IGRANJE RAČUNALNIŠKIH IGER IN DUHOVNOST

 

Igranje računalniških igric in duhovnost

 

 

 

Igranje iger je bolj priljubljeno kot kdaj koli prej. Razpravljamo o nekaterih koristih in škodljivosti ter si oglejmo duhovne posledice igranja računalniških igric.

 

Ljudje so vedno igrali igre, najprej s kamni in lesenimi predmeti, nato s kartami ali premičnimi predmeti – danes pa igranje pomeni zaslone in virtualno resničnost. Starejši se morda spomnijo povezovanja primitivnega računalnika s televizijo za digitalno različico ničel in križcev ali premikanja drobne zelene pike po utripajočem zaslonu v nečem, kar je nekoliko spominjalo na tenis, a kjer je bilo navdušenje manj zaradi igre kot občudovanja tehnologije, ki je to omogočila.

Današnjih igralcev iger ni tako zlahka zabavati – in ni čudno, saj je večbarvni interaktivni svet, ki nam je zdaj na voljo, svetlobna leta oddaljen od vsega tega. Celo osnovne video igre bombardirajo igralce z barvnimi slikami, realističnimi zvočnimi posnetki in vibracijami, ki jih lahko občutite prek krmilnikov, kar zagotavlja poglobljeno vpletenost v alternativne svetove, kjer lahko sami postanete del igre in celo ustvarite zgodbo po lastnih odločitvah in domišljiji. Dodajate slušalke za navidezno resničnost in dobesedno ste lahko v drugih svetovih – prvoosebne strelske igre (FPS), fantazija, šport, gradnja cesarstva, znanstvena fantastika, preživetje in drugi. Če ste res dobri v tem, lahko celo zaposlite svoje oboževalce, ki se prijavijo samo zato, da vas gledajo, kako igrate. Otroci se prek njih učijo, odrasli pa se preko teh alternativnih svetov sprostijo. Kako torej na nas vpliva stalna potopljenost v te igre? Tu nastopi duhovno vprašanje, saj zgodbe, ki jih slišimo od drugih, pogosto povedo, kako vidimo sebe in vplivajo na to, kako se bomo odločili živeti.

Možnost izbire igralnega lika, ki je popolnoma drugačen od tistega, kar ste v resničnem življenju, je nedvomno ena od zanimivosti spletnih iger

Kaj nam sporočajo zgodbe video iger? Zlahka jih je zavrniti kot beg od realnosti vsakdanjega življenja, vendar nas večina dejansko povabi v pretirano različico težkih življenjskih vprašanj, saj se morajo igralci odločiti, kdo bodo, kako se bodo obnašali in neizogibno razmisliti o pomenu vsega. Igralci pogosto sprejemajo odločitve o življenju in smrti in njihove izbire ne določajo le njihovega preživetja, ampak tudi možnosti drugih. Če želite napredovati v igrah FPS, se morate veliko bojevati in ubijati, vaše žrtve pa bodo običajno umrle na grozljive načine z veliko krvi in ​trpljenja – čeprav se lahko tako vi kot vaši sovražniki ponovno rodite v večkratnih »vstajenjih«, kar pomeni, da se ubijanje lahko nadaljuje skoraj neskončno dolgo, znova in znova . . . .

Pri igranju iger pa ne gre le za konflikt med »njimi in nami« – lahko gre tudi za našo lastno identiteto in obstaja zaskrbljenost, da lahko igre igralcem ponudijo nezdravo različico samih sebe. Tomb Raider je bila zgodnja igra, ki je vključevala Laro Croft, ki je bila upodobljena na način, za katerega so mnogi menili, da je preveč seksualiziran, s skromnimi oblačili in pretirano obliko telesa – čeprav so drugi trdili, da je bila junakinja pravzaprav znak opolnomočenja žensk. Kakor koli že, veliko ljudi bi trdilo, da je v svetu iger preveč strupene moškosti. Igre, kot je Call of Duty, se lahko igrajo v skupinah in ženske se pogosto pritožujejo, da so izključene ali da se morajo pretvarjati, da so moški, da bi bile popolnoma vključene. Možnost izbire igralnega lika, ki je popolnoma drugačen od tega, kar ste v resničnem življenju, je nedvomno ena od zanimivosti spletnih iger, in pojavile so se trditve, da to prispeva k porastu duševnih bolezni in zmedi glede človekove identitete. Kot na mnoge stvari pa je tudi na to mogoče gledati na več načinov.

Mats Steen je bil mlad Norvežan, ki je trpel za Duchennovo mišično distrofijo, zaradi katere je bil nepokreten in popolnoma odvisen od drugih – toda v svetu iger je bil Ibelin, plemič na planetu Azeroth v igri World of Warcraft, kjer je komuniciral z drugimi po svetu. ki ni vedel ničesar o njegovem samotnem življenju v kleti doma svojih staršev v Oslu. Ko je novembra 2014 umrl, je njegova družina pričakovala, da se bo njegovega pogreba udeležilo le nekaj sorodnikov in nekaj zdravstvenih delavcev. Predstavljajte si njihovo presenečenje, ko so izvedeli, da se skupina ljudi, ki jih nihče ni poznal, ni samo želela udeležiti, ampak je tudi želela deliti svoje spomine nanj. Njegov oče se je srečal z njimi pred pogrebom in bil presenečen, ko je ugotovil, da tudi sam Mats nikoli ni srečal nobenega od njih. Kako bi lahko to naredil, saj skoraj nikoli ni zapustil svojega družinskega doma? Nekateri od njih so prepotovali precejšnje razdalje, da bi bili na njegovem pogrebu, in poročali so, da igralci iger po vsej Evropi žalujejo za izgubo svojega prijatelja in bodo prižigali sveče v njegov spomin istočasno, ko bo potekal njegov pogreb. Njegov oče je kasneje komentiral: »Mislim, da bi nas moral bolj zanimati svet igre, kjer je preživel toliko časa. S tem, ko tega nismo storili, smo bili oropani priložnosti, za katero nismo vedeli, da jo imamo.”

Nekatere igre namerno povezujejo osebne izgube zunaj sveta iger. V No Man's Sky igralci lahko svoje lastne planete sprejmejo kot spominske škatle za ljubljene, igranje igre pa postane oblika žalovanja. V Silent Hillu je soba osnovna soba kraj zdravljenja, kjer lahko prižgete 'svete sveče' – nekaj, kar je v precejšnjem kontrastu s preostalim delom te serije, ki je osredotočena na distopične svetove, ki pa so igralcem naročeni, da očistijo in ' odkupiti'. Nekateri ljudje se sprašujejo, ali bodo po svoji fizični smrti morda obujeni kot avatarji v računalniških igrah s svojo zgodovino in spomini, zakodiranimi v like igralcev, in bodo tako živeli tako rekoč večno in imeli računalniško ustvarjene pogovore s tistimi, ki so jih zapustili.

Realnosti, ki jih obravnavajo te starodavne knjige, so osrednjega pomena v današnjih video igrah – življenje, smrt, prav in narobe, dobre in slabe stvari ter pomen vsega tega.

Zgodba Matsa Steena odpira zanimivo vprašanje o tem, kako se lahko domišljijski svet križa z vsakdanjim svetom, ki ga vsi poznamo. Kristjani so se vedno zavedali pomena domišljije. Avtorji, kot sta CS Lewis (Narnia) in JRR Tolkien (Gospodar prstanov), sta dobro znana primera, vendar Sveto pismo samo priznava pomen namišljenih svetov – na katere pogosto naletimo v sanjah ali vizijah, kot jih najdemo v sporočilih preroka, kot je Ezekiela ali v dramski umetnosti knjige, kot je Razodetje. Realnosti, ki jih obravnavajo te starodavne knjige, so osrednjega pomena v današnjih video igrah – življenje, smrt, prav in narobe, dobre in slabe stvari ter pomen vsega tega. Video igre nas običajno uvedejo v vprašanja in krščanstvo se jim ne izogiba, ampak vedno pokaže na načine, kako obravnavati nekatere najbolj zaskrbljujoče življenjske izkušnje. Je življenje res nenehen boj, v katerem smo samo mi proti pošasti in zombijem (ali drugim ljudem) v svetu, ki je prepuščen na milost in nemilost nepredvidljivim silam? Od začetka do konca Sveto pismo razglaša, da je to Božji svet, Bog deluje v njem in ne glede na to, kaj se zgodi, je Bog za nas. Igranje iger je odvisno od zmagovalcev in poražencev, vendar že prva stran Svetega pisma jasno pove, da smo več kot nemočni kmetje v neki kozmični igri. Nismo le zmagovalci ali poraženci, ampak smo vsi velike vrednosti za Boga, »ustvarjeni po Božji podobi«, kot piše na prvi strani Svetega pisma, v jeziku, ki poudarja enako vrednost žensk in moških (Geneza 1:27). . Igre od nas vedno zahtevajo, da se prebijemo do novega načina bivanja, in če nismo dovolj dobri ali spretni, da bi to dosegli, bomo neuspešni. Kristjani priznavamo resničnost boja, vendar vedo, da nismo prepuščeni sami sebi, ker se je v Jezusovi osebi Bog vključil v boj in to je prekinilo neskončni krog trpljenja. V mnogih igrah boj nikoli ni končan, medtem ko Jezusovo povabilo vodi do odločitve: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obremenjeni, in ... našli boste pokoj svojim dušam.« (Matevž 11:28-29). Ne samo resolucija, ampak tudi revolucija, saj končno pot do miru ne vodi skozi boj, ampak skozi nežnost in ponižnost. medtem ko Jezusovo povabilo vodi do odločitve: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obremenjeni, in ... našli boste pokoj svojim dušam.« (Matevž 11:28-29). Ne samo resolucija, ampak tudi revolucija, saj končno pot do miru ne vodi skozi boj, ampak skozi nežnost in ponižnost. medtem ko Jezusovo povabilo vodi do odločitve: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obremenjeni, in ... našli boste pokoj svojim dušam.« (Matevž 11:28-29). Ne samo resolucija, ampak tudi revolucija, saj končno pot do miru ne vodi skozi boj, ampak skozi nežnost in ponižnost.

Ali torej Boga najdemo v svetu iger? Pogosta uporaba besede 'virtualno' za opis česar koli na spletu lahko ustvari vtis, da nič od tega ni resnično (vključno s tem, kar trenutno počnete na tej spletni strani!). Seveda pa na spletu nismo nič manj dejansko prisotni, kot smo v preostalem življenju stran od naših računalnikov in drugih naprav. Sveto pismo je jasno, da za Boga ni "prepovedanih" območij in to pomeni, da mora biti Bog prisoten tudi v spletnem okolju. Igre so kot vse ostalo – lahko jih uporabljamo za dobro ali slabo, odvisno od naših odločitev. Zgodba o Matsu Steenu prikazuje odrešilne možnosti igranja. Vendar ni nujno, da pripoved o neskončnem boju proti tujim silam prevladuje v naših življenjih. Sveti Pavel je to rekel takole: »Če je Bog za nas, kdo je sploh lahko proti nam? … Prepričan sem, da nas nič ne more ločiti od Božje ljubezni. Niti smrt niti življenje, niti angeli niti demoni, niti naši strahovi za danes niti naše skrbi za jutri – niti sile pekla nas ne morejo ločiti od Božje ljubezni. Nobena moč na nebu zgoraj ali na zemlji spodaj – pravzaprav, nič v vsem stvarstvu nas nikoli ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni, ki se je razodela v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Rimljanom 8:31, 38-39).

 

 

 

Nekatere igre namerno povezujejo osebne izgube zunaj sveta iger. V No Man's Sky igralci lahko svoje lastne planete sprejmejo kot spominske škatle za ljubljene, igranje igre pa postane oblika žalovanja. V Silent Hillu je soba osnovna soba kraj zdravljenja, kjer lahko prižgete 'svete sveče' – nekaj, kar je v precejšnjem kontrastu s preostalim delom te serije, ki je osredotočena na distopične svetove, ki pa so igralcem naročeni, da se očistijo in 'odkupijo'. Nekateri ljudje se sprašujejo, ali bodo po svoji fizični smrti morda obujeni kot avatarji v računalniških igrah s svojo zgodovino in spomini, zakodiranimi v like igralcev, in bodo živeli tako rekoč večno in imeli računalniško ustvarjene pogovore s tistimi, ki so jih zapustili.

Realnosti, ki jih obravnavajo te starodavne knjige, so osrednjega pomena v današnjih video igrah – življenje, smrt, prav in narobe, dobre in slabe stvari ter pomen vsega tega.

Zgodba Matsa Steena odpira zanimivo vprašanje o tem, kako se lahko domišljijski svet križa z vsakdanjim svetom, ki ga vsi poznamo. Kristjani so se vedno zavedali pomena domišljije. Avtorji, kot sta CS Lewis (Narnia) in JRR Tolkien (Gospodar prstanov), sta dobro znana primera, vendar Sveto pismo samo priznava pomen namišljenih svetov – na katere pogosto naletimo v sanjah ali vizijah, kot jih najdemo v sporočilih preroka, kot je Ezekiela ali v dramski umetnosti knjige, kot je Razodetje. Realnosti, ki jih obravnavajo te starodavne knjige, so osrednjega pomena v današnjih video igrah – življenje, smrt, prav in narobe, dobre in slabe stvari ter pomen vsega tega. Video igre nas običajno uvedejo v vprašanja in krščanstvo se jim ne izogiba, ampak vedno pokaže na načine, kako obravnavati nekatere najbolj zaskrbljujoče življenjske izkušnje. Je življenje res nenehen boj, v katerem smo samo mi proti »pošastim in zombijem« (ali drugim ljudem) v svetu, ki je prepuščen na milost in nemilost nepredvidljivim silam? 

Od začetka do konca nam Sveto pismo razglaša, da je to Božji svet, Bog deluje v njem in ne glede na to, kaj se zgodi, je Bog za nas. Igranje iger je odvisno od zmagovalcev in poražencev, vendar že prva stran Svetega pisma jasno pove, da smo več kot nemočni kmetje v neki kozmični igri. Nismo le zmagovalci ali poraženci, ampak smo vsi zelo vredni za Boga, »ustvarjeni po Božji podobi«, kot piše na prvi strani Svetega pisma, v jeziku, ki poudarja enako vrednost žensk in moških (Geneza 1:27).

Igre od nas vedno zahtevajo, da se prebijemo do novega načina bivanja, in če nismo dovolj dobri ali spretni, da bi to dosegli, bomo neuspešni. 

Kristjani priznavamo resničnost boja, vendar vemo, da nismo prepuščeni samim sebi, ker se je v Jezusovi osebi Bog vključil v boj in to je prekinilo neskončni krog trpljenja. 

V mnogih igrah boj nikoli ni končan, medtem ko Jezusovo povabilo vodi do odločitve: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam.« (Matej 11:28-29). 

Ne samo resolucija, ampak tudi revolucija, saj končno pot do miru ne vodi le skozi boj, ampak skozi nežnost in ponižnost.

   
Ali torej Boga najdemo v svetu iger? Pogosta uporaba besede 'virtualno' za opis česar koli na spletu lahko ustvari vtis, da nič od tega ni resnično (vključno s tem, kar trenutno počnete na tej spletni strani!)  Seveda pa na spletu nismo nič manj dejansko prisotni, kot smo v preostalem življenju stran od naših računalnikov in drugih naprav. 

Sveto pismo je jasno, da za Boga ni "prepovedanih" območij in to pomeni, da mora biti Bog prisoten tudi v spletnem okolju. Igre so kot vse ostalo – lahko jih uporabljamo za dobro ali slabo, odvisno od naših odločitev. Zgodba o Matsu Steenu prikazuje odrešilne možnosti igranja. Vendar ni nujno, da pripoved o neskončnem boju proti tujim silam prevladuje v naših življenjih. Apostol Pavel je to rekel takole: »Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8:31).

»Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, 39 ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Rimljanom 8:31, 38-39).