Pričevanje
Charlotte Holmes
o srečanju z
bližnjimi in z Bogom Očetom v Nebesih
Zgodba je vzeta iz različnih virov na internetu, zato se
nekateri dogodki ponavljajo a hkrati prinašajo informacije, ki jih v predhodnem
opisu ni.
Leta 2019 je bila Charlotte Holmes na rutinskem pregledu pri
kardiologu, ko je njen krvni tlak poskočil iz 134 na 234. »Moj srčni zdravnik
je rekel: 'Ne greste domov. Spravili vas
bomo v bolnišnico. Ta krvni tlak moramo znižati. Moramo ga spustiti. Ponovno lahko
imate možgansko kap ali srčni napad.«
Odpeljali so me v sobo in začeli z intravenoznim dajanjem zdravil,
da bi poskušali znižati moj krvni tlak. Charlottin mož Danny je ostal z njo v
sobi, medtem ko je bolnišnično osebje skrbelo zanjo.
Charlotte je govorila: »Vedno sem imela težave s krvnim
tlakom in že dvakrat ali trikrat sem bila v bolnišnici, kjer so mi dali
intravenska zdravila, da bi ga znižali,« je dejala. »Takrat, septembra, sem bila
tam tri dni in bila sem priklopljena na vse srčne monitorje. Pravkar so me
skopali z gobo v moji postelji in ravnokar so name oblačili čisto bolnišnično
spalno srajco, ko se je to zgodilo. Ne morem se spomniti ničesar o tistem
trenutku, toda Danny je rekel, da sem samo padla nazaj na posteljo,« in ena od
medicinskih sester je rekla: »O moj Bog, ne diha.«
Danny mi je pozneje povedal, da sem imela široko odprte oči
in videti je bilo, kot da strmim. »Mislil sem, da te ne bom nikoli več odpeljal
domov,« ji je pozneje rekel Danny.«
»Aktivirali so kodo za nujni primer in medicinsko osebje je
priteklo v sobo, v kateri sem ležala. V tistem trenutku sem bila iznad svojega
telesa. Videla sem, kako nad mojim prsnim košem z defibrilatorjem izvajajo
elektrošoke. Lahko sem jih videla; vse medicinske sestre in zdravnika okoli
svoje postelje. V tistem trenutku sem zavonjala najlepši vonj rož, kar sem ga
kdaj koli vohala. In potem sem slišala glasbo. In ko sem odprla oči, sem vedela
kje sem. Vedel sem, da sem v nebesih.«
Charlotte se je ustavilo srce. Naslednjih 11 minut je bila
klinično mrtva. »Bila sem nad svojim telesom. Videla sem Dannyja, kako stoji v
kotu,« pravi. »Umaknil se je.« Lahko sem jih videla, vse medicinske sestre in
zdravnika okoli svoje postelje. In potem sem odprla oči. Ozrla sem se naokrog
in videla vso tisto lepoto. Videla sem drevesa, videl sem travo, in vse se je
zibalo ob glasbi, ker vse v nebesih, časti Boga. Ne morem vam opisati, kako so
izgledala nebesa, saj so milijonkrat bolj čudovita od tistega, kar bi si sploh
lahko predstavljali kot nebesa.«
Rože so bile del prizora, ki se je nenadoma odvil pred
njo. »Bog me je odpeljal na mesto, ki je presegalo vse, kar sem si sploh lahko
predstavljala,« je rekla. »Odprla sem oči in bila sem navdušena. Bili so
slapovi, potoki, hribi, čudovita pokrajina. In tam je bila najlepša glasba, kot
petje angelov in ljudi, ki pojejo z njimi, tako pomirjujoča. Trava, drevesa in
rože so se zibale v skladu z glasbo.«
Potem je zagledala angele. »Bilo je več angelov, a ti so
bili ogromni in njihova krila so se prelivala. Medtem, ko so se njihove peruti
premikale, sem čutila na obrazu blagodejni vetrič,« je rekla.
Charlotte je rekla, da so jo v nebesa popeljali angeli. »Ni
strahu. To je kot čisto veselje. Ko angeli prevzamejo oblast, ni strahu. Ko
greš domov, je to čisto veselje.«
»Veste, vsi imamo neke predstave, kakšna so nebesa. Toda
moje predstave so bile v primerjavi z resničnostjo, neprecenljivo večje kot
karkoli, kar sem si lahko predstavljala,« je dejala Charlotte. »Bil sem
preprosto povedano navdušena.«
Nato je zagledala »Zlata vrata in za njimi so stali in se mi
smehljali, mi mahali z rokami, moja mati, oče in sestra.«
Charlotteina mati, Mabel Willbanks, je bila stara 56 let, ko
je umrla zaradi srčnega infarkta. Charlottina sestra Wanda Carter je bila stara
60let in nekaj mesecev, ko je tudi ona doživela srčni infarkt in umrla v
spanju. Njen oče, Hershel Willbanks, je živel do svojih 80-ih, a je nato umrl,
zaradi težav s pljuči.
Bili so tam, nasmihali so se ji tik onkraj zlatih vrat, bili
so videti srečni in zdravi. »Niso imeli očal in bili so videti kot v 30-ih.
Tako so bili navdušeni, da me vidijo,« je povedala Charlotte.
Tam je bil tudi njen bratranec Darrell Willbanks, ki ji je
bil kot brat. Darrell je izgubil nogo, preden je umrl zaradi težav s srcem.
Ampak tam je bil, stal je na dveh zdravih nogah in ji veselo mahal.
Zaslepljujoča, žareča svetloba je pronicala izza njenih
ljubljenih in ogromne množice ljudi, ki je stala z njimi. Charlotte je bila
prepričana, da je bila to Božja luč. Obračala je glavo vstran, da bi si zaščitila
oči – svetloba je bila tako zelo bleščeča, ko ji je nekaj drugega pritegnilo
pogled. Majhen deček, malček. »Stal je tam pred mojo mamo in očetom,« je rekla.
Za trenutek je bila zmedena. Čigav fant je bil to? se je spraševala. Toda
takoj, ko ji je vprašanje prišlo na misel, je začutila, da nanj odgovarja Bog.
Bil je njen in Dannyjev sin, otrok, ki ga je splavila pred skoraj 48 leti, ko
je bila noseča le pet mesecev in pol.
»Takrat vam niso dovolili, da bi otroka prijeli ali ga
pokopali, ko ste splavili v tako poznem obdobju nosečnosti. Samo dvignili so ga
in rekli: 'Majhen deček je.' In to je bilo vse. Bilo je konec. Po tistem
spontanem splavu sem šla skozi dolgo, globoko depresijo in si želela le, da bi
ga lahko držala v svojih rokah in pritisnila k sebi v svoj objem,« nam je govorila.
Ko je videla svojega sinčka, kako stoji s starši, je rekla: »sem komaj čakala,
da ga vzamem v naročje. To sem tako zelo pogrešala vsa ta leta, odkar sem ga
izgubila.«
Vse je bilo tako čudovito, nebesa, in izza zlatih vrat je
začutila, kako ji Bog pravi: »Dobrodošla doma.«
V tistem trenutku je začutila, da ji Bog govori, da ima
izbiro. »Lahko ostaneš doma ali pa se vrneš. A
če se vrneš nazaj, moraš povedati svojo zgodbo. Razložiti moraš, kaj si videla,
in povedati moje sporočilo, in to sporočilo je, da kmalu pridem po svojo
cerkev, svojo nevesto,« je rekla Charlotte.
Pravi, da je nato tam začela prepoznavati pokojne družinske
člane. »Videla sem svojo mamo. Videla sem svojega očeta. Videla sem svojo
sestro. V ozadju sem videla vse družinske člane, ki so že umrli. Videla sem
starodavne svetnike iz Svetega pisma. Glej, niso bili videti stari. Niso bili
videti bolni. Nihče od njih ni nosil očal,« se spominja Charlotte. »Videti so
bili, kot da bi bili v 30-ih letih. Prepoznala sem jih. Tam, v svojih novih
telesih, so bili videti čudovito.«
Kar je Charlotte videla po tem, pa jo je šokiralo.
»Ko sem tam stala se je izza mame in očeta pokazala svetla
luč. Nisem mogla gledati vanjo, tako bleščeče svetlo je bilo. Vedela sem, da je
to moj nebeški Oče. Videla sem malčka. In spomnim se, da sem pomislila, 'Kdo je
to?' In slišala sem svojega Očeta, ki mi je rekel: »To je tvoj otrok.« Izgubila
sem tega otroka. Bila sem noseča 5 in 1/2 mesecev. Spomnim se, kako so otroka
dvignili in rekli: 'Charlotte, fantek je.' Potem ga ni bilo več. Torej, ko sem
videla tega malčka, sem rekla: 'O, Bog, kako je to mogoče?' On pa mi je odgovoril:
'Še naprej rastejo v nebesih. Ampak tu ni časa. Tu je večnost.« Torej od
njegovega rojstva je minilo 48 let in tukaj je ta moj otrok, najin otrok, še
vedno malček.«
Potem se je Bog odločil, da mi pokaže še eno stvar. »Popeljal
me je na rob pekla, pogledala sem dol in iz njega se je širil vonj po gnilem
mesu. Tam je bilo strašno vpitje,« je
rekla.
»Po ogledu lepote nebes je kontrast videnja pekla skoraj
neznosen.« In Bog ji je rekel: »To ti pokažem, da boš ljudem lahko povedala, če
ne bodo spremenili svojih poti, bodo prebivali tukaj vso večnost. Slišala sem
svojega Očeta, kako mi je rekel: »Imaš čas, da se vrneš in to, kar si videla podeliš
z ljudmi.«
Tako hitro, kot je odšla v nebesa, se je Charlottin duh tudi
vrnil. »Čutila sem, da me vleče nazaj v moje telo. Čutila sem bolečino tam,
kjer je prej nisem čutila. Čutila sem žalost.« Danny je rekel: »Tvoje oko je
pomežiknilo. Takrat sem vedel, da te bom lahko spet peljal domov.«
Charlotte si je popolnoma opomogla in po dveh tednih so jo
izpustili iz bolnišnice. Od takrat svojo zgodbo deli na javnih nastopih in z
vsemi, s katerimi pride v stik.
»Ljudje potrebujejo upanje. Želijo vedeti, da tam na oni
strani, po smrti res nekaj obstaja. Želijo vedeti, če so na pravi poti,« pravi
Charlotte. »Imela sem prednost pripeljati ljudi h Kristusu, kot me je Bog Oče prosil.
Vso oblast, ki jo je imel, nam je dal v imenu Jezusa Kristusa. Ne zaradi tega,
kar smo, ampak zaradi tega, kar je naredil skozi Svojega Sina, Jezusa Kristusa
za nas.
Jezus je rekel, po svojem odhodu iz zemlje, da nam bo
pripravil prostor, in to je bolj resnično, kot si lahko predstavljate. Lahko te
pogledam naravnost v oči in ti zagotovo povem: »Nebesa so resnična in pekel
tudi.«
»V hiši mojega Očeta je
veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam
pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas
vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (Evangelij po Janezu 14:2-3)
PRIČEVANJE CHARLOTTE HOLMES V ČASOPISU TIMES
Charlotte Holmes je bila preplavljena s klici, sporočili
in vabili, odkar je bila zgodba o njenem obisku v nebesih objavljena v izdaji
Times 25. decembra 2019 in je bila nekaj dni kasneje objavljena na spletni
strani ozakcountytimes.com in povezana s Timesovo stranjo na Facebooku.
Preden je gostitelj Times-ovega spletnega mesta, Surf New
Media, 2. januarja preprečil Facebooku povezavo s spletnim mestom, je zgodbo delilo več kot 32.000 uporabnikov Facebooka.
Po podatkih storitve Google Analytics je v dveh tednih, ko je bila njena zgodba
na spletu, do zgodbe dostopalo skoraj 495.000
ljudi. Podatki kažejo, da je 30. decembra ob 20. uri 14.578 ljudi hkrati bralo
Charlottino zgodbo.
2. januarja je lastnik družbe Surf New Media John
Sokolich založniku Timesa, Norene Prososki povedal, da
je »v zadnjih treh do štirih dneh« spletna stran Timesa prejela »več kot 11
milijonov zadetkov s Facebooka«, zaradi
česar se je strežnik dvakrat zrušil.
To »nekaj« je bila zgodba, ki opisuje Charlottino
hospitalizacijo septembra 2019, zaradi zdravljenja visokega krvnega tlaka.
Tretji dan v bolnišnici se je njeno srce ustavilo in v 11 minutah, ko je
medicinsko osebje hitelo, da bi znova vzpostavilo njen srčni utrip, je
Charlotte povedala, da je »prišla iz telesa« in opazovala prizor od zgoraj.
Nato jo je obdala čudovita dišava in pred njo so se odprla nebesa, skupaj z
mahajočimi in pozdravljajočimi družinskimi člani, ki so umrli že pred mnogimi
leti.
Posledica tega je bila neverjetna odzivnost ljudi in
Charlotte, ki se je s težavo odzvala na stotine sporočil, telefonskih klicev in
povabil, da bi svojo zgodbo delila z govorniki po vsej državi. Do takrat je
sprejela 15 povabil, da govori v cerkvah in drugih skupnostih, prejela pa je še
druga povabila iz Kansasa, Minnesote, Wisconsina, Teksasa, Alabame, Wyominga,
Arizone, Georgie, Arkansasa in Missourija.
»Želim iti le tja, kamor želi Bog, da grem, zato jim, ko
me vprašajo, če bi prišla povem, da moram najprej za to moliti.«
Njena družina je bila zaskrbljena, da se bodo zaradi vseh
obremenitev pri Charlotte znova pojavile težave s krvnim tlakom, vendar jim je
odgovorila: »Nič me ne skrbite. Bog ima vse pod nadzorom. Peljal me bo tako
daleč, kot bo On hotel. Če se bo nadaljevalo, Aleluja! Če Bog želi, da to še
naprej delim, bom to delila.«
S pomočjo svojega moža Dannyja je poskušala odgovoriti na
več kot 700 sporočil na dan, na Facebooku. »Zadnjih nekaj noči sva delala do 4.
ali 5. ure zjutraj, potem pa sem preprosto morala nehati,« je rekla. »Čutila
sem, da jim moram odgovoriti, če me ljudje kontaktirajo. In povem vam, da sva z
Dannyjem dobesedno jokala nad nekaterimi od njih. Molila sva nad njimi.
Nekateri so bili tako spodbudni. Nekateri so si želeli samo upanja. Nekateri so
bili tako prizadeti, da niso vedeli kam naj se obrnejo. Želeli so le vedeti, da
obstaja ta kraj, ki je čudovit – in da so tam njihovi ljubljeni.«
Veliko ur je preživela tudi v telefonskih pogovorih z
ljudmi, ki so se oglasili, da bi spregovorili z njo, o njeni zgodbi. Najboljše
od vsega pa je to, je rekla Charlotte: »Ko sem jaz molila zanje in oni zame, je
bil to neopisljiv blagoslov.«
Ob njenem zadnjem nastopu v nedeljo zjutraj v cerkvi v
Mountain Homeu v Arkansasu pravi: »O moj Bog! Tisti ljudje! Bila sem
blagoslovljena veliko bolj, kot bi lahko kdaj koli jaz blagoslovila njih. Bili
so tako dojemljivi, tako goreči za Boga. Duh je padel na nas in angeli so
preplavili dvorano v kateri smo se nahajali,« je rekla. »Mislim, da je Bog to
naredil, ker je vedel, da potrebujem to duhovno osvežitev.« Zagotovo je bila to
izjemna izkušnja. In čeprav se je pojavilo tudi nekaj negativnih in kritičnih
sporočil, je to ni motilo.
»Jaz sem samo Charlotte, in nisem nič posebnega. Resnično
ne morem dojeti, kako se je vse to zgodilo,« je rekla in dodala, da je Dannyju,
ko je slišala, da je Times objavil njeno zgodbo, in da je njena zgodba »zrušila
njihov internet«, rekla: »O, ne! Ali jim morava nabaviti sedaj nov računalnik?«
Priznala je, da je »to podeželsko dekle nekoliko
preobremenjeno«, vendar je odločena, da bo še naprej pripovedovala zgodbo, ki
ji jo je dal Bog, dokler ji bo dal moč, da jo govori.
'Toliko ljubezni'
Toda zgodba ni bila samo spletni fenomen. Za Charlotte je
bilo to tudi osebno. Ko se je spletno zanimanje za njeno zgodbo nadaljevalo, se
je marljivo trudila odgovarjati na vsako zasebno sporočilo na Facebooku, ki ga
je prejela, osebju Timesa pa je naročila, naj izda njeno telefonsko številko
tistim, ki so klicali v pisarno in želeli vzpostaviti stik z njo. Začela je
potovati po vsej regiji in se odzvati na povabila, da bi povedala svojo zgodbo
v cerkvah in na drugih krščanskih srečanjih, (po molitvi in spraševanju Boga, katera
povabila naj sprejme). Razdelila je vizitke z vtisnjeno številko njenega
domačega in mobilnega telefona ter ljudem govorila: »Upam, da se bomo slišali.«
Charlotte je bilo všeč, ko so ji ljudje pripovedovali o
svojih nebeških izkušnjah, ko se njim ustavilo srce. Mnogi od njih so priznali,
da niso o tem nikomur govorili, ker so se bali, da bi drugi mislili, da so
nori. Mnogi ljudje, ki so poklicali Charlotte, so želeli zagotovilo, da so
nebesa resnična za tiste, ki verujejo v Kristusa. Drugi so želeli potrditev, da
bodo znova videli svoje dragocene ljubljene, ki so umrli. Charlotte je pogosto
rekla, da ji je najljubše moliti z ljudmi; dala jim je upanje in jim
zagotovila, da jih Bog, ki jih je ustvaril, ljubi.
Čutila je, da jo Bog vodi, da pripoveduje zgodbo o svojem
obisku v nebesih kot način oznanjevanja Evangelija. »Svet v katerem živimo je
krut svet, vendar je v njem toliko ljubezni,« je povedala za Times v intervjuju
leta 2020. »Jezus te preprosto napolni z ljubeznijo in veseljem.«
Leta 2020 sta Charlotte in njen mož Danny odletela v
Dallas, da bi nastopila v dveh programih na omrežju DayStar Broadcasting
Network, ki naj bi imelo »odtis«, ki lahko
doseže 106 milijard domov v 200 državah.
Charlotte se je pojavila tudi na Christian Broadcasting Network in
večkrat se je pojavila na daljavo iz pisarne Timesa, ki ima boljšo internetno
povezavo, kot sta jo imela z Dannyjem v njunem domu v Mammothu.
Njena zgodba je bila ponovljena v zbirkah knjig in revij.
Spletno iskanje »nebesa Charlotte Holmes« razkrije neverjetno paleto video in
besedilnih upodobitev Charlotte, ki pripoveduje svojo zgodbo prek ameriških in
mednarodnih virov.
»Ali lahko ostaneš?«
Zdaj, čeprav so minila že štiri leta, odkar se je ta
izvirna zgodba pojavila v Timesu, se zanimanje za Charlottin neverjeten obisk
nebes še vedno nadaljuje – in tako tudi njeni govorni nastopi.
Pred nekaj meseci sta Charlotte in Danny odšla v Georgio,
kjer je morala dvakrat govoriti v cerkvi, kjer
je bilo v dvorani 3000 ljudi. Ko
se je končalo njeno prvo srečanje, je povabila vse, ki so želeli moliti z njo,
naj pridejo v ospredje cerkve. Petsto ljudi je vstalo s sedežev, je dejal Danny,
in se odpravilo v ospredje cerkve.
Charlotte še ni končala molitve z vsemi temi ljudmi, ko
je bil načrtovan začetek drugega bogoslužja. Čakajočim je rekla, da bo molila z
njimi, če ne bodo imeli nič proti, po zaključku tega srečanja. »Nihče od njih
ni odšel domov,« je rekel Danny.
Potem, ko je molila s čakajočimi člani občinstva po teh
dveh srečanjih, je pastor rekel Charlotte: »Naši ljudje želijo, da nocoj
opraviš še eno službo. Imajo vprašanja. Bi lahko ostala še na tretjem srečanju?«
Seveda je ostala. Na tisti večerni seji je bilo po vsej
dvorani na voljo 12 mikrofonov, da so lahko ljudje Charlotte postavljali
vprašanja. »In to je tisto, kar mi je res priraslo k srcu,« je dejal Danny: »Približno 60 odstotkov vprašanj tisto noč, je prišlo od
otrok.«
Še posebej mu je ostala v spominu ena pogumna deklica, ki
je Charlotte pred številnim občinstvom vprašala, kakšne barve bo njen dvorec v
nebesih. Charlotte je dekle vprašala, katera je njena najljubša barva. »Roza«,
je odgovorila deklica.
Charlotte je pojasnila, da seveda ne moremo natančno
vedeti, kakšni bodo naši domovi v nebesih, vendar nam Sveto pismo pravi, da
bomo tam zelo srečni. Zato je pričakovala, da bo dekličin nebeški dom takšne
barve, ki ji je že sedaj najbolj všeč.
»Charlotte je znala prisluhniti ljudem in je poskrbela,
da so se vsi počutili posebne, kot da so bili edini tam in je imela ves čas na
svetu, da je molila z njimi,« je dejal Danny. In kamor koli je šla, je
Charlotte svoje sporočilo delila z enako preprosto resnostjo podeželskega
dekleta, ne glede na to, ali je govorila tisočem poslušalcev v dvorani velikega
mesta ali 20 ljudem, ki so sedeli v oddaljeni mali podeželski cerkvi.
»Nisem mogla nehati govoriti o tem. Videti sem morala
nekaj tako neverjetnega in o tem sem morala govoriti ljudem. Nebesa so
milijonkrat lepša, kot si lahko predstavljate. Ustavljam ljudi v trgovini in
jim govorim o tem. Ustavila sem celo svojega poštarja in mu povedal zgodbo.
Nisem sramežljiva. To zgodbo želim deliti, kjerkoli lahko in komerkoli lahko.«
Ko je bila v nebesih, je čutila, da ji je Bog rekel, da
bo, ko se vrne, videla angele. »In ravno v zadnjem mesecu sem jih začel
videvati. Vidim ljudi in angele varuhe za njimi,« je rekla.
Charlotte je bila vedno pobožna kristjanka. Ona in Danny
sta bila del skupine, ki je skrbela za glasbo na Mammoth Assembly of God. »Toda
zdaj, bolj kot karkoli drugega, najraje počnem, je moliti z ljudmi. Danny mi je
celo zgradil molitveno omaro. Ve, če se zbudi ob 3 zjutraj in me ni v postelji,
sem tam.«
»Ne morem se zadržati, da ne bi govorila o tem. In v
zgodbi je še veliko več. Nočem, da bi ljudje mislili, da sem nora – vendar mi
je vseeno, če me imajo za noro. Vem, kaj mi je Gospod pokazal, in ne morem
nehati govoriti, kako čudovit in usmiljen je Bog,« je dejala.
»Bolje da si pripravljen«
Od vsega začetka je Charlotteino družino skrbela, da bo
njeno negotovo zdravje še bolj obremenjeno z odzivom na vse tiste, ki so se
obrnili nanjo. V odgovoru na vprašanje Timesa o tej zaskrbljenosti se je
Charlotte nasmehnila in odgovorila:
»Nič me ne skrbi. Bog ima to pod kontrolo. Peljal bo tako daleč, kot bo
želel.«
Imela pa je opozorilo za vse, ki so čutili podoben Božji
klic: »Ko rečeš: 'Tukaj sem, Oče', bodi bolje pripravljen,« je rekla, »ker te
bo Bog mogoče popeljal na potovanje!«
Za Charlotte se je to potovanje končalo v torek zvečer,
28. novembra. Danny je rekel, da je gledal televizijo na njihovem domu v
Mammothu, medtem ko je Charlotte »po telefonu govorila z nekom iz New Yorka in
molila z njim.«
Ko se je klic končal, se je Charlotte pridružila Dannyju
pred televizijo. »Si poskrbela zanjo?« jo je vprašal kot običajno. Charlotte se
je nasmehnila in rekla da, skupaj sta se pogovarjali in molili. »Bilo je dobro«,
mu je rekla.
Potem se je usedla, poleg sebe položila telefon in se
naslonila nazaj na stol. Pet minut pozneje, je rekel Danny, se je prijela za
prsi in rekla: »Oh!« Danny je še naprej govoril z njo, a Charlotte mu ni več
odgovorila. Njeno srce se je ustavilo ponovno in tokrat ga ni bilo mogoče znova
zagnati. Imela je 72 let in njeno izjemno zemeljsko potovanje, na katerega jo
je Bog poklical, se je končalo.
»Samo sprašuješ se«
Kmalu zatem, ko je Dannyjeva in Charlotteina hči Chrystal
Meek na svoji Facebook strani objavila sporočilo o Charlotteini smrti, je to
komentiralo na stotine ljudi iz vseh ZDA ter izrazilo ljubezen in sočutje.
Nekateri izmed njih so povedali o svojem vplivnem osebnem srečanju s Charlotte.
Več jih je omenilo, kako cenijo možnost, da so se z njo pogovarjali po
telefonu. Eden od njih je rekel: »Imela sva pogovor, ki ga ne bom nikoli
pozabil.« Druga je rekla, da je z veseljem čakala v vrsti štiri ure, da je
lahko Charlotte z njo molila v cerkvi, kjer je govorila.
In tu je dodatek, ki ni povezan z zgodbo, lahko pa je povezan z vašo zgodbo zmage; Psalm 91.
Zatočišče pod Božjimi perutmi
1 Tisti, ki stanuje v
zavetju Najvišjega, ki prenočuje v senci Mogočnega,
2 pravi Gospodu: »Moje
zatočišče in moja trdnjava, moj Bog, ki vanj zaupam.«
3 Zares, on te bo rešil iz
ptičarjeve zanke, pred pogubno kugo.
4 S svojimi krili te
pokrije, pod njegove peruti se zatečeš; ščit in oklep sta njegova zvestoba.
5 Ne boš se bal nočne
strahote, ne puščice, ki leti podnevi,
6 tudi ne kuge, ki hodi v
temi, ne žela, ki pustoši opoldne.
7 Naj jih pade tisoč na
tvoji strani, deset tisoč na tvoji desnici, tebi se to ne bo približalo.
8 Samo s svojimi očmi boš
gledal, pa boš videl plačilo krivičnikov.
9 Zares, ti, Gospod, si
moje zatočišče, Najvišjega si postavil za svoje prebivališče;
10 ne bo te zadela
nesreča, udarec se ne bo približal tvojemu šotoru.
11 Zakaj svojim angelom bo
zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih.
12 Na rokah te bodo
nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.
13 Čez leva in gada boš
stopal, poteptal boš mladega leva in morsko pošast.
14 Ker mi je vdan, ga
hočem osvoboditi, branil ga bom, ker spoznava moje ime.
15 Kliče me, pa ga
uslišim, z njim sem, ko je v stiski, rešim ga in mu izkažem čast.
16 Z dolgostjo dni ga
nasitim, pokazal mu bom svoje rešenje.
Psalm 91:1-16
Ni komentarjev:
Objavite komentar