IZPOVEDOVANJE BESEDE ZA OZDRAVLJENJE IN OSVOBODITEV
(Marko 11:12-25).
12 Ko so šli naslednji dan
iz Betanije, je bil lačen.
Je bila
lakota, ki jo je Jezus tukaj čutil res fizična lakota, ali je bila to lakota po
tem, da ljudem oznani Očeta, jih ozdravi in osvobodi in jim oznani Evangelij
Kraljestva?
Saj pravi nekje drugje: Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo
tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. (Janez 4:34).
13a Od daleč je zagledal
smokvino drevo, ki je imelo listje.
Smokvino
drevo je imelo listje. Kaj lahko to pomeni duhovno? To bi lahko predstavljalo farizeje
in Saduceje v času Jezusovega življenja na zemlji. Lahko bi predstavljalo
pravoverne Jude, ki so se ravnali po pravilih Stare zaveze, ki so jim morali
dodajati tudi mnoga pravila, ki so jim jih nalagali duhovniki tistega časa;
Farizeji in Saduceji.
Lahko bi
predstavljalo tudi preproste ljudi tistega časa, ki še niso slišali Evangelija
Kraljestva in se še niso srečali z Jezusom, da bi se preobrazilo njihovo
življenje.
13 Šel je pogledat, če bi
morda kaj našel na njem. Prišel je do njega, pa ni našel drugega kot listje; ni
bil namreč čas za smokve.
Jezus je šel
proti smokvinemu drevesu. On je vedel, da na njem ne bo našel sadežev, saj je
vedel, da ni bil čas za smokve. Zakaj je potem šel tja? Kaj je hotel s to
prispodobo povedati Svojim učencem in nam, Njegovim učencem danes?
Mi vemo, da
je Jezus uporabljal prispodobe, da bi ljudem, ki so poznali ozadje teh
prispodob povedal nekaj več, kot to, kar so že poznali iz naravnega; torej
smokve, ki ima le liste, ne pa plodov, ker ni bil čas za smokve. Verjamem, da
nam samo Sveti Duh individualno lahko razkrije to skrivnost po nadnaravnem
razodetju.
Dejansko obstaja v Izraelu
vrsta smokvinega drevesa, ki požene smokve preden požene liste.
14 Tedaj mu je rekel: »Naj
od tebe nikoli več nihče ne jé sadu!« In njegovi učenci so to slišali.
V eni od
razlag sem slišala, da je Jezus tukaj dejansko preklel tedanjo duhovščino, -
Farizeje in Saduceje, ki navkljub temu, da so znali Sveto pismo Stare zaveze na
pamet in ga izvajali do potankosti, so popolnoma zgrešili bistvo; da je med
njimi hodil Jezus, ki ga je Sveto pismo najavljalo mnogo, mnogo let prej, a so
ga popolnoma spregledali, ker ni pasal v njihovo razumevanje in dojemanje Besede.
Dejansko so samo iskali način, da bi se ga znebili, da nebi motil njihovega
religioznega in izkrivljenega dojemanja Jezusovega prihoda na svet.
Torej ne
samo da jim je bil v napoto, ker je predstavljal nevarnost in duhovno
konkurenco njihovemu obstoju, ampak so tistim, ki bi radi prišli k Jezusu
onemogočali in skozi grožnje manipulacije, kontrole in ustrahovanje
onemogočali, da bi prišli k Jezusu in verovali Vanj, da je On res obljubljeni
Mesija. Torej lahko iskreno rečemo, da je preklel njih in jim rekel: »Naj od vas
nikoli več nihče ne jé sadu!«
Mi lahko to
izpoved uporabimo proti tistemu, ki kolje, ubija in uničuje; satanu. Z vso
avtoriteto in oblastjo lahko rečemo vsakemu njegovemu semenu in sadu, ki ga je
posejal v naših telesih, družinah, življenjih, financah:
»Naj od tebe nikoli
več ne zaužijemo nikakršnega sadu. V imenu Jezus preklinjamo vsako seme, ki si
ga vrgel v naša življenja, telesa, v naše medsebojne odnose, vsak sad tvoje
hudobije, bolezni, ali pomanjkanja, in jim zapovedujemo, da umrejo v imenu
Jezus in nikoli več ne obrodijo.«
Ko prebiramo
ta stih nam nekje samo po sebi lahko pride videnje in razumevanje tega iz
duhovne plati.
Jezusa je
bolelo, ko je videl, kako trgovci, ki so bili tam predvsem zaradi dobička, da
bi se okoristili na račun ljudi, ki so prihajali v Jeruzalem, da bi tam kupili
daritveno žival.
Jezus je
videl njihovo pokvarjenost in koristoljubje, kovanje dobička na račun
preprostih in revnih ljudi. Zato jih je nagnal. Izdelal si je bič, ki ga je
vihtel preko njih v upravičeni, sveti jezi, ker so iz Hiše – Templja Njegovega Očeta
naredili razbojniško jamo korupcije,namesto da bi tam molili, k Bogu Očetu, čemur je bil ta prostor tudi
namenjen.
Če sedaj to
prinesemo na današnji čas lahko pomislimo na satana in demone, ki si nadvse
prizadevajo, da bi v nas, ki pripadamo Jezusu Kristusu, naredili svojo
razbojniško jamo, da naše telo nebi bilo čisti tempelj Svetega Duha ampak
hudičeva razbojniška jama.
Če se to
zgodi vemo, da smo ovirani v molitvah, neskoncentrirani na Božje stvari, pod
vplivom misli, ki si jih ne želimo, in želja po dejanjih, ki so nam tuja.
Zato imamo
kot Božji otroci pravico, da kakor Jezus vzamemo bič Božje Besede, Meč Duha in
zapovemo satanu in vsej njegovi umazani hordi:
»Moje telo je tempelj Svetega
Duha, je hiša mojega Očeta, hiša molitve za vse narode, in vi nimate pravice iz nje narediti
razbojniško jamo. Zato vam pravim ven izmojega telesa takoj zdaj, ker je to kraj svet mojemu Gospodu, ki je
Kralj kraljev in Gospod, gospodov in je Bog nad vojskami, ki vas prav zdaj
izžene iz mene s Svojo močno Besedo in z močjo Svoje svete krvi, ki vas je
porazila na križu Golgote. Moje telo je Tempelj Svetega Duha in tak naj tudi
ostane. V njem nimate mesta. V Jezusovem imenu, amen.«
18-19 Ko so to slišali
véliki duhovniki in pismouki, so iskali način, kako bi ga umorili. Bali pa so
se ga, ker je vse ljudstvo strmelo nad njegovim naukom. Ko se je zvečerilo, je
odhajal iz mesta.
Takratni
Veliki duhovniki in pismouki so danes kakor hudič in njegovi priležniki demoni.
In vsem nam je znano kaj je njihov glavni namen: »Da koljejo, ubijajo in
uničujejo.« (Janez 10:10a), Istočasno pa se nas bojijo.
Oni si na
vse pretege prizadevajo, da bi nam onemogočili izpolniti poslanstvo, ki ga ima
Bog za nas, ali pa ga vsaj skrajšati, s tem, da bi nas pahnili v prezgodnjo
smrt. Toda mi, ki pripadamo Jezusu Kristusu imamo močna orožja, da se ga
ubranimo in ga celo napademo in onemogočimo.
Na razpolago
imamo Božjo Besedo – Meč Duha, Ime Jezus, moč Svetega Duha, Jezusovo kri, naš
jezik in vero.
Glejte,
dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo
moč. In nič vam ne bo škodovalo.(Luka 10:19).
Nobeno
oblikovano orožje ne bo uspelo proti meni, in vsak jezik, ki se bo na sodbi
vzdignil proti meni, bom obdolžila. To je dediščina Gospodovih služabnikov in
njihova pravičnost je od mene, govori Gospod.(Izaija 54:17).
Smrt in
življenje sta v oblasti jezika, kdor ga rad uporablja, bo jedel njegov sad. (Pregovori 18:21).
Vzemite
tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda.(Ef
6:17).
20-21 Ko so šli
navsezgodaj mimo tiste smokve, so videli, da se je posušila do korenin. Peter
se je spomnil in mu rekel: »Rabi, poglej, smokva, ki si jo preklel, se je
posušila.«
Kakor je
videti so učenci prejšnji večer slišali kako je Jezus preklel smokvo, toda ker
niso videli, da bi se s smokvo karkoli spremenilo, so domnevali, da njegova
kletvica ni imela učinka. Tako tudi mi mnogokrat mislimo, ko izpovedujemo Božjo
Besedo nam v ozdravljenje. Mislimo, da ne učinkuje, ker ne vidimo takojšnjih
učinkov in rezultatov. Vendar to ni res. Ne vemo kaj se dogaja v notranjosti in
ne vidimo, kaj se dogaja na duhovnem področju.
22 In Jezus jim je
odgovoril: »Imejte vero v Boga! (Božjo vero).
In kaj je
rekel Jezus Petru? Peter, (ali kdorkoli od nas danes), imej BOŽJO VERO. Vsaka
Beseda iz Svetega pisma nosi v sebi Božjo vero.
23 Resnično, povem vam:
Kdor bo rekel tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje‹ in ne bo dvomil v
svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo.
Tale stih je
pa meni tako fascinanten, tako silen, mogočen, kot težka macola, kot reflektor,
ki ti razsvetli um, da lahko razumeš MOČ, MOČ, MOČ BESED IN VERE.
KDOR BO
REKEL NAGLAS, Z AVTORITETO, Z VERO, S POPOLNIM ZAUPANJEM . . . . .
KATERI KOLI
BOLEZNI, SLABOSTI, PROBLEMU, FINANČNI SITUACIJI, SKRATKA – NA VIDEZ NEPREMIČNI
GORI V SVOJEM ŽIVLJENJU. . . . . .
IN REKEL!!!
»Takoj zdaj ti
v imenu Jezus zapovedujem da se VZDIGNEŠ ven iz mojega telesa, iz mojega doma,
gospodinjstva, denarnice, iz mojih organov, celic in odidi v puščavo brez vode
in tam ostani. V mojem telesu nimaš več mesta, v njem nimaš ničesar, ker nimaš
legalne pravice, biti v njem, v imenu Jezus.
Toda temu
sledi nekaj pomembnega. Besede so lahko samo besede, četudi se deremo na ves
glas, da vsi sosedje slišijo, kaj vpijemo. To ni vedno dovolj.
PREJEL BO
SAMO TISTI, KI NE BO DVOMIL V SVOJEM SRCU,
TEMVEČ VERJEL, DA SE BO ZGODILO, KAR
PRAVI,
SE MU BO ZGODILO.
24 Zato vam pravim: Za
vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo.
Epilog je kot nekak pečat na koncu pisma: Za
vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, (pretekli čas) in
se vam bo zgodilo. (Prihodnji čas).
25 In kadar vstanete k
molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, da vam tudi vaš Oče, ki je v
nebesih, odpusti vaše prestopke.« (Marko 11:12–25).
Neodpuščanje je ovira,
ki Bogu onemogoča uslišanje naših molitev. Amen!
To je samo del razodetja, ki mi ga je dal Gospod v povezavi s tem.
Rojena je bila 19. aprila 1932. Ko je bila stara 9 let,
deklica v začetku pubertete, se je začela druga svetovna vojna. Takrat je
živela v Polju pri Ljubljani, skupaj s svojo mamo in očetom, mlajšim bratom in starejšo
sestro, ter z dvema pol sestrama, ki ju je oče kot vdovec pripeljal v ta novi zakon.
Oče je bil strojevodja na vlaku, mati pa se je preživljala s
prodajo jajc in vsega, kar je pridelala na svojem vrtu. Niso živeli kot
bogataši, a vseeno so imeli za vsakdanji kruh.
Toda vojna je prinesla svoj davek. Včasih ji je oče naročil,
naj počaka ob progi in takrat ji je vrgel kak večji kos premoga iz vlaka, da ga
je lahko odnesla domov in so imeli za kurjavo. Kot mlado dekle je potrebovala
hrano za pravilni razvoj v času pubertete, vendar tega, kar imajo otroci danes,
v preobilju, ona ni imela.
Včasih je morala odnesti kruh, ki ga je mama zamesila doma,
v peharju v pekarno, da bi ga tam spekli v krušni peči. Enkrat se ji je
drobceni, kakor je bila zgodilo, da ji je ves shajani kruh padel na tla, na
srečo delno na prtiček, s katerim je bil pokrit. Ustrašila se je in seveda
pobrala testo, ga kolikor je bilo mogoče očistila od nesnage in ga odnesla v
pekarno.
Njeni pol sestri sta bili malo starejši od nje. Ena je bila
kuharica v nemški kuhinji, ena pa je odšla v partizane. Tista, ki je delala v
kuhinji, je včasih za ceno življenja vzela kaj skuhanega ali pečenega iz
kuhinje, kjer je delala, da je odnesla domov mačehi in svojim sestram ter
bratu. Življenje takrat ni bilo ne lahko niti varno, tako da je bilo tudi
šolanje v tistem času okrnjeno.
Govorila mi je o tem, da je kasneje hodila v šolo v
Ljubljano, k nunam. Verjetno v 1 in 2 gimnazijo, glede tega je nisem nikoli
natančno spraševala. Nune so se ji zelo zamerile, ker ji niso dovolile, da ima
skodrane in urejene lase. Ona je hotela biti lepa in urejena, saj je bilo to v
njeni naravi, nune pa so zahtevale od nje, da je ponižna in preprosta. Takrat
se ji niso zamerile samo nune ampak tudi Bog, ki so ga predstavljale.
Po vojni je prosila svojo mamo, da bi jo šolala za obrtnico –
ročnih del. Bila je oblikovalsko zelo nadarjena in ustvarjalna in že takrat
zelo ambiciozna. Vedela je kaj hoče doseči v življenju, a žal se ji ta želja ni
nikoli uresničila. Mama ji je rekla, da nima denarja za njeno šolanje.
Mladi so po vojni odhajali na delo v brigade. Tam se je
spoznala s svojim bodočim možem, mojim očetom, ki je prišel v Ljubljano skupaj
s svojim očetom in materjo iz Reke, kjer je oče delal kot graničar. Ravno v
času, ko so prišli v Ljubljano so bombardirali železniško postajo. Preživeli
so.
Oba sta bila še zelo mlada. Po koncu brigadirskega dela sta
se oba zaposlila in se poročila. Ko sem se jaz rodila, je bila mama stara 19
let, oče pa 21 let. Živela sta v začasni nastanitvi pri njeni pol sestri, ki je
bila v času vojne partizanka. Odstopila jima je mrzlo, za silo pokrito verando.
Rojena sem bila 8 marca, en mesec prezgodaj. Tam sta me previjala pod odejo,
ker je bilo na verandi zelo mrzlo. Kasneje ju je mamina pol sestra nagnala iz
stanovanja, grozeč jima s pištolo.
Mama se je zaposlila v Vino Koper na Gosposvetski ulici v
Ljubljani, kjer sta tudi dobila novo stanovanje. Kmalu zatem, dve leti za
menoj, se je rodil moj brat. Sedaj smo bili štirje. Kasneje je moja mama
zamenjala še več služb. Delala je v podjetju Volan na Celovški cesti, kasneje
pa in mislim, da je bila to njena zadnja služba, v Tekstil-u v Ljubljani.
Preselili smo se na Aleševčevo ulico v Šiški, v šolo pa sem
hodila v Zvonka Runka, kar precej peš hoje od doma. Medtem, ko smo živeli v tej
več stanovanjski hiši, sta začela z očetom varčevati za novo, svoje lastno
stanovanje. Kmalu za tem, ko smo se vanj preselili, na Ljubeljski ulici 25, se
je rodil moj najmlajši brat. Takrat sem bila stara 15 let. Oče je bil zaposlen
v Litostroju, ki je bil le nekaj korakov dlje od našega bloka. Bil je
programer. Spomnim se, kako je domov nosil raznobarvne preluknjane kartice, na
katere so delali programe.
Pred svojim 30 letom starosti je moja mama zanosila. Zelo se je veselila te nosečnosti in z veseljem pričakovala bližajoče rojstvo svojega tretjega otroka. Toda žal, so se stvari nepričakovano zapletle. Mala deklica je prišla po hudem, mučnem in bolečem porodu na svet mnogo prezgodaj. Kmalu po porodu je umrla. Za mamo je bila ta izguba zelo boleča. To bi bila naša Tea.
Ko sem ji enkrat hotela obrazložiti, da je njena hčerka živa in v Nebesih pri Bogu, je bila njena reakcija grozna. Ni mogla razumeti, da sem jo hotela razveseliti s tem, tudi zame novim spoznanjem.
Pri 23 letih sem se poročila in odselila iz družinskega doma
in iz Ljubljane. Moja mama, ambiciozna kot je bila, se je skupaj z očetom
odločila da bosta gradila hišo. Medtem se je odselil tudi moj malo mlajši brat,
in ko so se preselili v Ivančno gorico, so to stanovanje v Ljubljani prodali.
Uživala sta, ker sta sedaj lahko imela vrt, ker sta imela malo
brajde s trto, nekaj sadnih dreves in čudovite sosede. Ljudje so jih imeli
radi, posebno njo. Žal pa sta hišo zgradila na kreditih, saj denarja od prodaje
stanovanja ni bil dovolj. Mama je hotela majhno hišo, oče veliko. Veliko truda
sta vložila v gradnjo.
Nekaj let sta uživala v občutku, da imata končno svojo hišo,
svoj vrtiček, svoje življenje izven mesta, toda življenje se je zelo hitro
obrnilo naokrog in zgodila se je nenadna očetova smrt. Rojen je bil 8. decembra
1927, umrl pa je 8. februarja 1999, v 72 letu starosti. Mama je ostala sama z
vsemi krediti za hišo. Bilo ji je zelo težko, ker ga je izgubila, po njenem
mišljenju mnogo prekmalu. Nedolgo za tem se je tudi upokojila, kar je še
dodatno obremenilo njeno finančno preživetje.
Kmalu zatem se je v hišo vselil tudi njen sin, moj brat
rojen dve leti za menoj, ki se je medtem razvezal od svoje žene, s katero je
imel sina. Ni bil dober do mame, ker je večkrat pregloboko pogledal v kozarec
in bil do nje grob. Trpela je, vendar je vztrajala v svoji težko prigarani hiši.
Ko se je bližal čas njenega 80 leta, in ker je imela težave
z nogami, sem ji po vztrajni molitvi zanjo in iskanju primernega bivališča,
našla možnost preselitve v Varovano stanovanje poleg doma ostarelih v Trebnje.
Nikoli si ni želela zapustiti svoje hiše, a jo je morala, po sili razmer. In
preselila se je. Kakor mi je o tem govoril sin, tega ni mogla nikoli preboleti.
Verjamem, da je potrebovala nekaj let, da se je vsaj malo
navadila na to, da mora kot lastnica velike hiše, ki jo je z velikim trudom
zgradila, sedaj živeti v garsonjeri, za katero je morala plačevati najemnino.
Veliko je pletla, predvsem male pletene okrasne copatke za vse in vsakogar, ki so
jo obiskovali ali ji služili na tak ali drugačen način. Hrepenela je le po
enem, da bi jo ljudje imeli radi in ker je bila zelo zgovorna in družabna, si
je tudi tukaj hitro pridobila nove prijateljice.
Vendar si resnično ne predstavljam, da nebi imela naše drage
sorodnice Marije, ki jo je pogosto obiskovala, ji delala družbo, se z njo
nasmejala in pogovorila. Vedno ji je pomagala urediti stvari v povezavi z
zdravniškimi pregledi in napotnicami, jo celo prevažala kolikor je bilo to v
njeni moči, skratka kakor je mama vedno govorila: »Moja zlata Marija.« Zelo sem
ji hvaležna, ker jo je iskreno ljubila in ji bila ljubeča prijateljica, ki jo
je vzpodbujala kadarkoli se je počutila osamljena. Včasih ji je prinesla iz
slaščičarne tortico, včasih domače piškote, včasih domač kruh ali kaj drugega,
česar se je mama vedno zelo razveselila. Temu se reče zvestoba in žrtvovanje za
druge.
Moj starejši brat je ni v njenem novem stanovanju nikoli
obiskoval. Se je pa popolnoma drugače izkazal njen mlajši sin, ki ga je rodila
pri 32 letih, moj 15 let mlajši brat. 12 let je vztrajno skrbel zanjo, ji vozil
»fasnge,« jo vsakih 14 dni obiskoval skupaj s svojima hčerama in svojo drugo
ženo.(Živi v Primorju). Ko pomislim na
to, da so jo takrat, ko ga je nosila v svojem telesu komaj prepričali, da ga
ne splavi in ji govorili, da ji bo na stara leta še kako prav prišel. In prav
to se je zgodilo.
Spomnim se, ko sem bila majhna deklica, je vse, kar je bilo
mogoče, za nas otroke sama spletla. Bila je odlična in vrhunska štrikarica.
Vse, kar je pletla je bilo iz raznih revij, tudi iz Burde. Vse njene
prijateljice so jo občudovale zaradi njene spretnosti z ročnimi deli. Spomnim
se, kako mi je enkrat govorila, da sta se z očetom sprehajala po parku v Tivoliju
v Ljubljani, jaz pa sem se igrala v peskovniku. Nato sem polno kanglico mivke
stresla v voziček, kjer je ležal moj brat, ker sem si želela, da bi se tudi on
igral z mivko. Po vsej verjetnosti sta me takrat zelo okregala. Takrat sem imela
nekaj čez dve leti.
Spomnim se, kako je moj oče rad hodil v hribe, zato smo med
vsakimi šolskimi počitnicami vedno odšli najprej na dopust na morje, nato pa v
hribe, na Soriško planino. Od takrat imam lepe in manj lepe spomine.
Ko smo bili eno poletje na otoku Rabu, v Loparju v kampu,
saj smo veliko kampirali, in je bil moj najmlajši brat še majhen, so ga
izgubili. Ni ga bilo nikjer. Hodila sem po vodi ob obali, ča je mogoče kje
padel v vodo. Na koncu koncev so ga našli kako tava ves utrujen, ne da bi vedel
kam gre in kam bo prišel, ko ga je mama našla in vprašala: »Kje si pa bil,« je
dvignil rokico in rekel: »Tam.«
V zadnjem času je imela precej težav s prebavo, krče in
bolečine, vendar niso nikoli našli vzroka, zakaj se ji to dogaja. 11. oktobra, nekaj dni pred svojo smrtjo, je šla po posredovanju naše drage sorodnice Marije ponovno na kolono skopijo, da končno le ugotovijo pravi vzrok njenih težav. Jaz sem vedela za vzrok njenih težav, a jih zdravniki niso mogli ne videti, ne zaznati z aparaturami, saj so nadnaravnega izvora.
Z mamo sva imeli zelo težke pogovore. Najini telefonski
pogovori so bili vedno zelo kratki. Vem da je bil vzrok za to duhovne narave,
ker sem bila jaz kristjanka in je bil v meni Božji Duh. Težko mi je bilo zaradi
tega.
Odločila sem se, da bom začela z bolj intenzivno duhovno
bitko v molitvi in zastopanju v molitvi zanjo in za moje bližnje. Glede na
Sveto pismo sem se vse bolj in bolj zavedala, kaj in kdo sem v Kristusu in da
sem edina v naši družini, v kateri je nadnaravna moč, da stojim v vrzeli za
moje bližnje pred Bogom.
Veliko sem molila s svojimi besedami in v molitvi v drugih
jezikih. Včasih po več ur. Vedela sem, da je v meni moč da onemogočam te sile,
ki mučijo moje bližnje in jih držijo v duhovnem, duševnem in fizičnem
suženjstvu.
Tat prihaja samo zato, da
krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v
obilju. (Janez 10:10).
Glejte, dal sem vam oblast
stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne
bo škodovalo.(Luka 10:19).
Nobeno oblikovano orožje ne
bo uspelo proti tebi, in vsak jezik, ki se bo na sodbi vzdignil proti tebi, boš
obdolžila. To je dediščina Gospodovih služabnikov in njihova pravičnost je od
mene, govori.(Izaija 54:17).
Veliko sem brala in prevajala
stvari o duhovnem bojevanju, in vsak večer in vsako jutro bila v intenzivni zastopniški
molitvi.
Počasi sem začela opažati, da so
se pogovori med mamo in menoj začeli spreminjati. Postala je bolj umirjena.
Pogovarjali sva se brez jezne prekinitve, do katere bi prišlo brez pravega
fizičnega vzroka. Enkrat me je celo poklicala in se mi opravičila, kar se v
najinem skupnem življenju ni nikoli zgodilo. Skratka končno sva se lahko
pogovarjali kot hčerka in mama. To mi je bilo resnično v veliko veselje in
vedela sem, da je bil Bog na delu.
Nedolgo nazaj mi je sporočila,
da bo odšla na kratek dopust v Koper, k svoji bivši snahi, oziroma materi
njenih vnukinj. Veselila sem se, da bo malo spremenila svoje vsakdanje okolje,
čeprav me je malo skrbelo, kako bo prenesla dolgo vožnjo do tja. In v soboto 9.
novembra se je odpeljala proti Kopru. Prepričana sem bila, da je v dobrih rokah, zato sem bila brez skrbi.
18. novembra popoldan mi je mlajša
hčerka sporočila: »Babi je v Izolski bolnišnici. Je neodzivna.«
Skozi misli so mi za hip prišle
besede: »Ampak Gospod, ti si mi obljubil, da bo ona odrešena.«
V naslednjem trenutku sem začutila
kakor bi se zgodil duhovni klik v mojem trebuhu. To je mesto, kjer prebiva
Sveti Duh v osrčju vsakega na novo rojenega kristjana. Iz mojih ust je začelo »vreti«,
neustavljivo vreti. Vrstile so se besede vere, ena za drugo, svetopisemske
obljube in stihi, izpovedovanje avtoritete v imenu Jezus nad vsemi deli teme:
»Moja mama ne bo umrla, ne,
živela bo in pripovedovala o Gospodovih delih!« To je znova in znova prihajalo
iz mojih ust. Bila sem glasna. Bila sem odločna. Ni mi bilo mar kaj si mislijo
sosedje o meni. Borila sem se zanjo kot levinja za mladiča."
»Satan, ti veš, da imam oblast
stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič mi ne bo
škodovalo. Zato prihajam proti duhu smrti in ga onemogočam v imenu Jezus.« To
sem izgovarjala večkrat in vse, kar je sledilo tem besedam. Bile so Besede
temelječe na Svetem pismu, besede, ki so imele moč in so bile brezkompromisne.
»Nobeno oblikovano orožje ne
bo uspelo proti moji mami, in vsak jezik, ki se bo na sodbi vzdignil proti njej,
bom obdolžila. To je dediščina Gospodovih služabnikov in njihova pravičnost je
od mene, govoriš Ti, Gospod.«
»Duh smrti, nimaš pravice nad
njo, Jezus Kristus iz Nazareta je plačal odkupno ceno zanjo. Ona je Njegova
last. Nimaš pravice, da jo vzameš pred časom, ki ga je Gospod Bog določil
zanjo. Izgini, poberi se od nje v imenu Jezus!«
Samo Gospod Bog je tisti, ki
lahko odloča o času njenega odhoda v večnost. Poberi se od nje v imenu Jezus!«
»Smrt, kje je tvoja zmaga?
Smrt, kje je tvoje želo?« (1 Korinčanom 15:55).
Satan, Jezusova kri te je
premagala, osramotila in razorožila na Golgoti, ti si poražen in nemočen, zato
odidi takoj zdaj od moje mame, nimaš ne moči, ne legalne pravice, da posegaš v
njeno življenje. Ona je Gospodova!«
»Moja mama ne bo umrla, ne,
ona bo živela in Govorila o tem, kaj si ji storil.«
Zavpila sem: »Jezus, Davidov sin, usmili se moje mame!«
Izgovarjala sem vse, na kar me je spomnil Sveti Duh.
In tako sem bila v molitvi
skoraj dve uri. Toda kmalu po tem ko sem začela, kakšne pol ure za tem me je
preplavila radost, veselje, dobesedno sreča in prečudovit mir. Čudila sem se
temu, kajti nikakor se ni ujemalo s situacijo v kateri sem bila. Najraje bi
začela slaviti Gospoda in se mu zahvaljevati, ker je dober, ker na veke traja
Njegova zvestoba. Danes vem, da se je že takrat zgodila duhovna zmaga, njej v
dobro.
Jaz pa sem nadaljevala z
zastopanjem in z izpovedovanjem v veri v Božjo Besedo, ki ima edina moč nad
vsako sovražnikovo močjo.
In nato je prišel naslednji
klic: »Odšla je.«
Nisem jokala, ni mi bilo hudo, v
meni je sijalo nadnaravno upanje, ki bi bilo iz človeških ozirov nemogoče. V meni
je bilo zavedanje: »Z njo je vse dobro. Verujem to. Bitka zanjo je bila
izbojevana in je prinesla dober sad.«
Bil je zgodnji večer, ko se je
vse to odvijalo. Telesno sem bila prijetno utrujena, duhovno polna moči,
duševno pa v zavedanju: »Naredila sem najbolje, kar sem lahko. Dala sem vse od
sebe. Zanašala sem se na Vsemogočnega in na Njegovo moč. Uslišal me je.«
Počasi sem se odpravljala v
posteljo z mešanimi občutki v sebi, Sovražnik si je nadvse prizadeval, da bi
vame vnesel žalost. Ni mu uspelo. Molila sem v jezikih.
Odšla sem v kopalnico, si umila
zobe, se preoblekla za spanje in odšla v posteljo.
Rekla sem Gospodu: »Jutri te bom
vprašala, kako je z mojo mami, Gospod.« Toda v meni je bila nuja in sklenila
sem, da ga vprašam že pred spanjem. In storila sem to.
In govoril mi je: »Moja
ljubljena, moje srce se veseli, ko vidim tvoje zaupanje do mene, ko vidim,da veš, da ti bom govoril resnico. Ko vidim,
da mi zaupaš, ko vidim, da se tvoje srce nagiba k meni, da prejme od mene in ne
iz tega sveta, ampak od mene živega Boga odgovor.
Veš, ljubljena moja, danes je
stala pred mano, in res, njena kolena so se upognila pred mano, in videl sem
sijaj na njenem obrazu, ko je zagledala moje obličje, in spoznala je, da
resnično obstajam, in da sem resnični, živi Bog.
In danes je spoznala, da si ji
ti govorila resnico, in danes je spoznala, da si jo ljubila. In žal ji je bilo,
za vse besede, ki jih je izrekla proti tebi in te ranila, in veš, usmilil sem
se je. Ko sem jo videl takšno vso nebogljeno, v spoznanju grešnosti.
Njeno srce se je zlomilo pred
mano in njeno kesanje je bilo močno. In to je bilo dovolj, in to je bilo
dovolj, in to je bilo dovolj, da sem ji odprl Nebeška vrata.
Bodi potolažena moja ljubljena,
kajti ona je sedaj pri meni. Ona je sedaj pri meni.
Zato ne boj se, in ne bodi
žalostna, kajti tvoja mama je pri meni, je na varnem. Potolažena je in njene
oči žarijo od veselja, ker je lahko vstopila v to, v kar ni nikoli verjela.
In veš kaj, srečala je svojo
hčerko, srečala je svojo hčerko, srečala je svojo hčerko in spoznala, da si ji
govorila resnico.
In vse to zaradi tega, ker nisi
obupala, ker si verovala in ker si jo ljubila, in ker si vztrajala v molitvi
zanjo. In prav te molitve so proizvedle njeno rešitev.
Zato ljubljena moja, bodi
potolažena, kajti tvoja mama je v nebeškem Kraljestvu, pri meni.
Veseli se, veseli se hči
Sionska, veseli se hči Sionska, kajti to je ena od tvojih trofej, ki si jih
izmolila za nebeško kraljestvo.
Zato mirno spi, mirno spi v
mojem ljubečem naročju, in ne skrbi, kajti ona je pri meni, na varnem in ji je
dobro. Amen!«
Je Bog uslišal moje zastopanje in molitve za mamo? Seveda, saj bo vso večnost v nebesih govorila o tem, kaj ji je storil Bog Jezus Kristus.
Medtem ko mi je Gospod govoril,
so solze lile iz mojih oči in se zlivale na blazino pod menoj. To so bile solze
proizvedene iz velike ljubezni mojega Ljubljenega, ki je vedno z mano in mu
brezpogojno zaupam. On je edini, ki mi govori čisto resnico. Ljubim ga.
Bila sem v popolnem miru in v
tistem večeru po maminem odhodu v večnost, zaspala v Njegovem ljubečem naročju,
brez kančka žalosti, v veliki radosti, da sem bila lahko Božja sodelavka v tej
bitki za njeno večno dušo.
Naslednji dan sem Gospodovo
sporočilo glede mame podelila tudi z mojimi otroci. Dala sem jim vedeti, da naj
ne bodo žalostni, ker ji je dobro in je pri Gospodu v večnem Kraljestvu.
Komaj smo se malo navadili na
to, da je odšla naša mami, in moji vnukinji, da je odšla njuna prababica, ko je
kot iz jasnega udarila nova žalostna vest. Medtem ko se je vesela odpravljala
domov na vikend dopust iz bolnišnice, še vedno v bolniški sobi, je nenadoma umrla babica mojih vnukinj. Zdravniki
so ji v bližnjih dneh nameravali opraviti operacijo na srcu. Nova bolečina je
zadela njiju in njuno mamico, pa tudi mojega sina, ki je dolga leta živel v tej
hiši.
Ena od vnukinj je kmalu zatem
hudo zbolela, zato jo je sin vzel k sebi domov. Žal sta razvezana. V ponedeljek
je zbolel tudi sin, oba na isti način v pljuča.
V torek so se v Prečni poslovili
od naše drage Lade. Glede na letni čas je bil lep sončni dan in sonce je vsaj
malo pogrelo užaloščena srca bližnjih, ki so jo izgubili in jo spremljali na
njeni zadnji poti.
Sin je zelo zbolel. Od ponedeljka
naprej smo se v molitvi borili zanj. Satan je vrgel nanj vso razpoložljivo
artilerijo, da bi mu onemogočil odpeljati nas v sredo na mamin (babičin,
prababičin) pogreb v Ljubljano. Toda naš Gospod dela čudeže.
V sredo nekaj čez 10 uro smo se
odpravili proti Ljubljani; jaz, sin in njegova starejša hčerka, moja vnukinja.
Vožnja do Ljubljane je minila hitro, ker smo se pogovarjali in obujali spomine. Sin je med vožnjo močno kašljal in njegov glas je bil hripav. Prej bi od takšni situaciji dihala čimbolj plitko, da se slučajno nebi okužila. Danes pa sem dihala z vsemi pljuči in rekla: "Satan, glej, nič mi ne moreš. Jezusova kri me varuje pred vsakim virusom in bakterijo. Nič ne moreš vreči name ali vame. Sem pod Božjo zaščito, pod zaščito imena Jezus. Nič nimaš v meni, kar bi lahko uporabil proti meni."
Med potjo pa se je zgodila še ena urgentna potreba po molitvi, za snaho umrle,
ki je začela krvaveti, a niso našli mesta krvavitve. Odpeljali so jo urgentno v
Ljubljano v UKC, kjer so še pravočasno našli mesto počene aorte v njeni
trebušni steni. Med vožnjo v Ljubljano so bile moje molitve usmerjene k
nebeškemu Očetu, da da modrost zdravnikom in pravočasno oskrbo, da bo njeno
življenje rešeno.
Parkirali smo na parkirišču na
Žalah. Čeprav je tam pokopan moj oče, njegovi starši in sorodniki, tam nisem
bila že dolgo. Ne maram hoditi na pokopališča.
Zbrali smo se pred mrliško
vežico. Jaz sem vstopila vanjo samo toliko, da sem izrazila besede tolažbe
mojemu bratu, njegovi sedanji ženi in njegovima hčerkama in zetoma. Ves
preostali čas sem bila pred prostorom in se pogovarjala s sosedi moje mame,
sorodniki in prijatelji.
Kmalu zatem smo se zbrali v
žalni dvorani. Zame osebno ni bila žalna, čeprav je bil vpliv vseh žalujočih
okoli mene močan, vendar nisem jokala. Niti poslušala nisem kaj govorijo.
Pogovarjala sem se z Gospodom in bila v srcu popolnoma mirna.
Rekla sem mu: »Gospod, žal mi
je, da oni ne vedo, kar vem jaz, da jim nebi bilo potrebno žalovati, kot
žalujejo. O, Gospod, tako žal mi je ljudi, ki nimajo upanja in nimajo tolažbe v
Tebi. Kako težko jim mora biti, ko se nimajo česa oprijeti, kar bi jim dalo
večno upanje. Gospod, saj jim res ne preostane drugega kakor da jočejo. Ampak
saj veš Gospod, jočejo bolj zaradi sebe, zaradi izgube, ki so jo doživeli.
Glej, če bi poznali Tebe, bi v Tebi lahko danes videli upanje tako za mami,
kakor zase, po svoji smrti, a glej, nimajo ga, ker ne verjamejo Vate. O,
Gospod, daj mi moči in priložnosti, da bom vsaj nekaterim od njih še lahko
govorila o tebi, da bodo spoznali, da si Ti edina Pot, Resnica in Življenje in
da brez Tebe nihče ne bo videl Božjega Kraljestva. Hvala Ti, ker si vsakomur
namenil večno življenje pri Tebi, toda vsak se bo moral v svoji svobodni volji
odločiti zate.« In tako sem se pogovarjala z Njim, dokler se nismo odpravili na
mesto raztrosa.
Ponovno so zapeli nekaj pesmi,
nato pa je eden od pogrebnikov vzel v roke žaro, v kateri je bil pepel in šel
počasi čez od dežja mokro polje in medtem ko je obračal žaro, držeč jo za
obroč, trosil pepel, ki je bil v njej. Malo me je stisnilo pri srcu ob misli na
to, kaj ostane od človeka . . . . . . Ne glede na to kako bogat je, kako
pomemben je, kako uspešen je, koliko je dosegel v svojem življenju, kako
priljubljen je . . . . .
V potu svojega obraza boš
jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares,
prah si in v prah se povrneš.« (1
Mojzesova knjiga 3:19).
»Prah se vrne v zemljo, kakor
je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.« (Pridigar 12:7).
Po opravljenem obredu smo se še
malo pogovorili in slikali za spomin, nato pa smo šli vsaksebi.
Moja starejša hčerka nas je
popeljala še do dedkovega groba (groba mojega očeta), ker je to hotela
vnukinja, pa tudi sin, ki je bil ob času dedkovega pogreba v Celju v vojašnici
s hudo gripo.
Nato smo odšli v en prijazen
lokal na čaj, jaz, moja starejša hčerka, mlajša hčerka in njen prijatelj, moja
vnukinja in sin.
Po tem ko smo se poslovili smo
se sin in njegova hčerka odpeljali do Radohove vasi na pico, ker sta bila lačna
in sin se je čedalje slabše počutil. Zvečer okrog 17 ure sem bila spet doma,
vesela, da sem v tem dnevu spet lahko videla vse moje še živeče sorodnike.
Naše življenje se bo nadaljevalo
brez naše najstarejše 92 in pol letne članice družine, ki je za 20 let
preživela svojega moža, čeprav so ji kot 20 letni mladi materi, ki je
prebolevala tuberkulozo rekli, da ne bo več dolgo živela, ker ima tako zelo
slabo srce. Toda človek načrtuje, Bog pa izpelje sebi na slavo in čast.
Naj bo slavljen Gospod Bog,
Izraelov Bog, ki opravlja čudovita dela, on edini. Naj bo slavljeno ime njegove
slave na veke, naj se napolni z njegovo slavo vsa zemlja. Amen in amen. (Psalm 72:18-19).
Iz srca sem hvaležna bratom in sestram, ki so me podpirali v molitvi v tem času. Vem, da če nebi imela njihove molitvene podpore, bi vse te dni ne preživela v nadnaravnem blagoslovu, moči in zaščiti, kakor sem jih. Bog je dober, kajti če kdo Bog Oče ve, kaj je bolečina ob izgubi ljubljene osebe. Zato pravim, če veš, da nisi sam, če veš, da je s teboj Gospod Bog, če veš, da so s teboj iskreni in ljubeči bratje in sestre, potem lahko greš tudi skozi dolino smrtne sence, a izideš ven kot zmagovalec v Kristusu.
Dodatek.: Ljudje pravijo, pa tudi Sveto pismo, da bo človek po
smrti pri Bogu le, če bo pred svojo smrtjo sprejel Jezusa kot svojega
Odrešenika. Moja mama je to storila enkrat v svojem življenju, nekaj let nazaj,
toda naprej od tega nisva nikoli prišli.
Jezus je rekel Nikodemu v
Evangeliju po Janezu: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od
zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.«
Moja mami pred njenim stanjem
neodzivnosti ni bila na novo rojena po Duhu. Kar se tega tiče ona ni imela vstopnice
za v nebesa. Toda glede na vse raziskave, ki so jih naredili skozi ljudi, ki so
imeli obsmrtne izkušnje in so se vrnili, so prišli do enega pomembnega odkritja.
Namreč, v času, ko je človek v komi; je neodziven, in še ni dokončno mrtev – ni
v GEHENI, kjer je končni kraj smrti iz katerega ni povratka, kjer ni več
možnosti spreobrnjenja, kesanja; je v stanju kome (neodzivnosti), to še mogoče.
IN TU SE JE IZKAZALA ZASTOPNIŠKA
MOLITEV SKOZI KATERO ME JE VODIL SVETI DUH, ZA REŠITEV VEČNE DUŠE MOJE MAME. IN
GOSPOD JEZUS JO JE V TEM ČASU IN STANJU, MILOSTNO SREČAL.
Od 14:01 naprej . . . .
Od naše vožnje v Ljubljano, v sredo, je minilo že štiri dni. Jaz sem popolnoma zdrava.
V tistem jutru, 18.11.2024 mi je Gospod dal znak na nebu, ki sem ga razumela šele kasneje, po maminem odhodu v večnost.
Nad Gorjanci sem zagledala ležečo postavo. Kasneje je pri vznožju te postave začelo vzhajati sonce in iz mesta, kjer je vzhajalo sonce, je izšel križ.
Korporativna duhovna trdnjava dobi nadzor nad mestom ali
narodom, ko vsi verski in politični voditelji sodelujejo pri skupnem grehu, kot
je ponos, ustrahovanje ali manipulacija, da bi okrepili svoje vodstvo. Ta
korporativni greh omogoča zlim duhovnim silam, ki stojijo za njim, da pridobijo
duhovni nadzor nad mestom ali državo.
Na žalost se cerkveni voditelji pogosto dogovarjajo z
državljanskimi voditelji, da bi okrepili svojo moč. Če so krščanski voditelji
sodelovali pri istih grehih, lahko zli duhovi trdijo, da so jim voditelji
predali svojo avtoriteto v imenu Jezusa. Lahko zavrnejo predajo Jezusovemu
imenu, ker zahteva avtoriteto, dano »v Jezusovem imenu«.
Nadzor nad manipulacijo in zastraševanjem
V preteklih letih je veliko ljudi opozarjalo na nevarnosti
duha Jezebele, vendar je to le polovica problema. Ahab in Jezabela sta postala
eno, ko sta se poročila in začela delati skupaj, zato moramo pogledati oba, da
prepoznamo duhove, ki so ju nadzorovali. Poudarjanje Jezabele je napaka, saj
krivdo pripisuje ženskam, saj nakazuje, da sta vzrok problema zapeljevanje in
čarovništvo. Jezabela je svoje čarovništvo lahko prinesla le v Izrael, ker ji
je Ahab dal oblast v narodu. Resnična težava običajno nista zapeljevanje in
čarovništvo, temveč manipulacija in nadzor, z dodatkom ustrahovanja.
To korporativno duhovno trdnjavo imenujem MIC (Manipulation
Intimidation Control). Ta duh večinoma deluje prek moških, saj imajo moški
večino položajev oblasti v različnih poslovnih, političnih in verskih
organizacijah, ki delujejo v mestu ali državi. Ko voditelji zdrsnejo v
manipulacijo in ustrahovanje, da bi obdržali kočljive situacije pod nadzorom,
nevede dajo avtoriteto duhu MIC v svoji organizaciji ali cerkvi. Tisti, ki se
podredijo tem voditeljem, se tudi odprejo duhu MIC. Zaradi široke baze
avtoritete je tega duha težko premagati.
Plod manipulacije, zastraševanja in nadzora
Duh MIC obrodi slabe sadove. Kralj Ahab in kraljica Jezabela
sta uporabila manipulacijo in ustrahovanje, da sta ohranila nadzor nad svojim
ljudstvom, tako da se lahko vse o duhu MIC naučimo iz njunega vedenja.
1. Ubije preroke
Duh MIC napada ljudi, ki se upirajo njegovemu nadzoru in
ustrahovanju. Prizadeva si ubiti preroke in druge ljudi, ki mu nasprotujejo.
Ko je Elija osramotil Baalove preroke, se je duh MIC užalil
in mu zagrozil, da ga bo ubil (1 Kraljev 19:2).
Jezabela se je užalila nad Nabotom,
ko ta ni hotel ugoditi Ahabovi zahtevi po njegovi zemlji in ga je dal ubiti. (1
Kraljev 21:1-16)
2. Brez diha
Sveti Duh in duh MIC ne moreta delovati skupaj. Ljudje v
organizaciji ali cerkvi, na katere vpliva duh MIC, se bodo znašli duhovno brez Duha,
ker je Sveti Duh ugasnjen.
Ko je Elija nehal bežati pred Jezabelo in Ahabom, je bil
izčrpan (1 Kraljev 19:3-9). Bog ga je skril v votlino, dokler se mu ni povrnila
moči. Ljudje z močnimi darovi se bodo znašli zaprti v jamah in ne bodo mogli
delovati.
3 Bolezen
Duh MIC zadaja bolezni tistim, ki so pod njegovo oblastjo.
Judov kralj Joram se je poročil z Ahabovo hčerko (z Jezabelinim duhom). Potem
ko je Elija napisal pismo, v katerem je izpodbijal njegovo nemoralno vedenje,
ga je prizadela neozdravljiva bolezen črevesja in je umrl (2 Krn 21:18-19).
Bolezen je najljubše orožje Duha MIC (Raz 2:22). Zdi se, da
se lahko upre Jezusovemu imenu in blokira molitve za ozdravitev.
Noče se predati Jezusovemu imenu, ker mu je bilo dano mesto
v Cerkveni skupnosti, skozi Jezabelo in Ahaba.
Če so krščanski voditelji zlobnemu duhu dovolili, da je tam,
lahko trdi, da so mu predali svojo oblast v imenu Jezusa. Zato lahko zavrne predajo
v imenu Jezusovemu, ker ima legalno pravico biti tam.
Zdi se, da ima ta trdnjava moč, da se upre daru ozdravljanja.
Zato mnoge molitve za ozdravitev niso bile mogle biti uslišane. Ljudje so
krivili Boga, toda pravi vzrok je duh MIC.
4. Šibka pastorala
Ahab je poslal Obadija, da najde seno za njihove konje (1
Kraljevi 18:5). Ahabu in Jezabeli je bilo bolj malo mar svoje konje. Tako kot
za ljudi, ki so umirali od lakote. Morali so ubijati svoje konje, da bi
nahranili ljudi.
V organizaciji, kjer je duh MIC močan, bo pastoralna
oskrba slaba. Voditelji bodo tako osredotočeni na svojo službo in orodja,
potrebna za njeno podporo, da bodo ljudje, ki trpijo in so bolni, pogosto
zapostavljeni.
5. Strah in groza
Duh MIC ima sposobnost vzbuditi strah in grozo v ljudeh, ki
mu nasprotujejo. Po zmagi na gori Karmel sta Elija prevzela strah in groza,
zato je pobegnil, da si reši življenje (1 Kraljev 18:3). Z ljudmi, ki jih je
strah, je lažje manipulirati in jih nadzorovati. Strah omogoča neusmiljenim
voditeljem, da pridobijo večjo moč.
6. Manipulacija z denarjem
Vodje, na katere vpliva duh MIC, bodo v skušnjavi, da bi
uporabili denar (ali ljudi z denarjem), da bi dobili, kar hočejo. Ahab je vzel
zlato in srebro iz Gospodovega templja in ga uporabil za podkupovanje Aramskega
kralja, da umakne svoj napad na Izrael. Uporaba Gospodovega bogastva na ta
način je resen greh.
7. Kompromis za preživetje.
Ko bodo napadeni, bodo voditelji, na katere vpliva duh MIC,
naredili kompromis, da bi preživeli. Ko je Jezebelo in Ahaba napadel Aram, sta
napadalcu ponudila svoje srebro in zlato ter najboljše od svojih otrok, da bi
ga pomirila. Ta pomiritev je privedla do nadaljnjih zahtev, ki so se jim
nazadnje morali upreti (1. Kraljev 20:1–12).
Kompromis je vedno na preizkušnji. Vodje, ki sklepajo
kompromise, da bi opravili stvari, bodo na koncu preizkušeni in od njih se bo
zahtevalo, da znova sklepajo kompromise. Tudi ko je zmagal, se Ahab ni mogel
izogniti sklepanju kompromisov s svojimi sovražniki (1. Kralji 20:30–34).
Zaradi duha MIC so voditelji ranljivi za sklepanje
kompromisov z zlom.
8. Lažne obtožbe
Voditelji pod pritiskom duha MIC so nagnjeni k lažnim
obtožbam. Ahab je Elija obtožil, da povzroča težave.
Ko je zagledal Elija, mu je rekel: »Ali si to ti, ki
povzročaš težave Izraelu?«
Preroški ljudje so pogosto obtoženi, da povzročajo
težave, medtem ko je resnični problem duh MIC, ki nadleguje negotovega
voditelja.
9. Politično in versko dogovarjanje
Duh MIC ljubi politična zavezništva. Ahab in Jezabela sta
sklenila zavezništvo z izraelskim kraljem, da bi napadla Damask (1 Kraljev 22:4;
2 Kroniška knjiga 18:1; 22:5).
Naše edino zavezništvo bi moralo biti z Gospodom.
Krščanski voditelji bi morali biti previdni glede tajnega
dogovarjanja s političnimi oblastmi, da bi pospešili svojo stvar, saj lahko to
vodi do kompromisa. Ahab se je dogovarjal z versko močjo. Za njegovo mizo je
vsak dan sedelo 400 prerokov Baala in 400 prerokov Ašere. Njihova verska moč
je Ahabu okrepila sposobnost ustrahovanja ljudi.
Ko se verski in državljanski voditelji dogovarjajo, krepijo
moč drug drugega. Namesto tega bi morala cerkev delovati preroško in
izzivati državljanske in poslovne voditelje.
10. Zavrnitev
Posledica vpliva MIC v Izraelu je bila, da je Bog začel
zmanjševati njegovo velikost.
V tistih dneh je Gospod začel zmanjševati velikost Izraela
(2 Kraljev 10:32).
Institucija, ki jo nadzira duh MIC, se bo zmanjšala,
čeprav se zdi, da se dogajajo dobre stvari. Morda se zdi, da so voditelji
učinkoviti, a sadovi ne bodo sledili.
Moč sporočila
Jezebela je pogosto delala v ozadju s pošiljanjem sporočil,
da bi Ahab opravil delo. Ta sporočila so bila večinoma laži, namenjene
ustrahovanju. Včasih so bili laskavi, da bi jih premamili.
Ko je Elija ubil Baalove preroke, mu je poslala sporočilo,
ki ga je opozorilo, da bo čez en dan
mrtev. To je bila laž, saj je bilo njegovo življenje v Božjih rokah, vendar je
vseeno imelo želeni učinek (1 Kraljev 19:2).
Z Nabotom je ravnala tako, da je poslala pismo plemičem in
starešinam njegovega mesta. Pismo je lagalo o njegovem značaju, vendar je
mestnim voditeljem povedalo, kaj naj storijo. Zapeljani, kot so bili, so izpolnjevali
njena navodila. (1 Kraljev 21:9).
Ko je Jehu prišel ubiti Jezabelo, je zaklicala svoje
sporočilo. Tokrat je uporabila laskanje, vendar je bil Jehu preveč neusmiljen,
da bi ga sprejel. (2 Kraljev 9:31).
Duh MIC zadušil dar ozdravljanja z oddajo negativnega
sporočila kristjanom. Ko umre oseba, za katero je cerkev molila, ljudje to obrazložijo
tako, da rečejo:
Bog ne ozdravi vsakogar.
Bog bi jih lahko ozdravil, vendar se ni odločil ozdraviti.
Božja volja je bila, da so umrli.
Te besede niso resnične, vendar žalujoči kristjani
pogosto verjamejo negativnemu sporočilu in krivijo Boga za smrt osebe, ki so jo
imeli radi. S tem nevede užalijo Boga.
V skupnosti, kjer so voditelji užalili Boga, Sveti Duh ne
more narediti veliko čudežev, ali pa jih sploh ne more narediti. To se je
zgodilo tudi Jezusu v Nazaretu, in tam ni mogel narediti nobenih velikih del.
Negativna moč
Marko 6:5 je neverjeten verz. »Dunamis«, grška beseda za
eksplozivno moč, je uporabljena dvakrat, z negativom.
In ni mogel tam storiti (dunamis) nobenega mogočnega dela, (dunamis),
samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil.
Jezus je bil Božji sin, ki je prišel iz nebes. Sveti Duh je
prišel nanj, ko je bil krščen. Toda v Nazaretu ni imel moči (dunamis) in ni
mogel opraviti nobenega mogočnega dela (dunamis).
Zakaj je bil Jezus nemočen? Vzrok so bile izjave ljudi za
Nazaret v prejšnjih dveh verzih, ki so zanikale, da je bil Jezus Božji sin, in
zanikale njegovo modrost.
»Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In
kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin
Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri
nas?« In spotikali so se nad njim. (Marko 6:2-3).
Negativne izjave ljudi z avtoriteto na določenem mestu
lahko zaprejo Božjo moč.
Duh MIC ne more zapreti moči Svetega Duha. Božji Duh je za
to premočan.
Toda če ljudje z oblastjo izrečejo negativne besede in jih
razglasijo, ima duh MIC oblast onemogočiti moč Svetega Duha. Tako je Jezabela
ubila Nabota (1 Kraljev 21:9).
Duh MIC daje lažno sporočilo voditeljem cerkve, po tem, ko
ljudje, za katere so molili, umrejo.
Bog se lahko odloči, da človeka ne ozdravi.
Bog ne ozdravi vsakogar.
Ko voditelji razglasijo te besede, je moč Svetega Duha
zaprta. V tej skupnosti ali kraju nima nobene moči, niti tam ne more izvajati
mogočnih del.
Cerkveni voditelji imajo oblast v mestu. Ko molijo za
ljudi, da bi bili ozdravljeni v Jezusovem imenu, njihove besede iz preteklosti
pronicajo navzdol in dušijo Svetega Duha. Ko jih premaga Duh MIC in oseba,
za katero so molili, umre, voditelji cerkve zgradijo utrdbo , ki še bolj pogasi
moč Duha.
Način delovanja - Duh MIC deluje v več različnih smereh.
1. Voditelji
Vodja organizacije ali cerkve je lahko zaveden v uporabo
manipulacije in nadzora, da bi uresničil svojo vizijo. Ko se soočijo z
nasprotovanjem, zdrsnejo v ustrahovanje, da bi ga premagali. Vodja lahko
uporabi svojo duhovno avtoriteto, da prestraši ljudi, da bodo sledili njegovim
navodilom. Osebo lahko na primer opozorijo, da bo izgubila »izključena kot
upornik in javno ožigosana«, če bo zavrnila nasvet svojega voditelja. Običajno
bo veliko bolj subtilen.
Voditeljeva vizija je dobra, zato verjamejo, da cilj
opravičuje sredstva. Zgradijo nekaj za Boga, vendar se ne zavedajo, da so
nehote dovolili, da duh MIC vstopi v temelj njihovega dela. Še naprej bo
izstopal, da bi mu škodoval.
Vodje bodo pogosto dosegle svoje s pošiljanjem subtilnih
sporočil ljudem, ki nasprotujejo njihovi viziji. Ta sporočila bodo pogosto
pošiljali zvestim navijačem. Na primer, ko je oseba težavna, lahko vodja pove
prave besede pravim ljudem, da zagotovi, da mu bodo stali ob strani. Ali pa jih
lahko prepričajo, da ne vedo, kaj se dogaja.
Vsi cerkveni voditelji bi morali pogledati vase in se
vprašati, ali njihov nadzor nad ljudmi odpira vrata duhu MIC. Če je že dolgo
del njihovega življenja, tega morda ne bodo mogli videti in bodo morali
vprašati modro osebo, ki lahko to vidi jasneje in neobremenjeno. Ta oseba ne bo
moder prijatelj, ki vidi samo dobro.
Bolj verjetno bo tisti nadležni modrec na obrobju, ki je pogosto moteč, ker
vedno postavlja nadležna vprašanja.
2. Zvesti navijači
Vodja bo imel zveste podpornike, ki ga podpirajo. Morda
vidijo manipulacijo in nadzor, vendar bodo zamižali na obe očesi, da bi podprli
vodjo. Včasih bodo lahko ublažili najhujše učinke duha nadzora in omilili
ustrahovanje.
Obadija je bil odgovoren za Ahabovo in Jezabelino palačo. V
dveh votlinah mu je uspelo skriti sto prerokov. Kljub temu je moral še vedno
opravljati umazano delo Ahaba in Jezabele ter loviti Elija, ko je ta prerokoval
sušo. (1 Kraljev 18:3-5).
To je dilema, s katero se sooča tesen zagovornik vodje pod
vplivom duha MIC. Pogosto bodo morali izbirati med zvestobo svojemu vodji in
ravnanjem, ki je prav v Gospodovih očeh.
3. Člani
Od članov organizacije ali cerkve se pričakuje, da se
podredijo svojemu vodji. Podpreti morajo voditeljevo vizijo ali pa morajo oditi
iz skupnosti. Če ostanejo, v svoji službi ne uspejo.
V Ahabovem in Jezabelinem času je bilo v izraelski deželi
sto prerokov, ki pa so se morali skrivati v
jamah. Izrael je bil v nemiru, zato je potreboval preroke, vendar niso bili učinkoviti, ker so bili zaprti v
votlinah.
V organizaciji ali cerkvi, kjer ima nadzor duh MIC, bodo
darovi in službe mnogih članov zadušeni. Če jih uporabimo, bodo izkrivljeni
v podporo voditeljevi viziji. Mnogi bodo razočarani in se bodo počutili, kot da so zaprti v jami.
4. Opozicija
Ljudje, ki nasprotujejo duhu MIC, bodo napadeni. Ti
napadi so lahko pogosto precej neusmiljeni.
Elija je moral prečkati Jordan in iti v puščavo ter se
skriti, ker sta ga Ahab in Jezabela hotela ubiti. Ljudje, ki nasprotujejo
duhu MIC, se bodo pogosto znašli v divjini.
Jezabela je podtaknila nepridiprave, da so govorili laži
proti Nabotu, ko ta ni hotel izročiti svojega vinograda Ahabu. Obtožili so
ga, da sovraži Boga in kralja. Duh MIC bo pogosto uporabljal trače in laži
proti tistim, ki nasprotujejo vodji, ki ga nadzoruje duh MIC.
5. Preroki
Modri preroki
lahko razkrinkajo duh MIC, vendar bi morali pričakovati močno
nasprotovanje. Ko sta se Josafat in Ahab zbrala v vojni proti aramskemu
kralju, so ju dvorni preroki spodbudili k temu. Ko je Josafat prosil za pravega
preroka, je Ahab rekel, da obstaja prerok po imenu Miha, vendar je vedno
prerokoval slabe stvari.
Miha je rekel, da je videl duha prevare, ki se je strinjal,
da bo Ahaba manipuliral v vojno. Mihove besede so se izpolnile in trajno
zapisale, ko je Ahab umrl. Naključno izstreljena puščica ga je zadela v hrbet,
kjer ni imel zaščite, in ga ubila. Pravzaprav je bil ubit z manipulacijo in
nadzorom duha MIC, ki ga je vodil v napačno bitko.
Miha je nasprotoval duhu MIC, vendar je zaradi tega končal v
zaporu.
Ranljivost
Ljudje, ki pripadajo organizaciji, v kateri se vodje
(običajno en vodja, lahko pa jih je več), poslužujejo manipulacije, nadzora in
ustrahovanja, so ranljivi za duh MIC. To velja ne glede na to, ali je
organizacija podjetje, vladna agencija, cerkev, mestni svet ali klub ali
društvo, karkoli.
Vsaka cerkev, kjer sta na delu nadzor in manipulacija, ni
varna, ker ima duh MIC avtoriteto, da se upre Jezusovemu imenu in zapre dar
ozdravljanja. Moramo biti pozorni.
»Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog
kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri. Saj veste,
da prav takšno trpljenje prenašajo vaši bratje, ki so po svetu.« (1 Pet 5,8-9).
Ko imajo kneževine in oblast tako močno trdnjavo nad mestom,
ali v cerkvi, jih ni dobro neposredno napasti. Pri soočanju z duhom MIC moramo
biti previdni, ker morda nimamo pooblastila, da bi se spopadli z njim, če so ga
tja postavili državljanski ali verski voditelji, vede ali nevede, hote ali
nehote.
John Paul Jackson v svoji knjigi »The Needless Casualties of
War« (»Nepotrebne žrtve vojne«), navaja številne primere iskrenih kristjanov,
ki so hoteli prevzeti duhovno moč, za katero niso imeli avtoritete. Vsak od
njih je prejel hude duhovne udarce.
Jackson pravi, da je s temi duhovi težko imeti opravka, ker
delujejo v drugih nebesih, (mesto demonskih sil), vendar je to narobe. Težko
jih je premagati, ker so jim ljudje (kristjani), dali mesto, ljudje z avtoriteto.
Eno mlado dekle je videlo demonsko kneževino, ki je sedela
na kupoli upravne stavbe fakultete na mestu, kjer je začela študirati. Po enem
tednu sodelovanja v vojni proti temu duhu, jo je prizadela kronična utrujenost in
fibromialgija, na koncu pa je morala celo opustiti študij.
Pristojnost nad tem je imelo vodstvo fakultete. Imeli so
veliko več avtoritete kot mlado dekle. Duhu so dovolili, da je tam, morda
nehote. Za obiskovanje fakultete se je morala deklica podrediti vodstvu
fakultete. To jo je postavilo pod oblast tega duha, ki je nadzoroval fakulteto,
in ko se mu je hotela zoperstaviti, je bila poškodovana.
Mestni očetje in duhovni voditelji v mestu imajo veliko več
avtoritete kot običajni kristjani, ne glede na to, kako močna je njihova vera.
Ko se kristjani uprejo duhu MIC, ki ima
pravico biti tam, ker so mu dovoljenje dali ljudje (pastorji, apostoli) z
avtoriteto voditelja, ki so temu duhu sami predali trdnjavo v mestu, cerkvi,
izniči omejeno avtoriteto posameznega vernika. Državljanska in verska
avtoriteta prevlada nad omejeno avtoriteto običajnih kristjanov.
Premagati trdnjavo podjetja
Korporativna duhovna trdnjava je vzpostavljena, ko so se
državljanski voditelji v preteklosti podredili močnemu duhu zla. Ker so jim
mesto dodelili voditelji podjetij, lahko njeno moč sedaj zlomijo le voditelji
podjetja. Ljudje z oblastjo v mestu ali narodu imajo oblast, da zlomijo njegovo
moč. Prebivalci mesta ali naroda so pod oblastjo svojih korporativnih
voditeljev, zato ne morejo odstraniti duha, če mu voditelji oblasti dovolijo,
da ostane.
Jezabela in Ahab predstavljata dogovor med verskimi in
političnimi voditelji. Če se krščanski voditelji strinjajo s političnimi
oblastmi, ko se vzpostavlja korporativna trdnjava, ta postane zelo močna in jo
je težko zlomiti. Lahko se upre molitvam »v imenu Jezusa«, ker trdi, da mu je
bilo dano mesto oblasti »v imenu Jezus«.
Če bi se verski in civilni voditelji mesta strinjali, da se
odrečejo trdnjavi, ki nadzoruje njihovo mesto, bi izgubilo svojo moč. Vendar se
to verjetno ne bo zgodilo. To jim bo težko, saj bi se morali odreči uporabi
manipulacije, ustrahovanja in nadzora. Nekateri voditelji, ki se nanje zanašajo
že dlje časa, bi težko delovali brez njih.
Na srečo je imel Bog drug način, da lahko premaga trdnjavo
MIC. To lahko stori tako, da vnese sovraštvo med politične in verske voditelje
ter prekine njihov medsebojni dogovor. To se je zgodilo v Izraelu.
Preroški neuspeh
Duh manipulacije in ustrahovanja za nadzor (MIC) je težko
premagati.
Elija je bil močan prerok, vendar ga je Jezabela duhovno
obvladovala. Izzval je Ahaba in Jezabelo, vendar je bil v strahu prisiljen
pobegniti (1 Kraljev 19:1-3). Jezabela je ostala na oblasti in je bila še vedno
živa in vplivna, ko je bil Elija vzet v nebesa. Preroki morajo biti previdni
pri čelnem napadu na duha MIC, razen če jim je tako naročil Bog.
Elija je z demokratičnim postopkom strmoglavil oblast Baala.
Nagnal je množico, da je ubila nekaj Baalovih prerokov (1. kraljev 18:40),
vendar je Jezabela ostala na oblasti, ker je imela podporo kralja Ahaba in
njegovih sinov. Demokracija ne more premagati korporativne duhovne trdnjave,
kot je duh MIC, če so jo vzpostavili politični in verski voditelji.
Počasneje, a bolje
Ko si je Elija opomogel, mu je Bog dal strategijo, ki bi
spodkopala in uničila duha MIC, ne da bi se bilo treba soočiti s preroki ali
ljudmi.
Bog je uporabil Miho, preroka v Judeji, da je objavil
dogodke, zaradi katerih je bil Ahab umorjen (1. kraljev 22). Ko si je Elija v votlini opomogel, mu je Bog rekel, naj
pomazili tri ljudi, ki bodo uničili Jezabelo (1 Kraljev 19:15-16).
Bog je rekel Eliju, naj pomazili Elizeja za svojega
naslednika. To je zagotovilo, da se bo Božja beseda še naprej govorila Izraelu
in okoliškim kraljem.
Bog je rekel Eliju, naj pomazili Hazaela za kralja Arama.
Napadel bi Izrael in oslabil Ahabovo družinsko linijo.
Bog je rekel Eliju, naj pomazili Nimšijevega sina Jehuja za
kralja nad Izraelom. Bil je brezkompromisen človek, ki ni bil podvržen Ahabu.
Ko bo postal kralj, bo uničil Jezabelo in Ahabove sinove.
Božja strategija je trajala dolgo, da se je izpolnila.
Približno petnajst let je minilo, preden je Jehu postal kralj Izraela in ubil
Jezabelo, Ahabove otroke in Baalove preroke (Prva knjiga kraljev 9–10).
Politični poraz
Ahab predstavlja politično moč Jezabela predstavlja versko
moč. Njena moč je bila varna, dokler je imela podporo kralja Ahaba in njegovih
sinov. Elijeva preroška dejavnost je to podporo zlomila z maziljenjem nove
generacije voditeljev v Izraelu. Mladeniči, ki so obkrožali Jehuja, so bili
neusmiljeni in arogantni. Zaupali so v lastno moč, zato se za moč čarovništva
niso zmenili. Ti ošabni mladeniči so izgubili spoštovanje do Jezabele, zato so
z veseljem podprli Jehuja pri premagovanju Jezabele. (2. Kraljev 9:12-13).
Ko se je Jehu približal Jezabelini palači, jo je nekaj
evnuhov vrglo čez okno in je umrla, ko je padla na tla. Njeno telo so zdrobili
Jehujevi vozovi, ki so zapeljali preko nje. Psi so z zidov lizali njeno kri,
kot je prerokoval Elija (2 Kraljev 9:32-33). Evnuhi so bili politični
organizatorji v Izraelu. Svojo zvestobo so zamenjali z Jehujem, ker so videli,
da je z Jezabelo konec.
Jezabela je pridobila oblast, ko so ji kralj Ahab in drugi
voditelji naroda podelili oblast. Svojo avtoriteto je izgubila, ko so ji ljudje
s politično močjo odpovedali svojo zvestobo. Jezabelina korporativna trdnjava v
Izraelu je bila uničena, ker se je izgubila njena avtoriteta. Neomajni preroki
so se soočili z njo, a je niso mogli
odstraniti. Majhni skupini neusmiljenih političnih voditeljev, ki se niso
hoteli dogovarjati z njo, je to zlahka uspelo.
Moč duha MIC bo pogosto zlomljena, ko bo Bog vnesel delitev
med politične in verske voditelje, ki so se v mestu dogovarjali. Kršitev
njihovega sporazuma bo spodkopala in oslabila avtoriteto duha MIC. To sovraštvo
so morda spodbudili krščanski voditelji, ki so preroško govorili političnim
oblastem v mestu. Vendar pa ne bo učinkovito, dokler se politične sile ne
obrnejo in napadejo verskih voditeljev tako, kot so Jehu in njegovi prijatelji
napadli Jezabelo. Razkol med političnimi in verskimi voditelji bo močno oslabil
avtoriteto duha MIC v mestu. Oslabljeno trdnjavo družbe lahko nato premaga
drzna in zvesta molitev.
Če je to tisto, kar Bog počne, lahko pričakujemo, da bodo
posvetni politični voditelji še naprej napadali ključne krščanske voditelje.
Morajo biti pripravljeni, saj lahko napadi postanejo zelo grdi. Najresnejši
napadi bodo prišli od evnuhov, birokratov, ki sami po sebi nimajo nobene
avtoritete, razen svojega mesta v birokraciji in svojih spretnosti pri delu.
Brezobzirna politična moč
Jehu je bil neusmiljen v napadu na verske sile, ki so
prevladovale v Izraelu. Baalove preroke je prevaral, da so verjeli, da je na
njihovi strani.
Ahab je malo služil Baalu; Jehu mu bo veliko služil. Zdaj pa
pokliči vse Baalove preroke, vse njegove služabnike in vse njegove duhovnike. »Glej,
da nihče ne manjka, ker bom pridržal veliko žrtev za Baala. Kdor koli ne pride,
ne bo več živel.« (2 Kraljevi 10:18-19).
Jehu je »deloval goljufivo, da bi uničil Baalove
služabnike«. Ko so se vsi Baalovi preroki zbrali v templju, je dobil nekoga, ki
je preveril, da ni nobenega od Gospodovih služabnikov tam (2 Kraljevi 10:23).
Potem, ko je bila Baalu opravljena
daritev, je Jehu ukazal vojakom, ki jih je postavil na vhod, naj vstopijo in
jih vse pobijejo. Ko so vsi preroki umrli, so vojaki tempelj požgali do tal (2 Kraljevi 10:24-27).
Tako je Jehu uničil čaščenje Baala v Izraelu (2 Kraljev
10:28).
To je opozorilo, da ko se posvetne politične oblasti obrnejo
proti verskim organizacijam, ki jih nadzira duh MIC, bodo zavajale. Pretvarjali
se bodo, da so na isti strani kot kristjani, da bi jih ujeli v odkrito
govorjenje ali nespametno ravnanje, nato pa bodo njihove besede in dejanja
uporabili proti njim. Ko bodo enkrat ujeti, jih bodo politični voditelji divje
napadli. Voditelji Božjega ljudstva bodo v tem obdobju potrebovali modrost, ko
bodo imeli opravka s političnimi močmi.
Ključ do zaščite
Ključ do zaščite je, da dva ali trije ljudje v organizaciji
ali cerkvi stopijo skupaj in se enotno uprejo duhu MIC.
Dva ali trije lahko vidijo.
Videli bodo, kaj počnejo duhovi. Še naprej se bodo podrejali
svojemu vodji, vendar na drugačen način. Storili bodo, kar njihov vodja zahteva
od njih, vendar bodo videli duha za njegovo zahtevo in se ji tiho uprli.
Podredili se bodo njegovim zahtevam, ne pa duhu, ki stoji za njimi. Molili
bodo, da se njihovemu voditelju odprejo oči, da bo lahko videl, kako ga
sovražnik uporablja.
Dva ali trije se bodo strinjali.
»Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji
soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer
sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« (Matej
18:19-20).
Dva ali trije ljudje, ki jih združuje ljubezen, bi se morali
zavezati, da bodo podpirali drug drugega. Dogovorili se bodo, da bodo pazili
drug na drugega, in če bo eden napaden, se bosta druga dva uprla temu napadu.
Strinjali se bodo, da duh MIC nima pravice delovati v njihovem življenju.
Strinjali se bodo z ukazom duhu, naj preneha nadlegovati tistega, ki je
napaden.
S podrejanjem drug drugemu lahko dva ali trije ljudje
ustvarijo otok varnosti znotraj nevarne organizacije.
.jpg)
