sem tako srečna, da se nisem zavedal, kaj počnem. Od veselja sem kričala in kričala, šla domov kričeč, kričala sem skoraj vso noč in nadaljevala s kričanjem, ko sem zjutraj vstala.

Ko sem vstala, je moja hči pripravila zajtrk. Pogledala me je in vzkliknila: »Oh, mama!« V omari jedilnice je bilo ogledalo in pogledala sem vanj. Videla sem, da je moja zgornja ustnica, katere deli so bili prej pojedeni, zaceljena. Bila je tako pojedena, da so se videle korenine mojih zob. Ponoči se je napolnila z novim mesom, prekrila s svežo kožo in bila tako čvrsta in čista, kot je zdaj. Od raka ni bilo nobenih sledi, razen brazgotin. Dve krasti, ki sta bili prej na mojem obrazu, sta bili še vedno tam, a sta kasneje izginili. Toda kjerkoli je koža izginila, se je ponoči popolnoma zacelila in oblikovala se je nova koža.

 

Moj desni palec je bil štiri leta hrom. Moj nart je bil zlomljen. Oba sta se zacelila hkrati z rakom. Od takrat me nobeden od njiju ni več bolel.

 

Ko sem videla, da je moja ustnica obnovljena, sem tako glasno zavpila, da se je hiša kmalu napolnila s sosedi, ki sem jim povedal zgodbo o tem, kaj je Bog storil zame. Moji otroci so mojo ozdravitev razumeli kot znak, da me bo Gospod kmalu vzel v nebesa in če bom šla k sosedom in ostala dlje, kot so pričakovali, bodo prišli pogledat, če sem še vedno na zemlji.

 

Dve leti nisem mogla jesti ničesar razen juhe ali mleka. Nisem mogla odpreti ust dovolj, da bi zaužil hrano, in sem morala srkati tekočino z majhno žličko, ki sem jo držala pri ustnicah.

 

V petek zvečer sem ozdravela, v soboto zjutraj pa sem vzela nož in vilice ter začel jesti tako kot prej, preden sem zbolela. Ko me je istega jutra obiskal brat  Bosworth, sem vzela veliko žlico, na široko odprl usta in mu pokazala, kako lahko jem. Ko je oidšel, sem obiskala sosede in jim pokazala svoj obraz, vendar so me čakali doma, dokler se nisem vrnila, in se veselili z mano za ozdravitev.

 

V soboto mi je nekaj reklo: »Pojdi v vodo.« Brat Bosworth mi je razložil, kaj to pomeni, in ubogala sem in bila v nedeljo krščena.

 

Takoj ko se je novica o mojem ozdravljenju razširila, so me mnogi klicali in prosili za potrditev. Prejela sem pisma z vsega sveta, ki so spraševala o tem, in nekega dne sem jih prejela devetnajst.

 

Imela sem tudi veliko klicev izven mesta zaradi istega opravka. Lahko sem jih napotila na katerega koli od svojih sosedov glede mojega prejšnjega stanja, saj so vsi vedeli.

 

Pred tremi meseci je k meni domov prišel zdravnik, ki mi je prej predpisoval zdravila. Vprašal me je, kako sem. Povedala sem mu, da sem dobro in da hvalim Gospoda. Želel je vedeti, katerega zdravnika imam. Rekla sem mu: »Dr. Jezusa.« Rekel je: »Kako dolgo je že tukaj?« Odgovorila sem: »Takoj, kot jaz.« Ni vedel, da mislim na Gospoda Jezusa Kristusa. Ko je razumel, se je zasmejal in bil zelo vesel.

 

V ponedeljek sem po lupljenju jabolk šla molit za žensko, ki je imela raka. Čez noč ali dve je šla na srečanje in je bila ozdravljena. Ko sem prišla iz njene hiše in hvalila Gospoda, sem šla mimo bencinske črpalke. Moški, ki so tam delali, so me vprašali, kaj je narobe. Eden od njih je moral biti kristjan, saj je, ko sem jim povedala, kaj mi je storil Gospod, začeli kričati.

 

Odkar sem ozdravela pred enim letom, nisem imela nobenih simptomov raka ali bolečin v roki ali nogi, ampak približno mesec dni preden sem prišla v Toledo, mi je na nogo padel zelo velik kos premoga. Bila sem hudo poškodovana. Tri ali štiri dni preden sem prišla sem, je iz nje izpadel približno 2,5 cm dolg kos kosti. Po prihodu v Toledo so molili zame in noga se je zacelila. Od takrat me ni več bolela.

 

Odkar sem bila odrešena, so me že večkrat poklicali, da bi molila za bolne. V enem primeru je bil to majhen deček, Billy Jones, ki je bil več mesecev priklenjen na posteljo. Bil je paraliziran in je imel hude rane na hrbtu in obrazu. Molila sem zanj in staršem povedala, da bo čez devet dni shodil. To sem rekla, ker se mi je zdelo, da mi je prišel glas s takšnim sporočilom. V samo devetih dneh od takrat je prišel do moje hiše, dva bloka stran.

 

Nekega dne lani pozimi sem bila brez premoga. Vedela sem, da je Gospod obljubil, da bo skrbel zame, zato sem molila zanj. Ko sem šla po stopnicah navzdol, sem našla kepo premoga, ki je napolnila košaro, ko smo jo razlomili. Nikoli nisem izvedela, kdo jo je poslal. Ko molim za karkoli, kar potrebujem, sem prepričana, da bom to dobila, tako kot če bi imela prijateljsko sosedo in bi mi to dala. Ne dobim tega vedno takoj, ampak vseeno pride.

 

Tik preden sem priša v Toledo na ta obisk, sem rekla Gospodu: »Rada bi bila še enkrat na srečanjih v Bosworthu.« Takoj mi je priskrbel denar, da sem lahko šla v Toledo. Vedela sem, da grem na neznan kraj, zato sem rekla: »Gospod, vem, da boš poskrbel zame.« Brez mojega truda mi je priskrbel čudovit kraj za bivanje.

 

Ko sem zbolela za rakom, sem morala prodati svoja oblačila, da bi si zagotovila denar za eter, zdravila in druge potrebe; ko sem ozdravela, sem bila revna. Od takrat naprej On skrbi zame, in nikoli mi ni ničesar manjkalo.

 

Prvega aprila smo bili izpostavljeni črnim kozam. Oblasti so nas dale v karanteno in niso hotele skrbeti za nas. Molila sem in nekega dne, ko nam je zmanjkalo vsega, je pri vratih stal moški z veliko košaro stvari. Obe s hčerko sva imeli hudo bolezen, a nisva imeli zdravnika razen Jezusa. Ozdravljeni sva bili brez brazgotin.

 

Po skoraj treh letih trpljenja je biti takoj osvobojen skoraj prelepo, da bi bilo resnično, a je bilo!

Ga. Alice Baker, Lima, Ohio

 

POTRDITEV GOSPE LIDE CLARK

O PRIČEVANJU GOSPE ALICE BAKER O RAKU

 

Bila sem prisotna, ko je bila gospa Baker ozdravljena od raka. Potem ko je bila maziljena in so zanjo molili, je nekomu rekla: »Snemite to krpo.« Druga oseba ji jo je zrahljala z obraza, gospa Baker pa jo je vzela in vrgla stran. Zdelo se je, da je napolnjena s Svetim Duhom. Ko je skočila na noge, je vzkliknila: »Rešena sem in ozdravljena.« Občinstvu se ni zdelo, da je ozdravljena, nič bolj kot meni.

 

Njen obraz je bil grozen prizor. Bil je poln krvi, gnoja in odprtih ran. Vendar je pozneje povedala, da je bolečina prenehala in da je bila v srcu prepričana, da je ozdravljena. Vonj raka je bil tako zoprn, da je delavka, tista, ki je izpolnila njeno kartico, bila zaradi nje bolna tisti večer in ves naslednji dan. Toda naslednjo noč ni bilo več nobenega vonja. Sedela sem tik ob njej in vem, da je bilo tako. In rak, luknje na njeni ustnici in vse rane so izginile. Ozdravela je – to je bilo neizpodbitno.

 

Po ozdravitvi sem obiskala zdravnika, ki jo je zdravil med njeno boleznijo. Ko je slišal, da je ozdravela, me je prosil, naj mu povem, kaj sem pravzaprav videla. Povedala sem mu, da sem jo videla, kako je prišla s krpo na obrazu, bila sem prisotna, ko so zanjo molili, slišala sem jo reči, ko je snela krpo, da je ozdravljena, in jo videla hoditi po ulici brez krpe.

 

Rekel je, da je to nemogoče, da ne more oditi brez krpe čez obraz, ker bi bila bolečina

tako močna, da bi jo oslepila in ne bi mogla najti poti iz hodnika. Rekel je: »Dekle, hipnotizirana si. To ne more biti res.«

 

Potem ko jo je on videl, sem ga spet videla in rekel je, da je bilo to zanjo zagotovo nekaj čudovitega. Priznal je, da je bila ozdravljena.

 

Gdč. Lida Clark, Lima, Ohio

 

 

OZDRAVLJENA POŠASTNEGA RAKA

 

 

Ga. Jerolaman, Chicago, Illinois.

 

Maja sem obiskala gospo Trino Odegard v Woodstocku v Illinoisu in bila sem zelo presenečena, ko sem jo videla v takšnem stanju, kot sem jo našla, bolj mrtvo kot živo. Vemo, da je petindvajset let ali več trpela za razjedami na želodcu in smo bili mnenja, da ima raka. Njen obrok je bil sestavljen iz polovice rezine kruha, in ko sem jo prisilila, naj je več, mi je rekla, da jo bodo bolečine ubile, če bo to storila. Komaj je hodila.

 

Ko sem odšla, se je posvetovala s tremi zdravniki v Woodstocku, dala si je narediti rentgensko slikanje in izvedela, da ima resen primer raka, ki je preveč napredoval, da bi sploh predlagali operacijo. Zdravniki so menili, da nikakor ne bo preživela. Dali so ji približno dva tedna življenja. Odločila se je, da se bo posvetovala s specialistom tukaj v Chicagu in povedal ji je isto.

 

Med tem obiskom julija je slišala za šotorske sestanke v Bosworthu na avenijah Cicero in North. Tja so jo takoj odpeljali in ko so zanjo molili, je bila v trenutku ozdravljena. Povedala je, da je Božja moč med molitvijo prešla skozi njeno telo od glave do pet. Njena bolečina, bolezen in trpljenje so v trenutku minili. Rak je bil odpravljen z Božjo močjo.

 

Preden je zapustila šotor, je bila tako lačna, da je komaj čakala, da pride tja, kjer bi lahko kaj pojedla. Naslednji dan nas je obiskala in pojedla najbolj obilen obrok, kar sem jo kdaj videl jesti v mnogih letih, in ni bilo niti najmanjšega znaka resnih posledic.

 

Minilo je šest mesecev od njene ozdravitve in ko sem jo poklicala, se je dobro počutila. Pridobila je težo in je ves čas lačna. Ljudje v Woodstocku so bili osupli, saj je po potovanju v Chicago niso nikoli več pričakovali žive.

 

Po njenem čudovitem ozdravljenju sva bili z mamo rešeni. Želeli sva služiti Bogu, ki je bil tako ljubeč, in sva mu takoj in tam predali svoji srci. Vsak dan sem srečnejša, odkar sem se spreobrnila.

 

Vendar to niso vsi blagoslovi, ki sva jih prejeli. Skoraj štiri leta sem bila bolna in sem hodila k zdravnikom. Bila sem tako živčna, da sem bila včasih skoraj histerična. Bila sem strašno slabokrvna in imela sem tudi notranje težave, zaradi katerih sem bila pred dvema letoma in pol operirana. Po tem mi je bilo še huje, kot kdaj koli prej. Nisem mogla pridobiti teže ali moči, ne glede na to kaj sem počela.

 

Jemala sem tonike za živce, krvne tonike in injekcije seruma. Zdelo se mi je, da mi nič ne pomaga. Naveličala sem se življenja in sem se odločila, da ne bom več hodila k zdravniku.

 

Zahvaljujem se Bogu, da me je vodil na srečanja v šotoru v Bosworthu, saj vem, da je želel, da grem tja, da bi me lahko rešil in ozdravil.

 

Prej nisem bila rešena in moje ozdravljenje je prišlo takoj, ko sem se predala Jezusu. Pridobivam težo, sem močnejša kot kdaj koli prej in nisem več živčna. Zahvaljujem se  Bogu tudi za popoln mir in veselje, ki ga imam v srcu. Življenje s Kristusom je vsa radost in veselje.

 

Mama je doživela čudovito ozdravitev. Neki zdravnik je rekel, da moram takoj poskrbeti zanjo, sicer je ne bom dolgo imela pri sebi. Rekel je, da mora imeti operacijo zaradi žolča in slepiča, saj so bolečine tako hude, da ni mogla spati. Pred sedmimi leti je bila operirana in od takrat se ni počutila dobro. Po vrnitvi domov iz bolnišnice je utrpela tudi

rano trebuha in se je zelo bala misli na še eno operacijo. Potem ko so zanjo molili, je čutila, da jo prehaja Božja moč, in jokala od veselja. Bolečine so jo popolnoma zapustile in, hvala Gospodu, rana se celi.

 

 

 

PRIČEVANJE GOSPE KILLICK

 

Leta sem trpela za rakom na nogi. Bolečina je bila tako huda, da sem si pulila lase, in bila je prehuda, da bi jo lahko opisala. Zdravniki so me operirali, vendar mi ni bilo olajšanja. Dve leti po operaciji si zaradi otekline nisem mogla zavezati vezalk na tisti nogi. Nisem mogla pravilno hoditi, klečati, opravljati dela ali iti ven. Rak je bil melanotični sarkom. Štiri mesece sem bila neprekinjeno priklenjena na posteljo.

 

Kmalu po maziljenju in molitvi je bolečina takoj izginila in oteklina je hitro izginila. Rak je zdaj popolnoma izginil in le nekaj brazgotin kaže, kjer je živela črna pošast s svojo gnusno glavo. Meso je postalo čisto in moje zdravje je popolno.

 

Ko sem ozdravela, sem šla k zdravniku, ki se je le zasmejal in rekel: »No, vesel sem, da vas vidim, gospa Killick, ampak stavim deset dolarjev, da se bo vrnil čez šest mesecev.«

Minili sta skoraj dve leti in moje stanje je takšno, kot je bilo opisano.

 

Ga. Killick, Toronto, Kanada

 

 

OZDRAVITEV GOSPODIČNE NIX

 

Oktobra me je Božja moč ozdravila raka, sladkorne bolezni in povečanega srca, zvite hrbtenice, skoraj popolne paraliza od kolkov do stopal, stanja živčne razvaline in skoraj popolne slepote. Za rakom sem trpela leto in pol, za drugimi težavami pa sedem let. Hodila sem samo z berglami in ko sem šla ven, sem bila na invalidskem vozičku. Zdravnik, ki me je zdravil, je pred nekaj tedni rekel, da sem bila ena najbolj trpečih, kar jih je poznal.

 

Okoli dvanajstega oktobra sem imela hud napad in poslali so po zdravnika. Rekel je, da mi je ostalo približno deset dni življenja in nič več. Petnajstega oktobra je na vrata prišel majhen možic, ki mi je imel navado prinašati časopis, in me vprašal o mojem stanju. Prosil me je, da bi me videl, a so mu rekli, da ga nedvomno ne bom prepoznala. Preden je šel ven, sem ga prepoznala, vendar nisem mogla govoriti.

 

Rekel je: »Gospa Killick, ki je bila ozdravljena groznega raka, prihaja sem. Bi jo radi videli?« Prikimala sem. Prišla me je pogledat in mi povedala, da me Bog želi ozdraviti. Prebrala mi je Sveto pismo in molila, ampak se ne spomnim več, kaj je rekla. Zapela je hvalnico in tega se spomnim. Bilo je kot bi bilo celotno kraljestvo narave moje, ki bi bilo zame čudovito darilo. Ljubezen, tako neverjetna, tako božanska, zahteva mojo dušo, moje življenje, moje vse.

 

Odšla je rekoč, da se bo tisto noč vrnila. Ležal sem v postelji in razmišljal, in ko je prišla moja prijateljica, ki je skrbela zame, sem rekla: »Če je Bog ozdravil to žensko, bo ozdravil tudi mene.«

 

Vprašal sem Gospoda, kaj želi, da storim, in slišala sem ga, kako je jasno rekel: »Obuj si čevlje in nogavice.« Moja prijateljica je rekla: »Draga, ne moreš vstati,« vendar je prinesla čevlje in nogavice. Dvignila mi je nogo, da bi jo obula, in nisem čutila nobene razlike, ampak v trenutku, ko se je nogavica dotaknila moje noge, sem začutila, kako se je Božja moč dotaknila mojega telesa. Začelo se je pri mojih nogah, točno tam, kjer sem ubogala ukaz, in se razširilo po vsem telesu. Vstala sem na noge, čeprav že štiri leta nisem stala sama.

 

Potem sem prosila, naj mi prinesejo oblačila, in oblekla sem se sama. Šla sem v spalnico in si uredila lase. Prijateljica me je vprašala: »Kaj boš zdaj počela?« Rekla sem, da ji bom pomagala pripraviti večerjo. Vprašala me je, kaj bom jedla, in rekla sem ji, enako kot ona. Prej sem jedla samo jajca in pomarančni sok, sedaj pa sem jedla tisto, kar je jedla ona.

 

Spat sem šla ob devetih in spala do šestih zjutraj. Nisem mogla ostati v postelji, ampak sem vstala, pojedla zajtrk, pomila posodo in vprašala Boga, kaj bi rad, da storim, da ga poveličam. Slišala sem ga reči: »Povoskaj tla.« Skušnjavec je rekel: »Tega ne moreš storiti; že leta nisi bila na kolenih.«

 

Povoskala sem tla od konca do konca in gospa Killick je videla, da je končano, ko se je popoldne vrnila. Rekla je: »Dala bom svoje pričevanje v majhni dvorani Vojske odrešenja. Boš dala svoje?« Ponudila se mi je, da mi bo najela avto, ki me bo odpeljal tja, vendar sem zavrnila in šla peš vso pot. Ko sem prišla tja, me je Božja moč tako preplavila, da nisem mogla govoriti. Ostala sem le nekaj trenutkov.

 

Od tiste ure do danes mi je Bog dajal moč in vodil moje korake. Prejšnje poletje sem bila odgovorna za eno največjih poletnih hiš anglikanske cerkve. Pogosto sem delala od šestih zjutraj do dveh ali treh zjutraj naslednjega dne. Odkar sem ozdravela, se počutim popolnoma dobro, razen napada pljučnice, iz katerega me je Gospod rešil brez pomoči zdravil ali zdravnika.

 

Moje pričevanje je bilo sredstvo blagoslova za mnoge. Nekatera dekleta, ki obiskujejo našo majhno misijonsko dvorano, ki sem jo bila vodena odpreti v veri, so se spreobrnila in ozdravila po njej.

 

Se sprašujete, kako da ljubim Boga? Blagoslovil me je duhovno in fizično in prepričana sem, da sem najsrečnejša ženska na zemlji. Bolje kot moje lastno ozdravljenje me je močno uporabil, da sem drugim povedala, kaj je storil zame. Mnogi so bili čudovito ozdravljeni.

 

Gdč. R. Nix, Toronto, Kanada

 

 

ČUDEŽNO OZDRAVLJENJE,

KI MU JE SLEDILO SPREOBRNJENJE DVAJSETIH SORODNIKOV

 

Že približno 30 let sem trpela za težavami z želodcem. Pred dvajsetimi leti sem imela prvo operacijo zaradi tumorja. Prišla sem do točke, ko v mojem želodcu ni ostalo ničesar in nisem mogla niti pomisliti na uživanje sadja.

 

Od prve operacije sem imela še tri operacije. Oskrbovalo me je štirinajst različnih zdravnikov. Prišla sem do točke, ko zaradi stanja želodca nisem mogla več jemati zdravil. Ugotovila sem, da imam povešen želodec.

 

Junija lani sem ugotovila, da imam tudi notranjo golšo. Moje stanje se je še poslabšalo. Končno sem ugotovila, da imam raka. Obiskala sem Ljudski tabernakelj v Betlehemu v Pensilvaniji, kjer sem bila maziljena in molili so zame. Bog se je sočutno dotaknil mojega telesa, hvala Njegovemu Imenu!

 

Jokala sem od veselja. Gospod mi še nikoli ni bil tako drag. Nisem se zavedala, da me ljubi. Stvari so drugačne. Vidim, da je samo čakal, da pride in me ozdravi. Ozdravljena sem vseh svojih bolezni, hvaljeno bodi njegovo ime!

 

Še boljše pa je, da sem s seboj pripeljala moža, mater, hčer, sinove, sestre, brate, svakinjo, nečakinje in enega nečaka, skupaj dvajset in vsi so se spreobrnili. Bog je opravil popolno čiščenje. »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (Apostolska dela 16:31).

 

Ga. Edward Bander, Easton, Pensilvanija

 

 

OZDRAVLJEN OD BRIGHTOVE BOLEZNI IN DRUGIH TEŽAV

 

Medtem ko sem poslušala celoten evangelij, ki sem ga slišala pridigati v St. Petersburgu na Floridi lanskega januarja, sem prejela neizmerne duhovne in telesne blagoslove. Zame je bilo to takšno razodetje vedeti, da je Bog tako voljan ozdravljati, da upam in molim, da bom lahko uporabljena, da o tem povem tudi drugim.

 

Potem ko sem pet let obiskovala zdravnika zaradi Brightove bolezni, visokega krvnega tlaka (240 in več), okužbe sinusov in več manjših težavah, so mi povedali, da lahko živim le še tri mesece.

 

Obiskala sem številne zdravnike z visokim ugledom v Združenih državah in Kanadi (Mayo Bros. in Johns Hopkins). Obiskovala sem kiropraktike in osteopate ter čutila, da je bilo storjeno, vse, kar je lahko storila človeška pomoč.

 

Ampak, hvala Bogu, On me je čudovito fizično ozdravil in se počutim kot nova oseba.

 

Prej sem imela napade trikrat na teden, vendar se od takrat niso vrnili. Moj krvni tlak je znižan in zdravnik mi je rekel, da je moje srce normalno. Lahko sem takoj zavrgla očala, ki sem jih morala nositi že leta.

 

Lela Beach, Cornwall, Ontario, Kanada

 

 

MEDICINSKA SESTRA OZDRAVELA OD KRČNIH ŽIL

 

Zadnja štiri leta trpim zaradi krčnih žil. Nisem mogla stati na nogah niti nekaj minut, ne da bi nenehno prelagala težo z ene noge na drugo. Trikrat, po štiri mesece, sem bila prisiljena popolnoma prenehati hoditi.

 

Moji udi so bili tako otekli in vneti, da nisem mogla prenesti na postelji nobenega pokrivala. Tudi pozimi sem vedno spala z odprtimi okni in nogami izpostavljenimi hladnemu zraku, ne glede na temperaturo v prostoru.

 

Pred nekaj dnevi sem prišla v tabernakelj in po tem, ko sem prejela navodila in nauke o božanskem zdravljenju, sem bila maziljena in so molili zame.

 

Sedaj sem popolnoma brez bolečin v telesu in lahko vsak dan delam brez kakršnega koli nelagodja.

 

Vozli ali bulice na mojih nogah so bili veliki kot kokošja jajca, vendar so popolnoma izginili; hvala Gospodu!

 

Rada bi se zahvalila Bogu  tudi za ozdravitev moje desetletne hčerke. Vse življenje je trpela za kroničnim bronhitisom. Nenehno je bila pod zdravniško oskrbo, a kljub temu ni bila nikoli brez kašlja, ne podnevi in ne ​​ponoči. Odkar je bila maziljena in so zanjo molili, je bila popolnoma ozdravljena. Slavimo Gospoda!

 

Vesela bom, če bo to pričevanje objavljeno v Njegovo slavo in na blagoslov drugim.

 

Beth P. Evans, Johnson City, New York

GOSPOD NI MOGEL ČAKATI!

VESELI SE BLAGOSLOVITI SVOJE OTROKE

 

 

Nekje decembra sem razkladal vagone premoga. Nekako sem si zvil hrbet. Odpravil sem se domov, a so me pobrali in odnesli domov. Zaradi hudega trpljenja nisem mogel hoditi.

 

Tri mesece nisem mogel hoditi. Tri leta nisem mogel spati na postelji. Moral sem spati na tleh, ker nisem mogel prenesti ležanja na čemerkoli, kar ni bilo popolnoma ravno.

 

Moja leva stran je bila paralizirana in bil sem tako otrpel, da sem komaj hodil.

 

Ko sem slišal, da prihajata brata Bosworth in bral o njuni veliki veri v Gospoda za ozdravitev, sem čutil, da je prišel moj čas, da ozdravim. Dobil sem kartico za ozdravitev. Stopil sem naprej in ugotovil, da zame ne morejo moliti, dokler kartica ni bila oštevilčena.

 

Počutil sem se kot tisti mož, o katerem beremo v Svetem pismu. Vsakič, ko je prišel k bazenu ob plivkanju vode, je bil vedno prepozen. Nekdo drug se je prikradel pred njim.

 

Stal sem pred ploščadjo in bil zelo razočaran. Ko sem se obrnil, da bi se vrnil na svoj sedež, mi je Gospod spregovoril in rekel: »Če si voljan, te bom ozdravil!«

 

Rekel sem: »Gospod, voljan sem.«

 

Hvala Gospodu, zravnal mi je hrbet in ozdravil mojo ohromljeno stran. Zdaj lahko grem spat in spim kot dojenček.

 

Hvala Gospodu in moja molitev je, naj ozdravi vse, ki pridejo k Njemu.

 

Harvey B. Whitecotton, Indianapolis, Indiana

 

 

POHABLJEN IN DEFORMIRAN ZARADI OTROŠKE PARALIZE –

TAKOJŠNJE OZDRAVLJENJE

 

 

Želim, da to poveste vsem in preberete na svojih srečanjih, da bodo vsi vedeli, kaj je Bog storil zame.

 

Ko sem bil star eno leto, sem imel otroško paralizo. Moral sem hoditi po prstih. Peta mi je segala do vrha čevlja. Tudi stopalo se mi je obrnilo navzven.

 

Prejšnjo sredo, 17. februarja, me je poklicala naša prijazna soseda, gospa Howell, in me prosila, naj grem z njo na srečanja v Bosworthu. Rekla je, da bom ozdravljen.

 

Moja teta, ki je bila zelo stara in ki je ohranjala naš dom skupaj za očeta, ker je moja mama umrla zaradi »gripe«, je rekel, naj grem. Prišel sem z gospo Howell tja  tri večere. V petek, 19. februarja, sem bil maziljen in molili so zame. Nekaj minut po tem, ko smo prišli do našega sedišča, ko se mi je peta spustila in noga prešla na drugo stran. Počutil sem se, kot da bi jo nekdo potegnil dol in preko druge. Zdaj lahko stopim na celo stopalo in postavim noge skupaj kot kateri koli od mojih drugih bratov.

 

Danes, tri dni po ozdravitvi, se učim uporabljati rolerje. Sem najsrečnejši fant v Eastonu.

Star sem trinajst let. Želim, da poveste drugim hromim fantom, kaj je Bog storil zame. Vedno se mu bom zahvaljeval, vsak dan molil in ga prosil, naj pomaga tudi drugim fantom.

 

John Jr. Snyder, Easton, Pensilvanija

 

 

NEMA ŽENSKA JE TAKOJ OZDRAVLJENA

 

 

Pred več kot tremi leti sem zaradi bolezni popolnoma izgubila moč govora. Imela sem več zdravnikov in vsi so mi rekli, da si nikoli več ne bom mogla povrniti glasu. Nekateri so mi rekli, da so mi glasilke ohromele. V vsem tem času nisem mogla slišati nobenega glasu.

 

Prav tako sem močno trpela za revmo in žolčnimi kamni. Prijatelji so me poskušali prepričati, da mi ne bo nič koristilo, če grem v Betlehem, da bi bila maziljena za ozdravitev, vendar sem prišla in bila maziljena in molili so zame 2. februarja in sem bila

takoj ozdravljena. Ko sem se s ploščadi vrnila na svoj sedež, sem ugotovila, da mi je glas popolnoma obnovljen.

 

Po treh letih popolne tišine sem lahko normalno govorila. Hvala Gospodu! Moj pastor,

ki ni verjel, da bi lahko bila ozdravljena, je bil zelo presenečen, ko je ugotovil, da lahko govorim, ko sem ga srečala na ulici.

 

Rekel je: »Bil sem dvomljiv Tomaž, zdaj pa sem prisiljen verjeti.«

 

Pastor baptistične cerkve v Bangorju me je prosil, naj v nedeljo pridem v njegovo cerkev. Potem ko je občinstvu povedal o čudežu, me je prosil, naj vstanem in jim pokažem, kako znam govoriti.

 

Ozdravljena sem bila tudi revme in žolčnih kamnov. Zelo sem hvaležna Bogu za njegovo usmiljenje.

 

Ga. Thomas Hughes, Bangor, Pensilvanija

 

 

 

TAKOJŠNJE OZDRAVLJENA DVEH RAKOV – ODGOVOR NA

MOLITEV

 

Pred petnajstimi leti se mi je zdravje zlomilo. Prisiljena sem bila opustiti delo. Zdelo se je, da je bilo moje telo napolnjeno z nekakšnim strupom, ki je begal zdravnike. Dvanajst let sem trpela neizmerno muko brez upanja, da bi kdaj spet ozdravela.

 

Pred tremi leti in pol se mi je stanje tako poslabšalo, da sem imela štiri mesece zdravnika. Ves čas se mi je slabšalo. Kasneje so mi povedali, da imam raka na ustju debelega črevesa in da se je pritrdil na vranico. Moje stanje se je poslabšalo in strup je prizadel mojo levo roko in stran, dokler me ni zvil.

 

Kričala sem od agonije in bolečine. Prosila sem ljudi, naj mi močno primejo roko, saj sem se počutila, kot da bi jo pulili iz jamice.

 

Kasneje se je rak razširil v moja usta, šel iz grla in pod jezik, dokler ni postal debel kot drug jezik. Korenine so se razširile in ovile okoli membrane pod mojim jezikom. Filadelfijski zdravnik me je po nekaj časa zdravljenja spodbujal, naj grem v bolnišnico v Filadelfiji in preverim, ali bodo lahko uporabili  uporabili radij.

 

Potem ko me je pregledalo več profesorjev, so se odločili, da zame ne morejo storiti ničesar, saj je bil rak na moji strani pritrjen na vranico. Tisti v mojih ustih pa na arterijo. Prišla sem domov umret. Bila sem brezupen primer. Niso mogli storiti ničesar.

 

Začela sem moliti k Bogu za usmiljenje. Jokala sem sama v svoji sobi. Govorila sem z Vsemogočnim Bogom v Jezusovem imenu, dokler mi ni vzel ves strah. Odločila sem se trpeti, dokler me nebi poklical domov. Prišla sem do točke, ko sem jemala osemnajst odmerkov zdravila na dan.

 

Vzela sem devet odmerkov asafoetide, da bi ublažil živce in želodec ter preprečila bruhanje. Imela sem hude glavobole in občasno bruhala. Tako sem trpela dve leti.

 

Zahvaljujem se Bogu za krščanske prijatelje, ki so me prepričali, da grem na srečanja Bosworth v Filadelfiji. Molila sem za to, dokler mi Gospod ni pokazal, naj grem.

 

Zahvaljujem se Bogu, da sem ubogal.

 

Slišala sem evangelij v mogočni moči, ki je bil tam pridigan. Trikrat sem šla v sobo za poizvedbe in slišala navodila.

 

Nato sem dobila evangelistovo knjigo »Kristus Zdravnik«, preučil reference in ugotovila, da je ozdravljenje zame.

 

V ponedeljek zvečer, 14. junija, sem šla na oder in bila maziljena za ozdravitev. Hvala Bogu! Srečal me je tam in v trenutku sem bila ozdravljena.

 

Ko so zame molili, sem začutila šok, ki je šel skozi moje telo, kot elektrika. Zdelo se je, kot da bi nekdo zgrabil raka pod mojim jezikom in ga vlekel iz ust. V trenutku sem bila ozdravljena svojih groznih rakov.

 

Od takrat nisem jemala nobenih zdravil. Jem, kar hočem, in nimam nobenih bolečin. Zahvaljujem se Bogu, da je skupina Bosworth prišla v Filadelfijo. Naj jih Bog blagoslovi, vse. Upam, da bo to pomagalo še kakšnemu trpečemu najti slavno odrešitev, ki sem jo našla jaz.

 

Ga. B. Edwards, Camden, New Jersey

 

 

OPOMBE F. F. BOSWORTHA

 

 

Morda nam niti eden od desetih ozdravljenih ni poslal svojega pričevanja. Pa vendar smo od tistih, ki so bili ozdravljeni, prejeli na tisoče pričevanj.

 

V preteklih letih so nam na tisoče naših radijskih poslušalcev, ki jih še nikoli nismo videli, po branju naše zdravilne literature pisali in nas prosili, naj molimo za njihovo ozdravitev. Te prošnje smo v molitvi predstavili Bogu, eno za drugo.

 

Še vedno prejemamo neprekinjen tok čudovitih pričevanj tistih, ki so bili ozdravljeni vseh tegob.

 

Mnogi so bili ozdravljeni po lastni veri, ki jih je prevzela med branjem prejšnjih izdaj te knjige. Kar dvainsedemdeset gluhih in nemih od rojstva je bilo po branju te knjige ozdravljenih, ko so zanje molili, med enim samim prebujenjem.

 

Še enkrat pravimo, Bogu vsa slava.

 

Dragi bralec, zakaj ne bi imeli dodatnega izvoda te knjige, ki bi ga posodili svojim bolnim prijateljem? Tako jih lahko rešite pred prezgodnjo smrtjo in jim daste življenje v službi Bogu. Kar je bilo doseženo na ta način, je čudovita zgodba.

 

 

KONČNI TRIUMF

 

AVTOR BOB BOSWORTH

 

 

T. B., »GALOPIRAJOČA« TUSIKOTIČNA HIPERPROTEZIJA – napoved je bila smrtna obsodba. Prihodnost je postala mračna. V tistih časih ni bilo zdravila za to smrtonosno bolezen v poznejših fazah.

 

Fred Bosworth je bil na poti v Fitzgerald v Georgii, da bi se poslovil od staršev. Zdravniki so ga opozorili, da verjetno ne bo živel dovolj dolgo, da bi opravil pot, toda Bog je imel svojo roko na tem mladeniču. Prispel je v umirajočem stanju, a še vedno živ.

 

OZDRAVLJENI Z BOŽJO MOČJO

 

Bosworth je srečal metodistko, »biblijsko žensko«, ki je hodila po hribih Georgie in Karoline, prodajala Biblije in oznanjala evangelij. Mattie Perry ga je pozorno pogledala in rekla: »Fred Bosworth, mlad si. Si kristjan, in če bi danes umrl, bi šel naravnost v nebesa. Ampak tukaj sem, da ti povem, da če danes umreš, bo to najbolj sebično dejanje, kar si jih kdaj storil. Božji načrt je, da bi živeli vsaj do sedemdeset let (Ps 90:10). Kaj pa vsi ljudje, ki jih je Bog določil, da jih dosežeš?«

 

Mladi F. F. Bosworth je rekel: »Gospodična Perry, ali bi molili zame?« Rekla je: »Ne bi zapravljala svojih molitev za nekoga, ki bo samo ležal tam in umrl.« Fred je pomislil: »Če bom ležal tukaj, bom umrl. Če vstanem, ne morem storiti nič hujšega od tega.«  Gospodični Perry je rekla, da bo vstal, če bo molila zanj. Molila je zanj, vstal je in bil takoj ozdravljen.

 

 

NOVA PRIHODNOST

 

Fred Bosworth ni mogel vedeti, kakšna dolga, težka in slavna pot je pred njim. Ni vedel, da ga bo Bog poklical, da pridiga, da bo uspešen in ga popeljal v druge države sveta. Niti slutil ni, da je njegovo lastno ozdravljenje seme, ki bo obrodilo veliko sadov.

 

V času njegovega ozdravljenja je bilo malo biblijskega nauka o Božjem odnosu do bolezni, vendar je bilo veliko teološke tradicije, ki je izključevala ozdravljenje v odkupni daritvi.

 

Molitev za bolezen z besedami, ki uničujejo vero, »če je tvoja volja«, je pustila bolne in trpeče brez trdnega upanja.

 

Potem ko ga je Bog poklical v službo, je Bosworth med osebnim preučevanjem Stare in Nove zaveze prejel razodetje, da je ozdravljenje v odkupni daritvi in ​​zato del evangelija. Ko je odkril to resnico, se je Bogu zaobljubil, da svoje vere in nauka ne bo nikoli več utemeljil na človeških izkušnjah ali človeškem učenju. Svojo vero bo utemeljil le na tem, kar je Bog rekel v svoji Besedi. Za bolne bo molil le na tej podlagi; če bi umrli, ko bi molil zanje, bi stopil čez truplo in molil za naslednjega.

 

 

LETA SONČNEGA ZAHODA

 

Končno je F. F. Bosworth po bogatem in uspešnem življenju in službi začel svoja leta sončnega zahoda. Gnalo ga je sočutje do tistih, ki so bili bolni in trpeli.

 

Pogosto je molil za bolne ves dan in vso noč, nikoli si ni prizanašal. V utrujenosti in globoki izčrpanosti je začel čutiti posledice preobremenjenega urnika službe skozi leta – bilo je, kot da bi že živel dve življenji. Med drugo svetovno vojno je bila zaradi racioniranja plina zelo omejena sposobnost potovanja na sestanke. Vendar je bilo težko, da ne bi nenehno pridigal.

 

 

OBNOVLJEN – DRUGI DIH

 

 

Prišlo je obdobje frustracij. Je bilo njegovo delovanje končano? Je izčrpal svojo pot? Ni verjel v posvetno doktrino o upokojitvi. Kaj naj bi storil? Medtem ko je molil in čakal, je Bog po vojni vzbudil ozdravljajoče prebujenje. Vzgojili so se mnogi evangelisti, ki so potrebovali izkušnje in modrost mentorja. Ponovno je začel učiti resnice, ki jih je poznal,

in v tem našel veliko zadovoljstvo. To je bil šele začetek.

 

 

 

OSVOBOJENJE – DELO V TUJINI

 

Leta 1952 je F. F. Bosworth pri petinsedemdesetih letih odšel v Južno Afriko kot del ekipe treh evangelistov. Bil je del največjega delovanja, ki je kdaj koli doletelo to nastajajočo državo.

 

Na srečanju Greyville v mestu Durban je ekipa imela največja verska srečanja, kar jih je kdaj koli potekalo v tej državi. Časopisi so ocenili, da je bilo množic 75.000, od katerih jih je bilo 25.000 zavrnjenih – ni bilo dovolj prostora za sprejem vseh. Na tisoče lačnih iskalcev iz vseh verskih, etničnih in jezikovnih skupin je bilo rešenih in ozdravljenih.

 

To je bilo prvič, da je Fred Bosworth kdaj koli izkusil duhovno lakoto tako imenovanega »tretjega sveta.« Skoraj za petdeset let je svoje življenje posvetil Severni Ameriki, kraju, ki je postal odporen evangeliju.

 

Prosil je Gospoda, naj mu ne dovoli nadaljevati služenja v Ameriki.

 

Po petinsedemdesetem letu starosti je F. F. Bosworth pet let zapored intenzivno evangeliziral v različnih državah sveta. Ponovno se je zanašal na Božje »obilno« življenje, ko je Bog obnovil njegovo vizijo in moč njegove mladosti.

 

 

KONČNO ZMAGOSLAVJE

 

Leta 1958 se je Fred Bosworth vrnil po letu srečanj po japonskih gorah. Januarja je dopolnil osemdeset let. Njegova družina je bila presenečena, ko se je umaknil v posteljo. Ko so ga vprašali, kaj počne, je pojasnil, da mu je Bog pokazal, da je »končal svojo pot«, da je njegovo služenje končano in da je bil čas, da gre domov. Rekel je: »Seveda nočem ostati tukaj spodaj!« Vsi otroci so se vrnili domov, prvič po šestnajstih letih, in bilo je veliko zadnje srečanje.

 

Moj oče, F. F. Bosworth, je molil in prosil Boga, naj mu pomaga, da v smrti slavi Boga, tako kot v življenju – da umre brez bolezni.

 

Približno tri tedne po tem, ko je legel v posteljo, smo se pogovarjali, smejali in peli okoli postelje. Nenadoma je oče pogledal gor; nikoli več nas ni videl. Videl je tisto, kar nam je bilo nevidno. Začel je pozdravljati ljudi in jih objemati – bil je očaran.

 

Občasno se je ustavil in se ozrl naokoli in rekel: »Oh, kako lepo je.«

 

To je počel več ur. Končno je z nasmehom na obrazu nagnil glavo nazaj in zaspal.

 

Izmenično sva sedela z njim. Moja žena Stella je sedela z njim, ko je nenadoma spoznala, da je nehal dihati. Ni bilo nobenega boja, nobene bolečine, nobenega zvoka, nobenega smrtnega ropotanja. Psalmist je to pravilno opisal – Bog mu je preprosto vzel dih in bil je doma!

 

»O smrt, kje je tvoje želo? O grob, kje je tvoja zmaga?« To je pričevanje in končni triumf F. F. Boswortha in KRISTUSA, ZDRAVNIKA.

 

https://www.hopefaithprayer.com/books/Christ_the_Healer_FFBosworth.pdf