14. Januar 2024 - BOG JE VEDNO TAM

 

»Nepričakovani čudeži« 

Bog je vedno tam!

 

Datum: 14. januar 2024   Vir: Stories to Inspire Video

 

Sprašujem se, kaj bi bilo potrebno, da bi Jud občasno spoznal, da ga Bog potreplja po rami in mu reče: »Hej, tukaj sem.«

 

Gledal sem videoposnetek o policistu, ki je bil poklican v akcijo med terorističnimi napadi na Izrael 7. oktobra. Po lastnih besedah ​​je bil posvetni Jud. Prejšnjo noč je žural celo noč, zato je vstal zelo pozno. Ko se je zbudil; zbudila ga je žena, ki je gledala v njegov mobilni telefon. Zaradi velikega števila sporočil, ki so množično prihajali, ga je nadrejeni poklical, naj pride v rezervo.

Usedel se je v avto in se odpeljal naravnost proti jugu. S seboj je imel edino orožje, njegovo osebno orožje sta bili dve pištoli in nekaj streliva. On in njegov prijatelj sta bila ujeta za zidom. Končno jima je zmanjkalo streliva; Na stotine strelcev je streljalo nanju, ju obmetavalo z granatami in izstreljevalo proti njima rakete. Po lastnih besedah bi lahko rekel: »Čutil sem, da je to zadnji trenutek najinega življenja. Nisva imela možnosti, da bi prišla iz skrivališča in prišla do pušk na tleh. Orožje bi morala pobrati od drugih, ki so bili mrtvi.« Tam sta bila ujeta. Njegov prijatelj se je obrnil k njemu in rekel: »Poslušaj, če se rešiva živa, ​​se bom držal sobote.«

Kar se je zgodilo potem, je res nerazložljivo. Ravno ko je govoril, je minilo dvajset ali trideset sekund, nato pa so se streli, ki so bili prvotno zelo blizu, začeli oddaljevati od naju.

Zdaj pride najbolj nor del. Rekel je: »Sam se ne držim sobote, niti se ne držim postave, ampak verujem v Boga. Toda moj prijatelj, ta človek je po lastnih besedah ​​na Yom Kippur (dan posta) celo meso pekel na žaru. On nima prav nobene zveze z vero ali Bogom. Toda prijatelj se je obrnil k njemu in rekel: »Začel bom praznovati soboto.« Bilo je precej šokantno, toda nekaj sekund po tem, ko je to rekel, sva opazila, da se je glas strelcev, ki so ju še malo pred tem intenzivno obstreljevali, vse bolj in bolj oddaljeval, dokler nista ugotovila, da so ju čudežno pustili pri miru. Zato sta odšla od tam.

Rekel je, da je minilo več tednov, njegov prijatelj pa se je še vedno držal sobote, čeprav mu je bilo precej težko. In on in njegova družina so začeli obhajati soboto. Snel je klobuk in rekel: »Poglej, nisem veren Jud, niti kipe ne nosim, ampak poslušaj, v tistih trenutkih sem nekaj spoznal.«

Rekel je: »Pogosto slišite ljudi govoriti, kje je bil Bog med holokavstom v drugi svetovni vojni? Kje je bil Bog 7. oktobra? Vsem želim povedati, nehajte se spraševati, kje je bil Bog med holokavstom ali 7. oktobra. Kje je Bog? Vedno je tam. Toda kje smo mi?«

Rekel je, nenadoma sem imel vpogled in nenadoma sem ugotovil, zakaj ne mislimo tako? Zakaj ne pomislimo, da Bog občasno reče: »Tukaj sem, kje toda si ti? Povedal sem ti, kje naj bi bil, pa nisi šel, tja, kjer bi moral biti. Vedno sem tam, kjer sem rekel, da bom.«

Ne smemo več za vse kriviti Boga. Ko gre kaj narobe, ga sprašuješ, kje je? Zakaj se ne bi raje vprašali, kje sem pa jaz? Zakaj se ne moremo približati Bogu? Ker nas je občasno potrepljal po rami in rekel: »Hej, bil sem tam. Kje si bil? Vedno sem bil tam! Kje pa si bil ti? Ni te bilo tam, kjer sem bil Jaz.«

Mislim, da je to pomemben klic. Naj nam Bog pomaga, da bomo kadarkoli slišali njegov klic in nam nikoli več ne bo treba prebujati se s takimi zgodbami. Hvaljen bodi Gospod, na vekov, Amen!