Nevenka - NE BODITE ŽALOSTNI, KAJTI GOSPODOVO VESELJE JE VAŠA MOČ

 

»NE BODITE ŽALOSTNI, 

KAJTI GOSPODOVO VESELJE JE VAŠA MOČ.«

Nehemija 8:10

ZA VSE, KAR MOLITE IN PROSITE VERJEMITE,

DA STE ŽE PREJELI IN SE VAM BO ZGODILO

(Marko 11:24)

 

 

Rojena je bila 19. aprila 1932. Ko je bila stara 9 let, deklica v začetku pubertete, se je začela druga svetovna vojna. Takrat je živela v Polju pri Ljubljani, skupaj s svojo mamo in očetom, mlajšim bratom in starejšo sestro, ter z dvema pol sestrama, ki ju je oče kot vdovec pripeljal v ta novi zakon.

Oče je bil strojevodja na vlaku, mati pa se je preživljala s prodajo jajc in vsega, kar je pridelala na svojem vrtu. Niso živeli kot bogataši, a vseeno so imeli za vsakdanji kruh.

Toda vojna je prinesla svoj davek. Včasih ji je oče naročil, naj počaka ob progi in takrat ji je vrgel kak večji kos premoga iz vlaka, da ga je lahko odnesla domov in so imeli za kurjavo. Kot mlado dekle je potrebovala hrano za pravilni razvoj v času pubertete, vendar tega, kar imajo otroci danes, v preobilju, ona ni imela.

Včasih je morala odnesti kruh, ki ga je mama zamesila doma, v peharju v pekarno, da bi ga tam spekli v krušni peči. Enkrat se ji je drobceni, kakor je bila zgodilo, da ji je ves shajani kruh padel na tla, na srečo delno na prtiček, s katerim je bil pokrit. Ustrašila se je in seveda pobrala testo, ga kolikor je bilo mogoče očistila od nesnage in ga odnesla v pekarno.

Njeni pol sestri sta bili malo starejši od nje. Ena je bila kuharica v nemški kuhinji, ena pa je odšla v partizane. Tista, ki je delala v kuhinji, je včasih za ceno življenja vzela kaj skuhanega ali pečenega iz kuhinje, kjer je delala, da je odnesla domov mačehi in svojim sestram ter bratu. Življenje takrat ni bilo ne lahko niti varno, tako da je bilo tudi šolanje v tistem času okrnjeno.

Govorila mi je o tem, da je kasneje hodila v šolo v Ljubljano, k nunam. Verjetno v 1 in 2 gimnazijo, glede tega je nisem nikoli natančno spraševala. Nune so se ji zelo zamerile, ker ji niso dovolile, da ima skodrane in urejene lase. Ona je hotela biti lepa in urejena, saj je bilo to v njeni naravi, nune pa so zahtevale od nje, da je ponižna in preprosta. Takrat se ji niso zamerile samo nune ampak tudi Bog, ki so ga predstavljale.

Po vojni je prosila svojo mamo, da bi jo šolala za obrtnico – ročnih del. Bila je oblikovalsko zelo nadarjena in ustvarjalna in že takrat zelo ambiciozna. Vedela je kaj hoče doseči v življenju, a žal se ji ta želja ni nikoli uresničila. Mama ji je rekla, da nima denarja za njeno šolanje.

Mladi so po vojni odhajali na delo v brigade. Tam se je spoznala s svojim bodočim možem, mojim očetom, ki je prišel v Ljubljano skupaj s svojim očetom in materjo iz Reke, kjer je oče delal kot graničar. Ravno v času, ko so prišli v Ljubljano so bombardirali železniško postajo. Preživeli so.

Oba sta bila še zelo mlada. Po koncu brigadirskega dela sta se oba zaposlila in se poročila. Ko sem se jaz rodila, je bila mama stara 19 let, oče pa 21 let. Živela sta v začasni nastanitvi pri njeni pol sestri, ki je bila v času vojne partizanka. Odstopila jima je mrzlo, za silo pokrito verando. Rojena sem bila 8 marca, en mesec prezgodaj. Tam sta me previjala pod odejo, ker je bilo na verandi zelo mrzlo. Kasneje ju je mamina pol sestra nagnala iz stanovanja, grozeč jima s pištolo.

Mama se je zaposlila v Vino Koper na Gosposvetski ulici v Ljubljani, kjer sta tudi dobila novo stanovanje. Kmalu zatem, dve leti za menoj, se je rodil moj brat. Sedaj smo bili štirje. Kasneje je moja mama zamenjala še več služb. Delala je v podjetju Volan na Celovški cesti, kasneje pa in mislim, da je bila to njena zadnja služba, v Tekstil-u v Ljubljani.

Preselili smo se na Aleševčevo ulico v Šiški, v šolo pa sem hodila v Zvonka Runka, kar precej peš hoje od doma. Medtem, ko smo živeli v tej več stanovanjski hiši, sta začela z očetom varčevati za novo, svoje lastno stanovanje. Kmalu za tem, ko smo se vanj preselili, na Ljubeljski ulici 25, se je rodil moj najmlajši brat. Takrat sem bila stara 15 let. Oče je bil zaposlen v Litostroju, ki je bil le nekaj korakov dlje od našega bloka. Bil je programer. Spomnim se, kako je domov nosil raznobarvne preluknjane kartice, na katere so delali programe.

Pred svojim 30 letom starosti je moja mama zanosila. Zelo se je veselila te nosečnosti in z veseljem pričakovala bližajoče rojstvo svojega tretjega otroka. Toda žal, so se stvari nepričakovano zapletle. Mala deklica je prišla po hudem, mučnem in bolečem porodu na svet mnogo prezgodaj. Kmalu po porodu je umrla. Za mamo je bila ta izguba zelo boleča. To bi bila naša Tea.

Ko sem ji enkrat hotela obrazložiti, da je njena hčerka živa in v Nebesih pri Bogu, je bila njena reakcija grozna. Ni mogla razumeti, da sem jo hotela razveseliti s tem, tudi zame novim spoznanjem.

Pri 23 letih sem se poročila in odselila iz družinskega doma in iz Ljubljane. Moja mama, ambiciozna kot je bila, se je skupaj z očetom odločila da bosta gradila hišo. Medtem se je odselil tudi moj malo mlajši brat, in ko so se preselili v Ivančno gorico, so to stanovanje v Ljubljani prodali.

Uživala sta, ker sta sedaj lahko imela vrt, ker sta imela malo brajde s trto, nekaj sadnih dreves in čudovite sosede. Ljudje so jih imeli radi, posebno njo. Žal pa sta hišo zgradila na kreditih, saj denarja od prodaje stanovanja ni bil dovolj. Mama je hotela majhno hišo, oče veliko. Veliko truda sta vložila v gradnjo.

Nekaj let sta uživala v občutku, da imata končno svojo hišo, svoj vrtiček, svoje življenje izven mesta, toda življenje se je zelo hitro obrnilo naokrog in zgodila se je nenadna očetova smrt. Rojen je bil 8. decembra 1927, umrl pa je 8. februarja 1999, v 72 letu starosti. Mama je ostala sama z vsemi krediti za hišo. Bilo ji je zelo težko, ker ga je izgubila, po njenem mišljenju mnogo prekmalu. Nedolgo za tem se je tudi upokojila, kar je še dodatno obremenilo njeno finančno preživetje.

Kmalu zatem se je v hišo vselil tudi njen sin, moj brat rojen dve leti za menoj, ki se je medtem razvezal od svoje žene, s katero je imel sina. Ni bil dober do mame, ker je večkrat pregloboko pogledal v kozarec in bil do nje grob. Trpela je, vendar je vztrajala v svoji težko prigarani hiši.

Ko se je bližal čas njenega 80 leta, in ker je imela težave z nogami, sem ji po vztrajni molitvi zanjo in iskanju primernega bivališča, našla možnost preselitve v Varovano stanovanje poleg doma ostarelih v Trebnje. Nikoli si ni želela zapustiti svoje hiše, a jo je morala, po sili razmer. In preselila se je. Kakor mi je o tem govoril sin, tega ni mogla nikoli preboleti.

Verjamem, da je potrebovala nekaj let, da se je vsaj malo navadila na to, da mora kot lastnica velike hiše, ki jo je z velikim trudom zgradila, sedaj živeti v garsonjeri, za katero je morala plačevati najemnino. Veliko je pletla, predvsem male pletene okrasne copatke za vse in vsakogar, ki so jo obiskovali ali ji služili na tak ali drugačen način. Hrepenela je le po enem, da bi jo ljudje imeli radi in ker je bila zelo zgovorna in družabna, si je tudi tukaj hitro pridobila nove prijateljice.

Vendar si resnično ne predstavljam, da nebi imela naše drage sorodnice Marije, ki jo je pogosto obiskovala, ji delala družbo, se z njo nasmejala in pogovorila. Vedno ji je pomagala urediti stvari v povezavi z zdravniškimi pregledi in napotnicami, jo celo prevažala kolikor je bilo to v njeni moči, skratka kakor je mama vedno govorila: »Moja zlata Marija.« Zelo sem ji hvaležna, ker jo je iskreno ljubila in ji bila ljubeča prijateljica, ki jo je vzpodbujala kadarkoli se je počutila osamljena. Včasih ji je prinesla iz slaščičarne tortico, včasih domače piškote, včasih domač kruh ali kaj drugega, česar se je mama vedno zelo razveselila. Temu se reče zvestoba in žrtvovanje za druge.

Moj starejši brat je ni v njenem novem stanovanju nikoli obiskoval. Se je pa popolnoma drugače izkazal njen mlajši sin, ki ga je rodila pri 32 letih, moj 15 let mlajši brat. 12 let je vztrajno skrbel zanjo, ji vozil »fasnge,« jo vsakih 14 dni obiskoval skupaj s svojima hčerama in svojo drugo ženo.  (Živi v Primorju). Ko pomislim na to, da so jo takrat , ko ga je nosila v svojem telesu komaj prepričali, da ga ne splavi in ji govorili, da ji bo na stara leta še kako prav prišel. In prav to se je zgodilo.

Spomnim se, ko sem bila majhna deklica, je vse, kar je bilo mogoče, za nas otroke sama spletla. Bila je odlična in vrhunska štrikarica. Vse, kar je pletla je bilo iz raznih revij, tudi iz Burde. Vse njene prijateljice so jo občudovale zaradi njene spretnosti z ročnimi deli. Spomnim se, kako mi je enkrat govorila, da sta se z očetom sprehajala po parku v Tivoliju v Ljubljani, jaz pa sem se igrala v peskovniku. Nato sem polno kanglico mivke stresla v voziček, kjer je ležal moj brat, ker sem si želela, da bi se tudi on igral z mivko. Po vsej verjetnosti sta me takrat zelo okregala. Takrat sem imela nekaj čez dve leti.

Spomnim se, kako je moj oče rad hodil v hribe, zato smo med vsakimi šolskimi počitnicami vedno odšli najprej na dopust na morje, nato pa v hribe, na Soriško planino. Od takrat imam lepe in manj lepe spomine.

Ko smo bili eno poletje na otoku Rabu, v Loparju v kampu, saj smo veliko kampirali, in je bil moj najmlajši brat še majhen, so ga izgubili. Ni ga bilo nikjer. Hodila sem po vodi ob obali, ča je mogoče kje padel v vodo. Na koncu koncev so ga našli kako tava ves utrujen, ne da bi vedel kam gre in kam bo prišel, ko ga je mama našla in vprašala: »Kje si pa bil,« je dvignil rokico in rekel: »Tam.«

V zadnjem času je imela precej težav s prebavo, krče in bolečine, vendar niso nikoli našli vzroka, zakaj se ji to dogaja. 11. oktobra je šla po posredovanju naše drage sorodnice Marije na kolono skopijo, da končno ugotovijo pravi vzrok njenih težav.

Z mamo sva imeli zelo težke pogovore. Najini telefonski pogovori so bili vedno zelo kratki. Vem da je bil vzrok za to duhovne narave, ker sem bila jaz kristjanka in je bil v meni Božji Duh. Težko mi je bilo zaradi tega.

Odločila sem se, da bom začela z bolj intenzivno duhovno bitko v molitvi in zastopanju v molitvi zanjo in za moje bližnje. Glede na Sveto pismo sem se vse bolj in bolj zavedala, kaj in kdo sem v Kristusu in da sem edina v naši družini, v kateri je nadnaravna moč, da stojim v vrzeli za moje bližnje pred Bogom.

Veliko sem molila s svojimi besedami in v molitvi v drugih jezikih. Včasih po več ur. Vedela sem, da je v meni moč da onemogočam te sile, ki mučijo moje bližnje in jih držijo v duhovnem, duševnem in fizičnem suženjstvu.

Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju. (Janez 10:10).

Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. (Luka 10:19).

Nobeno oblikovano orožje ne bo uspelo proti tebi, in vsak jezik, ki se bo na sodbi vzdignil proti tebi, boš obdolžila. To je dediščina Gospodovih služabnikov in njihova pravičnost je od mene, govori. (Izaija 54:17).

Veliko sem brala in prevajala stvari o duhovnem bojevanju, in vsak večer in vsako jutro bila v intenzivni zastopniški molitvi.

Počasi sem začela opažati, da so se pogovori med mamo in menoj začeli spreminjati. Postala je bolj umirjena. Pogovarjali sva se brez jezne prekinitve, do katere bi prišlo brez pravega fizičnega vzroka. Enkrat me je celo poklicala in se mi opravičila, kar se v najinem skupnem življenju ni nikoli zgodilo. Skratka končno sva se lahko pogovarjali kot hčerka in mama. To mi je bilo resnično v veliko veselje in vedela sem, da je bil Bog na delu.

Nedolgo nazaj mi je sporočila, da bo odšla na kratek dopust v Koper, k svoji bivši snahi, oziroma materi njenih vnukinj. Veselila sem se, da bo malo spremenila svoje vsakdanje okolje, čeprav me je malo skrbelo, kako bo prenesla dolgo vožnjo do tja. In v soboto 9. novembra se je odpeljala  proti Kopru. Vedela sem, da je bila v dobrih rokah, zato sem bila brez skrbi.

18. novembra popoldan mi mlajša hčerka sporoči: »Babi je v Izolski bolnišnici. Je neodzivna.«

Skozi misli so mi za hip prišle besede: »Ampak Gospod, ti si mi obljubil, da bo ona odrešena.«

V naslednjem trenutku sem začutila kakor bi se zgodil duhovni klik v mojem trebuhu. To je mesto, kjer prebiva Sveti Duh v osrčju vsakega na novo rojenega kristjana. Iz mojih ust je začelo »vreti«, neustavljivo vreti. Vrstile so se besede vere, ena za drugo, svetopisemske obljube in stihi, izpovedovanje avtoritete v imenu Jezus nad vsemi deli teme:

»Moja mama ne bo umrla, ne, živela bo in pripovedovala o Gospodovih delih!« To je znova in znova prihajalo iz mojih ust. Bila sem glasna. Bila sem odločna. Ni mi bilo mar kaj si mislijo sosedje o meni. Borila sem se zanjo kot levinja za mladiča.

»Satan, ti veš, da imam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič mi ne bo škodovalo. Zato prihajam proti duhu smrti in ga onemogočam v imenu Jezus.« To sem izgovarjala večkrat in vse, kar je sledilo tem besedam. Bile so Besede temelječe na Svetem pismu, besede, ki so imele moč in so bile brezkompromisne.

»Nobeno oblikovano orožje ne bo uspelo proti moji mami, in vsak jezik, ki se bo na sodbi vzdignil proti njej, bom obdolžila. To je dediščina Gospodovih služabnikov in njihova pravičnost je od mene, govoriš Ti, Gospod.«

»Duh smrti, nimaš pravice nad njo, Jezus Kristus iz Nazareta je plačal odkupno ceno zanjo. Ona je Njegova last. Nimaš pravice, da jo vzameš pred časom, ki ga je Gospod Bog določil zanjo. Izgini, poberi se od nje v imenu Jezus!«

Samo Gospod Bog je tisti, ki lahko odloča o času njenega odhoda v večnost. Poberi se od nje v imenu Jezus!«

»Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1 Korinčanom 15:55).

Satan, Jezusova kri te je premagala, osramotila in razorožila na Golgoti, ti si poražen in nemočen, zato odidi takoj zdaj od moje mame, nimaš ne moči, ne legalne pravice, da posegaš v njeno življenje. Ona je Gospodova!«

»Moja mama ne bo umrla, ne, ona bo živela in Govorila o tem, kaj si ji storil.«

Zavpila sem: »Jezus, Davidov sin, usmili se moje mame!«

Izgovarjala sem vse, na kar me je spomnil Sveti Duh.

In tako sem bila v molitvi skoraj dve uri. Toda kmalu po tem ko sem začela, kakšne pol ure za tem me je preplavila radost, veselje, dobesedno sreča in prečudovit mir. Čudila sem se temu, kajti nikakor se ni ujemalo s situacijo v kateri sem bila. Najraje bi začela slaviti Gospoda in se mu zahvaljevati, ker je dober, ker na veke traja Njegova zvestoba. Danes vem, da se je že takrat zgodila duhovna zmaga, njej v dobro.

Jaz pa sem nadaljevala z zastopanjem in z izpovedovanjem v veri v Božjo Besedo, ki ima edina moč nad vsako sovražnikovo močjo.

In nato je prišel naslednji klic: »Odšla je.«

Nisem jokala, ni mi bilo hudo, v meni je sijalo nadnaravno upanje, ki bi bilo iz človeških ozirov nemogoče. V meni je bilo zavedanje: »Z njo je vse dobro. Verujem to. Bitka zanjo je bila izbojevana in je prinesla dober sad.«

Bil je zgodnji večer, ko se je vse to odvijalo. Telesno sem bila prijetno utrujena, duhovno polna moči, duševno pa v zavedanju: »Naredila sem najbolje, kar sem lahko. Dala sem vse od sebe. Zanašala sem se na Vsemogočnega in na Njegovo moč. Uslišal me je.«

Počasi sem se odpravljala v posteljo z mešanimi občutki v sebi, Sovražnik si je nadvse prizadeval, da bi vame vnesel žalost. Ni mu uspelo. Molila sem v jezikih.

Odšla sem v kopalnico, si umila zobe, se preoblekla za spanje in odšla v posteljo.

Rekla sem Gospodu: »Jutri te bom vprašala, kako je z mojo mami, Gospod.« Toda v meni je bila nuja in sklenila sem, da ga vprašam že pred spanjem. In storila sem to.

 

In govoril mi je: »Moja ljubljena, moje srce se veseli, ko vidim tvoje zaupanje do mene, ko vidim,  da veš, da ti bom govoril resnico. Ko vidim, da mi zaupaš, ko vidim, da se tvoje srce nagiba k meni, da prejme od mene in ne iz tega sveta, ampak od mene živega Boga odgovor.

Veš, ljubljena moja, danes je stala pred mano, in res, njena kolena so se upognila pred mano, in videl sem sijaj na njenem obrazu, ko je zagledala moje obličje, in spoznala je, da resnično obstajam, in da sem resnični, živi Bog.

In danes je spoznala, da si ji ti govorila resnico, in danes je spoznala, da si jo ljubila. In žal ji je bilo, za vse besede, ki jih je izrekla proti tebi in te ranila, in veš, usmilil sem se je. Ko sem jo videl takšno vso nebogljeno, v spoznanju grešnosti.

Njeno srce se je zlomilo pred mano in njeno kesanje je bilo močno. In to je bilo dovolj, in to je bilo dovolj, in to je bilo dovolj, da sem ji odprl Nebeška vrata.

Bodi potolažena moja ljubljena, kajti ona je sedaj pri meni. Ona je sedaj pri meni.

Zato ne boj se, in ne bodi žalostna, kajti tvoja mama je pri meni, je na varnem. Potolažena je in njene oči žarijo od veselja, ker je lahko vstopila v to, v kar ni nikoli verjela.

In veš kaj, srečala je svojo hčerko, srečala je svojo hčerko, srečala je svojo hčerko in spoznala, da si ji govorila resnico.

In vse to zaradi tega, ker nisi obupala, ker si verovala in ker si jo ljubila, in ker si vztrajala v molitvi zanjo. In prav te molitve so proizvedle njeno rešitev.

Zato ljubljena moja, bodi potolažena, kajti tvoja mama je v nebeškem Kraljestvu, pri meni.

Veseli se, veseli se hči Sionska, veseli se hči Sionska, kajti to je ena od tvojih trofej, ki si jih izmolila za nebeško kraljestvo.

Zato mirno spi, mirno spi v mojem ljubečem naročju, in ne skrbi, kajti ona je pri meni, na varnem in ji je dobro. Amen!«

Je Bog uslišal moje zastopanje in molitve za mamo? Seveda, saj bo vso večnost v nebesih govorila o tem, kaj ji je storil  Bog Jezus Kristus. 

Medtem ko mi je Gospod govoril, so solze lile iz mojih oči in se zlivale na blazino pod menoj. To so bile solze proizvedene iz velike ljubezni mojega Ljubljenega, ki je vedno z mano in mu brezpogojno zaupam. On je edini, ki mi govori čisto resnico. Ljubim ga.

Bila sem v popolnem miru in v tistem večeru po maminem odhodu v večnost, zaspala v Njegovem ljubečem naročju, brez kančka žalosti, v veliki radosti, da sem bila lahko Božja sodelavka v tej bitki za njeno večno dušo.

Naslednji dan sem Gospodovo sporočilo glede mame podelila tudi z mojimi otroci. Dala sem jim vedeti, da naj ne bodo žalostni, ker ji je dobro in je pri Gospodu v večnem Kraljestvu.

Komaj smo se malo navadili na to, da je odšla naša mami, in moji vnukinji, da je odšla njuna prababica, ko je kot iz jasnega udarila nova žalostna vest. Medtem ko se je vesela odpravljala domov na vikend dopust iz bolnišnice, je nenadoma umrla babica mojih vnukinj. Zdravniki so ji v bližnjih dneh nameravali opraviti operacijo na srcu. Nova bolečina je zadela njiju in njuno mamico, pa tudi mojega sina, ki je dolga leta živel v tej hiši.

Ena od vnukinj je kmalu zatem hudo zbolela, zato jo je sin vzel k sebi domov. Žal sta razvezana. V ponedeljek je zbolel tudi sin, oba na isti način v pljuča.

V torek so se v Prečni poslovili od naše drage Lade. Glede na letni čas je bil lep sončni dan in sonce je vsaj malo pogrelo užaloščena srca bližnjih, ki so jo izgubili in jo spremljali na njeni zadnji poti.

Sin je zelo zbolel. Od ponedeljka naprej smo se v molitvi borili zanj. Satan je vrgel nanj vso razpoložljivo artilerijo, da bi mu onemogočil odpeljati nas v sredo na mamin (babičin, prababičin) pogreb v Ljubljano. Toda naš Gospod dela čudeže.

V sredo nekaj čez 10 uro smo se odpravili proti Ljubljani; jaz, sin in njegova starejša hčerka, moja vnukinja. Vožnja do Ljubljane je minila hitro, ker smo se pogovarjali in obujali spomine. Sin je med vožnjo močno kašljal in njegov glas je bil hripav. Prej bi od takšni situaciji dihala čimbolj plitko, da se slučajno nebi okužila. Danes pa sem dihala z vsemi pljuči in rekla: "Satan, glej, nič mi ne moreš. Jezusova kri me varuje pred vsakim virusom in bakterijo. Nič ne moreš vreči name ali vame. Sem pod Božjo zaščito, pod zaščito imena Jezus. Nič nimaš v meni, kar bi lahko uporabil proti meni." 

Med potjo pa se je zgodila še ena urgentna potreba po molitvi, za snaho umrle, ki je začela krvaveti, a niso našli mesta krvavitve. Odpeljali so jo urgentno v Ljubljano v UKC, kjer so še pravočasno našli mesto počene aorte v njeni trebušni steni. Med vožnjo v Ljubljano so bile moje molitve usmerjene k nebeškemu Očetu, da da modrost zdravnikom in pravočasno oskrbo, da bo njeno življenje rešeno.

Parkirali smo na parkirišču na Žalah. Čeprav je tam pokopan moj oče, njegovi starši in sorodniki, tam nisem bila že dolgo. Ne maram hoditi na pokopališča.

Zbrali smo se pred mrliško vežico. Jaz sem vstopila vanjo samo toliko, da sem izrazila besede tolažbe mojemu bratu, njegovi sedanji ženi in njegovima hčerkama in zetoma. Ves preostali čas sem bila pred prostorom in se pogovarjala s sosedi moje mame, sorodniki in prijatelji.

Kmalu zatem smo se zbrali v žalni dvorani. Zame osebno ni bila žalna, čeprav je bil vpliv vseh žalujočih okoli mene močan, vendar nisem jokala. Niti poslušala nisem kaj govorijo. Pogovarjala sem se z Gospodom in bila v srcu popolnoma mirna.

Rekla sem mu: »Gospod, žal mi je, da oni ne vedo, kar vem jaz, da jim nebi bilo potrebno žalovati, kot žalujejo. O, Gospod, tako žal mi je ljudi, ki nimajo upanja in nimajo tolažbe v Tebi. Kako težko jim mora biti, ko se nimajo česa oprijeti, kar bi jim dalo večno upanje. Gospod, saj jim res ne preostane drugega kakor da jočejo. Ampak saj veš Gospod, jočejo bolj zaradi sebe, zaradi izgube, ki so jo doživeli. Glej, če bi poznali Tebe, bi v Tebi lahko danes videli upanje tako za mami, kakor zase, po svoji smrti, a glej, nimajo ga, ker ne verjamejo vate. O, Gospod, daj mi moči in priložnosti, da bom vsaj nekaterim od njih še lahko govorila o tebi, da bodo spoznali, da si Ti edina Pot, Resnica in Življenje in da brez Tebe nihče ne bo videl Božjega Kraljestva. Hvala Ti, ker si vsakomur namenil večno življenje pri Tebi, toda vsak se bo moral v svoji svobodni volji odločiti zate.« In tako sem se pogovarjala z Njim, dokler se nismo odpravili na mesto raztrosa.

Ponovno so zapeli nekaj pesmi, nato pa je eden od pogrebnikov vzel v roke žaro, v kateri je bil pepel in šel počasi čez od dežja mokro polje in medtem ko je obračal žaro, držeč jo za obroč, trosil pepel, ki je bil v njej. Malo me je stisnilo pri srcu ob misli na to, kaj ostane od človeka . . . . . . Ne glede na to kako bogat je, kako pomemben je, kako uspešen je, koliko je dosegel v svojem življenju, kako priljubljen je . . . . .

V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.« (1 Mojzesova knjiga 3:19).

»Prah se vrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.« (Pridigar 12:7).

Po opravljenem obredu smo se še malo pogovorili in slikali za spomin, nato pa smo šli vsaksebi.

Moja starejša hčerka nas je popeljala še do dedkovega groba (groba mojega očeta), ker je to hotela vnukinja, pa tudi sin, ki je bil ob času dedkovega pogreba v Celju v vojašnici s hudo gripo.

Nato smo odšli v en prijazen lokal na čaj, jaz, moja starejša hčerka, mlajša hčerka in njen prijatelj, moja vnukinja in sin.

Po tem ko smo se poslovili smo se sin in njegova hčerka odpeljali do Radohove vasi na pico, ker sta bila lačna in sin se je čedalje slabše počutil. Zvečer okrog 17 ure sem bila spet doma, vesela, da sem v tem dnevu spet lahko videla vse moje še živeče sorodnike.

Naše življenje se bo nadaljevalo brez naše najstarejše 92 in pol letne članice družine, ki je za 20 let preživela svojega moža, čeprav so ji kot 20 letni mladi materi, ki je prebolevala tuberkulozo rekli, da ne bo več dolgo živela, ker ima tako zelo slabo srce. Toda človek načrtuje, Bog pa izpelje sebi na slavo in čast.

Naj bo slavljen Gospod Bog, Izraelov Bog, ki opravlja čudovita dela, on edini. Naj bo slavljeno ime njegove slave na veke, naj se napolni z njegovo slavo vsa zemlja. Amen in amen. (Psalm 72:18-19).

Iz srca sem hvaležna bratom in sestram, ki so me podpirali v molitvi v tem času. Vem, da če nebi imela njihove molitvene podpore, bi vse te dni ne preživela v nadnaravnem blagoslovu, moči in zaščiti, kakor sem jih. Bog je dober, kajti če kdo Bog Oče ve, kaj je bolečina ob izgubi ljubljene osebe. Zato pravim, če veš, da nisi sam, če veš, da je s teboj Gospod Bog, če veš, da so s teboj iskreni in ljubeči bratje in sestre, potem lahko greš tudi skozi dolino smrtne sence, a izideš ven kot zmagovalec v Kristusu.

Dodatek.: Ljudje pravijo, pa tudi Sveto pismo, da bo človek po smrti pri Bogu le, če bo pred svojo smrtjo sprejel Jezusa kot svojega Odrešenika. Moja mama je to storila enkrat v svojem življenju, nekaj let nazaj, toda naprej od tega nisva nikoli prišli.

Jezus je rekel Nikodemu v Evangeliju po Janezu: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.«

 

Moja mami pred njenim stanjem neodzivnosti ni bila na novo rojena po Duhu. Kar se tega tiče ona ni imela vstopnice za v nebesa. Toda glede na vse raziskave, ki so jih naredili skozi ljudi, ki so imeli obsmrtne izkušnje in so se vrnili, so prišli do enega pomembnega odkritja. Namreč, v času, ko je človek v komi; je neodziven, in še ni dokončno mrtev – ni v GEHENI, kjer je končni kraj smrti iz katerega ni povratka, in tam ni več možnosti spreobrnjenja, kesanja, je v stanju kome (neodzivnosti), to še mogoče.

IN TU SE JE IZKAZALA ZASTOPNIŠKA MOLITEV SKOZI KATERO ME JE VODIL SVETI DUH, ZA REŠITEV VEČNE DUŠE MOJE MAME. IN GOSPOD JEZUS JO JE V TEM ČASU IN STANJU MILOSTNO SREČAL.

 

Od 14:01 naprej . . . . 

Od naše vožnje v Ljubljano, v sredo, je minilo že štiri dni. Jaz sem popolnoma zdrava.

V tistem jutru, 18.11.2024 mi je Gospod dal znak na nebu, ki sem ga razumela šele kasneje, po maminem odhodu v večnost.

Nad Gorjanci sem zagledala ležečo postavo. Kasneje je pri vznožju te postave začelo vzhajati sonce in iz mesta, kjer je vzhajalo sonce, je izšel križ. 

 

 

 

 

 

 

 

 

Joel Ramshaw - KAKO LAHKO DOBRI BOG DOPUŠČA SLABE STVARI

 

Kako lahko dobri Bog dopušča slabe stvari?

Joel Ramshaw

(2024)

 

 

Danes obravnavamo pomembno temo. Težavno vprašanje št. 1, ki ljudi odvrača od vere v Boga. Mnogi so bili kot otroci vzgojeni v krščanski družini in so več let sledili veri. Na koncu se zgodi družinska tragedija. Nekdo umre prej, kot je bilo pričakovano, čeprav je bil vse življenje prijazen, velikodušen človek in pobožen. Zdi se tako nepošteno. Medtem boste morda videli sebične posameznike, ki uživajo v grehu in jim ni mar za Boga, živijo do visoke starosti v miru z obilico bogastva in materialnih dobrin. Ali ima Bog namen in skriti red za vsem tem navideznim kaosom in nepravičnostjo?

Zlasti knjiga Pregovorov vsebuje veliko odlomkov, ki spodbujajo koristi, ki jih bodo deležni pravični, in kazni, ki jih čakajo hudobni. Morda se nam zdi, da se stvari v resničnem svetu ne odvijajo tako. V resnici bo veliko ljudi svojo nagrado videlo le na drugi strani. Resnica je, da ko Sveto pismo pravi, da imajo pravični blažen konec, to ne pomeni, da bodo umrli v starosti, polni bogastva in uspeha. To preprosto pomeni, da bodo imeli tisti, ki so zvesti Bogu, po smrti dom v njegovem nebeškem kraljestvu. Kljub nepravičnosti tega sveta jim nihče ne more vzeti končne nagrade na drugi strani.

Obratno velja tudi za tiste, ki ostanejo zakrknjeni v hudobiji. Ti morda mislijo, da so se izognili vsem vrstam stvari in da živijo samo zase. Toda na koncu bodo morali zapustiti ves svoj zemeljski uspeh in imetje ter jim bo Bog sodil gole. Svojega zemeljskega uspeha in statusa ne morejo prenesti čez oviro smrti. Oseba, ki je izkoriščala druge in dočakala visoko starost ter umrla v ponosu proti Bogu, se ni »izognila«. Soočiti se morajo z zadnjim sodnikom in najhujšo usodo, ki si jo lahko zamislite.

Matej 10:28 »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!«

 

Obljuba blaginje

Gibanje »evangelija blaginje« lahko kristjanu pogosto preveč obljublja življenjsko udobje in materialne koristi. Vendar pa je veliko biblijskih verzov, ki upravičujejo ta nauk, vzetih izključno iz Stare zaveze. Nova zaveza je veliko bolj ostra do pohlepa po materialnem izobilju in namesto tega podrobno opisuje trpljenje, žrtve in preizkušnje, ki jih verniki lahko pričakujejo. Na žalost so ti odlomki pogosto prezrti. Poslušanje pridigarjev blaginje lahko povzroči zgodnje navdušenje, vendar povzroči občutek izdaje ali celo zapuščanja vere, ko se obljuba ne uresniči. Da bi to popravili, je potrebno uravnoteženo razumevanje svetih spisov.

Bog teh obljub ni prelomil. Tega sploh ni nikoli obljubil. Branje Svetega pisma je tako pomembno, ker imajo učitelji velikokrat ljubljena prepričanja in doktrine, ki jih spodbujajo, medtem ko se skrivajo pred verzi, ki so jim v nasprotju. Toliko branja biblijske knjige z obljubami lahko povzroči ta občutek izdaje, ker navaja samo pozitivne obljube, ne pa Božjih obljub, da krščansko življenje vključuje preizkušnje, žrtve in trpljenje. Naslednjič, ko se boste želeli jeziti na Boga, ker ni izpolnil obljube, se vprašajte, ali je to res sploh obljubil?

Bodimo pošteni. Nikoli ne »stojimo za besedo« ali »navajamo in zahtevamo«, ko gre za vrstice, ki obljubljajo preganjanje, kot je 2 Timoteju 3:12 »Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu.«

Vendar z veseljem izbiramo tolažilne besede, ki jim lahko verjamemo. To neuravnoteženo branje svetih spisov lahko povzroči selektiven spomin, v katerem obtožujemo Boga, ko pride do težav, kljub temu, da Sveto pismo pogosto govori o preizkušnjah, s katerimi se morajo soočiti verniki. Morali bi moliti za moč, da bi premagali preizkušnje, namesto da bi se jezili na Boga, ko se pojavijo, ali pričakovali neprekinjen blagoslov, ker smo kristjani.

Za večino nas, ki to beremo, obstajajo ljudje, ki so morali premagati veliko hujše preizkušnje, kot smo se soočili vi ali jaz, vendar so se vrnili, da bi slavili Boga in pričevali. Misijonarji morajo prenašati velike stiske ter ohraniti vero in naravnanost hvale.

Rešitev duše in fizična ozdravitev telesa sta temeljni Božji obljubi vernikom. Bog zelo rad daje druge blagoslove, vendar ti dodatki niso upravičenja. Včasih bomo doživeli neuspehe, medtem ko se zdi, da so očitno nemoralni ljudje deležni nenehnega uspeha in pridobitev. Ne pozabite, da nam kot vernikom posvetni uspeh ni obljubljen. Živimo za tisto, kar je pomembno večno in na drugi strani.

Ne moremo priti s stališčem, da nam je Bog karkoli »dolžan«. Ta odnos človeka pripravi do razočaranja in zamere do Boga, ko pridejo neizogibne življenjske stiske.

 

To niso nebesa

Zemlja je mešanica nebeškega, človeškega in demonskega vpliva ter prevzema značilnosti vseh treh. Čeprav nam Bog daje svojo besedo in ima angele, ki dobro vplivajo na nas, se soočamo tudi s prevarami satana in demonov, ki s svojim umom poskušajo zapeljati ljudi. Pričakovati, da bo zemlja kot nebesa brez napak, je enostavno nerealno. Bolje se je zahvaliti Bogu za njegovo odpuščanje, ker nam je omogočil vstop v nebesa in živeti večno življenje v miru, kjer bo stisk tega sedanjega sveta za vedno konec.

 

Ali se res želijo vrniti?

Ko ljubljena oseba umre, lahko tesnoba povzroči, da preživeli bližnji prijatelji in družina vpijejo k Bogu, kako nepošteno je, da je vzeli tako čudovito osebo. Čeprav je za nas boleče, se moramo spomniti, da so tisti, ki so umrli z vero v Kristusa, zdaj veliko srečnejši na drugi strani. Morda jim je bila sredi smrti celo dana možnost, da se vrnejo v svoje telo in življenje na zemlji, vendar so se raje odločili, da bodo s Kristusom, kar je »veliko bolje« (Pismo Filipljanom 1:23).

Izaija omenja, da Bog dovoli, da pravični umrejo, da lahko vstopijo v zadnji počitek stran od zla in trpljenja zemlje.

Izaija 57:1 »Pravični izgine, pa si nihče ne vzame k srcu, zvesti ljudje so pobrani, pa nihče ne razume; da, pred hudobijo je pobran pravični.« On je vstopil v Božji mir.

Svoje ljubljene moramo osvoboditi, da uživajo v nebeškem počitku, in si prenehati želeti da bi se vrnili nazaj ali se jeziti na Boga, ker jih je vzel ob času, za katerega naše omejeno razumevanje meni, da je »prezgodaj«.

 

Vsi ljubeči? Brezpogojna ljubezen?

V krščanskih krogih se običajno uči, da je Bog vseljubeč in ljubi človeštvo z brezpogojno ljubeznijo. Ta pogled pa se ne zdi realističen, če beremo celotno sveto pismo. Na primer, Bog se je odločil ljubiti Jakoba in sovražiti Ezava. Če bi bila Božja ljubezen brezpogojna, bi namesto tega ljubil oba.

Malahija 1:2-3: »Ljubim vas,« govori Gospod, vi pa pravite: »S čim si nam izkazal ljubezen?« »Mar ni bil Ezav Jakobov brat,« govori Gospod, »in vendar sem ljubil Jakoba, Ezava pa sem sovražil.«

Janez 13:23 enega od dvanajstih učencev izpostavi kot »tistega, ki ga je Jezus ljubil«. Če ima Bog brezpogojno ljubezen do vseh enako, zakaj bi potem Sveto pismo trdilo, da je Jezus enega učenca ljubil bolj kot druge? Očitno je ta učenec izpolnjeval več pogojev, da se bo Božje srce odprlo proti njemu v primerjavi z drugimi prijatelji.

Daniel je omenjen kot »mož, ki so ga angeli zelo ljubili«:

Daniel 10:11: In [angel] mi je rekel »Daniel, mož ljubljeni, bodi pozoren na besede, ki ti jih govorim, in stopi tja, kjer si stal, kajti zdaj sem poslan k tebi.« Ko je z menoj to govoril, sem tresoč se vstal.

Božja ljubezen temelji tudi na času. Med življenjem na zemlji nam daje nekaj časa, da se ponižamo, pokesamo in sprejmemo Kristusovo odpuščanje. Če oseba ignorira ali zavrne to ponudbo do časa smrti, ostane samo Božja jeza. Ljubezen je pogojena s tem, da se oseba pokesa pred iztekom njenega časa, pred odhodom v večnost.

Čeprav Bog kaže in govori o svoji ljubezni skozi vse Sveto pismo, ne trdi, da je VSE-ljubeč ali da ima brezpogojno ljubezen.

Božje odpuščanje je veliko, vendar hoče videti kesanje in obžalovanje. Ne daje neomejenega odpuščanja tistim, ki se bodo odločili ostati v grehu in uporu. Bog ima standarde in pogoje.

Izaija 45:7 »Delam svetlobo in ustvarjam temo, narejam mir in ustvarjam gorje, jaz, Gospod, delam vse to.«

Bog je ljubeč in dober, vendar obstaja tudi druga stran Boga. Svetost in jeza proti grehu. Če torej odgovorim na vprašanje, kako lahko Bog trdi, da je vseljubeč, pa vendar dopušča takšno bolečino?? Bog ni nikoli trdil, da je vseljubeč; njegova ljubezen ima meje in Bog ima druge vidike, kot sta sodba in svetost, ki ju prikazuje, ne le vseljubezen.

 

Tudi Bog trpi

Bog daje zgled v trpljenju, zavrnitvi in ​​izdaji, ki jo je doživel njegov sin Jezus Kristus. Bog ne sili človeštva, da doživi kaj hujšega, kot se je zgodilo Njegovemu lastnemu Sinu. Ko umre nedolžni otrok, se spomnite, da je umrl tudi Božji nedolžni Sin in Bog je deležen žalosti.

Bog čuti bolečino zavrnitve, ko ga ne ubogamo in sledimo motnjam in drugim idolom. Božja čustva so veliko močnejša od naših in ko trpimo, on čuti enako bolečino v sebi. To je moč njegove ljubezni. Skozi preizkušnjo nikoli ne gremo sami. Bog čuti našo bolečino, vendar na še močnejši način, kot mi. Pogosto mislimo, da je Bog odmaknjen, ker ga ne vidimo ali čutimo, in pozabljamo, da je še vedno z nami v naših stiskah, sočustvuje in čuti bolečino tako kot mi.

 

“Tesnjenje” in svobodna volja

Najpogostejša obramba Božje dobrote kljub trpljenju, ki so jo teologi v zgodovini postavili, se osredotoča na svobodno voljo. Da ne bi znova odkrivali kolesa, bomo v tem članku porabili manj časa za argument o svobodni volji, vendar bi morali o njem na kratko razpravljati in ubrali bomo inovativen pristop.

Skozi Sveto pismo vidimo, da je velik del interakcije med Bogom in človeštvom povezan z grehom. Biti obsojen za greh, se pokesati greha, prejeti Božjo milost za pokritje greha. To je glavni fokus Boga.

 

Zakaj nas je torej ustvaril z zmožnostjo napačne izbire?

Zdi se, da bi bilo »goljufanje«, če bi Bog ustvaril popolno bitje, ki bi vedno izbralo prav, ne da bi ga bilo treba preizkusiti. Ne pozabite, da je bil Jezus rojen in ne ustvarjen, zato je v sebi vseboval več Božjega bistva in je bil sposoben popolnoma ubogati. Za nas ostale, ljudi in angele, se naše duše začnejo med svetlobo in temo in edini način, da pridobimo svetlobo, je, da se podredimo Bogu in sprejmemo prave odločitve.

Resnično ne bi nosili nobene luči, če bi bili prisiljeni in primorani, da se vedno pravilno odločimo. Preizkušnje in izbire na zemlji so tisto, kar omogoča Bogu, da dokonča prvi korak stvarjenja in loči svetlobo od teme v nas (Geneza 1). Tega ne bi bilo mogoče storiti brez proste izbire. Bili bi kot roboti in neživi predmeti, ki ne bi bili ustvarjeni po  Božji podobi.

Odlomek v Genezi je treba razumeti duhovno, kot da se nanaša na notranjo svetlobo, ne na naravno svetlobo. Dan zavzema dve tretjini, noč pa eno tretjino. Tako je dve tretjini angelov ostalo zvestih luči, tretjina pa je sledila Luciferju. Dva koraka naprej in en korak nazaj, kakšen je lahko pogosto boj proti trdnjavam greha. Toda svetloba ima vedno večjo moč, če jo iščemo.

Očitno torej Bogu ni bilo mogoče ustvariti popolnega razsvetljenega človeka, ne da bi prekršil lastna notranja načela. Bistvo Boga Očeta je, da je on Ustvarjalec pravil pred vsem drugim. Njegovi zakoni prinašajo strukturo v vesolje. Materialni svet temelji na natančnih pravilih, kot je gravitacija, ki jih je mogoče vsakič predvideti z matematiko.

Tudi duhovni svet ima svoje ustaljene zakone. Bog ne bo kršil svojih notranjih načel samo zato, da bi dobil nekaj, kar hoče. Bog mora to narediti tudi na težji način. Bog ne bo kršil svojih lastnih pravil in potem pričakoval, da jih bo stvarstvo upoštevalo. On nas vodi z zgledom.

Očitno so bili tudi angeli prvotno ustvarjeni s svobodno voljo, kar dokazuje Luciferjev upor. Vendar so bili angeli v nebesih že preizkušeni in so zdaj »pritrjeni« na pot svetlobe. Prav tako se demoni ne morejo več pokesati, vendar so njihovi duhovi obtičali v temi.

Sveto pismo govori o »pečatenju« v knjigi Razodetje. Božji služabniki so zapečateni na svojih čelih, kar jih ščiti pred možnostjo, da bi se pozneje pokvarili. Podobno so tisti, ki so sprejeli znamenje zveri na svoje čelo ali desno roko, zapečateni s tem znakom v temi in se od njega ne morejo spremeniti. Božji končni cilj je imeti nebesa, polna vernikov, ki so »zapečateni« v poslušnosti in so premagali temo, ki je bila v njih.

Ob spominu na število 666 ga pogosto enačimo s satanom in popolnim zlom. Glede na Razodetje 13 pa je to število MAN. Številka 666 je preprosto človeško bitje, ki deluje ločeno od Boga. Kristusovo število glede na analizo (gematrijo) njegovega imena v izvirni grščini je 888. To je zato, ker je Kristus vzel svojo človeško naravo 666 in jo ohranil vedno povezano z Jodom ( prva črka YHWH in nadomestilo za sveto ime) ki zapolni vrzel v glavi 6 in zaključi zgornji krog, tako da se vsaka 6 spremeni v 8. Človeško 666 je povezano s tremi Božjimi osebami . . . ustvari novo osebo v Kristusu 888.

 

Nepravičnost vesolja

Vesolje samo je zasnovano tako, da je prvotno načelo nepravičnosti. Gravitacijski zakon pomeni, da bodo največji predmeti kopičili več materiala in postali še večji. Medtem bodo manjše stvari, kot so asteroidi, sčasoma izginili. To je popolnoma nepošteno, a kljub temu ima za posledico lepoto, ki jo vidimo v zvezdah. Bog bi lahko uporabil drugačno načelo in ustvaril vse enake velikosti, vendar »pravičnost« za Boga ni prednostna naloga, kot je pogosto za nas. Če bi bile vse zvezde enake velikosti in oddaljenosti, bi bilo vesolje precej dolgočasno. Nekaj ​​neenakosti ustvarja raznolikost, zaradi katere je lepo.

Morda je Bog to načelo uporabil tudi kot odraz svojega odnosa do stvarstva, ki je neenakopraven odnos.

Enako načelo velja za bogastvo. Premožni lahko zlahka vlagajo ali ustanovijo podjetja, medtem ko imajo revni morda dovolj le za hrano in najemnino, ne da bi jim ostalo dovolj za vlaganje za razmnoževanje, zaradi česar so ujeti na isti ravni.

Kot ljudje morda cenimo poštenost in enakost, vendar se zdi, da Bog temu ne pripisuje enake teže. Bog ima rad, da je svet nekoliko nepravičen in da se mi odločimo prostovoljno pomagati drugim. Svet bi bil dolgočasen, če bi bili vsi enako nadarjeni in uspešni, tako kot bi bilo vesolje dolgočasno, če bi bile vse zvezde enake barve in svetlosti.

 

Ali je Bog ali satan ustvaril komarja?

Ta zadnji del je bolj špekulativen, vendar predstavlja možnost, da se v nebesih v zakulisju dogajajo nekatere stvari, ki jih ljudje morda nikoli ne bomo vedeli. Razmislite o tej možnosti:

Ko je Bog obstajal sam zunaj časa, je obstajala le svetloba, ker se Bogu ni nič uprlo, da bi ustvarilo »senco«. Tema je prišla iz Luciferjevega upora. Čeprav je Bog stvarnik, je vesolje nastalo kot pretežno tema z le majhnimi točkami svetlobe, kar je v nasprotju z Božjo naravo.

To nakazuje, da je Lucifer začel svoj upor, preden se je stvarjenje končalo. Morda je posegel v nekatere načrte stvarjenja, kar je povzročilo delno pokvarjenost semena, ki je postalo veliki pok. Medtem ko vesolje odseva Božji red, odseva tudi satanovo nasilje in pokvarjenost.

V Jobu 15:15 piše, da tudi nebo (zvezde/nebo) ni čisto v Božjih očeh. Edini način, da bi se to lahko zgodilo, je, če bi Lucifer posegel v seme stvarstva pred velikim pokom.

V Genezi 1:26 Bog pravi: »Ustvarimo človeka.« Ta beseda, ki je tukaj prevedena kot Bog, je »Elohim«. Ta beseda je v izvirnem besedilu v množini in se na drugih mestih pogosto nanaša na »bogove«, »angele«, »mogočneže«, ne vedno le na primarnega Boga.

Verjamem, da »nas«, ki nas Bog omenja, vključuje svoje angele kot oskrbnike, ki pomagajo graditi in ustvarjati v skladu z Božjim ukazom. Pomislite na sodobno gradnjo. Lastnik, ki financira gradnjo objekta, ni tudi tisti, ki nanaša omet in cement, zabija žeblje itd. Ta dela prenese na zaposlene in izvajalce. Ne razumem, zakaj pričakujemo, da je Bog sam naredil vse delo pri ustvarjanju vesolja in ne bi dovolili, da bi angeli pomagali. Povsod po Svetem pismu Bog izbira človeške in angelske služabnike, s katerimi običajno dela, namesto da bi delal stvari sam. Bog bi lahko določil glavni red in standarde oblikovanja za stvarjenje in dovolil angelom več manjših področij presoje znotraj Božjih širokih meja. Lucifer je očitno šel izven teh meja.

Razmislite o tej možnosti: vsaki angelski ekipi je bila dodeljena vrsta živali, ki naj bi pomagala pri ustvarjanju po Božjem vzorcu, in oskrbovalo del zemlje. Lucifer je sodeloval pri ustvarjanju kače. Bog je nameraval, da bi vsa ta bitja živela v harmoniji, toda zaradi Luciferjevega ponosa in njegovih uporniških angelov so šli izven Božjega dovoljenega vzorca in svojim živalim dodali nepooblaščene lastnosti, da bi jih naredile ostre in bojevite, s čimer bi jim dali premoč, kar je povzročilo oboroževalno tekmo vrste. Želeli so, da bi njihove stvaritve prevladovale nad vsemi kreacijami angelov.

Verjamem, da prilika o pšenici in ljuljki (Matej 13:24-30) ponazarja nekaj takega. Satan je posejal ljuljko po polju in je ni bilo mogoče izruvati do žetve ob koncu časov. To bi lahko pomenilo, kako so on in njegovi partnerji padli angeli pokvarili dele stvarstva, za katere so bili odgovorni. Bog ni mogel obrniti stvaritve, ne da bi pri tem poškodoval tudi vse njene »dobre« dele, in proti pokvarjenosti se moramo boriti do konca dobe, ko bo Bog uničil stara nebesa in zemljo ter ju nadomestil s svojim popolnim novim stvarjenjem. Mi ne vidimo tega, kar se dogaja v zakulisju in ljudje samo obtožujejo Boga za vsako težavo, ne da bi pomislili, da dela vse, da povrne dobroto na zemljo.

Tako da, komarja je verjetno ustvaril satan. Prvotno bolj miroljubna Božja zasnova, podobna kresnici, ki jo je satan nato sprevrgel v zlonamerno spremembo. Čeprav hudič ni zelo ustvarjalen, rad izkrivlja red, ki ga je ustvaril Bog. Tudi ljudje naredimo isto, kot pri covidu, za katerega se je pokazalo, da je nastal v laboratoriju, in drugih GSO.

Jobova knjiga razsvetljuje, kako ljudje ne vidimo, kaj se dogaja v nebesih v zakulisju. Job je mislil, da je Bog do njega nepravičen, vendar se ni zavedal, da obstaja kupčija med Bogom in satanom, da bi dovolil njegovo trpljenje, in ko je ostal zvest Bogu, je bilo vse, kar je imel, obnovljeno dvojno. Vendar Bog niti na koncu knjige ni nikoli povedal Jobu, zakaj je povzročil njegovo trpljenje. Nekateri razlogi, zakaj Bog dopušča trpljenje, bodo znani šele, ko pridemo na drugo stran.

 

https://www.gatewaysofhislight.com/20/24/why_god_allows_suffering/

Steve Austin - 10 GRADITELJI VERE

 

10

Graditelji vere

Steve Austin

 

TO POGLAVJE VSEBUJE kratke razlage o veri, ki so namenjene temu, da gradite  svojo vero in spodbujate svoje srce. Meditirajte (razmišljajte) vsako posebej in pustite, da pronicajo skozi vaš um do vašega duha.

 

Pregovori 18:14a pravijo: »Človekov duh prenaša telesno bolečino, a kdo bo vzdignil potrtega duha?«

 

Prosim Boga, naj te dnevne pobožnosti nahranijo in okrepijo vašega duha. Ostanite v veri in imejte oči uprte v Jezusa . . . vaš preboj je na poti!

 

1

 

Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. (Hebrejcem 11:1). Ta prevod Hebrejcem 11:1 je tako neverjetna in temeljita definicija biblijske vere.

 

Vera pomeni verjeti, da imamo lastninsko listino za stvari, ki nam jih je Bog obljubil, in da smo tako prepričani o njihovi resničnosti, da so v naših glavah že dejstvo, čeprav se še niso manifestirali v fizičnem kraljestvu. Svet pravi, da moraš to videti, da verjameš, ampak vera pravi, da moraš najprej verjeti, preden boš videl, da se bo uresničilo.

 

Popoln primer tega v Svetem pismu je, ko je Bog obljubil Abrahamu, da bosta on in Sara imela otroka, ko je bil Abraham star 75 let. Sara pa je bila že takrat daleč čez čas ženske rodne dobe. Do izpolnitve obljube pa je trajalo še dodatnih 25 let, preden se je uresničila, tako da je bil Abraham takrat star okrog sto let, Sara pa okrog 9o let, ko sta dobila Izaka. Včasih Bog počaka, dokler ne postane situacija popolnoma nemogoča, da samo On dobi zasluge in slavo za to.

 

Ne samo, da sta bila Abraham in Sara v starosti, v kateri sta bila nezmožna po naravni poti imeti otroka, toda 25 let je neznosno dolga doba za čakanje, da se obljuba izpolni. Večinoma ljudje sploh ne bi imeli vere, da bi verjeli tej obljubi, še manj pa, da bi verjeli in čakali na obljubo 25 let. Toda Abrahamova vera je vzor za vse nas.

 

Rimljanom 4:19–21 pravi: »In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo, saj je imel nekako sto let, in da je Sari naročje omrtvelo. Ob Božji obljubi ni podvomil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu, popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.«

 

Moramo razumeti, da Abraham ni upošteval svojega telesa, ki je bilo skoraj mrtvo. To je

točno to, kar morate storiti. Ne glejte svojega, ali telesa ljubljene osebe v naravnem. To pomeni, da se ne osredotočajte na naravne okoliščine. Ne bodite obsedeni s tem, kar je rekel zdravnik. Naj vas ne prepriča to, kako stvari izgledajo v naravi. Včasih morate izklopiti svoj um, ker lahko na vaš um preveč vplivajo naravna dejstva. Ne pravim vam, da zanikate dejstva, ampak da se zavedate, da Bog ni omejen z dejstvi. On je nadnaravni Bog. Tako kot Abraham bodite popolnoma prepričani, da bo Bog izpolnil svoje obljube. En Božji dotik lahko spremeni vašo celotno situacijo.

 

2

 

Jezus mu je dejal: »Glede tega ›če moreš‹ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje.« (Marko 9:23).

 

To je ekstravagantna obljuba, ki kaže na neverjetno moč vere. Jezus je povedal, vse—ne nekatere stvari, ne večina stvari, ampak vse stvari—so možne, če imamo to vero če verjamemo v to. Ni rekel, ali lahko najprej preveriš, če si dovolj dobra oseba ali če si ga prosil dovoljkrat. Rekel je samo, verjemi. V bistvu nam Jezus daje prazen ček, če imamo vero v nekaj. Ali Jezusu verjamemo na besedo – ali ne. Naša lastna vera postavlja meje temu, kar lahko prejmemo od Boga. Odstranite omejitve in raztegnite svojo vero, da boste verjeli Bogu za svoj čudež. Ima vso moč in z Njim nam ni nič nemogoče.

 

3

 

»Zato vam pravim: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo.« (Marko 11:24).

 

To je še ena ekstravagantna, bianco obljuba Jezusa nam, ki je odvisna od naše vere. On pravi, da ko za nekaj molimo, moramo verjeti, da to že imamo (pretekli čas). Mi to morda še nimamo v fizičnem kraljestvu, vendar moramo verjeti, da že imamo v duhovnem Kraljestvo, ker nam je to Bog že obljubil v Svoji Besedi. Lahko rečemo, da ga imamo na svojem verskem računu. Hebrejcem 11:1, ki smo si ga ogledali zgoraj, pravi, da moramo biti popolnoma prepričani, da imamo to za kar prosimo, v skladu s tem, kar nam je Bog že obljubil, in v to moramo še naprej verjeti, ne glede na to, kako je to videti v naravnem. Jezus je rekel, da bomo, če bomo to naredili – ne da bi mislili, mogoče imamo ali ne; ali verjetno imamo – bomo imeli stvari, za katere smo prosili.

 

4

 

»Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava. Tak človek naj ne misli, da bo kaj prejel od Gospoda.« (Jakob 1:6-7).

 

Prejšnja dva verza sta govorila, da lahko imamo vse, če imamo vero za to. Ta verz je druga stran. Pravi, da če dvomimo, ne moremo pričakovati ničesar od Boga. Prav tako piše, ko dvomimo, smo kot morski valovi, ki jih veter premetava sem in tja. Zato naj vas ne premetavajo vaša čustva, sovražnikove laži, dvom, strah ali miselnost poraza. Verjemite Bogu ne komerkoli ali čemerkoli drugemu. Vsak dan naredite korake, da nahranite svojo vero in jo ohranjajte močno, kot sem rekel v 2. poglavju. Ko boste to storili, ne bo več prostora za misli, ki oropajo korenino vere v vaših srcih.

 

5

 

 

In Jezus jim je odgovoril: »Imejte vero v Boga! Resnično, povem vam: Kdor bo rekel tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje‹ in ne bo dvomil v svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo.« (Marko 11:22-23).

Jezus je bil lačen in je od daleč videl figovo drevo, toda ko je stopil do njega, je bilo brez fig na drevesu. Sveto pismo pravi, da je »preklel« figovo drevo, o njem je govoril negativno. Naslednje jutro so bili njegovi učenci presenečeni, ko so videli, da se je drevo posušilo in odmrlo. Vprašali so Jezusa, kako je to storil. Namesto da bi rekel: »Ker sem Bog in imam vso moč,« je odgovoril z zgornjim odlomkom. Njegovo sporočilo je bilo jasno: »Če imate vero v Boga imate isto moč v svojih ustih, kakor sem jo imel Jaz. Gori lahko ukažeš, naj bo odstranjena in lahko imate vse, kar rečete«.

 

Pregovori 18:21 dodajajo, da: »Smrt in življenje sta v oblasti jezika.« V lastnih ustih imaš moč, da govoriš s to boleznijo in ji ukažeš, naj odide v Jezusovem imenu! Imate moč govoriti smrt raku, bolezni, virusom, okužbam, in drugim zdravstvenim stanjem, ki napadajo vaše telo, tako kot je Jezus preklel smokvo in je odmrla.

 

Ko molim za bolne ljudi, rečem nekaj takega: »Preklinjam tega [raka ali ime, pogoj] in ji ukaže, naj ovene in umre in ne obrodi več sadu, v mogočnem imenu Jezus. Zapovedujem, da se to [ime stanja] takoj odstrani iz tega telesa v Jezusovem imenu in se nikoli ne vrne.«

 

Ni naključje, da je Jezus omenil goro, ki predstavlja naše izzive. Gore so videti nepremične, kot da se ne bodo nikoli premaknile. So ogromne zastrašujoče in grozeče. Jezus je želel, da vemo, da imajo naše besede, polne vere, celo moč, da premaknejo  gore. Ni dovolj samo moliti o gori, ali imeti le pozitivne misli o gori, ampak verjeti, da se bo gora premaknila. Mi ne prosimo Boga, naj premakne goro. On od nas pričakuje, da jo bomo premaknili iz Njegove moči v nas. Ne pritožujte se in ne razpravljajte s svojimi prijatelji glede gore. Jezus nam je rekel, naj govorimo svojim goram in jim povemo, naj gredo!

 

6

 

Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo. (Hebrejcem 11:6).

 

To nam kaže, kako je vera pomembna Bogu. Lahko naredimo veliko dobrega, a če ne verujemo, mu je nemogoče ugajati.

 

7

 

Moj pravični bo živel iz vere. (Hebrejcem 10:38).

 

Vera ni le neobvezen pripomoček v našem življenju ali nekaj, kar potegnemo ven le v krizi. Bog pravi, da moramo živeti po veri. To pomeni, da želi, da svojo vero uporabljamo vsak dan in mu verjamemo za vse, kar potrebujemo. Vera nam daje dostop do nadnaravne moči, ozdravljenja, oskrbe in drugih blagoslovov, ki niso na voljo brez vere.

 

8

 

 

Saj v veri hodimo in ne v gledanju. (2 Korinčanom 5:7). Ta verz pomeni, da se ne ravnamo po tem, kar vidimo v naravnem. Vera je verjeti v to, kar ne moremo videti. Če lahko to vidite ali ugotovite vi ali vaša ljubljena oseba, to ne zahteva več vere.

 

Situacija je morda videti zelo slaba - celo brezupna - v naravnem, vendar se ne zanašate na to. Bog ni omejen z naravnim. On je nadnaravni Bog. Vedno obstaja upanje z Bogom, ker On zmore nemogoče. Molil sem za mnoge ljudi, ki so živeli ob podpori aparatur, Bog pa je naredil čudežni preobrat. Z leti sem se izuril, da me ne gane, kako slabo je videti bolnik v naravnem. En Božji dotik lahko spremeni vsako situacijo. Nikoli ni konec, dokler Bog ne pravi, da je konec!

 

9

 

Zaradi nje (vere) je bilo namreč pričano v korist starih. (Hebrejcem 11:2).

 

Vsa pričevanja o čudežih v Svetem pismu so se zgodila, in vsa pričevanja v današnjih dneh, zaradi vere. Z vero v Boga in njegove obljube boste vi ali vaša ljubljena oseba pridobili dobro pričevanje iz vaše zdravstvene situacije.

 

 

10

 

Da ne postanete leni, ampak posnemovalci tistih, ki so zaradi vere in potrpežljivosti postali dediči obljub. (Hebrejcem 6:12).

 

Upoštevajte, kako sta potrebni vera in potrpežljivost, da podedujemo Božje obljube. Vera ni čarobna paličica, ki vedno prinese takojšnje rezultate. Potrebujemo tudi potrpljenje.

 

25 let je trajalo od takrat, ko je Bog Abrahamu obljubil dediča, sina, da se je obljuba uresničila.

 

Štirideset let je trajalo glede vizije, ki jo je Bog dal Mojzesu o osvoboditvi Izraelcev, da se je izpolnila.

 

Jožefovo ujetništvo je trajalo 17 let, preden so se uresničile njegove sanje, ki jih je Bog dal Jožefu.

 

Ne pravim, da bo do vašega ozdravljenja trajalo leta in leta, dokler se ne uresniči, vendar potrebujete potrpežljivost in vztrajnost, da boste prejeli Božje obljube. Vse ne pridejo hitro in zlahka.

 

11

 

»Simon, Simon! Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera.« (Luka 22:31-32).

 

Jezus ni rekel, da bo molil za Petra, da bi ga rešili iz stiske. Vsi gremo občasno skozi stiske. Bog nas ne bo rešil pred vsako preizkušnjo. Toda Jezus je molil, da Petrova vera ne opeša. To je zato, ker je vera najbolj dragocena dobrina, ki jo imamo.  Vera nam je potrebna za dostop do vsega, kar ima Bog za nas. Dokler imamo vero, lahko vsako situacijo obrnemo v dobro.

 

12

 

Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. (1 Petrovo pismo 1:6-7).

Vsakdo lahko veruje, ko stoji na vrhu gore z dobrim zdravjem, z veliko denarja na banki in ko mu gre vse dobro. Vsakdo lahko verjame, ko je v cerkvi, obkrožen s prijatelji, ko pojejo slavilne pesmi in poslušajo spodbudna sporočila. Toda prava kakovost naše vere se izkaže, ko se soočamo s preizkušnjami. Vera v našem življenju bo preizkušena s preizkušnjami. Nikoli ne bomo vedeli, kakšno vero imamo, dokler naša vera ne bo na preizkušnji.

 

Ostanite močni in opravite test in prišel bo vaš preboj! Upoštevajte tudi, da Jezus  pravi, da je vaša vera dragocenejša od zlata. Lahko izgubite zlato, izgubite materialne stvari, izgubite zdravje, toda če imate vero, lahko vse te stvari dobite nazaj.

 

13

 

Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Marko 9:24).

 

Ta verz izvira iz zgodbe o očetu, čigar sin je bil nem in je imel epileptične napade. Jezus mu je rekel: »Glede tega ›če moreš‹ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje.« (Marko 9:23). Sedaj poglejmo ljubezen, poštenost in ranljivost človekovega odgovora Jezusu: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Marko 9:24).

 

Če smo iskreni, se vsi od časa do časa borimo s kakšno nevero, zlasti ko gremo skozi dolgo, težko preizkušnjo in ne vidimo nobene spremembe. Nihče od nas nima popolne vere. Odlično je to, da se Bog s tem strinja. On ne pričakujte, da bomo imeli popolno vero. On ima milost in usmiljenje do nas, ko je naša vera šibka.

 

Jezus tega človeka ni grajal zaradi njegove nevere. Ni rekel: »Ker imaš nekaj nevere, pač ne bom ozdravil tvojega sina.« Ne, Jezus se je usmilil in sina ozdravil.

 

To me spominja na zgodbo o Petru, ki je hodil po vodi. Učenci so bili v čolnu in ko so ponoči prečkali Galilejsko jezero, so nenadoma zagledali Jezusa, da hodi po vodi proti njihovemu čolnu. Sprva niso bili prepričani, da je Jezus; mislili so, da bi lahko bil duh. Peter pa mu je rekel: »Peter mu je odgovoril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« (Matej 14:28).

Jezus mu je rekel: »Pridi« (Matej 14:29). Nato je Peter naredil tisto, česar še nobena oseba nikoli ni naredila. Po veri je stopil iz čolna in začel hoditi po vodi. Toda trenutek kasneje so veter in valovi postali zelo hudi in Petra je postalo strah. Začel se je pogrezati v vodo. Jezus ni rekel: »Škoda, Peter, ne bi te smelo biti strah. Moral bi ohranili svojo vero. Pustil te bom, da se utopiš.« Ne, Jezus je proti Petru iztegnil roko, in ga dvignil. (Matej 14:31).

 

Kadarkoli se počutite šibke v svoji veri, vedite, da je Jezus pripravljen iztegniti svojo roko, da vas dvigne. Ne obsoja vas. Ni razočaran nad vami. On vas ljubi in je poln usmiljenja in milosti do vas.

 

 

Steve Austin je bil mlad odvetnik, ki je skrbel za svoje vsakdanje stvari, ko je Bog za vedno spremenil njegovo življenje in v njem zanetil ogenj, da bi videl ljudi ozdravljene.

Šel na dve tuji misijonski poti – enega v Indijo in drugega v Egipt – kjer je izkusil Boga na načine, ki jih še nikoli ni in je bil priča osupljivim čudežem.

 

Skozi njega je Bog v trenutku ozdravil ljudi slepote, gluhosti, paralize, raka in vseh vrst bolezni - tako kot o tem beremo v Svetem pismu. Majhna verska škatla, v katero je dal Boga, se je razbila, in nikoli se ni mogel vrniti v ležerno nedeljsko krščanstvo in religijo brez moči. Bog še danes skozi njega dela čudeže, ozdravlja ljudi in jih osvobaja in Steve je želel biti del tega, kar On počne.

 

Steve se je s teh potovanj vrnil kot spremenjena oseba in Bog ga je iz odvetništva poklical v polnočasno službo Zanj. Steve je bil pastor v cerkvi Lakewood v Houstonu v Teksasu, v največji cerkvi v Amerika, že 20 let. Zadnjih 25 let je služil bolnim — najprej kot prostovoljec, nato pa kot duhovnik — v največjem zdravstvenem domu na svetu—Texas Medical Center v Houstonu v Teksasu.

 

Vedno si je želel napisati knjigo, ki bi jo lahko dal pacientom in bi jih duhovno opremila za duhovno zmagati v bitki za svoje zdravje. Preiskal je vsako knjigo o ozdravljenju, a ni našel tistega, kar je iskal, zato se je odločil napisati svojo lastno. God Heals (Bog zdravi), je zbirka vsega, o čemer se je naučil o ozdravljenju v mnogih letih služenja neštetim bolnim ljudem in njihovim družinam.

 

Skozi leta je Steve tudi opazil, da večina bolnišničnih bolnikov in njihovih družin ne dobijo ustrezne duhovne oskrbe, ki jo potrebujejo, kar je po njegovem mnenju tako pomembno kot zdravstvena oskrba. Zato je ustanovil ministrstvo, ki bi zadovoljilo to kritično potrebo. Leta 2021 po opravljenem kaplanskem izobraževanju pri MD Anderson Cancer Center je ustanovil Living Hope Chaplaincy, neprofitno organizacijo, ki v bolnišnice namesti ekipe usposobljenih prostovoljcev, ki nudijo duhovno oskrbo pacientom, družinam pacientov in zdravstveno oskrbo v imenu Jezus. Njegove sanje so imeti ekipe v bolnišnicah po vsej Ameriki in tudi mednarodno.  

 

Steve ne bi mogel početi tega, kar počne, brez ljubezni in podpore svoje žene Suzie, s katero živi že več kot 28 let. Imata dve čudoviti hčerki, Lindsey in Lauren.