Nevenka - DAN, KI JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE

 

DAN, KI JE SPREMENIL MOJE ŽIVLJENJE.

Nevenka

 

30. oktobra leta 2001, sem se zvečer kakor običajno usedla k televizorju (takrat sem ga še imela) in nič hudega, kaj šele dobrega sluteč, začela gledati TV program.

Bil je dan pred Dnevom reformacije, večer, ki je bil odločilen za vse moje nadaljnje življenje. Zasledila sem prenos bogoslužja iz ene od protestantskih cerkva v Sloveniji. 

Nekje na začetku predvajanja tega prenosa, je na podest v ospredju cerkve stopila mlada kristjanka (takrat še nisem vedela kaj pomeni biti kristjan) in s prelepim glasom, z zanosom in z močjo, ki mi je bila popolnoma neznana, zapela prelepo pesem. Besedilo te pesmi se me je globoko dotaknilo in v mojem srcu vzdrhtelo v nekem novem, meni do sedaj neznanem upanju.

Pesem – Amazing Grace – Dar Milosti.

Dar milosti presrečen zrem,

me greha je otel,

sem bil zgubljen,

zdaj najden sem

in slep sem ozdravel.

Nekoč živel sem izgubljen,

sedaj se ne bojim.

Iz smrti vstal sem prerojen,

za Jezusa živim.

Ta milost me je prek težav,

nevarnosti in zmot

vodila varno iz daljav,

domov mi kaže pot.

Svobodo upanje imam,
srce si to želi,
se Jezusu zato predam,

on dušni lek deli.

Ko bomo tam več tisoč let,

v sijoči večnosti,

vsak dan zapeli bomo spet

to pesem milosti.

Skozi to pesem se je v meni nekaj zgodilo. Čutila sem, kakor da je postalo moje srce dojemljivo in hrepeneče po nečem, kar do sedaj nisem poznala, vsaj ne po pravem spoznanju.

Sklenila sem, da bom v svojem mestu poiskala tako cerkev, kjer se pojejo takšne čudovite pesmi o Bogu, kjer se časti Boga, ki sem ga poznala samo iz bežnih besed nekaterih ljudi, ki sem jih srečala v življenju. Takšna podoba Boga, ki so mi jo predstavili, mi nikoli ni bila vabljiva in privlačna. Predvsem sem hotela najti cerkev, kjer ne krščujejo dojenčkov. Ne vem zakaj sem tako razmišljala. Takrat še nisem imela nikakršnega spoznanja o tem, zakaj tako razmišljam.

V tem silnem pričakovanju sem hotela, da noč mine čim hitreje, kakor da sem slutila, da se bo v naslednjem dnevu zgodilo nekaj nadnaravnega, čudežnega. In moja pričakovanja so se izpolnila z več, kakor sem upala, mislila ali pričakovala. Nisem vedela, da to hrepenenje v meni vzbuja Sveti Duh, ki me je klical k spreobrnjenju, v popolnoma novo življenje.

Drugo jutro je bil praznik - Dan Reformacije. Bil je prečudovit, prekrasen, sončen dan; sreda, 31. Oktober 2001.

V roke sem vzela telefonski imenik in v njem iskala pod E – evangeli . . . .  Kaj se nahaja za vsemi temi nazivi protestantskih cerkva, nisem razumela. Saj takrat se mi niti malo ni sanjalo, da pomeni Evangelij - vesela Vest odrešenja, o kateri govori Sveto pismo, vest o Jezusu Kristusu, Odrešeniku ljudi. 

Našla sem naslov in se s hčerko, ki je bila takrat stara osem let, odpravila na sprehod proti cerkvi, na osnovi naslova, ki sem ga našla v telefonskem imeniku. 

Do tja sva hodili kakšnih 25 minut. Ko sva se po stopničkah povzpeli na prečudovit grič, sva zagledali prekrasen park zasajen s smrekami, macesni, borovci, raznimi grmički in z lepo urejeno travnato površino. O, kako je bilo tam lepo, toda danes vem, da ni šlo tolika za vtis, ki ga je name naredila narava, ampak Sveti Duh, ki je pripravljal moje in hčerkino srce. Globoko sem vdihnila od veselja in se približala oglasni deski na cerkvenih vratih, na kateri je bil izpisan čas bogoslužij. Videla sem, da bo že v tem večeru. O, kako sem bila vesela, a še sama nisem vedela zakaj. Nisem vedela, da se me milostno dotika Sveti Duh, ker je prišel zame čas Božjega obiskanja.

Vrnili sva se domov.

Nestrpno sva čakali, da se ponovno približa čas, ko bova spet odšli v smeri tistega prečudovitega griča, da končno vstopiva skozi vrata te cerkve in vidiva kaj se tam dogaja.

Prispeli sva, in ugotovili na osnovi luči, ki so odsevale skozi okna v temno noč, da se je bogoslužje že začelo, in vstopili v cerkev. Kako to, da se je bogoslužje že odvijalo? Ali sva šli prepozno od doma? Sploh ne, šli sva dovolj zgodaj na pot.

Kasneje sem doumela, da na oglasni deski ni bil naveden pravilen čas, ob nedavnem premiku ure iz poletnega v zimski čas, saj se je bogoslužje dejansko začelo že uro prej, kakor je bilo napisano na oglasni deski.

Hvala Bogu, da je bilo v naju tako veliko hrepenenje, da sva se odpravili od doma mnogo prej in tako prišli dovolj zgodaj, da sva se pridružili zadnjim 25. minutam molitvenega bogoslužja. Takrat nisem vedela, da se verniki ob sredah zbirajo na molitvah.

Ob vstopu v prostor najprej nisva vedeli kam naj se usedeva, saj sva bili tu prvič. Videli sva prazne stole na levi strani od vhoda in sedli.

Moj vtis je bil tako prijeten, poseben. To se ne da opisati. To mora vsak sam doživeti sam. Globoko v meni se je nekaj dogajalo, a nisem vedela kaj. Bilo mi je neznano, a tako božajoče, prijetno in polno nekega miru, veselja in hkrati strahospoštovanja, ki ga do takrat nisem poznala. Cerkev je bila topla, prijetno osvetljena, toda tista čudovita toplota, ki je zajela moje srce, je bila neopisljiva, globoka in močna, meni do sedaj popolnoma neznana.

Slišali sva, kako se je vsake toliko časa oglasil eden od vernikov, ki je vstal in molil. Nato se je usedel in je molil drugi. In tako naprej, do konca molitvenega bogoslužja. Začetek sva zamudili in to je bil verjetno čas slavljenja in kratke Božje besede.

Na koncu bogoslužja sta se nama s hčerko približala pastor in njegova žena. Ko sta prišla do naju, sta se prijazno rokovala z nama, in nama zaželela blagoslov. Takrat nisem niti vedela, kako čudovito je blagosloviti druge. Saj sploh nisem vedela kaj to pomeni, in zakaj se to dela. Zame je bilo vse novo, prav tako za mojo mlajšo hčerko, ki je bila z menoj.

V tistem trenutku mi je skozi glavo šinila misel: »V to cerkev ne bom več prišla, ker sem tako velika grešnica. Bog ne daj, da bi vedeli za vse moje grehe.«

Takoj za tem pa sem slišala glas, ki mi je rekel: »Ali si prišla k ljudem, ali k Meni?«

Takrat nisem vedela, da je bil prvi glas od sovražnika, ki me je hotel odvrniti od nadaljnjega prihajanja v to skupnost, drugi pa Bog, ki mi je govoril Resnico.

Nisem doumela kaj se je pravzaprav v tistem trenutku dogajalo in od kod vse te misli in besede v meni. Šele kasneje sem na osnovi Svetega pisma dojela, da je Bog živ in da ljudem lahko tudi osebno spregovori.

Sveti Duh je bil tisti, ki me je že na prvem bogoslužju prepričal, da sem grešnica, drugače si nebi mogla razlagati moje reakcije, da v to cerkev ne bom več prišla, ker sem tako velika grešnica.

Spraševala sem se, kako to, da se me je Sveti Duh tako močno dotikal s Svojo prepričevalno močjo, saj sva s hčerko prišli v cerkev prepozno, zaradi česar nisva slišali niti Božjega sporočila, kaj šele slavilne pesmi, da bi me lahko prevzela kakršnakoli »čustva«? Takrat nisem znala razlikovati čustev od delovanja Duha.

Od takrat sem prihajala v cerkev, najprej ob sredah in v nedeljo dopoldan in popoldan, kasneje pa, kadarkoli je bilo bogoslužje; v petek, ko je bilo preučevanje Svetega pisma,  ob ponedeljkih in sobotah, ko so bile molitve.

Na vsakem bogoslužju sem jokala, prav tako doma, kadar sem bila z Bogom. Mnogim ni bilo jasno zakaj jočem, saj bi se morala veseliti tega, da sem odrešena. Na vsakem bogoslužju sem porabila najmanj en zavitek robčkov. Solze so neustavljivo tekle iz mojih oči, ko sem bolj in bolj spoznavala, kako zelo me je ljubil Tisti, ki je dal življenje zame na Golgoti, Jezus Kristus, in ob spoznanju, kako velike bolečine sem mu zadajala s svojimi strašnimi grehi, ker sploh nisem imela prave predstave in podobe o Njem.

Ves čas od takrat, ko je Božja Beseda v meni začela delo preobrazbe skozi spoznanje o grešnosti in izgubljenosti, ki mi ga je milostno razodeval Sveti Duh, sem vsak dan po prihodu iz službe, še preden sem začela z običajnimi opravili, pokleknila v kuhinji in vsak greh, ki sem se ga spomnila; spomnil me je Sveti Duh; danes to vem, predajala Bogu. Ko sem tako klečala ob mizi, sem morala večkrat opreti komolce ob mizo, da sem lahko vdihnila. Dušila sem se v joku, v grlu me je stiskalo, solze so nenehno tekle iz mojih oči, ko sem v kesanju, spokorjenju in spreobrnjenju klečala pred Bogom, ki me je ljubeče ogrinjal v Svojo ljubezen, ki je do takrat nisem poznala, a sem jo iskala na popolnoma napačnih mestih in na napačen način.

Branje Svetega pisma mi je postalo vse in mi pomenilo vse. Požirala sem ga z vnemo lačnega, z vnemo duhovno mrtvega, ki je oživel. Vse bolj in bolj sem hrepenela po pristnem, osebnem srečanju z mojim Gospodom, skozi Njegove besede meni. Pred mojimi očmi je oživela. V mojem srcu je oživela. Vsaka beseda, ki sem jo prebrala mi je bila kakor najslajša hrana in najčistejša voda, ki je hranila in odžejala mojo dušo. Vpijala sem jo in moja radost se je mešala z jokom, izpovedovanjem in kesanjem.

28. oktobra 2001, 29. dan po mojem prvem prihodu v cerkev, po bogoslužju, je k meni pristopila sestra in mi rekla, da naj vse predam Bogu. V bistvu sploh nisem vedela kaj s tem misli, a sem se vseeno odločila, da bom »vrgla mrežo še na drugo stran čolna«. Ko sem prišla domov, je šla hčerka v kuhinjo, mene pa je kar odneslo v dnevno sobo. Ker pa sem nekaj dni pred tem prav čudno padla po tleh v predsobi, (danes vem, da je bilo to delo sovražnika), sem imela eno koleno zelo občutljivo na dotik, zato sem pokleknila na posteljo, v spalnici in začela moliti nekako takole:

 »Oče nebeški, hvala Ti, ker si dal svojega Sina Jezusa, da je umrl tudi zame in mi priskrbel odrešenje od greha. Ti veš, da sem ti predala vse grehe, katere si mi pokazal, in spoznala, da sem grešnica. Hvala Ti, ker si mi moje grehe odpustil v Sinu Jezusu Kristusu. Svoje življenje izročam Tebi in Te prosim, da od sedaj naprej Ti prevzameš nadzor nad mojim življenjem, da bom lahko živela po Tvoji volji in v Tvoji moči. V imenu Jezusa Kristusa amen.«

In takrat se je zgodilo, kakor da bi se name spustili mogočni slapovi nebeške milosti in ljubezni. Radost je preplavila moje srce in mojega duha. Bila sem vsa objokana, po predhodni molitveni predaji, vseeno pa najbolj srečen človek na svetu. Zelo jasno sem čutila, kako je bilo težko breme iz mojega hrbta, dvignjeno iz mene. Takrat še nisem vedela, da sem doživela to, kar se v Svetem  pismu opisuje kakor novo rojstvo po Duhu.

Dvignila sem se, pritekla v kuhinjo in svoji hčerki povedala, kaj se mi je zgodilo, ter začela v novi radosti in svobodi, slaviti Boga, mojega Odkupitelja, Jezusa Kristusa in se mu zahvaljevati, ker mi je odpustil premnoge grehe in mi dal novo življenje.

Jezus je rekel Nikodemu: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Evangelij po Janezu 3:3.

Vse o tem sem izvedela skozi Sveto pismo, ki sem ga od tistega dne vsak dan redno brala. Ne zato, ker bi morala, ampak zato, ker sem hrepenela po Božji Besedi tako močno, da mi je vsaka beseda, ki sem jo prebrala zagorela v srcu, polnem gorečnosti, hvaležnosti in radosti, ker sem postala Božji otrok, otrok vsemogočnega Boga.

Zelo, zelo sem ga ljubila in zelo, zelo sem mu bila hvaležna, za vse, kar je naredil zame. Kajti komur se veliko odpusti, ta veliko ljubi – je bolj hvaležen za to iz česar je bil potegnjen in kaj je postal kot nova stvaritev v Kristusu. To je popolnoma nekaj drugega, kakor kadar se spreobrne nekdo, ki je že od »rojstva« vernik.

»Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi.« (Luka 7:47).

Naslednji dan sem šla v službo tako polna prekipevajočega veselja, in niti pomislila nisem, da drugi mojega doživetja ne bodo mogli razumeti in se veseliti z mano.

 

Seveda, zato jih je sovražnik takoj uporabil proti men:. »Kaj pa ti misliš, komaj si povohala cerkev, pa se že hvališ. Kaj pa me, saj bomo že vedele, kako se tej stvari streže, saj smo že od rojstva »kristjanke«. Kaj pa misliš da si, grešnica, le kdo bo tebi lahko odpustil vso množico tvojih grehov. Sploh pa, govoriš tako, kakor da imaš samo ti prav. Kakšna cerkev pa je to, kamor hodiš, kdo pa sploh ste.«

 

Počutila sem se, kot da bi me nekdo polil z ledeno mrzlo vodo. Bile so štiri, tradicionalne vernice večinske cerkve, jaz pa sama, na novo rojena od Duha. Toda z menoj in v meni, je bil Jezus. Nisem bila sama in nisem bila nemočna.

 

Toda zgodilo se je nekaj, kar se mi do sedaj še ni dogajalo ob takšnih primerih. Nisem zamerila. Ljubila sem jih in jim takoj odpustila. Niso mi mogle pokvariti veselja, le čudno mi je bilo, kako to, da se niso veselile z menoj, kajti ker sem bila srečna, sem pričakovala, da se bodo veselile z mano, saj sem mislila, da so bile tudi one kristjanke.

 

Takrat še nisem vedela, ker še nisem tako poznala Svetega pisma, da obstajata na zemlji dve sili; demonska, hudičeva in Božja, sveta, ter pravi na novo rojeni kristjani in tradicionalni kristjani.

 

»Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno.«

(1 Korinčanom 2:14).

 

In Bog nas opozarja na takšne reakcije ljudi: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl«. (1 Petrova knjiga 5:8).

 

To so bili dnevi, ki jih ne bom nikoli pozabila. Zdelo se mi je, kakor da lebdim med nebom in zemljo. Moje srce je bilo izpolnjeno z ljubeznijo, ki je bila tako močna, da se je izlivala iz mene v spontanih in gorečih molitvah k mojemu Zveličarju. Vsi ljudje so mi bili lepi, vse sem ljubila s Kristusovo ljubeznijo. Z vsakim, ki sem ga srečala, sem na primeren način podelila Evangelij Kraljestva in to je bil skoraj vsak človek, ki mi je prišel na pot.

 

Hodila sem v službo, opravljala najnujnejša dela doma in s hčerko, ki je bila takrat stara 8 let, toda moja največja radost je bila biti pri Njegovih nogah, peti, moliti in se pogovarjati z Njim. Tiste dneve in mesece so iz mojih ust odzvanjale molitve, kakor psalmi, hvalnice Rešitelju, Gospodu Jezusu Kristusu. Vedela sem da je živi Bog in ne takšen, kakršnega prikazujejo nekatere veroizpovedi, pribitega, nepremičnega in nemočnega na križu.

 

Iz mojega Duha je odmevala pesem. Takrat še nisem vedela, da mi bo Gospod dal veliko pesmi iz Duha, skozi moja usta. Molitve so kot hudournik tekle iz mene, neustavljive, kakor slapovi, ki padajo čez previs v globino. Razlika je bila le v tem, da je molitve, ki so vrele iz mene, Sveti Duh ponesel pred prestol mojega Boga. In v nebesih je bilo silno veselje, zaradi grešnice, ki se je vrnila nazaj k Očetu, kakor izgubljena hčerka.

 

»Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne.« (Luka 15:10).

 

Moje srce je znova in znova preplavljal najčudovitejši stih Svetega pisma, ki mi je povedal vse o Nebeškemu Očetu, ki me je tako ljubil, da je dal svojega Sina Jezusa Kristusa, kot spravno daritev zame in za vse ljudi na svetu.

 

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje«. Evangelij po Janezu 3:16.

 

Moje največje veselje je bilo v tem, ker sem doživela silno močno spoznanje, prepričljivo in neomajno, da sem odrešena.

 

Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8:16)

Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Korinčanom 5:17)

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«  (Marko 1:15)

»Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi.«  (Apostolska dela 3:19)

»Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. (Apostolska dela 2:38)

Od takrat je bilo vse moje hrepenenje usmerjeno v to, da naredim javno priznanje pred cerkvenim občestvom, z zavezo Svetopisemskega krsta v vodi.

(1)Kdor bo sprejel vero (v Jezusa Kristusa kot Odrešenika) (2) in bo krščen (v vodi, kot Jezus), (3) bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. (Marko 16:16).

Zakaj pomen in vrstni red tega zgoraj navedenega stavka mnogi spregledajo: (1) Vera v Jezusa Kristusa in nato (2) krst v svobodni odločitvi po veri v Evangelij in po vsem tem (3), odrešenje. Ta vrstni red je določil Bog, ne človek ali neka denominacija.

O tem je govoril Jezus tudi tradicionalno verujočemu Nikodému.

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. (Janez 3:3-6).

Začela sem spoznavati, da nobena cerkev ne zveličuje, da nobena inštitucija nima pri Bogu posebne prednosti ali privilegija in da človek ne bo rešen, ker pripada neki veroizpovedi ali opravlja kakršnekoli obrede in izvršuje predpise, zakramente ali dela kakršna koli dobra dela. Odrešenik je Jezus Kristus, odrešenje pa prejmemo po veri Vanj, brez svojih lastnih del.

Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi (ljudje) grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost (božje usmiljenje) v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa. (Rimljanom 3:22-26) Amen.

Prva pesem, ki mi jo je dal Sveti Duh po mojem spreobrnjenju opisuje moje zavedanje in radost, da sem Božji otrok in komu pripadam.

 

 

 

Z V E L I Č A N J E

 

BIL TISTI DAN JE, KAKOR VSAK,

KI VEDELA ŠE NISEM MU POMENA,

ODPRLA PRVIČ VRATA SEM V HRAM,

LJUBEZNI TVOJE, MOJ GOSPOD.

 

KO VELIČINA TVOJA, PRVIČ VSTOPI MI V SRCE,

JE PRVI VZDIH ČAŠČENJA, SREČE VANJ ZAVEL,

O, JEZUS, KJE JE TISTI DAN,

NI DALEČ V ZEMELJSKIH OČEH,

A TI MOGOČNO SI ZAVZEL SRCE MI,

V NJEM UTRDBO SI POSTAVIL TRAJNO.

 

NIKAR, MI POREKO DOMAČI,

SAJ TI NORIŠ, MI PRAVIJO KATOLIČANI,

A NE VEDO, DA SRCE MOJE,

LE ZATE JEZUS ŠE GORI,

V MOGOČNEM SRCU TVOJEM,

LJUBEZEN MOJA MIRNO SPI.

 

DAJ, JEZUS KRISTUS, MOJ GOSPOD,

ŠE VEČ PROSTORA MOJEM SRCU DAJ,

KER SICER SE RAZPOČI MI OD SREČE,

KER TI SI JEZUS MENI VSE:

"MOGOČEN SLAP IN VAL MORJA

IN GORA, TI NAJVEČJA TEGA SI SVETA,

SI VEČ, KOT SONCE, LUNA, ZVEZDE VSE NEBA,

SI DAR NAJVEČJI VSEM LJUDEM SVETA."

 

O, JEZUS, TO NI LE VZDIH,

JE SLAVOSPEV MOGOČEN V MENI,

JE RADOST, MOČ, LJUBEZNI TVOJE,

SAJ TI SI KRISTUS JEZUS, MOJ GOSPOD ZA VEDNO,

SAJ TI GOSPOD SI MOJA POT BREZKONČNA,

TVOJ DAR SEM MILOSTNI SPREJELA, "HVALA TI."

 

SEDAJ ŽIVLJENJE MOJE NI KOT PREJ,

V MINLJIVOSTI NE IZGUBI SE VEČ,

VSE STARO JE UMRLO V MENI,

SAJ TI GOSPOD, SI ME PREPORODIL.

 

NI DNEVA VEČ, DA NEBI PELA,

TI PESMI SLAVLJENJA VESELA,

SRCE TI SVOJE, POLOŽILA,

PRED NOGE TVOJE, MOJ GOSPOD.

NI DNEVA VEČ, DA NEBI BRALA,

BESEDE SVETE, PISMA TVOJA,

SAJ MOJE JE ŽIVLJENJE V TEBI,

TI POT SI MOJA, LUČ NEBA.

 

Nevenka (2001).

 

 

 

 

     

 

 

 

Vinko Ošlak - ALI NAJ KRISTJANI SODELUJEMO V SATANOVEM KULTU - HALLOWEN?

 

Ali naj kristjani sodelujemo 

v satanovem kultu »Hallowen

– Noč čarovnic?«

Vinko Ošlak

 

 

Marsikaj, kar nam podarja Amerika, nas je reševalo, posebej še velikodušna pomoč v hrani in oblačilih, takoj po drugi svetovni vojni. Veliko ameriških »darov« pa bi lahko šteli med »danajske darove«, se pravi take, ki so nam v veliko, ali celo večno škodo.

Med najhujše »artikle« te vrste gotovo sodijo poganski običaji in obredi, med katerimi je danes skoraj v vseh evropskih državah najbolj popularen prav »hallowen«, ki ga odrasli in otroci »praznujejo« 31. oktobra, dan pred praznikom Vseh svetih.

Izvotljene poljske buče, v katere je izrezana grimasa trpečega človeškega obraza, znotraj pa vse skupaj osvetljuje goreča sveča, je danes na prvi pogled le »nedolžen«, mogoče še celo smešen simbol in »nenevarna« otroška zabava. Malokdo pa je seznanjen, kaj se izza tega navideznega simbola -  s kultnim ozadjem, res dogaja in kaj v resnici pomeni.

Posebna žalost je, da v tem poganskem početju, ki je »gnusoba v Gospodovih očeh« sodelujejo otroci v vrtcih in šolah. V 5 Mojzesovi knjigi najdemo jasno opozorilo Boga, zoper tako početje, zoper temu »sodobnemu prazniku«.

Ko prideš v deželo, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog, se nikar ne úči posnemati gnusobe tistih narodov! Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi sina ali hčer žrtvoval v ognju, ki bi opravljal vedeževanje, zarotoval, razlagal znamenja ali čaral ali izgovarjal uroke ali klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet. Kajti GOSPODU je gnusoba, kdor koli dela te reči, in zaradi teh gnusob jih bo GOSPOD, tvoj Bog, pregnal pred teboj. Popoln bodi z GOSPODOM, svojim Bogom! Kajti ti narodi, ki jih boš razlastil, poslušajo zarotovalce in vedeževalce; tebi pa GOSPOD, tvoj Bog, ne pusti, da bi počel take reči. (5 Mojzesova 18;9-14).

Pri tem pojavu gre prav za to, za žrtvovanje lastnega otroka v ognju, kar tudi pomeni ta popačenka »hallowem«, ki izhaja iz angleške besede All Hallowen's Evening – Večer vseh svetih.

Stari Kelti na Irskem so že v času pred Kristusom, vsako leto na ta dan obhajali začetek novega leta. Ob tej priložnosti so žrtvovali enega od otrok v vsakem naselju, da bi na tak način umirili duhove umrlih, da bi jim ne škodovali. Vsako leto je morala ena družina predati v žrtvovanje, druidom - vračem, svojega otroka. Tega otroka so potem živega sežgali. Pred hišo družine, ki je žrtvovala svojega otroka pa so postavili izvotljeno repo, ali bučo, v kateri so izrezali trpeči obraz tega otroka.

Vsi, ki takšne izrezljane in s svečo osvetljene buče postavljajo pred svoje hiše, na balkone in okna, v svoje domove privabljajo demonske sile in na svoje domove kličejo prekletstvo. Temu pa lahko sledijo nerazložljivi dogodki, bolezni, težke situacije in stiske, strah . . . . . . .

Takšna poganska praznovanja bi morali vsi, ki se zavedajo kaj se za njimi skriva, oziroma kateri poznajo resničen izvor takšnega poganskega običaja, le tega obsoditi in se od tega početja odvrniti. Kajti na otroke, starše in vse, ki pri tem sodelujejo in to podpirajo, če vedo ali ne vedo za duhovni vpliv tega početja, pade prekletstvo in s tem posledice, ki se ne vidijo vedno takoj.

Bomo še naprej podpirali in odobravali, da se takšne stvari dogajajo v vrtcih, šolah in raznih ustanovah v naši deželi, prodajo teh predmetov v naših trgovinah, čeprav vemo, da to ne prinaša prekletstvo samo na nas in na naše otroke, ampak na vso našo deželo.

Glejte, danes polagam pred vas blagoslov in prekletstvo: blagoslov, če boste poslušni zapovedim GOSPODA, svojega Boga, ki vam jih danes dajem; prekletstvo, če ne boste poslušni zapovedim GOSPODA, svojega Boga, temveč boste krenili s poti, ki vam jo danes zapovedujem, in hodili za drugimi bogovi, ki jih niste poznali. 5 Mojzesova 11;26-28

 

Vinko Ošlak

 

(Moj dodatek) Kajti prešuštvovali sta in kri je na njunih rokah. S svojimi maliki sta prešuštvovali in svoje otroke, ki sta mi jih rodili, sta jim žrtvovali v hrano.

Ezekiel 5:10.

 

Ko sta žrtvovali svoje otroke svojim malikom, sta prišli še isti dan v moje svetišče in ga oskrunili. Glejte, tako sta delali v moji hiši.

Ezekiel 23:39.

 

Svoje sinove in hčere so žrtvovali v ognju in se ukvarjali z vedeževanjem in s čaranjem. Vdajali so se temu, kar je hudo v Gospodovih očeh, in ga jezili.

2 Kraljev 17:17.

V Ge Ben Hinómu so zgradili višino Tofet, da so žrtvovali svoje sinove in hčere v ognju, česar jim nisem zapovedal in kar mi še na misel ni prišlo.

Jeremija 7:31.

Niso iztrebili ljudstev, o katerih jim je bil Gospod govoril, temveč so se pomešali z narodi, učili so se njihovih del. Služili so njihovim malikom, in ti so jim postali past. Darovali so svoje sinove in svoje hčere demonom. Prelivali so nedolžno kri, kri svojih sinov in hčera, ki so jih darovali kánaanskim malikom, da se je dežela s krvjo oskrunila.

Psalm 106:34-38

Razodeto po Svetem Duhu - BOŽJE NADNARAVNO RAZODETJE GLEDE OZDRAVITVE

 

BOŽJE NADNARAVNO RAZODETJE GLEDE OZDRAVITVE

Razodeto po Svetem Duhu

 

Kakor vsak dan, preden sem vzela zdravilo za ščitnico – Euthyrox, sem se s kozarcem vode usedla za mizo in začela pogovarjati z Gospodom.

Rekla sem mu: »Veš, Gospod, takole vsak dan prihajam pred Tvoja obličje in vem, da ti veš, koliko sem in koliko nisem iskrena ob vsem tem. Ti me poznaš bolj, kot jaz poznam Tebe in ti me poznaš bolj, kakor jaz poznam sebe. In veš, Gospod, tako neumno se mi zdi, res absurdno, da si ti plačal popolno odkupno ceno za moje ozdravljenje - za vse moje ozdravitve, na križu, jaz pa tukaj sedim pred teboj s kozarcem vode in tableto, ki naj bi po svetnih merilih pomagala moji ščitnici, da bi pravilno delovala. Popoln absurd. Ali lahko svet proizvede nekaj, kar lahko nadomesti ali zamenja to, kar je Bog Oče naredil na križu Golgote za vse človeštvo, preko Svojega Sina Jezusa Kristusa. Ne more, ni primerljivega nadomestka temu."

"Ti veš koliko verujem in ti veš koliko ne verujem. Ti poznaš moje srce in vsa moja vprašanja, vse moje dvome, poznaš kaj se dogaja v mojih mislih celo bolj, kakor jih poznam jaz in ti poznaš stanje mojega srca v vseh pogledih, ki so ti lahko všeč, ali ne. Glej, Gospod, pred tabo se ne morem sprenevedati in se delati boljša, kakor sem. Ti me poznaš. Ti me poznaš bolj osebno, kot jaz poznam Tebe, saj si me ustvaril v materinem telesu. Videl si vse trenutke mojega odraščanja, videl vse bolečine, žalost, zlorabe in grehe, ki so temu sledili. Če je kdo, ki bi me lahko poznal bolj kakor Ti, Gospod Bog Jezus Kristus, jaz ga ne poznam.«

Iz oči so mi začele teči solze. Sveti Duh me je dotaknil globoko v srcu. Iz mojih ust so začele prihajati Besede, ki niso bile več samo človeške, ampak človeške vodene z ljubeznijo Duha. On je bil z mano. Prijel me je v svoj objem in mi šepetal besede, ki so zmehčale in odplavile vsak dvom, da nisem prav v tistem trenutku ljubljena in sprejeta od Vsemogočnega, Boga Očeta, ki je tako ljubil ta svet in tudi mene in tebe, da je dal Svojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa, da bi se nihče, niti jaz, niti ti, ki verujemo Vanj ne pogubili, ampak bi imeli večno življenje. (Janez 3:16).

Začele so teči besede iskrene predanosti in v tistem trenutku mi je dal v misli razodetje, še preden sem vzela zdravila, ko mi je pokazal, da naj nimam slabe vesti, ker jemljem zdravila, KAJTI ZDRAVILA NISO GLAVNI PROBLEM.

In v mislih mi je začel razodevati in prikazovati situacijo pred nekaj leti, ko sem bila ozdravljena od depresije, medtem, ko sem v rokah držala prvo tableto antidepresiva, ki sem ga nameravala vzeti tistega dne. Po Božji milosti je nisem vzela ne tistega dne niti kdaj koli v svojem življenju.

https://pridemkmalu.blogspot.com/2021/12/pricevanja-moja-ozdravljenje-od.html

Pokazal mi je situacijo tistega trenutka nadnaravne zmage nad depresijo.

Pokazal mi je, da ni bil problem v antidepresivu, ki naj bi ga vzela.

S tem me je osvobodil slabe vesti, ker še vedno jemljem zdravila za ščitnico. Kajti ni glavni problem zdravilo in ni glavni problem bolezen. To je samo posledica.

Takrat nisem zapovedala depresiji, naj izgine v Jezusovem imenu iz mene. Nisem zapovedala glavobolu, sinusitisu, nespečnosti, strahu, preobčutljivosti, naj v Jezusovem imenu izginejo iz mene, obrnila sem se h glavnemu problemu, glavnemu vzroku in povzročitelju – satanu.

V Svetem pismu nam Gospod razodene glavni problem za vse naše bolezni:

»Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela IN OZDRAVLJAL VSE, KI SO BILI POD HUDIČEVO OBLASTJO, zakaj Bog je bil z njim.« (Apostolska dela 10:38).

Takrat sem v imenu Jezus dala vedeti satanu, da nima popolnoma nobene pravice nad mano, ker sem Božji otrok in to sem izgovorila v veri, kar sem podkrepila s tem, da sem z nogo udarila ob tla, trdna v veri, glede tega kar sem izgovorila in mislila. To je to. In bila sem ozdravljena takoj. Tri leta sem bila kot Božji otrok tlačena od sovražnika, ne da bi vedela, kaj se dogaja z mano, zakaj in kaj narediti, da se to konča.

In veste kako se je vse začelo? Ker se je zgodila zelo težka situacija z mojo starejšo hčerko - hud travmatičen dogodek, zaradi katerega je padla v depresijo. In začela sem RAZISKOVATI DEPRESIJO IN NJENE VZROKE, na internetu.

Kar vam hočem povedati je to, da to, kar berete, to, kar poslušate, to o čemer razmišljate satan uporabi kot odprta vrata, dovoljenje, da prav to veže v vas. IN NENADOMA NE VESTE KAJ IN ZAKAJ SE VAM DOGAJA, KAR SE VAM DOGAJA.

Danes vem, da je bil Satan kamen spotike, glavna ovira, ne pa to, kar je naredil, kar se je dogajalo z mojim telesom in mojo dušo – posledice, niti katero koli zdravilo.

To mi daje jasno na znanje, da v primeru Hashymota ni moj problem sama nepravilnost v delovanju moje ščitnice, jemanje zdravil za ščitnico, vse nepravilnosti, ki jih to povzroči mojemu telesu, ampak tisti, ki sem mu dovolila vstop enkrat pred leti, da je podrl Božji red v mojem telesu.

ALI RAZUMEŠ? NA SILO NE MOREMO OZDRAVETI.

Mnogi so pod pritiskom svojih pastorjev, po tem, ko so »V VERI«, molili zanje, takoj prenehali z zdravili, misleč, da so ozdravljeni, ker je Božji služabnik molil zanje. Žal so mnogi, ki so naredili tako, dejansko V UPANJU in ne v veri, POSTAVILI VOZ PRED KONJA.

So res ozdraveli? Ne, pač pa so bili razočarani, izgubili so zaupanje v Boga, v človeka, ki je zanje molil, a prav ta jim je kasneje rekel: »Nisi imel vere.«

Curry Blake je večkrat rekel: »Ne potrebuješ vere, jaz bom imel vero zate.«

Kaj to pomeni? Da služabnik, ki je molil za bolnega ni imel vere za njihovo ozdravitev.

Sveto pismo pravi, žal večinoma napačno preveden: In Jezus jim je odgovoril: »Imejte vero v Boga!« To mnogi popolnoma napačno razumejo.

Pravilni prevod bi bil: »22 Inu Jęsus je odgovóril, inu je djal k' njim: Imęjte vęro Boshjo. (Marko 11:22 Jap). TOREJ IMEJTE BOŽJO VERO. ALI RAZUMETE? TO NI NAŠA VERA.

(Japljeva Biblija je tretji celoten prevod Svetega pisma v Slovenščino. Delo so opravljali Jurij Japelj in njegovi sodelavci na pobudo ljubljanskega škofa Karla J. Herbersteina. Prevod je izšel v enajstih zvezkih (Stara zaveza v devet, Nova zaveza v dveh) v letih od 1784 do 1802).

Potrebujemo Božjo vero. Takšno vero je imela žena s krvotokom. Takšno vero je imela Sirofeničanka, katere hčerka je imela demona. Takšno vero je imel Rimski vojak za svojega bolnega prijatelja. Od kje izhaja ta vera? IZ POPOLNEGA ZAUPANJA V JEZUSA, DA JE ON RES TO, KAR PRAVI DA JE – Emanuel Bog z nami, Odrešenik sveta, Bog, ki nas je tako zelo ljubil, da je umrl za nas, Bog, ki nas ne sodi, ampak nas je prišel rešit. Bog, ki je nase vzel vse naše grehe in vse naše bolezni. . . . . .

POPOLNO ZAUPANJE V TO, KAR JE ON SPOSOBEN NAREDITI ZA NAS, OZIROMA JE ŽE STORIL ZA NAS, KER NAS BREZPOGOJNO LJUBI. DRAGOCENI SMO MU.

Te vere – vere, ki za seboj prinaša ozdravitev, ali osvoboditev, ne moremo proizvesti sami. Pride skozi Besedo – Rhemo prav tako, kakor vera za odrešenje. 

PREDAJA, POPOLNA PREDAJA, KAPITULACIJA ČLOVEŠKEGA IN POPOLNO ZAUPANJE V NADNARAVNEGA, VSEMOGOČNEGA BOGA, KI MU NI NIČ NEMOGOČE.

Situacija je podobna, kakor takrat, ko je Gospod želel, da mu vse popolnoma predam, ko sem v strašnih bolečinah zaradi granuloma končno prenehala s svojim trudom, da bi si priborila ozdravitev in olajšanje in se predala Njemu; PADLA SEM V NJEGOVO LJUBEČE NAROČJE IN SE PRENEHALA OKLEPATI REŠILNE VRVI SVOJEGA TRUDA, PRIZADEVANJA IN UPORABE SREDSTEV, KER JE ON ŽELEL VSO SLAVO ZASE!

Torej če vemo, da vere ne moremo proizvesti s svojim lastnim trudom, je dejansko Bog tisti, ki nam jo da ob Svojem času. On vidi naše srce, On vidi naše razumevanje Njegove Besede, On vidi vse povezane situacije, On vidi komu zaupano, v koga zaupamo in koliko zaupamo.

Do takrat pa se družimo z Njim in mu bodimo hvaležni za vse, kar ima v načrtu za nas. Ljubimo ga kakor da nam je že dal kar potrebujemo. Dajmo mu vedeti, da ga ljubimo tudi če nam ne da, kar mislimo, da nam pripada. Povejmo mu, da ga ljubimo, tudi, ko mislimo, da gre vse narobe in ne po protokolu Pisma.

In če vemo, da nas neizmerno ljubi, potem vemo, da bo poskrbel za nas na najboljši možni način in ob najbolj primernem času. Ko bomo prišli do te točke, potem lahko vemo, da je rešitev blizu. Amen!

Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. (Hebrejcem 12:2).

 

24.10.2025 - Nevenka

Gospod govoril - IŠČITE MOJE OBLIČJE

 GOSPOD GOVORIL

19.08.2025 

IŠČITE MOJE OBLIČJE

 

 

Kako zelo razveseljuješ moje srce, ljubljena, zaradi tvojega prihajanja pred moje obličje. Ti si prečudoviti dar mojemu srcu, ti si prečudovita ljubezen mojega srca, ti si prečudovita nagrada mojemu srcu, ki hrepeni po druženju s Svojim ljudstvom, s Svojimi otroci, ker si želim osebnega odnosa z vami, VSAKODNEVNO, VSAKODNEVNO. Želim delati načrte z vami. Želim se pogovarjati z vami in ustvarjati načrt, ki bo proslavil moje ime, in bo vam v veselje, kot sodelavcem za Božje Kraljestvo.

Moja moč je tista, ki vam daje hotenje in željo, da prihajate k meni, da prihajate v mojo bližino, da si želite služiti mi, da si želite razveseliti me, da si želite izpolniti mojo voljo. Resnično, kdo si tega bolj želi kakor Jaz, ki sem vas ustvaril z namenom, ki ga samo Jaz popolnoma poznam. Vi pa ga poznate samo toliko, kolikor me vprašate, kolikor se z mano posvetujete in nič več.

Želim si, da bi se moje ljudstvo naučilo prihajati k meni, da bi se moje ljudstvo naučilo, poslušati moj glas in hoditi za menoj natanko po poti, ki sem jo jaz izbral za vas. A kako boste vedeli pot po kateri naj hodite, če se ne posvetujete z menoj, in me ne vprašate, kje naj hodite, kam naj greste, kaj naj delate.

Vaše oči preiskujejo mojo Besedo, a v moji Besedi je vse, kar potrebujete vedeti, vendar ne razumete moje Besede dovolj globoko, da bi imeli popolno spoznanje volje, ki vam jo želim pokazati skoznjo.

Vi ste moje trofeje, vi ste otroci moje ljubezni, ki sem jo izkazal Očetu v poslušnosti, ko sem šel na križ, da bi tam v Svojem trpljenju, iz velike ljubezni, plačal celotno ceno, za vaše odrešenje, za vaše ozdravljenje in za vašo svobodo.

Samo v meni, v moji Besedi in v mojem Duhu, je moč, ki vam lahko pomaga hoditi po poti, ki sem jo izbral za vas. Toda kako boste vedeli hoditi po poti, če se ne posvetujete z mano.

Jaz ne morem nikomur vsiljevati njegove poti. Ne bom vam razodeval vaših poti na silo, zato, ker bi vam Jaz želel prihajati naproti, ker vi ne prihajate k meni. Ne bom tega storil. Jaz čakam na tiste, ki me resnično ljubijo, kajti samo tisti, ki me resnično ljubijo, bodo prihajali k meni.

Iz Svoje velike ljubezni, ki je v vaših srcih, ljubezni, ki me ljubi, bolj, kakor me ljubijo drugi, kajti tudi moji učenci me niso vsi ljubili iz vsega srca. Eden me je izdal. Izdal me je zaradi dobička. Toda tisti, ki me resnično ljubijo, tisti iščejo moje obličje, iščejo znova in znova moje obličje, da se mi lahko približajo, bolj in bolj, bližje in bližje.

Ne pravim, da me ne morete slišati, tudi če niste popolnoma blizu mene, toda bližje kot ste mi, bolj lahko občutite moj objem in mojo ljubezen, in bolj kot vas bom lahko dotikal s to žlahtno, nadnaravno in brezpogojno ljubeznijo, bolj si boste želeli prihajati predme. Ker boste vedeli, da vas ljubim in da imam za vas najboljši namen.

Zato iščite me, moji ljubljeni otroci, iščite me, moji ljubljeni otroci. Ne v drugih ljudeh, kajti ljubezen, ki vam jo lahko dajejo ljudje, je neprimerljiva z ljubeznijo, ki jo lahko prejmete od mene.

Moja ljubezen nikoli ne bo postavljala pogojev. Človeška ljubezen pa vedno pravi: »Če . . . Ko.« Zato vam pravim, ljubljeni moji otroci, kdorkoli bo prišel k meni, ne bo nikoli odšel razočaran od mene. Ker moja ljubezen vas vedno napolnjuje, se vedno razdaja za vas, znova in znova. In ta ljubezen vam bo dajala moči, za vse, kar vam je storiti v vašem življenju, dokler ne pridem po Svojo Nevesto, in jo vzamem k Sebi. Amen.

Dr. Michael Yeager - KO MI JE RESNICA POSTALA RESNIČNA - PRAVO SPREOBRNJENJE

 

Ko mi je Resnica postala resnična

Pravo spreobrnjenje

Dr. Michael Yeager

 

Odraščal sem v verovanju v Jezusa. Kot rimokatoliški deček sem vedel za Njegovo rojstvo, Njegovo trpljenje, Njegovo smrt in Njegovo vstajenje. Verjel sem Vanj tukaj - v svoji glavi. Na pamet sem recitiral molitve, se udeležil cerkvenih obredov in celo spoštoval križ, ampak moje srce je bilo nedotaknjeno. Jezus je bil zgodba, zgodovinska osebnost, oddaljeni Odrešenik - ne pa živa realnost.

18. februarja 1975 se je vse spremenilo. Tistega dne sem se soočil z večnostjo. To je bil dan, ko me je razodetje udarilo kot strela iz nebes.

Nisem bil v cerkvi ali na obrednem srečanju. Nisem bral Biblije ali poslušal pridige. Stal sem sam v temni sobi, pripravljena končati svoje življenje, z namenom, da si prerežem zapestje. Prišel sem do konca sebe. Moja duša je bila zdrobljena, moj um trpinčen, moje srce pa prazno.

Z malim nožem za preživetje v roki, sem bil odločen, da bo tokrat zadnji. Že večkrat sem poskusil - enkrat sem se peljal naravnost proti prihajajočemu avtomobilu, drugič načrtoval način, kako izginiti za vedno. Zdaj pa sem res končal. Tema me je prepričala, da ni izhoda.

Ko sem stal tam, medtem, ko se je hladno jeklo dotikalo mojega zapestja, se je zgodilo nekaj, česar noben človek ne bi mogel orkestrirati. Bilo je, kot da bi name padla debela, nevidna odeja - težka, grozljiva, a nezmotljivo Božanska. Nenadoma sem vedel, da bom šel v pekel, če storim to, kar sem nameraval.

To ni bila misel ali strah - bilo je razodetje.

 

Grozljivo razodetje pekla

Tisti trenutek me je za vedno spremenil. Bilo je, kot da bi Bog potegnil tančico nazaj in mi pokazal, kam resnično spadam. Nisem bil samo grešnik po oznaki – bil sem grešnik po naravi in obsojen.

Začutil sem plamene. Začutil sem neskončno ločitev. Spoznal sem, da sem si to zaslužil. Vsaka hudobna misel, vsak upor, vsak greh ponosa, pohote in nevere je stal pred mano kakor gora. Nisem bil samo na poti v pekel - tja sem spadal.

In to je nekaj, v kar sem začel verjeti z vsem svojim srcem: dokler človek ne dobi razodetja, da si zasluži pekel, nikoli ne bo zares razumel odrešitve. Preveč ljudi se vodi skozi hitro molitev predaje, a nimajo razodetja glede greha, ne zavedanja o svojem izgubljenem stanju, nobene zlomljenosti zaradi njihovega upora proti Bogu.

»Kajti vsi so grešili in so brez Božje slave.« (Rimljanom 3:23, KJV)

 

 

Ko sem stal tam, pripravljena končati svoje življenje,

ta resnica ni bila samo verz

– postala je ogenj, ki gori v mojih prsih.

Vedel sem, da sem izgubljen.

Vedel sem, da sem kriv.

Vedel sem, da potrebujem milost.

In prav tam, sredi mojega obupa,

se je razodetje spremenilo v kesanje.

 

Ko sem zakričala k Jezusu

V trenutku groze sem padel na kolena.

Moje solze so tekle kot dež.

Strah pred peklom me je pognal k Jezusu.

Prvič v življenju sem ga videl, ne s telesnimi očmi,

temveč z očmi svojega duha.

Zakričal sem:

»Jezus! Potrebujem te!

Prosim, pridi v moje srce!«

 

To ni bila naučena molitev. To ni bil verski obred. To je bil obupan jok umirajočega človeka, ki je segel po življenju.

In Jezus je prišel.

»Kajti kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen.« (Rimljanom 10:13, KJV)

V trenutku je strah, ki me je zmlel, izginil. Tema se je zlomila kot zora. Ista soba, ki se je trenutke prej zdela kot peklenska jama, je bila zdaj polna svetlobe in miru. Ne morem popolnoma razložiti - besede so premajhne za to - ampak vedel sem, da sem se ponovno rodil.

Prej sem jokal v samopomilovanju, zdaj pa sem jokal od veselja. Smejala sem se, jokala, trepetala in hvalila vse naenkrat. Jezusova navzočnost je vstopila v moje srce in vse se je spremenilo.

 

Moč takojšnje transformacije

Skočil sem na noge in preplavila me je nova moč. Zasvojenosti, hrepenenje, muke - izginile so. Moje želje so se spremenile v trenutku. Tekel sem in zbral vse sledi mojega starega življenja: mamila, alkohol, umazano glasbo in vse pornografije, ki sem jo imel. Brez obotavljanja sem vse uničil.

Nisem obdržal niti enega kosa - niti enega albuma, niti ene steklenice, niti enega opomnika na greh.

Tako izgleda pravo kesanje.

»Če je torej kdo v Kristusu, on je nova stvaritev: staro je minilo; glejte, vse je postalo novo.« (2 Korinčanom 5:17, KJV).

Nisem skušal spremeniti svojega življenja; obudil sem se v novo. Isti Jezus, ki je Lazarja obudil od mrtvih, je pravkar poklical moje ime in sem oživel.

Hočem, da ljudje razumejo: razodetje prinaša preobrazbo. V trenutku, ko sem videl svoj greh takšnega, kakršen je v resnici, sem videl svojega Rešitelja takšnega, kot je. Ko sem se predal, se je vse spremenilo.

 

Od teme do svetlobe v manj kot petih minutah

Celoten proces, od obupa do odrešitve, je trajal manj kot pet minut. Razmisli o tem. Pet minut prej sem se pripravljal na smrt. Pet minut kasneje sem se smejala in hvalila Boga, da me je rešil.

Ne recite mi, da Jezus ne more spremeniti življenja v trenutku.

»Savel, Savel, zakaj me preganjaš?« Jezus je postavil to vprašanje Savlu (Pavlu), na poti v Damask. V enem Božanskem srečanju je preganjalec kristjanov Savel, postal apostol Pavel. (Apostolska dela 9:4–6, KJV).

Enako se je zgodilo meni. En trenutek sem bil na robu pekla; naslednji trenutek sem bil umit, očiščen in napolnjen z življenjem.

Zato ne bom nikoli nehal pridigati o razodetju, ker ni znanje tisto, ki rešuje - razodetje je tisto, ki te preobrazi. Vera ni duševno soglasje; vera je Božansko prebujenje.

 

Ko beseda oživi

Leta kasneje sem začel razumeti, kaj se mi je zgodilo tistega dne. Božji Duh me ni samo obsodil – razodel mi je Jezusa.

To je razodetje. Takrat Božja beseda preneha biti črnilo na papirju in postane živ ogenj v tvojem srcu. Takrat Sveto pismo skoči ven, te zgrabi in nikoli več ne spusti.

Naučil sem se, da se razkritje pogosto začne z enim verzom, ki oživi. Ko nekoga vprašaš: »Kateri je tvoj najljubši del Svetega pisma?« »Glejte, kako se njihove oči zasvetijo, ko vam rečejo; ta verz jim je bil razkrit. Postal je več kot besede - postal je njihova življenjska vrv.

»Uvod tvojih besed razsvetljuje, daje razumevanje preprostim.« (Psalm 119:130, KJV)

To se mi je zgodilo leta 1975. Nisem samo brala o Jezusu - srečal sem ga. Beseda je vstopila v moje srce.

 

Vera se rodi iz razodetja

Vera ni slepa; je osvetljena. Ko ti Sveti Duh odpre oči, da vidiš Resnico, vera takoj oživi. Zato Sveto pismo pravi: »Vera torej prihaja od poslušanja, poslušanje pa od Božje besede.« (Rimljanom 10:17, KJV).

Vera se ne pridobi skozi trud; sprejeta je skozi razodetje. To je, ko vidiš nevidno, ko veš, da veš, da je Božja beseda resnična – ne glede na to, kaj pravijo tvoje oči ali čustva.

To se mi je zgodilo tisto noč, ko sem se spreobrnil. Videl sem večnost. Videl sem Jezusa. In ko sem ga videla, sem verjel. To prepričanje ni prišlo iz logike; prišlo je iz razodetja.

 

Molim za duha razodetja

Skozi leta sem se naučil, da lahko molimo za razodetje - ne samo zase, ampak za druge. Pavel je molil v Efežanom 1:17:

»Da vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče slave, podari duha modrosti in razodetja v spoznanju njega.«

Ko zdaj molim za druge, ne prosim Boga samo za to, da jih blagoslovi – prosim ga, da se jim razodene. Ker ko je Jezus enkrat razodet, vse ostalo sledi. Ne moreš se zares pokesati, resnično verjeti ali resnično hoditi v svetosti, dokler ne doživiš razkritja, kdo je On in kdo si ti brez njega.

Vsak dan molim: »Gospod, še naprej se mi razodevaj,« ker razodetje ni enkratni dogodek – je življenjski razplet Njegove slave.

 

En obisk lahko spremeni vse

Hudič rad šepeta: »Prepozno je zate. Nikoli ne boš tam, kjer bi moral biti duhovno,« ampak on je lažnivec.

Potreben je samo en Jezus obisk. Eno razkritje. Eno srečanje z Njegovo živo besedo - in vse se spremeni.

Tako hitro se mi je zgodilo. V manj kot petih minutah sem iz samomorilskega obupa prešel v prelivajočo veselje, od peklenskega grešnika do svetnika, vezanega na nebesa, iz zlomljenosti v celovitost.

Če je to lahko storil zame, lahko to stori za kogarkoli.

»Kajti pri Bogu nič ne bo nemogoče.« (Luka 1:37, KJV).

Zato kar naprej molim: »Gospod, odpri mi oči. Naj te vidim bolj jasno. Daj mi razodetje,« ker vsakič, ko se razkrije, se znova zaljubim vanj.

 

Razodetje, ki vodi v kesanje in vero

Ko pride razkritje, se vse spremeni. To ni religija - to je vstajenje. To je trenutek, ko resnica oživi in Jezus postane resničen.

To se mi je zgodilo 18. februarja 1975. Srečal sem Živega Kristusa in od takrat naprej nisem bil nikoli več isti.

Če še nikoli nisi doživel tega razodetja, ga prosi zanj. Moli, kakor je storil Pavel: »Gospod, daj mi duha modrosti in razodetja v spoznanju Tebe.«

Ker ko se tančica dvigne, ko se svetloba prebije, ko se Jezus razodene - nikoli več ne boste dvomili v njegovo moč, njegovo usmiljenje ali njegovo ljubezen.

V trenutku me je popeljal iz pekla v nebesa. Enako bo storil za vse, ki si upajo zavpiti: »Jezus, potrebujem Te!«

»Če je torej kdo v Kristusu,on jenova stvaritev: staro je minilo; glejte, vse je postalo novo.« (2 Korinčanom 5:17, KJV).

In to, prijatelj moj, pomeni resnično izpolnitev Božje obljube.