USTVARJALNI ČUDEŽ - USTVARJENE SO BILE OČI, KI JIH NI BILO

 

USTVARJENE SO BILE OČI, KI JIH NI BILO

G. George Evison iz Grimsbyja v Angliji, ki je bil 31. marca 1890 v Grimsbyju v Boardman Hallu takoj ozdravljen, je lahko rekel: »Vem, da me je Jezus ozdravil.« Prisluhnite njegovemu čudovitemu pričevanju, ki ga je podal sam in ga je potrdil g. WM Watson:

Moj vid je bil od rojstva slab. Nikoli nisem videl več kot dva jarda pred seboj; vedno se mi je zdelo, da imam pred očmi nekaj debeline. To je oviralo moje učenje v šoli. 

Ko sem bil star približno sedem let, so me peljali k zdravniku in zdravili zaradi sive mrene, vendar to ni bilo uspešno. Od štirinajstega do devetnajstega leta so bile moje oči v najboljši formi. Bolečina je bila manjša kot kadar koli prej; vendar vid ni bil nič jasnejši in nisem mogel videti nič bolje. Ko sem dopolnil enaindvajset let, sem nenadoma za pol ure oslepel. Ko se mi je vid vrnil, nisem mogel videti več kot centimeter pred očmi. 

Dr. Taylorja iz Nottinghama sem obiskal dvakrat novembra in enkrat decembra leta 1888. Ko sem ga tretjič poklical, je rekel, da oči hirajo in da ne more storiti ničesar več.

Nekaj ​​dni kasneje sem popolnoma oslepel. Po tem so se mi oči začele zbirati in lomiti. Bolečina je bila tako huda, da nisem mogel spati. Ne morem reči, da sem osemnajst mesecev spal, kot bi se temu lahko reklo. Do januarja 1890 so mi zrkla povsem izginila in očesne jamice so ostale prazne. Lahko sem dvignil veke in vstavil prste v jamice. 

Marca 1890 me je član misije Faith Home vprašal, kako sem izgubil oči. Povedal sem mu. Vprašal me je, ali bi šel v dom. Zasmejal sem se in rekel: "Kaj mi to pomaga, saj nimam oči?" In on je odgovoril: "Ali ni za Gospoda tako enostavno narediti nove oči kot za urarja novo kolesce?" To je bilo Božje sporočilo. Seglo mi je v dno srca in obljubil sem, da bom šel tja v petek zvečer. Šel sem domov in molil. Pogosto sem že prej molil za svoj vid, a nikoli z vernim srcem, saj se nisem spreobrnil. Držal sem obljubo, šel v dom 21. marca in bil maziljen z oljem. Kar se tiče telesnega vida, mi to ni koristilo, so se mi pa na široko odprle duhovne oči in ponovno sem se rodil iz Duha. Šel sem domov, vso noč molil in čutil, da je bila moja prošnja uslišana.

31. marca sem si med zajtrkom vtaknil prste v prazne očesne jamice. Po zajtrku sem se vrnil v svojo sobo molit. Ko sem okoli pol enajstih pokleknil, sem začutil, da se mi očesne jamice segrevajo. Ker so bile vedno hladne, sem skočil na noge in rekel: »Hvala Bogu! Moje oči rastejo!« Rastle so še naprej ves dan. 

Naslednjo noč sem šel na sestanek in videl plinsko luč. V sredo so se mi zrkla zdela veliko večja. V četrtek me je Satan vodil k dvomu in ves dan so se mi oči umikale. To je bila posledica nevere. Jokal sem zaradi svojih grehov, a prišla je sladka misel: »Odpustil mi bo.« Pokleknil sem in prosil Boga, naj mi odpusti in nadomesti, kar sem izgubil. Ko sem približno tri četrt ure kasneje molil, sem spet začutil, da mi oči rastejo, in dvignil sem veke.

Ponoči sem v Boardman Hallu, med deveto in deseto uro, zaslišal glas, ki je rekel: »Dopolnjeno je.« Hvala Bogu! Dopolnjeno je bilo. Oči so se mi na široko odprle, skočil sem na noge in zavpil: »Hvala Bogu! Vidim vse in vsakogar!« 

Po zahvalnem srečanju sem prišel domov in odprl Sveto pismo. Prve besede, ki sem jih tam videl, so bile: »Gospod odpira oči slepim« (Psalm 146). Hvala Bogu, da jih odpira! Moje oči, tako zrkla kot vid, so tako dobre kot oči kogar koli drugega. Z velikim veseljem pripovedujem o Božjem čudovitem delu.

Odlomek iz  revije »Triumphs of Faith« iz leta 1912 , ki jo je urejala Carrie Judd Montgomery. Članek je bil ponatis iz revije »Holiness Advocate«.