Moje pričevanje - 31. Oktober 2001 - DAN, KI JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE

 

31. Oktober 2001

Dan, ki je spremenil moje življenje.

30. oktobra leta 2001, sem se zvečer kakor običajno usedla k televizorju in nič hudega, kaj šele dobrega sluteč, začela gledati TV program.

Bil je dan pred Dnevom reformacije, večer, ki je bil odločilen za vse moje nadaljnje življenje. Zasledila sem prenos bogoslužja iz ene od protestantskih cerkva v Sloveniji. 

Nekje na začetku predvajanja tega prenosa, je na podest v ospredju cerkve stopila mladenka in s prelepim glasom, z zanosom in z močjo, ki mi je bila popolnoma neznana, zapela prelepo pesem. Besedilo te pesmi se me je globoko dotaknilo in v mojem srcu vzdrhtelo v nekem novem, meni do sedaj neznanem upanju.

DAR MILOSTI - (Amazing Grace)

Dar milosti presrečen zrem,
me greha je otel,
sem bil zgubljen,
zdaj najden sem
in slep sem ozdravel.

 

Nekoč živel sem izgubljen,
sedaj se ne bojim.
Iz smrti vstal sem prerojen,
za Jezusa živim.

 

Ta milost me je prek težav,
nevarnosti in zmot
vodila varno iz daljav,
domov mi kaže pot.

 

Svobodo upanje imam,
srce si to želi,
se Jezusu zato predam,
on dušni lek deli.

 

Ko bomo tam več tisoč let,
v sijoči večnosti,
vsak dan zapeli bomo spet
to pesem milosti.

 

 

Skozi to pesem se je v meni nekaj zlomilo. Čutila sem, kakor da je postalo moje srce dojemljivo in hrepeneče po nečem, kar do sedaj nisem poznala, vsaj ne po pravem spoznanju.

Sklenila sem, da bom v svojem mestu našla takšno Cerkev, kjer se pojejo takšne čudovite pesmi upanja, kjer se časti Boga, ki sem ga poznala samo iz kipcev po cerkvah te dežele, ali na poljskih poteh.

V tem silnem hrepenenju sem hotela, da noč mine čim hitreje, kakor da sem slutila, da se bo v naslednjem dnevu zgodilo nekaj čudežnega. In moje pričakovanje se je izpolnilo z več, kakor sem upala in mislila.

Drugo jutro je bil praznik - Dan Reformacije. Bil je prečudovit, prekrasen, sončen dan; sreda, 31. Oktober 2001.

 

V roke sem vzela telefonski imenik in v njem iskala pod E - evangeličanska . . . Toda našla sem evangelijska. Kaj pa sedaj? Kaj pa je to? Saj takrat se mi niti malo ni sanjalo, da pomeni Evangelij - vesela Vest odrešenja, ki je napisana v Svetem pismu. 

Našla sem naslov in se s hčerko, ki je bila takrat stara osem let, odpravila na sprehod proti cerkvi, na osnovi naslova, ki sem ga našla v telefonskem imeniku. 

Do tja sva hodili kakšnih 25 minut. Ko sva se po stopničkah povzpeli na prečudovit grič, sva zagledali prekrasen park zasajen s smrekami, macesni, borovci, raznimi grmički in z lepo urejeno travnato površino. O, kako je bilo tam lepo. Globoko sem vdihnila od veselja in se približala oglasni deski na cerkvenih vratih, na kateri je bil izpisan čas bogoslužij. Videla sem, da bo že v tem večeru. O, kako sem bila srečna, a še sama nisem vedela zakaj. Vrnili sva se domov.

Komaj sem čakala, da se ponovno približa čas, ko bova s hčerko spet odšli v smeri tistega griča, da končno vstopiva skozi vrata te cerkve na E.

 

Prispeli sva, toda joj, vstopili v prostor, v katerem se je bogoslužje že odvijalo. Zakaj? Kasneje sem doumela, da na oglasni deski ni bil naveden čas zimskega bogoslužja, ob 18 uri, ampak poletnega ob 19 uri.

Hvala Bogu, da je bilo v naju tako veliko hrepenenje, da sva se odpravili mnogo prej od doma, in tako prišli dovolj zgodaj, da sva se pridružili zadnjim 3o. minutam molitvenega bogoslužja.

Moj vtis je bil tako prijeten, poseben. To se ne da opisati. To je potrebno doživeti. Globoko v meni se je nekaj dogajalo, a nisem vedela kaj. Bilo mi je neznano, a tako božajoče, prijetno in polno nekega miru, ki ga do sedaj nisem poznala. Cerkev je bila topla, velik, kristalen lestenec, ki je visel izpod polkrožnega stropa osmero kotne cerkve, pa je nežno in prijetno osvetljeval notranjost prostora.

Na koncu bogoslužja sta se nama s hčerko približala pastor in njegova žena. Ko sta prišla do naju, sta nama zaželela blagoslov in se prijazno rokovala.

V tistem trenutku mi je skozi glavo šinila misel: "V to cerkev pa ne bom več prišla, ker sem tako velika grešnica. Bog ne daj, da bi vedeli za vse moje grehe."

 

 

Takoj za tem pa sem slišala drug glas, ki mi je rekel: "Ali si prišla k ljudem, ali k Meni?"

Nisem doumela kaj se je pravzaprav v tistem trenutku dogajalo. Šele kasneje sem na osnovi Svetega pisma dojela, da je Bog živ in da ljudem lahko tudi osebno spregovori.

Sveti Duh je bil tisti, ki me je že na prvem bogoslužju prepričal, da sem grešnica.

 

Kako to, saj sem prišla prepozno, da bi slišala Božjo Besedo, kaj šele lepe pesmi, da bi me lahko prevzela kakršnakoli čustva.

Od takrat sem prihajala v cerkev, kadarkoli je bilo bogoslužje. Sveti Duh je tako močno deloval name, da sem se znova in znova spominjala premnogih grehov v mojem življenju in jih kleče in v joku, vsak dan priznavala Bogu.

To je trajalo do 28. oktobra 2001. V tem večeru mi je sestra iz cerkve rekla: "Vse predaj Bogu!" Jaz sem si mislila: "Pa kaj imam še predati, saj ni minil dan v tem času, da se nebi spokorila za vsak greh moje preteklosti, na katerega me je opomnil Sveti Duh, in vsak dan jokala kot dež.

Vseeno sem bila poslušna in po prihodu domov pokleknila v sobi in spet molila: "Oče nebeški, saj veš, da sem ti predala vse grehe, kajti ti si mi pokazal, da sem grešnica. Hvala Ti, ker si mi moje grehe odpustil v Sinu Jezusu Kristusu. Svoje življenje izročam Tebi in Te prosim, da od sedaj naprej Ti prevzameš nadzor nad mojim življenjem, da bom lahko živela po Tvoji volji. V imenu Jezusa Kristusa amen."

Takrat sem nenadoma doživela silno radost. V mojem srcu je nastal tako močan občutek ljubljenosti in ljubezni, da sem mislila, da mi bo srce razneslo od silnega veselja. Še danes ne morem pozabiti na trenutek, ko sem razločno čutila, kako mi je bilo iz hrbta vzeto težko breme. 

  

 

Dvignila sem se in začela slaviti Boga, mojega Odkupitelja Jezusa Kristusa in se mu zahvaljevati, ker mi je odpustil grehe in mi dal novo življenje.

Vse o tem sem zvedela skozi Sveto pismo, ki sem ga vsak dan redno brala. Ne zato, ker bi morala, ampak zato, ker sem hrepenela po Božji Besedi tako močno, da mi je vsaka beseda, ki sem jo prebrala zagorela v srcu, polnem gorečnosti, hvaležnosti in radosti, ker sem postala Božji otrok.

Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8,16)

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.(2 Kor 5,17)

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«  (Mr 1,15)

Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.  (Apd 3,19)

»Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.(Apd 2,38)

Od takrat je bilo vse moje hrepenenje usmerjeno v to, da naredim javno priznanje pred Cerkvenim občestvom, z zavezo Svetopisemskega krsta v vodi.

(1)Kdor bo sprejel vero (v Jezusa Kristusa kot Odrešenika) in (2) bo krščen, (3) bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. (Mr 16,16)

Zakaj pomen in vrstni red tega zgoraj navedenega stavka mnogi spregledajo: (1) Vera v Jezusa Kristusa in nato (2) krst v vodi v svobodni odločitvi po veri v Evangelij. Ta vrstni red je določil Bog.

 

O tem je govoril Jezus tudi tradicionalno verujočemu Nikodému.

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. (Janez 3,3-6)

Na osnovi Svetega pisma sem dojela, da sem v tem večeru doživela novo rojstvo po Duhu, od zgoraj.

 

Tedaj sem spoznala veliko resnico, da nobena cerkev ni zveličavna, da nobena inštitucija nima pri Bogu posebne prednosti ali privilegija, da človek ne bo rešen, ker pripada neki veroizpovedi ali opravlja kakršnekoli obrede in predpise, zakramente ali izvršuje kakršna koli dobra dela. Odrešenik je Jezus Kristus, odrešenje pa prejmemo po veri vanj.

 

Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi (ljudje) grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost (božje usmiljenje) v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa. (Rimljanom 3; 22-26) Amen!

      

 

 

 

Brenda Hensley - PO DVEH KAPEH BOG ČUDEŽNO OZDRAVI OČETA PETIH OTROK

 

PO DVEH KAPEH BOG ČUDEŽNO OZDRAVI OČETA PETIH OTROK

 

  

Današnjo objavo piše Brenda, katere mož je doživel dve hudi kapi, a se je vmešal Bog. Duane je zdaj hodeči čudež, pričevanje o Božji sposobnosti, da ozdravi naša telesa, ko se tako odloči. Naj vas to danes spodbudi! Bogu ni nič nemogoče!

 

Napisala Brenda Hensley

Moj mož in družina radi lovimo in moški so se vsako leto odpravijo na izlet v Indianapolis na razstavo lova.

Lansko leto pa je bilo malo drugače.

Ko sta bila približno na polovici vožnje, je mož pomislil, da je avto začel izgubljati moč, zato je zavil na rob ceste. Nenadoma je ugotovil, da ni bil avto, ampak on! Opazil je, da v desni nogi ni čutil, in takoj mu je postalo slabo. Poskušal je izstopiti iz avta, nato pa se je zgrudil, ker ni imel moči, da bi ostal pokonci. Moški z njim so ga hitro dvignili in nazaj v avto ter začeli iskati bližnjo bolnišnico. Ena je bila na naslednjem izvozu, le eno miljo višje! Povej mi, če Božji čas ni popoln!

 

V BOLNIŠNICI

Ko so prispeli v prvo bolnišnico, so mojega moža dali na invalidski voziček in njegove obrazne poteze so bile podobne znakom možganske kapi. Njegova usta so bila sproščena in povešena, telo pa je bilo prevešeno na stran. Moj sin me je poklical, da mi pove, kaj se dogaja in da je magnetna resonanca pokazal raztrganje arterije na zadnji strani njegovega vratu na dnu lobanje.

Duane v bolnišnici

Zdravnik je zahteval prevoz v bolnišnico St. Vincent's v Indianapolisu. Bil sem popolnoma šokirana in nisem mogla verjeti, kaj sem slišal. Zbrala sem ostale naše otroke in odšli smo tja.

Ko smo prispeli, so se stvari poslabšale in Duane je izgubil vid. Prav tako se ni spominjal prejšnje bolnišnice. Začeli so z novo serijo testov in potrdili, da je zagotovo imel možgansko kap, da še vedno krvavi in ​​da bo le čas pokazal, kakšne pomanjkljivosti so utrpeli njegovi možgani.

Začeli smo molitveno verigo. Z nami je prišel naš pomočnik pastorja, naši prijatelji in njegov oče, ki so bili z njim na lovski razstavi, so ostali v podporo, vsi pa smo samo čakali. Ne imeti odgovorov je bilo boleče, a takrat mora biti tvoja vera najmočnejša, ker takrat se hudič prikrade s svojimi lažmi in te skuša prepričati, da je vse upanje izgubljeno!

 

IZPUŠČEN, A SPET NAZAJ

Duane je bil izpuščen 5 dni pozneje, njegov vid si je opomogel in je lahko sam hodil! Še vedno ga je močno bolelo, a je bil samo hvaležen, da je šel domov. Ko je bil en dan doma, so se intenzivne bolečine in slabost začele znova, zato smo ga odpeljali nazaj na urgenco. Potrdili so, da je doživel še eno možgansko kap!

Bili smo uničeni in prestrašeni, če sem iskrena. Kaj je tvoj namen pri vsem tem, Gospod? Veliko ljudi je molilo za nas in hvala vsem, ki ste to storili! Kakšno pomiritev je vedeti, da te nosijo v molitvi!

Zdravniki so se po svojih najboljših močeh trudili, da bi mu lajšali bolečine, a po 3 dneh kronične bolečine je moj mož izgubil potrpljenje.

 

MOLITEV & OZDRAVLJENJE

 

Naš pastor in njegova žena sta ravnokar odšla iz molitve zanj, moj mož pa je imel tudi svoje molitveno srečanje.

Rekel je: »Potegnil sem rjuho čez glavo in začel vpiti k Bogu. Če bi kdo vstopil, bi mislil, da sem nor! Vsa moč je v imenu Jezusa, zakaj me torej nisi ozdravil, Gospod? Verjamem, da je tvoja Beseda resnična! Sprašujem v molitvi z vero, zakaj me torej še vedno boli? Zakaj grem skozi to?" Moj mož se je predal v božje roke in je le zaupal, da ima Bog svojo pot.

Nekaj ​​ur pozneje je zdravnik poslal po logopeda in fizioterapevta, da bi preveril njegovo "stanje". Postavili so mu vrsto vprašanj, da bi preizkusili njegove kognitivne odgovore, nato pa preizkusili njegove pisne sposobnosti. Preizkušali so njegove reflekse in moč rok. Dali so mu hojco in ga prosili, naj se počasi dvigne iz postelje. To mu je bilo dovolj! Vljudno je odmaknil sprehajalca s poti in vstal.

 

Rekli so: »G. Hensley, doživeli ste 2 kapi, ne bi smel biti sposobni sam stati!" Tako je Duane, ki je sprejel izziv, hodil po sobi, se obrnil v krog in celo stal na eni nogi! Bili so šokirani! Bog je tako dober!

 

TESTI POTRJUJEJO OZDRAVITEV!

 

Zdravnik je naročil vrsto preiskav in v nedeljo zjutraj, na Gospodov dan, je zdravnik prišel z izvidi. Rekel je in citiram (z ogromnim nasmehom na obrazu): »G. Hensley, za vas mora skrbeti Višja sila! Opravili smo veliko pregledov, vendar ti zadnji kažejo, da so se vaše kapi zacelile! Imamo dokaze, da so bile tam, zdaj pa jih ni več!"

 

Bog je neverjeten!!!

 

Zdravnik je podrobno opisal 2 različna področja, kjer so se pojavile kapi. Poškodbe bi morale vplivati ​​na moč njegove desne noge in roke, na vid in celo na spomin in razmišljanje ... Ampak Bog . . . !

 

Duana so nekaj dni pozneje izpustili iz bolnišnice, a v bolnišnici je bilo kar nekaj časa po njegovem ozdravitvi. Medicinske sestre in osebje so se ustavljali ob njem, da bi videli, ali je res ozdravljen, in moj mož je izkoristil vsako priložnost, da jim pove, kaj je Bog storil zanj. Zelo prijazna fizioterapevtka, ki je zdravila mojega moža, je bila najbolj ganjena nad tem, kar se je zgodilo, tako zelo, da je nekega zelo zgodaj zjutraj prišla poslušat njegovo pričevanje. Bila je lačna nečesa od Boga in moj mož se je pogovarjal z njo in molil zanjo.

 

Bog je mogočni Bog in ni omejen vtem, kar lahko stori! Nadvse hvaležni smo za njegovo usmiljenje in Njegovo mogočno roko. Moj mož živi svoje življenje, kot je živel pred možgansko kapjo, dela v službi, se ukvarja s svojimi najljubšimi športi in še vedno lovi! To je trenutek, ki nas je ponižal in nas spomni, da smo njegove posode za Njegov namen!

 

Duane po svoji ozdravitvi spet pridiga.

 

 Družina Hensley

 

Brenda in Duane Hensley obiskujeta združeno binkoštno cerkev Portage v Portageu v Indiani, kjer je Duane minister, Brenda pa je vključena v program otroške cerkve in ministrstvo Silver Box. Imata 5 otrok in sta poročena 25 let.

 

Pesmi - ALI SLIŠIŠ, BLIZU ŽE, PIŠ VETRA, KI SE VZTRAJNO BLIŽA?

 

ALI SLIŠIŠ, BLIZU ŽE, PIŠ VETRA, KI SE VZTRAJNO BLIŽA

 

 

Ali slišiš, blizu že, piš vetra, ki se vztrajno bliža, že hrumi?

Ali čutiš, goreči žar moči, nežnega dotika  ljubljenega Ženina,

ki Svojo Nevesto vztrajno kliče v delo, v rešitev mnogih izgubljenih?

»Ne s silo, in ne z močjo, temveč z mojim duhom, govori Gospod nad vojskami.«

 

Ali želiš biti del tega silnega delovanja Božje milosti in moči,

delovanja, ki dviguje slabotne in ponižne, v dejavno življenje, ki obrodi sad?

Ali koprniš kakor jelen koprni po potokih voda, po Gospodovi sili,

po poplavi žive Vode, ki prinaša obnovljenje vsem, ki želijo piti kelih zvestobe?

 

Ki hrepenijo po rosi s Hermona, ognju Svetega Duha, ki prebuja Gospodovo cerkev?

Ali hrepeniš po polnosti Njegovega obiskanja, biti del Velikega naloga?

Prihaja čas, Njegov čas, ko bo ljudstvo Njegovo padlo na obraz,

Pred Njegovim vzvišenim prestolom Milosti in reklo: »Tukaj sem!«

 

Ko se bo Božje delo nadaljevalo na kolenih, začelo na začetku.

Ko bomo pretrgali svoja srca pred Njim, ki edini pozna srca vseh.

Kakor porodnica, ki v bolečinah čaka na plod svoje ljubezni,

čaka Gospod na plod svojega svetega ostanka, svoje žrtve na Golgoti.

 

Tam, pred mnogimi leti, tam na križu Kalvarije, je porodil ljudstvo svoje paše,

Svet narod, izbran za Njegovo last, v slavo Svojega imena.

Svojo sveto vojsko rešitve, ki bo odpeljana med volkove,

da izpred žrela sovražnika, iztrga ovce izgubljene, zaslepljene in nemočne.

 

Vzvišeno, prevzvišeno, vsemogočno je Njegovo sveto ime; Jezus,

Kralj nad kralji, Gospod nad Gospodi, Gospodar nad gospodarji, večni Vladar,

Močni Jakobov, Jahve vsemogočni, ogenj, ki požira, ljubosumen Bog.

Ogenj, ki obnavlja srca, v gorečnosti za Gospoda, Odrešenika sveta.

 

Preplavi deželo z zvestimi, ki bodo odpirali oči slepim in gluhim ušesa,

ki bodo iskali izgubljene ovce, ki slepe tavajo brez Pastirja,

ko bodo mnogi padali pokošeni pod puščicami ljubezni, njihovega Rešitelja,

po delovanju Svetega Duha poslanega od Gospoda Jezusa Kristusa.

 

O, naj prebodejo Njegove puščice tudi nas, da spoznamo svojo majhnost,

nemoč, nesposobnost, ranljivost in neučinkovitost, brez Njegove silne moči.

Prah smo in v prah se povrnemo, glina odvisna od Lončarja, ki nas oblikuje,

Biseri, oblikovani pod težo preizkušenj, da zasvetijo kot zvezde na temnem nebu.

 

Zlato smo, ki ga Ti očiščuješ in preizkusiš v topilnici trpljenja.

Kdo bo zdržal, kdo bo prestal, kdo bo postal voljan v rokah nebeškega Zlatarja?

Želim postati nič, da boš ti naredil v meni vse, kar lahko uporabiš sebi v čast,

da bom opremljena v ponižnosti in predanosti Tebi, Bog Sveti Duh, da me uporabiš.

 

Poišči svetilko tlečo v meni in razplamti ogenj v njej za Tvoje kraljestvo.

Ukroti ponos, samopravičnost in prevzetnost, samovoljo in neposlušnost,

Nalij novega olja v posodo lončeno, ki so jo oblikovale Tvoje roke,

Natakni Tvoje obroče moči in sile, kakor uzde avtoritete, Gospodarja Nebes.

 

O, pridi Gospod, pridi Gospod, pridi nad to deželo tvoja sveta moč Duha,

da bo vsak, ki ga dotakne živa Reka, oživel, postal nova stvaritev v Kristusu.

O, pridi Gospod, pridi Gospod, in obnovi vsakogar, ki pripada Tebi, da oživi,

v novem ognju delovanja Tvojega Svetega Duha, v ljubezni za Kristusa.

 

Želim nositi vsak dan svoj križ in hoditi za Teboj, se odpovedati sebi.

Kjer si Ti, naj bom tudi jaz, moj Gospod in moj Bog, moj Rešitelj.

Naj bodo moje poti. Tvoje poti, moje srce, po Tvojem srcu.

Vodi me na pota in vzdolž ograj, k ljudem, da vstopijo, da se napolni Tvoja Hiša.

 

Hrepenim po Tvoji Besedi, daj mi jo razumeti, v vsej globini in visočini.

Hrepenim po Tvoji živi Vodi, da napolni vse celice mojega bitja, z Božjo močjo.

Hrepenim po olju Svetega Duha, da napoji moj duh v polnosti moči od zgoraj.

Hrepenim biti podobna Tebi, očisti, obeli, oblikuj kot Tvoj dragoceni zaklad.

Hrepenim biti luč temu svetu, ne samo brlivka, v katero se zaletavajo vešče.

Hrepenim biti sol, da bi vsi, katerim bom govorila o Tebi, postali žejni.

Hrepenim biti krotka in ponižna, da bi ljudje v meni videli Tebe, in ne mene.

Hrepenim biti glas vpijočega v puščavi moje dežele, da bi slišali Kristusa v meni.

Hrepenim biti tista, ki ji je Gospod odprl oči, da vidi, da je Božji potok poln vode.

Hrepenim biti kakor tista, ki ji je dano videti, več teh, ki so z nami, kakor teh, ki so proti nam.

Hrepenim biti del te zmagovite Gospodove vojske, ki osvobajanja zapornike v tej deželi.

Hrepenim biti odpiralka kletk odvisnikov, zavrženih in ponižanih, zlorabljenih.

Hrepenim videti veselje v Nebesih, zaradi mnogih, ki bodo vstopili v Božje Kraljestvo.

Hrepenim biti to, kar Ti želiš, moj Gospod in moj Bog, moj Gospodar.

 

Usposobi nas, Gospod, pripravi Tvoje ljudstvo, da bomo lahko odšli v to bitko in zmagali.

 

29.10.2021

 

 

 

 

 

Gweorge R. Foster - JEZUS, KDO SI?

 

JEZUS, KDO SI?

George R. Foster

Ko sem dopolnil trinajst let, sem dobil knjigo vprašanj in odgovorov, ki se jih je bilo treba naučiti na pamet. Od tega je že štirideset let in priznam, da sem večino podrobnosti pozabil. Vendar se še vedno spominjam prvega vprašanja: “Katero spoznanje je najvišje in najbolj pomembno?” In spominjam se odgovora: “Najvišje in najbolj pomembno spoznanje je poznati Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa.” Pozneje sem spoznal, da so bile te besede povzete iz molitve Jezusa Kristusa k svojemu Očetu: “In to je večno življenje, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in da spoznajo Jezusa Kristusa, ki si ga poslal.” (Jn 17,3) To je namen tega spisa – spoznati Boga prek njegovega Sina, Gospoda Jezusa Kristusa, in imeti večno življenje zaradi tega, kar on je in kar je on naredil.

Kdo je Jezus Kristus

Večina ljudi pozna znano in priljubljeno božično zgodbo – zgodbo o Jezusovem rojstvu. Naj vas spomnim na kratek odlomek iz nje: “Ko sta bila Jožef in Marija v Betlehemu, so se ji dopolnili dnevi, da dobi otroka. Rodila je svojega prvega sina. Ker v prenočišču ni bilo več prostih sob, je povila otroka in ga položila v jasli, kjer hranijo živali.” (Lk 2,6-7) Na bližnjem hribu, kjer so pastirji pasli svoje ovce, se je pozneje ponoči zgodilo nekaj vznemirljivega: “Gospodov angel je stopil k njim. Gospodova slava jih je tako obsijala, da so se naenkrat močno prestrašili. Angel pa jim je rekel: ‘Ne bojte se, ker vam prinašam veselo novico. Razveselila bo vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešitelj. On je Kristus, Gospod. Po tem znamenju ga boste spoznali: v jaslih boste našli povitega otroka.’

Potem se je angelu pridružila še velika skupina angelov z nebes in vsi so slavili Boga in govorili: ‘Dajte slavo Bogu v nebesih in na zemlji naj bo mir vsem ljudem, ki so mu po volji.’” (Lk 2,9-14)

Zakaj tako senzacionalna nebeška predstava? Prišel je Odrešitelj sveta! Rodil se je Jezus Kristus!

Čudežno rojstvo

Bog je izbral Marijo, mlado Judinjo, da rodi Gospoda Jezusa Kristusa. Da bi se lahko pripravila za to nenavadno, a sveto nalogo, je bil k njej poslan angel, Božji poslanec, ki ji je rekel: “Gospod te je blagoslovil in je s teboj. Zanosila boš. Rodila boš sina in ga imenovala Jezus.” Marija je presenečena in vsa prestrašena vprašala: “Kako se bo to zgodilo? Saj sem devica!” Angel ji je odgovoril: “Sveti Duh bo prišel nad tebe in moč Najvišjega te bo prekrila. Dete, ki se bo rodilo, bo sveto. Imenovalo se bo Božji Sin.” (Lk 1,28.34-35)

Jezusova imena

Gospoda Jezusa Kristusa lahko začnemo spoznavati po imenih, ki so mu dana. “Gospod” pomeni vladar. Jezus je prišel vzpostavit svojo vladavino, najprej v naših srcih in potem po celem svetu. Ime Jezus pomeni “Odrešitelj”. Prišel je, da nas reši greha in vseh njegovih posledic. Kristus pomeni “Izvoljenec.” Bog ga je izbral, da zadovolji našim osebnim, družinskim in splošnim potrebam.

V Svetem pismu najdemo mnogo imen in nazivov, ki opisujejo Jezusa. Tukaj jih je le nekaj: Knez miru, Močni Bog, Čudoviti svetovalec, Sveti, Božje jagnje, Stvarnik življenja, Kralj kraljev, Luč sveta, Ljubljeni sin, Prvi in Zadnji ... S temi imeni spoznavamo čudovite stvari o Jezusu Kristusu, poleg tega pa nam tudi govorijo, kaj on hoče postati vsakemu izmed nas. Najvažnejša Jezusova imena so najbrž tista, s katerimi se je poimenoval sam, znane “JAZ SEM” izjave v evangelijih Nove zaveze:

• “Jaz sem kruh, ki daje življenje. Kdor pride k meni, ne bo nikoli več lačen, Kdor veruje vame, ne bo nikoli več žejen.” (Jn 6,35)
• “Jaz sem luč sveta. Kdor mi sledi, ne bo nikoli hodil v temi, ampak bo imel luč, ki daje življenje.” (Jn 8,12)
• “Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce.” (Jn 10,11)
• “Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozi mene, bo odrešen.” (Jn 10,9)
• “Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje vame, bo imel življenje. Kdor živi in veruje vame, ne bo nikoli umrl.” (Jn 11,25)
• “Jaz sem trta in vi ste mladike. Kdor ostane v meni in jaz ostanem v njem, rodi mnogo sadu. Kajti brez mene ne morete ničesar storiti.” (Jn 15,5)
• “Jaz sem pot. In jaz sem resnica in življenje. Edino po meni lahko pridete do Očeta.” (Jn 14,6)

Velika ugotovitev

Jezus je nekoč dejal svojim učencem: “Jaz sem Sin človekov.” Potem jih je vprašal: “Kaj pravijo ljudje, kdo sem?” Odgovorili so mu: “Nekateri pravijo, da si Janez Krstnik. Drugi trdijo, da si Elija. Nekateri pa govorijo, da si Jeremija oziroma eden izmed prerokov.” Nato jih je Jezus vprašal: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” Peter, ki se je imenoval tudi Simon, je odgovoril: “Ti si Kristus, Sin živega Boga.” Jezus mu je odgovoril: “Blagoslovljen si, Simon, Jonov sin. Tega te ni nihče naučil. Moj nebeški Oče ti je pokazal, kdo sem. Zato ti povem, da si ti Peter. Na tej skali bom zgradil svojo cerkev. In moč smrti (pekla) ne bo mogla premagati moje cerkve.” (Mt 16,13-18)

Kaj mislite o Jezusu?

Vedno je zanimivo vedeti, kaj ljudje mislijo o Jezusu. Še dandanes nekateri vidijo v njem samo preroka, ozdravitelja, vodjo ali učitelja. Vendar pa na milijone ljudi skupaj s Petrom pritrjuje, da je Jezus Kristus Božji Sin. Kaj pa bi ti odgovoril, če bi te Jezus vprašal: “Kdo pa ti praviš, da sem?”

Je bil prerok?

Prerok je človek, ki govori za Boga. Nihče ni nikoli govoril tako pogumno, odločno in resnično kot Jezus. Poosebil je resnico, ne glede na to, kako nepriljubljeno ali nevarno je to lahko bilo. Prerok je tudi nekdo, ki napoveduje prihodnost. Vse Jezusove napovedi so se brez izjeme uresničile, ker niso le pokazale njegove zmožnosti vpogleda v prihodnost, ampak so razodevale, da on lahko določa prihodnost. On je imel in še vedno ima moč, da izpolni svoje prerokbe. Noben drug prerok nima te moči.

Jezus je povedal svojim učencem, da bo trpel in umrl, prav tako pa tudi, da bo vstal in da bo vzet v nebesa. Rekel je, da bo od tam prišel na isti način, kakor je odšel. Nekatera preroštva o njegovem drugem prihodu so se že izpolnila. Druga se z neverjetno natančnostjo izpolnjujejo sedaj, v našem času.

Je bil ozdravitelj?

Jezus je vedno sočustvoval z bolnimi. V Svetem pismu piše: “On si je nadel naše trpljenje in namesto nas je občutil našo bolečino.” (Mt 8,17) Vendar Jezus ni le sočustvoval z bolniki, ampak je “hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo.” (Apd 10,38) “Velika množica je prihajala k Jezusu. Prinašali so mu bolnike, ki so bili hromi, slepi, pohabljeni, nemi in še veliko drugih. Položili so jih pred Jezusove noge in jih je ozdravil. Množica se je čudila, ko je gledala tiste, ki prej niso mogli govoriti, kako potem lahko govorijo. Tisti, ki niso mogli hoditi, so spet lahko hodili. Slepi so spet lahko videli. In počastili so Izraelovega Boga za vse to.” (Mt 15,30-31) Jezus najbrž ni ozdravil vsakega bolnika, ki ga je videl, vendar pa ni nikoli zavrnil nikogar, ki je iskal njegov ozdravljujoč dotik – takšne je vedno ozdravil. On je bil in ostaja Véliki Zdravnik, ki ozdravlja bolne v telesu in duši.

Je bil vodja?

Končni preizkus vodstva je zmožnost zbiranja in vodenja ljudi, da začnejo delovati z določenim namenom. Jezus je vedno imel te, ki so mu sledili. Tisoči so se zbirali, da bi ga poslušali, vendar popularnost ni bila nikoli njegov cilj. Njegov namen je bil izpolniti voljo svojega Očeta in izmed vseh, ki mu sledijo, izbrati in pripraviti tiste, ki bodo nadaljevali njegovo delo po njegovem odhodu. Vedel je, da mu mnogo tistih, ki so mu sledili, ni zares predanih in da mu ne bodo zvesti, čeprav jim je dajal sijanje priložnosti, da bi postali takšni.

Kot pravi vodja je imel svoje prioritete:

1.  pogovor s svojim Očetom,

2.  usposabljanje svojih učencev in

3.  pridobivanje ljudi s svojim sporočilom in čudeži.

Njegovi učenci so postali vodje cerkve, ki so širili njegovo sporočilo po svetu. Navadil jih je živeti, služiti in umreti kot on sam. Še danes po vsem svetu uporabljajo in posnemajo njegov vzorec vsakodnevnega in neuradnega, osebno zavzetega vodstva. Njegov uspeh je jasno viden v življenjih teh, ki so mu sledili – bili so goreči za njegovo sporočilo in ponesli so ga v tedanji svet. Bili so neustrašni in nepremagljivi.

Je bil učitelj?

Jezus je bil zmožen govoriti globoke resnice na enostaven način, tako da so ga iskreni in ponižni ljudje lahko razumeli. Njegove predanosti resnici ne vidimo le v nepopularnih obtožbah “pomembnih” ljudi, ki jih je javno izgovarjal, ampak tudi v dejstvu, da je samega sebe imenoval “pot, resnica in življenje.” (Jn 14,6) Njegove besede niso bile nikoli nepazljive ali izumetničene. Vedno se je lotil korenine problema. Učitelji tistih časov so se ukvarjali z zakoni in z obnašanjem, Jezusa pa so bolj zanimala srca ljudi. Vedel je, da bodo življenja ljudi v redu le, če bodo v redu njihova srca.

“Slišali ste, da je bilo rečeno: ‘Ne ubijaj!’ Jaz pa vam pravim, da bo sojen, kdor koli se jezi.” (Mt 5,22) “Slišali ste, da je bilo rečeno: ‘Ne prešuštvuj!’ Jaz pa vam pravim, da kdor gleda žensko in si želi spolno grešiti z njo, je v svojih mislih že grešil z njo.” (Mt 5,27) “Slišali ste, da je bilo rečeno: ‘Izpolni, kar si obljubil!’ Jaz pa vam pravim, da ne obljubljajte. Recite ‘da’, kadar mislite ‘da’, in recite ‘ne’, kadar mislite ‘ne’” (Mt 5,33-34) “Slišali ste, da je bilo rečeno: ‘Ljubi svojega soseda in sovraži svojega sovražnika.’ Jaz pa vam pravim, da morate ljubiti svoje sovražnike.” (Mt 5,43)

Jezus nam ni le pokazal, kaj naj počnemo, ampak kaj naj bomo in kako naj postanemo to, kar moramo biti. Jezus je učil, da smo lahko spremenjeni od znotraj na ven in ne obratno. Jezus je prinesel učenje, ki spreminja naša srca. V Svetem pismu piše: “Množice so strmele nad njegovim naukom. Jezus ni učil kot njihovi religiozni učitelji. Učil je kot človek z avtoriteto.” (Mt 7,28)

Je bil Božji Sin?

Jezus bi lahko bil prerok, ozdravitelj, vodja in učitelj ne da bi bil Božji Sin. Ampak, ko je Peter pritrdil: “Ti si Kristus, sin živega Boga,” mu Jezus ne bi mogel odgovoriti tako, kot mu je, če ne bi bil:

1.  prevarant,

2.  duševno bolan človek, zaveden glede svoje osebne identitete,

3.  resnični Kristus in resnični Božji Sin.

Če bi bil le prerok, bi moral reči: “Ne, Peter, pretiravaš.” Če bi bil le ozdravitelj, bi moral odgovoriti: “Ne, jaz le molim, Bog pa ozdravlja.” Če ne bi bil nič več kot le vodja, bi odgovoril: “Ne. Vi sledite meni, skupaj pa sledimo Bogu.” Učitelj bi zagotovo odgovoril: “Ne, še enkrat boš moral na ta test.”

Kako je Jezus odgovoril? V Svetem pismu piše, da je največji prerok, ozdravitelj, vodja in učitelj na svetu odgovoril: “Tega te ni nihče učil. Moj nebeški Oče ti je pokazal, kdo sem.” (Mt 16,17) Tako Jezus, ki je začel ta svetopisemski odlomek s tem, da samega sebe imenuje “Sin človekov”, sprejema in potrjuje Petrovo izjavo, da je tudi “Božji Sin”.

Poznana cerkvena veroizpoved se glasi:

“Verujem v Boga Očeta, vladarja vsega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, njegovega edinega Sina, našega Gospoda; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz device Marije; trpel pod Poncijem Pilatom, bil križan, umrl in bil v grob položen; šel v podzemlje, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta, vladarja vsega; od tam bo prišel sodit žive in mrtve ...” (Apostolska veroizpoved)

Kaj pravijo o Jezusu tisti, ki so pisali Sveto pismo?

Janez, njegov ljubljeni učenec, je zapisal: “Bog je tako vzljubil svet, je dal svojega edinega sina. Bog je dal svojega sina, da ne bi bil izgubljen nihče, kdor veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.” (Jn 3,16)

Pavel, ki je živel in umrl zanj, je zapisal: “Vse je bilo ustvarjeno po Kristusu in za Kristusa ... Bog je hotel ves živeti v Kristusu ... izmed vseh stvari je Jezus najbolj pomemben ...” (Kol 1,16-18)

Peter, njegov najbolj iskren učenec, je dejal: “Slava Bogu in Očetu našega Gospoda Jezusa Kristusa. Bog ima veliko milost, zaradi katere nam je dal novo življenje. Dal nam je živo upanje, ker je Jezus Kristus vstal od mrtvih.” (1 Pt 1,3)

Tomaž, še eden od učencev, je dvomil v novice o vstajenju, a ko je videl rane na Jezusovih rokah, je govoril: “Moj Gospod in moj Bog.” (Jn 20,28)

Pisec pisma Hebrejcem je rekel: “Bog je izbral svojega Sina, da bi bilo vse njegovo. Svet je ustvaril po svojem Sinu. Sin odseva Božjo slavo. On je natančen posnetek Božje narave.” (Heb 1,2-3)

Zakaj je Jezus edinstven v zgodovini

Sodobni koledarji delijo zgodovino na dve glavni obdobji – pred Kristusom in po njem. Nikoli ni bilo nikogar podobnega Jezusu Kristusu. Njegovo življenje, smrt in vstajenje so najbolj pomembni dogodki, ki jih je ustvarjeni svet kdaj koli poznal. Sodobni pisec je takole povzel Jezusovo življenje:

Neprimerljivi Kristus

“Pred več kot tisoč devetsto leti se je rodil Človek v nasprotju z vsemi življenjskimi zakoni. Živel je siromašno in odmaknjeno v zakotnosti. Ni mnogo potoval. Samo enkrat je prestopil mejo dežele, kjer je živel, in še to se je zgodilo v času izgnanstva, ko je bil otrok.

Ni imel niti bogastva niti vpliva. Njegovi starši so bili neopazni in niso imeli niti znanja niti izobrazbe. V svojem otroštvu je prestrašil kralja in zbegal doktorje, ko pa je odrasel, je ukazoval naravi, hodil po valovih kot po pločniku in uspaval morje. Množice je ozdravljal brez zdravil in jim ni zaračunaval svojih uslug.

Nikoli ni napisal knjige, a vse knjižnice v državi ne bi mogle vsebovati vseh knjig, ki bi bile lahko napisane o njem. Nikoli ni napisal pesmi, a priskrbel je snov za več pesmi kot vsi pesniki skupaj.

Nikoli ni osnoval akademije, a vse šole skupaj se ne morejo pohvaliti s tolikšnim številom učencev.

Nikoli ni bil maršal v vojski, ni vpoklical vojakov, niti ni ustrelil s pištolo, a nikoli ni bilo vodje, ki bi imel toliko prostovoljcev, ki so pod njegovimi povelji prepričali upornike, da so dvignili roke in se predali brez izstreljenega strela.

Nikoli se ni učil psihiatrije, a ozdravil je več potrtih src kot vsi zdravniki, kar jih je na svetu. Kolesje trgovine se je enkrat tedensko zaustavilo in množice so se napotile v skupnosti za slavljenje, da mu izrazijo daritve in spoštovanje.

Imena preteklih ponosnih državnih voditeljev Grčije in Rima so bila in so minila. Imena preteklih znanstvenikov, filozofov in teologov so bila in so minila, ime tega Človeka pa je bolj in bolj prisotno. Čeprav je časovna razlika med ljudmi današnje generacije in tistimi iz časa Križanja dolga več kot tisoč devetsto let, on še vedno živi. Herod ga ni mogel uničiti in grob ga ni mogel zaustaviti.

Stoji na najvišjem položaju v nebeški slavi, postavljen od Boga, angeli so ga spoznali, sveti ga obožujejo in hudiči se ga bojijo, živi in osebni Kristus, naš Gospod in Odrešitelj.”

Njegova smrt

Ni bilo le rojstvo Kristusa najbolj oznanjano in najbolj čudovito od vseh, tudi njegova smrt na golgotskem križu je bil najbolj strašen in najpomembnejši dogodek zgodovine. Drugi ljudje so bili križani za svoje zločine, včasih tudi po nedolžnem, toda Jezus je bil križan za vse zločine, ki so se kdaj koli zgodili. Bil je križan zate in zame. V Svetem pismu je zapisano za nas: “Jezusa so skupaj z dvema zločincema pripeljali na kraj, ki se imenuje Lobanja. Tam so vojaki pribili Jezusa na križ. Pribili so tudi oba zločinca, enega na njegovo desno in drugega na levo stran. Jezus je rekel: ‘Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.’” (Lk 23,33-34)

“Odpusti jim,” so bile Jezusove besede. Čeprav so ga križali, je molil, da bi jim bilo odpuščeno. Toda ko je molil “Odpusti jim,” je molil tudi zate in zame. Namen njegove smrti na Golgoti je bil, da zagotovi odpuščanje za izgubljeno in umirajoče človeštvo.

Grehi ne morejo biti odpuščeni s kupovanjem odpustkov, z molitvami k svetnikom, z uporabo religije, z žrtvami, z dobrodelnimi dejanji ali s pobožnostjo do Marije. Grehi so lahko odpuščeni le prek Jezusove žrtve na golgotskem križu, ki nas je odkupila. “Kristus je naše grehe odnesel na križ s svojim telesom. To je storil, da mi ne bi več živeli svojega življenja v napačni smeri, ampak da bi ga začeli živeti za to, kar je dobro. Zaradi njegovih ran smo ozdraveli.” (1 Pt 2,24)

Njegovo vstajenje

Jezus se od vseh drugih religijskih vodij razlikuje v tem, da je vstal od mrtvih in živi večno. Dejal je, da bo umrl in znova vstal. Priče, ki jim gre zaupati, potrjujejo, da se je to resnično zgodilo.

Apostol Pavel je zapisal: “Predajam vam, kar sem prejel. Najvažneje je to, da je Kristus umrl za naše grehe, kot pravi Sveto pismo, da je bilo pokopan in tretji dan obujen v življenje, kot pravi Sveto pismo, in da se je prikazal Petru in potem še ostalim apostolom. Pozneje se je Jezus prikazal več kot petstotim vernikom naenkrat. Nazadnje se je prikazal tudi meni.” (1 Kor 15,3-8)

Tisti, ki so ga videli umirati, so ga ponovno videli živega in so posvetili svoja življenja oznanjanju njegovega resničnega evangelija, dobre novice o njem.

Kaj nas zadržuje od Jezusa

V naših življenjih je majhna in nepriljubljena beseda “greh”, ki nas, čeprav to neradi priznamo, postavlja v potrebo po odpuščanju in spremembi srca. Greh nas ločuje od Boga (prim. Iz 59,1-2).

Kaj je greh

Greh je neposlušnost. “Ko nekdo greši, prelomi Božjo postavo, Božje zakone.” (1 Jn 3,4) V desetih zapovedih vidimo Božje moralne norme in smernice, po katerih naj živimo, da bomo srečni izpolnili njegov voljo za naša življenja:

1.  Ne smeš imeti drugih Bogov razen mene.

2.  Ne smeš izdelovati in oboževati podob ali kipov ter jim služiti.

3.  Ne smeš nepremišljeno uporabljati imena Gospoda svojega Boga.

4.  Ne pozabi spoštovati sobote.

5.  Spoštuj svojega očeta in mater

6.  Nikogar ne smeš ubiti.

7.  Ne smeš prešuštvovati.

8.  Ne smeš krasti.

9.  Ne smeš lagati zoper svojega soseda.

10.              Ne smeš si želeti, da bi vzel, kar pripada tvojemu sosedu. (2 Mz 20,3-17)

Vsi smo prekršili Božje zapovedi. Za svoje prestopke potrebujemo odpuščanje.

Greh je stanje srca. Ko je Bog dal svoje zapovedi, je dejal: “Želim si, da bi me s svojim srcem vedno spoštovali. Želim si, da bi vedno poslušali moje zapovedi. To bi bilo dobro za vas in za vaše otroke za vedno.” (5 Mz 5,29)

Vendar Bog ve, da naša srca niso nagnjena k poslušnosti. “Človeško srce je varljivo in strašno zlobno. Kdo bi ga lahko spoznal?” (Jer 17,9)

Jezus je to nadomestil s še bolj točnim opisom: “Od znotraj, iz človeškega srca, prihajajo hudobne misli, ki vodijo v nemoralne stvari – da krade, ubija, prešuštvuje, da je pohlepen in da počenja druga zla, kot so prevara, nespodobnost, ljubosumje, obrekovanje, napuh, neumnost. Vse te hudobije prihajajo iz notranjosti človeka in ga omadežujejo.” (Mr 7,21-23)

Razmišljanje vodi v dejanja. Bolj ko grešimo, bolj so naša srca zvezana in zasužnjena z grehom. Potrebujemo osvoboditev od moči greha. Potrebna je sprememba srca.

Kdo je kristjan

Pogosto govorimo o tem, kaj lahko kristjan stori in česa ne sme, redko pa se vprašamo, kaj pomeni biti kristjan. Kristjan je človek, v čigar srcu živi Gospod Jezus Kristus.

Če je to res, si moramo postaviti še dve vprašanji:

1.  Kaj je srce.

2.  Kako lahko Kristus pride v moje srce.

Poglejmo si obe, najprej prvega.

Kaj je srce

Beseda srce ima dva pomena: 1) mišični organ, ki poganja kri po telesu, 2) središče celotne osebnosti.

Govorimo o drugem pomenu besede. Včasih se imenuje tudi duh. To je del nas, ki lahko pride v odnos z Bogom in ki bo živel večno – združen z Bogom prek Kristusa ali pa ločen od Boga zaradi našega zanemarjanja ali zavračanja Kristusa.

Blaise Pascal je srce imenoval “vakuum, ki ga je oblikoval Bog.” Ustvaril ga je Bog in je za Boga. Samo Bog ga lahko napolni. Čeprav ga sami poskušamo napolniti, ostaja prazno, dokler vanj ne vstopi Kristus. Ni nam treba prepričevati Kristusa, da bi prišel noter. On si tako zelo močno želi vstopiti, da zadostuje, če ga samo povabimo. Jezus je dejal: “Tukaj sem! Stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom vstopil in jedel (gojil prijateljstvo) z njim in on z menoj.” (Raz 3,20)

Kako lahko Kristus pride v moje srce

Imamo izredno veliko ugodnost: Gospod Jezus Kristus je umrl za naše grehe, bil je pokopan, vstal je od mrtvih in sedaj nam ponuja svoje življenje v središču naše osebnosti! Ovira, ki jo moramo premagati, je prisotnost greha. To je ozračje, v katerem Kristus težko prebiva. Zato moramo pripraviti svoja srca za vstop Kristusa.

Kako pripravimo svoja srca za Kristusa

1. Pokesamo se za svoje grehe. To pomeni, da začnemo drugače razmišljati o svojem življenju in da se obrnemo stran od greha. To pomeni, da prenehamo sami upravljati svoje življenje in dovolimo Kristusu, da prevzame vodstvo. To pomeni, da spoznamo, da so naši odnosi in naša dejanja žalostila Jezusa in ga peljala v smrt na križu, da nas je odrešil. To pomeni, da prenehamo z življenjem, ki zadovoljuje nas same, in začnemo z življenjem, ki je všeč Bogu.

2. Verujemo, da nam je Jezus odpustil in nam očistil srca, ko smo se pokesali. Jezus je edini, ki nam lahko odpusti grehe in nas osvobodi iz močne pasti greha. To stori, ko položimo svojo vero vanj, ko mu začnemo zaupati, njemu osebno. Vera pomeni, da verujemo, da je Jezus pot do Boga, in da mu zaupamo, da nas on pripelje do Boga. Vera je spoznanje, da ni stvari, ki jo storimo ali ne storimo, ki bi nas lahko pripeljala do Boga. Vera zaupa, da je Kristusova žrtev na križu, s katero nas je odkupil, sprejemljiva pred Bogom kot plačilo za naše grehe. Vera je podreditev, zvestoba, zaupanje, odvisnost in predajanje svojega življenja Gospodu Jezusu Kristusu.

3. Jezusa Kristusa sprejmemo za Odrešenika in Gospoda. Sveto pismo pravi: “Jezus je prišel na svet, ki je bil njegov, vendar ga njegovi ljudje niso spoznali. Nekateri ljudje pa so ga sprejeli in verjeli vanj, zato jim je dal pravico, da postanejo Božji otroci.” (Jn 1,12) Jezusa sprejmemo tako, da ga ponižno prosimo, da vstopi v naša srca, da nas odreši in spremeni. “Tukaj sem!” je dejal Jezus, “Stojim pred vrati in trkam. Kdor sliši moj glas in odpre vrata, bom vstopil in jedel z njim in on z menoj.” (Raz 3,20) Mogoče se ti je v času branja te knjižice zazdelo, da si slišal Jezusov glas. Samo povabi ga, naj vstopi in verjemi, da je vstopil.

4. Priznamo Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika in Gospoda.. “Božji nauk je blizu tebe, v tvojih ustih in tvojem srcu. To je nauk vere, ki ga oznanjamo. Če uporabiš svoja usta, da rečeš: ‘Jezus je Gospod,’ in v svojem srcu veruješ, da ga je Bog obudil iz mrtvih, boš odrešen. S svojim srcem verujemo in smo tako v pravilnem odnosu z Bogom. Svoja usta uporabimo, da povemo, da verujemo, in smo tako odrešeni.” (Rim 10,8-10)

Ali bo Jezus resnično vstopil?

Rekel je, da bo, torej bo. Nekateri si morda mislimo: “Ne morem ga še povabiti v svoje srce, ker ga še nisem počistil.” To je ena od največjih napak, ki jih lahko naredimo. Če poskusimo srce očistiti brez njega, nam ga ne bo nikoli uspelo dovolj očistiti. Če bi ga lahko sami očistili, nikoli ne bi potrebovali njega.

On hoče, da priznamo, da so naša srca nečista, in zato hoče, da ga prosimo, da vstopi in jih on očisti namesto nas. Ko pa on začne svoje delo, moramo storiti vse, kar nam reče. Bi ga radi sprejeli zdaj?

Molitev za sprejetje Jezusa

“Dragi Gospod Jezus Kristus, želim, da prideš in živiš v mojem življenju. Strinjam se s teboj, da sem grešnik in da so me moji grehi držali stran od tebe. Želim se pokesati za svoje grehe. Želim prenehati s svojevoljnim upravljanjem svojega življenja. Želim, da me ti vodiš. Odločam se, da ne bom več živel tako, da bi ugajal le sebi, ampak hočem ugajati tebi. Vem, da tega sam ne morem storiti. Zato te prosim, da prideš v moje srce, v takšno, kakršno je, da me očistiš od znotraj. Obračam se stran od svojih grehov in verujem, da si mi jih odpustil. Sprejemam te v svoje srce in se ti zahvaljujem, ker si vstopil. Zdaj izpovedujem, da si ti moj Odrešenik in Gospod in se ti zahvaljujem, ker si me odrešil.

V Jezusovem imenu, amen.”

Film Jezus - sinhronizacija v Slovenskem jeziku