Zloraba Pisma Hebrejcem 10:25
Avtor: David Christensen
»Bog nam je rekel, naj se ne nehamo zbirati, da bi ga častili v času povečanih bolezni in preganjanja,« je dejal neki pastor in citiral Pismo Hebrejcem 10:25. [1] Pastorji so skozi zgodovino uporabljali in pogosto zlorabljali Pismo Hebrejcem 10:25, da bi kristjane motivirali k udeležbi na nedeljskih jutranjih bogoslužjih. Cilj je vreden truda. Želimo si, da se ljudje zbirajo pri bogoslužju – da se zbirajo. Navsezadnje se beseda cerkev prevaja z grško besedo ekklesia, ki pomeni zbor. Čaščenje kot zbor vernikov je za kristjane ključnega pomena in ko zborovanje zamudimo, nekaj zamudimo.
Med pandemijo COVID-19 so se pastorji večkrat sklicevali na Pismo Hebrejcem 10:25, da bi podprli čaščenje v namenskih cerkvenih stavbah s stotinami in tisoči ljudi v nasprotju z državnimi predpisi. John MacArthur, pastor, ki ga zelo spoštujem, je oznanil: »Kristjanom je zato zapovedano, naj ne opuščajo prakse skupnega srečevanja (Pismo Hebrejcem 10:25) – in nobena zemeljska država nima pravice omejevati, razmejevati ali prepovedovati zbiranja vernikov.« [2]
Argument je preprost.
- Boga moramo bolj ubogati kot ljudi (Apostolska dela 5,29).
- Bog nam zapoveduje, naj se zberemo v skupnem bogoslužju (Heb 10,25).
- Zato se moramo zbirati v naših cerkvenih poslopjih za skupno bogoslužje.
Vendar, ali to pomeni Pismo Hebrejcem 10:25? Ali nam besedilo zapoveduje, naj se zberemo v svojih cerkvenih zgradbah s stotinami in tisoči drugih ljudi za skupno bogoslužje? Če je tako, ali to pomeni, da številne cerkve in kristjani ne ubogajo Boga, ker sledijo vladnim smernicam za cerkve?
Ne! Če Pismo Hebrejcem 10:25 uporabljamo na tak način, ga napačno uporabljamo. Skrbna eksegeza besedila bi morala biti izhodišče naše ekleziologije, naša uporaba besedila pa bi morala izhajati iz naše eksegeze, ne iz naših občutkov. Uporaba na naše trenutne razmere bi se morala ujemati z realnostjo biblijske situacije, da bi bila legitimna, zato to vrstico natančno razložimo, da bi videli, kaj nam Bog govori.
Premišljujmo, kako se spodbujati k ljubezni in dobrim delom. Ne opuščajmo svojih zborovanj, kakor imajo nekateri navado, ampak se medsebojno spodbujajmo, in to toliko bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan. (Heb 10,24–25)
TO NI ZAPOVED
Prvo in najpreprostejše opažanje besedila nam pokaže, da glagol »zapustiti« ni zapoved. Je deležnik, ki opisuje način, kako so nekateri zavrnili zapoved v 24. vrstici. [3] Imperativ je »upoštevajmo drug drugega«, zapoved, naj skrbimo za druge vernike. To je tretja zapoved v nizu treh pozivov, ki se začnejo v 22. vrstici in temeljijo na zaupanju, ki ga imamo v Kristusa (v. 19). Zapovedano nam je, naj ljubimo druge vernike tako, da ne opustimo svoje skupnosti z njimi.
Ni nam zapovedano, naj se zbiramo pri skupnem bogoslužju, zapovedano nam je, naj ljubimo drug drugega. To ljubezen pokažemo tako, da ne zapustimo cerkve pod prisilo, pritiskom, motnjami ali odpadništvom. Bog nam v tej vrstici ne naroča, naj se zbiramo pri skupnem bogoslužju, čeprav je to ključnega pomena. Bog nam naroča, naj se ljubimo. Ostajamo v občestvu drug z drugim, kako se ljubimo. Zapuščamo druge v stiski, kako zapustimo cerkev.
POMEN BESEDE »ZAPUSTITI«
Glagol pomeni zapuščati ali zapustiti cerkev. Uporabljal se je za zapustitev nekoga v nevarnosti ali za občutek, da nas je Bog v naših okoliščinah zapustil. [4] Avtor pisma Hebrejcem uporablja isti glagol, da nam zagotovi, da nas Bog nikoli ne bo zapustil v naši stiski (Heb 13,5). Svojih sovernikov cerkve ne smemo pustiti »na cedilu«, ker bi to pomenilo pomanjkanje ljubezni do njih. [5] Bog nas ne pusti na cedilu, zato tudi mi ne smemo pustiti drugih na cedilu. Bog nas nikoli ne zapusti v naši stiski, zato tudi mi nikoli ne smemo zapustiti sokristjanov v njihovi stiski.
Kaj pomeni zapustiti cerkev?
Neudeležba na nedeljskem jutranjem bogoslužju ne pomeni nujno, da je nekdo zapustil cerkev, še posebej, če to stori zaradi zdravstvenih razlogov. Zapustiti cerkev pomeni, da se v boju samovoljno izgubi. Zapustiti cerkev v težavah pomeni, da se odvrne od pomoči drugim vernikom v stiski ali da se ne želi več soočati z drugimi kristjani pod pritiskom.
Nekdo lahko odide, ker se sramuje, da je kristjan, ali se ne želi več ukvarjati z zahtevami učencev. Oseba lahko zapusti skupnost, ker ne ustreza njenemu osebnemu okusu ali ker je imela neprijeten spor z drugim kristjanom. V cerkvi se moramo izogibati individualističnemu duhu. Kontekst (v. 26–31) kaže, da bi lahko bila opustitev odpadništvo, želja po zavestnem sledenju grehu v uporu Bogu. [6]
NARAVA SESTAJANJA
Očitno je bil običaj, da so se nekateri umaknili s svojega zbora in »odšli«. Kakšna je bila narava zbora in kaj je spodbudilo dezerterstvo? Besedilo nam ponuja namig. Beseda za zbor, uporabljena tukaj, ni običajna beseda za cerkev – ekklesia . Gre za besedo sinagoga s predpono epi . Dobesedno bi lahko pomenila »poleg sinagoge«. Možno je, da so judovski kristjani poleg obiskovanja lokalne sinagoge prihajali tudi v cerkev, zaradi česar je bilo to dodatno srečanje. Avtor ni želel, da bi opustili srečanje kristjanov in se vrnili v sinagogo. [7]
Vendar pa sama beseda ne pomeni nujno nekaj drugačnega od običajnega pomena sinagoge. [8] Beseda sinagoga preprosto pomeni srečanje ali prostor srečanj. V Pismu Hebrejcem 10:25 gre za cerkveni sestanek. F. F. Bruce namiguje, da bi avtor lahko govoril o hišni cerkvi, ki je zapuščala druge hišne cerkve v mestu. [9] Ne glede na to, ali je temu tako ali ne, je bistvena narava cerkvenega sestanka. Zgodnji kristjani so se srečevali v hišnih cerkvah, raztresenih po velikih mestih. Hišne cerkve so bile, tako kot mnoge sinagoge, majhne, običajno so štele manj kot petdeset ljudi. Vsaka hišna cerkev je, tako kot sinagoga, vzdrževala občestvo z mrežo drugih hišnih cerkva v mestu.
Cerkev se v prvem stoletju ni srečevala v namenskih stavbah, namenjenih velikim skupinskim bogoslužnim srečanjem. Predvsem so se srečevali po domovih. Povprečen dom srednjega razreda je lahko hkrati sprejel petdeset ljudi.
Zgodnja cerkev se je občasno zbirala v večjih skupinah za bogoslužje in pouk. Ko se je to že zgodili, so se srečevali na mestih, kot so Salomonova veranda, pokrit, a odprt del templja (Apostolska dela 5,12) ali najeta šola (Apostolska dela 19,9). Mreža hišnih cerkva, sinagog/srečanj, se je sestala skupaj, da bi se medsebojno krepila in spodbujala (Apostolska dela 12,12–17). Ključnega pomena je bilo, da pod pritiski sveta niso zapustili drug drugega.
POTI PREHODA
Današnjega cerkvenega življenja ne smemo brati nazaj v prvo stoletje. Zbiranje, o katerem govori ta vrstica, se je nanašalo na srečanja majhnih skupin, namenjena medsebojnemu spodbujanju in krepitvi v veri. Ko enkrat razumemo naravo zbiranja, lahko dojamemo namen, ki ga avtor poudarja, v povezavi z besedo zapustili. Spodbujali naj bi drug drugega k ljubezni in dobrim delom, medtem ko so čakali na Kristusov vrnitev. Zbiranje v hišnih cerkvah je bilo predvsem medosebno in podporno. Bistvo odlomka je bila zvestoba, ne udeležba.
Avtor pisma Hebrejcem ne razmišlja o zbiranju v stavbah, namenjenih bogoslužju, s stotinami in tisoči drugih ljudi. Osredotoča se na srečanja majhnih skupin, namenjena spodbujanju drugih vernikov skozi njihovo predanost drug drugemu. Bistvo odlomka je horizontalno, ne vertikalno. Pismo Hebrejcem 10:25 se osredotoča na življenje drug z drugim. Kristjani morajo ostati povezani drug z drugim in stati drug ob drugem, da življenjski pritiski ljudi ne odvrnejo od vere. Zvesta ljubezen bi morala zaznamovati odnos kristjanov. Ne sme biti kristjanov »osamljenih popotnikov« in ne smemo drug drugega pustiti na cedilu, medtem ko si prizadevamo za svoje cilje v življenju.
ZAKONITA VLOGA
V svoji knjigi Eksegetične zmote D. A. Carson piše: »Kritična eksegeza je eksegeza, ki ponuja tehtne razloge za odločitve«, ki jih sprejemamo, in za uporabo, ki jo oznanjamo. [10] Legitimna uporaba izhaja iz dobre eksegeze. Biblijsko situacijo moramo primerjati s primerljivo trenutno situacijo, da bi našli svojo eksegetsko uporabo. Zakaj? Ker je uporaba najlažje mesto za zlorabo Svetega pisma, ko širimo svoje ideje in promoviramo svoja stališča.
Pismo Hebrejcem 10:25 zlorabljamo, ko oznanjamo, da ljudje ne ubogajo Boga, če med pandemijo obiskujejo spletno cerkev, kljub temu da cerkev podpirajo na druge načine.
Katere so torej nekatere legitimne uporabe, ki jih lahko povzamemo iz Hebrejcem 10:25? Tukaj je nekaj reprezentativnih primerov legitimne uporabe.
- Kristjani zapustijo lokalno cerkev, da bi sledili svojim življenjskim ciljem.
- Kristjani mislijo, da za krščansko življenje ne potrebujejo lokalne cerkve.
- Kristjani se odvrnejo od lokalne cerkve, da bi sledili svojim grešnim željam.
- Kristjani zaradi osebnih sporov zapustijo eno lokalno cerkev in gredo v drugo.
- Kristjani zapustijo vernike v eni lokalni cerkvi in gredo v drugo lokalno cerkev zgolj zato, ker jim je tam bolj všeč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar