Osebno pričevanje
in trije ključi do oživitve
Lester Sumrall
Mati evangelista Lester Sumralla je rodila svojega
sina na Binkoštni dan. V njegovem domu se je tako pogosto molilo v Svetem Duhu,
da mali Lester ni vedel kateri jezik naj uporablja.
Njegov oče je bil trdi Baptist. Čez teden je
preklinjal, kadil cigarete in tudi za njegovo prešuštvovanje se je vedelo. Toda
v nedeljo je oblekel svežo, zlikano srajco ter v cerkvi pel Amazing Grace.
Takrat so angeli v nebesih zložili svoja krila in samo strmeli, kako se lahko
ljudje na zemlji sprenevedajo, kdo so v resnici.
Njegova mama je vzgojila sedem otrok. Štirje od njih
so postali pastorji. Na koncu koncev se je kot zadnji spreobrnil tudi oče in od
takrat so angeli v nebesih vedno, ko je v cerkvi pel, razprostrli svoja krila
in slavili Boga za njegovo spremenitev.
Lester Sumrall je pri 16. letih nenadoma zbolel. Začel
je pljuvati kri. Obležal je in postal popolnoma nemočen, čeprav je bil mladenič
v najlepših najstniških letih.
Njegova soba je imela 24 oken in imel je dovolj sonca
in zraka. Toda umiral je.
Nekega dne je začel močno kašljati in se dušiti.
Postal je vijoličen v obraz. Zdravnik, ki je živel tri hiše stran je pritekel
do njega in mu poskušal izmeriti srčni utrip, ter mu vzeti kapljico krvi, a nič
od tega mu ni uspelo. Rekel je staršem: »Vaš fant umira.«
Vrnil se je nazaj v svojo ordinacijo z namenom, da
sestavi mrliški list. Rekel mu je namreč, da ne bo preživel več kot dve uri. Toda
on je še vedno živ, zdravnika pa že davno ni več.
Ko je tako umirajoč ležal v postelji, mu je Bog dal
vizijo. Samo dve viziji mu je dal v vsem življenju. In v tej viziji je videl
svojo krsto.
Ker mu je mučno gledati v krsto, se je zrl v drugo
stran, kjer je videl na polici izza postelje odprto Sveto pismo. In Bog mu je
spregovoril: »Če se odločiš postati pridigar, te
bom pustil pri življenju.«
On pa mu je odgovoril: »Ne maram pridigarjev.« Oče ga
je učil sovraštva do pridigarjev. Bog pa mu je odgovoril: »Potem pa te bom
pustil umreti.«
Lester se je ponovno obrnil k viziji krste, a se je
hitro spet obrnil v drugo stran, kjer je ležalo odprto Sveto pismo. Bil je med
kladivom in nakovalom. On seveda ni želel niti enega, niti drugega. Ni želel
biti odrešen, niti ni želel pridigati, še manj pa umreti.
Na koncu koncev se je le odločil in rekel Bogu: »Če me
boš ohranil pri življenju, potem bom pridigar.« To je bilo prvič v njegovem
življenju, da je globoko v sebi vedel, da govori resnico.
Naslednje jutro se je zbudil in prvič po šestih
mesecih bolezni ni imel povišane temperature. Prav tako ni imel bolečin v
pljučih. Ni več kašljal in pljuval krvi. Počutil se je dobro in prvič po šestih
mesecih bolezni je bil resnično lačen.
Materi je rekel, da je lačen, ona pa mu je kot po
navadi hotela prinesti grozdni sok, kajti šest mesecev ni jedel nobene trde
hrane. On pa ji je odgovoril; »Toliko grozdnega soka sem moral spiti v tem
času, da ga ne želim piti nikoli več v življenju.«
In mati ga je vprašala: »Kaj hočeš za zajtrk?«
Odgovoril ji je: »Običajni zajtrk, ki ga pripraviš
mojemu očetu.«
Imel je 17 let in zdravi najstniki njegovih let jedo
kot njihovi očetje, veliko.
Mama je bila vsa prestrašena, češ, ne moreš tega jesti
kot tvoj oče, saj si bolan. Nato pa je rekla: »Prav, naj ti bo tvoja želja
izpolnjena kot tvoja poslednja želja.« Mislila si je, on bo tako ali tako vsak
trenutek mrtev. Odšla je iz sobe in močno jokala. Matere znajo prikrivati
solze, ko je potrebno, in jočejo, ko jih nihče ne vidi.
Ko se je vrnila nazaj s krožnikom polnim hrane, in se
kasneje vrnila, se ji je zdelo, kot da je mačka vse pojedla in še polizala
krožnik za seboj. In na njeno presenečenje je rekel: »Mati, ali lahko dobim še
malo hrane? Še vedno sem lačen.«
Toda Zavrnila je to narediti. Rekla je: »Ne, ne, če bi
zdravnik vedel, da sem ti dala hrano, bi me oštel.«
On pa je vstal, se oblekel, ter odšel ven in obhodil
vse kraje kamor ni mogel v vseh teh šestih mesecih bolezni. Nato je odšel v
Mehiški zaliv, da bi tam lovil ribe.
In nato ga Gospod ponovno vpraša: »Ali mi nisi
obljubil, da boš postal pridigar?« Toda on je bil 17 letnik in kot najstnik je
za vse, kar naj naredi, vprašal očeta.
In stopil je predenj, ravno medtem, ko je oče
zajtrkoval in mu rekel: »Papa, jaz bom postal pridigar.«
Nebi mogel reči kaj hujšega. Zdelo se mu je, kakor da
je vanj vrgel galono kečapa. V obraz je postal zaripel, njegov krvni tlak je
začel naraščati in mislil je, da bo eksplodiral pred njegovimi očmi. V
prostoru, kjer je zajtrkoval sva bila samo midva in moj oče je tehtal 250
funtov (113,5 kg). Bil je ogromen človek, strojnik že od mladih nog. Imel je
ogromne mišice, in kar napihnil se je pred njim. Nato pa je udaril po mizi z
obema rokama in skodelica za kavo, ki je bila na mizi, je poskočila v zrak.
Nato pa je rekel: »Preklet boš! Umrl boš od lakote!«
In res se je razjezil. Ko ga je potreboval, da je klical Lester, ko pa ne, je
tako zavpil, da se je ob njegovem glasu ves stresel.
In nato je rekel: »Sedaj grem v službo, ko pa se
vrnem, bova to dokončala.«
In tako je naredil s sinom, ki je bil pred nekaj urami
kandidat za pokopališče.
Lester pa je šel v svojo sobo, vse ga je bolelo, saj
se je ves tresel in se ulegel na trebuh pred Boga.
In nenadoma je Bog spregovoril: »Preberi Izaija 41:10«:
»Ne boj se, saj sem s teboj,
nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil
te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.«
Lester sploh ni vedel kaj naj si o tem misli, kaj to
je in kje naj to pogleda, saj ni poznal Svetega pisma in ni vedel, da se ta
stih nahaja v Stari zavezi.
Občutil je kakor da bi šla neka roka po njegovem grlu
in navzdol, ter izvlekla nekaj, kar je bilo podobno staremu zavoju, in to je
bil strah. Strah je izginil in se od takrat še ni vrnil. In v tistem trenutku
je postal nov človek. Bog mu je rekel: »Ne boj se!«
Po tem se ni več bal svojega očeta. Po tem se ni bal
nikogar več. Vedel je, če bo z njim kot z Mojzesom, potem se nima več bati
nikogar.
Nato pa je vse svoje zemeljske stvari dal v velik
pleten kovček, v katerem je po tem ostalo še veliko prostora, in je šel dol v
spodnji del hiše, kjer je že stala njegova mati.
Vprašala ga je: »Pridigar boš? In kam ti bom lahko
pisala?«
Odgovoril ji je, da ne ve kam gre, pomembno pa je, da
gre.
Poljubil jo je v slovo in odšel.
Ko je prišel na pločnik pred hišo, mu je dveletni
otrok rekel: »Ali znaš peti pesmi?«
Lester pa mu je odgovoril: »Ne potrebujem znati peti
pesmi.«
Nato je našel nek stari motor, za katerega se je
vedelo, da je za vožnjo z njim potrebno precej potrpežljivosti in znanja, ker
se je za uspešno vožnjo z njim potreboval bencin, pa tudi vodo za hlajenje,
sicer je motor razneslo.
In ko se je to zgodilo tretjič, je motor obtičal ravno
izpod drevesa kakija in je imel Lester tam prvi dnevni obrok izven doma.
Verjetno jih je pojedel sto in hvala Bogu, da so bili zreli.
Nato je sredi polja zagledal majhno, belo zgradbo
šole. In stekel je čez hrib ter srečal nekega starčka, ter mu rekel: »Kje naj
najdem ključ te šole, ker moram tam pridigati?« In to res ni bil način kako naj
se 17 letnik pogovarja s petdesetletnikom.
Toda, ko se je obrnil se je zasmejal, kajti človek je imel
čudno, slamnato glavo in v glavi vrzel, kakor da bi ga konj na tistem mestu
ugriznil v glavo. Bil je plešast in ni imel zob, toda v ustih je imel tobak, ki
ga je žvečil in slina mu je tekla iz ust po obeh straneh. Bil je resnično
presenečen, ker še nikoli ni videl kaj takšnega.
In človek se je v tistem trenutku namenil reči ne, ko
mu je Lester rekel: »Umiral sem zaradi tuberkuloze, pred dvemi dnevi sem bil na
smrtni postelji, Bog pa mi je rekel, da me bo ohranil pri življenju pod enim
pogojem, da grem pridigat in ubogal sem ga in šel.«
In po tem je rekel: »Če mi ne boste dali ključa ne bom
mogel pridigati in bom umrl in vi boste krivi za to.«
Na koncu koncev mu je starec le dal ključ, obešen na
dolgi, z oljem namazani vrvici, in potem je rekel, da potrebuje še svetilko, in
tisti večer je prišlo osem kmetov in ena ženska, poslušat pridigo.
Toda Lester ni znal peti in ni mogel narediti uvoda s
petjem krščanskih pesmi. Ni vedel kaj naj naredi, saj ni popolnoma nič poznal
Svetega pisma. Zato se je odločil, da bo ljudem povedal svojo življenjsko
zgodbo, ker je bil prepričan, da jih bo to pritegnilo, da jim bo zanimiva
življenjska zgodba 17-letnika. In kmetje, ki so jo poslušali, so bili očarani
od njegove zgodbe, kajti že dolgo niso slišali kaj takšnega.
Toda medtem ko je govoril, so vse naokrog pljuvali
tobak in zaradi tega je bil jezen. Saj ni bil niti še posvečen v službo in res
je bil jezen na te primitivne ljudi. Ni vedel, če bodo naslednji dan spet
prišli, ali ne, pravzaprav niti ni napovedoval novega srečanja.
Preko dne je delal na tisti kmetiji in zvečer je bilo
pred hišo trideset ljudi, čeprav jih ni povabil, naj pridejo. Kmet, ki mu je
dal ključ je vsem v okrožju povedal, da je tam v šoli lažnivec, največji
lažnivec kar jih je kdaj prišlo v to vas. In ljudje so prišli poslušati
lažnivca.
In tam sem imel prijatelja in on je vzpodbudil ženske,
da so začele peti in dirigiral jim je, tako da so pesem razširile na petnajst
minut. In ker še vedno ni prebral niti ene vrstice iz Svetega pisma, ni vedel
kaj naj pridiga, zato je spet rekel, da bo povedal svojo življenjsko zgodbo. In
ravno sredi njegovega govora, je spet eden od njih pljunil tobačno slino po
tleh.
In Lester je bil tako jezen, da je sklenil, da se bo
vrnil domov. In naslednjo jutro je moški, ki mu je dal ključ rekel: »Koliko
časa boš tukaj?«
Odgovoril mu je: »Mislim, da bom danes odšel.«
In potem mu je rekel moški, ki mu je dal ključ: »Če ne
boš delal, ne boš jedel.«
In potem ga je Lester vprašal: »Kaj pa naj delam?«
In kmet mu je rekel: »Hranil boš svinje.«
Lester pa je odgovoril: »Ampak jaz svinj ne poznam,
razen na krožniku.«
Pa mu je rekel: »Naučil te bom.«
In nato je šel za kmetom. Že med potjo so bile njegove
hlače vse umazane od tekočine, ki se je izlivala iz čebra v kateri je bila
hrana za prašiče. Takrat je imel samo dvoje hlač in ene od teh so bile sedaj umazane.
In ko sta prišla tja, kjer so bili prašiči, je
ugotovil, da so bili do kolen v lastni umazaniji. Ko je to videl je sklenil, da
nikoli več ne bo jedel slanine.
Ko je pomije zlil pred prašiče, so se začeli riniti
proti njemu in nenadoma je bil še bolj umazan kot prej in zasmilil se je sam
sebi. Vse česar se je spomnil v tistem trenutku je bilo, da njegova situacija
ni nič drugačna, kot situacija izgubljenega sina, o kateri je slišal v
cerkvi, kamor je hodil z materjo. Bil je v svinjaku, med svinjami in hotel je
umreti.
Toda Bog mu je rekel, če mi boš ostal zvest, te bom
blagoslovil. Vprašal ga je kaj bi naj to bilo in Bog mu je rekel, da bolj,
kakor si lahko sploh predstavljaš.
In vprašal je: »Ali bom moral vedno hraniti prašiče?«
»Ne, to je edini čas, ko boš to delal.« In pristal je
na to.
Odšel je nazaj do hiše in na sredini dvorišča je bil
vodnjak. Kmet je prinesel na dvorišče vedro in v njem opral njegove hlače in
jih potem šel likat z likalnikom na žerjavico.
Lester pa je razmišljal kaj naj v tem večeru »pridiga«,
saj ni mogel vsak večer govoriti eno in isto: svojo življenjsko zgodbo.
In odločil se je, da bo pridigal o izgubljenem sinu,
saj je tudi on hranil prašiče, istočasno pa se je počutil kot Daniel v levji
jami, ker se je počutil, kot da so ga levi požrli. Hkrati pa se je spomnil, da
nebi bilo slabo tem kmetom, ki pljuvajo tobak, povedati o peči, v katero so
vrgli tri mladeniče. In sklenil je, da se bo v spominu vrnil na čas v nedeljski
šoli, kjer je poslušal vse te svetopisemske zgodbe.
In čeprav je večino pridig presedel na zadnjem sedežu
v cerkvi in se pogovarjal z dekleti, je vedel, da se je nekaj dogajalo tudi v
povezavi z denarjem. In tukaj je bil že skoraj en teden a glede tega niso
naredili še ničesar.
In zvečer je rekel enemu od kmetov, naj mu posodi
klobuk in klobuk poslal med ljudi, da vanj vržejo svoj prispevek. In ko je
prišel klobuk nazaj k njemu, ga je obrnil in vpričo vseh šel prešteti denar. Bilo
je šestindvajset penijev. In bil je tako samozavesten, kot 17-letnik, da je
vpričo vseh rekel: »Jaz od tega ne morem preživeti.« Toda stvar je bila v tem,
da je bil to čas depresije.
In naslednji večer so kmetje s seboj prinesli živali
in pridelke in dvorišče je bilo polno vsega. On pa jim je predlagal, naj to,
kar so prinesli prodajo in mu prinesejo denar. Vedel je, da samo zato ker je
bil mlad, mi ni bilo potrebno biti neumen. In po enem letu si je kupil avto
znamke Ford.
V tej zgradbi, šoli je ostal, dokler niso zgradili
novo cerkev. Iz te cerkve sta izšla dva misijonarja. Oba sta odšla v Afriko.
Eden je bil odličen pastor v tej državi. In nato so šli v drugo majhno šolo in
nato v naslednjo, in nato mu je Bog dal drugo vizijo.
V tej viziji mu je Bog pokazal, da gre ves svet v pogubo.
Na lastne oči je videl pekel. V viziji mu je Bog pokazal, da gredo vsi ljudje v
pogubo. Bog mu je pokazal vulkan oranžno rdeče barve, in videl je vse narode
sveta, ki se premikajo po tem vulkanu, v pekel. In Bog mu je rekel: »Ti boš
kriv, če bodo odšli tja, ker jih ne boš opomnil.«
Lester pa mu je odgovoril: »Kako bom jaz kriv, saj ne
poznam teh Japoncev, Kitajcev in Manđurijcev, in Mongolcev in Indijcev. Ne
poznam ljudi za katere mi praviš, da bom kriv za njihovo pogubo. Bog pa je
vztrajal na tem kar je rekel in mu citiral Ezekiel 3:17-18: Sin človekov, postavil sem te za stražarja Izraelovi
hiši. Ko zaslišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu! Če porečem
krivičnežu: »Gotovo umreš,« pa ga ne posvariš in ne spregovoriš, da bi posvaril
krivičneža pred njegovo krivično potjo in ga ohranil pri življenju, bo ta
krivičnež umrl zaradi svoje krivde, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok. Če
pa si posvaril krivičneža, pa se ne odvrne od svoje krivičnosti in od svoje
krivične poti, bo umrl zaradi svoje krivde, ti pa si boš rešil življenje.«
In Bog mu je dal v viziji videti kri, ki je polzela
med njegovimi prsti, in vprašal je Gospoda kaj naj naredi. In Bog mu je
odgovoril: »Moraš iti pridigati tem ljudem.« On pa je rekel: »Ne, ne,
pripravljen sem vrniti se na Florido. Tega ne bom naredil.«
Toda ko je videl tisto kri na svojih rokah, ni mogel
storiti drugega, kakor da je rekel Bogu, da bo šel. Ko je bil star 20 let je
bil na ladji za San Francisco, skupaj s Howardom Carterjem. Potovala sta preko
najmanj 100 narodov. Bog mu je pokazal toliko stvari in toliko narodov, in živel
je z narodi tretjega sveta od 20 leta. Njegovi najboljši prijatelji so bili
Kitajci in Filipinci in Afričani. Nihče mu ni bil tako blizu kakor oni. Življenje
mesa ni v koži ampak v krvi. Če bi bil moj črni brat bolan, bi ga lahko rešila
moja kri in če bi bil bolan jaz, bi me lahko rešila njegova kri. Smo krvni
bratje. Vsi narodi so enaki po krvi in v nebesih si bomo vsi podobni in enaki.
Tam bomo vsi podobni Jezusu.
Ko mu je enkrat Bog rekel, naj se vrne nazaj v
Ameriko, mu je odvrnil: »Ne, želim ostati tukaj.« Ko pa mu je rekel, da je
Amerika v slabšem duhovnem stanju kot ljudje v teh deželah, pa mu je Lester
odvrnil, da ne more narediti kaj dosti. Bog pa mu je rekel, da mu bo dal
milijon duš po televiziji. Rekel mu je: »Če boš šel domov, te bom naredil za
blagoslov mladim ministrom vse Amerike.«
In čeprav smo bili v projektu ustvarjanja ene
največjih cerkva v tistem narodu Azije, sem se odločil oditi domov, v Ameriko.
In ko se je vrnil v Ameriko ni imel tam niti zložljivega stola.
Začel je pisati knjigo o viziji, ki mu jo je dal
Gospod. Gospod mu je povedal o sedmih stvareh, ki jih bo naredil v Ameriki in
so se dogajale že za časa življenja Lester Sumralla.
Povedal mu je o homoseksualnosti. Videl je v usnje
oblečene ljudi, ki se hvalijo s svojo homoseksualnostjo. To je videl še preden
se je vrnil v to deželo. Vendar mu je Bog pokazal tudi to, kako bo največje prebujenje,
ki se bo zgodilo med človeštvom, popolnoma razbilo to kramo (homoseksualnost)
razbilo na koščke.
Lester Sumrall je deloval na dveh TV postajah, v 400
mestih po vsej Ameriki, kjer se je poučevala Božja Beseda. Bog mu je povedal
tudi o treh velikih stvareh, ki bodo prinesle vrhunec tega velikega preporoda. Videl
je enotnost in ljubezen skozi znamenja in čudeže.
Rekel je, da v zadnjem velikem prebujenju, moramo
enako verjeti, da se bodo prav tako hoteli vriniti tudi tuji nauki. Skupaj sta
se pogovarjala približno dve uri, tudi o njegovih evangelizacijskih srečanj. In
rekel je: »Lester, odločen sem, da ko boš umrl, da bom pridigal isto stvar. In
rekel je, da je hudič umrl za nas, da bi mi delali vse te neumne stvari, ki ne
pomenijo ničesar na tem svetu. Ceni ustne pridige, iste pridige, ki so bile
pred 30 leti. Moramo imeti enotnost v Bogu.
Ko je to govoril je bil Lester že 57 let v
ministrstvu. Moramo se imeti radi, moramo
skrbeti eden za drugega. Drug o drugem se moramo pogovarjati v miru.
In prihaja največje prebujenje, ki je kdaj koli delovalo na zemlji. Moramo ljubiti drug drugega. Ne ogovarjajmo drug drugega.
Nekaj, kar nas povezuje med seboj je nit ljubezni.
Tretja nit, ki nas drži skupaj je
morala. Hudič
bi rad uničil cerkev z nemoralnostjo. Bog pa želi, da živimo čisto in moralno
življenje. In če imamo vse to, imamo enotnost.
In potem se bodo dogajala znamenja in čudeži.
Na mnoge dežele že pada ta pozni dež
prebujenja. Samo
po Božji milosti bomo dobili ta delež. Bog je rekel Lester Sumrallu, da s
TV krščanskim programom in 30 dekundno molitvijo prežene hudiča iz 10.000 ljudi,
ki so 2000 do 3000 milj oddaljeni od mesta predvajanja.
