FRANCI COKAN
– ENO ŽIVLJENJE JE PREMALO
– O PREHRANI
Jamski človek nas
uči prehrane
Človek se je 40.000
let (Glede na Sveto pismo malo prevelika številka. 😊), uspešno prilagajal v bistvu isti
vsesplošni prehrani, potem pa se je ta po prvi svetovni vojni začela radikalno
spreminjati. Od takrat se je količina maščobe v
hrani podvojila, količina sladkorja pa početverila, in te statistike niso nove.
Spremenili so se tudi obroki.
Naši predniki so
jedli velikokrat čez dan, vmes pa malodane od jutra do večera po malem nabirali
živež. Na jedilniku so imeli kakih 150 vrst zelenjave, koreninic, gomoljev,
jagod itn., kot jih imajo še vedno današnja pragozdna plemena. Dnevno so
pojedli po neki drugi oceni morda celo 400 gramov balasta v primerjavi s ca. 20
grami, kolikor jih poje povprečni Američan.
V
koreninicah, gomoljih itn. je škrob spravljen v mikroskopskih zrncih, ki imajo
lastno membrano; zato se iz njih škrob le počasi sprošča v kri kot krvni
sladkor, ki se zalo dvigne le postopoma in ostaja na novi ravni 46 ur.
Po kozarcu kokakole
pa se dvigne kot raketa in povzroči večje izločanje inzulina, ki potem zniža sladkor. Če se to dogaja pogosto,
povečane količine inzulina poškodujejo krvne žile ter povzročijo visok krvni
pritisk in otrdevanje krvnih žil (arteriosklerozo), kot posledico pa infarkte, udare
itn.
Če se gibljete,
krvni sladkor kurijo aktivne mišice in seveda po jedi potrebujete manj inzulina
za znižanje krvnega sladkorja na isto normalno raven. Že pet dni negibnosti
v postelji je dovolj, da se nam zniža občutljivost do inzulina in ga začnemo
izločati več.
Trening ima
nasprotni učinek. To je eden od razlogov, da treniram. Poleg
tega se ogibam sladkorju in jem npr. ovsene kosmiče, nekuhane, z intaktnimi
zrnci škroba, kot so mi jih leta 1993 na moje veselo presenečenje servirali v
bohinjskem hotelu Zlatorog. Polento povrem le za manj kot eno minuto iz istega
razloga. Surov škrob vsebujejo banane, enako korenje, koleraba ipd.
Otroci, ki jim neka
redka bolezen (type I. glycogen storage disease) povzroča padec krvnega
sladkorja ponoči, ko ne jedo, pijejo zvečer surov koruzni škrob v vodi in to
jim vzdržuje krvni sladkor na normalni ravni polovico noči, potem pa popijejo
še drugi odmerek. To je mnogo manj neprijetno kot dobivati intravenozne
raztopine ali sonde v želodec.
Pred
havajskim Ironmanom sem sam popil v kozarcu vode 140 gramov (ali dva grama za
vsak kilogram telesne teže) koruznega škroba »Argo«, ki je hladno ekstrahiran.
Nima dobrega okusa, a ga v želodcu sploh ne čutite. Med tekmo se potem
absorbira izredno počasi in služi kot rezervoar ogljikovih hidratov.
Če škrob med
produkcijo ogrevajo, učinek ni zagotovljen. Vem le za eno študijo, v kateri pa
so žal uporabili pregret škrob, ki je tako seveda izgubil bistveno lastnost
počasne sprostitve sladkorja. Vsaka študija še ni odkritje Amerike.
V sadju in zelenjavi
jamskega človeka je bilo mnogo več vitamina C, kot ga je treba za preprečitev
skorbuta, kar so do nedavnega imeli za minimalno potrebno dozo. Količina
verjetno ne zadošča za optimalne funkcije telesa in so jo pred kratkim
povišali. Sam ga jemljem po 500 mg na dan. Linus Pauling, Nobelov
nagrajenec, ga je jemal po 15 gramov, česar ne svetujem. Pred kemijskim
pregledom stolice glede sledov krvi je treba jemanje vitamina C za nekaj dni
ustaviti, ker sicer test včasih ne bo odkril prisotne krvi.
V
ZDA uradne ustanove priporočajo od sedem do devet »obrokov« bodisi sadja bodisi
zelenjave dnevno, zlasti zaradi spojin z
antioksidantskim učinkom, ki preprečujejo lepljenje krvnih ploščic in
posledične krvne strdke ter razne vrste raka s tem, da uničujejo proste
radikale (ti poškodujejo med drugim celično jedro).
Zlasti v soji je
najti šibki fitoestrogen, ki deloma spodrine ženski spolni hormon estrogen v
telesu. Orientalke imajo morda zaradi soje manj raka na prsih. Orientalci imajo
le četrtino toliko smrtnih izidov od raka na prostati, kot jih imajo Američani,
morda ker se šibki estrogen veže z receptorji za testosteron v prostati.
Testosteron namreč pospešuje rast tega raka. dvigalci uteži pogostoma uživajo
velike doze tega in drugih androgenov. Orientalci užijejo dnevno nekaj več kot
dvajset gramov sojinih beljakovin.
Orientalci
jedo zelo malo maščobe in mesa, ki ima veliko maščobe (manj je ima belo meso
perutnine), in med njimi ne
vidite mnogo debeluhov, če ne štejem sumo-borcev. Rak
prostate in ženskih spolnih organov in nekateri drugi raki so odvisni med
drugim od teže, ta pa spet od maščobe v dieti in od treninga.
V Ljubljani smo med
okupacijo dobivali po 200 gramov mesa na teden. Edini debeli gospe v moji
okolici sta bili pekova in mesarjeva žena. Danes bi gastronomi zatrjevali, da
jima je bila debelost prirojena.
Divjad,
ki jo je lovil jamski človek, je imela kakih 5% maščobe kot maratonci. »Fina«
govedina je ima lahko do 70%. Poleg tega je ne zasledujemo po gozdu, preden jo
ujamemo, in je ne tovorimo nekaj kilometrov domov v votlino. 😊
Ni čudno, da
plemena, ki še danes živijo v pragozdu, ne poznajo obilnosti ali visokega
krvnega pritiska. Pritiski so nizki, okrog 90/60, in ne rastejo s starostjo.
Naš »normalni« pritisk je le povprečje vseh pritiskov, ki so se vzdignili pod
vplivom civilizacije — napačne prehrane, negibnosti, debelosti, hrupa, soli,
duševne napetosti itn.
Pred kratkim sem po
TV gledal pogovor kardiologov o prehrani. Vitki dr. Castelli (Framingham
Project) je bil zelo proti maščobi in za trening, debeluha (enako zvenečih
imen, ki ju ne bom navedel) pa sta bila mnogo bolj tolerantna.
O prehrani je
prelitega že veliko črnila. Vendar je dobro biti skeptik. Prvič, novinarji
morajo tudi živeti, živijo pa od senzacij, in drugič, mesna
industrija podpira tiste, ki ji pomagajo. Zelo slaven in silno simpatičen
ameriški igralec je reklamiral govedino, dokler ni dobil bypass operacije.
Potem ga v reklamah ni bi10 več videti. Morda je to naključje.
Tretjič: javnost si
ne želi sprememb in željno širi mnenja, ki podpirajo status quo; občila so del
občinstva, ki tudi rado jé. Priljubljeni izgovor debelega občinstva je, da mora
biti bralec povsem zmeden, ker se o prehrani toliko piše in v tem je res zrno
resnice, kajti občila se ženejo predvsem za novotarijami.
G. B. Shaw bi jim
rekel, kot je rekel nadebudnemu dramaturgu: »V vašem delu je mnogo novega in
mnogo dobrega. Žal tisto, kar je novo, ni dobro, tisto, kar je dobro, pa ni
novo.«
Primerna prehrana
je ista ne glede na to, ali hočete shujšati, biti boljši atlet ali biti samo
zdravi. Zelo malo bolezni terja dieto, drugačno od diete, za katero je bilo
telo narejeno. Odklon od te diete pa je vzrok mnogih bolezni, ki vladajo
zadnjih sto let.
Moj prehranski
vademekum:
1. Jem pogosto. Ljudje, ki jedo pet ali več obrokov na dan, so bili ob
istem številu zaužitih kalorij vsaj v eni študiji bolj vitki in so imeli nižji
holesterol in daljše življenje. Suho sadje in prepečenec in podobno
lahko nesem s sabo kamorkoli, in ko sem resnično lačen, mi ta živež silno
tekne. Če človek je za zabavo ali v tolažbo, ima velik problem, prej ali
slej pa tudi enak trebuh.
2. Pijem dovolj vode, da ne bi
zaradi žeje jedel hrane, ki vsebuje mnogo tekočin. Če pokurim mnogo kalorij z
napornim treningom, mi posneto mleko in razredčeni sadni sokovi pomagajo
nadomestiti tudi kalorije, beljakovine in kalcij, izgubljen v znoju. V treh
urah težkega treninga lahko izgubite 400 mg kalcija (skodelica posnetega mleka
jih vsebuje 300). Ni čudno, da imajo nekateri nebrižni triatleti enako lahke
kosti kot privrženci kavča.
3. Ne jem maščobe. Ta je glavna sovražnica zdravja in telesne lepote.
Človeško telo lahko iz drugih spojin, npr. ogljikovih hidratov, pridela le malo
nove maščobe (ca. dva grama dnevno). Torej je velika večina masti, ki jo nosite
pod kožo, prav tista, ki ste jo zaužili. Seveda boste na tržišču vedno
našli knjige, ki obljubljajo manekensko postavo brez odrekanja maščobi in brez
gibanja.
Dobiti premalo
maščobe v dieti je skoraj nemogoče, saj imajo celo ovseni kosmiči 18% maščobe.
Maščobo je najti v mnogih hranilih, ki jih jemo: koruzno olje dobivamo iz
koruze in sojino olje iz soje in orehovo olje iz orehov.
Dr.
Dean Ornish je dokazal, da dieta z 10% maščobe povzroči nazadovanje
arterioskleroze (90% njegovih pacientov, ki so jim zdravniki prej predlagali
operacijo ali angioplastijo oz. balonsko razširjevanje srčnih žil, teh procedur
nazadnje ni potrebovalo — prešli so na njegovo dieto, ki je v glavnem prehrana
človeka iz časa, preden se je civiliziral).
Maščoba okvari tudi
funkcijo notranje plasti žil (endothelija), ki proizvaja spojine, katere
odpirajo žile. Dr. Ornish je napisal tudi knjigo s privlačnim naslovom Jej več,
tehtaj manj! (Eat more, weigh less!), v kateri opisuje svojo vegetarijansko
dieto. Knjiga je dobra odskočna deska; če ne morete živeti brez obveznih
dodatkov maščob, jih lahko nekaj časa še uporabljate. Kmalu si jih ob primernem
gibanju tako ne boste več želeli. Moji pacienti in jaz smo bili enako
presenečeni, kako masten je okus enoprocentnega mleka, potem ko se navadite na
posneto (običajno mleko ima 3,2% maščobe ali več oziroma 40—50%, če odstranite
vodo).
Velike spremembe je
lažje doseči kot pa majhne, ker človek prej vidi posledice in ga to podžiga.
Ornisheva dieta je zelo podobna Pritikinovi. Ta je bil sponzor »treh Scottov«,
vrhunskih triatletov na Ironmanu: Davea Scotta, Scotta Tinleyja in Scotta
Moline, torej njegova dieta ni namenjena le za zdravje ali hujšanje.
Kdor se omejuje
na perutnino, naj se zaveda, da vsebuje temno meso perutnine mnogo maščobe,
približno toliko kot govedina. Temno meso so vztrajnostne mišice tipa 1 za
počasno krčenje. V njihovih celicah je maščoba, ki jo kurimo predvsem med
počasnim, dolgotrajnim gibanjem in med mirovanjem. Maščoba daje energijo, ko
gori s kisikom.
Mioglobin
daje temnemu mesu rdečo barvo in nosi malo kisika — dovolj ga je le za nekaj
sekund. Belo meso ga nima in sestoji iz mišičnih vlaken za hitre trzljaje in
naporne gibe. Zato so letalne mišice na prsih kure belo meso.
Ko kura skoči s
kurnika, mora frfotati kar se da hitro, da ne pristane na golši tako kot moja
Rjavka iz Šiške. 😊Ko zložno išče in kavsa kamenčke, uporablja
stegenske mišice, ki so temno meso.
Z
mastno hrano lahko nevtraliziramo mnoge blagodati treninga. V neki nedavni
študiji so po enakem treningu na tekaču dopustili polovici preskušancev
neomejen dostop do mastne hrane, drugi polovici pa neomejen dostop do hrane z
malo maščobe, a z mnogo ogljikovih hidratov. Prva skupina je vztrajno jedla več
kalorij, kot pa jih je pokurila med tekanjem, druga skupina pa jih je vztrajno
jedla manj, kot jih je pokurila.
Ta paradoks
pojasnjuje tudi, zakaj celo med ironmanci vidimo tu in tam katerega, ki prenaša
naokrog precej kilogramov nepotrebne masti. Maratonci, ki ljubijo maslo, a
zaradi obilnega treninga ostajajo vitki, lahko kljub temu umrejo od infarkta!
Abnormalne krvne maščobe bi si morali normalizirati
z dieto in, če je potrebno, z zdravili, kakršno je npr. atorvastatin.
Leta
1993 za Bežigradom sploh nisem mogel najti posnetega mleka, skuto brez maščobe
pa le poredko. V ZDA so proizvodi brez maščobe nova donosna industrija in jih
izdelajo že več, kot je predvidela ameriška zdravstvena »petletka« z imenom »Healthy
People 2000« (zdravi ljudje leta 2000); kljub temu se Američani debelijo
povprečno po pol kg na leto.
Če ješ tone in
tone hrane z nizkim procentom maščobe, bo te še vedno dovolj, da se zdebeliš.
Sladkor se hitro absorbira, ker je v ameriški hrani premalo balasta, ki bi
zaviral absorbcijo sladkorja. Zato visoka raven sladkorja v krvi zahteva več
inzulina za znižanje krvnega sladkorja; inzulin pa tudi naloži krvne maščobe
pod kožo, ker je tudi to njegova funkcija.
To je
še en vzrok, da jem hrano z balastom otrobov in zrnati kruh, fižol, sadje,
zelenjavo ipd.
4. Kuham si sam
in iz hrane ne delam malika. Zlasti moški, od katerih se v kuhinji manj
pričakuje, lahko recepte izredno poenostavimo. Sam jih sploh nimam in
improviziram kot Louis Armstrong. Kot je bilo z njegovo glasbo tudi moje jedi
niso nikdar enake, a mi vedno teknejo. Svoje kuharije nimam za nesmrtno
umetnost in ne bo me bolelo, če se ne ohrani, za vselej otrpla v recept.
Zweistein ali Dreistein, ki rada pretiravata, bi rekla,
da je kuhanje preprosta reč, ki so jo ženske zakomplicirale tako kot advokati
zakone, zato da brez njih ne bi mogli živeti.
V restavracijah
redko jem, ker v njih ne najdete zlahka hrane z malo maščobe.
Ko moji znanci
govorijo o receptih za eksotične jedi, rad prispevam (potem ko razpahljam
zadosti veliko pričakovanje) svoj recept za »datljev kruh.«
»Najprej si
pripravite rezine svežega črnega kruha in suhe datlje. Potem greste teč pet do
deset kilometrov. Na hitro se oprhate. Potem vzamete rezino kruha in položite
tri datlje v črto, ki prečno razpolavlja rezino (ne diagonalno). Zvijete rezino
in jo stiskate kar se da močno, dokler ni videti kot medeninasti bokser s
konicami, ki štrlijo izmed prstov.« Vprašam jih še, ali želijo tudi moj recept
za figov ali pa marelični kruh. Takrat postanejo neresni.
Še nekaj receptov
iz Cokanove kuharice:
Polenta: Zavrem dve in
pol skodelici vode in ugasnem ogenj. V vodo vržem eno skodelico koruznega
zdroba, zmešam in odstavim. Če ne utegnete čakati nekaj minut, da bi se
polenta zgostila, lahko uporabite manj vode. Žal se potem do naslednjega dne
preveč strdi in potrebujete nekaj dodatnih kilometrov treninga, da vam bo res
teknilo, ker je taka polenta čvrsta kot presušena bizonovina: Polijem s posnetim mlekom ali posnetim jogurtom.
Če ne trenirate,
se vam bo nekaj časa zdelo, da ji manjka soli in masla. Če se vam zdi neslana
tudi ob treningu, jo, če ni kakih zdravstvenih kontraindikacij, dosolite —
lahko da ste z znojem izgubili preveč natrija.
Solata: ker listnata ali zelena solata
ne premore kaj dosti, je osnova surova špinača. Dobra je s paradižniki, čebulo, česnom, fižolom, stročjim fižolom,
kuhanim krompirjem, kumaricami ali drugo zelenjavo. (To je pa nekaj drugega
kakor priporoča Ivan Maršič).
Poper, koriander in
bazilika pomagajo, če jih že imam pri roki. Dodam kis in zelo malo
stisnjenega olivnega olja iz prve preše, ki ni kemično ekstrahirano. Olivno
olje je postalo zelo priljubljeno zaradi sredozemske diete. Ker je v
Sredozemlju manj srčnih bolezni in ker olivno olje viša »dobri« holesterol, ga
je bilo nekaj časa videti v skledicah poleg kruha v vseh italijanskih
restavracijah (maščoba je popularna, zlasti pri tistih, ki ne berejo mnogo). Je
pa bolj verjetno, da Sredozemcem pomagajo predvsem sadje in zelenjava, stopnice
in visoke cene mesa.
Rahli kolač: En prst prosa in
pet prstov vode namočim čez noč in potem pogrejem v mikrovalovni pečici. Dodam
suhe marelice, češplje, datlje, rozine ipd. Zajaham stacionarno kolo za
dvajset minut šprintov, ki mi dvignejo pulz na 140—150. Ko se vrnem, je
ambrozija gotova. Po par dneh v hladilniku je
ostanek (če ga je kaj) prav res podoben kolaču. 😊.
Dame se običajno
pomilovalno nasmihajo; bolj diplomatske pa le pokroviteljsko. Triatletinje
kimajo z razumevanjem. Debeluhi spričo mojih kulinaričnih komentarjev očitno
trpijo. Študije so pokazale, da debeluhi razločijo
mnogo več okusov od nas prikrajšanih suhcev, tako da sem osebno v primerjavi z
njimi kulinarični divjak, gastronomski barbar. Žal sem pozabil pobarati Davea
Scotta, ali pred uporabo res izpira v situ sol iz nemastne skute, kot pišejo
časopisi. 😊.
Resnici na ljubo bom
potrdil, da tudi jaz uživam v zelo rafiniranih obredih, če se seznanim s kako
damo, ki ji ni žal zapraviti ure časa za nekaj tako minljivega, kot je spomin
na soufflć ali quiche.
V programu Optifast
za brezupno debele so moji pacienti dobivali po 450 kalorij na dan, v glavnem
posneto mleko v prahu z vitamini in elektroliti z okusom vanilije, čokolade ali
jagode. Ko smo morali začasno preiti na malce zrnato obliko preparata, ni bilo
pritožb ne konca ne kraja. Enako, če ni bilo na voljo katerega od treh okusov.
Sužnjevanje okušalnim brbončicam je te ljudi stalo zdravje, postavo in 6000
dolarjev za program! Oboževanje hrane je res neracionalen kult.
Moj prijatelj
psihiater je, potem ko se je razvezal, končno postal z mojo pomočjo dovolj
vitek, da je pritegnil lepo blondinko, potem pa nenadoma izjavil, da bosta šla
na tečaj iz kitajske kuhinje. Malodane na
kolenih sem ga rotil, naj ne stori tega. Smeje mi je zagotovil, da je »imun«.
Ko sem leto dni zatem videl prepotenega, deprimiranega debeluha, ki je z
očitnim naporom tekel, pravzaprav capljal po hribu navzgor, s stopali navzven
in z brado na prsih, sem se skoraj razjokal. Blondinka pa je vitka kot prej. 😊.
Med obiskom pri
privlačni, a malce zaliti novi znanki sem videl, da ima krasno omaro, polno
knjig. Radovedno sem se ji približal. Vse so bile kuharice! Komentar
ekstremista Dreisteina:
»Domiselna
strategija: namesto da bi se potrudila in še malce shujšala, da bi bila še bolj
privlačna, raje poredi soproga, da ga druge ženske ne bi marale.« 😊.
Včasih mi njegov
cinizem ni všeč, čeprav sem se moral spomniti na prelepo Gene Tierney, kako v »Nebo
lahko počaka« pogladi možev (Don Amechejev) trebušček in reče: »Zdaj si pa moj
in samo moj.« Bolj pametna žena bi rekla:
»Trebušček pomeni,
da si zalit tudi v notranjosti. Iz masti v trebuhu vodijo vene maščobo direktno
v jetra, ki jo predelujejo v najslabšo vrsto krvnih maščob. Greva ven, da se
shodiva!«
Če seveda ne
štarta na njegovo življenjsko zavarovalnino.
Prevelika
koncentracija na hrano in recepte in slinjenje nad kuharskimi knjigami
povzročata mnogo zdravstvenih problemov. Triatleti kult hrane pogostoma
nadomestijo s kultom bicikla (popularna fotografija kaže triatleta na postelji
s kolesom ob sebi, medtem ko žena namrščena sedi na drugem koncu postelje).
Ker nekateri
trdijo, da je vino hrana, besedo še o tem:
Če se iz Bog ve iz
kakšnega razloga posvetite enologiji, boste morali vložiti velik napor v to, da
preidete z običajne ravni začetnika, ki sploh ne mara vin, skozi kratki stadij
sladkih vin na raven, na kateri se navadite uživati v vinih, ki jih začetnik ne
bi niti povohal. Naučili vas bodo držati tako imenovani »bordojski« kozarec za
steblo, da temperatura roke ne bi spremenila bukeja; osvojili boste morda celo
besedni zaklad vinskih kritikov, ki uporabljajo za vina pridevnike »nagajivo«, »drzno«,
»robustno«, »odkrito« in podobno (ne omenjajo pa univerzalne lastnosti vseh
vin, ki je, da Lafitte Rothschild pri ceni tisoč dolarjev za steklenico prav
tako povzroča cirozo jeter kot najcenejši cviček).
Enologija je simbol
dobrega življenja in obenem primarni nenaporni konjiček aristokratov. Ni čudno,
da se je nekateri ljudje polotijo iz obeh razlogov. Pomaga nam zapravljati čas,
ki bi nam sicer preostal za gibanje. Aristokrati niso vselej najboljši vzor za
pametno življenje: celo lov na ubogo lisico je kot trening koristen le za pse,
konje in, če ubeži, lisico. Američani ki so veliki ljubitelji živali, lisico
vsaj nadomestijo z njenim vonjem, ki ga vlečejo po livadah in prek ograj in
potem dirjajo z enakim navdušenjem.
Da se z močjo volje
lahko dosežejo tudi najbolj neumni cilji, nam potrjuje tudi Marcel Aymć, ki je
napisal novelo o viničarju, ki ni maral pitja (Vin de Paris), a se ga je pod
budnimi očmi prijateljev z močjo volje po malem privadil. Z odobravanjem so opažali,
kako si je sčasoma začel »sladkati jagode« (sucrer les fraises), kar je
evfemizem za alkoholni tremor rok
Tudi Jack London
ni hotel piti, a mu je s pomočjo alkoholičnega okolja nazadnje le uspelo
postati nadpovprečen alkoholik (Kralj Alkohol).
Neki moj pacient, ki
so mu predpisali antabus (ta povzroča hudo neprijetno kemično reakcijo z
alkoholom), mi je poročal, da mu je po njem pitje izredno mučno in da sploh ne
bi pil, če ne bi imel take železne volje.
Če že pijete po
en kozarček rdečega vina na dan in ne postajate alkoholik, vam to koristi
zaradi polifenolov in raznih spojin, ki preprečujejo arteriosklerozo in
manjšajo lepljivost krvnih ploščic. Ne priporočamo pa, da bi ga začeli piti za
zdravje, kajti mnogi ne morejo ostati pri zgolj enem kozarčku dnevno (alkohol
pa povečuje tudi tveganje za raka na dojki).
Kot se lahko
navadimo smrdljivih cigaret (kadilci in bivši kadilci se gotovo spominjate
akutne zastrupitve z nikotinom ob prvi cigareti bodočega kadilca, ki pa
vztraja, ker hoče kaditi), tako se lahko navadimo tudi na dieto brez maščobe.
V šestdesetih letih
so mnogi hipiji jedli zelo strogo makrobiotično dieto, malo da bi jezili
starše, malo pa v upanju, da bodo dosegli nirvano. To je bilo tedaj moderno in
zato jim ni bilo težko. Mnogi izmed njih so danes zamaščeni izvršilci, ki se
bridko pritožujejo nad zdravnikovo dieto. Njihove stare makrobiotične diete
vendarle ne priporočam, ker daje komaj zadosti hraniva, da lahko sedite in
popevate mantre.
Če vam je težko
zaužiti 79 »enot« (enakomernih odmerkov) sadja in zelenjave, vam lahko pomaga
mešalnik.
Morate pa obdržati
balast. Vaš zobozdravnik bo mnogo bolj zadovoljen,
če te obroke zmeljejo vaši zobje.
5. Ogibam se sladkorja. V ZDA zaužije povprečni porabnik skoraj po četrt
kilograma sladkorja na dan, ker ga dodajajo prehrambenim proizvodom, v katerih
ga porabnik niti ne zazna. Večino popije v vedno večjih papirnatih
kupicah kokakole in podobnih pijač, ki vsebujejo po 10% sladkorja. V enem litru
je torej ca. 0,1 kg sladkorja — mnogi to pijejo namesto vode!
6. Treniram redno in hrana je prav
zaradi tega veliko bolj okusna, tako da je ni treba sladkati in »podmazovati«
. Moji prijatelji tu in tam citirajo Cokanov zakon št. 1: »Kadar si lačen, je vse okusno. »
Cokanov zakon št. 2:
»Kadar nisi lačen, pa tako ni vzroka, da bi
jedel.«
7. Kar vem o treningu in prehrani,
skušam uskladiti, tako da ostajam zdrav, hiter in slok.
Takoj po treningu
gredo zaužiti ogljikovi hidrati naravnost v mišice — te jih takrat srkajo vase
čim hitreje, da bi nadomestile pokurjeni živalski škrob (glikogen) in da bi se
tako pripravile za naslednji dan treninga. Zato je
najboljše pojesti po kakih 200 kalorij takoj po treningu in potem še na vsaki
dve uri vse do naslednjega velikega obroka. Prednost ni zelo velika, a tako
vsaj ne pozabimo jesti in obenem dobimo dovolj ogljikovih hidratov. Če jeste
bolj pogosto kot na dve uri, je učinek na formacijo glikogena malo večji. Malo
proteina (sam pijem posneto mleko) povzroči še malo več sekrecije inzulina, ki
potem naklada sladkor iz krvi v mišice za tvorjenje glikogena. Mleko hkrati
nadomesti kalcij, ki smo ga izgubili v potu.
Premalo
ogljikovih hidratov vodi do padca v kvaliteti treninga tudi zato, ker so
potrebni za takojšnjo regeneracijo beljakovin, ki se krčijo v mišičnih vlaknih.
Že
nekaj let berete o pomembnosti diete z višjo vsebnostjo maščobe (30%) za
prehrano atleta. Za to trditev ni nobene prepričljive znanstvene podlage, razen
v reklamah za energijska rebra s to vsebnostjo maščob.
Kritika prihaja z
vseh strani, a tu in tam bomo še vedno našli atleta, ki si išče opravičilo za
uporabo masla, sira in drugih maščob (sprejemljiv sir je nemastna skuta).
Atlet,
ki zaužije 6000 kalorij s 30% maščob, bi dobil 1800 kalorij (= 30% od 6000),
kar je 200 gramov čiste maščobe (en gram maščobe vsebuje 9 kalorij, torej 1800
kalorij : 9 kalorij = 200 gramov). Ta maščoba se mora absorbirati in potovati
dolge ure po krvnih žilah. Ne po mojih!
Ne pozabite na
kalcij, ki ga dobite dovolj v nekaj kozarcih posnetega mleka, posnetega jogurta
ali skute, v ribah, konzerviranih s kostmi, v žitu in drugem zrnju in zelenjavi
in v posnetem mleku v prahu (50 mg v žlički), ki ga lahko potresate na mnoge jedi.
To je ravno tako dober beljakovinski dodatek kot dragi proizvodi predelanih
aminokislin.
Vegetarijanci ne
dobijo mnogo kalcija, ga pa manj izločajo v urinu, ker jedo manj beljakovin —
končni produkt beljakovin, urea, se mora izločiti skozi ledvice, v katerih
učinkuje kot diuretik in »spira« kalcij. Triatleti pogostoma ne zaužijejo
dovolj kalcija. Pomanjkanju kalcija v dieti se sam ognem brez težav s
štirimi kozarci mleka ali jogurta na dan. Zdaj govorijo, da preveč kalcija
morda preveč zniža produkcijo vitamina D, ki nas ščiti proti rakom. Bomo
videli, kaj bo iz tega. To seveda še ne pomeni, da naj jemljemo visoke doze
vitamina D, saj so te lahko nevarne.
Posebni prehranski
dodatki, ki naj bi izboljšali telesne funkcije, se prikazujejo in izginjajo kot
vsaka druga modna muha. Sam trenutno jemljem vitamin C po 500 mg, vitamin E po
400 M.E. (mednarodnih enot) in pa multivitamin. Na višku svoje triatlonske kariere
sem jemal le multivitamin. Drugi dodatki kot npr. kreatin in fosfat, zaužiti
zadnje dni pred tekmo, verjetno nimajo nobenega učinka v triatlonu; niso za
vsakogar in nasploh še čakajo res prepričljivo dokončno študijo. Velika večina
proti krat preprečijo drugi, nepredvideni logični dejavniki. Zato potrebujemo
več tistih študij, v katerih na slepo izbiramo dve veliki skupini atletov in
potem dajemo eni skupini spojino, ki jo raziskujemo, drugi skupini pa enake
kapsule, a brez učinkovine. Vsebina kapsul je neznana tako znanstvenikom kot
atletom. Izmerimo učinek, npr. na tek na tračnem tekaču. Po nekaj tednih
premora navzkrižno zamenjamo kapsule in spet izmerimo učinek na tek.
Boljše je, če denar za
raziskovanje ne izvira od izdelovalca spojine.
Mnogo bolj pomembno
kot uporabljati dodatke brez vrednosti je razumeti principe prehrane in
hidracije med treningom in tekmovanjem. Svoj pristop obravnavam v poglavju »lronman«.
Še nekaj vtisov o
debelosti:
slišali ste, da se
95% tistih, ki shujšajo, spet zredi. To so resda podatki iz klinik za debelost,
kamor zahajajo tisti, ki zahtevajo, da jim loj ostrgajo drugi.
Epidemiolog s
Harvardske univerze pa je anketiral prebivalstvo in odkril tole: od Američanov,
ki so bili debeli in so se odločili sami shujšati, jih je 90% uspelo, ne da bi
se pozneje spet zredili. To je le malo znano, enako kot dejstvo, da je 95%
bivših kadilcev nehalo brez vsake pomoči, in dokaj nepriljubljeno pri tistih,
ki prodajajo nalepke ali žvečilni gumi z nikotinom. Nekatera dejstva nekako ne dobijo
priložnosti, da bi postala znana.
Moji pacienti, ki so
hoteli shujšati ali ostati vitki, so si poiskali sloke prijatelje, kakršni so
moji. Vabijo me na tek, na vožnjo na kolesu ali na tekmo, le poredko pa na kako
jed — ki pa je vselej dobra in zdrava, z zelo malo maščobe. Zasvojenci
potrebujejo družbo nezasvojenih ljudi, debeluhi pa družbo taktnih atletov in
ljudi, ki jedo, da bi živeli, in ne ki živijo, da bi jedli.
Kdor nima mnogo
veselja v življenju, se žal pogosto zateče k jedači, pijači itn., ne da bi kdaj
odkril blaženost gibanja. Sprva se le malo zredi, a debelost je po navadi
progresivna, če je ne ustavimo s spremembami v življenjskem slogu.
Poglejte si igralce
v starih filmih: Orson Welles je bil vitek in je imel le skromen podbradek.
Raymond Burr je bil skoraj vitek. Peter Lorrie je imel že od samega začetka
lunast obraz svarilo za bodočnost enako Sidney Greenstreet, Sebastian Cabot,
Shelley Winters, Rosemary Clooney, Pearl Bailey, Ella Fitzgerald, Peggy Lee,
celo plavalka Esther Williams in do manjše mere Tarzan (Johnny Weismuller). Vsi
ti so se počasi skozi leta odebelili, medtem ko sta Gregory Peck in James
Stewart ostala vitka.
Mnogi debelinki
dobijo obilje svojih kalorij s pijačo. Alkohol vpliva na presnovo maščobe in povzroča nabiranje
loja predvsem v trebušni votlini, kjer je tudi najbolj nevaren. Vene s tega
območja se stekajo v jetra, v katera nosijo maščobo iz trebuha in od tam gre
maščoba v stene krvnih žil.
Ljudje »z značilno
obliko jabolka« so zato v večji nevarnosti kot ljudje hruške (predstavljajte si
ga z debelim koncem spodaj, da ne bo nesporazuma), pri katerih se mast
nabira v stegnih in sedalu. Moj jabolčni pacient se je ponosno potolkel po
trdem trebuhu: »Vidite, kako je čvrst?« Žal je bil »čvrst« le, ker je bil
prepoln masti, kot je čvrst prenapihnjen balon.
Da se nekateri
ljudje malce laže zredijo kot drugi, je res. Vsi pač ne moremo biti popolnoma
enaki. Je pa tudi res, da v Ljubljani v vojnem času ni bilo debeluhov.
Zanimivi poskusi so
pokazali, da vitki ljudje pojejo vso neokusno brozgo, zmešano iz sesekljanih
vsakodnevnih jedi, če je to edina hrana, ki jo dobijo. Debeluhi se te hrane ne
pritaknejo. Ko so v drugem eksperimentu kazalce ure na steni neopazno pospešili,
so debeluhi jedli obroke »ob uri«, medtem ko so vitki jedli po dejanskem
urniku, kakor so ga že bili vajeni.
Ko so v študiji
filmali vitke in debele deklice pri tenisu in potem prešteli njihove korake, so
videli, da so jih vitke naredile veliko več. Vemo za vzajemno učinkovanje teže
in gibanja: porast teže zavira gibanje, kar povzroča porast teže, ki nadalje
zavira gibanje itn.
Ko so debeluhe, ki
se niso mogli znebiti teže, študirali v bolnišnici, so ugotovili, da so ti
podcenili zaužite kalorije in precenili z gibanjem pokurjene kalorije — oboje
za 50%!
Če je vaš identični
dvojček debel, morate biti debeli tudi vi, ker ima dednost pri tem odločujoč
vpliv, kajneda? Ne, ne in nikakor ne! Paul Williams (Lawrence Berkeley) je
našel 35 debelih, neaktivnih oseb, ki so imele identičnega dvojčka tekača, in
glej, v vsakem paru je bila lažja polovica tekač. Če so v vaši rodbini vsi
debeli, je to verjetno posledica podobne kuharije, odnosa do hrane in načelnega
pomanjkanja navdušenja za gibanje.
Zaužita maščoba gre
pri mirovanju naravnost v skladišče (vedno tja, kjer je dame ne želite — prej v
trebuh in ozadje kot pa v oprsje), ne da bi porabila za ta prenos mnogo
kalorij, kot jih porabijo ogljikovi hidrati. Videti je, da je vpliv dednosti
minimalen in da bo treba najti nove izgovore za tiste, ki se specializirajo v
iskanju opravičil.
Ko je Jim Fixx,
znani tekač in popularizator teka, ki je mislil, da ga tek varuje pred učinki
izredno mastne hrane, umrl sredi teka, so me debeli zdravniki zelo resno
svarili — ne pred maščobo, temveč pred tekom!
Daljša
in daljša hoja dnevno zjutraj, preden vam to lahko preprečijo, z dežnikom, če
je treba, vam bo zbudila tek za preprosto hrano brez maščob in bo okrepila
mišice (dame naj se ne vznemirjajo, češ da bodo dobile ”grčaste” noge — to se
ne zgodi). Trenirane mišice kurijo več kalorij noč in dan, tudi ko mirujete,
enako kot večji motor tudi v prostem teku porabi več goriva. Začnemo lahko s
četrt ure — to je v užitek tudi netreniranim. Moja mama je še pri 92 letih
prehodila po tisoč stopnic na dan v hiši, na varnem in na toplem. Pet let
pozneje je še vstajala in sedala po pol ure. Tako si je krepila nožne in trupne
mišice, da ni padla na stopnišču.
Ko se postaramo in
se iz tradicije predamo negibnosti, lahko naša teža ostane nespremenjena in
obseg nog isti, a žal zato, ker mišice nog (in druge mišice) propadajo in jih
nadomešča loj. Starejši ljudje padajo, ker jih loj ne more držati pokonci,
mišice pa so izginile, ker se v najboljšem primeru le še igračkajo z vnučki, ki
bi se sami radi veliko več gibali. Ah, izročila! Padci imajo lahko tudi
druge vzroke, na primer kopičenje zdravil za zvišan krvni pritisk, ki jih
ostarele ledvice in jetra ne morejo dovolj hitro izločati.
Najstarejši triatlet
je str 85 let, in najstarejši ironmanec Jim Ward 82. Če pomislite na njiju,
potem malo hoje nebi smelo biti taka reč, ali ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar