Ivan Maršič - HRANA VIR ZDRAVJA

 

HRANA VIR ZDRAVJA

 

KATERA ŽIVILA PRIPOROČAM

 

Ivan Maršič

 

 

 

 

 

 

 

NEKAJ O MENI

 

Kako sem postal zdravilec?

 

Kaj naj povem o sebi? Pred dvainštiridesetimi leti sem hudo zbolel. Opravljal sem težko in odgovorno službo miličnika na železnici. Moral bi na hudo in tvegano operacijo. Spomnil sem se, da so moji starši; pred vojno smo živeli na Kočevskem, mnogim pomagali pri bolezenskih težavah. Takrat se ni za vsako malenkost šlo k zdravniku. Bilo jih je malo in daleč do njih. Iz hleva bi morala tudi zadnja kravica, da bi plačali zdravljenje. Ni me bilo strah operacije, med vojno sem izgubil očeta in družina je bila v nenehni nevarnosti pred sovražniki. Odločil sem se, da si sam pomagam. Tako se je tudi zgodilo in od takrat nisem bil več pri zdravniku. Čeprav nosim sedem križev, sem še vedno zdrav ter delam, kakor da bi imel štirideset let.

 

Prijatelji, znanci in tudi zdravniki niso verjeli, da sem sam ozdravel. Pomagal sem si z obkladki, z zeliščnim mazilom, s kapljicami in čajno mešanico. Vse troje še vedno pripravljam. Spoznal pa sem še nekaj pomembnejšega in to je, da je hrana temelj zdravja. Še posebej to velja za pripravo vsakdanje prehrane. Vsa zdravila, pa naj jih predpisujejo zdravniki ali pripravljajo zeliščarji, so lahko samo v pomoč naravnemu zdravitelju.

 

Od ust do ust se je širila vest o »zdravitelju iz Škofljice« in da bi lahko mnogim ustregel, sem moral pustiti službo. Opravil sem potrebne izpite in odprl zeliščarsko obrt, ki jo imam še vedno, čeprav sem upokojen. Drugačen sem od drugih zeliščarjev, ki skušajo z izdelki iz zelišč nadomestiti farmacevtska zdravila. Moji izdelki so namenjeni krepitvi obrambnih moči, ne pa odpravljanju zunanjih bolezenskih znakov. Lahko pa rečem to: vsem, ki so bili pripravljeni uživati zdravo hrano in (če je bilo potrebno) pomagati si z mojimi izdelki, se je vrnilo zdravje.  

 

Kako sem spoznal, da je hrana najboljše zdravilo?

 

Z zeliščarstvom se ukvarjam že več kot 40 let. Nadaljujem to, kar sta delala že moja starša. Pred 42 leti se nisem zavedal, da sem sam svojega zdravja kovač. Nato sem bil sem pred hudo in tvegano operacijo. Takrat sem se odločil, da bom opustil škodljive razvade in si z naravnimi sredstvi pomagal do zdravja. Uspel sem! Od takrat, razen enkrat, ko je šlo za zunanjo poškodbo, nisem več potreboval zdravniške pomoči.

 

Odločil sem se, da bom delo svojih staršev nadaljeval. Pripravil sem zeliščno mazilo, čajno mešanico in kapljice. Ne pripravljam pa zelišča za vsako bolezen posebej, da bi z njimi nadomeščal umetna zdravila. Spoznal sem, da je osnova za zdravje v hrani, v njeni pripravi in količini, ki jo zaužijemo. Vsi zdravilni pripomočki, pa naj bodo naravni ali umetni, so lahko samo v pomoč zdravi prehrani. Ob tem ne smemo pozabiti, da želi vsako živo bitje biti zdravo. Če in koliko to uspe, je v pretežni meri odvisno, kaj zaužije.

 

Nisem privrženec makrobiotike, ali samo presne hrane, tudi ne vegetarijanec. Navadil pa sem se poslušati svoje telo, ki me sproti opozarja, kaj moti mojo presnovo in s tem zdravje.

 

Kako vem, kaj je dobro?

 

Sam se ne učil iz knjig ali od drugih, kaj je dobro za zdravje. Preizkusim in opazujem, kako se mi telo in um odzivata. Tako vem, kaj mi krepi zdravje. Rezultat tega je, da že nekaj desetletij nisem potreboval ne zdravnika in ne zdravila, ki bi ga dobil v lekarni. Verjamem, da bi vsi želeli biti zdravi in hoteli dočakati visoko starost. Do tega lahko pridemo predvsem sami. Pred kratkim smo lahko prebrali, da lahko medicina poskrbi samo za 20% zdravja, vse ostalo pa je v rokah človeka in okolja, v katerem živi.

 

 

Zdravje mi ni od narave dano!

 

Mnogi me sprašujejo, kako živim, kaj jem in pijem, da že nekaj desetletij nisem potreboval zdravnika. Ko jim to povem, mi kdo navrže, češ da imam zdravje zapisano v svojih genih in sem ga podedoval. Kdor pa da tega nima, mu ne ostane drugega, kakor da išče zdravje pri zdravnikih. Medtem, ko dopovedujem, da ima hrana in njena priprava odločilno vlogo pri ohranitvi zdravja, me kdo zavrne z besedami: »Zakaj pa me zdravnik ne vpraša, kaj jem? V ambulanti vprašajo, kje te boli, zdravnik napiše napotnico za laboratorij ali rentgen in na koncu dobim še kup receptov, po zdravila pa brž v lekarno.«

 

 

S HRANO DO ZDRAVJA

 

 

Zdravniki poskrbijo samo za del zdravja 

 

Prihaja čas, ko bo moral vsak sam poskrbeti za svoje zdravje. Ni zdravnika in ne zdravilca, ki bi lahko komu podaril zdravje. Ne moremo veliko storiti za boljši zrak, ki ga vdihavamo. Tudi na zdrav način pridelane hrane je še malo. Lahko pa veliko storimo pri izbiri živil in še posebej pri vsakdanji pripravi hrane.

 

Otresimo se zasvojenosti, v katero nas vodijo razvajene okuševalne brbončice, ki jih imamo na jeziku. Te si želijo: sladko, slano in mastno. Če bi tudi želodec znal povedati, kaj mu godi, bi na naših krožnikih bilo to, kar krepi zdravje in pelje v dolgo življenje. Prepričan sem, da je tukaj izvir sodobnih bolezni, nezadovoljstva in sovraštva, ki pelje tudi v pobijanje.

 

 

 

Že dolgo se trudim in dopovedujem, da mora tudi vsak sam skrbeti za svoje zdravje. Po hudi bolezni, moral bi na tvegano operacijo, sem po notranji vesti vedel, da imam zdravnika v sebi in bom ozdravel, če mu bom le hotel prisluhniti. Ubogal sem in štirideset let bo minilo, ne da bi jemal iz zdravstvene blagajne. Ves čas pa sem, tudi več kakor drugi, dajal v to skrinjo. To omenjam zato, da bi tudi drugi kaj več storili za lastno zdravje in trošili skupen denar šele takrat, ko je to res potrebno. Spoznal sem, da če človek ne preuči samega sebe, dokler je zdrav, bo moral to storiti, ko bo zbolel. Bolezen je sredstvo za zaščito telesa in ne kapitulacija pred smrtjo.

 

Pri samo-ozdravitvi sem uvidel, da se lahko s hrano in preizkušenimi oblikami ljudskega zdravilstva ozdravim in trajno ohranim zdravje. Ne boste verjeli, ko sem to omenil svojim predpostavljenim v policiji, kjer sem bil takrat v službi. Poslali so me na opazovanje v umobolnico.

 

Ob nastopu ministra za zdravje dr. Kebra pa sem iz njegovih ust slišal to, kar že ves čas trdim. Povedal je, da medicina lahko poskrbi samo za eno petino našega zdravja, za štiri petine pa moramo poskrbeti sami. Minister je to povedal tudi računsko: za 20% zdravja bodo poskrbeli zdravniki, za 80% pa bi moral vsak sam. Žal pa večina ljudi misli obratno. Zdravje si kvarijo s tobakom, z alkoholom, z nezdravo in s preobilno hrano, kar vse vodi v bolezen, potem pa pričakujejo, da jih bodo zdravniki ali zdravilci čudežno ozdravili. Tudi medicina nosi del krivde za mnenje, češ da lahko zdravstvo poskrbi za narodovo zdravje.

 

Prebivalci Slovenije želimo, da bi se v desetih letih uvrstili med razvite države Evropske unije. Vse lepo in prav! Toda moramo jih dohiteti v razvoju. Dokler smo bili del Jugoslavije, smo bili njen najbolj razviti del, sedaj pa smo na repu evropskih držav. Gospodarsko bomo ta cilj dosegli, če bomo manj zapravljali. Sem štejem tudi zdravstveno službo. Sem za primerne bolnišnice in dobro plačane zdravnike, nisem pa za sedanjo usmerjenost zdravstva. Zdravniki z najmodernejšo in drago tehniko iščejo nove bolezni in zdravila, da bi bolezni zatrli. Kaj pa, če bi se zdravniki vprašali, ali ni morda bolezen samo svarilo telesa in duha, da napačno ravnamo.

 

Nimamo raziskav, ki bi povedale, kolikšna je povezava med boleznijo in nezdravo hrano? Na zdravstvenem predavanju je nekdo postavil to vprašanje in odgovor je bil, da se ljudje zelo različno hranijo in bi bile take raziskave predrage. Preslišano je bilo mnenje drugega poslušalca, da bi bilo za začetek dovolj že, če bi vprašali tiste, ki živijo brez zdravil in zdravniške pomoči, kako jim to uspeva.

 

 

Hrana je osnova za zdravje!

 

Že res, da mnogi po svoje mislijo o tem, kaj naj jedo, da bodo zdravi. Pri tem nekateri pretiravajo in ker še niso bolj zdravi, se vračajo k običajni hrani. Ko starejšim razlagam, da naj opustijo razvade, ki so zdravju škodljive, dobim večkrat odgovor, da raje deset let manj živijo, kakor da bi morali jesti hrano, ki jim ne gre v slast. Ko pa na duri potrka »matilda«, pa so pripravljeni narediti vse, da bi le še nekaj časa živeli.

 

Tega nikomur ne zamerim. Tudi sam sem bil tak. Ko pa sem uvidel in spoznal, da moram predvsem sam skrbeti za ljubo zdravje, sem se začel miselno in praktično ukvarjati s tem, kaj res potrebuje moje telo, da bo telesno in duševno zdravo. Uspel sem in tudi tisti, ki so se po meni zgledovali. Postal sem zeliščar, ljudski zdravilec, nikoli pa zase nisem delal reklame. Še vedno sem prepričan, da dober glas seže v deveto vas.

 

Priprava hrane je zelo važna. Živilom jemljejo naravno moč, ko se naše gospodinje in kuharji v restavracijah trudijo, da bi jih čim bolj kulinarično obdelali, samo da bi bila hrana lepa za oko in slastna za okuševalne brbončice. Ob tem pa sploh ne razmišljajo, ali jemo za to, da bi živeli, ali živimo za to, da bi jedli.

 

Pripravljalce hrane bolj skrbi, če bodo tisti, ki jim je hrana namenjena, zadovoljni, kakor pa če bodo s hrano dobili tisto, kar je telo porabilo in je treba obnoviti, da bi lahko delovalo kot dobro vzdrževan stroj. Koliko gre v nič nepotrebne energije za pripravo hrane, za čiščenje prismojene posode, da o zakajenem zraku v kuhinjah sploh ne govorim.

 

Ne pričakujem, da bodo vsi obiskovalci mojega Interneta že takoj pripravljali hrano tako, kakor se to počne v moji kuhinji. Omenil bom samo en primer: če si zaželimo ocvrto jajce, ni treba maščobe najprej močno segreti in na to ubiti jajce. Raje v ponvi segrejemo malo vode, dodamo jajce in ko zakrkne, ga damo na ogret krožnik, zabelimo s hladnim oljem in malo osolimo. Kaj smo s tem dosegli? Jajce bo na pogled in za okus enako, kakor če bi ga ocvrli na maščobi. Ne bomo pa zaužili pregrete maščobe, ki je zagotovo škodljiva, in manj bomo zaužili soli. Ko že omenjam jajca, moram povedati, da je Svetovna zdravstvena organizacija priporočila: dve jajci na teden sta že preveč! (O tem je bilo veliko napačnih razlag).

 

S hrano do zdravja pri delu 

 

Obrtniki, podjetniki pa tudi kmetje so dolžni poskrbeti za varno delo in zdravje vseh, ki z nami delajo. Tudi meni niso všeč razna birokratska opravila, bil pa sem zadovoljen, da zakon, kot že v naslovu pove, skrbi za varnost in zdravje pri delu. Do sedaj ni bilo v navadi, da bi bili delodajalci zavezani k skrbi za zdravje delavcev. Še vedno prevladuje mnenje, da naj za zdravje poskrbijo zdravniki.

 

Dosti premalo, posebno od zdravnikov, ki naj bi skrbeli za zdravje zaposlenih, je povedanega, da ima to, kar človek zaužije, odločilni vpliv na varno in zdravo delo. Večina delavcev si ne vzame časa za zajtrk z energetsko polno hrano. Mislijo da je močna hrana za večerjo dovolj do malice naslednjega dne. Zaradi tega slabo spijo, niso spočiti in nervozni začno z delom za stroji. Okrog 10. ure sledi obilna malica s kranjsko klobaso ali ocvrtim mesom in vrčkom piva. Človek je potešil prazen želodec, ki pa se trudi prebaviti vanj nametano hrano, in da bi to zmogel, odvzame precejšen del krvi mišicam in možganom. Delavca se loteva dremavost, ki jo preganja s kavo in cigareti. Od tu do nezgode pri delu ali prometne nesreče je samo še pol koraka.

 

Pogosto prevladuje mnenje, da delavci, ki opravljajo fizično delo, potrebujejo močno hrano, predvsem meso. Povedal bom, kaj je o tem napisal zdravnik dr. Franc Cokan. Študiral je v Ljubljani, že štirideset let pa živi v Ameriki. Njegova posebnost je, da tekmuje v triatlonu. Pravila tega športa so preplavati 3900 metrov, s kolesom prevoziti 180 km in teči 42 km običajnega maratona. Vse to v 17 urah. Dr. Cokan je bil na enem najbolj zahtevnem triatlonu, ki ga organizirajo na Havajih, že osemkrat najhitrejši in s tem tudi svetovni prvak.

 

 

 

Marsikdo bo dejal, da je za tak napor potrebna močna in obilna hrana. Pa ni tako! Zapisal je, da ne uživa nobene živalske maščobe, mesa skoraj ne je, poje pa veliko sadja in zelenjave. Potrebno energijo dobiva iz škroba. Največ ga dobi iz koruzne moke. Med tekmovanjem pa dr. Franci Cokan uživa še suho sadje, ki ga ima s seboj. Med tekmovalci trialona, uspešni so celo osemdesetletniki, je poleg drugih znan tudi »Cokanov recept« za pripravo močnika, ki je kratek: zavreti je treba dve in pol skodelici vode, ugasniti ogenj, zamešati eno skodelico koruznega zdroba in počakati nekaj minut. Nič ne omenja soli in zabele. Ugotovil je, da tako ostanejo molekule zdroba, v katerih je škrob, cele, in jih kri zanese v mišice. Tu se škrob počasi spremeni v glukozo in mišice dobivajo potrebno energijo.

 

Že štirideset let dopovedujem, da je hrana, ki jo pripravljamo na vroči maščobi, hudo obremenilna za zdravje, prepričan sem, da je tudi rakotvorna. Vedno več je zdravnikov, ki so po znanstveni poti prišli do teh spoznanj. Ocvrto meso in krompirčki niso samo poguba za tiste, ki to jedo, ampak tudi za kuharje. Treba je samo pokukati v kuhinjo kake restavracije ali večje gostilne in takoj se zazna zrak, ki je močno nasičen s hlapi prežgane maščobe. Tudi v domačih kuhinjah, kjer mislijo, da ni dobrega kosila brez ocvrtega zrezka in pomfrija, ni nič bolje.

 

Glavni razlog, da medicina ne vidi glavnega povzročitelja za večino bolezni v kvarnem okolju in škodljivi hrani, je v napačni opredelitvi, kaj sploh je zdravje. Dokler bo veljalo, da je zdravje odsotnost bolezni, ne pa naravna dobrina in vrednota, se kaj veliko ne bo spremenilo.

 

Beli sladkor nam je v pogubo

 

Poudariti moram, da je za mnoge sodobne bolezni kriv beli sladkor in to tudi zdravniki počasi spoznavajo, zdravilci pa to trdimo že ves čas. Med ljudmi je vedno več debelih in predebelih, diabetik pa je med starejšimi že vsak drugi. Tudi med mladimi narašča število teh bolnikov. Trebušna slinavka ni danes nič drugačna, kakor je bila pri ljudeh v kameni dobi, ali pa pred sto leti, ko je bil beli sladkor še velika redkost. Še pred drugo svetovno vojno je bila poraba sladkorja zelo majhna. K temu je prispevala tudi takratna država, ki je sladkor bolj obdavčila kakor žgane pijače. Stroški za pridobitev enega kg sladkorja so znašali samo 2 dinarja, maloprodajna cena pa je bila 16 dinarjev, štruca kruha pa je stala tudi samo 2 dinarja. Takratna poraba sladkorja je bila manj kakor 1 kg letno na prebivalca, danes pa je petdesetkrat večja. Sorazmerno z rastjo porabe sladkorja rastejo trebuhi, število sladkornih bolnikov, previsok krvni tlak, preveč holesterola, srčno-žilne bolezni in omagujejo sklepi, ki vedno težje nosijo ta bremena.

 

Nekdaj si sladkorja niso mogli privoščiti, pa so se kljub temu znali posladkati. Skoraj pri vsaki hiši so imeli panj ali dva čebel. Tudi suhega sadja ni manjkalo in ne sladkih sokov. Dovolj je bilo, da so si otroci potešili željo po sladkem. Odrasli pa so potrebno energijo za delo dobili iz žitaric. Trebušna slinavka je bila enakomerno obremenjena z izločanjem insulina, ki je nujno potreben, da nastane krvni sladkor. Danes pa zaužijemo nekajkrat več sladkorja kakor škroba in človekov pankreas je v nenehnem stresu. Prav nič ni čudno, da omaguje že pri mladih.

 

 

 

Nekdaj so znale naše babice pripraviti slivovo marmelado brez sladkorja. Ali ne bi tega poskusili tudi danes? Učitelji se pritožujejo, da se veča število nemirnih in pretirano živahnih otrok in od tu do napadalnosti ter nezmožnosti, da se zberejo za učenje, je le še pol koraka. Za malico jim strežejo sladek kakav, jogurt s sladkorjem in posladkano štručko iz bele moke. In tu pridemo do glavne težave! Otroci so že od malega zasvojeni s slaščicami in sladkimi jedmi, marsikje tudi mleko sladkajo. Če jed ni sladka, je ne jedo. Kaj je to drugega kakor zasvojenost s sladkorjem?

 

Narava nam je dala okuševalne brbončice, ki jih imamo na robu jezika, da ne bi zaužili tistega, kar je neužitno ali celo strupeno. Sedanji način prehranjevanja v razvitih delih sveta pa jih je spridil do te mere, da je človek postal odvisen od sladkorja. Menim, da to postaja tako hudo kakor odvisnost od alkohola, nikotina ali droge.

 

Kako se odvaditi od škodljive sladkosnednosti je dober nasvet angleškega strokovnjaka za zdravo prehrano, ki je zapisal: Sestavimo jedilnik za štirinajst dni, ki ne bo vseboval sladkorja. Odpovejmo se tudi čokoladi, sladicam in kokakoli. Ko mineta dva tedna, zaužijmo žličko belega sladkorja in spoznali bomo, da je njegov okus premočan in tako neprijeten, da nas bo odvrnil od hrane, v kateri je sladkor.

 

Naj povem še, da v moji kuhinji že dolgo ni belega sladkorja, čaj pa sladkamo z malo medu.

 

 

Jesti naj bo pravica

 

Spoznavamo, da je ogrožen svetovni mir. Tako kot leta 1939 niso ustavili Hitlerja, ko je začel drugo svetovno vojno, tudi danes ameriške bombe ne bodo zadržale teroristov. Svetovni politiki prepogosto vidijo le posledice islamskega fundamentalizma, ki se najbolj vidi v terorju in samožrtvovanju.

 

Podobno je tudi z našim zdravstvom. Zdravniki so prepričani, da je njihova glavna naloga odkrivati bolezni in njihove simptome uničiti z vedno močnejšimi in dražjimi zdravili. Nisem še slišal, da bi se ameriški predsednik (ki ga pogosto videvamo na TV) vprašal, če ni morda vzrok za teror tudi v tem, da je polovica ljudi na tem našem svetu lačnih. V bogatih državah je četrtina ljudi telesno in duševno motenih in bolnih zaradi preobilja, ki pa ga niso pripravljeni deliti z lačnimi.

 

Ni drugega, tudi sami moramo kaj storiti, da bomo uresničevali temeljno človeško načelo, da jemo za to, da bi živeli. Vsi, ki so predebeli, so praviloma bolni ali na poti v kako bolezen, ker mislijo, da živijo za to, da bi jedli.

 

Glavnega krivca vidim v zgrešeni miselnosti, da je jesti dolžnost. V navado je res prišlo, da mnogi jedo ob določenem času. To narekuje tudi biološki ritem. Nikakor pa to ne pomeni, da smo tudi dolžni pojesti vse kar imamo na krožniku in kar nas še čaka, da natlačimo v želodce. Nikakršnega opravičila ni, da obremenjujemo svoje telo samo zato, ker je pogled na hrano slasten. Namesto, da bi bil človek v sodobnem času vedno bolj svoboden, z njim manipulira sodobna kulinarika. Okuševalne brbončice na jeziku nam je mati narava dala, da bi nas obvarovale pred zaužitjem tistega, kar bi nam škodilo. Preveč dobrega in nepotrebnega pa jih je razvadilo, da nam narekujejo: jej mastno, sladko, slano in kolikor le lahko stlačiš v sebe. Mnogi to počno že tako, da ko je želodec poln “dobrot” izbruhajo in ga spet hitijo polniti. To je prava zasvojenost, ki ni milejša od uživanja droge.

 

Spominjam se zgodbe o izbirčni Metki. Kaše ni marala za kosilo, zvečer pa jo je s slastjo pojedla. Večina ljudi v razvitem svetu ne ve, kaj pomeni biti lačen. Seveda je treba ločiti fiziološko lakoto, ki nastane, ko so zaloge izčrpane, od psihološke, ki jo prinesejo velike oči in razvajene brbončice. Pomislimo malo na vojno in druge izredne hude čase. V partizanih so jedli samo enkrat na dan. Med drugo vojno smo pri nas dalj časa jedli samo tisto, kar smo našli v naravi. Niso redki, ki se danes odrečejo hrani tudi do 40 dni, da bi se rešili kake usodne bolezni, pa ostanejo živi in so praviloma med postom tudi aktivni.

 

Naj sklenem z mislijo enega največjih genijev, ki jih je človeštvo imelo. Leonardo da Vinci je že pred petsto leti zapisal, da bodo na svetu toliko časa vojne in nasilje med ljudmi, dokler se bo ubijalo živali samo za to, da bi uživali v gurmanskih pojedinah. Na svitku egipčanskega papirusa so našli zapis: “Večina tega, kar jemo, je odveč. Živeli bi lahko s četrtino tega, kar pogoltnemo. Druge tri četrtine so zato, da živijo tisti, ki nas zdravijo.”

 

 

Močna hrana nam jemlje moč!

 

Poznam ljudi, ki mi v pogovoru večkrat rečejo: »Tisti, ki delajo v pisarnah, že lahko živijo ob lahki in brezmesni hrani, mi, ki težko delamo ves dan, pa potrebujemo močno, največkrat mesno hrano!« Nekdo drug, ki je bil tudi poleg v tem pogovoru, je dejal, da močna hrana, ki je največkrat tudi preveč mastna, slana in sladka, res ni zdrava, vendar kako narediti, da bi ob zdravi in lahki hrani tudi fizično delali, v poletnih mesecih tudi po 12 ur. Kot v en glas sta oba povedala, da bi bila rada zdrava, srečna in imela dolgo življenje.

 

Moja sogovornika sta že na videz kazala precej več let, kakor sta bila stara. Imela sta po nekaj kroničnih bolezni in od telesnega napora sta si odpočila v dneh bolniške, posebno v zadnjem času, ko podjetja kontrolirajo, kaj počno njihovi delavci, kadar so na bolniški. Predlagal sem jima, da primerjamo njuno »močno hrano« s tisto, ki bi jima jo svetoval jaz.

 

~ Preden gresta na delo, spije prvi šilce žganja, drugi pa skodelo prave kave. Predlagal sem jima, naj na tešče popijeta zeliščni čaj, sladkan z zvrhano žlico medu, če že ne moreta zajtrkovati.

 

~ Za malico si v bližnji trgovini kupita bel kruh, ceneno salamo ali konzervo in po dve steklenici piva. Moj nasvet pa je bil: za malico bi si že prejšnji dan pripravila različne kosmiče, kuhano pšenico, žgance ali močnik. Čez noč bi lahko bila hrana v hladilniku, pred odhodom na delo dobro ogreta in dana v posodo, ki ohranja toploto. Šele tedaj bi hrano tudi solil, zabelil z oljem ali kislo smetano, po želji tudi posladkal z medom.

 

~ Namesto “močnega” kosila z velikim kosom ocvrtega ali pečenega mesa in praženega krompirja bi si pripravili okusno zelenjavno juho, košček na kratko kuhanega govejega mesa z raznovrstno prilogo, veliko solate in kozarcem dobrega vina.

 

~ Tudi večerja naj bi bila lahka in vsaj nekaj ur pred spanjem.

 

 

 

Mojima sogovornikoma sem tudi povedal, da se motita, če mislita, da močna hrana daje moč. Bolj je hrana na različne načine kuharsko pripravljena, težje jo telo prebavi. Dobro tretjino energije telo porabi, da hrano predela v preprosto in tako obliko, da jo lahko porabi za energijo in obnovo celic. To je tako, kakor če bi kopali jarek in bi vsakokrat, ko bi vrgli lopato zemlje, precejšen del padlo nazaj. Ne smemo tudi pozabiti, da so ob presnovi take hrane preobremenjeni prebavni organi in najvažnejše žleze z notranjim izločanjem, kot so jetra, trebušna slinavka itd.

 

Šele ko sem svoje pripovedovanje podkrepil s primerjavo, kako je bilo nekoč na kmetih in med zadnjo vojno, sta mi začela prikimavati. Da so lahko na vasi preživeli, so morali vsi od rane mladosti do pozne starosti težko delati ves dan. Malo mesa je bilo na krožnikih samo ob nedeljah in večjih praznikih. Moč za delo so dobili iz žitaric in doma pridelane zelenjave ter sadja.

 

Slišim, da je pri nas veliko revnih, ki so tudi lačni in podhranjeni. Da stane tako imenovana življenjska košarica precej več, kakor je minimalna plača, ki jo dobiva vsak tretji delavec. Če pa bi le malo spremenili navade in jedli hrano, ki jo res potrebujemo, ne bi bilo ne lačnih in ne revnih. Moja največja želja: storimo čim več za zdravje, da bomo srečni, dolgo živeli in na koncu spokojno umrli!

 

 

Tudi ob praznikih mislimo na zdravje!

 

Mimo so časi, ko smo živeli v pomanjkanju in smo si vsaj za osebni ali družinski praznik privoščili raznovrstne dobrote, na primer nekaj mesa in kos orehove potice, kar nam ni škodilo. Danes pa je drugače! Marsikje je meso po večkrat dnevno na krožniku, za malico pa še v sendviču. Sladic ne manjka in gospodinje si belijo glave, s čim naj postrežejo za kako slovesnost, da bi bilo boljše kakor za druge dneve. Veliko jih misli, da mora biti za praznike še več vrst mesa, ki bo kuharsko na vse možne načine obdelano, v potici naj bo še več orehov, sladkorja in masla, samo da bo vabljivo za oči in se od slasti topilo že na jeziku.

 

V želodec zmečemo vse, kar vidimo in praviloma od vsake dobrote vsaj nekaj, čeprav nam želodec že poka od sitosti. Po prazničnem kosilu bi se morali počutiti žareče od zdravja, pa komaj zmoremo pot do kavča. Če bi naš želodec lahko govoril, bi nam tako zabrusil: »Kaj za vraga si me nabasal z vsemi temi različnimi jedmi? Kar meša se mi! Omagujem in namesto, da bi si tudi sam privoščil malo oddiha, moram potegniti večino krvi iz telesa, da bom zmogel opraviti prebavo. Ne čudi se, če boš ostal brez energije in volje, če se ti bo spahovalo, te zvijalo in kot kamen še nekaj dni tiščalo v meni.«

 

Kaj pa ljudje pričakujemo od praznikov? V domačem krogu ali v družbi prijateljev bi se radi sprostili, pozabili na vsakdanje skrbi, se veselili, bili polni smeha in radosti. Da pa bi to lahko bili, se moramo dobro počutiti, biti moramo zdravi.

 

Ne bom podrobno opisoval, kaj vse je slabega v orehovi potici. Orehi so del zdrave hrane. Vedeti pa je treba, da je v njih skoraj polovico rastlinske maščobe. Zmes za potico pa »oplemenitimo« še z belim sladkorjem, jajci, margarino, mlekom in spečemo na visoki vročini s testom iz bele moke. Poleg vsega naštetega, kar ne spada med zdrava živila, so tudi orehi postali nekaj slabega

Zdravilni jogurt

 

Dve desetletji je minilo, od kar nas je dr. Franc Tihole, zdravnik – imunolog, razveseljeval s prispevki o kislem pudingu. Uvidel je (saj je imel tudi doktorski naslov iz imunologije), da si moramo sami krepiti obrambo pred mikrobi in virusi. Vedelo se je, da se bele krvničke krepijo, če je v črevesni sluznici dovolj mlečnokislinskih bakterij, ki jih poznamo po tem, da iz mleka naredijo jogurt. Na žalost pa antibiotiki, ki jih predpisujejo zdravniki, uničijo tudi te koristne bakterije.

 

Da bi po jemanju antibiotikov lahko hitreje obnovili črevesno floro, bi morali pojesti zelo veliko jogurta, vemo pa, da nam je (posebno mladim) že en lonček preveč. Dr. Tihole pa je odkril, da se s pomočjo kislega pudinga lahko poveča število koristnih bakterij za desetkrat. Pripravil je običajni puding kot podlago in ga, ohlajenega na 40 stopinj, cepil z jogurtom. Vsebino je vlil v steklene kozarčke in jih vstavil v inkubator, ki je ohranjal potrebno temperaturo. Tako je lahko potekalo spreminjanje mleka v jogurt (fermentacija). To je pomenilo, da je jogurtu za desetkrat povečal zdravilno moč biotikov. Enako bi se zgodilo, če bi jogurt cepili s probiotiki ali prebiotiki.

 

Dr. Tihole je bil naš prvi zdravnik – nutricionist, ki nam je dokazoval, da je mogoče z zdravo hrano ozdraveti in zdravje tudi ohranjati. Sodeloval sem z njim in strinjal se je z mojim predlogom, da je »kislemu pudingu« potrebno dodati še naravne encime, vitamine in minerale. Škrob iz pudinga sem zamenjal z različnimi kosmiči.

 

Prepričan sem, da narodovega zdravja ne bomo okrepili s kemičnimi zdravili in vsemogočnimi medicinskimi aparaturami, ampak s povečano obrambno močjo vsakega posameznika. Čutim, da je to pot do naravnega zdravila 21.stoletja.

 

Dr. Tihole je ugotovil in zapisal: uživanje kislega pudinga odpravlja slabokrvnost revmatikov, ki je ni mogoče opraviti z drugimi zdravili. Povečuje mišično moč, tudi opešano srčno mišico, in pri inkontinenci ojača zapiralko mehurja. V osteoporozne kosti se spet nalaga kalcij in izrabljeni sklepni hrustanec se obnavlja. Kisli puding blaži bolečine, znižuje krvni pritisk ter zmanjšuje količino „slabega“ holesterola in sečne kisline. V zdravstveni rubriki Nedeljca, ki jo je urejal, je Tihole zapisal, da ima podatke o bolnikih z žolčnimi in ledvičnimi kamni, ki so se le-teh znebili po 6 tedenskem uživanju kislega pudinga.

 

Začetno navodilo za pripravo kislega pudinga je bilo: potrebujemo 1 liter mleka, ki pa ne sme biti homogenizirano, tj. z označko trajno, 2 vrečki pudinga, priporočen je malinov, jagodov ali borovničev, 1 dl svežega jogurta, najbolje tistega z označbo acidofilen. Puding skuhamo po navodilih iz vrečke in ga ohladimo na 40 stopinj (če nimate termometra – puding je ohlajen toliko, da ga lahko že jemo). Vlijemo jogurt in dobro premešamo. Vsebino natočimo v primerne kozarčke, če imamo gospodinjski inkubator. Lahko pa posodo dobro toplotno zaščitimo, prekrijemo s polivinilasto vrečko, ovijemo s krpami in vse prekrijemo še z eno plastično vrečko, ki jo tudi zavežemo. Tako pustimo stati pri sobni temperaturi 8 ur, če smo puding cepili z navadnim jogurtom, oziroma 24 ur, če smo to storili z acidofilom. Prijetno skisani puding damo v hladilnik in si ga večkrat privoščimo, še posebej na tešče. Če je hladen, ga pogrejemo.

 

Po dogovoru z dr. Tiholetom pa je recept za moj puding tak: preberemo okoli 10 dag ovsenih ali drugih žitnih kosmičev in jih prevremo v malo vode. Dodamo jim pest prebranih rozin ali drugega sladkega narezanega suhega sadja. Zamešamo med kosmiče, zalijemo z mlekom in nato v mešanico, ohlajeno na 40 stopinj, zamešamo lonček acidofilnega jogurta. Preostali postopek je enak kakor pri prej omenjenem receptu.

 

Če želimo lahek puding, ki bo bolj zdravilo kakor živilo, ga bomo naredili po prvem receptu in obratno, za bolj hranilen puding uporabimo drugi recept. Od tega je odvisno tudi, ali bomo vzeli posneto ali polnomastno mleko. Če bo namenjen otrokom, ga lahko malo sladkamo z rjavim sladkorjem ali medom.

 

 

Kaj škodi zdravju?

 

~ Preveč soli, če je zaužijemo več kakor 5 gramov dnevno (kavna žlička). Vedeti je treba, da je sol že v vsakem živilu.

 

~ Sladkor, še posebej v slaščicah iz bele moke.

 

~ Pitje črne kave, ki telesu jemlje kalcij in železo. Prava kava je za človeka to, kar je bič za preutrujenega konja.

 

 

 

Pomembna je priprava hrane

 

~ Živila, ki jih pripravljamo za posamezni obrok, naj bodo kuharsko obdelana samo toliko, kolikor je potrebno za prebavo in razkužitev.

 

~ Presnovi najbolj škodi priprava hrane na visoki temperaturi. Ocvrto in pečeno na maščobi ni mogoče drugače pripraviti.

 

~ Bodimo kar se da varčni z belo moko, maščobo, s sladkorjem in soljo. Sladkorju se izognimo in ga nadomestimo z medom ali suhim sadjem.

Hrano zabelimo in solimo na koncu kuhanja. To velja tudi za začimbe.

 

Zakaj prednost žitom?

 

Sam že več desetletij govorim, da so žita najvažnejši del zdrave hrane. Sedaj tudi bolj osveščeni zdravniki postavljajo žita za osnovo v piramidi, ki nazorno prikazuje, koliko naj bo različnih živil v raznovrstni in zdravi prehrani. Največ naj bo raznovrstnih živil iz žit, sledi jim zelenjava in sadje, zelo malo mesa in najmanj živalskih maščob, sladkorja ter soli. Temu pravijo tudi mediteranska hrana in res je v krajih ob Sredozemskem morju malo tako imenovanih civilizacijskih bolezni.

 

Tudi pri žitu je zelo pomembna priprava. Vedno imam v shrambi različna žita. Kupujem jih pri kmetih ali v mlinih, ki jim zaupam, da imajo žita, pridelana brez pesticidov in umetnih gnojil. Taka žita se dobijo tudi na nekaterih tržnicah in v bio-trgovinah. Lahko zaupamo tudi podjetju ŽITO, da so njegovi izdelki z označbo blagovne znamke NATURA zadovoljivi za pripravo zdrave hrane.

 

Navado imam, da kupujem različna žita, tudi manj znana, kakor je na primer pira. Vsako žito hranim posebej v zaprti posodi. Odkar sam skrbim za svoje zdravje, imam tudi mlin in si žito zmeljem tik pred uporabo. Gospodinjski mlin danes ni več tako drag kuhinjski pripomoček. Ročni stane manj kakor dvajset tisočakov, električni pa okrog šestdeset tisoč tolarjev. (verjetno še dinarji). Vse več je tudi malih mlinov na kamen in ne valjčnih, v katerih se žito pregreva in izgubi svojo življenjsko moč. Vemo, da moka že po kratkem času izgubi veliko tega, kar predstavlja njeno zdravilno moč. Žitne beljakovine oksidirajo, združujejo se z atomi kisika in postajajo oksidanti, kakor se temu pravi. Postajajo grenkega okusa in so lahko tudi rakotvorni.

 

Čeprav sem proti, da bi nam razvajene okuševalne brbončice, ki jih imamo na jeziku, vsiljevale, kaj naj jemo, pa je prav, da se tudi zdrava hrana prilagaja posameznim željam. Vedeti je treba, da nimamo vsi enakih možnosti za presnavljanje posameznih žitaric. Hrana iz žit bo lahko bolj okusna, če bomo mešali moko iz različnih žit. Za začetek si skuhajte žgance iz koruze, pšenice in ječmena in spoznali boste koristi domačega mlina.

 

 

Živila, ki jih odsvetujem

 

~ Izogibajmo se mesa živali, ki jih ne redijo na naraven način in so iz farmske reje. Goveje meso damo v krop in kuhamo največ pol ure. Kuhano bo, če vode ne bomo med kuhanjem solili. Juho, mnogi ji pravijo “živalski urin”, zavrzimo. V njej je vsa kemija, ki jo je žival zaužila.

 

~ Za odrasle ljudi ne priporočam soje in vsemogočih izdelkov iz nje. Vsebujejo preveč beljakovin, ki jih mora telo predelati v ogljikove hidrate in skisajo kri. Tudi rakave tvorbe so pretežno iz beljakovin.

 

~ Kravje mleko in izdelki iz njega so bolj v breme kakor v korist zdravju. Izjema so fermentirani izdelki, kot je jogurt, kislo mleko, skuta in kefir.

 

~ Zelenjava iz rodu razhudnikov (krompir, paradižnik, cvetača in jajčevci) vsebuje škodljive snovi, enako kot tobak. Jemlje kalcij in telesno toploto.

 

 

Priporočam pa

 

~ Čim več žitnih izdelkov v obliki raznih kaš. Če je le mogoče, kupujte biološko pridelana žita in jih na domačem mlinu zmeljite šele pred uporabo.

 

 

 

~ Zelje in repa, še posebno, če sta skisana, veliko prispevata k zdravju.

 

~ Zelo koristne so vse vrste buč, odločno pa odsvetujem uživanje kumaric.

 

~ Od solatnic so dobri vsi radiči, manj pa endivije. Tudi rdeča pesa je v korist zdravju.

 

 

Zakaj odsvetujem kumarice?

 

Še pred desetletji, ko sem bil na dopustu, nisem hotel jesti ocvrtega zrezka in postregli so mi dvojno »porcijo« kumaric v solati. Nekaj dni sem imel težave s prebavo. Obležale so mi v želodcu in povzročale boleče krče.

 

Spominjam se mlade mamice, katere dojenček je jokal vso noč. V skrbi, da ni kaj usodnega, je po telefonu poklicala zdravnika. Ta jo je samo vprašal: »Ali ste jedli za kosilo kumarice?« Ko je pritrdila, je tudi že vedela vzrok. Tudi v mnogih kuharskih knjigah je napisano, da so kumarice težko prebavljive.

 

Nekaj povsem drugega pa so bučke. Te zelo priporočam. Kdor ne more brez kumaric, naj jih je sveže odtrgane, dobro oprane in kar v olupku.

 

 

Zakaj sem proti kavi?

 

Dolgoletnega zdravja mi ni podarila mati narava. Pred več kakor 40 leti se nisem kaj dosti ubadal s tem, kaj jem in pijem. Takrat tudi ni bilo toliko raznovrstne hrane in pijače ter reklame, kakor danes. Pa vendar sem v srednjih letih hudo zbolel. Prisluhnil sem svoji vesti in eden prvih nasvetov mojega notranjega zdravilca je bil: »Ne pij več kave!« Tako se je začela moja pot do zdravja. (Imel sem gnojno vnetje ledvic in bi moral na zahtevno operacijo). Seveda pa je kava samo eden izmed kamenčkov, ki ga je treba izločiti iz našega mozaika, če hočemo dočakati visoko starost in biti zdravi do zadnjega diha.

 

Večkrat sem se vprašal, v čem je razlika med narkomanom in odvisnikom od kave, ki ne moreta začeti dneva brez odmerka droge ali močne kave. Oba sta zasvojenca, na nek način bolnika, ki jima je treba pomagati. Toda če gre za drogo, bomo dvignili preplah, če pa pijemo kavo, mislimo, da gre za osvežilni napitek. Uvidel sem te kvarne posledice pitja kave in to so:

 

~ Kofein in druge snovi, ki so v kavi, jemljejo telesu železo in kalcij. Zaradi tega so žile manj prožne in pretok krvi je slabši. Venske zaklopke, posebno tiste na koncu udov, ne pomagajo dovolj, da se kri hitreje vrača k srcu.

 

~ Kava z mlekom ali smetano zamasti jetra in najvažnejši organ, ki naj čisti telo vsega, kar mu škodi, ne more opravljati svoje naloge.

 

~ S praženjem surove kave na visoki vročini se beljakovine, ki so v kavi, spremenijo v žlindro in verjamem v to, da je ta tudi rakotvorna. Ne bodite presenečeni! Odsvetujem tudi navadno belo kavo , ker so tudi to pražili in te beljakovine so v hudo breme zdravju.

 

Kaj pravi o kavi ameriški zdravnik?

 

Nedavno sem prebral, kaj o škodljivosti kave pravi ameriški zdravnik dr. H. Bieler. Takole je zapisal: dokler smo mladi in aktivni, strupene kisline iz kave izločamo z urinom, toda pozneje, ko ledvice z leti oslabijo, se te kisline nabirajo v telesu. Ljudje postajajo utrujeni, potrti, boli jih glava in popijejo še več kave, da bi vzdržali. Za trenutek se počutijo bolje, vendar je to samo krinka, ki skriva resnično nevarnost za zdravje.

 

Večkrat me kdo vpraša za nasvet, kako naj se odvadi pitja kave. Povem mu, da je to odvisno od duševne moči in trdne volje. Za zdravje je najbolje, da se dokončno preneha s pitjem, če to ne gre, pa postopoma.

 

Nekdo je slikovito dejal: kava učinkuje na človeka enako kakor bič na preutrujenega konja. Kaj temu sledi, si lahko mislimo!

 

O mleku nimam dobrega mnenja

 

Večkrat me kdo vpraša, ali je za starejše ljudi dobro, da popijejo dosti mleka. Nekateri ga pijejo pri vsakem obroku hrane, in da bi imeli še večji užitek, ga tudi sladkajo. Moram povedati, da zadnjih 40 let, odkar nisem bil več omembe vredno bolan, ne uživam kravjega mleka. Pa tega nisem nikjer prebral, tudi svetoval mi tega ni nihče. Preprosto sem čutil, da mi običajno kravje mleko bolj škodi kot koristi. To pa ne velja za fermentirano mleko, ki ga kupujemo kot jogurt, kislo mleko in kefir. Seveda mora biti vse brez nepotrebnih dodatkov.

 

Tudi o mlečnih izdelkih, kot so različni siri in maslo, nimam dobrega mnenja. Izjema je na navaden način pripravljena in le malo slana skuta. V majhnih odmerkih je za zabelo dobra tudi kisla smetana, če le ni pregreta.

 

Še bolj kakor samo mleko je škodljivo njegovo pregrevanje. Pasterizirano mleko že v mlekarni segrevajo nad 80 stopinj, pa vendar ga marsikdo ponovno da zavreti pred samo uporabo. Razne kaše in kosmiči so zdrava in izdatna jed, vendar le, če jih skuhamo na vodi in nikakor ne na mleku.

 

Če na mleko nismo alergični (takih je vedno več), lahko kašno  kuhano jed začinimo s soljo, kislo smetano in polijemo s hladnim mlekom.

 

Pred kratkim sem v dnevnem časopisu prebral, da v ameriški raziskavi, ki je trajala 12 let, niso ugotovili, da bi pitje mleka zadrževalo večanje bolezenske osteoporoze. Zaradi krhkosti kosti pri starejših osebah prihaja do nevarnih zlomov, ki se tudi težko zacelijo. Odkrili so celo, da je bilo pri ženskah, ki jih je zajela raziskava, za 1,45-krat več zlomov kakor pri tistih, ki mleka niso pile.

 

Ameriška zdravstvena komisija je javno objavila, da mlečna industrija zavaja ljudi s tem, da naj bi mleko ščitilo pred osteoporozo in zniževalo previsok krvni tlak. Molči tudi o odkritjih omenjene raziskave, da so ljubitelji mleka v večji nevarnosti; ženske dobijo raka na jajčnikih, moški pa na prostati. Pri teh so odkrili tudi več sladkornih bolnikov, bolezni srca in ožilja. Predvsem pa so predebeli in od tu prihajajo skoraj vse civilizacijske bolezni.

 

Natančni znanstveniki so po tolikih letih raziskav ugotovili, da telo lahko sprejme le tretjino kalcija, ki je v mleku. Iz zelenjave pa dvakrat toliko. Polovica otrok, ki so bili kronično zaprti, je ozdravelo, ko jim niso več dajali kravjega mleka.

 

 

Žita za zdravo prehrano

 

Dolgoletne izkušnje mi povedo, da so žita nosilni del zdrave prehrane. Pri tem ne zanemarjam zelenjave in sadja, vendar samo kot dopolnilo k žitni hrani. Vitamini in encimi, ki jih je v obilju v sadju in zelenjavi, omogočajo, da telo dobi potrebno energijo, beljakovine in maščobe iz zaužite žitne hrane.

 

Ne bom oporekal temu, da nekateri živijo samo od zelenjave in sadja. Slišim celo, da nekateri lahko živijo samo od zraka, ali, kot pravijo, od prane, ki prihaja iz vesolja. Jaz v to ne verjamem! Tudi naše telo je oblika najbolj izpopolnjenega stroja in noben stroj ne dela, če mu ne dajemo ustrezne energije ter mažemo njegove premikajoče dele. Večini ljudi so žitni izdelki temelj vsakodnevne prehrane. Žal je sodobni razvoj mnoge zavedel, da so žita predvsem krma za živino, meso pa naj bi bila njihova hrana.

 

Največkrat se miselno ubadam s tem, zakaj smo mnogi, ki se hranimo z žitaricami, veliko bolj zdravi od drugih, ki so prepričani, da je meso osnova prehrane. Ob novoletnih praznikih si drug drugemu želimo predvsem zdravja. Vse drugo pa bo že temu sledilo. Ob tem pa najljubšim gostom ponudimo največ tega, kar takoj pokvari našo iskreno željo, da bi bili v vsem letu zdravi.

 

Vsa žita, ki so nam na voljo, so pomemben vir zdrave hrane. Seveda dajem prednost tistim, ki so pridelana na naraven način in da od žita ni ostal le škrob, odvzeto pa vse tisto, kar omogoča zdravo presnovo.

 

Pšenica dobro vpliva na razvoj in rast telesa, krepi odpornost in nudi dobro počutje. Ohranja črevesno floro. Zadržuje širjenje vlažnih lišajev in krepi kožo zoper različna vnetja. Pomaga pri zastrupitvah s hrano, ureja prebavo in ohranja vitalnost telesa.

 

Proso je naravni antibiotik. Na vodi kuhana prosena kaša pomaga pri delovanju ledvic, blaži krče v prebavilih in obnavlja črevesno floro. Dobro pomaga pri zakisanosti presnovkov, ki sprožijo putiko. Že dolgo je znano, da proso krepi lase in nohte. Našemu izgledu pa daje lepotni učinek.

 

Ajda je bila nekdaj zelo cenjena žitarica in opevana v ljudskih pesmih. Z obilno čebeljo pašo na začetku jeseni so ljudje prišli do naravnega sladila, čebele pa so preživele do naslednje pomladi. Ajda pomaga krepiti žile, posebno najtanjše, zavira krvavitve in blaži previsok krvni pritisk. Pomaga pri želodčnih težavah, še posebej pri slabem zadahu iz ust. Že dolgo se ve, da pomaga pri kožnih boleznih, posebno če gre za kraste. Iz izkušenj vem, da ajdova kaša in žganci pomagajo pri krepitvi in čiščenju jeter.

 

Koruza pomaga pri izločanju ledvičnih kamnov in blaži sečno kislino. Ker vsebuje veliko vitamina E, jo priporočam pri bolnih žilah, sečnih poteh, pri ščitnici, sladkorni bolezni, astmi in rahitičnosti. Več koruzne hrane svetujem tudi tistim, ki imajo zvišan krvni pritisk.

 

 

 

Oves je tudi v ljudskem zdravilstvu vedno bolj cenjen. Narašča povpraševanje po čaju iz mlade ovsene slame. Vsebuje veliko kremenčeve kisline in pomaga pri boleznih ledvic, mehurja, mokrilnih poti, žolča in jeter. V pomoč je pri sladkorni bolezni, gangreni, vnetju vranice in pri boleznih rodil.

 

Ječmen krepi telesno rast, kar je pomembno predvsem za otroke. Zadržuje prehitro staranje, nezaželeno debelost in pomaga pri lajšanju obolelega grla, revme in ishiasa. Ječmenova kaša pomaga tudi pri boleznih želodca, če imamo drisko in podobno.

 

Rž zadržuje nastajanje sladkorne bolezni in blaži preveliko zakisanost krvi. Ugodno vpliva zoper slabokrvnost, pri bolezni ščitnice, klimakteričnih težavah, lajša migrene in dobro vpliva na živčni sistem.

 

Riž dobro dene pri zdravljenju želodčnega in črevesnega katarja. Pomaga pri pljučnih boleznih, posebej še tuberkulozi. Ima ugoden vpliv na urejanje menstrualnega ciklusa.

 

 

Kako pripravljati hrano?

 

Največ škode naredimo, tudi biološko pridelanim živilom, če jih ocvremo, pečemo ali predolgo kuhamo. Kar lahko jemo surovo (presno), kuhajmo samo toliko, da razkužimo. Če pa pripravljamo živila na maščobi in ta doseže tudi do 300 stopinj, je bolje, da jih zavržemo kakor zaužijemo. Na primer iz ocvrtega mesa nastane težko prebavljiva žlindra, ki zastruplja telo.

 

Da bo hrana tudi zdravilo, jo pripravimo tako:

 

~ Jedi za enolončnice dajemo v lonec postopoma glede na čas, ki je potreben za kuhanje. Ko se več ne kuha, dodajmo začimbe, solimo in zabelimo s hladnim oljem.

 

~ Meso pripravimo na običajen način. Kuhamo ga v kropu, največ pol ure in še vročega polijemo z marinado. Pripravimo jo iz različnih začimb, ki smo jih vajeni in jih imamo. Lahko zmešamo ali »zmiksamo« hladno olje, česen, kislo smetano, mleko, limono, lahko tudi vino, poper, ščepec soli ipd. Pripravljena naj bo tako, da se meso z njo prepoji. Tudi ostalo meso in ribe iz žara pripravimo z marinado.

 

~ Razne zrezke (kruhove ipd.) pripravimo na običajen način. Le cvreti jih ne damo na maščobo, ampak skuhamo v kropu. Ne bodo razpadli, kakor to mnogi mislijo.

 

~ Če si zaželimo jajce na oko, damo v ponev malo vode in ko zavre ubijemo jajce. Kmalu zakrkne kakor na masti. Damo ga na ogret krožnik, malo osolimo in po želji zabelimo s hladnim oljem.

 

~ Za moč in zdravje zelo priporočam kuhano žito, še posebej pšenico. Žito preberemo, operemo in ga damo zavreti v dvakrat toliko vode, kolikor je žita. Ne smemo soliti. Ko zavre, vso vsebino vlijemo v termo steklenico z širokim vratom, zapremo in čez noč se bo žito zmehčalo.

 

Če nimamo take steklenice ali druge posode, ki dalj časa ohranja toploto, žito zvečer namočimo in naslednji dan skuhamo. Kuhano lahko porabimo za različne priloge. Iz nje naredimo tudi zdravo sladico. Kuhanemu žitu dodamo različno sadje, malo medu, kislo smetano in zmletih orehov. Sol niti ne bo potrebna.

 

Kako pripraviti čebulo na zdrav način?

 

Čebula je važna začimbnica, mnogi jo uvrščajo celo med zdravilne rastline. Če pa čebulo pražimo na maščobi, se spremeni v težko prebavljivo žlindro, ki hudo zmoti presnovo.

 

Sam čebule ne pražim že več desetletij, pripravljam pa golaž na različnih shodih. Zraven pripravim še ajdove žgance, še bolje pa žgance iz več vrst žita, ki ga zmeljem tik pred uporabo.

 

Za domačo porabo lahko čebulo pripravimo na dva načina. Narežemo jo na večje koščke, jo poparimo z vrelo vodo in »zmiksamo« s paličnim mešalnikom. Če mešalnika nimamo, čebulo narežemo na tanke koščke in jo počasi dušimo na vodi, ki jo po potrebi še dolivamo. Dodamo različne začimbe, ki nam prijajo, kot je mleta paprika, lovor, timijan, šetraj, morda pest ovsenih kosmičev. Lahko pa naredimo podmet iz koruzne moke in vode, prilijemo k čebuli in vse skupaj kratek čas dušimo.

 

Meso narežemo na primerne koščke in ga damo v vrelo neslano vodo. Po dvajsetih minutah vodo odlijemo in jo zavržemo. Meso bo dovolj mehko, če ga le ne bomo prej solili. Nato med meso zamešamo pripravljeno čebulo z začimbami, pustimo še malo prevreti in po želji osolimo. Manj bomo solili, bolj bo jed zdrava. Prijeten okus bodo golažu dali čebula in začimbe.

 

Golaž, ki ga pripravljamo po starem, vsebuje dve škodljivi stvari.

 

Kako je s praženo čebulo, sem že povedal. Zakaj pa odlijem in zavržem prvo vodo, v kateri se je kuhalo meso? Vsa kemija, ki jo je govedo zaužilo (krmila, pesticidi, klorirana voda itd) se nabirajo v živalskih kosteh in mišicah. S kratkim kuhanjem se izločijo v vodo in jih ne bomo še mi zaužili. Zelo blizu resnice so tisti, med njimi so tudi zdravniki, ki pravijo, da je goveja juha živalski urin! Ali naj bo to še naša juha?

 

Z manj soli do zdravja

 

Prihaja čas, ko bo moral najprej vsak sam poskrbeti za svoje zdravje. Pričakovati, da bo medicina, pa naj bo šolska ali ljudska, skrbela za naše zdravje, je mimo. Najbolj zgovoren dokaz je to, da je vedno manj zdravih ljudi. Več je zdravnikov, ambulant in bolnišnic, več je ljudi, ki iščejo zdravstveno pomoč. Izhod vidim v tem, da bodo morali zdravniki in zdravilci najprej ljudi naučiti, kako naj zdravo živijo. Kdor pa tega ne bi počel, bi si zdravljenje plačal s svojim denarjem.

 

Pred več kakor dvainštiridesetimi leti sem tudi sam hudo zbolel in zdravniki so videli izhod le v tvegani operaciji. K moji bolezni je precej prispevalo tudi preveč soli. Odločil sem se, da bom sam poskrbel za svoje zdravje. Nisem šel na operacijo in od takrat tudi nisem več bil pri zdravniku. V tem času sem veliko preizkušal na sebi in spoznal, kaj jesti in kako živeti, da bi ostal zdrav tudi v starosti.

 

Slano, sladko in mastno si želijo naše okuševalne brbončice, ki jih imamo na jeziku. S preobiljem sedanjega časa smo jih razvadili, zato zahtevajo vedno več take hrane.

 

Tudi kulinarika se močno trudi, da bi bila hrana čimbolj okusna, kar pomeni, da bi ustregla brbončicam, ne glede na poznejše proteste želodca in celega organizma. Spoznal sem, da obstaja pot iz tega začaranega kroga!

 

Hrane, ki jo kuhamo, ne solimo med kuhanjem, ampak šele tik pred jedjo, najbolje takrat, ko je že na krožniku. Tako bo sol ostala na površju hrane in ne v njeni notranjosti. S tretjino količine soli, ki jo običajno uporabimo, bo hrana enako slana. Ker spada k zdravi prehrani tudi manj maščobe in sladkorja, bomo tudi tega dodali manj, ker bo jed že na krožniku.

 

Odkril sem tudi, da se hrana hitreje skuha, če ni soljena vnaprej. Goveje meso je kuhano v pol ure, če ga damo v neslan krop, ki ga kasneje zavržemo. Tisto, čemur nekateri pravijo goveja juha, mnogi, tudi zdravniki, imenujejo živalski urin. Vsa kemija, ki jo je žival zaužila, se je nabirala v kosteh in mišicah in je s kuhanjem prišla v juho. Da ne omenjam adrenalina, ki se je v živali sprostil pred zakolom.

 

Zrezke pripravimo na običajen način, ne da bi jih solili ali jim dodali začimbe. Pripravljene skuhamo v neslanem kropu.

 

Med tem pa pripravimo marinado iz različnih začimb, kot je olje, sol in drugo po izbiri. Še vroče zrezke damo v pripravljeno marinado in počakamo, da se ohladijo.

 

Enako storimo z mesom, ki ga pripravimo na žaru.

 

Primer: za večjo skupino izletnikov so jagnje spekli na dva načina: prvega so natrli s soljo in drugimi začimbami, drugega pa najprej spekli in ga še vročega pokapljali s pripravljeno marinado. Meso prvega je bilo na obrobju trdo in preveč zapečeno, ob kosti pa še krvavo. Na mesu drugega pa je bila prijetno dišeča skorja, meso v notranjosti pa sočno in okusno.

 

Sam le redko jem meso, čeprav nisem vegetarijanec. Najprej pa sem ga omenil zato, ker veliko ljudi še vedno misli, da ni kosila ali pravega slavja brez mesa.

 

S preveč soli pokvarimo tudi zelenjavne jedi. Sedaj je čas za kisanje zelja. Strokovnjaki, ki pišejo, kako pripraviti zelje za kisanje, priporočajo 2 in več odstotkov soli. Sam imam svoje kislo zelje vse leto in je spravljeno v prostoru z običajno temperaturo. Postopoma sem znižal količino soli na 0,5%, to je pol kilograma na 100 kg zrezanega zelja.

 

Letos sem dal kisati brez soli. Zelje je že primerno kislo in ni mehko ali sluzasto. Res pa sem moral kad zaliti s prekuhano vodo, da je prekrila zelje. Sol povzroči, da zeljne celice izločijo vsebino, ki ima največjo vrednost in ta plava v tekočini. Ostane lesna ovojnica, za katero pa človek nima encima, da bi jo razgradil.

 

 

Da bo kruh tudi zdravilo

 

Še ko sem odraščal, je veljal rek: »Če ti kruhek pade na tla, poberi in poljubi ga!«. Danes pa ga mečejo v smeti, z njim se hranijo podgane, ki širijo bolezni. Tak nespoštljiv odnos do kruha se nam bo še kruto maščeval, če ne drugače od nasilja tistih, ki nimajo vsakdanjega kruha.

 

Pred našim štetjem so imeli samo v Rimu 250 javnih pekarn. Poraba kruha je rasla celo do 300 kg letno na prebivalca. Manj ga je bilo, kadar žito ni obrodilo. Ko smo iz Amerike dobili krompir, se je poraba zmanjšala. Danes ga v razvitem svetu pojedo le okrog 80 kg letno na prebivalca, sedaj pa še manj, ko imajo mnogi alergijo na gluten.

 

V razvitih delih sveta že dolgo ne primanjkuje kruha. Malo žita se zmelje v moko in speče v kruh, večji del je namenjen krmi živine, da bi lahko ljudje namesto kruha trikrat na dan jedli meso. Čeprav so ljudje vedno bolj pametni in jim računanje ne dela težave, pa se le redko kdo zamisli ob tem, da bi iz 8 kg žita dobili najmanj 10 kg kruha, če ga damo kot krmo živini pa dobimo samo 1 kg mesa. Tudi če ne upoštevamo tega, da gre veliko denarja za vzdrževanje živine, že preprost račun pokaže, kako negospodarno ravnamo.

 

Kruhu nekateri celo pripisujejo krivdo za preveliko število debelih ljudi in od tu izhajajo številne civilizacijske bolezni. Vendar za to ni kriv polnozrnat kruh, ampak tisti iz prečiščene snežno bele moke, ki mu ponekod dodajo tudi mleko, sladkor, maščobe in kdo ve kaj še. Tako dobi želodec v sebe gosta, ki vsakokrat kaj vzame, pušča pa salo, ki se ga telo le težko znebi. Iz zaloge pobere encime in vse drugo, kar je potrebno za presnovo. Ne bo minilo dolgo in želodec se bo spet oglasil in zahteval hrano.

 

Za skoraj vsa žita velja, da vsebujejo vse, kar je potrebno za popolno presnovo. S sodobnim mletjem in presejanjem pa mu odvzamemo kalček (ki je najpomembnejši del zrna) in ovojnico (ki zelo dobro pomaga pri premikanju hrane skozi telo).

 

Vsi želimo biti zdravi, tudi na jesen življenja. Da bi to bili, ne jejmo belega kruha, ampak samo polnozrnatega iz pšenične moke, lahko pa tudi iz različnih mok, vendar naj v testu prevladuje pšenična. Kdor le ima možnost, naj si sam zmelje žito ali pa kupi moko v bližnjem mlinu in si doma speče kruh.

 

Vsemogoči dodatki, razen soli in kvasa, so kruhu prej v škodo kakor v korist. Kruh naj se peče na temperaturi do 180 stopinj in naj skorja ne bo preveč zapečena. Prežgane beljakovine v skorji ali kje drugod, so neprebavljive in če se te žlindre veliko nabere, je lahko bolezen zelo blizu. Ne jejmo sveže pečenega kruha, odloži naj se vsaj pol dneva. Če ga primerno shranimo, lahko tudi v hladilniku, bo uporaben cel teden.

 

 

KAKO SI POMAGAMO ČE ZBOLIMO?

 

Z močnikom nad bolezen – kako ga pripravim?

 

Iz upokojenskega doma so me vprašali, če lahko povem, kaj je zame zdrava in kaj zdravilna hrana. Tokrat ne bom razlagal, kaj je zdrava hrana. O tem je bilo že veliko povedanega. Zdravilna pa je zame tista hrana, ki jo uživam, kadar se ne počutim dobro, če me zbada v kakem sklepu ali se me loteva kaka viroza. Ničkolikokrat sem že preizkusil, enako so storili tudi drugi, ki sem jim to svetoval, da je najbolj zdravilen redek koruzni močnik z nekaterimi dodatki (npr. s čebulo, česnom, korenjem, kolerabo, z zeleno).

 

Kako ga pripravim?

 

Nekaj žlic koruzne moke gladko razmešam s hladno vodo. V pripravljeno vrelo vodo dam nekaj drobno narezane ali “zmiksane” zelenjave, med katero sta tudi čebula in česen. Mešam in pustim kuhati največ 5 minut. Malo naj jed še postane,nato jo dam na krožnik in po vrhu malo osolim. Zabelim s hladnim oljem ali s skuto. Bolj razvajeni pa naj si zabelijo s kislo smetano.

 

Meni ta močnik zelo hitro uredi prebavo, kadar je ta zmotena, ker sem iz vljudnosti pri kom pojedel kaj napačnega. Veliko sem na cesti z avtom, dostikrat na dežju ali prepihu in kadar me zbada v kakem sklepu, je ta močnik najboljše zdravilo. Da tablet ne jemljem, se razume samo po sebi. Prepričan sem, da si s kalcijem krepim kosti in imunsko obrambo.

 

 

Prenehati s kajenjem!

 

Marsikdo se pohvali, da nima več prebavnih težav, odkar ne uživa ocvrtega ali pečenega mesa. Temu so se lahko odrekli, tudi zaradi norih krav, ne morejo pa opustiti kajenja. Niso redki, ki mislijo, da jim lahko medicina ali naravno zdravilstvo pomaga popraviti zdravje, ki ga povzroča kajenje. Vsakemu odločno povem, da takega zdravila ni. Tisti, ki se zdravo hranijo, še vedno pa kadijo, pijejo kavo, se premalo gibljejo in stresno živijo, so izločili samo en faktor, ki jim je kvaril zdravje. Premalo se zavedajo tega, da se našteti vzroki za bolezni med seboj množijo in ne samo seštevajo. Naše telo lahko primerjamo z najboljšim strojem. Brezhibno bo deloval le, če v njem ne bo nobenega motilca. Človeško telo se je  moralo marsičemu prilagoditi in je sposobno ublažiti tisto, kar počno posamezni motilci. Če pa jih je preveč, telo tega več ne zmore.

 

Ne obsojam tistih, ki me prosijo za pomoč, čeprav že z njihovih obrazov ugotovim, s čim si kvarijo zdravje. Odločno pa povem, kaj jim je storiti, da ne bodo več potrebovali ne zdravnika in ne zeliščarja. Vem, da se ni vedno lahko odvaditi kajenja, še posebno zato, ker tudi zdravniki, nekateri zdravilci in ugledni ljudje kadijo. Ko se pogovarjam s kadilci, slišim zgodbe o tem, da je nekdo umrl za rakom na pljučih, čeprav ni kadil. Kdo drug pa pripoveduje o osemdesetletniku, ki je kadil od mladih nog, pa je umrl naravne smrti. Tudi sam poznam take primere. Kadilci, ki se tolažijo s takimi primeri, pa prezrejo dokaze, da je od 100 umrlih za rakom na pljučih 95 kadilcev. Res je tudi pet takih, ki morda niso kadili. Ne vemo pa, če niso bili pasivni kadilci, to pomeni, da so vdihavali onesnažen zrak iz kadilčevih pljuč. Tudi za očake, ki so dočakali visoko starost, čeprav so kadili, bi bilo dobro vedeti, kako je bilo pri njih z drugimi faktorji, ki so ga ohranili pri zdravju. Ob njihovem rojstvu je vsak tretji dojenček umrl, odrasli so le najbolj čvrsti in največkrat brez zdravil.

 

Pravijo, da imamo dober protikadilski zakon. Vemo pa, da zakone le redko kdo prebere, še manj pa je takih, ki bi se po njih ravnali. Vsi bi morali kaj storiti, da bi kajenje postalo nekaj nevrednega, kar bi drugi obsojali. Tako kot policisti ugotavljajo alkohol pri voznikih, bi lahko zdravniki izmerili zakajenost izdihanega zraka pri bolnikih. In prva zapoved bi lahko bila: prenehaj kaditi, ali pa boš sam plačeval zdravljenje! Sklicevati se na demokracijo in osebne svoboščine, češ da lahko vsak počne, kar hoče, velja samo do trenutka, dokler kadilci ne posežejo v pravice nekadilcev.

 

Če bi kdo izpustil pline (ali kratko: prdnil) pred drugimi, bi mu to zamerili in ga imeli za nevzgojenega. Ti plini so manj škodljivi od tistih, ki nam jih pod nos pošilja kadilec, pa ga vseeno ne obsojamo.

 

Poleg volje, ki naj jo kadilci zberejo, da bi prenehali s kajenjem, jim je treba tudi pomagati. V Ameriki so že iznašli tabletko, ki ji rečejo ZYBAN in so jo preizkusili že pri velikem številu strastnih kadilcev. Ena tretjina je trajno opustila kajenje, seveda predvsem tisti, ki so imeli zadosti volje. Zanimivo je to, da je skoraj pri petini tistih, ki so bili na preizkušnji, pomagala tableta, čeprav je bila lažna, pa ti ljudje za to niso vedeli. Tako imenovani »placebo« efekt.

 

Tudi sam sem pomagal mnogim strastnim kadilcem, da so se rešili te nadloge. Nimam kake pilule, pripravil pa sem čaj iz zelenih ovsenih bilk, ki pomaga, kadar nastane abstinentčna kriza. Čaj je uspešen tudi takrat, ko se pri odvajenemu kadilcu pojavi želja po kakem nadomestku, običajno so to sladkarije in predobra hrana. Ovseni čaj vsebuje tudi številne učinkovine, ki krepijo zdravje.

 

Moja največja želja je: storimo čim več za zdravje, da bomo srečni, dolgo živeli in na koncu spokojno umrli.

 

Vir: Ivan Maršič

Samo en primer bolnika:

Z Maršičevo pomočjo brez bolečin

Ivan 

Zbolel sem za težko obliko raka na črevesju in z zasevki na pljučih. Zdravniki so me odprli in spet zaprli kot brezupen primer ter me poslali domov. V bolnici sem slišal, da je bilo v reviji JANA objavljeno, kako lahko pomaga rakavim bolnikom zdravilec Maršič iz Škofljice. Peljali so me na pogovor z njim in žena je dobila navodila, kakšno hrano naj mi pripravlja. Jem različne kaše, ki se pripravijo na Maršičev način, sadje in zelenjavo, vendar ne krompirja in paradižnika. Pogosto jem tudi koruzni močnik. 

Že po nekaj dneh sem prenehal kašljati, vsak dan sem manj čutil bolečine, lahko diham in po nekaj tednih spet opravljam običajna dela. Večkrat po telefonu pokličem gospoda Mrašiča, ki mi daje koristne nasvete. Ne obljublja mi, da me bo ozdravil. Za mene je najbolj dobro, da nimam bolečin, da bi še nekaj časa živel. Ne najdem besed s katerimi bi se lahko Ivanu Maršiču zahvalil. On odklanja tudi vsako plačilo. Ali imamo v Sloveniji še kakega takega zdravilca. Če veste zanj, napišite to na Internet. Še enkrat: najlepša hvala za tako človekoljubno in plemenito delo, ki ga opravlja ljudski zdravilec Ivan Maršič! 

Ivan iz Cerknice

 

Ivan Maršič

Ni v moji navadi, da bi se hvalil s tem, kako pomagam bolnikom. Že dolgo je od tega od kar sem spoznal, da je moja pomoč bolnim najbolj učinkovita, če jo nudim brez plačila. To mi mnogi zdravilci očitajo, češ da bi moral zaračunavati tako, kakor to delajo drugi. Jaz sem že nekaj let upokojen in pokojnina je kar primerna, da lahko pokrivam stroške. Svoje zdravilne izdelke pa moram zaračunati. Če cene primerjam z drugimi, sem še vedno najcenejši. Kupiti je potrebno zelišča in drugo, ter plačati zaposlene. Sam za sebe pa porabim tako malo, da mi pokojnina zadostuje tudi za te izdatke. Srečen sem, kadar lahko komu pomagam in moja pomoč je učinkovita, če jo nudim iz srca in ne da bi pomislil na kako nasprotno plačilo ali daritev. Ivan Maršič iz Škofljice.