PRIČEVANJA

12. sep. 2023

Nevenka Zupan - SVETOPISEMSKO POJMOVANJE ZDRAVEGA PREHRANJEVANJA



 

SVETOPISEMSKO POJMOVANJE ZDRAVEGA PREHRANJEVANJA

 

Po vodstvu Svetega Duha

Nevenka Zupan




 

 

V ponedeljek zjutraj sem sedla za računalnik, ker sem čutila, da me Sveti Duh vodi v to temo – kaj je zdravo prehranjevanje kristjana, z ozirom na njegovo odgovornost do telesa v katerem prebiva Gospod; do templja Svetega Duha.

 

Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.  1 Kor 6,19.

 

Glede na celoten tekst se ta vrstica ne nanaša na prehranjevanje. Toda poglejmo nekaj vrstic pred to:

 

 »Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! 1 Kor 6,12.

 

Mislim, da nas ta vrstica poziva na splošno odgovornost, ki se lahko nanaša med drugim tudi na prehrano.

 

Torej, vse mi je dovoljeno (jesti), vendar ni vse (kar pojem) koristno!

Vse mi je dovoljeno (jesti), toda jaz se ne bom dal ničemur (sli po hrani) podvreči!

 

 

Kakor moramo v vsem našem krščanskem življenju neprestano odgovorno izbirati in se odločati za stvari, ki proslavljajo Gospoda, hkrati pa biti na blagoslov in v vzpodbudo Kristusovemu telesu, udom, katerih glava je Kristus, si mora vsak posameznik skupnosti prizadevati, da ohranja svoje telo v čim boljši duhovni in telesni kondiciji. Vse to pa ne sme biti usmerjeno v sebe (v človeka samega), ampak na Gospoda, njemu na slavo in v dobrobit Cerkve.

 

Možje ali žene, predvsem pa najstniki v času adolescence, si prizadevajo zaradi kompleksov manjvrednosti, vpliva množice (sošolci, sodelavci) in vpliva medijskih reklam, s svojim videzom pridobiti pogled ljudi nase; kajti le takrat vsaj malo zbledi ta občutek, da niso dovolj lepi, dobri, ali vredni glede na ostalo populacijo ljudi. 

 

Zaradi lepega, negovanega, skladnega, privlačnega telesa, se počutijo v centru pozornosti in tudi močnejši v smislu manipulacije z ljudmi, predvsem z nasprotnim spolom ali v smislu samega rivalstva (predvsem ženske). Ne zavedajo pa se, da so se ujeli v zanko samovšečnosti in da so posledično zaradi tega odvisni od drugih ljudi in njihovih mnenj, reakcij in odzivov nanje, glede svoje samopodobe in življenja na splošno.

 

Bistvo vse te usmeritve v sebe, predvsem glede načina prehranjevanja (shujševalne diete) pa je, ne glede na cilj in končni rezultat, lahko na krajši ali daljši rok za telo pogubno in škodljivo. Prav tu pa je razlika med človekom, ki pozna Boga in živi zanj in z njim in med neverno osebo.

1 Kor 3;16,17

Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.

 

Človek, ki je kristjan (nanovo rojen), si ne prizadeva imeti zdrav, lep in urejen videz zaradi tega, da bi bil opazen ljudem, temveč da bi s tem čim bolj neovirano lahko služil Bogu in soljudem. Njegov motiv in končni cilj sta drugačna, kakor pri neverniku. Njegov glavni motiv je Kristus in njegova slava, ter služenje Cerkvi in ljudem okoli njega.

 

Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo. 1 Kor 10,31

 

Sij na obrazu nevernika je lahko le sij samovšečnosti. Sij na obrazu kristjana, ki ljubi Kristusa, pa je sij, ki izžareva prisotnost Svetega Duha.

 

Sedaj želim predložiti, brez kakršnih koli strokovnih razlag, temveč na osnovi Svetega pisma, da nas je Bog ustvaril različne.

 

Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna. Ps 139; 13,14.

 

Božja Beseda nam na mnogih mestih govori, da nas je Bog ustvaril takšne kot smo. Vsak človek je enkratna Božja stvaritev, upodobitev z Božjim namenom.

 

Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli. Ef 2,10

 

Če izhajamo iz tega, predpogoj pa je, da smo Božji otroci, ki poznamo Božjo Besedo in po njej živimo, da se Bogu najprej zahvalimo, ker nas je tako čudovito ustvaril, da se imamo prav takšne kakršni smo radi in da so naše oči uprte ne nase, ampak na Boga.

 

Toda zakaj je dal enim drobne, drugim srednje močne in tretjim močne kosti, enim veliko, drugim srednjo ali majhno postavo, ne vem. Bog je suveren v svojem oblikovanju, zelo ustvarjalen in inovativen. Zato mora biti človek majhne rasti prav tako hvaležen Bogu, da ga je tako ustvaril, kakor tisti, ki je za povprečna merila previsok. To je dejstvo. To moramo sprejeti.

 

Zakaj si žene barvajo lase? Zakaj niso zadovoljne z barvo las, ki jim jo je dal Bog? Zakaj se tiste, ki si niso nikoli barvale las, ob prvem sivem lasu začnejo nanašati kemikalije na lase?

 

Modri kralj Salomon piše: Videl sem ves trud in vso spretnost pri delu, kajti to je zavist enega človeka proti drugemu: tudi to je nečimrnost in lovljenje vetra. Prd 4,4 Tudi pri tem gre predvsem za pravo mero, žareti, da te drugi opazijo ali biti urejen za Gospoda.

 

Vaš okras naj ne bo zunanji, v spletanju las, v navešanju zlatega nakita in oblačil, ampak naj bo to rajši skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v Božjih očeh. 1 Pt 5;3,4

 

Torej, če nam je oblika telesa določena že od spočetja in prav tako višina, potem nam ostane samo še izbira med zmernim in nezmernim prehranjevanjem. To pa ima že vpliv na naše zdravje, ne samo na naš videz. In če nam je za naše zdravje mar v smislu služenja Bogu, potem smo glede na prvi navedeni stavek, tudi mi sami odgovorni, kajti ne pripadamo le sebi, ampak Bogu.

 

Pa bo nekdo rekel: »On, ali ona lahko je vse, pa se mu (ji) nič ne pozna, jaz pa hrano samo pogledam, pa se mi že nabirajo kalorije.« To ni res, razen pri zelo, zelo majhnem številu posameznikov. Vse drugo so samo izgovori, nevera, lenoba in pomanjkanje veselja do življenja.

 

Prva in najbolj ključna stvar je, da če telo neprestano dobiva preveč hrane ob obilnih obrokih, ki so običajno še neredni, se telo na ta režim navadi, želodec se raztegne in kakor potrebuje odvisnik večjo in večjo dozo mamila, potrebuje tudi telo človeka več in več, dokler ne zboli in je primoran iti na zelo striktno dieto, ki mu odvzame vsako možnost, da bi še kdaj užival v hrani, ki jo je imel tako dolga leta »rad«. Kaj pa pomeni ta »rad« - sla po hrani – užitek ob hrani.

 

Temu nasprotno je jesti, da preživiš, oziroma jesti samo toliko, da preživiš. Ob tem stavku bi nekdo pomislil na stradanje in trpljenje. Nikakor! To pomeni, da ješ ne zato, da bi ti hrana dajala užitek, ugodje in tolažbo, ampak da ješ zato in toliko, kolikor tvoje telo resnično potrebuje in nič več.

 

Ko je Jezus nasitil lačno množico, jim ni pripravil pojedino, gostijo, ki bi vsebovala mnogo različnih zrezkov, zelenjave, slaščic, gazirane pijače itd, kar bi v svoji vsemogočnosti lahko naredil. On je razmnožil kruh in ribice. In vsi so jedli in se nasitili. Mr 6,42 Samo kruh in ribe. Iz tega vidimo, kako preprosta je lahko hrana, ki jo potrebuje človek, da se nasiti. Kako pa jemo in pijemo danes?

 

Bodimo torej zadovoljni s tem, da imamo živež in obleko. 1 Tim 6,8

 

Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Mt 6,31-33

 

Prepričana sem, da Jezusu zemeljska hrana ni pomenila eno najpomembnejših stvari v njegovem življenju. To je razvidno tudi iz stiha Jn 4,34: Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo.«  Gospod Jezus je imel prvenstveno pred očmi, kot najpomembnejšo stvar svojega življenja, da uresniči voljo svojega Očeta, ki ga je poslal in da dokonča njegovo delo.

 

Ko v Cerkvi govorimo o tem, kako ne smemo podlegati užitkom tega sveta, mnogi pozabljamo, da se lahko to nanaša tudi na prenajedanje (pretiravanje) s hrano. Kje pa je meja med zdravim prehranjevanjem in žretjem. Kot pri odvisnikih. Ne moreš se upreti in to ne samo enkrat in to ne samo ob slastni tortici, temveč po nasitnem kosilu še vedno dodajaš in dodajaš. . .

 

Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari. Flp 3,19

 

Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva. Gal 5,19-21

 

Zato lahko rečemo to, če jemo, da bi ob hrani uživali več in bolj obilno, kakor to potrebuje naše telo za zdravo in kvalitetno življenje z Gospodom, potem smo prešli mejo. Tu se začenja užitek od katerega smo odvisni. Tu nismo svobodni. To nas drži v šahu. In prav to, da se tega znova in znova zavedamo pomeni, da Bog deluje na našo vest.

 

Toda, joj, koliko izgovorov najde človek ob vsem tem: »Moram pojesti vse, kar mi ponudijo, da ne bom izpadel nevljuden, ne smem se odrekati hrani zaradi zdravil, ne smem hujšati, moram imeti energijo za delo, o, ko je pa tako dobro in slastno, ne morem se upreti, saj samo enkrat živim, zakaj nebi užival življenje.« Tudi krščanska gostoljubnost skriva v svojem ozadju mnoge pasti prenajedanja, kajti hrane je v izobilju  in družba tako zelo »varno« krščanska.

 

To so izgovori, ki se končajo v bolezni, prezgodnji smrti, nepotrebnem trpljenju na starost, zaradi vseh kroničnih bolezni in takrat je užitka nepreklicno in prezgodaj konec. Takrat nastopi druga plat; samopomilovanje in vzbujanje pozornosti zaradi posledic in vsemi težavami, ki jih spremlja bolezen.

 

Ne pravim, da ne obstajajo kronične bolezni, ki nastanejo lahko tudi ob zmernem prehranjevanju ne samo ob prekomernem prenajedanju, toda malokdaj se ta vpliv ali ne vpliv lahko dokaže. Toda ali je takrat sploh še pomembno da se dokaže, če posledice že obstajajo in dejstva že vplivajo. In če smo iz svoje strani naredili kar je v naši moči in odgovornosti, potem imamo vsaj mirno vest.

 

Najhuje pri vsem tem pa je to, da ljudje hujšanje in zdravo prehranjevanje mečejo v en koš. To je popolna zmota. Poleg tega na našo željo po hrani velikokrat ne vpliva le lakota, ampak dolgočasje in nemir, tempo današnjega časa in neprestani psihični pritiski.

 

Hujšanje je hitro zmanjševanje teže na račun preteklih prehranskih »grehov«, zdravo in zmerno prehranjevanje in zdravo izgubljanje odvečne teže pa vsakodnevna odgovorna odločitev, kaj boš ponesel v svoja usta. Vsak dan, ne samo en mesec ali nekaj dni pa še to z dieto, ki si jo je zamislil nek prehranski »guru«, ki se običajno ukvarja z okultnimi praksami, med katerimi je nekaj najslabšega prav ločevalna dieta, katere se na žalost poslužuje mnogo kristjanov. A, žal mnogim prinese izbruh rakave bolezni.

 

Ne pustite, da bi vas zapeljevali različni tuji nauki. Zato je dobro okrepčati srce z milostjo, ne pa z jedmi. Te niso nič koristile tistim, ki so se glede njih držali predpisov.  Heb 13,9

 

Kaj torej lahko naredi človek, ki se zaveda, da je odgovoren za svoje telo, ki je tempelj Svetega Duha?

 

Ø      Ko je, naj je, ne pa da zraven še razmišlja, bere, hodi naokoli, ali se pogovarja, dela načrte. Bolje da izza mize malo pogleda čez okno in si odpočije oči in umiri živce.

Ø      Je naj čimbolj preprosto hrano.

Ø      Vedno lahko izbira med bolj mastno in manj mastno hrano.

Ø      Vedno lahko izbira med bolj sladko in manj sladko hrano in pecivom.

Ø      Pomembno je, da je večkrat manjše obroke, da se želodec skrči.

Ø      Presnova se ob zmanjšanju obrokov spremeni in ob tem se sorazmerno izgublja želja po neprestanem vnašanju hrane.

Ø      Telesu dajmo kar potrebuje, pestro, preprosto in čim manj predelano hrano. Kajti lakota je mnogokrat prav pomanjkanje določenega hranila zaradi naše enolične hrane (sendviči, peciva, sladkana pijača, sladice).

Ø      Bel sladkor, moko in slaščice, zamenjati z manj uglednim na pogled, a bolj zdravim rjavim sladkorjem, črno moko (tudi testenine), manj kaloričnimi slaščicami z manj sladkorja in maščob.

 

Drugi, nič manj pomemben vidik, pa je:

 

ü      Ko moliš nimaš časa misliti na hrano

ü      Ko preučuješ Sveto pismo, včasih pozabiš na zemeljsko hrano

ü      Ko greš peš v Cerkev, izgubljaš kalorije in še utrjuješ svoje telo

ü      Med poslušanjem pridige ne uživaš zemeljsko ampak duhovno jed

ü      Ko si v zastopniški molitvi izgubljaš tudi kalorije, kajti to delo je ne samo duhovno, temveč tudi fizično naporno, duhovna bitka v katero je vključeno celotno telo.

 

Tisti, ki imajo pred sabo samo željo, da za vsako ceno čim hitreje izgubijo kalorije, shujšajo, bodo lahko mnogokrat razočarani, ker ne bodo videli hitrih rezultatov. Toda če si vzamemo za glavni cilj zdravje z zdravim načinom prehranjevanja, bo čas pokazal odlične rezultate, ki bodo trajni.

 

In kakor pravijo prehranski strokovnjaki, če samo hujšamo (nudimo telesu manj kalorij, kakor jih potrebuje za ohranjanje določene teže), se pa ne gibljemo ampak še vedno preveč  sedimo, potem hujšamo predvsem na račun izgube (zmanjšanje) mišic. Če pa se gibljemo, tudi hodimo, pa se z razvojem mišic naša teža ne zmanjšuje tako hitro, zato mislimo, da nam le to ne uspeva. Potrebno je vztrajati. Gre predvsem za naše služenje Gospodu.

 

Najpomembnejše pri vsem tem pa je, res najpomembnejše, uživati hrano s hvaležnim srcem, v molitvi in s prošnjo, da jo Bog blagoslovi. Saj beremo v 1 Pismu Timoteju 4,3-5:

 

»Ti bodo branili ženitev in uživanje nekaterih jedi, ki jih je ustvaril Bog, da bi jih z zahvaljevanjem uživali tisti, ki verujejo in so spoznali resnico. Kajti vse, kar je ustvaril Bog, je dobro in ničesar ne smemo zametavati, le da to uživamo z zahvaljevanjem. Saj vse posvečuje Božja beseda in molitev.

 

Gospod nas ljubi in za nas želi najboljše in največ od tega je prav to, da nas želi uporabiti kot posode za svojo slavo. Zato mu je mar, če s to posodo ravnamo odgovorno. Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu. Rim 14,17

Ni komentarjev:

Objavite komentar