SVETOPISEMSKO POJMOVANJE
ZDRAVEGA PREHRANJEVANJA
Po vodstvu Svetega Duha
Nevenka Zupan
V ponedeljek zjutraj sem sedla
za računalnik, ker sem čutila, da me Sveti Duh vodi v to temo – kaj je zdravo
prehranjevanje kristjana, z ozirom na njegovo odgovornost do telesa v katerem
prebiva Gospod; do templja Svetega Duha.
Mar ne veste, da je vaše telo
tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu. 1 Kor 6,19.
Glede na celoten tekst se ta
vrstica ne nanaša na prehranjevanje. Toda poglejmo nekaj vrstic pred to:
»Vse mi je dovoljeno,« vendar
ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur
podvreči! 1 Kor 6,12.
Mislim, da nas ta vrstica
poziva na splošno odgovornost, ki se lahko nanaša med drugim tudi na prehrano.
Torej, vse mi je dovoljeno (jesti),
vendar ni vse (kar pojem) koristno!
Vse mi je dovoljeno (jesti),
toda jaz se ne bom dal ničemur (sli po hrani) podvreči!
Kakor moramo v vsem našem
krščanskem življenju neprestano odgovorno izbirati in se odločati za stvari, ki
proslavljajo Gospoda, hkrati pa biti na blagoslov in v vzpodbudo Kristusovemu
telesu, udom, katerih glava je Kristus, si mora vsak posameznik skupnosti
prizadevati, da ohranja svoje telo v čim boljši duhovni in telesni kondiciji.
Vse to pa ne sme biti usmerjeno v sebe (v človeka samega), ampak na Gospoda,
njemu na slavo in v dobrobit Cerkve.
Možje ali žene, predvsem pa
najstniki v času adolescence, si prizadevajo zaradi kompleksov manjvrednosti,
vpliva množice (sošolci, sodelavci) in vpliva medijskih reklam, s svojim
videzom pridobiti pogled ljudi nase; kajti le takrat vsaj malo zbledi ta občutek,
da niso dovolj lepi, dobri, ali vredni glede na ostalo populacijo ljudi.
Zaradi lepega, negovanega,
skladnega, privlačnega telesa, se počutijo v centru pozornosti in tudi močnejši
v smislu manipulacije z ljudmi, predvsem z nasprotnim spolom ali v smislu
samega rivalstva (predvsem ženske). Ne zavedajo pa se, da so se ujeli v zanko
samovšečnosti in da so posledično zaradi tega odvisni od drugih ljudi in
njihovih mnenj, reakcij in odzivov nanje, glede svoje samopodobe in življenja
na splošno.
Bistvo vse te usmeritve v sebe,
predvsem glede načina prehranjevanja (shujševalne diete) pa je, ne glede na
cilj in končni rezultat, lahko na krajši ali daljši rok za telo pogubno in
škodljivo. Prav tu pa je razlika med človekom, ki pozna Boga in živi zanj in z
njim in med neverno osebo.
1 Kor 3;16,17
Mar ne veste, da ste Božji
tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog
uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.
Človek, ki je kristjan (nanovo
rojen), si ne prizadeva imeti zdrav, lep in urejen videz zaradi tega, da bi bil
opazen ljudem, temveč da bi s tem čim bolj neovirano lahko služil Bogu in
soljudem. Njegov motiv in končni cilj sta drugačna, kakor pri neverniku. Njegov
glavni motiv je Kristus in njegova slava, ter služenje Cerkvi in ljudem okoli
njega.
Najsi torej jeste ali pijete ali
delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo. 1 Kor 10,31
Sij na obrazu nevernika je
lahko le sij samovšečnosti. Sij na obrazu kristjana, ki ljubi Kristusa, pa je
sij, ki izžareva prisotnost Svetega Duha.
Sedaj želim predložiti, brez
kakršnih koli strokovnih razlag, temveč na osnovi Svetega pisma, da nas je Bog
ustvaril različne.
Zares, ti si ustvaril moje
ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito
ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna. Ps 139;
13,14.
Božja Beseda nam na mnogih
mestih govori, da nas je Bog ustvaril takšne kot smo. Vsak človek je enkratna
Božja stvaritev, upodobitev z Božjim namenom.
Njegova stvaritev smo,
ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil,
da bi v njih živeli. Ef 2,10
Če izhajamo iz tega, predpogoj
pa je, da smo Božji otroci, ki poznamo Božjo Besedo in po njej živimo, da se
Bogu najprej zahvalimo, ker nas je tako čudovito ustvaril, da se imamo prav
takšne kakršni smo radi in da so naše oči uprte ne nase, ampak na Boga.
Toda zakaj je dal enim drobne,
drugim srednje močne in tretjim močne kosti, enim veliko, drugim srednjo ali
majhno postavo, ne vem. Bog je suveren v svojem oblikovanju, zelo ustvarjalen
in inovativen. Zato mora biti človek majhne rasti prav tako hvaležen Bogu, da
ga je tako ustvaril, kakor tisti, ki je za povprečna merila previsok. To je
dejstvo. To moramo sprejeti.
Zakaj si žene barvajo lase?
Zakaj niso zadovoljne z barvo las, ki jim jo je dal Bog? Zakaj se tiste, ki si
niso nikoli barvale las, ob prvem sivem lasu začnejo nanašati kemikalije na
lase?
Modri kralj Salomon piše: Videl sem ves trud in vso spretnost pri delu, kajti to je
zavist enega človeka proti drugemu: tudi to je nečimrnost in lovljenje vetra. Prd 4,4 Tudi pri tem gre predvsem za pravo mero, žareti,
da te drugi opazijo ali biti urejen za Gospoda.
Vaš okras naj ne bo zunanji, v
spletanju las, v navešanju zlatega nakita in oblačil, ampak naj bo to rajši
skriti človek srca v nepropadljivosti krotkega in tihega duha, ki je dragocen v
Božjih očeh.
Torej, če nam je oblika telesa
določena že od spočetja in prav tako višina, potem nam ostane samo še izbira
med zmernim in nezmernim prehranjevanjem. To pa ima že vpliv na naše zdravje,
ne samo na naš videz. In če nam je za naše zdravje mar v smislu služenja Bogu,
potem smo glede na prvi navedeni stavek, tudi mi sami odgovorni, kajti ne
pripadamo le sebi, ampak Bogu.
Pa bo nekdo rekel: »On, ali ona
lahko je vse, pa se mu (ji) nič ne pozna, jaz pa hrano samo pogledam, pa se mi
že nabirajo kalorije.« To ni res, razen pri zelo, zelo majhnem številu
posameznikov. Vse drugo so samo izgovori, nevera, lenoba in pomanjkanje veselja
do življenja.
Prva in najbolj ključna stvar
je, da če telo neprestano dobiva preveč hrane ob obilnih obrokih, ki so
običajno še neredni, se telo na ta režim navadi, želodec se raztegne in kakor
potrebuje odvisnik večjo in večjo dozo mamila, potrebuje tudi telo človeka več
in več, dokler ne zboli in je primoran iti na zelo striktno dieto, ki mu
odvzame vsako možnost, da bi še kdaj užival v hrani, ki jo je imel tako dolga
leta »rad«. Kaj pa pomeni ta »rad« - sla po hrani – užitek ob hrani.
Temu nasprotno je jesti, da
preživiš, oziroma jesti samo toliko, da preživiš. Ob tem stavku bi nekdo
pomislil na stradanje in trpljenje. Nikakor! To pomeni, da ješ ne zato, da bi
ti hrana dajala užitek, ugodje in tolažbo, ampak da ješ zato in toliko, kolikor
tvoje telo resnično potrebuje in nič več.
Ko je Jezus nasitil lačno
množico, jim ni pripravil pojedino, gostijo, ki bi vsebovala mnogo različnih
zrezkov, zelenjave, slaščic, gazirane pijače itd, kar bi v svoji vsemogočnosti
lahko naredil. On je razmnožil kruh in ribice. In vsi so jedli in se nasitili. Mr 6,42 Samo kruh in
ribe. Iz tega vidimo, kako preprosta je lahko hrana, ki jo potrebuje človek, da
se nasiti. Kako pa jemo in pijemo danes?
Bodimo torej zadovoljni s tem,
da imamo živež in obleko. 1 Tim 6,8
Ne skrbite torej in ne govorite:
›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da
vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in
vse to vam bo navrženo. Mt 6,31-33
Prepričana sem, da Jezusu
zemeljska hrana ni pomenila eno najpomembnejših stvari v njegovem življenju. To
je razvidno tudi iz stiha Jn 4,34: Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal,
in dokončam njegovo delo.« Gospod Jezus je imel prvenstveno pred očmi, kot
najpomembnejšo stvar svojega življenja, da uresniči voljo svojega Očeta, ki ga
je poslal in da dokonča njegovo delo.
Ko v Cerkvi govorimo o tem,
kako ne smemo podlegati užitkom tega sveta, mnogi pozabljamo, da se lahko to
nanaša tudi na prenajedanje (pretiravanje) s hrano. Kje pa je meja med zdravim
prehranjevanjem in žretjem. Kot pri odvisnikih. Ne moreš se upreti in to ne
samo enkrat in to ne samo ob slastni tortici, temveč po nasitnem kosilu še
vedno dodajaš in dodajaš. . .
Njihov konec je pogubljenje,
njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo
zemeljske stvari. Flp 3,19
Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost,
malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze,
častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam,
kakor sem vas že opozoril: tisti, ki
počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva. Gal 5,19-21
Zato lahko rečemo to, če jemo,
da bi ob hrani uživali več in bolj obilno, kakor to potrebuje naše telo za
zdravo in kvalitetno življenje z Gospodom, potem smo prešli mejo. Tu se začenja
užitek od katerega smo odvisni. Tu nismo svobodni. To nas drži v šahu. In prav
to, da se tega znova in znova zavedamo pomeni, da Bog deluje na našo vest.
Toda, joj, koliko izgovorov
najde človek ob vsem tem: »Moram pojesti vse, kar mi ponudijo, da ne bom
izpadel nevljuden, ne smem se odrekati hrani zaradi zdravil, ne smem hujšati,
moram imeti energijo za delo, o, ko je pa tako dobro in slastno, ne morem se
upreti, saj samo enkrat živim, zakaj nebi užival življenje.« Tudi krščanska
gostoljubnost skriva v svojem ozadju mnoge pasti prenajedanja, kajti hrane je v
izobilju in družba tako zelo »varno« krščanska.
To so izgovori, ki se končajo v
bolezni, prezgodnji smrti, nepotrebnem trpljenju na starost, zaradi vseh
kroničnih bolezni in takrat je užitka nepreklicno in prezgodaj konec. Takrat
nastopi druga plat; samopomilovanje in vzbujanje pozornosti zaradi posledic in
vsemi težavami, ki jih spremlja bolezen.
Ne pravim, da ne obstajajo
kronične bolezni, ki nastanejo lahko tudi ob zmernem prehranjevanju ne samo ob
prekomernem prenajedanju, toda malokdaj se ta vpliv ali ne vpliv lahko dokaže.
Toda ali je takrat sploh še pomembno da se dokaže, če posledice že obstajajo in
dejstva že vplivajo. In če smo iz svoje strani naredili kar je v naši moči in
odgovornosti, potem imamo vsaj mirno vest.
Najhuje pri vsem tem pa je to,
da ljudje hujšanje in zdravo prehranjevanje mečejo v en koš. To je popolna
zmota. Poleg tega na našo željo po hrani velikokrat ne vpliva le lakota, ampak
dolgočasje in nemir, tempo današnjega časa in neprestani psihični pritiski.
Hujšanje je hitro zmanjševanje
teže na račun preteklih prehranskih »grehov«, zdravo in zmerno prehranjevanje
in zdravo izgubljanje odvečne teže pa vsakodnevna odgovorna odločitev, kaj boš
ponesel v svoja usta. Vsak dan, ne samo en mesec ali nekaj dni pa še to z
dieto, ki si jo je zamislil nek prehranski »guru«, ki se običajno ukvarja z
okultnimi praksami, med katerimi je nekaj najslabšega prav ločevalna dieta,
katere se na žalost poslužuje mnogo kristjanov. A, žal mnogim prinese izbruh
rakave bolezni.
Ne pustite, da bi vas
zapeljevali različni tuji nauki. Zato je dobro okrepčati srce z milostjo, ne pa
z jedmi. Te niso nič koristile tistim, ki so se glede njih držali predpisov. Heb 13,9
Kaj torej lahko naredi človek,
ki se zaveda, da je odgovoren za svoje telo, ki je tempelj Svetega Duha?
Ø
Ko je, naj je, ne pa da zraven še razmišlja,
bere, hodi naokoli, ali se pogovarja, dela načrte. Bolje da izza mize malo
pogleda čez okno in si odpočije oči in umiri živce.
Ø
Je naj čimbolj preprosto hrano.
Ø
Vedno lahko izbira med bolj mastno in manj
mastno hrano.
Ø
Vedno lahko izbira med bolj sladko in manj
sladko hrano in pecivom.
Ø
Pomembno je, da je večkrat manjše obroke, da
se želodec skrči.
Ø
Presnova se ob zmanjšanju obrokov spremeni
in ob tem se sorazmerno izgublja želja po neprestanem vnašanju hrane.
Ø
Telesu dajmo kar potrebuje, pestro,
preprosto in čim manj predelano hrano. Kajti lakota je mnogokrat prav
pomanjkanje določenega hranila zaradi naše enolične hrane (sendviči, peciva,
sladkana pijača, sladice).
Ø
Bel sladkor, moko in slaščice, zamenjati z
manj uglednim na pogled, a bolj zdravim rjavim sladkorjem, črno moko (tudi
testenine), manj kaloričnimi slaščicami z manj sladkorja in maščob.
Drugi, nič manj pomemben vidik,
pa je:
ü
Ko moliš nimaš časa misliti na hrano
ü
Ko preučuješ Sveto pismo, včasih pozabiš na
zemeljsko hrano
ü
Ko greš peš v Cerkev, izgubljaš kalorije in
še utrjuješ svoje telo
ü
Med poslušanjem pridige ne uživaš zemeljsko
ampak duhovno jed
ü
Ko si v zastopniški molitvi izgubljaš tudi
kalorije, kajti to delo je ne samo duhovno, temveč tudi fizično naporno,
duhovna bitka v katero je vključeno celotno telo.
Tisti, ki imajo pred sabo samo
željo, da za vsako ceno čim hitreje izgubijo kalorije, shujšajo, bodo lahko
mnogokrat razočarani, ker ne bodo videli hitrih rezultatov. Toda če si vzamemo
za glavni cilj zdravje z zdravim načinom prehranjevanja, bo čas pokazal odlične
rezultate, ki bodo trajni.
In kakor pravijo prehranski
strokovnjaki, če samo hujšamo (nudimo telesu manj kalorij, kakor jih potrebuje
za ohranjanje določene teže), se pa ne gibljemo ampak še vedno preveč
sedimo, potem hujšamo predvsem na račun izgube (zmanjšanje) mišic. Če pa se
gibljemo, tudi hodimo, pa se z razvojem mišic naša teža ne zmanjšuje tako
hitro, zato mislimo, da nam le to ne uspeva. Potrebno je vztrajati. Gre
predvsem za naše služenje Gospodu.
Najpomembnejše pri vsem tem pa
je, res najpomembnejše, uživati hrano s hvaležnim srcem, v molitvi in s
prošnjo, da jo Bog blagoslovi. Saj beremo v 1
Pismu Timoteju 4,3-5:
»Ti bodo branili ženitev in uživanje
nekaterih jedi, ki jih je ustvaril Bog, da bi jih z zahvaljevanjem uživali
tisti, ki verujejo in so spoznali resnico. Kajti vse, kar je ustvaril Bog,
je dobro in ničesar ne smemo zametavati, le da to uživamo z zahvaljevanjem.
Saj vse posvečuje Božja beseda in molitev.
Gospod nas ljubi in za nas želi
najboljše in največ od tega je prav to, da nas želi uporabiti kot posode za
svojo slavo. Zato mu je mar, če s to posodo ravnamo odgovorno. Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost,
mir in veselje v Svetem Duhu. Rim 14,17
Ni komentarjev:
Objavite komentar