IZPIS IZ KNJIGE
– NAJSREČNEJŠI LJUDJE NA ZEMLJI
Demos Shakarian
Stran 34-35
Celo ure kasneje, vozeč se v
avtu proti domu, je vsak, ki me je kaj vprašal, dobil odgovor v tem jeziku. (
Na bogoslužju je bil krščen v Svetem Duhu in spregovoril v jezikih).
Odšel sem v svojo sobo in zaprl
vrata, medtem ko so vzneseni, nerazumljivi zlogi, še vedno izvirali iz mene.
Oblekel sem pižamo in ugasnil luč. V tem trenutku me je občutek Božje bližine
prevzel bolj, kot kdaj koli prej. Bilo je kot neviden plašč, ki je ostal na
mojih ramenih celo noč in postajal neznosno težak, čeprav ne neprijeten. Padel
sem na tla in tam obležal popolnoma nemočen, da bi se vrnil v posteljo. To
doživetje ni bilo zastrašujoče, ampak blagodejno in osvežujoče – kot tisti
občutek, tik preden utonemo v globok spanec.
Dokler sem ležal na tleh v svoji
sobi, je čas dobival občutek neskončnosti. In v tej večnosti sem zaslišal glas.
Bil je to glas, ki sem ga nemudoma prepoznal, ker sem ga pogosto poslušal, v
svoji zeleni katedrali globoko v žitnih poljih.
»Demos, ali lahko vstaneš? Je
vprašal.
Poskušal sem, a zaman. Neka
neverjetno močna, a vendar neomajno blaga sila, me je držala na mestu. Vedel
sem, da sem močan deček – ne tako kot Aram Mushegan, a vendar zelo čvrst za
trinajstletnika. Vendar v mojih mišicah ni bilo več moči, kot v mišicah pravkar
rojenega teleta.
Glas je ponovno spregovoril.
Demos, ali boš še kdaj podvomil v mojo moč?
»Ne, Gospod Jezus.«
Vprašanje se je ponovilo
trikrat. Trikrat sem odgovoril. Takrat pa se je sila, ki je bila vsepovsod
okoli mene, nenadoma znašla v meni. Občutil sem valovanje nadčloveške energije
– kot da bi lahko lebdeč odletel iz hiše in zaplul proti nebu v Božji moči.
Občutil sem, kot da lahko na zemljo gledam iz višine, iz Božje perspektive,
videč vse človeške potrebe iz blagotvorne višine, razumevajoč, da so moje
lastne že zadovoljene zaradi Njegovega posredovanja. Ves čas je On šepetal
mojemu srcu: Demos, moč je nasledstvena pravica vsakega kristjana, Oprimi se
te moči, Demos.
Nenadoma je bilo jutro, zora.
Zaslišal sem kose na dvorišču. Zaprepaden sem obsedel. Slišal sem, KAJ? Mnogo
let je preteklo, kar sem nazadnje slišal ptičje petje.
Skočil sem na noge. Počutil sem
se čudovito, zdravo. Nase sem vrgel obleko. Bilo je po peti uri zjutraj. Oče in
jaz naj bi prišla v staje k molži ob pol šestih. Ko sem tega veličastnega jutra
odprl vrata svoje sobe, sem lahko slišal, kako spodaj v kuhinji cvrčijo jajca v
ponvi.
Žvenket posode, pesem ptic,
topot mojih lastnih nog po opečnatih stopnicah, to so bili tisti zvoki, za
katere nisem niti vedel, da jih pogrešam. Pritekel sem v kuhinjo. »Mama, oče,
jaz slišim!«
Ozdravljenje nikoli ni bilo 100%
popolno. Ko sva z materjo odšla k zdravniku, je ugotovil, da je moj sluh
devetdeset odstoten. Zakaj je ostalo tistih deset odstotkov nesposobnosti, ne
vem in me tudi ne zanima. Spominjam se, da sem kasneje v tem ponedeljku, ko sem
dokončal molžo, odšel v svojo zeleno katedralo. Pšenica je bila visoka, zrela
za žetev. Sedel sem na zemljo med dvema vrstama ter odtrgal mlad klas in
grizljal mlečno seme. »Gospod«, sem rekel, »Vem, da ko ti ozdraviš ljudi, jih
pripravljaš za neko posebno delo. Pokaži mi, Gospod, delo, ki si ga pripravil
zame.«
Na začetku – ko so ostali dečki
v razredu sanjali o tem, kako bodo postali najboljši igralci baseballa – sem si
jaz želel postati prerok. Bil sem konec koncev, le malo starejši od dečka –
preroka, ko je ta dobil svoje videnje.
Leta so pretekla a tega
čudovitega daru nisem dobil. Prerokovanje bo odigralo veliko vlogo v tvojem
življenju, kot da mi je Gospod govoril, vendar ti sam ne boš prerok.
Ni komentarjev:
Objavite komentar