Ana S. T. - POT DO RESNICE

 

Pot do resnice

Ana S. T.

 

 

– resnična zgodba muslimanke iz BIH, ki se je srečala z Jezusom

 

Pogovor sestre v Gospodu – Ane – muslimanke, ki se je spreobrnila h Gospodu, z Jezusom Kristusom. (str. 161 – 171).

 

Nato sem brez razmišljanja vstopila v sobo in šestkrat vzela pest tablet in jih popila skupaj z velikimi požirki vode. Popila sem vseh 120 tablet. Ugasnila sem lučko na omarici poleg postelje, in se spustila na blazino. V tem trenutku sem se začela zavedati tega, kar sem storila. Solze so mi začele teči po licih. Z razširjenimi dlanmi sem pokrila svoj trebuh (v katerem je bilo nerojeno dete), in občutila kako se otrok v notranjosti premika. Zašepetala sem: »Bog, pomagaj mi! Nimam nikogar. Kdo naju bo pokopal? Celo moj oče me je zavrgel in pozabil name.« Jokala sem, toda zelo hitro sem občutila vrtoglavico in slabost, kakor da bom zaspala.

Naenkrat sem se znašla v prelepem zelenem kraju. Okoli mene so bila polja, s sveže dišečo travo in lepimi, malimi poljskimi cvetlicami.

Znana slika iz otroštva – na takšnih mestih sem bila najsrečnejša. Nekje v oddaljenosti je bilo mesto, z velikim številom različnih oblik, vendar jih nisem jasno zaznala, ker so bili obsijani s svetlobo. Da, žareli so kakor mnogoštevilni kristali na žarkem soncu, toda sonca nisem videla. Vse je bilo obsijano s svetlobo, polno življenja, toda sonca nisem videla. Iz smeri tega čudnega mesta je šla proti meni oseba, katerega lik nisem mogla jasno razbrati, ker je bil obsijan s svetlobo, vendar ne z neko umetno, ampak z najlepšo, naravno svetlobo čiste beline.

»Tvoj Oče te ni zapustil niti pozabil nate. Moraš vedeti, da je lahko zemeljski oče kdorkoli, toda samo eden je resnični Oče, tisti, ki je dal Svoje življenje, in On te nikoli ni in te ne bo zapustil. Jaz sem tukaj, da ti to pokažem.«

Glas osebe, ki je govorila in ki mi je bila vse bližje je bil umirjen, poln ljubezni in tudi avtoritete. V njem se je občutila ljubezen in skrb.

»Kje sem? Kaj se dogaja? Ali sem mrtva? Kdo si ti? Sem začela vsa zmedena postavljati vprašanja.

Visoka moška silhueta se mi je približala in prišla k meni na nekaj korakov. Bolj kot se mi je približeval, vse težje mi je bilo držati glavo dvignjeno in gledati naravnost vanj. Ne zato, ker je on to zahteval, ali zato, ker jaz to nisem hotela, temveč zato, ker je njegova osvetljenost za mene postala skoraj bolestna. Morala sem gledati v smeri njegovih nog, ali še bolje, pred njegove noge, ker je bila svetloba zaslepljujoča.

»Jaz sem Tisti, katerega si klicala v bolniški sobi. Se pogovarjala z Njim v času, ko ti je bilo najtežje. Jaz sem Jezus; in ti si mi govorila o svoji bolečini v noči, ko so bili vsi drugi srečni zaradi mojega rojstva in prihoda na zemljo. Poklicala si me in me prosila za pomoč! In prišel sem. In ne, nisi umrla enako kakor se danes med ljudmi prikazuje smrt, temveč si umrla grehu, da bi živela slavo, kakor seme posejano na njivo. Da bi obrodila bogati plod, morajo semena posejana v zemljo umreti v tisti obliki v kateri so obstajala. Tako je tudi s tvojim življenjem. Tisto staro zemeljsko življenje polno telesnega in materialnega, zastrupljeno s sovraštvom, ponosom, oholostjo, ne-odpuščanjem, prevarami in lažnimi sanjami – mora umreti, da bi se rodilo pričevanje milosti, edinega pravega, nebeškega Očeta.«

»Zakaj jaz? S čim sem si to zaslužila?«

»Očetova milost se ne mora zaslužiti. Ni dela, katerega vrednost bi bila vsaj del tega kar je neprecenljivo. Njegova milost in usmiljenje sta dostopna vsem, samo obrniti se morajo okoli sebe, in sprejeti blagoslov. Vse življenje, medtem ko si prehajala skozi različne probleme in lepe trenutke, sem bil ob tebi, česar ti nisi opazila. In medtem ko si se igrala vsa srečna v gozdu, in ko si odšla v šolo ko si imela probleme v zakonu, bila zdrava ali bolna . . . On je bil neprestano ob tebi. V posebno težkih trenutkih ti je brisal solze in previjal rane srca. Na tvojo pot je postavljal ljudi, od katerih si se lahko učila in bila srečna z njimi. Človeško življenje in Božja prisotnost se lahko primerjata z dvema človekoma, ki gresta eden poleg drugega. Eden nosi zelo težko breme, toda nikoli ne zaprosi, ali iztegne roko v smeri tistega, ki je ob njem, da bi zaprosil za pomoč ali podporo.

Tisti, ki je vseprisoten v življenjih; On ni tujec, temveč Tisti, ki je ustvaril življenje. On želi poskrbeti za vse, želi te okrepiti, usmeriti, kot pravi Oče, toda ti zanikaš Njegovo obstajanje, ker tudi drugi ljudje to delajo. Odrekaš se zaščiti in vodstvu Vsemogočnega Očeta, samo da bi zadovoljila zahtevam in pravilom tega varljivega sveta, a vas svet je v lasti zlobnega; katerega obstajanje tudi je odvisno od napeljevanja v greh in preusmerjanja človeške pozornosti od vseprisotne milosti, milostnega Očeta.

In vse dokler je človeški um usmerjen v smeri svetnega in to-zemeljskega, njegov duh tava v iskanju po resnični vrednosti, toda kaj takšnega se v lažnem svetu ne more najti, temveč samo v nebeškemu Očetu. Vse kar se nudi na zemlji, vsa bogastva tega sveta – so nič v nasprotju s tisto resnično vrednostjo, ki jo daje Oče. Ljudje so začeli vse posedovati. Za njih to, kar ne morejo kupiti ne obstaja. Zato, ko se govori o Vsemogočnem, veliko število ljudi poskuša ali prisvojiti ga ali ga vreči v okvire njim razumljivega. Vedi, človeški um je premajhen, da bi dojel celoten obstanek in delovanje Nebeškega Očeta. Vsakemu človeku je dano toliko, kolikor lahko prenese in razume. In ko bi se na enem mestu zbralo vse človeško znanje, bi bilo to kot zrno peska v puščavi, proti temu, kar On je. Bistveno je, da veš, da je pravičen in da te ljubi, da bo poskrbel zate, in te ukoril, če bo potrebno. On je skrben Oče, od vedno in za vedno s teboj.

»Zakaj si se pojavil sedaj, ko moje življenje nima več smisla?«

»Kdo si ti, da bi odločala kdaj življenje ima in kdaj nima smisla; in kaj je po tvojem smisel življenja?! Ti, ki si spoznala vrednost tega istega življenja, ko si se odločila zaščititi tistega, ki ti je bil zaupan v skrb, moraš dojeti, da življenje ni v lasti človeka. Življenje in smrt sta v naših rokah – vam pa so dana samo ko pride čas za to, toda vi boste odgovarjali za to. Enkrat sem govoril o talentih, katere je dobri gospodar dal svojim slugam. Dva sta zaupan talent izkoristila, ter ga namnožila in vse jima je bilo darovano. Tretji pa je v strahu, talent, ki ga je dobil zakopal, in ko ga je gospodar vprašal zanj, je prinesel samo tisto, kar mu je bilo zaupano in to mu je bilo tudi odvzeto.

Tebi je nebeški Oče dal življenje – in delala si z njim kar si hotela; in v istem času si ga izkoristila in ga namnožila še v tri življenja. To je bil zaklad, ki ti je bil dan. – ti si ga uspela potrojiti. Dojela si, da življenja, ki so ti bila zaupana, da jih ščitiš nekaj časa v svojem telesu in jih prineseš na svet, ne pripadajo tebi ampak Tistemu, ki ti jih je zaupal. Zavrnila si umoriti življenje otroka, ga očuvala, ko so te napadali, da ga zakoplješ in prav zato boš dobila plačilo in ne bo ti vzeto življenje. Velika milost dobrega gospodarja je bila na služabnikih, ki so namnožili talente, zaupane njim. Tako je tudi nebeški Oče milostljiv proti tebi in tvojemu otroku, ki si ga izbrala namnožiti, ne pa zakopati življenja, ki so ti zaupana.

Ljudje vse pogosteje o življenju razmišljajo kot o lastništvu a niso niti stvaritelji niti lastniki življenja. Ženska je zelo blagoslovljena zaradi tega ker ji je zaupana naloga, da na začetku ščiti in neguje življenje svojih otrok. Nad seboj ima Božjo milost, da zaščiti in namnoži zaklad. To ji je zaupano v varovanje, ni njeno lastništvo, toda veliko je število tistih, ki se odločijo zakopati ta zaklad, ker v tistem trenutku, ko se odločijo umoriti nerojeno življenje, one ne morejo uničiti življenja nerojenega. Resnično je, otrok ne bo rojen, toda vrača se k svojemu Očetu, mati pa ima nad seboj veliko prekletstvo, ker je zakopala zaupan ji zaklad in ga ni namnožila. Seveda, vse to je po nagovarjanju zlega. On je pripravljen na vse – samo da pokaže blagoslovljeni materi da »mora« uničiti zaupan ji zaklad, ker takrat ona prihaja pod njegovo oblast. Naredila je greh po Zakonu »Ne ubij!«

Ti nisi vedela za ta Zakon, vendar si se pravilno odločila. Očuvala si zaupan ti zaklad in ga namnožila in zato ti daje nebeški Oče tudi tisti prvi zaklad, ki si ga imela in to, ki si ga namnožila. Ne boš umrla, ker še ni prišel tvoj čas, niti ti, niti tvoj otrok. Živela bosta in s svojim življenjem pričevala o Božji milosti ljudem, ki bodo razmišljali o uničenju življenja, ki jim je zaupan v skrb in v zaščito.

Bodi glas, ki govori, da se ne sme uničevati tistega, kar ni tvoje! Po vseh zemeljskih zakonih velja, da če uničiš tujo imovino, boš za to odgovarjal. In ljudje vedo za to, neprestano jih opozarjajo, zato ne uničujejo tujega premoženja in hiš. Toda pogosto o življenjih v materinih telesih razmišljajo kot o svoji lastnini, ter jo uničujejo, ne vedoč, da niso oni dali življenje temu nerojenemu otroku, ampak nebeški Oče – in da z uničevanjem tega življenja vstopajo v greh, prekletstvo in oblast zlega, ker je on prišel da ubija in krade blagoslov.

Čeprav se ta življenja zgodaj prekinjena v telesih njihovih mater, ne morejo braniti in iskati pravico za svoja življenja, se njihov krik sliši do nebeškega Prestola. Opozarjaj in govori, da je tvoje, in tudi življenje tvojega otroka, vse do stopnje zrelosti, samo talent, katerega ti je dal dobri Gospodar in da si odgovorna za to kaj delaš s tem življenjem. Ne zakoplji in ne uniči tega talenta, temveč ga izkoristi za blagoslov sebi in drugim, da se njegova vrednost poveča, ker ti bo nekega dne ta vrednost nagrada. . .«

 

21. V SLUŽBI NEROJENIH

Imela sem še vprašanj za mojega sogovornika. Na vsakega sem dobila odgovor. Sprehajala sem se poleg Njega in poslušala razlage in lekcije iz življenja. Dobri Učitelj je potrpežljivo odgovarjal, in mi obrazložil vsak moj dvom, kar pa je najbolj zanimivo – nič mi ni bilo potrebno reči. Ves čas sem se pogovarjala s svojim Kristusom, ne da bi rekla katerokoli besedo; On je poslušal moje srce. To je bila prva lekcija katere sem se naučila, ko je pod vprašanjem resnična vera – On posluša naše srce. Čudovito je, ko najdete nekoga, ki bo poslušal vaše besede, toda še bolje je, če imate poleg sebe nekoga, ki bo občutil in prebral vaše občutke in želje vašega srca. Takšen je On. Jezus je tisti, ki prisluhne našim srcem. Nebo se raduje, ko sliši naše molitve, toda moramo vedeti, da prihaja gor samo to, kar je na našem srcu. Če ste to izgovorili – potem bodite pripravljeni prejeti blagoslov, toda če usta govorijo eno, srce pa drugo, se takšna molitev izgubi v medprostoru. Kar se tiče mojih občutkov, tista zmeda, ki sem jo imela na začetku, je popolnoma izginila. Občutila sem, da sem popolnoma sigurna in sem s popolnim zaupanjem poslušala Učitelja, ki je na zelo enostaven in meni razumljiv način odgovarjal na moja vprašanja. Njegova umirjenost, ljubezen in avtoriteta v glasu, so bili zdravilo za vse rane moje duše. Vsaka beseda je kot sukanec zavezovala vse rane na mojem srcu in vedela sem eno: za vedno bom ljubila Njega, poslušala Njega in verovala Njemu.

Mogoče bo nekdo rekel, da sem nora, začarana, zapeljana, toda ta čas preživet z Njim je popolnoma spremenil moj pogled na vse tisto, kar se je v mojem življenju dogajalo do takrat, in tudi na vse, kar se je dogajalo po tem in vse, kar se bo dogajalo v bodočnosti. Vem, da me moj nebeški Oče ljubi brezpogojno – in da ima samo najboljše zame. Vem, da je On, Jezus, umrl za mene, in za vse ljudi na svetu. On ima ljubezen za vse. On ne izbira barve niti nacionalnost, niti fizični izgled. Njemu je pomembno, da ga posameznik pokliče iz globine srca in da je ta odnos dvosmeren. Prav tako sem dojela, da tisti jezni Bog, ki samo čaka da pogrešim, da me kaznuje, obstaja samo v človeških glavah.

Po tem srečanju do Boga nisem več občutila spoštovanja zaradi strahu, ker me bo kaznoval. Sedaj živim drugače in se trudim ne grešiti iz ljubezni in ne iz strahu in se takoj pokesam zaradi greha, ker vem, da moje grešne besede in dela ranijo Njega, ki me brezpogojno ljubi. In če veš, da te nekdo ljubi, takrat ne boš grešil, iz ljubezni in ne iz strahu. Ljubiš ga in paziš na vsak korak ker ne želiš da ljubljena oseba trpi. Da, prav to je najboljša definicija pravega odnosa z Bogom. Pogovarjati se z Njim, poslušati ga, zavedati se, da te ljubi in da ga tvoji grehi prizadenejo, žalostijo Njega, ki je dal življenje zate.

In vem še nekaj – Jezus je tako enostaven. To sem videla v pogovoru z Njim in kasneje, ko sem brana Novo zavezo, to sem zares potrdila – On govori jasno in razumljivo in vse je enostavno. Gospodu ni potrebna tradicija, običaji in rituali.  Bogu je potrebno tvoje srce. Pridi, pokloni se mu in se pogovarjaj z Njim kakor s svojim Očetom in razumel te bo.

Nisem opazila kdaj sva začela hoditi. V nekem trenutku sem se začela zavedati, da hodim in da On koraka poleg mene.

»To-zemeljsko življenje ni nič drugega kakor hoja po stezi skozi materialno. Mi smo neprestano s teboj, tukaj, na dosegu roke. Moraš vedeti, da je na tebi, da hodiš, ker se vse premika in ti moraš iti naprej. Ne boj se. Včasih boš naletela na zapreke, gore in zidove, toda veruj in vedi, kako se dvigniti iznad tega. Dvignil te bom na Svojih rokah, da boš videla, kako majhni problemi so to in prepreke, glede na celotno pot. Ko ti bo težko, vedi, da se skozi preizkušnje krepi vera. Zahvaljuj se tako za blagoslove kakor za preizkušnje. Ker vse to krepi povezanost s Stvarnikom in vero. Odpuščaj in prosi za odpuščanje. Zelo pomembno je, da si pripravljena odpustiti, kadar nekdo pogreši proti tebi, ker Mi odpuščamo. Ne nosi v svojem srcu jeze, sovraštva ali prezir. Tvoje srce naj bo polno milosti in odpuščanja in ko drugi ljudje zgrešijo proti tebi, vedi, da imate istega Očeta. Tudi oni so ustvarjeni po Božji podobnosti, toda nad njihovim življenjem vlada zli. Tvoja dolžnost je, da takšne ljubiš in da moliš zanje. V tvojem srcu naj obstaja želja, da svoje blagoslove, ki si jih prejela: ljubezen in resnico, podeliš z njimi in to boš pričevala s svojim življenjem. Ne govori drugim o ljubezni, če imaš v srcu sovraštvo, niti ne govori o pokornosti in ponižnosti, če imaš v srcu oholost. Veliki sovražnik je samo-pravičnost. Ne presojaj niti ne sodi. Opominjaj v ljubezni, toda ne precenjuj niti ne sodi. Ni tvoje, da ocenjuješ kdo je slab ali dober. Bodi čvrsto v meni in preuči, če lahko, toda nikoli ne ocenjuj drugih niti se ne povzdiguj nad njih. Vse kar delaš naj bo na slavo Gospodu, ne pa na tvojo. Ne veži se na ljudi, niti ne dopusti, da bi ti bila človeška merila okvir za življenje.«

Izgubila sem pojem o času, zato ne vem koliko časa je trajalo naše sprehajanje in pogovor, vem pa, da sem bila presenečena, ko se je On zaustavil in se obrnil proti meni. Naredila sem isto, ter blago povzdignila glavo: Njegova svetloba mi ni bila več tako boleča, toda moje srce, katerega je Kristus malo prej sestavljal iz malih delčkov, mi ni dopustilo, da bi jo v ponosu dvignila. Vedela sem, da stojim pred svojim Gospodom, Odrešenikom, in v meni se je pojavila želja, da padem pred Njegove noge, da ga prosim, da me ne zapusti. Želela bi biti neprestano poleg Njega.

»Sedaj, ko so ti predani tvoji talenti, je čas, da greš in jih pomnožiš. Čas je, da se vrneš in da govoriš ljudem o vsem. Pričuj o Božji ljubezni in milosti, o vrednosti življenja. Nebeški Oče odpušča in ljudje morajo to slišati, morajo odpuščati in moliti za odpuščanje. Naj bo tvoje življenje in življenje tvojega otroka pričevanje za druge ljudi. Pričuj z besedami in deli, veruj, moli in ljubi. Nisi sama, s teboj smo. Vse kar ti bodo ljudje vzeli zaradi mojega imena, boš dobila pomnoženo. Dobila boš tudi novo družino, mnogo sester in bratov. Ne trudi se delati karkoli v človeški moči. Blagoslov, ki ga daje nebeški Oče, se ne bo izgubil, temveč bo ta blagoslov v Božjem času našel tebe. Bodi potrpežljiva in veruj. S teboj smo. Bodi blagoslovljena!«

Občutila sem dotik Njegovih prstov na mojem čelu in nenadoma, kakor da so se tla odmaknila izpod mojih nog. Padala sem. Mrak. Nato pa spet svetloba.

Počasi sem odprla oči in videla polmrak, tišino in bolniško sobo. Da, ponovno sem se znašla v tisti isti bolniški sobi; v tisti bolnici v kateri sem se prebudila prvič. Poskušala sem vstati, a sem bila previdna, ker sem imela prvič vrtoglavico. Toda sedaj je ni bilo. Vstala sem iz postelje brez kakršnihkoli problemov. Usedla sem se na posteljo, se obrnila okoli sebe in enostavno rekla: »Hvala ti, Jezus!« Po tem sem se dvignila in odkorakala do vrat.

Vse medicinsko osebje je bilo presenečeno, ko me je videlo hoditi po hodniku bolnice. Poklicali so zdravnika; sestre so insistirale, da se vrnem v posteljo, jaz pa sem jih zaprosila, da mi prinesejo nekaj za jesti.

Kmalu je prišel ne eden, ampak več zdravnikov. Naredili so niz pregledov. V glavnem, morala sem preštevati prste na rokah; premikati noge, roke, in seveda, oči. Vključili so tudi CT aparat, da bi posneli delo srca, mojega in otrokovega. Vse je bilo brez problema – popolno. Jasno in glasno sem odgovarjala na njihova vprašanja, kako se imenujem in koliko let imam. (v nezavesti je bila 72 ur).