Avtor neznan - II. DEL: RELIGIOZNI DUH - MASKE RELIGIOZNEGA DUHA

 

DRUGI DEL: 

RELIGIOZNI DUH

MASKE RELIGIOZNEGA DUHA

 

Duh Jezabele

Duh Jezabele je oblika religioznega duha. Prav kakor je bila Jezabela ambiciozna in manipulativna žena kralja Ahaba - šibkega voditelja, ki ji je dovolil, da je narekovala politiko njegovega kraljestva - tako duha Jezabele po navadi najdemo tam, kjer lahko izpodriva šibko vodstvo. Duh Jezabele si svoj vpliv po navadi ustvari s sklepanjem političnih zvez. Da bi lažje manipuliral, se največkrat vede ponižno oziroma podložno, potem, ko si pridobi oblast, pa se razkrije kot močan, nesramno prevzeten duh, ki kontrolira. Ta duhovni problem kljub svojemu imenu ni omejen na ženske.

Jezabela "se razglaša za prerokinjo” (Razodetje 2,20). To je eden od znakov, ki izdaja lažne preroke, delujoče v religioznem duhu nadvse so zaposleni s svojim lastnim priznanjem. Kolikor bolj v nas prebiva iskanje samega sebe in potreba po javnem priznanju, toliko bolj bo naša služba pokvarjena. Ljudje, ki so hitro užaljeni, če jim ne pripade določena titula ali določen položaj, takšne titule ali takšnega položaja sploh ne bi smeli imeti. Razlika med človekom, ki ga motivira želja po javnem priznanju, in drugim, ki ga motivira ljubezen do Gospoda, je razlika med lažnim in pravim prerokom. Sam Gospod je povedal:

"Kdor govori sam od sebe, išče svojo slavo [ali "priznanje”], kdor pa išče slavo tistega, ki ga je poslal, je resničen in v njem ni krivice.” 

(Evangelij po Janezu 7,18)

Ker Jezabela zahteva svoje lastno priznanje, služi sovražniku pravega preroštva. Jezabela je bila največji sovražnik enemu izmed najmočnejših prerokov Stare zaveze, Eliju, ki s svojim delovanjem kot tip oziroma zgled predstavlja pripravljanje poti za Gospoda. Duh Jezabele je eden od najmočnejših oblik religioznega duha, ki se trudi preprečiti Cerkvi in svetu, da bi bila pripravljena na Gospodov prihod.

Duh Jezabele še posebej napada preroško službo, ker ima ta pomembno vlogo pri pripravi poti za Gospoda, Zato je Janeza Krstnika preganjala poosebljena Jezabela, Herodova žena, Preroška služba je glavno sredstvo, prek katerega Gospod daje svojemu ljudstvu pravočasno, strateško usmeritev. Jezabela ve, da s tem, ko odstrani pravi preroke, naredi ljudi ranljive in dovzetne za njene lažne prerokbe, kar vedno vodi v malikovanje in duhovno prešuštvo.

Ko nihče ne sliši resničnega Gospodovega glasu in na tem področju zeva praznina, so ljudje mnogo bolj dovzetni za sovražnikove prevare. Zato je Jezus imenoval verske voditelje svojega časa ”slepi vodniki” (Evangelij po Mateju 23,16), Ti ljudje, ki so bolje kakor kdor koli drug na svetu poznali preroštva o Mesiji, so naravnost pred sabo gledali tistega, ki je v vsem izpolnil ta preroštva, pa so mislili, da ga je poslal Belcebub.

Jezabelini Baalovi preroki so se tudi posvečali žrtvovanju, celo tako zelo, da so, ko so hoteli, da se njihov bog manifestira, prebadali sami sebe in se tolkli. Glavna strategija religioznega duha je, da se cerkev posveti takšnemu ”žrtvovanju”, ki sprevrača zapoved, naj vsak dan vzamemo svoj križ. To sprevračanje skuša doseči, da bolj zaupamo svojim žrtvam kakor Gospodovi žrtvi. Obenem hoče z žrtvami in daritvami Boga prisiliti, naj se manifestira. To je izraz grozljive zablode, po kateri naj bi si s svojimi dobrimi deli nekako kupili Božjo milost in njegovo prisotnost.

Korenina samopravičnosti

Namen ”križanja samega sebe” ni, da bi dosegli pravičnost, očiščenje ali duhovno zrelost oziroma da bi storili, da se Gospod manifestira; to ne bi bilo nič drugega kakor čaranje. Mi smo "križani skupaj s Kristusom” (Pismo Galačanom 2,20). Če "križamo sami sebe”, nas to vodi le v samopravičnost, ki je ena od najnizkotnejših oblik ponosa. Takšen ponos je zelo varljiv, ker daje vtis modrosti in pravičnosti. Apostol Pavel nas je posvaril glede tega:

”Ne pustite, da vam vzame nagrado tak, ki se vdaja samoponiževanju in čaščenju angelov, ko vrta v svoja domnevna videnja in se brez vzroka napihuje v svojem mesenem umu, ne drži pa se glave, iz katere se po sklepnih vezeh hrani in povezuje celotno telo in tako uspeva v Božji rasti. Če ste torej s Kristusom odmrli prvinam sveta, zakaj bi si dali prepovedovati, kakor da še živite posvetno: »Ne prijemaj, ne okušaj, ne dotikaj sel« Saj mora vse to izginiti z uporabo. To so človeške zapovedi in nauki, S svojo umišljeno pobožnostjo, ponižnostjo in strogostjo do telesa dajejo te reči sicer vtis modrosti, a dejansko niso za drugo, kot da gódijo mesu.” (Pismo Kološanom 2,18-23)

Religiozni duh bo povzročil, da se glede svojega duhovnega stanja počutimo nadvse dobro, dokler smo usmerjeni nase in iščemo vse le zase. Ponos daje dober, celo razveseljiv občutek. Vendar obrača vso našo pozornost v to, kako dobro nam gre in kako nam kaže v primerjavi z drugimi - in ne na Božjo slavo. Takšna usmerjenost povzroči, da začnemo zaupati svoji disciplini in osebnemu žrtvovanju, namesto da bi zaupali Gospodu in njegovi žrtvi.

Seveda naj bi bili disciplina in žrtvovanje samega sebe osnovni lastnosti vsakega vernika. O tem, ali nas vodi religiozni duh ali Sveti Duh, namreč odloča motivacija, ki je za njima. Religiozni duh nas motivira s strahom in krivdo ali s ponosom in častihlepnostjo. Sveti Duh nas motivira z ljubeznijo do Božjega Sina.

Uživanje v samoponiževanju je simptom, ki gotovo kaže na religioznega duha. To ne pomeni, da lahko zanemarjamo osebno disciplino, post, ali trdo ravnanje s svojim telesom, kakršno omenja Pavel. Težava nastopi, če v tem najdemo nek perverzen užitek, namesto da bi uživali v Božjem Sinu.

Varljivo razodetje

Pismo Kološanom 2,18-19 govori, da je človek z religioznim duhom nagnjen k samoponiževanju in da se pogosto predaja čaščenju angelov ali zavzema nepravilno stališče do videnj, ki jih je imel. Religiozni duh želi, da častimo kar koli ali kogar koli, samo ne Jezusa. Isti duh, ki se predaja čaščenju angelov, bo hkrati naklonjen pretiranemu povzdigovanju ljudi.

Varovati se moramo vsakogar, ki neprimerno ali pretirano povzdiguje angele ali pa Božje može in žene, in tudi vsakogar, ki uporablja videnja, ki jih je prejel, da bi si pridobil neprimeren vpliv na cerkev. Bog nam ne daje videnj, da bi nas ljudje bolj spoštovali ali da bi dokazal veljavnost naše službe. Sad pravega razodetja je ponižnost, ne ponos.

Sveto pismo nas seveda uči, da kristjani imajo takšna izkustva, in v Apostolskih delih 2,17 tudi piše, da bodo le-ta v zadnjih dneh pred Jezusovim prihodom, postala pogostejša. Vendar je Jezus tudi opozoril, da bo v zadnjih dneh nastopilo mnogo lažnih prerokov (prim. Evangelij po Mateju 24,11). Preroško razodetje, ki zares prihaja od Boga, je ključnega pomena za Kristusovo telo. Sovražnik to dobro ve, zato bo dvignil mnogo lažnih prerokov. Toda njih ni težko razpoznati. Kakor je Pavel opozoril Kološane, nevarnost ne prihaja od tistih, ki imajo preroška razodetja, temveč od tistih, ki se zaradi njih napihujejo.

Religiozni duh vedno hrani in spodbuja naš strah ali ponos, medtem ko prava duhovna zrelost brez izjeme vodi v vedno večjo ponižnost. To napredovanje v ponižnosti se najlepše kaže v življenju apostola Pavla.

V Pismu Galačanom, za katerega menijo, da je bilo napisano leta 56 po Kr., je povedal, da je v Jeruzalemu obiskal prve apostole in da "mi niso ničesar dodatno naložili” (2,6). S tem je povedal, da ima prav toliko, kakor oni. V Prvem pismu Korinčanom, ki je bilo napisano kakih šest let pozneje, je samega sebe imenoval "najmanjši izmed apostolov'* (15,9). V Pismu Efežanom, ki je bilo napisano okrog leta 61 po Kr., je rekel, da je ”najmanjši izmed vseh svetih” (3,8). Ko je približno leta 65 po Kr. pisal Timoteju, pa je Pavel glede sebe rekel, da je "prvi med grešniki” (1. pismo Timoteju 1,15), in dodal, da je našel usmiljenje. Pravo razodetje Božje milosti je čudovit protistrup religioznemu duhu.

Iz tega je razvidno, da v prvih letih svoje službe tudi veliki apostol verjetno ni bil povsem prost ponosa. Kdo izmed nas pa bi zase lahko rekel, da je? Vendar pa upam, da vsi rastemo v milosti in s tem tudi v ponižnosti.

Mladi apostoli lahko kažejo precej ponosa, vendar so lahko še vedno pravi apostoli. V tem primeru je ključnega pomena to, v katero smer se gibljemo. Se zaradi svojih razodetij, svojega poslanstva ali svojih dosežkov napihujemo? Ali pa rastemo v milosti in ponižnosti?

Mučeniški sindrom

Mučeniški sindrom, povezan z duhom religioznosti, je ena najbolj skrajnih in smrtonosnih zablod. Zares biti mučenik za vero in dobesedno izgubiti življenje za Kristusa je ena največjih časti, kar jih lahko prejmemo v tem življenju. V svoji sprevrženi obliki pa gre za kar najbolj žalostno vrsto prevare.

Ko se religiozni duh poveže z mučeniškim sindromom, je takšnega človeka skorajda nemogoče osvoboditi od zmotnega prepričanja, da ”trpi za evangelij”. Če pride tako daleč, vidi vsako zavračanje ali opozorilo, ki ga prejme od drugih, kot ceno, ki jo mora plačati, da bi "stal za resnico”. To popačeno gledanje ga bo vodilo še dlje stran od resnice in od vsake priložnosti, da bi spoznal svojo napako.

Mučeniški sindrom je lahko tudi izraz samomorilnega duha. Včasih je lažje "umreti za Gospoda”, kakor zanj živeti. Ljudje, ki imajo sprevrženo predstavo o križu, se bolj veselijo smrti kakor življenja. Ne morejo videti, da je smisel križa vstajenje, ne grob.

Psihologija samopomoči!

Obstaja gibanje ”psihologije samo-pomoči", ki skuša v cerkvi nadomestiti moč križa. Psihologija, ki temelji na človeških predstavah, je "drug evangelij” (2. pismo Korinčanom 11,4); je sovražnik križa in še ena oblika religioznega duha. Pavel nas je opozoril:

"Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili v njej poučeni, polni zahvaljevanja. Glejte, da vas kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu.” (Pismo Kološanom 2,6-8)

Do neke mere vsi potrebujemo ”notranje ozdravljenje”, toda večina tega, kar se imenuje "notranje ozdravljenje”, ni nič drugega, kakor izkopavanje "starega človeka” in poskušanje, da bi ga ozdravili. Odgovor za te globoke rane ni nek postopek ali formula, ampak preprosto odpuščanje. Ko pristopimo h križu in smo deležni odpuščanja in resničnega sprejetja, ki temelji na Jezusovi krvi, odkrijemo popolno ljubezen, ki lahko izžene vse strahove ter nas opere vse grenkobe in zamere.

Zdi se, da je to preveč preprosto, toda Pavel je ravno zato rekel: "Bojim pa se, da se ne bi vaše misli skazile in oddaljile od preprostosti, čistosti do Kristusa” (2. pismo Korinčanom 1:1,3). 

Odrešenje je preprosto. Osvoboditev je preprosta. Glavna sovražnikova strategija, kako razvodeneti moč evangelija, je v tem, da mu začnemo dodajati razne stvari - tako je bila prevarana Eva. K evangeliju dodajamo, ker se nam nekako zdi, da stvar ne bo sprejemljiva, če je ne napravimo bolj blesteče ali abstraktne. Ravno zato moramo postati kakor otroci, da lahko vstopimo v kraljestvo.

Gospod je zapovedal moškemu in ženski, naj ne jesta z drevesa spoznanja dobrega in zla, ker bosta zaradi tega umrla. Ko je kača glede te zapovedi spraševala Evo, je Eva odgovorila, da ne smeta jesti z drevesa in se ga "tudi ne dotikati” (1. Mojzesova knjiga 3,3). Vendar Gospod o tem, naj se ne dotikata drevesa, ni rekel ničesar.

Dodajanje k Božjim zapovedim je enako nevarno kakor odvzemanje od njih. Vsakdo, ki si domišlja, da lahko lahkomiselno dodaja k Božji besedi, je ne spoštuje dovolj, da bi se je lahko v trenutku preizkušnje držal. Če nas satan pripravi do tega, da začnemo dodajati ali odvzemati od Božje besede, ve, da je naš padec neizbežen, prav tako kakor je bil Evin.

Čeprav obstaja mnogo "krščanskih” filozofij in terapij, ki dajejo videz modrosti, so mnoge med njimi preprosto poskusi, kako nadomestiti Svetega Duha. Nekateri ljudje potrebujejo svetovanje in obstaja tudi nekaj odličnih krščanskih svetovalcev, ki vodijo človeka h križu. Vendar pa jih večina drugih svetovalcev preprosto pelje v črno luknjo osredotočenosti nase, v črno luknjo, ki jih bo požrla in ki bo skušala posesati vase tudi vse, ki so zraven. Kljub krščanski terminologiji je ta filozofija sovražnik Kristusovega križa. 

Avtor neznan - I. DEL - RAZPOZNAVANJE RELIGIOZNEGA DUHA

 

PRVI DEL: 

RAZPOZNAVANJE RELIGIOZNEGA DUHA

Največja zapoved in največji dar, kar jih lahko imamo, je, da ljubimo Boga. Druga največja zapoved je, da ljubimo svojega bližnjega. Gospod je potrdil, da če se držimo teh dveh zapovedi, izpolnjujemo celotno postavo. Ce se torej držimo teh dveh zapovedi, se bomo držali vse postave (prim. Evangelij po Mateju 22,34-40; Pismo Rimljanom 13,8).

Če ljubimo Gospoda, ne bomo častili malikov, Če ljubimo svoje bližnje, jim ne bomo zavidali, jim kradli, jih ubijali itd. Če se torej držimo teh dveh pozitivnih zapovedi, bomo lahko izpolnili vse negative ”ne-je” iz postave.

Preprosta ljubezen do Boga premaga največ zla v naših srcih in je najmočnejše orožje proti zlu v svetu. Ker je ljubezen do Boga naš najvišji cilj, mora biti tudi glavna usmeritev naših življenj, stvar, na katero smo kar najbolj osredotočeni. Zato je eden od najbolj varljivih in smrtonosnih napadov sovražnika na Cerkev usmerjen prav v to, da nas odvrne od tega najpomembnejšega prizadevanja. Njegova strategija je, da ostanemo osredotočeni na zlo v svojem življenu, saj se zaveda, da bomo postali to, kar gledamo (prim. 2. pismo Korinčanom 3,18). Dokler gledamo v zlo, bo zlo še naprej obvladovalo naše življenje. Ko gledamo Gospoda in motrimo njegovo veličastvo, bomo spremenjeni v njegovo podobo.

To ne pomeni, da naj spregledujemo grehe in napake, ki so v našem življenju. Sâmo Sveto pismo nam zapoveduje, naj se preverjamo in preizkušamo, če smo še v veri (prim. 2. pismo Korinčanom 13,5). Vprašanje je, kaj storimo, ko odkrijemo krivico. Se obrnemo k drevesu spoznanja dobrega in zla ali k drevesu življenja? Se poskušamo narediti boljše, da bi bili sprejemljivi za Boga, ali se obrnemo k Jezusovemu križu, kjer najdemo tako odpuščanje kakor moč, da ta greh premagamo?

Sovražnikova glavna strategija je, da ostanemo osredotočeni na zlo, s čimer jemo od drevesa spoznanja, in da smo obrnjeni proč od Gospodovega veličastva in križa. Ta taktika prihaja v obliki religioznega duha, zlega duha, ki predstavlja ponaredek prave Božje ljubezni in pravega čaščenja. Ta duh je Cerkvi verjetno povzročil mnogo več škode kakor new-age gibanje in vsi drugi kulti skupaj.

Narava religioznega duha: ponos

Religiozni duh je demon, ki skuša v naših življenjih nadomestiti moč Svetega Duha z religiozno dejavnostjo. Njegov glavni cilj je, da se cerkev "drži zunanje oblike pobožnosti, zanika pa njeno moč” (2. pismo Timoteju 3,5). 

Apostol Pavel je svoje opozorilo zaključil takole: ”Teh se izogiblji." Ta religiozni duh je "farizejski in saducejski kvas” (Evangelij po Mateju 16,6), glede katerega je Gospod posvaril svoje učence, naj se ga varujejo.

Gospod je pogosto uporabljal prispodobe, da bi z njimi ponazoril, kar je učil. Religiozni duh v resnici deluje kakor kvas v kruhu. Ne doda niti količine niti hranilne vrednosti, samo napihne ga. Takšen je tudi učinek religioznega duha: k življenju in moči cerkve ne doda ničesar, ampak zgolj hrani tisti človeški ponos, ki je povzročil prvi padec in tudi skoraj vsakega naslednjega.

Kaže, da satan celo bolje od Cerkve razume, da se "Bog prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost” (Jakobovo pismo 4,6). Še kako dobro ve, da se Bog ne bo nastanil v noben delu, ki je napihnjeno s ponosom, in da bo Bog sam nasprotoval takemu delu. Satanova strategija je torej, da nas naredi ponosne - celo ponosne nad dobrimi stvarmi, kot na primer koliko beremo svoje Sveto pismo ali pričujemo ali skrbimo za uboge. Zaveda se: če Božjo voljo izvršujemo s ponosom, bo naše delo kontraproduktivno in nas lahko na koncu celo vodi v padec.

Satan prav tako ve, da je kvas, ko je enkrat primešan testu, izjemno težko odstraniti. Ponos je zaradi svoje narave trdnjava, ki jo je najteže odstraniti ali grajati. Religiozni duh nam brani, da bi slišali Božji glas, ker nas spodbuja, da predpostavljamo, da že vemo kaj Bog misli, kaj govori in kaj mu ugaja. Ta zmota je posledica verovanja, da je Bog ravno tak kot mi. To lahko celo povzroči, da si miselno prisvojimo Sveto pismo in verjamemo, da so besede graje, opozorila in ukora namenjene drugim ljudem in ne nam.

Če religiozni duh predstavlja problem v tvojem življenju, potem si verjetno že začel razmišljati, kako zelo potrebno je, da bi nekdo, ki ga poznaš, prebral tole sporočilo. Morda nisi niti pomislil, da ti ga je Bog dal v roke, ker ga ti potrebuješ. V resnici to sporočilo potrebujemo vsi. To je eden izmed sovražnikov, s katerim se do neke mere spopadamo vsi. Nujno potrebno je, da se osvobodimo te pogubne prevare in tudi ostanemo svobodni. Dokler tega ne storimo, ne bomo mogli častiti Gospoda v Duhu in resnici.

Kolikor se osvobodimo te močne prevare, do tolikšne mere lahko z močjo pridigamo pravi evangelij. Spopad Cerkve z religioznim duhom bo ena od velikih junaških bitk poslednjih dni. Vsakdo se bo boril v tej bitki. Edino dejstvo, ki je še negotovo, je, na kateri strani bomo mi.

Če sami najprej nismo svobodni od teme, ne bomo imeli oblasti, da od nje osvobajamo druge. Če želimo začeti zavzemati področje tega gromozanskega sovražnika, moramo prositi Gospoda, naj posije na nas s svojo lučjo in nam pokaže, kako to sporočilo uporabiti in uresničiti v svojih lastnih življenjih. Kot je razvidno iz Gospodovih neprestanih besednih spopadov s farizeji, se tudi Cerkev že od samega začetka obupno bori s tem duhom. Prav tako, kakor je bila glavna značilnost farizejev, da so se osredotočali na to, kar je narobe z drugimi, obenem pa so bili slepi za lastne napake, se religiozni duh trudi, da bi tudi mi tako ravnali.

Velika prevara: lažna gorečnost

Ena izmed najbolj varljivih lastnosti religioznega duha je, da je osnovan na gorečnosti za Boga. Nagnjeni smo k mišljenju, da gorečnost za Boga ne more biti slaba, vendar je to odvisno od vzroka, zakaj smo goreči zanj.

Pavel je glede svojih judovskih bratov zapisal: ”Saj jim priznam, da so goreči za Božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju” (Pismo Rimljanom 10,2). Nihče na svetu ni molil več, se postil več, več bral Sveto pismo, imel večjega upanja na Mesijev prihod ali imel večje gorečnosti za Božje stvari kakor farizeji. Vendar so bili prav oni največji nasprotniki Boga in njegovega Mesija, ko je prišel.

Ko je mladi Savel iz Tarza preganjal Božjo Cerkev, ga je motivirala gorečnost za Boga. Gorečnost za Boga je ena izmed obupno potrebnih lastnosti, ki manjka današnji Cerkvi, saj je ta večinoma zvezana z grozno laodikejsko mlačnostjo. Gospod je laodikejski Cerkvi zapovedal: ”Bodi torej goreč in se spreobrni” (Razodetje 3, 19).

Tiste, ki so zares goreči, je najteže ustaviti, torej je strategija sovražnika glede njih v tem, da jih porine predaleč. Njegov prvi korak je, da jih pripravi do tega, da zaradi svoje gorečnosti poveličujejo sami sebe. Ne glede na to, kako pomemben dar ali značajsko lastnost imamo - če nas sovražnik lahko pripravi do tega, da smo nanj ponosni, nas bo imel v svoji zanki in bo uporabil ta dar za zlo.

Jezus ni imel veliko težav z demoni. Hitro so priznali njegovo oblast in ga moledovali za usmiljenje. Njegov največji sovražnik je bila že od začetka konzervativna, goreča, religiozna skupnost. Tisti, ki so bili najbolj goreči za Božjo besedo, so križali Besedo sâmo, ki je postala meso in prebivala med njimi. Enako se dogaja tudi danes.

Vsi kulti in lažne religije skupaj niso Božjemu delovanju naredili toliko škode, kakor nasprotovanje ali vtihotapljanje religioznega duha v Cerkev. Kulte in lažne religije lahko hitro razpoznamo, religiozni duh pa je verjetno spodnesel ali preusmeril vsako prebujenje, kar jih je do danes bilo, pa še vedno sedi na častnem mestu v večini vidne Cerkve.

Manifestacija religioznega duha se bo končno usedla v samo Božje svetišče in se razkazovala, da je Bog (prim. 2. pismo Tesaloničanom 2,4). Božje svetišče ni več izdelek človeških rok - tu ni mišljena zgradba v Jeruzalemu. Ta človek greha bo zavzel svoj sedež v cerkvi. Na žalost bo to v cerkvi, ki mu bo to dovolila.

Dva trenerja

Kakor večina sovražnikovih trdnjav, religiozni duh gradi svoje delovanje na dveh osnovnih temeljih: na strahu in ponosu. Religiozni duh se trudi, da bi Gospodu služili zato, da bi si pridobili njegovo odobritev, namesto da bi mu služili s pozicije, kjer smo že prejeli svojo odobritev prek Jezusovega križa. Religiozni duh torej utemeljuje odnos z Bogom na osebni disciplini namesto na Kristusovi spravni žrtvi. Motivacija za takšno početje lahko prihaja iz strahu ali iz ponosa ali pa iz kombinacije obojega.

Strah in ponos sta dve osnovni posledici padca in naše osvobajanje od njiju je ponavadi dolgotrajen proces. Zato je dal Gospod Jezabeli ”čas, da se spreobrne” (prim. Razodetje 2,20-21). Svetopisemska Jezabela, žena kralja Ahaba, je bila zelo religiozna ženska, toda predana je bila lažni religiji. Gospod ji je dal časa, da se spreobrne, ker gredo korenine tega duha tako globoko, da je potreben čas, da se popolnoma spreobrne in se ga osvobodi.

Kljub temu, da je Gospod dal Jezabeli čas, da se spreobrne, pa je pokaral cerkev v Tiatiri, ker jo prenaša (vrstica 20). Lahko smo potrpežljivi z ljudmi, ki imajo religioznega duha, vendar medtem ko čakamo ne smemo dopuščati njihovega delovanja, njihove službe v cerkvi! Če se s tem duhom hitro ne spopademo, bo lahko cerkvi, našim službam, našim družinam in našim življenjem naredil več škode, kakor kateri koli drug napad na nas.

Temelj strahu oziroma krivde

Ëli, duhovnik, ki je skrbel za Samuela, je svetopisemski primer nekoga, ki je pod vplivom religioznega duha vršil svojo službo na temelju krivde. Eli je bil nadvse goreč za Gospoda: ko je slišal, da so skrinjo zaveze zaplenili Filistejci, je padel po tleh in umrl. Vse svoje življenje je kot veliki duhovnik skušal služiti Gospodu, vendar je bila prva preroška beseda, ki jo je dobil Samuel, eden izmed najbolj strašnih ukorov, kar jih je v Svetem pismu - in namenjena je bila Eliju.

"Povedal sem mu, da bom za vedno kaznoval njegovo hišo zaradi pregrehe, za katero je vedel, kajti njegova sinova sta prezirala Boga, pa ju ni grajal. Zato sem prisegel EIijevi hiši:

Nikdar ne bo izbrisana krivda Ëlijeve hiše ne s klavnimi ne z jedilnimi daritvami!" (1. Samuelova knjiga 3,13-14)

Ëlijeva gorečnost za Gospoda je temeljila na žrtvah in daritvah, ki naj bi nadomestile njegovo očetovsko neodgovornost. Krivda nas lahko spodbuja k veliki gorečnosti za Gospoda in naše žrtve in daritve postanejo poskus, da bi dosegli spravo za svoje napake. To je nasprotovanje križu in žalitev za križ, ki edini lahko doseže spravo za našo krivdo. Četudi bi vso večnost darovali žrtve, bi takšna gorečnost nikoli ne bila sprejemljiva za Gospoda.

Bodimo pozorni, da Bog s tem ne pravi, da Elijev greh ne more biti oproščen, pravi samo, da Ëlijevi poskusi, da bi dosegel spravo za greh z žrtvami in daritvami, nikoli ne bodo uspeli. Podobno pri mnogih ljudeh gorečnost za Gospoda temelji na poskušanju, da bi dosegli spravo za greh, napako ali neodgovornost na drugih področjih svojih življenj. Toda vse žrtve na svetu ne dosežejo sprave niti za najmanjšo napako. Že če to samo poskusimo, žalimo Jezusov križ, ki je za Očeta edina sprejemljiva žrtev za greh.

Poskusi, da bi s svojimi lastnimi žrtvami pridobili Božjo odobritev, na široko odpirajo vrata religioznemu duhu, ker takšno služenje ne temelji na Jezusovi krvi, ampak na poskusu, da sami dosežemo spravo za greh. To ne pomeni, da ne smemo kakšnih stvari delati zato, da bi ugajali Gospodu, vendar mora biti naš motiv vedno, da mu ugajamo zato, da smo mu v veselje, ne pa zato, da nas bo sprejel. V prvem primeru je v središču Bog, v drugem pa smo v središču mi, gre za egocentričnost. Takšna osredotočenost nase je nadvse pogubna - je poskus, da se izognemo križu«

Vredno je tudi omeniti, da je bil greh Ëlijevih sinov v tem, da "sta prezirala Gospodovo daritev” (1. Samuelova knjiga 2,17). Za svojo lastno sebično rabo sta jemala žrtve in daritve, ki so jih prinesli Gospodu. Ljudje, ki jih obvladuje ta oblika religioznega duha, pogosto nadvse goreče pridigajo o križu, toda na sprevržen način: svoj križ poudarjajo bolj kakor Jezusov križ. V resnici se raje predajajo samoponiževanju kakor pa Kristusovemu križu, ki nas edini lahko naredi pravične in sprejemljive za Boga.

Temelj ponosa

Ena najbolj varljivih in uničujočih preoblek religioznega duha je idealiziranje. Idealiziranje je človeškega izvora, je ena od oblik humanizma. Čeprav izgleda, kakor da se trudi samo za najvišja merila in za obrambo Božje slave, je to verjetno eden najbolj smrtonosnih sovražnikov pravega razodetja in prave milosti. Smrtonosen je zato, ker ne dopušča, da bi zrasli v milosti in modrosti, ampak napada in spodkopava temelj tistih, ki iskreno iščejo Božjo slavo, a še niso na cilju.

Idealiziranje povzroča, da drugim določamo merila, ki presegajo to, kar Bog zahteva ali za kar je v določenem trenutku dal milost. Na primer: ljudje, ki jih obvladuje ta oblika religioznega duha, lahko obsojajo tiste, ki ne molijo dve uri na dan, kakor molijo sami. V resnici je morda res Božja volja, da molimo toliko časa, toda bistveno je vprašanje, kako priti do tega. Božja milost nas morda kliče, da najprej molimo le deset minut na dan. Potem, ko smo zares blagoslovljeni zaradi Njegove prisotnosti, si bomo sami želeli prebiti več in več časa z njim in po desetih minutah ne bomo hoteli odnehati - in potem niti po eni uri in potem niti po dveh. Ko bomo dejansko molili dve uri na dan, bo to zaradi naše ljubezni do molitve in do Gospodove prisotnosti in ne zaradi strahu ali ponosa.

Človek z religioznim duhom, ki temelji na idealiziranju, ponavadi išče popolno cerkev in noče biti udeležen v ničemer, kar je manj kot to. Tisti, ki jih vodi Sveti Duh, imajo tudi lahko visoke upe v zvezi s cerkvijo, vendar so kljub temu sposobni predanega služenja v kar najbolj nizkih dejavnostih, da bi tem dejavnostim pomagali zrasti v viziji in zrelosti. Sveti Duh se imenuje ”Pomočnik” in tisti, ki jih zares vodi Duh, vedno iščejo možnosti, kako pomagati, ne pa le gledati zviška in kritizirati.

Kadar je religiozni duh utemeljen na ponosu, se kaže kot perfekcionizem. Perfekcionist vse vidi v črno-belem. To preide v skrajnosti: zahteva, naj bo vsak človek ali vsak nauk presojen kot sto odstotno pravilen ali sto odstotno napačen. Temu merilu bi lahko ustrezal le Jezus; če takšno stališče zahtevamo zase ali za druge, nas vodi v resno zablodo. Prava milost vedno prinaša resnico, ki ljudi osvobaja, jim kaže pot iz greha in jih vabi na višje nivoje duhovne zrelosti.

Človek z religioznim duhom lahko ponavadi z veliko natančnostjo pokaže na probleme, redko pa ima rešitve - razen tega, da podira, kar je bilo že zgrajeno. To je sovražnikova strategija: da izniči napredek, ki je bil že dosežen, in da poseje obupanost, ki bo zaustavljala vsak bodoči napredek. To povzroči sledečo miselnost: če se ne moremo povzpeti naravnost na sam vrh gore, je bolje, da se sploh ne vzpenjamo, ampak da samo "umremo sebi”. To je smrt, ki je Gospod ne zahteva, in to je sprevračanje zapovedi, naj vsak dan vzamemo svoj križ.

Perfekcionist zahteva merila, ki dušijo pravo zrelost in rast, in hkrati tudi sam poskuša živeti v skladu z njimi. Božja milost pa nas korak za korakom vodi na goro. Gospod nas ne obsoja, če se nam ob plezanju nekajkrat zgodi, da pademo. Nežno in usmiljeno nas pobere s spodbudo, da nam bo gotovo uspelo. Imeti moramo vizijo, da nam bo gotovo uspelo priti na vrh, nikoli pa se ne smemo obtoževati, da tam še nismo - če se še vedno vzpenjamo.

Jakob pravi: ”Vsi delamo mnogo napak” (Jakobovo pismo 3,2). Če bi morali čakati, da najprej postanemo popolni, češ da šele potem lahko stopimo v službo, potem nihče nikoli ne bi izpolnjeval pogojev za služenje. Čeprav mora biti popolna poslušnost in popolno razumevanje vedno naš cilj, tega nikoli ne bomo mogli docela uresničiti - dokler ne bomo popolnoma prebivali v Popolnem.

Ker "zdaj gledamo z ogledalom, v uganki” (1. pismo Korinčanom 13,12) torej vidimo le delno. Moramo biti vedno odprti za večjo natančnost v svojem verovanju in učenju. 

Ena od največjih zablod je, da smo v svojem razumevanju že popolni ali v svojih pogledih ali dejanjih sto odstotno natančni. Ljudje z religioznim duhom po navadi trdijo, da so odprti za globlje razumevanje, toda večinoma to počnejo, da bi bili vsi drugi odprti za njihovo učenje, medtem ko so oni sami vztrajno zaprti do drugih.

Jezus je blagoslovil Petra in mu predal ključe kraljestva, skoraj takoj zatem pa ga je moral grajati in mu reči ”satan” (Evangelij po Mateju 16,23). Takoj za tem največjim blagoslovom je Petra prevaral sovražnik, toda Gospod mu ni odvzel ključev! Dejansko je Jezus, ko mu je dajal ključe, tudi že vedel, da bo Peter kmalu zanikal celo to, da ga pozna.

Mnogo let za tem, ko je Peter uporabil ključe, da je odprl vrata vere tako Judom kakor poganom, ga je moral "najmanjši izmed apostolov,” Pavel, javno pograjati zaradi hinavščine (prim. 1. pismo Korinčanom 15,9; Pismo Galačanom 2,11-14). Kljub temu pa je bilo Petru obljubljeno, da bo sedel na enega od dvanajstih prestolov in sodil dvanajstim rodovom Izraela (prim, Evangelij po Mateju 19,28). Gospod je pokazal, da bo pošiljal ljudi na delo in jih uporabljal mnogo prej, kot bi to storili mi, in da ve za vse napake, ki jih bomo storili, že ko nas pokliče.

Kot kaže, je bil Jezusov voditeljski stil tak, da je ustvaril okolje, kjer so lahko njegovi učenci storili napake in se iz njih učili. Če bi od svojih otrok zahtevali, da morajo biti popolnoma odrasli, ko so bili še otroci, bi zadušili njihovo rast in zrelost. Enako velja za cerkev. Da, opozarjati moramo na napake in jih popravljati, ker se tako učimo, toda to mora biti opozorilo, ki spodbuja in osvobaja, ne pa takšno, ki obsoja in potlači iniciativo.

Smrtonosna kombinacija

Ena od najmočnejših in najbolj varljivih oblik religioznega duha je zgrajena hkrati na temelju strahu in na temelju ponosa. Ljudje, ki so na ta način zvezani, cela obdobja prebijejo v tesnobi in skrušenosti zaradi svojih napak, toda to lažno spokorjenje povzroči samo še več samoponiževanja in nadaljnjih poskusov žrtvovanja, ki naj bi zadovoljilo Gospoda. Takšni ljudje nato pogosto preskočijo na drugo stran in postanejo tako zelo prepričani, da so boljši od drugih kristjanov ali drugih skupin, da postanejo popolnoma nedovzetni za kakršen koli pouk in nesposobni, da bi sprejeli očitek. Temelj, na katerem v določenem trenutku stojijo, je bolj posledica zunanjega pritiska kakor resničnega prepričanja.

Takšen religiozni duh je tako izmuzljiv, da se izvije skorajda vsakemu poskusu, da bi ga razkrili in nanj opozorili. Če spregovoriš proti ponosu, se bodo dvignili strahovi in negotovosti, ki naj bi vzbudili sočutje. Če spregovoriš proti strahu, se bo odziv spremenil v religiozni ponos, ki se skriva pod masko vere. Ta vrsta religioznega duha žene posameznike ali cerkvene skupnosti v takšne skrajnosti, da gotovo propadejo.

Ponarejeni dar razločevanja

Religiozni duh pogosto daje ponarejeni dar razločevanja duhov. Ljudje s tem ponarejenim darom uživajo v gledanju napak, ki jih imajo drugi, namesto da bi gledali, kaj v njih dela Bog, da bi jim lahko pomagali. To je eden izmed načinov, na katere religiozni duh povzroči cerkvi največ škode, Če nekdo ”služi” s tem darom, bo to skoraj nujno povzročilo več škode in razdeljenosti kakor ozdravljenja in sprave. Njegova modrost korenini v drevesu spoznanja dobrega in zla in tudi če natančno opiše to, kar je res, posreduje resnico v duhu, ki ubija.

Ta ponarejeni dar razločevanja dobiva svojo motivacijo iz sumničavosti in strahu. Sumničavost korenini v stvareh, kot so zavrženost, ljubosumni boj za "svoje področje” ali splošna negotovost. Pravi dar razločevanja lahko deluje le prek ljubezni. Kakršen koli drug motiv kot ljubezen bo popačil naše duhovno zaznavanje. Kadar koli nekdo izreče sodbo ali kritiko glede nekoga drugega oziroma glede neke skupine, jo moramo zavreči, razen če vemo, da ta, ki izreka sodbo, zares ljubi tistega človeka oziroma tisto skupino, in da je "investiran” vanje kot služabnik.

Angeli luči

Ko je Pavel svaril Korinčane pred ljudmi, ki vršijo svojo službo v religioznem duhu in ki skušajo na cerkev vreči jarem legalizma, je pojasnil pomembno dejstvo:

"Taki so namreč lažni apostoli, zvijačni delavci, ki se preoblačijo v Kristusove apostole. Nič čudnega, saj se tudi sam satan preoblači v angela luči. Nič posebnega torej ni, če se tudi njegovi služabniki preoblačijo v služabnike pravičnosti.” (2. pismo Korinčanom 1:1, 13-15)

Izraz ”angel luči” bi lahko razložili kot "glasnik resnice”. Satanova najbolj varljiva in smrtonosna preobleka je, kadar se kaže kot služabnik pravičnosti in kadar zato, da bi povzročit uničenje, uporablja resnico. Nadvse vešč je v navajanju Svetega pisma in v modrosti - toda to je modrost z drevesa spoznanja, modrost, ki ubija. Natančno lahko pokaže, kaj je z nekom narobe, toda to vedno stori na način, ki ruši, in nikoli ne ponudi rešitve, ki bi vodila v osvoboditev in življenje.

”Angeli luči”, ki dobivajo moč od religioznega duha, vedno najprej pogledajo, kaj je s človekom narobe, namesto kaj je pri njem dobro. Čeprav ta duh po navadi prihaja pod krinko, češ da hoče zaščititi ovce, resnico ali Božjo slavo, je to v resnici zlobni, kritični duh, ki na koncu vedno povzroči razdeljenost in uničenje.

Kritiziranje sicer daje videz modrosti, vendar gre v resnici za eno od najnizkotnejših oblik ponosa. Ko nekoga kritiziramo, v resnici oznanjamo, da smo boljši od njega. Morda smo na nekaterih področjih res boljši od drugih, toda če je to tako, je to res samo zaradi Božje milosti. Verniki, ki poznajo pravo Božjo milost, se nikoli ne trudijo, da bi nižje porinili druge, ampak si raje prizadevajo, kako bi jih izgradili. Kakor pravi star pregovor: ”Vsak osel lahko podre skedenj, zgradi pa ga lahko le dober tesar.”

Religiozni duh in umor

Ko sta se Adam in Eva odločila, da bosta živela v skladu s spoznanjem dobrega in zla, lahko rečemo, da sta med drugim postala deležna religioznega duha. Prva posledica njunega greha je bila osredotočenost na samega sebe - začela sta gledati sebe. Prvi otrok, ki se jima je rodil po zaužitju tega sadu, je bil Kajn, ki nam lahko služi kot prvi svetopisemski primer človeka, podvrženega religioznemu duhu.

Kajn je ”obdeloval zemljo” (1. Mojzesova knjiga 4,2), kar lahko razumemo kot prispodobo tega, da je imel v mislih zemeljske stvari, Religiozni duh si bo vedno prizadeval, da ostanemo osredotočeni na to, kar je na zemlji, namesto na to, kar je v nebesih« To ”Kajnovo seme” sodi po tem, kar se vidi, in ne more razumeti tistih, ki so ”vztrajali, kakor bi gledali Nevidnega” (Pismo Hebrejcem 1 1 , 27).

V Razodetju 13,11 vidimo drugo zver, "ki Se je vzdigovala iz zemlje.” To lahko izhaja iz dejstva, da so duhovni potomci Kajna obdelovalci zemlje. To zemeljsko mišljenje bo rodilo najhujšo zver, kar jih bo kdaj na svetu.

Kajn se je tudi trudil darovati Gospodu sad svojih del. Bog je to daritev zavrnil, sprejel pa je žrtev krvi, ki jo je daroval Abel. Sad naših del ne bo nikoli sprejemljiva daritev za Gospoda. Že na začetku je Bog pokazal, da bo sprejel samo kri Jagnjeta. Namesto da bi sprejel ta opomin in se spokoril, je Kajn začel zavidati svojemu bratu in ga umoril. Ljudje, ki skušajo živeti po svojih lastnih delih, pogosto postanejo besni na tiste, ki postavijo svoje življenje na Jagnjetovo pravičnost.

Zato je bil Savel iz Tarza, farizej izmed farizejev, tako besen na kristjane. Predstavljali so največjo grožnjo temu, na čemer so farizeji gradili vse svoje življenje. Zaradi tega farizeji niso mogli prenesti že samega dejstva, dâ kristjani obstajajo. Religije, ki temeljijo na delih, hitro postanejo nasilne. To vključuje tudi "krščanske” sekte, kjer je nauk o delih izpodrinil Kristusov križ.

Gospod je rekel, da je tisti, ki sovraži svojega brata, kriv umora (prim. Evangelij po Mateju 5,21-22). Tisti, ki jih vodi religiozni duh, lahko poskušajo uničiti ljudi tudi na drugačne načine, kot da jim fizično vzamejo življenje. Mnogi napadi ogovarjanja, ki so uperjeni proti cerkvam ali cerkvenim službam, so divjanje tega istega religioznega duha, ki je povzročil, da je Kajn ubil svojega brata.

Preizkus pravega glasnika

V 37. poglavju Ezekielove knjige odpelje Bog preroka v dolino, polno suhih kosti, in ga vpraša, če lahko oživijo. Gospod mu nato zapove, naj "prerokuje nad kostmi.” Ko je Ezekiel prerokoval, so kosti prišle ena k drugi, oživele in postale velika vojska. 

To je pomemben preizkus, ki ga mora opraviti vsaka služba v cerkvi. Pravi prerok lahko vidi veliko vojsko celo v najbolj posušenih kosteh. Tem kostem bo prerokoval življenje vse dokler ne bodo oživele in postale vojska. Lažni prerok z religioznim duhom ne bo naredil dosti več kakor to, da bo povedal kostem, kako zelo so suhe, in tako nagrmadil na njih obupanost in obsodbo, ne bo pa jim prinesel nobenega življenja ali moči, da bi lahko premagale svoje okoliščine.

Apostolom in prerokom je dana oblast, da gradijo in podirajo, vendar nimamo nobene pravice podirati, če nismo najprej gradili. Nikomur ne smemo dovoliti, da graja in opozarja ljudi, ki so nam zaupani in za katere skrbimo, razen če vemo, da je ta človek že dalj časa znan po tem, da iskreno skrbi za duhovno preskrbo in izgrajuje ljudi. Nekateri bodo morda rekli, da takšno stališče v celoti odpravlja službo prerokov, toda jaz trdim, da bi morali biti tako imenovani "preroki”, ki nimajo srca za izgrajevanje ljudi, tako ali tako odstranjeni iz službe v cerkvi. Juda pravi, da so to "godrnjači in nezadovoljneži" in ”madeži vaših bratskih obedov” (prim. Judovo pismo 1,11-16).

Kljub temu pa - kakor vidimo iz Ëlijevega primera - gorje pastirjem, ki hranijo ovce in skrbijo za njih, vendar jih ne opominjajo. Pravo Božjo milost najdemo med dvema skrajnostima: med krivičnim iskanjem napak in neposvečenim usmiljenjem (tj. odobravanjem stvari, ki jih Bog obsoja). Obe skrajnosti sta lahko posledica religioznega duha.

 

Jožef, kralj sanj - JOŽEFOVA PESEM PREDAJE BOGU

 

Jožefova pesem predaje Bogu

Mislil sem, da delam kakor je prav,

mislil sem, da imam vse odgovore,

mislil sem, da sem izbral pravo pot,

a ta me je pripeljala sem.

Pokazal sem svojo moč,

in Ti povedal, kako mi pomagaj,

in ko sem že obupal,

se je pokazala resnica;

Ti veš bolje od mene,

Ti poznaš pot.

Odrekel sem se potrebi,

da vprašam ZAKAJ,

saj Ti veš bolje od mene,

če je bil to preizkus,

ne vidim razloga zanj.

A morda je spoznanje,

da ne vem, del uspeha.

Trudim se narediti,

kar je najbolje,

da je najboljše verjeti Vate,

saj Ti veš bolje od mene,

Ti poznaš pot.

Odrekel sem se potrebi,

da vprašam ZAKAJ,

SAJ Ti veš bolje od mene.

Zagledal sem oblak

in pomislil, da je nebo,

zagledal sem ptico

in mislil, da ji lahko sledim,

a ptico si Ti naučil leteti.

Če Ti pustim do sebe,

boš naučil tudi mene?

Saj Ti veš bolje od mene,

Ti poznaš pot.

Odrekel sem se potrebi,

da vprašam ZAKAJ,

sprejel bom Tvoje odgovore,

saj ti veš bolje od mene.

Pesem iz videa – Jožef kralj sanj

V njej Jožef spoznava, da s svojo lastno močjo ne bo mogel v življenju uspeti, niti spoznati Boga v vsej njegovi veličini.

YOU KNOW BETTER THAN I

  A         D          A
I thought I did what's right
  A         D       E
I thought I had the answers
  A         D         E      D
I thought I chose the surest road
    Bm                    E
But that road brought me here

A           D     A
So I put up a fight
A            D      E
And told you how to help me
    A         D      E     D
Now just when I have given up
    Bm               E
The truth is coming clear

[Chorus 1]
A     D   Bm         E
You know better than I
A   D        E
You know the way
     A   D       Bm          E
I've let go the need to know why
A    D          E        A
For You know better than I

[Verse 2]
   A        D      A
If this has been a test
  A      D       E
I cannot see the reason
    A     D       E       D
But maybe knowing I don't know
   Bm              E
is part of getting through

  A        D         A
I tried to do what's best
    A         D       E
But faith has made it easy
   A       D          E     D
To see the best thing I can do
      Bm               E
Is to put my trust in You.

[Chorus 2]
     A   D    Bm          E
For, You know better than I
A   D        E
You know the way
     A   D      Bm           E
I've let go the need to know why
A   D           E        A
For You know better than I

[Outro]
  F      C         G                  D
I saw one cloud and thought it was the sky
  F    C        G                    D
I saw a bird and thought that I could follow
    F     C       G                   D
But it was You who taught that bird to fly
             Bm
If I let You reach me
          E
Will You teach me?

(Repeat Chorus, change of key)
     B   E    C#m          F#
For, You know better than I
B    E        F#
You know the way
       D  G       Em         A
I've let go the need to know why
      B        F#      B      A
I'll take what answers you supply
A         F#         B
You know better than I

Sveto pismo - PREBUJENJE - PROKLAMACIJA

 

PREBUJENJE

– ROKLAMIRAMACIJA - MOLITEV

Gospod Bog, ti si nam dal vzorec molitve za prebujenje. V svoji besedi nam praviš, da smo tvoje ljudstvo, ki kliče nase Tvoje ime. Hvala ti Gospod, da nam daješ ta privilegij, da lahko stojimo pred Tvojim obličjem v zastopanju za našo deželo in za vse ljudi v njej.

Tvoj vzorec molitve za prebujenje zahteva od nas, da se ponižamo, molimo in iščemo Tvoje obličje, ter da se odvrnemo od svojih hudobnih poti. Gospod Bog, pristajamo na Tvoje pogoje. Pristajamo z vsem srcem, ker si Ti, Oče, dal svojega edinorojenega Sina, Jezusa Kristusa, za nas in za ljudi te dežele v kateri prebivamo.

Hvala ti Bog Oče, ker vemo in verujemo, da če bomo poslušni v tvojih zahtevah in jih izpolnjevali v veri, boš Ti prisluhnil iz nebes, odpustil naš greh in ozdravil vso našo deželo. (2 Krn 7,14). Verujemo to, Gospod Bog in te slavimo!

Tvoja Beseda nam daje potrditev, da so tvoje oči sedaj odprte in tvoja ušesa pozorna na molitev na tem kraju. (2 Krn 7,15).

Nagni, naš Bog, svoje uho in poslušaj! Odpri svoje oči in poglej na naše opustošenje in na vsa mesta te dežele, na katera je priklicano tvoje Ime. Svoje prošnje polagamo predte, vendar ne zaradi svoje pravičnosti, temveč zaradi tvojega obilnega usmiljenja. (Daniel 9,18). Amen!

Ti, Gospod, boš razlil vodo po naši žejni deželi, potoke po izsušeni zemlji naše dežele. Razlil boš svojega duha na tvoj zarod v tej deželi in svoj blagoslov na tvoje potomce. (Iz 44,3). Amen!

Gospod Bog, ti praviš in mi to verujemo, da boš na golih gričih naše dežele, odprl reke in studence sredi dolin, puščavo naše dežele boš spremenil v jezero vodá, suho deželo v žive vrelce vodá. (Iz 41,18). Aleluja!

Gospod Bog, mi se ne spominjamo več prejšnjih reči, ne mislimo več na nekdanje reči, mi gledamo, Ti storiš nekaj novega, zdaj klije in mi to opazujemo?

Da, speljal boš pot skozi puščavo naše dežele in reke skozi pustinjo - Reke življenja. (Iz 43,18-19).

Gledamo, GOSPOD, Tvoja roka ni prekratka, da bi ne mogel odrešiti, in Tvoje uho ni gluho, da bi ne mogel slišati. (Iz 59,1).

Mi vpijemo z močnim glasom: »Odrešenje je v našem Bogu, ki sedi na prestolu, in v Jagnjetu.« (Raz 7,10).

Na tvoja obzidja, Jeruzalem (. . . . . . . . . . . . . . . . . . ), sem postavil stražarje, ves dan in vso noč, nikoli ne bodo umolknili. Vi, ki kličete v spomin GOSPODU, ne mirujte. (Iz 62,6).

Amen, Gospod! Ne bomo odnehali, dokler ne vidimo tvoje mogočne slave med nami, Bog nad vojskami!

Nas je malo, mala čreda, Tvoj sveti ostanek. Toda Ti praviš, da lahko narediš, da nas bo iz najmanjšega tisoč, iz najšibkejšega mogočen narod. Ti Gospod, pospešiš to ob svojem času. (Iz 60,22).

Gospod Bog, mi se oziramo po narodih in vidimo, kako silno velike stvari delaš sredi med njimi. Oziramo se po narodih in gledamo, začudimo se in strmimo! Kajti verujemo, Gospod, da boš v naših dneh opravil delo tudi v naši deželi; ne bi verjeli, če bi nam to kdo pripovedoval. (Hab 1,5).

Kajti Ti praviš, Gospod, da je še videnje za določeni čas, in da se bliža svoji izpolnitvi in ne vara. Če odlaša, ga čakamo, kajti verujemo, da zagotovo pride, da ne bo zamudilo. (Hab 2,3).

Kajti zemlja se bo napolnila s spoznanjem GOSPODOVEGA veličastva, kakor vode pokrivajo morje. (Hab 2,14). Aleluja!

Gospod Bog, ti nam sedaj praviš: »Ali lahko te kosti oživijo?« Naš odgovor je: »Gospod BOG, ti veš!« Tedaj si nam rekel: »Prerokujte nad temi kostmi in jim recite: »Suhe kosti, poslušajte GOSPODOVO besedo!« (Ezk 37;3-4).

Iznenada pa je nastal silen potres, tako da so se ječe prebivalcev vseh mest, vasi in krajev v tej deželi v temeljih zamajale; v hipu so se vsa vrata ječ odprla in vsem ujetnikom, religije, okultizma, odvisnosti, brezboštva, duhovne zaslepljenosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . so odpadle verige. (Apd 16,26).

Ti, Gospod Bog, ki sediš na prestolu v nebesih, pa si nam rekel: »Glej, narod moj, vse delam novo!« Rekel si tudi: »Zapišite, kajti te besede so zanesljive in resnične!«

Nato si nam rekel: »Zgodile so se! Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec. Verujemo, Gospod Bog, da boš žejnim po vsej Sloveniji dal zastonj od izvirka žive vode. (Raz 21;5-6). Aleluja!

Gospod, ti nam daješ ključe nebeškega kraljestva; in kar koli bomo zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli bomo razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« (Mt 16,19).

Zato v imenu Jezusa Kristusa rušimo, onemogočamo in zavezujemo nad celotno deželo vse satanove barikade, trdnjave, laži, prevare in zvijače, ter delovanje duha zaslepljenosti uma, v imenu Jezusa Kristusa, kakor na zemlji, tako v nebesih.

V moči, avtoriteti in oblasti imena Jezus Kristus razvezujemo um, srce in ušesa ljudi za razumevanje in sprejemanje sporočila evangelija odrešenja, kakor po vsej deželi, tako v nebesih.

Mi premagujemo satana zaradi krvi Jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja, saj ne ljubimo svojega življenja vse do smrti. (Raz 12,11).

Ti nam praviš: »Ne bojte se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glejte, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja. (Raz 1,17). Aleluja!

Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo, tudi v naši deželi. (Mt 11,12).

Gospod Bog, mi se ne bojujemo s svojo močjo, »Ne s silo in ne z močjo človeka, ampak s Tvojim Duhom, Gospod nad vojskami!« (Zah 4,6).

»Kdo je to, kralj slave? GOSPOD, silen junak, GOSPOD, junak v boju (je z nami). Vzdignite, vrata, svoje glave, vzdignite se, starodavne duri, da vstopi kralj slave. Kdo je ta, kralj slave? GOSPOD nad vojskami, on je kralj slave.« (Ps 24;8-10).

Tedaj bodo Judovski poglavarji (vsi veljaki v naši deželi) rekli v svojem srcu: »Naša moč so prebivalci Jeruzalema, ( . . . . . . . . . . . . . . . . . .) z GOSPODOM nad vojskami, njihovim Bogom.« (Zah 12,5).

Gospod ti nam praviš: »Ozdravljajte bolnike, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ (Lk 10,9).

Božje kraljestvo namreč ni v besedi, temveč v moči. (1 Kor 4,20)

Ti si trta, Gospod, in mi mladike. Kdor ostane v Tebi in Ti v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez Tebe ne moremo storiti ničesar. (Janez 15,5).

Mi proklamiramo z vero, Gospod Bog: »Pridi tvoje kraljestvo nad vso deželo, v vsa mesta te dežele. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. (Mt 6,10).

In on sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo, da obrne srca očetov k otrokom, nepokorne k modrosti pravičnih in ustvari za Gospoda pripravljeno ljudstvo.« (Lk 1,17).

Jabéc pa je klical k Izraelovemu Bogu in rekel: »O, da me vendar blagosloviš in povečaš moje ozemlje; naj bo tvoja roka z menoj, da me obvaruješ pred nesrečo, da me ne zadene bolečina!« In Bog je naklonil, kar je prosil. (1 Krn 4,10).

To te prosimo in izpovedujemo, Oče, v imenu Jezusa Kristusa! Amen!

MOLITEV ZA PREBUJENJE

Oče naš, mi prihajamo pred Tvoj sveti prestol, pripravljeni, da kličemo nase Tvoje sveto ime, da se ponižamo, da molimo, da iščemo Tvoje obličje in da se odvrnemo od svojih hudobnih poti.

Gospod, grešili smo proti Tebi. Nismo poslušali Tvoje jasne zapovedi. Nismo Te ljubili z vsem srcem, dušo, razumom in močjo. Nismo ljubili svojih bližnjih kakor samega sebe. Nismo ljubili svojih sovražnikov, jim odpuščali in molili za njih.

Obrni nas k sebi, Gospod, da se spreobrnemo, obnovi naše dni kakor nekdaj! (Žal 5:21). Usliši nas Gospod, odpusti naše grehe in ozdravi našo deželo, . . . . . . . . . . . . Pošlji duha spokorjenja. Naj se razširi po vsej deželi. Naj se ogenj prebujenja začne v naših srcih in v Tvoji Cerkvi. Naj se razširi po vsaki skupnosti, po vseh mestih Slovenije in izven njenih meja. Prosimo Te, da zavlada Tvoja pravičnost, mir in ljubezen.

Naj bo vse slabo seme, od katerega prihajajo slabi plodovi, odstranjeno od nas, iz naših življenj in iz naše dežele.

Čisto srce, o Bog nam ustvari, stanovitnega duha obnovi v naši notranjosti.

Oče, prosimo te, naj bodo na ključna mesta v cerkvah in v deželi, kjerkoli se izvajajo pomembne odločitve, postavljeni ljudje, ki so ti iskreno predani, ponižni in ki z vsem srcem verujejo v Tebe.

Naj nad našo deželo izgine delovanje satanove oblasti. Namesto tega naj zavlada Božja oblast in pravičnost.

Naj pride Tvoje kraljestvo in naj se zgodi Tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji.

To te prosimo Oče, v imenu Jezusa Kristusa.