PRIČEVANJA - OZDRAVITEV NOGE, KI JE BILA UKRIVLJENA PO POŠKODBI IN ZASTRUPITVI

OZDRAVITEV NOGE, KI JE BILA UKRIVLJENA 

PO POŠKODBI IN ZASTRUPITVI

 Najbolj izjemen primer ozdravitve z molitvijo, ki prepoji, kar sem jih kdaj videl, se je zgodil po duhovnih umikih, ki smo jih imeli februarja 1975 v škofiji Sonson v Rionegru v Kolumbiji v Južni Ameriki. Škof Alphonso Uribe me je povabil, da tam vodim duhovne vaje za duhovnike, v naši ekipi pa so bili oče Carlos Aldunate, SJ (iz Čila), sestra Jeanne Hill, OP, gospa William Callaghan in Alberto del Corral kot prevajalec. Čeprav so bile duhovne vaje namenjene duhovnikom, so zanje slišali tudi drugi ljudje in prišli na prizorišče duhovnih vaj ter prosili za molitev. Zato me ni presenetilo, ko sem po zadnji konferenci (okoli 16. ure) ugotovil, da gospa Callaghan, sestra Jeanne in drugi molijo za mlado Kolumbijko; poklicali so me, da mi pokaže njeno deformirano nogo, in mi povedali, da se je že nekaj zgodilo – da je noga zrasla za centimeter ali več.

Pridružil sem se jim v molitvi. V pogovoru z 19-letno žensko Tereso Patino sem ugotovil, da je pri petih letih v močvirju stopila na oster predmet. Zaradi pomanjkanja ustrezne zdravniške oskrbe se je razvila okužba, ki se je nato razširila na njeno kost in se razvila v osteomielitis. Posledično je bila njena desna noga od kolena navzdol ukrivljena, tako rekoč. Bila je približno petnajst centimetrov krajša od druge noge in prav tako zvita. Imela je tudi globoko brazgotino, kjer je bil poskus neuspešnega presadka kosti.

Medtem ko smo dve uri nežno molili, se je zdelo, da je noga zrasla za približno centimeter. Molilo nas je približno osem in se izmenično držali za njeno nogo (saj je lahko večurno klečanje boleče). Škof je sam molil kot del skupine. Nato smo si vzeli odmor za večerjo in se tisto noč vrnili molit še dve uri. Zdelo se je, da je njena noga spet zrasla za en centimeter. Tudi zvita noga se je postopoma zravnala. Tega ni bilo mogoče videti, ker je bilo tako postopno, toda s primerjavo dolžine vsakih 10 minut smo lahko videli primerjalno spremembo.

Naslednji dan smo se zbrali v domu Alberta del Corrala v Medillinu – spet s škofom Uribejem – in molili še dve uri zjutraj in dve popoldne, takšna molitev te zelo izčrpa. Ta dan se je zdelo, da je noga zrasla še za centimeter (prejšnji dan je zrasla za približno tri centimetre), tako da je bilo do večera med nogama le še približno pet centimetrov razlike. Najbolj presenetljivo pa je bilo, da je desno stopalo, ki je bilo ravno in ni imelo nobenega loka, raslo in spreminjalo obliko, dokler se lok ni pojavil kot pri normalnem stopalu. Tudi prsti na deformiranem stopalu, ki so bili približno za polovico manjši od prstov na drugem stopalu, so zrasli, dokler niso bili skoraj enaki kot prsti na njenem normalnem stopalu. V nekaj urah so se njeni prsti na desnem stopalu skoraj podvojili!

Zgodilo se je še nekaj drugih nenavadnih dogodkov, ki so nam pomagali bolje razumeti nekatere dejavnike, ki smo jih že poznali o zdravljenju. Povezani so bili z odnosom med telesnim in duhovnim zdravljenjem. Dvakrat smo spoznali, da je potrebno zdravljenje na duhovni ravni; obe spoznanji – eno zjutraj, eno popoldne – sta prišli, ker se je zdelo, da sta se zdravljenje in rast ustavila. Po prvem prenehanju smo odkrili, da mora Tereza odpustiti svoji materi za to, kar se je zgodilo po razvoju osteoartritisa. Ker je bila njena družina revna, se je morala Terezina mama Terezi odpovedati in jo nastaniti pri drugih ljudeh, ki so ji lahko privoščili ustrezno zdravniško oskrbo. To je bilo edino, kar se je dalo storiti v danih okoliščinah, toda Terezi kot otroku se je to zdelo kot zavrnitev. Ko smo Terezo prosili, naj materi odpusti, in po molitvi za notranje ozdravitev njenih občutkov zavrnitve, se je Terezina noga spet začela zravnavati in rasti.

Drugi incident se je zgodil popoldne, ko se je zdelo, da je noga spet nehala rasti (to je bilo vedno težko ugotoviti, saj je bilo mogoče preveriti le s primerjalnim merjenjem v približno pol ure). 

Tokrat smo ugotovili, da je bil Terezin brat pred nekaj leti hudo poškodovan v nesreči in da je svojo pohabljenost ponudila Bogu, če bi le prizanesel bratovemu življenju. Zato se je zaradi ozdravitve počutila krivo, saj se ji je zdelo, kot da bi preklicala obljubo, ki jo je nekoč dala Bogu. 

Tu je škof Uribe priskočil na pomoč s svojo avtoriteto kot Božji predstavnik, da bi jo osvobodil posledic takšne zaobljube. Njena noga se je spet začela celiti.

Ko se je ta dan molitve končal, smo opazili tudi, kako se je globoka brazgotina na njeni nogi približala površini in je bila, razen na dveh mestih, zdaj bela namesto vijolične barve, kot je bila po vsej svoji dolžini, ko smo začeli prejšnji dan. Ker je njena desna noga do zdaj dovolj zrasla, da je segala do tal (leta je potrebovala bergle, ker je bila njena desna noga prekratka, da bi segala do tal), je Teresa želela prvič od otroštva poskusiti hoditi, vendar smo ji rekli, naj počaka, dokler se ne posvetuje z zdravnikom. 

Alberto se je ponudil, da jo odpelje k ​​zdravniku in da bo oblikoval ekipo, ki bo še naprej molila z njo. Tudi škof Uribe je obljubil, da se bo enkrat na teden ustavil pri njej doma in molil z njo. Od takrat njena noga še naprej raste, dokler ni razlike le še pol palca. 

Na enem srečanju se je njeno stopalo zasukalo, dokler brazgotina, ki se je spiralno vila po nogi, ni postala ravna črta od kolena do stopala. Skupina se je posvetovala z zdravnikom, ki je pregledal Tereso in rekel, da je kost še vedno zlomljena in šibka, ter ji odsvetoval hojo. Alberto opisuje nadaljnji razvoj dogodkov: Kmalu po njenem obisku pri zdravniku se je skupina spet zbrala s škofom Uribejem k nadaljnji molitvi. Ko smo položili roke na Terezo, smo opazili, da je mesto, kjer je bila kost zlomljena, precej toplo in da se je bula močno zmanjšala. Molili smo približno dve uri in končno je škof Uribe prosil Terezo, naj stegne nogo in stopalo, kar ji je vedno povzročalo veliko bolečin. Tereza je oklevajoče iztegnila nogo in ko je to storila, je kost prvič po letih ostala na mestu. Ko je premikala nogo, ni čutila nobene bolečine ali nelagodja.

Vsi smo bili precej veseli in hvaležni, saj se je zdelo, kot da se je kost zvarila. Vendar smo Teresi svetovali, naj preden uporabi nogo, obišče zdravnika. Nekaj ​​dni pozneje je obiskala ne enega, ampak dva zdravnika, ki sta oba potrdila, da se ji je kost zvarila.«

Zdaj Teresa prvič po 14 letih spet hodi. Nemogoče je natančno izračunati, koliko ur molitve je bilo potrebnih za to izjemno ozdravitev, niti koliko ljudi je molilo. In še vedno je potrebnih več molitev, saj noga še vedno potrebuje več ozdravitve. Toda večina ozdravitve, ki je zahtevala, da sta njena noga in stopalo zrasla, se zravnala in se zacelila – ko so zdravniki že opustili upanje na kakršno koli nadaljnje izboljšanje – je zdaj že bila opravljena.

Spet – nemogoče je zagotovo reči – mislim, da do Terezijine ozdravitve ne bi prišlo, če se ne bi naučili nekaj o časovnem elementu, ki je potreben za molitev za ozdravitev, niti če ne bi bilo prijateljev, ki bi bili pripravljeni preživeti ure zbrani okoli Tereze v molitvi. Videti spremembe v deformirani nogi, kot je Terezijina, je vznemirljivo; videti solze hvaležnosti v njenih očeh, ko je čutila, da se ji noga krepi, je vsa človeška nagrada, ki bi jo kdorkoli kdaj potreboval po urah, preživetih v molitvi z njo. Ko pa začneš moliti, nikoli ne veš – razen če ti Bog razkrije – koliko se lahko zgodi ali ne. In to je težko delo – včasih naporno. Ni čudno, da je Jezus svoja ozdravljenja imenoval »dela« – »Dela, ki jih delam v imenu svojega Očeta, so moja priča« (Jn 10,25) in ne »čudeži«. 

Videti učinke molitve, ki prepoji, mi je dalo povsem nov pogled na ozdravitev. Včasih sem se, ko sem šel mimo invalida, spraševal, ali ga bo molitev ozdravila, a hkrati sem imel občutek, da so možnosti za ozdravitev – čeprav možne – majhne. Zdaj, ko vidim invalida, se sprašujem, ali ga ne bi bilo mogoče ozdraviti ali vsaj drastično izboljšati, če bi le obstajal nekdo, ki bi si lahko vzel čas, sedel poleg njega in molil.

Odlomek iz knjige »Moč ozdravljanja« Francisa MacNutta. 

Francis MacNutt je bil v tistem času katoliški duhovnik in je močno vplival na karizmatično prenovo v Katoliški cerkvi. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je zapustil duhovniški stan, se sčasoma poročil, se pridružil škofovski škofiji Florida in ustanovil krščansko službo za zdravljenje (Christian Healing Ministries). Več informacij najdete na spletni strani službe: www.christianhealingmin.org