2. feb. 2023

Avtor neznan - II. DEL: RELIGIOZNI DUH - MASKE RELIGIOZNEGA DUHA

 


DRUGI DEL: 


RELIGIOZNI DUH



MASKE RELIGIOZNEGA DUHA







 



Duh Jezabele


Duh Jezabele je oblika religioznega duha. Prav kakor je bila Jezabela ambiciozna in manipulativna žena kralja Ahaba - šibkega voditelja, ki ji je dovolil, da je narekovala politiko njegovega kraljestva - tako duha Jezabele po navadi najdemo tam, kjer lahko izpodriva šibko vodstvo. Duh Jezabele si svoj vpliv po navadi ustvari s sklepanjem političnih zvez. Da bi lažje manipuliral, se največkrat vede ponižno oziroma podložno, potem, ko si pridobi oblast, pa se razkrije kot močan, nesramno prevzeten duh, ki kontrolira. Ta duhovni problem kljub svojemu imenu ni omejen na ženske.

Jezabela "se razglaša za prerokinjo” (Razodetje 2,20). To je eden od znakov, ki izdaja lažne preroke, delujoče v religioznem duhu nadvse so zaposleni s svojim lastnim priznanjem. Kolikor bolj v nas prebiva iskanje samega sebe in potreba po javnem priznanju, toliko bolj bo naša služba pokvarjena. Ljudje, ki so hitro užaljeni, če jim ne pripade določena titula ali določen položaj, takšne titule ali takšnega položaja sploh ne bi smeli imeti. Razlika med človekom, ki ga motivira želja po javnem priznanju, in drugim, ki ga motivira ljubezen do Gospoda, je razlika med lažnim in pravim prerokom. Sam Gospod je povedal:

"Kdor govori sam od sebe, išče svojo slavo [ali "priznanje”], kdor pa išče slavo tistega, ki ga je poslal, je resničen in v njem ni krivice.” 

(Evangelij po Janezu 7,18)

Ker Jezabela zahteva svoje lastno priznanje, služi sovražniku pravega preroštva. Jezabela je bila največji sovražnik enemu izmed najmočnejših prerokov Stare zaveze, Eliju, ki s svojim delovanjem kot tip oziroma zgled predstavlja pripravljanje poti za Gospoda. Duh Jezabele je eden od najmočnejših oblik religioznega duha, ki se trudi preprečiti Cerkvi in svetu, da bi bila pripravljena na Gospodov prihod.

Duh Jezabele še posebej napada preroško službo, ker ima ta pomembno vlogo pri pripravi poti za Gospoda, Zato je Janeza Krstnika preganjala poosebljena Jezabela, Herodova žena, Preroška služba je glavno sredstvo, prek katerega Gospod daje svojemu ljudstvu pravočasno, strateško usmeritev. Jezabela ve, da s tem, ko odstrani pravi preroke, naredi ljudi ranljive in dovzetne za njene lažne prerokbe, kar vedno vodi v malikovanje in duhovno prešuštvo.

Ko nihče ne sliši resničnega Gospodovega glasu in na tem področju zeva praznina, so ljudje mnogo bolj dovzetni za sovražnikove prevare. Zato je Jezus imenoval verske voditelje svojega časa ”slepi vodniki” (Evangelij po Mateju 23,16), Ti ljudje, ki so bolje kakor kdor koli drug na svetu poznali preroštva o Mesiji, so naravnost pred sabo gledali tistega, ki je v vsem izpolnil ta preroštva, pa so mislili, da ga je poslal Belcebub.

Jezabelini Baalovi preroki so se tudi posvečali žrtvovanju, celo tako zelo, da so, ko so hoteli, da se njihov bog manifestira, prebadali sami sebe in se tolkli. Glavna strategija religioznega duha je, da se cerkev posveti takšnemu ”žrtvovanju”, ki sprevrača zapoved, naj vsak dan vzamemo svoj križ. To sprevračanje skuša doseči, da bolj zaupamo svojim žrtvam kakor Gospodovi žrtvi. Obenem hoče z žrtvami in daritvami Boga prisiliti, naj se manifestira. To je izraz grozljive zablode, po kateri naj bi si s svojimi dobrimi deli nekako kupili Božjo milost in njegovo prisotnost.


Korenina samopravičnosti


Namen ”križanja samega sebe” ni, da bi dosegli pravičnost, očiščenje ali duhovno zrelost oziroma da bi storili, da se Gospod manifestira; to ne bi bilo nič drugega kakor čaranje. Mi smo "križani skupaj s Kristusom” (Pismo Galačanom 2,20). Če "križamo sami sebe”, nas to vodi le v samopravičnost, ki je ena od najnizkotnejših oblik ponosa. Takšen ponos je zelo varljiv, ker daje vtis modrosti in pravičnosti. Apostol Pavel nas je posvaril glede tega:

”Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja in se brez vzroka napihuje v svojem mesenem umu, ne drži pa se glave, iz katere se po sklepnih vezeh hrani in povezuje celotno telo in tako uspeva v Božji rasti. Če ste torej s Kristusom odmrli prvinam sveta, zakaj bi si dali prepovedovati, kakor da še živite posvetno: »Ne prijemaj, ne okušaj, ne dotikaj sel« Saj mora vse to izginiti z uporabo. To so človeške zapovedi in nauki, S svojo umišljeno pobožnostjo, ponižnostjo in strogostjo do telesa dajejo te reči sicer vtis modrosti, a dejansko niso za drugo, kot da gódijo mesu.” (Pismo Kološanom 2,18-23)


Religiozni duh bo povzročil, da se glede svojega duhovnega stanja počutimo nadvse dobro, dokler smo usmerjeni nase in iščemo vse le zase. Ponos daje dober, celo razveseljiv občutek. Vendar obrača vso našo pozornost v to, kako dobro nam gre in kako nam kaže v primerjavi z drugimi - in ne na Božjo slavo. Takšna usmerjenost povzroči, da začnemo zaupati svoji disciplini in osebnemu žrtvovanju, namesto da bi zaupali Gospodu in njegovi žrtvi.

Seveda naj bi bili disciplina in žrtvovanje samega sebe osnovni lastnosti vsakega vernika. O tem, ali nas vodi religiozni duh ali Sveti Duh, namreč odloča motivacija, ki je za njima. Religiozni duh nas motivira s strahom in krivdo ali s ponosom in častihlepnostjo. Sveti Duh nas motivira z ljubeznijo do Božjega Sina.

Uživanje v samoponiževanju je simptom, ki gotovo kaže na religioznega duha. To ne pomeni, da lahko zanemarjamo osebno disciplino, post, ali trdo ravnanje s svojim telesom, kakršno omenja Pavel. Težava nastopi, če v tem najdemo nek perverzen užitek, namesto da bi uživali v Božjem Sinu.


Varljivo razodetje


Pismo Kološanom 2,18-19 govori, da je človek z religioznim duhom nagnjen k samoponiževanju in da se pogosto predaja čaščenju angelov ali zavzema nepravilno stališče do videnj, ki jih je imel. Religiozni duh želi, da častimo kar koli ali kogar koli, samo ne Jezusa. Isti duh, ki se predaja čaščenju angelov, bo hkrati naklonjen pretiranemu povzdigovanju ljudi.

Varovati se moramo vsakogar, ki neprimerno ali pretirano povzdiguje angele ali pa Božje može in žene, in tudi vsakogar, ki uporablja videnja, ki jih je prejel, da bi si pridobil neprimeren vpliv na cerkev. Bog nam ne daje videnj, da bi nas ljudje bolj spoštovali ali da bi dokazal veljavnost naše službe. Sad pravega razodetja je ponižnost, ne ponos.

Sveto pismo nas seveda uči, da kristjani imajo takšna izkustva, in v Apostolskih delih 2,17 tudi piše, da bodo le-ta v zadnjih dneh pred Jezusovim prihodom, postala pogostejša. Vendar je Jezus tudi opozoril, da bo v zadnjih dneh nastopilo mnogo lažnih prerokov (prim. Evangelij po Mateju 24,11). Preroško razodetje, ki zares prihaja od Boga, je ključnega pomena za Kristusovo telo. Sovražnik to dobro ve, zato bo dvignil mnogo lažnih prerokov. Toda njih ni težko razpoznati. Kakor je Pavel opozoril Kološane, nevarnost ne prihaja od tistih, ki imajo preroška razodetja, temveč od tistih, ki se zaradi njih napihujejo.

Religiozni duh vedno hrani in spodbuja naš strah ali ponos, medtem ko prava duhovna zrelost brez izjeme vodi v vedno večjo ponižnost. To napredovanje v ponižnosti se najlepše kaže v življenju apostola Pavla.

V Pismu Galačanom, za katerega menijo, da je bilo napisano leta 56 po Kr., je povedal, da je v Jeruzalemu obiskal prve apostole in da "mi niso ničesar dodatno naložili” (2,6). S tem je povedal, da ima prav toliko, kakor oni. V Prvem pismu Korinčanom, ki je bilo napisano kakih šest let pozneje, je samega sebe imenoval "najmanjši izmed apostolov'* (15,9). V Pismu Efežanom, ki je bilo napisano okrog leta 61 po Kr., je rekel, da je ”najmanjši izmed vseh svetih” (3,8). Ko je približno leta 65 po Kr. pisal Timoteju, pa je Pavel glede sebe rekel, da je "prvi med grešniki” (1. pismo Timoteju 1,15), in dodal, da je našel usmiljenje. Pravo razodetje Božje milosti je čudovit protistrup religioznemu duhu.

Iz tega je razvidno, da v prvih letih svoje službe tudi veliki apostol verjetno ni bil povsem prost ponosa. Kdo izmed nas pa bi zase lahko rekel, da je? Vendar pa upam, da vsi rastemo v milosti in s tem tudi v ponižnosti.

Mladi apostoli lahko kažejo precej ponosa, vendar so lahko še vedno pravi apostoli. V tem primeru je ključnega pomena to, v katero smer se gibljemo. Se zaradi svojih razodetij, svojega poslanstva ali svojih dosežkov napihujemo? Ali pa rastemo v milosti in ponižnosti?


Mučeniški sindrom



Mučeniški sindrom, povezan z duhom religioznosti, je ena najbolj skrajnih in smrtonosnih zablod. Zares biti mučenik za vero in dobesedno izgubiti življenje za Kristusa je ena največjih časti, kar jih lahko prejmemo v tem življenju. V svoji sprevrženi obliki pa gre za kar najbolj žalostno vrsto prevare.

Ko se religiozni duh poveže z mučeniškim sindromom, je takšnega človeka skorajda nemogoče osvoboditi od zmotnega prepričanja, da ”trpi za evangelij”. Če pride tako daleč, vidi vsako zavračanje ali opozorilo, ki ga prejme od drugih, kot ceno, ki jo mora plačati, da bi "stal za resnico”. To popačeno gledanje ga bo vodilo še dlje stran od resnice in od vsake priložnosti, da bi spoznal svojo napako.

Mučeniški sindrom je lahko tudi izraz samomorilnega duha. Včasih je lažje "umreti za Gospoda”, kakor zanj živeti. Ljudje, ki imajo sprevrženo predstavo o križu, se bolj veselijo smrti kakor življenja. Ne morejo videti, da je smisel križa vstajenje, ne grob.


Psihologija samopomoči!



Obstaja gibanje ”psihologije samo-pomoči", ki skuša v cerkvi nadomestiti moč križa. Psihologija, ki temelji na človeških predstavah, je "drug evangelij” (2. pismo Korinčanom 11,4); je sovražnik križa in še ena oblika religioznega duha. Pavel nas je opozoril:

"Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili v njej poučeni, polni zahvaljevanja. Glejte, da vas kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu.” (Pismo Kološanom 2,6-8)


Do neke mere vsi potrebujemo ”notranje ozdravljenje”, toda večina tega, kar se imenuje "notranje ozdravljenje”, ni nič drugega, kakor izkopavanje "starega človeka” in poskušanje, da bi ga ozdravili. Odgovor za te globoke rane ni nek postopek ali formula, ampak preprosto odpuščanje. Ko pristopimo h križu in smo deležni odpuščanja in resničnega sprejetja, ki temelji na Jezusovi krvi, odkrijemo popolno ljubezen, ki lahko izžene vse strahove ter nas opere vse grenkobe in zamere.

Zdi se, da je to preveč preprosto, toda Pavel je ravno zato rekel: "Bojim pa se, da se ne bi vaše misli skazile in oddaljile od preprostosti, čistosti do Kristusa” (2. pismo Korinčanom 1:1,3). 

Odrešenje je preprosto. Osvoboditev je preprosta. Glavna sovražnikova strategija, kako razvodeneti moč evangelija, je v tem, da mu začnemo dodajati razne stvari - tako je bila prevarana Eva. K evangeliju dodajamo, ker se nam nekako zdi, da stvar ne bo sprejemljiva, če je ne napravimo bolj blesteče ali abstraktne. Ravno zato moramo postati kakor otroci, da lahko vstopimo v kraljestvo.

Gospod je zapovedal moškemu in ženski, naj ne jesta z drevesa spoznanja dobrega in zla, ker bosta zaradi tega umrla. Ko je kača glede te zapovedi spraševala Evo, je Eva odgovorila, da ne smeta jesti z drevesa in se ga "tudi ne dotikati” (1. Mojzesova knjiga 3,3). Vendar Gospod o tem, naj se ne dotikata drevesa, ni rekel ničesar.

Dodajanje k Božjim zapovedim je enako nevarno kakor odvzemanje od njih. Vsakdo, ki si domišlja, da lahko lahkomiselno dodaja k Božji besedi, je ne spoštuje dovolj, da bi se je lahko v trenutku preizkušnje držal. Če nas satan pripravi do tega, da začnemo dodajati ali odvzemati od Božje besede, ve, da je naš padec neizbežen, prav tako kakor je bil Evin.

Čeprav obstaja mnogo "krščanskih” filozofij in terapij, ki dajejo videz modrosti, so mnoge med njimi preprosto poskusi, kako nadomestiti Svetega Duha. Nekateri ljudje potrebujejo svetovanje in obstaja tudi nekaj odličnih krščanskih svetovalcev, ki vodijo človeka h križu. Vendar pa jih večina drugih svetovalcev preprosto pelje v črno luknjo osredotočenosti nase, v črno luknjo, ki jih bo požrla in ki bo skušala posesati vase tudi vse, ki so zraven. Kljub krščanski terminologiji je ta filozofija sovražnik Kristusovega križa. 



Avtor neznan - I. DEL - RAZPOZNAVANJE RELIGIOZNEGA DUHA

 


PRVI DEL: 

RAZPOZNAVANJE RELIGIOZNEGA DUHA




Največja zapoved in največji dar, kar jih lahko imamo, je, da ljubimo Boga. Druga največja zapoved je, da ljubimo svojega bližnjega. Gospod je potrdil, da če se držimo teh dveh zapovedi, izpolnjujemo celotno postavo. Ce se torej držimo teh dveh zapovedi, se bomo držali vse postave (prim. Evangelij po Mateju 22,34-40; Pismo Rimljanom 13,8).

Če ljubimo Gospoda, ne bomo častili malikov, Če ljubimo svoje bližnje, jim ne bomo zavidali, jim kradli, jih ubijali itd. Če se torej držimo teh dveh pozitivnih zapovedi, bomo lahko izpolnili vse negative ”ne-je” iz postave.

Preprosta ljubezen do Boga premaga največ zla v naših srcih in je najmočnejše orožje proti zlu v svetu. Ker je ljubezen do Boga naš najvišji cilj, mora biti tudi glavna usmeritev naših življenj, stvar, na katero smo kar najbolj osredotočeni. Zato je eden od najbolj varljivih in smrtonosnih napadov sovražnika na Cerkev usmerjen prav v to, da nas odvrne od tega najpomembnejšega prizadevanja. Njegova strategija je, da ostanemo osredotočeni na zlo v svojem življenu, saj se zaveda, da bomo postali to, kar gledamo (prim. 2. pismo Korinčanom 3,18). Dokler gledamo v zlo, bo zlo še naprej obvladovalo naše življenje. Ko gledamo Gospoda in motrimo njegovo veličastvo, bomo spremenjeni v njegovo podobo.

To ne pomeni, da naj spregledujemo grehe in napake, ki so v našem življenju. Sâmo Sveto pismo nam zapoveduje, naj se preverjamo in preizkušamo, če smo še v veri (prim. 2. pismo Korinčanom 13,5). Vprašanje je, kaj storimo, ko odkrijemo krivico. Se obrnemo k drevesu spoznanja dobrega in zla ali k drevesu življenja? Se poskušamo narediti boljše, da bi bili sprejemljivi za Boga, ali se obrnemo k Jezusovemu križu, kjer najdemo tako odpuščanje kakor moč, da ta greh premagamo?

Sovražnikova glavna strategija je, da ostanemo osredotočeni na zlo, s čimer jemo od drevesa spoznanja, in da smo obrnjeni proč od Gospodovega veličastva in križa. Ta taktika prihaja v obliki religioznega duha, zlega duha, ki predstavlja ponaredek prave Božje ljubezni in pravega čaščenja. Ta duh je Cerkvi verjetno povzročil mnogo več škode kakor new-age gibanje in vsi drugi kulti skupaj.


Narava religioznega duha: ponos


Religiozni duh je demon, ki skuša v naših življenjih nadomestiti moč Svetega Duha z religiozno dejavnostjo. Njegov glavni cilj je, da se cerkev "drži zunanje oblike pobožnosti, zanika pa njeno moč” (2. pismo Timoteju 3,5). 


Apostol Pavel je svoje opozorilo zaključil takole: ”Teh se izogiblji." Ta religiozni duh je "farizejski in saducejski kvas” (Evangelij po Mateju 16,6), glede katerega je Gospod posvaril svoje učence, naj se ga varujejo.

Gospod je pogosto uporabljal prispodobe, da bi z njimi ponazoril, kar je učil. Religiozni duh v resnici deluje kakor kvas v kruhu. Ne doda niti količine niti hranilne vrednosti, samo napihne ga. Takšen je tudi učinek religioznega duha: k življenju in moči cerkve ne doda ničesar, ampak zgolj hrani tisti človeški ponos, ki je povzročil prvi padec in tudi skoraj vsakega naslednjega.

Kaže, da satan celo bolje od Cerkve razume, da se "Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost” (Jakobovo pismo 4,6). Še kako dobro ve, da se Bog ne bo nastanil v noben delu, ki je napihnjeno s ponosom, in da bo Bog sam nasprotoval takemu delu. Satanova strategija je torej, da nas naredi ponosne - celo ponosne nad dobrimi stvarmi, kot na primer koliko beremo svoje Sveto pismo ali pričujemo ali skrbimo za uboge. Zaveda se: če Božjo voljo izvršujemo s ponosom, bo naše delo kontraproduktivno in nas lahko na koncu celo vodi v padec.

Satan prav tako ve, da je kvas, ko je enkrat primešan testu, izjemno težko odstraniti. Ponos je zaradi svoje narave trdnjava, ki jo je najteže odstraniti ali grajati. Religiozni duh nam brani, da bi slišali Božji glas, ker nas spodbuja, da predpostavljamo, da že vemo kaj Bog misli, kaj govori in kaj mu ugaja. Ta zmota je posledica verovanja, da je Bog ravno tak kot mi. To lahko celo povzroči, da si miselno prisvojimo Sveto pismo in verjamemo, da so besede graje, opozorila in ukora namenjene drugim ljudem in ne nam.

Če religiozni duh predstavlja problem v tvojem življenju, potem si verjetno že začel razmišljati, kako zelo potrebno je, da bi nekdo, ki ga poznaš, prebral tole sporočilo. Morda nisi niti pomislil, da ti ga je Bog dal v roke, ker ga ti potrebuješ. V resnici to sporočilo potrebujemo vsi. To je eden izmed sovražnikov, s katerim se do neke mere spopadamo vsi. Nujno potrebno je, da se osvobodimo te pogubne prevare in tudi ostanemo svobodni. Dokler tega ne storimo, ne bomo mogli častiti Gospoda v Duhu in resnici.

Kolikor se osvobodimo te močne prevare, do tolikšne mere lahko z močjo pridigamo pravi evangelij. Spopad Cerkve z religioznim duhom bo ena od velikih junaških bitk poslednjih dni. Vsakdo se bo boril v tej bitki. Edino dejstvo, ki je še negotovo, je, na kateri strani bomo mi.

Če sami najprej nismo svobodni od teme, ne bomo imeli oblasti, da od nje osvobajamo druge. Če želimo začeti zavzemati področje tega gromozanskega sovražnika, moramo prositi Gospoda, naj posije na nas s svojo lučjo in nam pokaže, kako to sporočilo uporabiti in uresničiti v svojih lastnih življenjih. Kot je razvidno iz Gospodovih neprestanih besednih spopadov s farizeji, se tudi Cerkev že od samega začetka obupno bori s tem duhom. Prav tako, kakor je bila glavna značilnost farizejev, da so se osredotočali na to, kar je narobe z drugimi, obenem pa so bili slepi za lastne napake, se religiozni duh trudi, da bi tudi mi tako ravnali.


Velika prevara: lažna gorečnost


Ena izmed najbolj varljivih lastnosti religioznega duha je, da je osnovan na gorečnosti za Boga. Nagnjeni smo k mišljenju, da gorečnost za Boga ne more biti slaba, vendar je to odvisno od vzroka, zakaj smo goreči zanj.

Pavel je glede svojih judovskih bratov zapisal: ”Saj jim priznam, da so goreči za Božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju” (Pismo Rimljanom 10,2). Nihče na svetu ni molil več, se postil več, več bral Sveto pismo, imel večjega upanja na Mesijev prihod ali imel večje gorečnosti za Božje stvari kakor farizeji. Vendar so bili prav oni največji nasprotniki Boga in njegovega Mesija, ko je prišel.

Ko je mladi Savel iz Tarza preganjal Božjo Cerkev, ga je motivirala gorečnost za Boga. Gorečnost za Boga je ena izmed obupno potrebnih lastnosti, ki manjka današnji Cerkvi, saj je ta večinoma zvezana z grozno laodikejsko mlačnostjo. Gospod je laodikejski Cerkvi zapovedal: ”Bodi torej goreč in se spreobrni” (Razodetje 3, 19).

Tiste, ki so zares goreči, je najteže ustaviti, torej je strategija sovražnika glede njih v tem, da jih porine predaleč. Njegov prvi korak je, da jih pripravi do tega, da zaradi svoje gorečnosti poveličujejo sami sebe. Ne glede na to, kako pomemben dar ali značajsko lastnost imamo - če nas sovražnik lahko pripravi do tega, da smo nanj ponosni, nas bo imel v svoji zanki in bo uporabil ta dar za zlo.

Jezus ni imel veliko težav z demoni. Hitro so priznali njegovo oblast in ga moledovali za usmiljenje. Njegov največji sovražnik je bila že od začetka konzervativna, goreča, religiozna skupnost. Tisti, ki so bili najbolj goreči za Božjo besedo, so križali Besedo sâmo, ki je postala meso in prebivala med njimi. Enako se dogaja tudi danes.

Vsi kulti in lažne religije skupaj niso Božjemu delovanju naredili toliko škode, kakor nasprotovanje ali vtihotapljanje religioznega duha v Cerkev. Kulte in lažne religije lahko hitro razpoznamo, religiozni duh pa je verjetno spodnesel ali preusmeril vsako prebujenje, kar jih je do danes bilo, pa še vedno sedi na častnem mestu v večini vidne Cerkve.

Manifestacija religioznega duha se bo končno usedla v samo Božje svetišče in se razkazovala, da je Bog (prim. 2. pismo Tesaloničanom 2,4). Božje svetišče ni več izdelek človeških rok - tu ni mišljena zgradba v Jeruzalemu. Ta človek greha bo zavzel svoj sedež v cerkvi. Na žalost bo to v cerkvi, ki mu bo to dovolila.


Dva trenerja


Kakor večina sovražnikovih trdnjav, religiozni duh gradi svoje delovanje na dveh osnovnih temeljih: na strahu in ponosu. Religiozni duh se trudi, da bi Gospodu služili zato, da bi si pridobili njegovo odobritev, namesto da bi mu služili s pozicije, kjer smo že prejeli svojo odobritev prek Jezusovega križa. Religiozni duh torej utemeljuje odnos z Bogom na osebni disciplini namesto na Kristusovi spravni žrtvi. Motivacija za takšno početje lahko prihaja iz strahu ali iz ponosa ali pa iz kombinacije obojega.

Strah in ponos sta dve osnovni posledici padca in naše osvobajanje od njiju je ponavadi dolgotrajen proces. Zato je dal Gospod Jezabeli ”čas, da se spreobrne” (prim. Razodetje 2,20-21). Svetopisemska Jezabela, žena kralja Ahaba, je bila zelo religiozna ženska, toda predana je bila lažni religiji. Gospod ji je dal časa, da se spreobrne, ker gredo korenine tega duha tako globoko, da je potreben čas, da se popolnoma spreobrne in se ga osvobodi.

Kljub temu, da je Gospod dal Jezabeli čas, da se spreobrne, pa je pokaral cerkev v Tiatiri, ker jo prenaša (vrstica 20). Lahko smo potrpežljivi z ljudmi, ki imajo religioznega duha, vendar medtem ko čakamo ne smemo dopuščati njihovega delovanja, njihove službe v cerkvi! Če se s tem duhom hitro ne spopademo, bo lahko cerkvi, našim službam, našim družinam in našim življenjem naredil več škode, kakor kateri koli drug napad na nas.


Temelj strahu oziroma krivde




Ëli, duhovnik, ki je skrbel za Samuela, je svetopisemski primer nekoga, ki je pod vplivom religioznega duha vršil svojo službo na temelju krivde. Eli je bil nadvse goreč za Gospoda: ko je slišal, da so skrinjo zaveze zaplenili Filistejci, je padel po tleh in umrl. Vse svoje življenje je kot veliki duhovnik skušal služiti Gospodu, vendar je bila prva preroška beseda, ki jo je dobil Samuel, eden izmed najbolj strašnih ukorov, kar jih je v Svetem pismu - in namenjena je bila Eliju.

"Povedal sem mu, da bom za vedno kaznoval njegovo hišo zaradi pregrehe, za katero je vedel, kajti njegova sinova sta prezirala Boga, pa ju ni grajal. Zato sem prisegel EIijevi hiši:

Nikdar ne bo izbrisana krivda Ëlijeve hiše ne s klavnimi ne z jedilnimi daritvami!" (1. Samuelova knjiga 3,13-14)

Ëlijeva gorečnost za Gospoda je temeljila na žrtvah in daritvah, ki naj bi nadomestile njegovo očetovsko neodgovornost. Krivda nas lahko spodbuja k veliki gorečnosti za Gospoda in naše žrtve in daritve postanejo poskus, da bi dosegli spravo za svoje napake. To je nasprotovanje križu in žalitev za križ, ki edini lahko doseže spravo za našo krivdo. Četudi bi vso večnost darovali žrtve, bi takšna gorečnost nikoli ne bila sprejemljiva za Gospoda.

Bodimo pozorni, da Bog s tem ne pravi, da Elijev greh ne more biti oproščen, pravi samo, da Ëlijevi poskusi, da bi dosegel spravo za greh z žrtvami in daritvami, nikoli ne bodo uspeli. Podobno pri mnogih ljudeh gorečnost za Gospoda temelji na poskušanju, da bi dosegli spravo za greh, napako ali neodgovornost na drugih področjih svojih življenj. Toda vse žrtve na svetu ne dosežejo sprave niti za najmanjšo napako. Že če to samo poskusimo, žalimo Jezusov križ, ki je za Očeta edina sprejemljiva žrtev za greh.

Poskusi, da bi s svojimi lastnimi žrtvami pridobili Božjo odobritev, na široko odpirajo vrata religioznemu duhu, ker takšno služenje ne temelji na Jezusovi krvi, ampak na poskusu, da sami dosežemo spravo za greh. To ne pomeni, da ne smemo kakšnih stvari delati zato, da bi ugajali Gospodu, vendar mora biti naš motiv vedno, da mu ugajamo zato, da smo mu v veselje, ne pa zato, da nas bo sprejel. V prvem primeru je v središču Bog, v drugem pa smo v središču mi, gre za egocentričnost. Takšna osredotočenost nase je nadvse pogubna - je poskus, da se izognemo križu«

Vredno je tudi omeniti, da je bil greh Ëlijevih sinov v tem, da "sta prezirala Gospodovo daritev” (1. Samuelova knjiga 2,17). Za svojo lastno sebično rabo sta jemala žrtve in daritve, ki so jih prinesli Gospodu. Ljudje, ki jih obvladuje ta oblika religioznega duha, pogosto nadvse goreče pridigajo o križu, toda na sprevržen način: svoj križ poudarjajo bolj kakor Jezusov križ. V resnici se raje predajajo samoponiževanju kakor pa Kristusovemu križu, ki nas edini lahko naredi pravične in sprejemljive za Boga.


Temelj ponosa


Ena najbolj varljivih in uničujočih preoblek religioznega duha je idealiziranje. Idealiziranje je človeškega izvora, je ena od oblik humanizma. Čeprav izgleda, kakor da se trudi samo za najvišja merila in za obrambo Božje slave, je to verjetno eden najbolj smrtonosnih sovražnikov pravega razodetja in prave milosti. Smrtonosen je zato, ker ne dopušča, da bi zrasli v milosti in modrosti, ampak napada in spodkopava temelj tistih, ki iskreno iščejo Božjo slavo, a še niso na cilju.

Idealiziranje povzroča, da drugim določamo merila, ki presegajo to, kar Bog zahteva ali za kar je v določenem trenutku dal milost. Na primer: ljudje, ki jih obvladuje ta oblika religioznega duha, lahko obsojajo tiste, ki ne molijo dve uri na dan, kakor molijo sami. V resnici je morda res Božja volja, da molimo toliko časa, toda bistveno je vprašanje, kako priti do tega. Božja milost nas morda kliče, da najprej molimo le deset minut na dan. Potem, ko smo zares blagoslovljeni zaradi Njegove prisotnosti, si bomo sami želeli prebiti več in več časa z njim in po desetih minutah ne bomo hoteli odnehati - in potem niti po eni uri in potem niti po dveh. Ko bomo dejansko molili dve uri na dan, bo to zaradi naše ljubezni do molitve in do Gospodove prisotnosti in ne zaradi strahu ali ponosa.

Človek z religioznim duhom, ki temelji na idealiziranju, ponavadi išče popolno cerkev in noče biti udeležen v ničemer, kar je manj kot to. Tisti, ki jih vodi Sveti Duh, imajo tudi lahko visoke upe v zvezi s cerkvijo, vendar so kljub temu sposobni predanega služenja v kar najbolj nizkih dejavnostih, da bi tem dejavnostim pomagali zrasti v viziji in zrelosti. Sveti Duh se imenuje ”Pomočnik” in tisti, ki jih zares vodi Duh, vedno iščejo možnosti, kako pomagati, ne pa le gledati zviška in kritizirati.

Kadar je religiozni duh utemeljen na ponosu, se kaže kot perfekcionizem. Perfekcionist vse vidi v črno-belem. To preide v skrajnosti: zahteva, naj bo vsak človek ali vsak nauk presojen kot sto odstotno pravilen ali sto odstotno napačen. Temu merilu bi lahko ustrezal le Jezus; če takšno stališče zahtevamo zase ali za druge, nas vodi v resno zablodo. Prava milost vedno prinaša resnico, ki ljudi osvobaja, jim kaže pot iz greha in jih vabi na višje nivoje duhovne zrelosti.

Človek z religioznim duhom lahko ponavadi z veliko natančnostjo pokaže na probleme, redko pa ima rešitve - razen tega, da podira, kar je bilo že zgrajeno. To je sovražnikova strategija: da izniči napredek, ki je bil že dosežen, in da poseje obupanost, ki bo zaustavljala vsak bodoči napredek. To povzroči sledečo miselnost: če se ne moremo povzpeti naravnost na sam vrh gore, je bolje, da se sploh ne vzpenjamo, ampak da samo "umremo sebi”. To je smrt, ki je Gospod ne zahteva, in to je sprevračanje zapovedi, naj vsak dan vzamemo svoj križ.

Perfekcionist zahteva merila, ki dušijo pravo zrelost in rast, in hkrati tudi sam poskuša živeti v skladu z njimi. Božja milost pa nas korak za korakom vodi na goro. Gospod nas ne obsoja, če se nam ob plezanju nekajkrat zgodi, da pademo. Nežno in usmiljeno nas pobere s spodbudo, da nam bo gotovo uspelo. Imeti moramo vizijo, da nam bo gotovo uspelo priti na vrh, nikoli pa se ne smemo obtoževati, da tam še nismo - če se še vedno vzpenjamo.

Jakob pravi: ”Vsi delamo mnogo napak” (Jakobovo pismo 3,2). Če bi morali čakati, da najprej postanemo popolni, češ da šele potem lahko stopimo v službo, potem nihče nikoli ne bi izpolnjeval pogojev za služenje. Čeprav mora biti popolna poslušnost in popolno razumevanje vedno naš cilj, tega nikoli ne bomo mogli docela uresničiti - dokler ne bomo popolnoma prebivali v Popolnem.

Ker "zdaj gledamo z ogledalom, v uganki” (1. pismo Korinčanom 13,12) torej vidimo le delno. Moramo biti vedno odprti za večjo natančnost v svojem verovanju in učenju. 

Ena od največjih zablod je, da smo v svojem razumevanju že popolni ali v svojih pogledih ali dejanjih sto odstotno natančni. Ljudje z religioznim duhom po navadi trdijo, da so odprti za globlje razumevanje, toda večinoma to počnejo, da bi bili vsi drugi odprti za njihovo učenje, medtem ko so oni sami vztrajno zaprti do drugih.

Jezus je blagoslovil Petra in mu predal ključe kraljestva, skoraj takoj zatem pa ga je moral grajati in mu reči ”satan” (Evangelij po Mateju 16,23). Takoj za tem največjim blagoslovom je Petra prevaral sovražnik, toda Gospod mu ni odvzel ključev! Dejansko je Jezus, ko mu je dajal ključe, tudi že vedel, da bo Peter kmalu zanikal celo to, da ga pozna.

Mnogo let za tem, ko je Peter uporabil ključe, da je odprl vrata vere tako Judom kakor poganom, ga je moral "najmanjši izmed apostolov,” Pavel, javno pograjati zaradi hinavščine (prim. 1. pismo Korinčanom 15,9; Pismo Galačanom 2,11-14). Kljub temu pa je bilo Petru obljubljeno, da bo sedel na enega od dvanajstih prestolov in sodil dvanajstim rodovom Izraela (prim, Evangelij po Mateju 19,28). Gospod je pokazal, da bo pošiljal ljudi na delo in jih uporabljal mnogo prej, kot bi to storili mi, in da ve za vse napake, ki jih bomo storili, že ko nas pokliče.

Kot kaže, je bil Jezusov voditeljski stil tak, da je ustvaril okolje, kjer so lahko njegovi učenci storili napake in se iz njih učili. Če bi od svojih otrok zahtevali, da morajo biti popolnoma odrasli, ko so bili še otroci, bi zadušili njihovo rast in zrelost. Enako velja za cerkev. Da, opozarjati moramo na napake in jih popravljati, ker se tako učimo, toda to mora biti opozorilo, ki spodbuja in osvobaja, ne pa takšno, ki obsoja in potlači iniciativo.


Smrtonosna kombinacija



Ena od najmočnejših in najbolj varljivih oblik religioznega duha je zgrajena hkrati na temelju strahu in na temelju ponosa. Ljudje, ki so na ta način zvezani, cela obdobja prebijejo v tesnobi in skrušenosti zaradi svojih napak, toda to lažno spokorjenje povzroči samo še več samoponiževanja in nadaljnjih poskusov žrtvovanja, ki naj bi zadovoljilo Gospoda. Takšni ljudje nato pogosto preskočijo na drugo stran in postanejo tako zelo prepričani, da so boljši od drugih kristjanov ali drugih skupin, da postanejo popolnoma nedovzetni za kakršen koli pouk in nesposobni, da bi sprejeli očitek. Temelj, na katerem v določenem trenutku stojijo, je bolj posledica zunanjega pritiska kakor resničnega prepričanja.

Takšen religiozni duh je tako izmuzljiv, da se izvije skorajda vsakemu poskusu, da bi ga razkrili in nanj opozorili. Če spregovoriš proti ponosu, se bodo dvignili strahovi in negotovosti, ki naj bi vzbudili sočutje. Če spregovoriš proti strahu, se bo odziv spremenil v religiozni ponos, ki se skriva pod masko vere. Ta vrsta religioznega duha žene posameznike ali cerkvene skupnosti v takšne skrajnosti, da gotovo propadejo.


Ponarejeni dar razločevanja


Religiozni duh pogosto daje ponarejeni dar razločevanja duhov. Ljudje s tem ponarejenim darom uživajo v gledanju napak, ki jih imajo drugi, namesto da bi gledali, kaj v njih dela Bog, da bi jim lahko pomagali. To je eden izmed načinov, na katere religiozni duh povzroči cerkvi največ škode, Če nekdo ”služi” s tem darom, bo to skoraj nujno povzročilo več škode in razdeljenosti kakor ozdravljenja in sprave. Njegova modrost korenini v drevesu spoznanja dobrega in zla in tudi če natančno opiše to, kar je res, posreduje resnico v duhu, ki ubija.

Ta ponarejeni dar razločevanja dobiva svojo motivacijo iz sumničavosti in strahu. Sumničavost korenini v stvareh, kot so zavrženost, ljubosumni boj za "svoje področje” ali splošna negotovost. Pravi dar razločevanja lahko deluje le prek ljubezni. Kakršen koli drug motiv kot ljubezen bo popačil naše duhovno zaznavanje. Kadar koli nekdo izreče sodbo ali kritiko glede nekoga drugega oziroma glede neke skupine, jo moramo zavreči, razen če vemo, da ta, ki izreka sodbo, zares ljubi tistega človeka oziroma tisto skupino, in da je "investiran” vanje kot služabnik.


Angeli luči


Ko je Pavel svaril Korinčane pred ljudmi, ki vršijo svojo službo v religioznem duhu in ki skušajo na cerkev vreči jarem legalizma, je pojasnil pomembno dejstvo:

"Taki so namreč lažni apostoli, zvijačni delavci, ki se preoblačijo v Kristusove apostole. Nič čudnega, saj se tudi sam satan preoblači v angela luči. Nič posebnega torej ni, če se tudi njegovi služabniki preoblačijo v služabnike pravičnosti.” (2. pismo Korinčanom 1:1, 13-15)

Izraz ”angel luči” bi lahko razložili kot "glasnik resnice”. Satanova najbolj varljiva in smrtonosna preobleka je, kadar se kaže kot služabnik pravičnosti in kadar zato, da bi povzročit uničenje, uporablja resnico. Nadvse vešč je v navajanju Svetega pisma in v modrosti - toda to je modrost z drevesa spoznanja, modrost, ki ubija. Natančno lahko pokaže, kaj je z nekom narobe, toda to vedno stori na način, ki ruši, in nikoli ne ponudi rešitve, ki bi vodila v osvoboditev in življenje.

”Angeli luči”, ki dobivajo moč od religioznega duha, vedno najprej pogledajo, kaj je s človekom narobe, namesto kaj je pri njem dobro. Čeprav ta duh po navadi prihaja pod krinko, češ da hoče zaščititi ovce, resnico ali Božjo slavo, je to v resnici zlobni, kritični duh, ki na koncu vedno povzroči razdeljenost in uničenje.

Kritiziranje sicer daje videz modrosti, vendar gre v resnici za eno od najnizkotnejših oblik ponosa. Ko nekoga kritiziramo, v resnici oznanjamo, da smo boljši od njega. Morda smo na nekaterih področjih res boljši od drugih, toda če je to tako, je to res samo zaradi Božje milosti. Verniki, ki poznajo pravo Božjo milost, se nikoli ne trudijo, da bi nižje porinili druge, ampak si raje prizadevajo, kako bi jih izgradili. Kakor pravi star pregovor: ”Vsak osel lahko podre skedenj, zgradi pa ga lahko le dober tesar.”


Religiozni duh in umor


Ko sta se Adam in Eva odločila, da bosta živela v skladu s spoznanjem dobrega in zla, lahko rečemo, da sta med drugim postala deležna religioznega duha. Prva posledica njunega greha je bila osredotočenost na samega sebe - začela sta gledati sebe. Prvi otrok, ki se jima je rodil po zaužitju tega sadu, je bil Kajn, ki nam lahko služi kot prvi svetopisemski primer človeka, podvrženega religioznemu duhu.

Kajn je ”obdeloval zemljo” (1. Mojzesova knjiga 4,2), kar lahko razumemo kot prispodobo tega, da je imel v mislih zemeljske stvari, Religiozni duh si bo vedno prizadeval, da ostanemo osredotočeni na to, kar je na zemlji, namesto na to, kar je v nebesih« To ”Kajnovo seme” sodi po tem, kar se vidi, in ne more razumeti tistih, ki so ”vztrajali, kakor bi gledali Nevidnega” (Pismo Hebrejcem 1 1 , 27).

V Razodetju 13,11 vidimo drugo zver, "ki Se je vzdigovala iz zemlje.” To lahko izhaja iz dejstva, da so duhovni potomci Kajna obdelovalci zemlje. To zemeljsko mišljenje bo rodilo najhujšo zver, kar jih bo kdaj na svetu.

Kajn se je tudi trudil darovati Gospodu sad svojih del. Bog je to daritev zavrnil, sprejel pa je žrtev krvi, ki jo je daroval Abel. Sad naših del ne bo nikoli sprejemljiva daritev za Gospoda. Že na začetku je Bog pokazal, da bo sprejel samo kri Jagnjeta. Namesto da bi sprejel ta opomin in se spokoril, je Kajn začel zavidati svojemu bratu in ga umoril. Ljudje, ki skušajo živeti po svojih lastnih delih, pogosto postanejo besni na tiste, ki postavijo svoje življenje na Jagnjetovo pravičnost.

Zato je bil Savel iz Tarza, farizej izmed farizejev, tako besen na kristjane. Predstavljali so največjo grožnjo temu, na čemer so farizeji gradili vse svoje življenje. Zaradi tega farizeji niso mogli prenesti že samega dejstva, dâ kristjani obstajajo. Religije, ki temeljijo na delih, hitro postanejo nasilne. To vključuje tudi "krščanske” sekte, kjer je nauk o delih izpodrinil Kristusov križ.

Gospod je rekel, da je tisti, ki sovraži svojega brata, kriv umora (prim. Evangelij po Mateju 5,21-22). Tisti, ki jih vodi religiozni duh, lahko poskušajo uničiti ljudi tudi na drugačne načine, kot da jim fizično vzamejo življenje. Mnogi napadi ogovarjanja, ki so uperjeni proti cerkvam ali cerkvenim službam, so divjanje tega istega religioznega duha, ki je povzročil, da je Kajn ubil svojega brata.


Preizkus pravega glasnika


V 37. poglavju Ezekielove knjige odpelje Bog preroka v dolino, polno suhih kosti, in ga vpraša, če lahko oživijo. Gospod mu nato zapove, naj "prerokuje nad kostmi.” Ko je Ezekiel prerokoval, so kosti prišle ena k drugi, oživele in postale velika vojska. 


To je pomemben preizkus, ki ga mora opraviti vsaka služba v cerkvi. Pravi prerok lahko vidi veliko vojsko celo v najbolj posušenih kosteh. Tem kostem bo prerokoval življenje vse dokler ne bodo oživele in postale vojska. Lažni prerok z religioznim duhom ne bo naredil dosti več kakor to, da bo povedal kostem, kako zelo so suhe, in tako nagrmadil na njih obupanost in obsodbo, ne bo pa jim prinesel nobenega življenja ali moči, da bi lahko premagale svoje okoliščine.

Apostolom in prerokom je dana oblast, da gradijo in podirajo, vendar nimamo nobene pravice podirati, če nismo najprej gradili. Nikomur ne smemo dovoliti, da graja in opozarja ljudi, ki so nam zaupani in za katere skrbimo, razen če vemo, da je ta človek že dalj časa znan po tem, da iskreno skrbi za duhovno preskrbo in izgrajuje ljudi. Nekateri bodo morda rekli, da takšno stališče v celoti odpravlja službo prerokov, toda jaz trdim, da bi morali biti tako imenovani "preroki”, ki nimajo srca za izgrajevanje ljudi, tako ali tako odstranjeni iz službe v cerkvi. Juda pravi, da so to "godrnjači in nezadovoljneži" in ”madeži vaših bratskih obedov” (prim. Judovo pismo 1,11-16).

Kljub temu pa - kakor vidimo iz Ëlijevega primera - gorje pastirjem, ki hranijo ovce in skrbijo za njih, vendar jih ne opominjajo. Pravo Božjo milost najdemo med dvema skrajnostima: med krivičnim iskanjem napak in neposvečenim usmiljenjem (tj. odobravanjem stvari, ki jih Bog obsoja). Obe skrajnosti sta lahko posledica religioznega duha.


 

30. jan. 2023

Jožef, kralj sanj - JOŽEFOVA PESEM PREDAJE BOGU

 


Jožefova pesem predaje Bogu





Mislil sem, da delam kakor je prav,

mislil sem, da imam vse odgovore,

mislil sem, da sem izbral pravo pot,

a ta me je pripeljala sem.


Pokazal sem svojo moč,

in Ti povedal, kako mi pomagaj,

in ko sem že obupal,

se je pokazala resnica;

Ti veš bolje od mene,

Ti poznaš pot.


Odrekel sem se potrebi,

da vprašam ZAKAJ,

saj Ti veš bolje od mene,

če je bil to preizkus,

ne vidim razloga zanj.


A morda je spoznanje,

da ne vem, del uspeha.


Trudim se narediti,

kar je najbolje,

da je najboljše verjeti Vate,

saj Ti veš bolje od mene,

Ti poznaš pot.


Odrekel sem se potrebi,

da vprašam ZAKAJ,

SAJ Ti veš bolje od mene.


Zagledal sem oblak

in pomislil, da je nebo,

zagledal sem ptico

in mislil, da ji lahko sledim,

a ptico si Ti naučil leteti.


Če Ti pustim do sebe,

boš naučil tudi mene?

Saj Ti veš bolje od mene,

Ti poznaš pot.


Odrekel sem se potrebi,

da vprašam ZAKAJ,

sprejel bom Tvoje odgovore,

saj ti veš bolje od mene.


Pesem iz videa – Jožef kralj sanj

V njej Jožef spoznava, da s svojo lastno močjo ne bo mogel v življenju uspeti, niti spoznati Boga v vsej njegovi veličini.




YOU KNOW BETTER THAN I

  A         D          A
I thought I did what's right
  A         D       E
I thought I had the answers
  A         D         E      D
I thought I chose the surest road
    Bm                    E
But that road brought me here

A           D     A
So I put up a fight
A            D      E
And told you how to help me
    A         D      E     D
Now just when I have given up
    Bm               E
The truth is coming clear

[Chorus 1]
A     D   Bm         E
You know better than I
A   D        E
You know the way
     A   D       Bm          E
I've let go the need to know why
A    D          E        A
For You know better than I

[Verse 2]
   A        D      A
If this has been a test
  A      D       E
I cannot see the reason
    A     D       E       D
But maybe knowing I don't know
   Bm              E
is part of getting through

  A        D         A
I tried to do what's best
    A         D       E
But faith has made it easy
   A       D          E     D
To see the best thing I can do
      Bm               E
Is to put my trust in You.

[Chorus 2]
     A   D    Bm          E
For, You know better than I
A   D        E
You know the way
     A   D      Bm           E
I've let go the need to know why
A   D           E        A
For You know better than I

[Outro]
  F      C         G                  D
I saw one cloud and thought it was the sky
  F    C        G                    D
I saw a bird and thought that I could follow
    F     C       G                   D
But it was You who taught that bird to fly
             Bm
If I let You reach me
          E
Will You teach me?

(Repeat Chorus, change of key)
     B   E    C#m          F#
For, You know better than I
B    E        F#
You know the way
       D  G       Em         A
I've let go the need to know why
      B        F#      B      A
I'll take what answers you supply
A         F#         B
You know better than I




25. jan. 2023

Ana S. T. - POT DO RESNICE

 


Pot do resnice

Ana S. T.

 




 

– resnična zgodba muslimanke iz BIH, ki se je srečala z Jezusom

 

Pogovor sestre v Gospodu – Ane – muslimanke, ki se je spreobrnila h Gospodu, z Jezusom Kristusom. (str. 161 – 171).

 

Nato sem brez razmišljanja vstopila v sobo in šestkrat vzela pest tablet in jih popila skupaj z velikimi požirki vode. Popila sem vseh 120 tablet. Ugasnila sem lučko na omarici poleg postelje, in se spustila na blazino. V tem trenutku sem se začela zavedati tega, kar sem storila. Solze so mi začele teči po licih. Z razširjenimi dlanmi sem pokrila svoj trebuh (v katerem je bilo nerojeno dete), in občutila kako se otrok v notranjosti premika. Zašepetala sem: »Bog, pomagaj mi! Nimam nikogar. Kdo naju bo pokopal? Celo moj oče me je zavrgel in pozabil name.« Jokala sem, toda zelo hitro sem občutila vrtoglavico in slabost, kakor da bom zaspala.

Naenkrat sem se znašla v prelepem zelenem kraju. Okoli mene so bila polja, s sveže dišečo travo in lepimi, malimi poljskimi cvetlicami.

Znana slika iz otroštva – na takšnih mestih sem bila najsrečnejša. Nekje v oddaljenosti je bilo mesto, z velikim številom različnih oblik, vendar jih nisem jasno zaznala, ker so bili obsijani s svetlobo. Da, žareli so kakor mnogoštevilni kristali na žarkem soncu, toda sonca nisem videla. Vse je bilo obsijano s svetlobo, polno življenja, toda sonca nisem videla. Iz smeri tega čudnega mesta je šla proti meni oseba, katerega lik nisem mogla jasno razbrati, ker je bil obsijan s svetlobo, vendar ne z neko umetno, ampak z najlepšo, naravno svetlobo čiste beline.

»Tvoj Oče te ni zapustil niti pozabil nate. Moraš vedeti, da je lahko zemeljski oče kdorkoli, toda samo eden je resnični Oče, tisti, ki je dal Svoje življenje, in On te nikoli ni in te ne bo zapustil. Jaz sem tukaj, da ti to pokažem.«

Glas osebe, ki je govorila in ki mi je bila vse bližje je bil umirjen, poln ljubezni in tudi avtoritete. V njem se je občutila ljubezen in skrb.

»Kje sem? Kaj se dogaja? Ali sem mrtva? Kdo si ti? Sem začela vsa zmedena postavljati vprašanja.

Visoka moška silhueta se mi je približala in prišla k meni na nekaj korakov. Bolj kot se mi je približeval, vse težje mi je bilo držati glavo dvignjeno in gledati naravnost vanj. Ne zato, ker je on to zahteval, ali zato, ker jaz to nisem hotela, temveč zato, ker je njegova osvetljenost za mene postala skoraj bolestna. Morala sem gledati v smeri njegovih nog, ali še bolje, pred njegove noge, ker je bila svetloba zaslepljujoča.

»Jaz sem Tisti, katerega si klicala v bolniški sobi. Se pogovarjala z Njim v času, ko ti je bilo najtežje. Jaz sem Jezus; in ti si mi govorila o svoji bolečini v noči, ko so bili vsi drugi srečni zaradi mojega rojstva in prihoda na zemljo. Poklicala si me in me prosila za pomoč! In prišel sem. In ne, nisi umrla enako kakor se danes med ljudmi prikazuje smrt, temveč si umrla grehu, da bi živela slavo, kakor seme posejano na njivo. Da bi obrodila bogati plod, morajo semena posejana v zemljo umreti v tisti obliki v kateri so obstajala. Tako je tudi s tvojim življenjem. Tisto staro zemeljsko življenje polno telesnega in materialnega, zastrupljeno s sovraštvom, ponosom, oholostjo, ne-odpuščanjem, prevarami in lažnimi sanjami – mora umreti, da bi se rodilo pričevanje milosti, edinega pravega, nebeškega Očeta.«

»Zakaj jaz? S čim sem si to zaslužila?«

»Očetova milost se ne mora zaslužiti. Ni dela, katerega vrednost bi bila vsaj del tega kar je neprecenljivo. Njegova milost in usmiljenje sta dostopna vsem, samo obrniti se morajo okoli sebe, in sprejeti blagoslov. Vse življenje, medtem ko si prehajala skozi različne probleme in lepe trenutke, sem bil ob tebi, česar ti nisi opazila. In medtem ko si se igrala vsa srečna v gozdu, in ko si odšla v šolo ko si imela probleme v zakonu, bila zdrava ali bolna . . . On je bil neprestano ob tebi. V posebno težkih trenutkih ti je brisal solze in previjal rane srca. Na tvojo pot je postavljal ljudi, od katerih si se lahko učila in bila srečna z njimi. Človeško življenje in Božja prisotnost se lahko primerjata z dvema človekoma, ki gresta eden poleg drugega. Eden nosi zelo težko breme, toda nikoli ne zaprosi, ali iztegne roko v smeri tistega, ki je ob njem, da bi zaprosil za pomoč ali podporo.

Tisti, ki je vseprisoten v življenjih; On ni tujec, temveč Tisti, ki je ustvaril življenje. On želi poskrbeti za vse, želi te okrepiti, usmeriti, kot pravi Oče, toda ti zanikaš Njegovo obstajanje, ker tudi drugi ljudje to delajo. Odrekaš se zaščiti in vodstvu Vsemogočnega Očeta, samo da bi zadovoljila zahtevam in pravilom tega varljivega sveta, a vas svet je v lasti zlobnega; katerega obstajanje tudi je odvisno od napeljevanja v greh in preusmerjanja človeške pozornosti od vseprisotne milosti, milostnega Očeta.

In vse dokler je človeški um usmerjen v smeri svetnega in to-zemeljskega, njegov duh tava v iskanju po resnični vrednosti, toda kaj takšnega se v lažnem svetu ne more najti, temveč samo v nebeškemu Očetu. Vse kar se nudi na zemlji, vsa bogastva tega sveta – so nič v nasprotju s tisto resnično vrednostjo, ki jo daje Oče. Ljudje so začeli vse posedovati. Za njih to, kar ne morejo kupiti ne obstaja. Zato, ko se govori o Vsemogočnem, veliko število ljudi poskuša ali prisvojiti ga ali ga vreči v okvire njim razumljivega. Vedi, človeški um je premajhen, da bi dojel celoten obstanek in delovanje Nebeškega Očeta. Vsakemu človeku je dano toliko, kolikor lahko prenese in razume. In ko bi se na enem mestu zbralo vse človeško znanje, bi bilo to kot zrno peska v puščavi, proti temu, kar On je. Bistveno je, da veš, da je pravičen in da te ljubi, da bo poskrbel zate, in te ukoril, če bo potrebno. On je skrben Oče, od vedno in za vedno s teboj.

»Zakaj si se pojavil sedaj, ko moje življenje nima več smisla?«

»Kdo si ti, da bi odločala kdaj življenje ima in kdaj nima smisla; in kaj je po tvojem smisel življenja?! Ti, ki si spoznala vrednost tega istega življenja, ko si se odločila zaščititi tistega, ki ti je bil zaupan v skrb, moraš dojeti, da življenje ni v lasti človeka. Življenje in smrt sta v naših rokah – vam pa so dana samo ko pride čas za to, toda vi boste odgovarjali za to. Enkrat sem govoril o talentih, katere je dobri gospodar dal svojim slugam. Dva sta zaupan talent izkoristila, ter ga namnožila in vse jima je bilo darovano. Tretji pa je v strahu, talent, ki ga je dobil zakopal, in ko ga je gospodar vprašal zanj, je prinesel samo tisto, kar mu je bilo zaupano in to mu je bilo tudi odvzeto.

Tebi je nebeški Oče dal življenje – in delala si z njim kar si hotela; in v istem času si ga izkoristila in ga namnožila še v tri življenja. To je bil zaklad, ki ti je bil dan. – ti si ga uspela potrojiti. Dojela si, da življenja, ki so ti bila zaupana, da jih ščitiš nekaj časa v svojem telesu in jih prineseš na svet, ne pripadajo tebi ampak Tistemu, ki ti jih je zaupal. Zavrnila si umoriti življenje otroka, ga očuvala, ko so te napadali, da ga zakoplješ in prav zato boš dobila plačilo in ne bo ti vzeto življenje. Velika milost dobrega gospodarja je bila na služabnikih, ki so namnožili talente, zaupane njim. Tako je tudi nebeški Oče milostljiv proti tebi in tvojemu otroku, ki si ga izbrala namnožiti, ne pa zakopati življenja, ki so ti zaupana.

Ljudje vse pogosteje o življenju razmišljajo kot o lastništvu a niso niti stvaritelji niti lastniki življenja. Ženska je zelo blagoslovljena zaradi tega ker ji je zaupana naloga, da na začetku ščiti in neguje življenje svojih otrok. Nad seboj ima Božjo milost, da zaščiti in namnoži zaklad. To ji je zaupano v varovanje, ni njeno lastništvo, toda veliko je število tistih, ki se odločijo zakopati ta zaklad, ker v tistem trenutku, ko se odločijo umoriti nerojeno življenje, one ne morejo uničiti življenja nerojenega. Resnično je, otrok ne bo rojen, toda vrača se k svojemu Očetu, mati pa ima nad seboj veliko prekletstvo, ker je zakopala zaupan ji zaklad in ga ni namnožila. Seveda, vse to je po nagovarjanju zlega. On je pripravljen na vse – samo da pokaže blagoslovljeni materi da »mora« uničiti zaupan ji zaklad, ker takrat ona prihaja pod njegovo oblast. Naredila je greh po Zakonu »Ne ubij!«

Ti nisi vedela za ta Zakon, vendar si se pravilno odločila. Očuvala si zaupan ti zaklad in ga namnožila in zato ti daje nebeški Oče tudi tisti prvi zaklad, ki si ga imela in to, ki si ga namnožila. Ne boš umrla, ker še ni prišel tvoj čas, niti ti, niti tvoj otrok. Živela bosta in s svojim življenjem pričevala o Božji milosti ljudem, ki bodo razmišljali o uničenju življenja, ki jim je zaupan v skrb in v zaščito.

Bodi glas, ki govori, da se ne sme uničevati tistega, kar ni tvoje! Po vseh zemeljskih zakonih velja, da če uničiš tujo imovino, boš za to odgovarjal. In ljudje vedo za to, neprestano jih opozarjajo, zato ne uničujejo tujega premoženja in hiš. Toda pogosto o življenjih v materinih telesih razmišljajo kot o svoji lastnini, ter jo uničujejo, ne vedoč, da niso oni dali življenje temu nerojenemu otroku, ampak nebeški Oče – in da z uničevanjem tega življenja vstopajo v greh, prekletstvo in oblast zlega, ker je on prišel da ubija in krade blagoslov.

Čeprav se ta življenja zgodaj prekinjena v telesih njihovih mater, ne morejo braniti in iskati pravico za svoja življenja, se njihov krik sliši do nebeškega Prestola. Opozarjaj in govori, da je tvoje, in tudi življenje tvojega otroka, vse do stopnje zrelosti, samo talent, katerega ti je dal dobri Gospodar in da si odgovorna za to kaj delaš s tem življenjem. Ne zakoplji in ne uniči tega talenta, temveč ga izkoristi za blagoslov sebi in drugim, da se njegova vrednost poveča, ker ti bo nekega dne ta vrednost nagrada. . .«

 

21. V SLUŽBI NEROJENIH

Imela sem še vprašanj za mojega sogovornika. Na vsakega sem dobila odgovor. Sprehajala sem se poleg Njega in poslušala razlage in lekcije iz življenja. Dobri Učitelj je potrpežljivo odgovarjal, in mi obrazložil vsak moj dvom, kar pa je najbolj zanimivo – nič mi ni bilo potrebno reči. Ves čas sem se pogovarjala s svojim Kristusom, ne da bi rekla katerokoli besedo; On je poslušal moje srce. To je bila prva lekcija katere sem se naučila, ko je pod vprašanjem resnična vera – On posluša naše srce. Čudovito je, ko najdete nekoga, ki bo poslušal vaše besede, toda še bolje je, če imate poleg sebe nekoga, ki bo občutil in prebral vaše občutke in želje vašega srca. Takšen je On. Jezus je tisti, ki prisluhne našim srcem. Nebo se raduje, ko sliši naše molitve, toda moramo vedeti, da prihaja gor samo to, kar je na našem srcu. Če ste to izgovorili – potem bodite pripravljeni prejeti blagoslov, toda če usta govorijo eno, srce pa drugo, se takšna molitev izgubi v medprostoru. Kar se tiče mojih občutkov, tista zmeda, ki sem jo imela na začetku, je popolnoma izginila. Občutila sem, da sem popolnoma sigurna in sem s popolnim zaupanjem poslušala Učitelja, ki je na zelo enostaven in meni razumljiv način odgovarjal na moja vprašanja. Njegova umirjenost, ljubezen in avtoriteta v glasu, so bili zdravilo za vse rane moje duše. Vsaka beseda je kot sukanec zavezovala vse rane na mojem srcu in vedela sem eno: za vedno bom ljubila Njega, poslušala Njega in verovala Njemu.

Mogoče bo nekdo rekel, da sem nora, začarana, zapeljana, toda ta čas preživet z Njim je popolnoma spremenil moj pogled na vse tisto, kar se je v mojem življenju dogajalo do takrat, in tudi na vse, kar se je dogajalo po tem in vse, kar se bo dogajalo v bodočnosti. Vem, da me moj nebeški Oče ljubi brezpogojno – in da ima samo najboljše zame. Vem, da je On, Jezus, umrl za mene, in za vse ljudi na svetu. On ima ljubezen za vse. On ne izbira barve niti nacionalnost, niti fizični izgled. Njemu je pomembno, da ga posameznik pokliče iz globine srca in da je ta odnos dvosmeren. Prav tako sem dojela, da tisti jezni Bog, ki samo čaka da pogrešim, da me kaznuje, obstaja samo v človeških glavah.

Po tem srečanju do Boga nisem več občutila spoštovanja zaradi strahu, ker me bo kaznoval. Sedaj živim drugače in se trudim ne grešiti iz ljubezni in ne iz strahu in se takoj pokesam zaradi greha, ker vem, da moje grešne besede in dela ranijo Njega, ki me brezpogojno ljubi. In če veš, da te nekdo ljubi, takrat ne boš grešil, iz ljubezni in ne iz strahu. Ljubiš ga in paziš na vsak korak ker ne želiš da ljubljena oseba trpi. Da, prav to je najboljša definicija pravega odnosa z Bogom. Pogovarjati se z Njim, poslušati ga, zavedati se, da te ljubi in da ga tvoji grehi prizadenejo, žalostijo Njega, ki je dal življenje zate.

In vem še nekaj – Jezus je tako enostaven. To sem videla v pogovoru z Njim in kasneje, ko sem brana Novo zavezo, to sem zares potrdila – On govori jasno in razumljivo in vse je enostavno. Gospodu ni potrebna tradicija, običaji in rituali.  Bogu je potrebno tvoje srce. Pridi, pokloni se mu in se pogovarjaj z Njim kakor s svojim Očetom in razumel te bo.

Nisem opazila kdaj sva začela hoditi. V nekem trenutku sem se začela zavedati, da hodim in da On koraka poleg mene.

»To-zemeljsko življenje ni nič drugega kakor hoja po stezi skozi materialno. Mi smo neprestano s teboj, tukaj, na dosegu roke. Moraš vedeti, da je na tebi, da hodiš, ker se vse premika in ti moraš iti naprej. Ne boj se. Včasih boš naletela na zapreke, gore in zidove, toda veruj in vedi, kako se dvigniti iznad tega. Dvignil te bom na Svojih rokah, da boš videla, kako majhni problemi so to in prepreke, glede na celotno pot. Ko ti bo težko, vedi, da se skozi preizkušnje krepi vera. Zahvaljuj se tako za blagoslove kakor za preizkušnje. Ker vse to krepi povezanost s Stvarnikom in vero. Odpuščaj in prosi za odpuščanje. Zelo pomembno je, da si pripravljena odpustiti, kadar nekdo pogreši proti tebi, ker Mi odpuščamo. Ne nosi v svojem srcu jeze, sovraštva ali prezir. Tvoje srce naj bo polno milosti in odpuščanja in ko drugi ljudje zgrešijo proti tebi, vedi, da imate istega Očeta. Tudi oni so ustvarjeni po Božji podobnosti, toda nad njihovim življenjem vlada zli. Tvoja dolžnost je, da takšne ljubiš in da moliš zanje. V tvojem srcu naj obstaja želja, da svoje blagoslove, ki si jih prejela: ljubezen in resnico, podeliš z njimi in to boš pričevala s svojim življenjem. Ne govori drugim o ljubezni, če imaš v srcu sovraštvo, niti ne govori o pokornosti in ponižnosti, če imaš v srcu oholost. Veliki sovražnik je samo-pravičnost. Ne presojaj niti ne sodi. Opominjaj v ljubezni, toda ne precenjuj niti ne sodi. Ni tvoje, da ocenjuješ kdo je slab ali dober. Bodi čvrsto v meni in preuči, če lahko, toda nikoli ne ocenjuj drugih niti se ne povzdiguj nad njih. Vse kar delaš naj bo na slavo Gospodu, ne pa na tvojo. Ne veži se na ljudi, niti ne dopusti, da bi ti bila človeška merila okvir za življenje.«

Izgubila sem pojem o času, zato ne vem koliko časa je trajalo naše sprehajanje in pogovor, vem pa, da sem bila presenečena, ko se je On zaustavil in se obrnil proti meni. Naredila sem isto, ter blago povzdignila glavo: Njegova svetloba mi ni bila več tako boleča, toda moje srce, katerega je Kristus malo prej sestavljal iz malih delčkov, mi ni dopustilo, da bi jo v ponosu dvignila. Vedela sem, da stojim pred svojim Gospodom, Odrešenikom, in v meni se je pojavila želja, da padem pred Njegove noge, da ga prosim, da me ne zapusti. Želela bi biti neprestano poleg Njega.

»Sedaj, ko so ti predani tvoji talenti, je čas, da greš in jih pomnožiš. Čas je, da se vrneš in da govoriš ljudem o vsem. Pričuj o Božji ljubezni in milosti, o vrednosti življenja. Nebeški Oče odpušča in ljudje morajo to slišati, morajo odpuščati in moliti za odpuščanje. Naj bo tvoje življenje in življenje tvojega otroka pričevanje za druge ljudi. Pričuj z besedami in deli, veruj, moli in ljubi. Nisi sama, s teboj smo. Vse kar ti bodo ljudje vzeli zaradi mojega imena, boš dobila pomnoženo. Dobila boš tudi novo družino, mnogo sester in bratov. Ne trudi se delati karkoli v človeški moči. Blagoslov, ki ga daje nebeški Oče, se ne bo izgubil, temveč bo ta blagoslov v Božjem času našel tebe. Bodi potrpežljiva in veruj. S teboj smo. Bodi blagoslovljena!«

Občutila sem dotik Njegovih prstov na mojem čelu in nenadoma, kakor da so se tla odmaknila izpod mojih nog. Padala sem. Mrak. Nato pa spet svetloba.

Počasi sem odprla oči in videla polmrak, tišino in bolniško sobo. Da, ponovno sem se znašla v tisti isti bolniški sobi; v tisti bolnici v kateri sem se prebudila prvič. Poskušala sem vstati, a sem bila previdna, ker sem imela prvič vrtoglavico. Toda sedaj je ni bilo. Vstala sem iz postelje brez kakršnihkoli problemov. Usedla sem se na posteljo, se obrnila okoli sebe in enostavno rekla: »Hvala ti, Jezus!« Po tem sem se dvignila in odkorakala do vrat.

Vse medicinsko osebje je bilo presenečeno, ko me je videlo hoditi po hodniku bolnice. Poklicali so zdravnika; sestre so insistirale, da se vrnem v posteljo, jaz pa sem jih zaprosila, da mi prinesejo nekaj za jesti.

Kmalu je prišel ne eden, ampak več zdravnikov. Naredili so niz pregledov. V glavnem, morala sem preštevati prste na rokah; premikati noge, roke, in seveda, oči. Vključili so tudi CT aparat, da bi posneli delo srca, mojega in otrokovega. Vse je bilo brez problema – popolno. Jasno in glasno sem odgovarjala na njihova vprašanja, kako se imenujem in koliko let imam. (v nezavesti je bila 72 ur).