Ljubljeni, smo sredi velikega, božanskega pospeška v Duhu.
Kristusovo telo se pripravlja na svež, nov dan Božjega načrta. Božji Duh dela
novo stvar in moramo biti pripravljeni, da gremo z njim
Slišal si, poglej, vse to, vi
pa, mar ne boste oznanili? Dal sem ti slišati odslej nove reči, in skrite, ki
jih nisi poznal. Zdaj so ustvarjene in ne od nekdaj, pred današnjim dnem nisi
slišal zanje, tako ne moreš reči: »Glej, poznam jih!« (Izaija 48:6-7).
Čeprav bi ta proces lahko trajal dolgo, da bi popolnoma
dozorel, nas Bog na ta dan pripravlja že več let! Prehajamo
v usodo, ki nam jo je pripravil Gospod pred ustanovitvijo sveta.
To je sezona priprav. Duh resnice se globoko ukvarja z
verniki in nas kliče, da se približamo samemu Kristusu Jezusu s svetostjo in
enoumjem, kakršne še nismo doživeli. Gospodovo ljudstvo je pripravljeno, da se
sreča z njim v ognjenem oblaku njegove navzočnosti – in Boga bodo našli vsi, ki
ga iščejo z vsem srcem, in v njem bodo našli Boga.
»Klicali me boste in prihajali
molit k meni in vas bom uslišal. Iskali me boste in me boste našli. Ko me
boste iskali z vsem srcem.« (Jeremija 29:12-13).
Resnično, »globina kliče globino.«
Brezno kliče breznu,
glasu tvojih slapov; vsa tvoja butanja in tvoji valovi so šli čez mene. (Psalmi
42:8).
To ni čas, da bi ostali polovičarski in površni: zdaj je
čas, da se poženemo v globino in vzkliknemo z apostolom Pavlom: »Da ga spoznam.«(Flp
3:10). Da se prilagodim Njegovi podobi in nosim Njegovo Prisotnost. Nevesta je
pripravljena izkusiti pravo zedinjenje s Kristusom, ga intimno spoznati, da bi
mu bila podobna v vseh pogledih našega bitja, v duhu, duši in telesu.
Razodetje čistosti
Kako poteka ta preobrazba? Duh resnice poudarja čistost in
poštenost, da lahko vsi hodimo v resnični svetosti in strahu Gospodovem. (2 Kor
7:1). Ta način življenja ni legalizem, ampak čistost, ki jo proizvaja ljubezen
in zvestoba Kristusu Kralju.
Resnično, Kristusovo telo ni več zadovoljno s poznavanjem
našega Gospoda in Odrešenika kot doktrino našega umskega razumevanja. Ko se
Gospod odzove na lakoto svojega ljudstva, razodeva Jezusovo osebo v notranjosti
našega duha. Kar smo razumeli s svojim »glavnim znanjem,« bomo začeli izkušati
skozi duhovno razodetje. In ko bodo oči našega srca postale razsvetljene, se
bosta naš značaj in življenjski slog spremenila.
»Da bi vam Bog našega Gospoda
Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju
njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je
poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih. (Efežanom
1:17-18). Integriteta in poštenost bosta postali najpomembnejši. Vsak dan bomo
živeli tako, da bo zelo všeč Gospodu.«
(Kološanom 1:9-10).
Razodetje strategij
Zaradi te globlje posvetitve Gospodu bodo mnogi prejeli
božanske strategije za to ključno sezono.
Ko pa pride on, Duh resnice, vas
bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar
bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. (Janez 16:13).
Duh resnice daje vpogled v razodetje vsem, ki so ga
pripravljeni slišati s srcem, ki je pripravljeno ubogati, kar zahteva.
Postanite uresničevalci besede
in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. (Jakob 1:22).
Pripravite se, da boste videli pospešek napredovanja Božjih
načrtov in namenov. Bog bo imel ljudstvo čistosti in moči, ki živi, se giblje in obstaja v
Kristusovi absolutni avtoriteti.
Razodetje usode
Ne glede na to, ali čutite, da izpolnjujete svojo usodo ali
ne, vas Kralj kraljev pripravlja za svoje dobre namene. Bog vas je izbral in v
preteklih večnostih vam je bila dana božanska usoda. Zakaj? Gospod vas kliče,
da z njim sodelujete pri oblikovanju prihodnosti Božjega kraljestva.
Ker smo njegovi sodelavci, vas
tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno! (2 Kor 6:1). To
se zdi skoraj preveč čudovito, da bi bilo res, vendar Božja beseda Efežanom
2:10 pojasnjuje: »NJEGOVA STVARITEV SMO, ustvarjeni
v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v
njih živeli.«
Kaj pomeni biti »NJEGOVA STVARITEV?« Grški izraz, preveden stvaritev,
je poeima, iz katerega izhajamo angleško besedo poem. Pravzaprav smo Božja
pesem, napisana v preteklih obdobjih, da bi bila živo pričevanje o Njegovi
prisotnosti na zemlji.
Moj zarodek so videle tvoje oči.
V tvojo knjigo so bili vsi zapisani, dnevi, ki so bili oblikovani, ko ni še
nobeden od njih obstajal. In zame, kako težke so tvoje misli, o Bog, kako silna
so njihova načela! (Psalmi 139:16-17).
Brez izjeme je bil vsak vernik ustvarjen v Kristusu Jezusu
za dobra dela, ki nam jih je Bog določil.
Razodetje maziljenja
Obupani krik mnogih vernikov je: »O, Gospod, naj se tvoja
dela pokažejo tvojemu ljudstvu.« (Psalmi 90:16-17). Dobra novica je, da Božje
maziljenje sloni na čistih, poštenih Jezusovih sledilcih – mi pa bomo izpolnili
njegove namene na zemlji. Bog nam ni le določil dobrih del, ampak je zagotovil
tudi milost, ki jo potrebujemo za opravljanje teh del.
Vse zmorem v njem, ki mi daje
moč. (Filipljanom 4:13).
Vsi imamo »maziljenje za delovanje.« Vsak od nas je
maziljen, da izpolni Božje namene.
»Toda prejeli boste moč, ko bo
Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in
Samariji ter do skrajnih mej sveta.« (Apostolska dela 1:8).
Ko se pomikamo globlje v to sezono občutljivosti in
razsvetljenja, ne smemo nikoli pozabiti, da je naš klic in usoda, naš glavni
cilj, ostati v našem ljubljenem Jezusu Kristusu, pri čemer oči upiramo vanj in
samo nanj. Le v njegovi luči vidimo luč.
»Zakaj v tebi je izvir
življenja, v tvoji luči vidimo luč.« (Psalmi 36:10). Samo v njegovi
prisotnosti dobimo srečno, sveto srce.
Daješ mi spoznati pot življenja; polnost veselja je pred
tvojim obličjem, večne radosti na tvoji desnici. (Psalmi 16:11).
Voditelji s čistimi srci
Te znake zrelosti je mogoče opaziti v mnogih življenjih –
vendar je nujno, da voditelji postavijo še višja merila za Kristusovo telo.
Čistost srca in čistost motivov sta potrebna, če želimo gledati Gospoda.
Prizadevajte si za mir z vsemi in za posvečenost. Brez nje
nihče ne bo videl Gospoda. (Hebrejcem 12:14).
Pojavljajo se od Boga imenovani voditelji, ki imajo en sam
srčni cilj vzpostaviti Kralja v njegovem kraljestvu na zemlji.
Ta čistost srca je absolutna zahteva za vsakega vernika in
voditelja, ker vstopamo v sezono znamenj in čudežev na ravni, kakršne še nikoli
nismo doživeli. Vendar moramo biti na preži:
nadnaravno se ne bo prikazalo le s strani Svetega Duha, ampak tudi s temne
strani.
Sveto pismo svari, da bo v zadnjih dneh prevara močna.
»Vstali bodo namreč lažni
kristusi in lažni preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi
zavedli celo izvoljene, če bo mogoče.« (Matej 24:24).
Čeprav bo sovražnik skušal prevarati mnoge, bo imel Kristus
Jezus zase ljudstvo, pripravljeno za večja dela.
»Resnično, resnično, povem vam:
Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še
večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.« (Janez 14:12).
To ni čas, da bi bil kateri koli vernik ali voditelj v
Kristusovem telesu neumen in pričakoval le to, kar smo že videli in izkusili.
Nikoli nismo bili tam, kamor gremo zdaj
»Razdalja med vami in skrinjo naj bo dva tisoč komolcev; ne
bližajte se ji, da boste vedeli za pot, po kateri hodite, ker po tej poti še
niste hodili.« (Jozue 3:4).
Vsi se moramo pripraviti na to, kar je pred nami – klic, da
sprejmemo strahospoštovanje Vsemogočnega Boga. Čudovit, spoštljiv strah pred
Gospodom se vrača k Božjemu ljudstvu in sprošča Božjo modrost.
»Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za
vse, ki se ravnajo po njem. Njegova hvalnica ostaja na veke.« (Psalmi 111:10).
Božja moč se bo v teh dneh dotaknila in spremenila srca in
življenja milijonov, ko se bo Božje ljudstvo vrnilo k radikalni ljubezni do
Kristusa.
To so dnevi usode, polni čudežev in vznemirjenja. Božje
strahospoštovanje se vrača k Božjemu ljudstvu in napolnjuje srca Božjega
ljudstva z velikim pričakovanjem.
Nekaj novega
in revolucionarnega je pred vrati –
vendar vprašanje ni, kaj je
pred vrati, ampak kdo. Krik po očitni
Božji navzočnosti bo kmalu uslišan. (glej Izaija 64:1). Vsako oko
bo gledalo Njegov sijaj in veličastno
Slavo. (Glej Izaija 40:3-5). In vsaka koprena bo odstranjena, da bi lahko uzrli
Jagnje v Njegovi Slavi. (glej 2 Korinčanom
3:18).
Dejansko bo veliko odkritega v teh dneh razodetja glede
Božje slave in Boga slave. Zdaj je čas, da vsak Božji otrok vidi Gospoda Jezusa
v Njegovi razodeti Slavi, (gl. Janez 1:14). Božja beseda jasno izjavlja, da bo
vsa zemlja napolnjena s spoznanjem Božje slave.
Kajti zemlja bo napolnjena s
spoznanjem Gospodove slave, kakor vode pokrivajo morje. (Habakuk 2:14).
Ko pripravljamo Gospodovo pot, bo vsa zemlja videla njegovo
veličino – in Božji načrti za te dni konca časa bodo povzročili, da bo ves svet
odkril, da je njegov Sin, Kristus Jezus, Kralj kraljev in Gospod gospodov. (Glej
1 Timoteju 6:15).
To je nekaj najbolj razburljivih dni v človeški zgodovini.
Pripravite se na svit novega dne!
Glej Božja opozorila!
Da, živimo v času brez primere. Opazujemo, kako se dogodki
zadnjega časa odvijajo pred našimi očmi. Intenzivno pričakovanje se gradi v
Božjih svetnikih. Vendar pa jasno vidimo tudi izpolnitev svetopisemske prerokbe
o stanju in vedenju človeštva ob koncu sveta. (Glej 2. Timoteju 3:1-5).
Marsikje in med mnogimi ljudmi je običajno zasmehovanje in
omalovaževanje Kristusa Jezusa. Norčevanja in bogokletja pa se bodo nenadoma
ustavila. Dobro bi bilo, če bi si vzeli čas in prebrali »prihajajoče
zanimivosti« iz Razodetja 19:11-16:
Zatem sem zaslišal kakor močen glas velike množice v
nebesih, ki je klicala:
»Aleluja! Odrešitev, slava in moč je v našem Bogu, zakaj
njegove sodbe so resnične in pravične. Obsodil je véliko vlačugo, ki je
pokvarila zemljo s svojim vlačugarstvom, in maščeval nad njo kri svojih
služabnikov.«
In drugič so zaklicali: »Aleluja! Njen dim se vzdiguje na
veke vekov!«
Tedaj je štiriindvajset starešin in četvero živih bitij
padlo na obraz in molilo Boga, ki je sedèl na prestolu, rekoč: »Amen. Aleluja!«
Od prestola pa je prišel glas in rekel: »Hvalíte našega
Boga vsi njegovi služabniki, vi, ki se ga bojite, mali in veliki!«
Potem sem zaslišal kakor glas velike množice, podoben
glasu mnogih vodá in glasu silnih gromov, ki so govorili: »Aleluja! Zakaj
Gospod, naš Bog, vladar vsega, je začel kraljevati. Veselimo se in radujmo ter
mu izkažimo čast, zakaj prišla je Jagnjetova svatba
in njegova nevesta se je pripravila. Dana ji je bila
obleka iz čiste in bleščeče tančice.« Tančica so namreč pravična dela svetih.
In rekel mi je: »Zapiši: Blagor njim, ki so povabljeni na
Jagnjetovo poročno gostijo!« Rekel mi je še: »To so resnične Božje besede.« Tedaj sem padel k njegovim nogam, da bi ga molil. Pa mi je rekel: »Nikar!
Služabnik sem kakor ti in tvoji bratje, ki ohranjajo Jezusovo pričevanje. Boga
môli! Jezusovo pričevanje je namreč duh preroštva.«
Nato sem videl nebo odprto in prikazal se je bel konj.
Ta, ki ga je jezdil, se imenuje Zvesti in Resnični. Ta pravično razsoja in se
bojuje. Oči so mu kakor ognjen plamen in na glavi nosi veliko diademov;
napisano pa ima ime, ki ga ne pozna nihče, le on sam. Ogrnjen je v plašč, ki
je bil namočen v krvi. Ime mu je Božja Beseda. Na belih konjih mu sledijo
nebeške vojske, oblečene v belo in čisto tančico. Iz ust mu sega oster meč,
da z njim udari po narodih. Pasel jih bo z železno palico in tlačil stiskalnico
z vinom srdite jeze Boga, vladarja vsega. Na plašču in na boku pa ima napisano
ime: KRALJ KRALJEV IN GOSPOD GOSPODOV.
Naj pogan besni: njegov um je poln praznih, bogokletnih
misli. Bog bo prinesel hiter konec norčevanja in zasmehovanja. (Glej Apostolska
dela 12:23). Sveto pismo pravi, da se bo vsako koleno pripognilo in vsak jezik
bo priznal, da je Jezus Kristus Gospod:
Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je
nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v
nebesih, na zemlji in pod zemljo in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus
Gospod, v slavo Boga Očeta. (Filipljanom 2:9-11).
Naj to opozorilo preplavi zemljo – začenši z našimi lastnimi
srci:
Zakaj se narodi zberejo v nemiru [razburjenje in zmeda
glasov] in zakaj si ljudje predstavljajo (meditirajo in snujejo) prazen načrt?
Kralji zemlje zasedejo svoja mesta; vladarji se skupaj
posvetujejo proti Gospodu in njegovemu Maziljencu (Mesija, Kristus). Pravijo, raztrgajmo
njihove vezi [zadrževanja] in odvrzimo njihove vrvi [nadzora] od sebe.
On, ki sedi v nebesih, se smeje; Gospod jih ima v posmeh [in
v najvišjem preziru se jim posmehuje].
Govori jim v svoji globoki jezi in jih vznemirja (prestraši
in zmede) v svojem nezadovoljstvu in besu, rekoč: Vendar sem pomazilil
(postavil) svojega kralja [trdno] na svoj sveti grič Sion.
Oznanil bom odlok Gospodov: Rekel mi je: Ti si moj Sin; ta
dan [izjavljam], da sem te rodil. Prosi me in dal ti bom narode v dediščino in
skrajne predele zemlje v last.
Zlomi jih z železno palico;
Razdrobil jih boš kakor lončarsko posodo.
Zdaj torej, o kralji, ravnajte modro; bodite poučeni in
posvarjeni o vladarji zemlje. Služite Gospodu s spoštljivim strahospoštovanjem
in čaščenjem; veselite se in bodite v dobrem razpoloženju s trepetom [da mu ne
boste žalitev]. Poljubite Sina [poklonite se mu v čistosti], da ne bo jezen in
pogineš na poti, kajti kmalu se bo vnela njegova jeza. O blaženi (srečni, in vredni zavidanja) vsi tisti, ki iščejo zatočišče in zaupajo vanj!
(Psalmi 2:1-12).
Glej žetve!
Božji Duh v tem trenutku žanje žetve in žanje žanjice.
Zakaj? Kristusovo telo stoji na robu največje žetve, kar jih je svet kdaj videl
– žetve ob koncu dobe, ko vsa semena postanejo popolnoma zrela in postanejo
zreli sadovi, tako dobra kot slaba semena.
Nikoli ne pozabite: Gospod bo imel svojo žetev. Sredi
svetovne zmede in kaosa Božje kraljestvo hitro napreduje med narodi. Božji Duh
mazili navadne ljudi, da izvajajo izjemne podvige v Božjo slavo (glej
Filipljanom 2:13) – in neštete množice se obračajo h Kristusu. Kmalu bo v
kraljestvo pripeljanih več kot milijarda ljudi.
Ljubljeni, bodite prepričani: rojeni ste za ta dan. Ne
odlašajte: zmagoslavno pojdite naprej, zavzemite svoje mesto žanjca in
zmagovalca ter popolnoma sprejmite usodo, ki jo je Bog načrtoval za vas (glej
Efežanom 2:10).
Resnično, kot je navedeno v Esteri 4:14, smo v Kraljestvu za
tak čas, kot je ta. Zagotovo lahko veste, da je Kraljestvo v vas za tak dan,
kot je ta.
STOJTE V VERI, DOKLER VAM NE BO POTREBNO VEČ STATI
Curry Blake
Danes zjutraj se bomo pogovarjali o tem, kako stati v veri.
To je nekaj s čimer se ves čas srečujemo. To je eno od največjih vprašanj,
bodisi da nas usmerijo, ali to vidimo v procesu služenja ljudem, na podlagi
stvari, ki jih govorijo, in glede na to kako govorijo spoznavamo, da ne vedo
kako stati v veri.
Enkrat sem vam že govoril o tem, kako je nek moški prišel k
Smithu Wigglesworthu, v vrsto za ozdravljenje, in temu moškemu je brat Smith stregel prejšnji večer. Prepoznal
ga je in rekel: »Ali nisi bil že sinoči tukaj?« Moški mu je to potrdil.
On ga je fizično obrnil v vrsti in ga brcnil v zadnjo plat,
nakar se je moški spotaknil proti sedežem. Rekel mu je, naj gre nazaj na svoj
sedež. Ti si ozdravljen, a si preveč nespameten, da bi to vedel.
Toda dejstvo je, da ljudje velikokrat ne vedo kako stati v
veri, po tem, ko jim je bilo služeno. Obstajajo ljudje, ki so potrebovali
ozdravljenje predvsem za nekaj, kar je znotraj telesa, za katere sploh ne vedo,
da so bile ozdravljene. To se zgodi med bogoslužjem ozdravljanja. Zgodi se med
običajnim bogoslužjem, kjer Bog samo ozdravi ljudi, ker slišijo Besedo in se
odločijo tej besedi verjeti. V trenutku so ozdravljeni, ne da bi sploh vedeli,
da so ozdravljeni, ne da bi to zaznali.
Vaše telo gre skozi cikle. Obstajajo cikli, različni cikli.
Lahko so 24 urni cikli, tridnevni, štiridnevni cikli, sedemdnevni ali 14 dnevni
cikli, 21 dnevni cikli, 40 dnevni cikli, različni cikli sistemov v telesu.
Včasih, če se zgodi nekaj v notranjosti ne boste vedeli kaj
se je zgodilo, dokler se ne konča en polni cikel. Po tem pa boste opazili, da
vam določena stvar, ki je bila prej moteča, sedaj ne bo več moteča.
Včasih, ko prideš v vrsto za zdravljenje se lahko zgodi ista
stvar. Nate bodo položene roke, oseba, ki streže
sprosti vero, in ti ozdraviš ne da bi vedel. IN TAKRAT SE MORAŠ ODLOČITI GLEDE
OZDRAVITVE, NE NA OSNOVI TEGA, KAR ČUTIŠ, NE NA OSNOVI TEGA, KAR VIDIŠ, AMPAK
GLEDE NA TO, KAR PRAVI BOŽJA BESEDA O TEM.
»Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo
ozdraveli.« (Marko 16:18).
Ti se moraš odločiti stati v veri, dokler ne ugotoviš, da ti
ni več potrebno stati v veri za to stvar. In potem me ljudje sprašujejo: »Kako
dolgo moram torej stati v veri?« Dokler ti tega ni več potrebno storiti. Ni
določenega časa. Vedel boš kdaj bo dovolj. Ključno je kaj verjameš. Vedel boš
kdaj boš prejel.
Neverjetno je, kako deluje cerkev kot celota. Našli bodo
neko resnico v Svetem pismu, in potem jo bodo spremenili tako, da ne bo
pomenila več čisto nič. Z drugimi besedami Marko 11 poglavje, nam pove v verzu
23.24: »Resnično, povem vam: Kdor bo rekel tej gori:
›Vzdigni se in se vrzi v morje‹ in ne bo dvomil v svojem srcu, temveč verjel,
da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo. Zato vam pravim: Za vse, kar
molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo.«
Torej vse, kar tukaj piše je tako zelo preprosto
Mi rečemo gori (bolezni, slabosti, težavi, bolečini, itd. Rečemo
ji kaj mora narediti, ne prosimo jo, ampak ji zapovemo, ukažemo, kaj naj naredi.
In ko MI NE DVOMIMO V SVOJEM
SRCU, TEMVEČ VERJAMEMO – VERUJEMO,
DA SE BO ZGODILO, KAR PRAVIMO,
SE NAM BO ZGODILO.
ZA VSE, KAR MOLIMO IN PROSIMO,
VERJAMEMO, DA SMO ŽE PREJELI,
IN SE NAM BO ZGODILO.
Ves čas od takrat, KO SMO ZAPOVEDALI GORI, OSTANEMO V VERI,
GLEDE STVARI, DA SMO ŽE PREJELI IN NAŠA IZPOLNITEV JE NA POTI, PO NAŠI VERI.
Nebi moglo biti bolj preprosto kot je.
Ko moliš (ali molijo drugi zate), verjemi, da si prejel in
boš prejel.
Torej kdaj boš prejel? Kdaj boš
imel? KO BOŠ MOLIL, NE KO BOŠ VIDEL ALI OBČUTIL. TAKRAT BOŠ ŽE IMEL.
ZATO NE PIŠE, MOLI, IN VERJEMI,
KO BOŠ VIDEL, DA IMAŠ.
PIŠE, KO MOLIŠ VERJEMI, DA SI ŽE
PREJEL, DA ŽE IMAŠ.
PREJMEŠ TAKRAT, KO MOLIŠ. TOREJ
MOLIŠ, VERUJEŠ IN PREJMEŠ.
OD TRENUTKA, KO VERJAMEŠ, DA
SI PREJEL, DO TAKRAT, KO BOŠ IMEL, MORAŠ STATI V VERI.
Ljudje tega ne vedo ali pa se niso zavedali stanja, ki se je
zgodilo.
Eden najboljših primerov, ki jih poznamo iz Svetega pisma,
je v odlomku o preroku v 2 Kroniški knjigi 4: »Naredimo
mu torej zidano gornjo izbico in postavimo vanjo posteljo, mizo, stol in
svetilko, da se lahko umakne tja, kadar bo prišel k nam!« (2 Krn 4:10).
Tu gre za zgodbo o Elizeju in Šunémki. Šunémka je bila
poročena, vendar z možem nista imela otrok. In prerok Elizej ji je prerokoval
sina. In v letu dni je rodila sina. Sin je rastel, toda kasneje se je zgodilo,
da je umrl. Oče je opazil da z otrokom ni nekaj v redu in je sina odpeljal k
njegovi materi.
Šunémka se je spomnila na preroka Elizeja in odšla sama do
njega, da poišče pomoč za sina. Ne glede na vse je ona verjela, da bo z njenim
sinom vse dobro. Ves čas od takrat, ko je šla k preroku, pa vse do takrat, ko
je bil sin obujen od mrtvih, ni izgovorila niti ene besede nevere. Ves čas se
je strinjala z Božjo Besedo.
Danes ljudje citirajo Sveto pismo, nato pa pravijo:
»Ozdravljen sem, samo še čakam na manifestacijo. Dejansko se človek sploh ne
zaveda, da je pravkar razveljavil svojo vero, saj je izgovoril to, v kar je
verjel – v manifestacijo. In to, kar je rekel sploh ni vera, ki prejema. Sveto
pismo je jasno. Ko moliš verjemi. Ne verjemi kar
čutiš, kar vidiš. Verjemite kar prejmete. Ne izgovarjajte nič negativnega, nič
kar ni utrjeno v Besedi, nič kar izpodbija, kar pričakujete.
Ko nekomu služim položim roke nanj, toda preden grem skozi
zdravilno linijo se odločim, da bo vsak, ki se ga dotaknem ozdravljen, ker se
zanašam na Besedo, da bomo na bolnike polagali roke in ti bodo ozdraveli. To je
vse, kar verjamem. Za to se odločim še preden se kogarkoli dotaknem in ko se
jih dotaknem je kar se mene tiče dokončano.
Tudi če mi kdo reče, da ima še vedno bolečino, se jaz ne
ukvarjam s to mislijo, ampak s tem, kar pravi Božja Beseda.
Sedaj pa glede tega, ali naj molim še enkrat? Ja, saj je
tudi jezus dvakrat molil za slepega. Toda če želite prej prejeti ozdravitev se
odločite, da boste verjeli in stali v veri za svojo ozdravitev. Jaz iz moje
strani verujem, da ko se jih bom dotaknil, bodo ozdravljeni.Prav tako se moraš ti odločiti, da ko se te
bom jaz dotaknil, boš ozdravel. Dejansko se ti sam odločaš kdaj boš prejel
svojo ozdravitev. Kajti če ti z vero ne sprejmeš, kar vložim vate, ali s
svojimi napačnimi besedami to izničiš, potem ne glede na vse ne boš ničesar
prejel.
Če pa hočeš prejeti, potem se opri na Marko 11:23-24 in na
tem stoj z vero. Verjemi, da si prejel tisti trenutek.
Kako sem se jaz naučil vere?
Lete 1978, prav takrat sem počel to, o čemer sedaj govorim.
Molil sem in verjel, da prejmem. Ves čas sem poslušal kristjane, kako so
govorili, da verjamejo in da sedaj čakajo, da prejmejo. Niso vedno uporabljali
teh besed. Običajno so rekli: »Verjamem, da sem ozdravljen, sedaj pa čakam na
manifestacijo, kar na drugi način pomeni, da ne verjame. In tako so hodili leta
in leta in niso nič prejeli.
In naredimo isto stvar, pa naj je to bolezen ali kakšna
druga fizična potreba. Molil sem zanje, a niso nikoli prejeli. Zakaj? Ker niso
nikoli verjeli, da so prejeli. Niso verjeli Svetemu pismu, da če bodo molili,
bodo prejeli. Toda ker ne verjamejo, da so prejeli, niso prejeli. Ker ko enkrat
verjameš, prejmeš. Od točke ko molite, ali drugi
molijo za vas, ne morete reči, da niste prejeli, razen če niste verjeli, da ste
prejeli.
V trenutku, ko rečete, da nimate, ali se obnašate, kot da
nimate, ali daste ljudem vedeti, da nimate, ste izničili vse, kar je bilo
vloženo v vas v namen ozdravitve.
In delovanje vere, ki ste jo imeli je nekaj časa šla, potem
pa se je ustavila. Resnična vera se ne ustavi dokler ne prejme, za kar je
molila in verovala, da prejme.
V redu, veliko ljudi ima malo vere, toda celo malo vere
lahko prejme odgovor, ker potrebujete le vero velikosti gorčičnega semena. Ko
Sveto pismo govori o malovernosti, to ne pomeni, da gre za manjšo ali večjo
vero, ker je dovolj že gorčično zrno vere, ampak o VZDRŽLJIVOSTI VERE, O
VZTRAJNOSTI VERE.
Markov Evangelij 4 poglavje – PRILIKA O SEJALCU RAZJASNI VSE
TO. Ko enkrat verujete, stojite v veri in vaša vera obrodi sad.
Kako ugotoviti, da stojite v veri?
Ali razmišljate o tem? Če se vaše misli neprestano ukvarjajo
s tem, potem ne stojite v veri. Niste verjeli, da ste prejeli. Še vedno čakate
na prejem.
Najboljši način je, da preživite nekaj časa v pripravi na to
molitev za prejem. Ljudje se prehitro odločijo moliti. Preden kmet poseje seme
najprej temeljito pripravi zemljo.
Ljudje najdejo obljubo in takoj stopijo na to obljubo, ne da
bi najprej pripravili »zemljo« zanjo. Rekli so besede z ustnicami, njihovo srce
pa ni zraven. Verjeti je potrebno s srcem.
Zato je najbolje najprej poglobiti se v Besedo, ki jo želiš
imeti za temelj svoje vere za ozdravitev, resničnost Božje Besede in obljube.
Da je tvoja, da je zate. In potem pripravite svoje srce, rodovitna tla,
dogodek.
In ko veš, da je ta obljuba tista, na kateri lahko stojiš v
veri, da prejmeš kar potrebuješ, se bo zgodilo. In potem greš korak za korakom
in se odločiš, da bo tako. Če verjameš DA BOŠ
OZDRAVLJEN, ne verjameš Svetemu pismu. VERJETI MORAŠ DA SI OZDRAVLJEN.
Česar se moramo zavedati je to, da obstaja točka, kjer moraš
stati.
Sveto pismo pravi, da se bo to,
kar pravimo uresničilo, če to verjamemo v svojem srcu. Nato pa vztrajaj
na tem, kar si rekel, ker si se tako odločil, ne zato, ker si tako čutil.
Odločiš se verjeti temu, kar pravi Sveto pismo. Doseči moraš točko, ko bo ta
Beseda zate bolj resnična kot bolezen.
Koliki od vas, ste že slišali o Angelu? Angelu sem služil
ker je imel bolezen na možganih. Po molitvi sem zapustil bolnišnico in samo
verjel, da Angelo ne bo umrl ampak živel.(Psalm 118:17).
Toda vsi ostali okoli njega so me poskušali prepričati, da
mi ni govoril Gospod. Citiral sem jim Marko 16:18: »Na
bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«
Ni potrebno, da nam Bog govori posebej, osebno nam za
določen problem ali situacijo. On nam je že govoril skozi Svojo Besedo. Bog nam
je to že napisal v Pismu, da bomo položili roke na bolne in bodo ozdraveli.
(Marko 16:18-20). On nam vedno govori skozi Sveto pismo, zato mu ni potrebno
govoriti še posebej z nami, čeprav bi tudi to lahko.
Toda če deluješ po veri ne potrebuješ posebne besede, Besedo
že imaš. Toda ljudje so mi kasneje rekli, da je Angelo umrl, jaz pa sem jim
rekel, da me to preseneča. Človek, ki mi je to sporočil, je čakal name, če se
bom opravičil, ker sem napačno mislil.
Če boš rekel karkoli v nasprotju s tem, kar si veroval, boš
moral reči nekaj, kar bo v nasprotju s tem, kar si rekel prvotno. Jaz nisem
vzel nazaj svoje vere. Nisem rekel, češ včasih se zgodi, da izgubimo. Izdal bi
svojo vero in Angelo bi ostal mrtev in bi ga pokopali. Toda ker je moja vera navkljub
temu ostala neomajna, saj sem bil jaz tisti, ki sem položil roke nanj, sem
vernik, zato sem še naprej veroval. Na nobeni točki nisem želel prenehati
verjeti. Naša vera traja dokler se ne odločimo, da bomo prenehali verovati.
Hodila sva naprej in molil sem v duhu vso naslednjo uro in
kasneje izvedel, da se je Angelo prebudil iz mrtvih. Njegovi možgani so po tem
pravilno delovali. In potem so bili vsi presenečeni in po tem so vsi, ki so
bili tam, tudi na invalidskih vozičkih, želeli, da molim zanje.
Ta primer sem povedal, da bi vedeli kako stati v veri. Preden
izrečemo besede vere, moramo vedeti, da je že bilo storjeno. Isto velja, če
stojimo v veri za svoje lastno ozdravljenje.
Po tem, ko ti nekdo služi ali moliš za samega sebe, se moraš
na tej točki odločiti. Vaša vera mora biti ves čas aktivno na resnici Božje
Besede. Beseda deluje, toda če rečete kaj negativnega v povezavi s tem, bo
Beseda vere zadušena.
Na primer: »Ničesar ne čutim, še vedno je isto, nič se ni
zgodilo, ni nobene spremembe, itd.« To zaduši Besedo vere.
IZPOVEDOVANJE BESEDE ZA OZDRAVLJENJE IN OSVOBODITEV
(Marko 11:12-25).
12 Ko so šli naslednji dan
iz Betanije, je bil lačen.
Je bila
lakota, ki jo je Jezus tukaj čutil res fizična lakota, ali je bila to lakota po
tem, da ljudem oznani Očeta, jih ozdravi in osvobodi in jim oznani Evangelij
Kraljestva?
Saj pravi nekje drugje: Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo
tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. (Janez 4:34).
13a Od daleč je zagledal
smokvino drevo, ki je imelo listje.
Smokvino
drevo je imelo listje. Kaj lahko to pomeni duhovno? To bi lahko predstavljalo farizeje
in Saduceje v času Jezusovega življenja na zemlji. Lahko bi predstavljalo
pravoverne Jude, ki so se ravnali po pravilih Stare zaveze, ki so jim morali
dodajati tudi mnoga pravila, ki so jim jih nalagali duhovniki tistega časa;
Farizeji in Saduceji.
Lahko bi
predstavljalo tudi preproste ljudi tistega časa, ki še niso slišali Evangelija
Kraljestva in se še niso srečali z Jezusom, da bi se preobrazilo njihovo
življenje.
13 Šel je pogledat, če bi
morda kaj našel na njem. Prišel je do njega, pa ni našel drugega kot listje; ni
bil namreč čas za smokve.
Jezus je šel
proti smokvinemu drevesu. On je vedel, da na njem ne bo našel sadežev, saj je
vedel, da ni bil čas za smokve. Zakaj je potem šel tja? Kaj je hotel s to
prispodobo povedati Svojim učencem in nam, Njegovim učencem danes?
Mi vemo, da
je Jezus uporabljal prispodobe, da bi ljudem, ki so poznali ozadje teh
prispodob povedal nekaj več, kot to, kar so že poznali iz naravnega; torej
smokve, ki ima le liste, ne pa plodov, ker ni bil čas za smokve. Verjamem, da
nam samo Sveti Duh individualno lahko razkrije to skrivnost po nadnaravnem
razodetju.
Dejansko obstaja v Izraelu
vrsta smokvinega drevesa, ki požene smokve preden požene liste.
14 Tedaj mu je rekel: »Naj
od tebe nikoli več nihče ne jé sadu!« In njegovi učenci so to slišali.
V eni od
razlag sem slišala, da je Jezus tukaj dejansko preklel tedanjo duhovščino, -
Farizeje in Saduceje, ki navkljub temu, da so znali Sveto pismo Stare zaveze na
pamet in ga izvajali do potankosti, so popolnoma zgrešili bistvo; da je med
njimi hodil Jezus, ki ga je Sveto pismo najavljalo mnogo, mnogo let prej, a so
ga popolnoma spregledali, ker ni pasal v njihovo razumevanje in dojemanje Besede.
Dejansko so samo iskali način, da bi se ga znebili, da nebi motil njihovega
religioznega in izkrivljenega dojemanja Jezusovega prihoda na svet.
Torej ne
samo da jim je bil v napoto, ker je predstavljal nevarnost in duhovno
konkurenco njihovemu obstoju, ampak so tistim, ki bi radi prišli k Jezusu
onemogočali in skozi grožnje manipulacije, kontrole in ustrahovanje
onemogočali, da bi prišli k Jezusu in verovali Vanj, da je On res obljubljeni
Mesija. Torej lahko iskreno rečemo, da je preklel njih in jim rekel: »Naj od vas
nikoli več nihče ne jé sadu!«
Mi lahko to
izpoved uporabimo proti tistemu, ki kolje, ubija in uničuje; satanu. Z vso
avtoriteto in oblastjo lahko rečemo vsakemu njegovemu semenu in sadu, ki ga je
posejal v naših telesih, družinah, življenjih, financah:
»Naj od tebe nikoli
več ne zaužijemo nikakršnega sadu. V imenu Jezus preklinjamo vsako seme, ki si
ga vrgel v naša življenja, telesa, v naše medsebojne odnose, vsak sad tvoje
hudobije, bolezni, ali pomanjkanja, in jim zapovedujemo, da umrejo v imenu
Jezus in nikoli več ne obrodijo.«
Ko prebiramo
ta stih nam nekje samo po sebi lahko pride videnje in razumevanje tega iz
duhovne plati.
Jezusa je
bolelo, ko je videl, kako trgovci, ki so bili tam predvsem zaradi dobička, da
bi se okoristili na račun ljudi, ki so prihajali v Jeruzalem, da bi tam kupili
daritveno žival.
Jezus je
videl njihovo pokvarjenost in koristoljubje, kovanje dobička na račun
preprostih in revnih ljudi. Zato jih je nagnal. Izdelal si je bič, ki ga je
vihtel preko njih v upravičeni, sveti jezi, ker so iz Hiše – Templja Njegovega Očeta
naredili razbojniško jamo korupcije,namesto da bi tam molili, k Bogu Očetu, čemur je bil ta prostor tudi
namenjen.
Če sedaj to
prinesemo na današnji čas lahko pomislimo na satana in demone, ki si nadvse
prizadevajo, da bi v nas, ki pripadamo Jezusu Kristusu, naredili svojo
razbojniško jamo, da naše telo nebi bilo čisti tempelj Svetega Duha ampak
hudičeva razbojniška jama.
Če se to
zgodi vemo, da smo ovirani v molitvah, neskoncentrirani na Božje stvari, pod
vplivom misli, ki si jih ne želimo, in želja po dejanjih, ki so nam tuja.
Zato imamo
kot Božji otroci pravico, da kakor Jezus vzamemo bič Božje Besede, Meč Duha in
zapovemo satanu in vsej njegovi umazani hordi:
»Moje telo je tempelj Svetega
Duha, je hiša mojega Očeta, hiša molitve za vse narode, in vi nimate pravice iz nje narediti
razbojniško jamo. Zato vam pravim ven izmojega telesa takoj zdaj, ker je to kraj svet mojemu Gospodu, ki je
Kralj kraljev in Gospod, gospodov in je Bog nad vojskami, ki vas prav zdaj
izžene iz mene s Svojo močno Besedo in z močjo Svoje svete krvi, ki vas je
porazila na križu Golgote. Moje telo je Tempelj Svetega Duha in tak naj tudi
ostane. V njem nimate mesta. V Jezusovem imenu, amen.«
18-19 Ko so to slišali
véliki duhovniki in pismouki, so iskali način, kako bi ga umorili. Bali pa so
se ga, ker je vse ljudstvo strmelo nad njegovim naukom. Ko se je zvečerilo, je
odhajal iz mesta.
Takratni
Veliki duhovniki in pismouki so danes kakor hudič in njegovi priležniki demoni.
In vsem nam je znano kaj je njihov glavni namen: »Da koljejo, ubijajo in
uničujejo.« (Janez 10:10a), Istočasno pa se nas bojijo.
Oni si na
vse pretege prizadevajo, da bi nam onemogočili izpolniti poslanstvo, ki ga ima
Bog za nas, ali pa ga vsaj skrajšati, s tem, da bi nas pahnili v prezgodnjo
smrt. Toda mi, ki pripadamo Jezusu Kristusu imamo močna orožja, da se ga
ubranimo in ga celo napademo in onemogočimo.
Na razpolago
imamo Božjo Besedo – Meč Duha, Ime Jezus, moč Svetega Duha, Jezusovo kri, naš
jezik in vero.
Glejte,
dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo
moč. In nič vam ne bo škodovalo.(Luka 10:19).
Nobeno
oblikovano orožje ne bo uspelo proti meni, in vsak jezik, ki se bo na sodbi
vzdignil proti meni, bom obdolžila. To je dediščina Gospodovih služabnikov in
njihova pravičnost je od mene, govori Gospod.(Izaija 54:17).
Smrt in
življenje sta v oblasti jezika, kdor ga rad uporablja, bo jedel njegov sad. (Pregovori 18:21).
Vzemite
tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda.(Ef
6:17).
20-21 Ko so šli
navsezgodaj mimo tiste smokve, so videli, da se je posušila do korenin. Peter
se je spomnil in mu rekel: »Rabi, poglej, smokva, ki si jo preklel, se je
posušila.«
Kakor je
videti so učenci prejšnji večer slišali kako je Jezus preklel smokvo, toda ker
niso videli, da bi se s smokvo karkoli spremenilo, so domnevali, da njegova
kletvica ni imela učinka. Tako tudi mi mnogokrat mislimo, ko izpovedujemo Božjo
Besedo nam v ozdravljenje. Mislimo, da ne učinkuje, ker ne vidimo takojšnjih
učinkov in rezultatov. Vendar to ni res. Ne vemo kaj se dogaja v notranjosti in
ne vidimo, kaj se dogaja na duhovnem področju.
22 In Jezus jim je
odgovoril: »Imejte vero v Boga! (Božjo vero).
In kaj je
rekel Jezus Petru? Peter, (ali kdorkoli od nas danes), imej BOŽJO VERO. Vsaka
Beseda iz Svetega pisma nosi v sebi Božjo vero.
23 Resnično, povem vam:
Kdor bo rekel tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje‹ in ne bo dvomil v
svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo.
Tale stih je
pa meni tako fascinanten, tako silen, mogočen, kot težka macola, kot reflektor,
ki ti razsvetli um, da lahko razumeš MOČ, MOČ, MOČ BESED IN VERE.
KDOR BO
REKEL NAGLAS, Z AVTORITETO, Z VERO, S POPOLNIM ZAUPANJEM . . . . .
KATERI KOLI
BOLEZNI, SLABOSTI, PROBLEMU, FINANČNI SITUACIJI, SKRATKA – NA VIDEZ NEPREMIČNI
GORI V SVOJEM ŽIVLJENJU. . . . . .
IN REKEL!!!
»Takoj zdaj ti
v imenu Jezus zapovedujem da se VZDIGNEŠ ven iz mojega telesa, iz mojega doma,
gospodinjstva, denarnice, iz mojih organov, celic in odidi v puščavo brez vode
in tam ostani. V mojem telesu nimaš več mesta, v njem nimaš ničesar, ker nimaš
legalne pravice, biti v njem, v imenu Jezus.
Toda temu
sledi nekaj pomembnega. Besede so lahko samo besede, četudi se deremo na ves
glas, da vsi sosedje slišijo, kaj vpijemo. To ni vedno dovolj.
PREJEL BO
SAMO TISTI, KI NE BO DVOMIL V SVOJEM SRCU,
TEMVEČ VERJEL, DA SE BO ZGODILO, KAR
PRAVI,
SE MU BO ZGODILO.
24 Zato vam pravim: Za
vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo.
Epilog je kot nekak pečat na koncu pisma: Za
vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, (pretekli čas) in
se vam bo zgodilo. (Prihodnji čas).
25 In kadar vstanete k
molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, da vam tudi vaš Oče, ki je v
nebesih, odpusti vaše prestopke.« (Marko 11:12–25).
Neodpuščanje je ovira,
ki Bogu onemogoča uslišanje naših molitev. Amen!
Rojena je bila 19. aprila 1932. Ko je bila stara 9 let,
deklica v začetku pubertete, se je začela druga svetovna vojna. Takrat je
živela v Polju pri Ljubljani, skupaj s svojo mamo in očetom, mlajšim bratom in starejšo
sestro, ter z dvema pol sestrama, ki ju je oče kot vdovec pripeljal v ta novi zakon.
Oče je bil strojevodja na vlaku, mati pa se je preživljala s
prodajo jajc in vsega, kar je pridelala na svojem vrtu. Niso živeli kot
bogataši, a vseeno so imeli za vsakdanji kruh.
Toda vojna je prinesla svoj davek. Včasih ji je oče naročil,
naj počaka ob progi in takrat ji je vrgel kak večji kos premoga iz vlaka, da ga
je lahko odnesla domov in so imeli za kurjavo. Kot mlado dekle je potrebovala
hrano za pravilni razvoj v času pubertete, vendar tega, kar imajo otroci danes,
v preobilju, ona ni imela.
Včasih je morala odnesti kruh, ki ga je mama zamesila doma,
v peharju v pekarno, da bi ga tam spekli v krušni peči. Enkrat se ji je
drobceni, kakor je bila zgodilo, da ji je ves shajani kruh padel na tla, na
srečo delno na prtiček, s katerim je bil pokrit. Ustrašila se je in seveda
pobrala testo, ga kolikor je bilo mogoče očistila od nesnage in ga odnesla v
pekarno.
Njeni pol sestri sta bili malo starejši od nje. Ena je bila
kuharica v nemški kuhinji, ena pa je odšla v partizane. Tista, ki je delala v
kuhinji, je včasih za ceno življenja vzela kaj skuhanega ali pečenega iz
kuhinje, kjer je delala, da je odnesla domov mačehi in svojim sestram ter
bratu. Življenje takrat ni bilo ne lahko niti varno, tako da je bilo tudi
šolanje v tistem času okrnjeno.
Govorila mi je o tem, da je kasneje hodila v šolo v
Ljubljano, k nunam. Verjetno v 1 in 2 gimnazijo, glede tega je nisem nikoli
natančno spraševala. Nune so se ji zelo zamerile, ker ji niso dovolile, da ima
skodrane in urejene lase. Ona je hotela biti lepa in urejena, saj je bilo to v
njeni naravi, nune pa so zahtevale od nje, da je ponižna in preprosta. Takrat
se ji niso zamerile samo nune ampak tudi Bog, ki so ga predstavljale.
Po vojni je prosila svojo mamo, da bi jo šolala za obrtnico –
ročnih del. Bila je oblikovalsko zelo nadarjena in ustvarjalna in že takrat
zelo ambiciozna. Vedela je kaj hoče doseči v življenju, a žal se ji ta želja ni
nikoli uresničila. Mama ji je rekla, da nima denarja za njeno šolanje.
Mladi so po vojni odhajali na delo v brigade. Tam se je
spoznala s svojim bodočim možem, mojim očetom, ki je prišel v Ljubljano skupaj
s svojim očetom in materjo iz Reke, kjer je oče delal kot graničar. Ravno v
času, ko so prišli v Ljubljano so bombardirali železniško postajo. Preživeli
so.
Oba sta bila še zelo mlada. Po koncu brigadirskega dela sta
se oba zaposlila in se poročila. Ko sem se jaz rodila, je bila mama stara 19
let, oče pa 21 let. Živela sta v začasni nastanitvi pri njeni pol sestri, ki je
bila v času vojne partizanka. Odstopila jima je mrzlo, za silo pokrito verando.
Rojena sem bila 8 marca, en mesec prezgodaj. Tam sta me previjala pod odejo,
ker je bilo na verandi zelo mrzlo. Kasneje ju je mamina pol sestra nagnala iz
stanovanja, grozeč jima s pištolo.
Mama se je zaposlila v Vino Koper na Gosposvetski ulici v
Ljubljani, kjer sta tudi dobila novo stanovanje. Kmalu zatem, dve leti za
menoj, se je rodil moj brat. Sedaj smo bili štirje. Kasneje je moja mama
zamenjala še več služb. Delala je v podjetju Volan na Celovški cesti, kasneje
pa in mislim, da je bila to njena zadnja služba, v Tekstil-u v Ljubljani.
Preselili smo se na Aleševčevo ulico v Šiški, v šolo pa sem
hodila v Zvonka Runka, kar precej peš hoje od doma. Medtem, ko smo živeli v tej
več stanovanjski hiši, sta začela z očetom varčevati za novo, svoje lastno
stanovanje. Kmalu za tem, ko smo se vanj preselili, na Ljubeljski ulici 25, se
je rodil moj najmlajši brat. Takrat sem bila stara 15 let. Oče je bil zaposlen
v Litostroju, ki je bil le nekaj korakov dlje od našega bloka. Bil je
programer. Spomnim se, kako je domov nosil raznobarvne preluknjane kartice, na
katere so delali programe.
Pred svojim 30 letom starosti je moja mama zanosila. Zelo se je veselila te nosečnosti in z veseljem pričakovala bližajoče rojstvo svojega tretjega otroka. Toda žal, so se stvari nepričakovano zapletle. Mala deklica je prišla po hudem, mučnem in bolečem porodu na svet mnogo prezgodaj. Kmalu po porodu je umrla. Za mamo je bila ta izguba zelo boleča. To bi bila naša Tea.
Ko sem ji enkrat hotela obrazložiti, da je njena hčerka živa in v Nebesih pri Bogu, je bila njena reakcija grozna. Ni mogla razumeti, da sem jo hotela razveseliti s tem, tudi zame novim spoznanjem.
Pri 23 letih sem se poročila in odselila iz družinskega doma
in iz Ljubljane. Moja mama, ambiciozna kot je bila, se je skupaj z očetom
odločila da bosta gradila hišo. Medtem se je odselil tudi moj malo mlajši brat,
in ko so se preselili v Ivančno gorico, so to stanovanje v Ljubljani prodali.
Uživala sta, ker sta sedaj lahko imela vrt, ker sta imela malo
brajde s trto, nekaj sadnih dreves in čudovite sosede. Ljudje so jih imeli
radi, posebno njo. Žal pa sta hišo zgradila na kreditih, saj denarja od prodaje
stanovanja ni bil dovolj. Mama je hotela majhno hišo, oče veliko. Veliko truda
sta vložila v gradnjo.
Nekaj let sta uživala v občutku, da imata končno svojo hišo,
svoj vrtiček, svoje življenje izven mesta, toda življenje se je zelo hitro
obrnilo naokrog in zgodila se je nenadna očetova smrt. Rojen je bil 8. decembra
1927, umrl pa je 8. februarja 1999, v 72 letu starosti. Mama je ostala sama z
vsemi krediti za hišo. Bilo ji je zelo težko, ker ga je izgubila, po njenem
mišljenju mnogo prekmalu. Nedolgo za tem se je tudi upokojila, kar je še
dodatno obremenilo njeno finančno preživetje.
Kmalu zatem se je v hišo vselil tudi njen sin, moj brat
rojen dve leti za menoj, ki se je medtem razvezal od svoje žene, s katero je
imel sina. Ni bil dober do mame, ker je večkrat pregloboko pogledal v kozarec
in bil do nje grob. Trpela je, vendar je vztrajala v svoji težko prigarani hiši.
Ko se je bližal čas njenega 80 leta, in ker je imela težave
z nogami, sem ji po vztrajni molitvi zanjo in iskanju primernega bivališča,
našla možnost preselitve v Varovano stanovanje poleg doma ostarelih v Trebnje.
Nikoli si ni želela zapustiti svoje hiše, a jo je morala, po sili razmer. In
preselila se je. Kakor mi je o tem govoril sin, tega ni mogla nikoli preboleti.
Verjamem, da je potrebovala nekaj let, da se je vsaj malo
navadila na to, da mora kot lastnica velike hiše, ki jo je z velikim trudom
zgradila, sedaj živeti v garsonjeri, za katero je morala plačevati najemnino.
Veliko je pletla, predvsem male pletene okrasne copatke za vse in vsakogar, ki so
jo obiskovali ali ji služili na tak ali drugačen način. Hrepenela je le po
enem, da bi jo ljudje imeli radi in ker je bila zelo zgovorna in družabna, si
je tudi tukaj hitro pridobila nove prijateljice.
Vendar si resnično ne predstavljam, da nebi imela naše drage
sorodnice Marije, ki jo je pogosto obiskovala, ji delala družbo, se z njo
nasmejala in pogovorila. Vedno ji je pomagala urediti stvari v povezavi z
zdravniškimi pregledi in napotnicami, jo celo prevažala kolikor je bilo to v
njeni moči, skratka kakor je mama vedno govorila: »Moja zlata Marija.« Zelo sem
ji hvaležna, ker jo je iskreno ljubila in ji bila ljubeča prijateljica, ki jo
je vzpodbujala kadarkoli se je počutila osamljena. Včasih ji je prinesla iz
slaščičarne tortico, včasih domače piškote, včasih domač kruh ali kaj drugega,
česar se je mama vedno zelo razveselila. Temu se reče zvestoba in žrtvovanje za
druge.
Moj starejši brat je ni v njenem novem stanovanju nikoli
obiskoval. Se je pa popolnoma drugače izkazal njen mlajši sin, ki ga je rodila
pri 32 letih, moj 15 let mlajši brat. 12 let je vztrajno skrbel zanjo, ji vozil
»fasnge,« jo vsakih 14 dni obiskoval skupaj s svojima hčerama in svojo drugo
ženo.(Živi v Primorju). Ko pomislim na
to, da so jo takrat, ko ga je nosila v svojem telesu komaj prepričali, da ga
ne splavi in ji govorili, da ji bo na stara leta še kako prav prišel. In prav
to se je zgodilo.
Spomnim se, ko sem bila majhna deklica, je vse, kar je bilo
mogoče, za nas otroke sama spletla. Bila je odlična in vrhunska štrikarica.
Vse, kar je pletla je bilo iz raznih revij, tudi iz Burde. Vse njene
prijateljice so jo občudovale zaradi njene spretnosti z ročnimi deli. Spomnim
se, kako mi je enkrat govorila, da sta se z očetom sprehajala po parku v Tivoliju
v Ljubljani, jaz pa sem se igrala v peskovniku. Nato sem polno kanglico mivke
stresla v voziček, kjer je ležal moj brat, ker sem si želela, da bi se tudi on
igral z mivko. Po vsej verjetnosti sta me takrat zelo okregala. Takrat sem imela
nekaj čez dve leti.
Spomnim se, kako je moj oče rad hodil v hribe, zato smo med
vsakimi šolskimi počitnicami vedno odšli najprej na dopust na morje, nato pa v
hribe, na Soriško planino. Od takrat imam lepe in manj lepe spomine.
Ko smo bili eno poletje na otoku Rabu, v Loparju v kampu,
saj smo veliko kampirali, in je bil moj najmlajši brat še majhen, so ga
izgubili. Ni ga bilo nikjer. Hodila sem po vodi ob obali, ča je mogoče kje
padel v vodo. Na koncu koncev so ga našli kako tava ves utrujen, ne da bi vedel
kam gre in kam bo prišel, ko ga je mama našla in vprašala: »Kje si pa bil,« je
dvignil rokico in rekel: »Tam.«
V zadnjem času je imela precej težav s prebavo, krče in
bolečine, vendar niso nikoli našli vzroka, zakaj se ji to dogaja. 11. oktobra, nekaj dni pred svojo smrtjo, je šla po posredovanju naše drage sorodnice Marije ponovno na kolono skopijo, da končno le ugotovijo pravi vzrok njenih težav. Jaz sem vedela za vzrok njenih težav, a jih zdravniki niso mogli ne videti, ne zaznati z aparaturami, saj so nadnaravnega izvora.
Z mamo sva imeli zelo težke pogovore. Najini telefonski
pogovori so bili vedno zelo kratki. Vem da je bil vzrok za to duhovne narave,
ker sem bila jaz kristjanka in je bil v meni Božji Duh. Težko mi je bilo zaradi
tega.
Odločila sem se, da bom začela z bolj intenzivno duhovno
bitko v molitvi in zastopanju v molitvi zanjo in za moje bližnje. Glede na
Sveto pismo sem se vse bolj in bolj zavedala, kaj in kdo sem v Kristusu in da
sem edina v naši družini, v kateri je nadnaravna moč, da stojim v vrzeli za
moje bližnje pred Bogom.
Veliko sem molila s svojimi besedami in v molitvi v drugih
jezikih. Včasih po več ur. Vedela sem, da je v meni moč da onemogočam te sile,
ki mučijo moje bližnje in jih držijo v duhovnem, duševnem in fizičnem
suženjstvu.
Tat prihaja samo zato, da
krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v
obilju. (Janez 10:10).
Glejte, dal sem vam oblast
stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne
bo škodovalo.(Luka 10:19).
Nobeno oblikovano orožje ne
bo uspelo proti tebi, in vsak jezik, ki se bo na sodbi vzdignil proti tebi, boš
obdolžila. To je dediščina Gospodovih služabnikov in njihova pravičnost je od
mene, govori.(Izaija 54:17).
Veliko sem brala in prevajala
stvari o duhovnem bojevanju, in vsak večer in vsako jutro bila v intenzivni zastopniški
molitvi.
Počasi sem začela opažati, da so
se pogovori med mamo in menoj začeli spreminjati. Postala je bolj umirjena.
Pogovarjali sva se brez jezne prekinitve, do katere bi prišlo brez pravega
fizičnega vzroka. Enkrat me je celo poklicala in se mi opravičila, kar se v
najinem skupnem življenju ni nikoli zgodilo. Skratka končno sva se lahko
pogovarjali kot hčerka in mama. To mi je bilo resnično v veliko veselje in
vedela sem, da je bil Bog na delu.
Nedolgo nazaj mi je sporočila,
da bo odšla na kratek dopust v Koper, k svoji bivši snahi, oziroma materi
njenih vnukinj. Veselila sem se, da bo malo spremenila svoje vsakdanje okolje,
čeprav me je malo skrbelo, kako bo prenesla dolgo vožnjo do tja. In v soboto 9.
novembra se je odpeljala proti Kopru. Prepričana sem bila, da je v dobrih rokah, zato sem bila brez skrbi.
18. novembra popoldan mi je mlajša
hčerka sporočila: »Babi je v Izolski bolnišnici. Je neodzivna.«
Skozi misli so mi za hip prišle
besede: »Ampak Gospod, ti si mi obljubil, da bo ona odrešena.«
V naslednjem trenutku sem začutila
kakor bi se zgodil duhovni klik v mojem trebuhu. To je mesto, kjer prebiva
Sveti Duh v osrčju vsakega na novo rojenega kristjana. Iz mojih ust je začelo »vreti«,
neustavljivo vreti. Vrstile so se besede vere, ena za drugo, svetopisemske
obljube in stihi, izpovedovanje avtoritete v imenu Jezus nad vsemi deli teme:
»Moja mama ne bo umrla, ne,
živela bo in pripovedovala o Gospodovih delih!« To je znova in znova prihajalo
iz mojih ust. Bila sem glasna. Bila sem odločna. Ni mi bilo mar kaj si mislijo
sosedje o meni. Borila sem se zanjo kot levinja za mladiča."
»Satan, ti veš, da imam oblast
stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič mi ne bo
škodovalo. Zato prihajam proti duhu smrti in ga onemogočam v imenu Jezus.« To
sem izgovarjala večkrat in vse, kar je sledilo tem besedam. Bile so Besede
temelječe na Svetem pismu, besede, ki so imele moč in so bile brezkompromisne.
»Nobeno oblikovano orožje ne
bo uspelo proti moji mami, in vsak jezik, ki se bo na sodbi vzdignil proti njej,
bom obdolžila. To je dediščina Gospodovih služabnikov in njihova pravičnost je
od mene, govoriš Ti, Gospod.«
»Duh smrti, nimaš pravice nad
njo, Jezus Kristus iz Nazareta je plačal odkupno ceno zanjo. Ona je Njegova
last. Nimaš pravice, da jo vzameš pred časom, ki ga je Gospod Bog določil
zanjo. Izgini, poberi se od nje v imenu Jezus!«
Samo Gospod Bog je tisti, ki
lahko odloča o času njenega odhoda v večnost. Poberi se od nje v imenu Jezus!«
»Smrt, kje je tvoja zmaga?
Smrt, kje je tvoje želo?« (1 Korinčanom 15:55).
Satan, Jezusova kri te je
premagala, osramotila in razorožila na Golgoti, ti si poražen in nemočen, zato
odidi takoj zdaj od moje mame, nimaš ne moči, ne legalne pravice, da posegaš v
njeno življenje. Ona je Gospodova!«
»Moja mama ne bo umrla, ne,
ona bo živela in Govorila o tem, kaj si ji storil.«
Zavpila sem: »Jezus, Davidov sin, usmili se moje mame!«
Izgovarjala sem vse, na kar me je spomnil Sveti Duh.
In tako sem bila v molitvi
skoraj dve uri. Toda kmalu po tem ko sem začela, kakšne pol ure za tem me je
preplavila radost, veselje, dobesedno sreča in prečudovit mir. Čudila sem se
temu, kajti nikakor se ni ujemalo s situacijo v kateri sem bila. Najraje bi
začela slaviti Gospoda in se mu zahvaljevati, ker je dober, ker na veke traja
Njegova zvestoba. Danes vem, da se je že takrat zgodila duhovna zmaga, njej v
dobro.
Jaz pa sem nadaljevala z
zastopanjem in z izpovedovanjem v veri v Božjo Besedo, ki ima edina moč nad
vsako sovražnikovo močjo.
In nato je prišel naslednji
klic: »Odšla je.«
Nisem jokala, ni mi bilo hudo, v
meni je sijalo nadnaravno upanje, ki bi bilo iz človeških ozirov nemogoče. V meni
je bilo zavedanje: »Z njo je vse dobro. Verujem to. Bitka zanjo je bila
izbojevana in je prinesla dober sad.«
Bil je zgodnji večer, ko se je
vse to odvijalo. Telesno sem bila prijetno utrujena, duhovno polna moči,
duševno pa v zavedanju: »Naredila sem najbolje, kar sem lahko. Dala sem vse od
sebe. Zanašala sem se na Vsemogočnega in na Njegovo moč. Uslišal me je.«
Počasi sem se odpravljala v
posteljo z mešanimi občutki v sebi, Sovražnik si je nadvse prizadeval, da bi
vame vnesel žalost. Ni mu uspelo. Molila sem v jezikih.
Odšla sem v kopalnico, si umila
zobe, se preoblekla za spanje in odšla v posteljo.
Rekla sem Gospodu: »Jutri te bom
vprašala, kako je z mojo mami, Gospod.« Toda v meni je bila nuja in sklenila
sem, da ga vprašam že pred spanjem. In storila sem to.
In govoril mi je: »Moja
ljubljena, moje srce se veseli, ko vidim tvoje zaupanje do mene, ko vidim,da veš, da ti bom govoril resnico. Ko vidim,
da mi zaupaš, ko vidim, da se tvoje srce nagiba k meni, da prejme od mene in ne
iz tega sveta, ampak od mene živega Boga odgovor.
Veš, ljubljena moja, danes je
stala pred mano, in res, njena kolena so se upognila pred mano, in videl sem
sijaj na njenem obrazu, ko je zagledala moje obličje, in spoznala je, da
resnično obstajam, in da sem resnični, živi Bog.
In danes je spoznala, da si ji
ti govorila resnico, in danes je spoznala, da si jo ljubila. In žal ji je bilo,
za vse besede, ki jih je izrekla proti tebi in te ranila, in veš, usmilil sem
se je. Ko sem jo videl takšno vso nebogljeno, v spoznanju grešnosti.
Njeno srce se je zlomilo pred
mano in njeno kesanje je bilo močno. In to je bilo dovolj, in to je bilo
dovolj, in to je bilo dovolj, da sem ji odprl Nebeška vrata.
Bodi potolažena moja ljubljena,
kajti ona je sedaj pri meni. Ona je sedaj pri meni.
Zato ne boj se, in ne bodi
žalostna, kajti tvoja mama je pri meni, je na varnem. Potolažena je in njene
oči žarijo od veselja, ker je lahko vstopila v to, v kar ni nikoli verjela.
In veš kaj, srečala je svojo
hčerko, srečala je svojo hčerko, srečala je svojo hčerko in spoznala, da si ji
govorila resnico.
In vse to zaradi tega, ker nisi
obupala, ker si verovala in ker si jo ljubila, in ker si vztrajala v molitvi
zanjo. In prav te molitve so proizvedle njeno rešitev.
Zato ljubljena moja, bodi
potolažena, kajti tvoja mama je v nebeškem Kraljestvu, pri meni.
Veseli se, veseli se hči
Sionska, veseli se hči Sionska, kajti to je ena od tvojih trofej, ki si jih
izmolila za nebeško kraljestvo.
Zato mirno spi, mirno spi v
mojem ljubečem naročju, in ne skrbi, kajti ona je pri meni, na varnem in ji je
dobro. Amen!«
Je Bog uslišal moje zastopanje in molitve za mamo? Seveda, saj bo vso večnost v nebesih govorila o tem, kaj ji je storil Bog Jezus Kristus.
Medtem ko mi je Gospod govoril,
so solze lile iz mojih oči in se zlivale na blazino pod menoj. To so bile solze
proizvedene iz velike ljubezni mojega Ljubljenega, ki je vedno z mano in mu
brezpogojno zaupam. On je edini, ki mi govori čisto resnico. Ljubim ga.
Bila sem v popolnem miru in v
tistem večeru po maminem odhodu v večnost, zaspala v Njegovem ljubečem naročju,
brez kančka žalosti, v veliki radosti, da sem bila lahko Božja sodelavka v tej
bitki za njeno večno dušo.
Naslednji dan sem Gospodovo
sporočilo glede mame podelila tudi z mojimi otroci. Dala sem jim vedeti, da naj
ne bodo žalostni, ker ji je dobro in je pri Gospodu v večnem Kraljestvu.
Komaj smo se malo navadili na
to, da je odšla naša mami, in moji vnukinji, da je odšla njuna prababica, ko je
kot iz jasnega udarila nova žalostna vest. Medtem ko se je vesela odpravljala
domov na vikend dopust iz bolnišnice, še vedno v bolniški sobi, je nenadoma umrla babica mojih vnukinj. Zdravniki
so ji v bližnjih dneh nameravali opraviti operacijo na srcu. Nova bolečina je
zadela njiju in njuno mamico, pa tudi mojega sina, ki je dolga leta živel v tej
hiši.
Ena od vnukinj je kmalu zatem
hudo zbolela, zato jo je sin vzel k sebi domov. Žal sta razvezana. V ponedeljek
je zbolel tudi sin, oba na isti način v pljuča.
V torek so se v Prečni poslovili
od naše drage Lade. Glede na letni čas je bil lep sončni dan in sonce je vsaj
malo pogrelo užaloščena srca bližnjih, ki so jo izgubili in jo spremljali na
njeni zadnji poti.
Sin je zelo zbolel. Od ponedeljka
naprej smo se v molitvi borili zanj. Satan je vrgel nanj vso razpoložljivo
artilerijo, da bi mu onemogočil odpeljati nas v sredo na mamin (babičin,
prababičin) pogreb v Ljubljano. Toda naš Gospod dela čudeže.
V sredo nekaj čez 10 uro smo se
odpravili proti Ljubljani; jaz, sin in njegova starejša hčerka, moja vnukinja.
Vožnja do Ljubljane je minila hitro, ker smo se pogovarjali in obujali spomine. Sin je med vožnjo močno kašljal in njegov glas je bil hripav. Prej bi od takšni situaciji dihala čimbolj plitko, da se slučajno nebi okužila. Danes pa sem dihala z vsemi pljuči in rekla: "Satan, glej, nič mi ne moreš. Jezusova kri me varuje pred vsakim virusom in bakterijo. Nič ne moreš vreči name ali vame. Sem pod Božjo zaščito, pod zaščito imena Jezus. Nič nimaš v meni, kar bi lahko uporabil proti meni."
Med potjo pa se je zgodila še ena urgentna potreba po molitvi, za snaho umrle,
ki je začela krvaveti, a niso našli mesta krvavitve. Odpeljali so jo urgentno v
Ljubljano v UKC, kjer so še pravočasno našli mesto počene aorte v njeni
trebušni steni. Med vožnjo v Ljubljano so bile moje molitve usmerjene k
nebeškemu Očetu, da da modrost zdravnikom in pravočasno oskrbo, da bo njeno
življenje rešeno.
Parkirali smo na parkirišču na
Žalah. Čeprav je tam pokopan moj oče, njegovi starši in sorodniki, tam nisem
bila že dolgo. Ne maram hoditi na pokopališča.
Zbrali smo se pred mrliško
vežico. Jaz sem vstopila vanjo samo toliko, da sem izrazila besede tolažbe
mojemu bratu, njegovi sedanji ženi in njegovima hčerkama in zetoma. Ves
preostali čas sem bila pred prostorom in se pogovarjala s sosedi moje mame,
sorodniki in prijatelji.
Kmalu zatem smo se zbrali v
žalni dvorani. Zame osebno ni bila žalna, čeprav je bil vpliv vseh žalujočih
okoli mene močan, vendar nisem jokala. Niti poslušala nisem kaj govorijo.
Pogovarjala sem se z Gospodom in bila v srcu popolnoma mirna.
Rekla sem mu: »Gospod, žal mi
je, da oni ne vedo, kar vem jaz, da jim nebi bilo potrebno žalovati, kot
žalujejo. O, Gospod, tako žal mi je ljudi, ki nimajo upanja in nimajo tolažbe v
Tebi. Kako težko jim mora biti, ko se nimajo česa oprijeti, kar bi jim dalo
večno upanje. Gospod, saj jim res ne preostane drugega kakor da jočejo. Ampak
saj veš Gospod, jočejo bolj zaradi sebe, zaradi izgube, ki so jo doživeli.
Glej, če bi poznali Tebe, bi v Tebi lahko danes videli upanje tako za mami,
kakor zase, po svoji smrti, a glej, nimajo ga, ker ne verjamejo Vate. O,
Gospod, daj mi moči in priložnosti, da bom vsaj nekaterim od njih še lahko
govorila o tebi, da bodo spoznali, da si Ti edina Pot, Resnica in Življenje in
da brez Tebe nihče ne bo videl Božjega Kraljestva. Hvala Ti, ker si vsakomur
namenil večno življenje pri Tebi, toda vsak se bo moral v svoji svobodni volji
odločiti zate.« In tako sem se pogovarjala z Njim, dokler se nismo odpravili na
mesto raztrosa.
Ponovno so zapeli nekaj pesmi,
nato pa je eden od pogrebnikov vzel v roke žaro, v kateri je bil pepel in šel
počasi čez od dežja mokro polje in medtem ko je obračal žaro, držeč jo za
obroč, trosil pepel, ki je bil v njej. Malo me je stisnilo pri srcu ob misli na
to, kaj ostane od človeka . . . . . . Ne glede na to kako bogat je, kako
pomemben je, kako uspešen je, koliko je dosegel v svojem življenju, kako
priljubljen je . . . . .
V potu svojega obraza boš
jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares,
prah si in v prah se povrneš.« (1
Mojzesova knjiga 3:19).
»Prah se vrne v zemljo, kakor
je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.« (Pridigar 12:7).
Po opravljenem obredu smo se še
malo pogovorili in slikali za spomin, nato pa smo šli vsaksebi.
Moja starejša hčerka nas je
popeljala še do dedkovega groba (groba mojega očeta), ker je to hotela
vnukinja, pa tudi sin, ki je bil ob času dedkovega pogreba v Celju v vojašnici
s hudo gripo.
Nato smo odšli v en prijazen
lokal na čaj, jaz, moja starejša hčerka, mlajša hčerka in njen prijatelj, moja
vnukinja in sin.
Po tem ko smo se poslovili smo
se sin in njegova hčerka odpeljali do Radohove vasi na pico, ker sta bila lačna
in sin se je čedalje slabše počutil. Zvečer okrog 17 ure sem bila spet doma,
vesela, da sem v tem dnevu spet lahko videla vse moje še živeče sorodnike.
Naše življenje se bo nadaljevalo
brez naše najstarejše 92 in pol letne članice družine, ki je za 20 let
preživela svojega moža, čeprav so ji kot 20 letni mladi materi, ki je
prebolevala tuberkulozo rekli, da ne bo več dolgo živela, ker ima tako zelo
slabo srce. Toda človek načrtuje, Bog pa izpelje sebi na slavo in čast.
Naj bo slavljen Gospod Bog,
Izraelov Bog, ki opravlja čudovita dela, on edini. Naj bo slavljeno ime njegove
slave na veke, naj se napolni z njegovo slavo vsa zemlja. Amen in amen. (Psalm 72:18-19).
Iz srca sem hvaležna bratom in sestram, ki so me podpirali v molitvi v tem času. Vem, da če nebi imela njihove molitvene podpore, bi vse te dni ne preživela v nadnaravnem blagoslovu, moči in zaščiti, kakor sem jih. Bog je dober, kajti če kdo Bog Oče ve, kaj je bolečina ob izgubi ljubljene osebe. Zato pravim, če veš, da nisi sam, če veš, da je s teboj Gospod Bog, če veš, da so s teboj iskreni in ljubeči bratje in sestre, potem lahko greš tudi skozi dolino smrtne sence, a izideš ven kot zmagovalec v Kristusu.
Dodatek.: Ljudje pravijo, pa tudi Sveto pismo, da bo človek po
smrti pri Bogu le, če bo pred svojo smrtjo sprejel Jezusa kot svojega
Odrešenika. Moja mama je to storila enkrat v svojem življenju, nekaj let nazaj,
toda naprej od tega nisva nikoli prišli.
Jezus je rekel Nikodemu v
Evangeliju po Janezu: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od
zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.«
Moja mami pred njenim stanjem
neodzivnosti ni bila na novo rojena po Duhu. Kar se tega tiče ona ni imela vstopnice
za v nebesa. Toda glede na vse raziskave, ki so jih naredili skozi ljudi, ki so
imeli obsmrtne izkušnje in so se vrnili, so prišli do enega pomembnega odkritja.
Namreč, v času, ko je človek v komi; je neodziven, in še ni dokončno mrtev – ni
v GEHENI, kjer je končni kraj smrti iz katerega ni povratka, kjer ni več
možnosti spreobrnjenja, kesanja; je v stanju kome (neodzivnosti), to še mogoče.
IN TU SE JE IZKAZALA ZASTOPNIŠKA
MOLITEV SKOZI KATERO ME JE VODIL SVETI DUH, ZA REŠITEV VEČNE DUŠE MOJE MAME. IN
GOSPOD JEZUS JO JE V TEM ČASU IN STANJU, MILOSTNO SREČAL.
Od 14:01 naprej . . . .
Od naše vožnje v Ljubljano, v sredo, je minilo že štiri dni. Jaz sem popolnoma zdrava.
V tistem jutru, 18.11.2024 mi je Gospod dal znak na nebu, ki sem ga razumela šele kasneje, po maminem odhodu v večnost.
Nad Gorjanci sem zagledala ležečo postavo. Kasneje je pri vznožju te postave začelo vzhajati sonce in iz mesta, kjer je vzhajalo sonce, je izšel križ.
.jpg)
.jpg)
.jpg)
