Nevenka Z. - MOJE PRIČEVANJE O DUHOVNEM OSVOBAJANJU

 

Moje pričevanje o duhovnem osvobajanju

 

Konec meseca aprila sem po predhodnem naročilu prejela knjigo Izganjali bodo demone – Derek Prince, v Srbskem jeziku. Prihod knjige, se je zelo zapletel, vendar je z zamudo le prišla na moj naslov. Ker me tèma, ki jo opisuje knjiga zelo zanima, sem jo prebrala, najprej po vrsti, od začetka do konca. Vsa poglavja so vredna pozornosti in ravnanja po njih, ker slonijo na resnici Božje Besede – Svetega pisma. Od vseh poglavij sta me najbolj pritegnili poglavje 21. in 22, ter kasneje tudi 23. poglavje, ki govori o tem, kako ohraniti duhovno svobodo.

Ker imam željo, da bi ne samo jaz, ampak tudi drugi bratje in sestre razumeli temo o izganjanju demonov, sem ti dve poglavji začela prevajati v Slovenski jezik. Že ob prevajanju sem dobila osnovni vtis tème in njene pomembnosti.

Po dokončanem prevodu sem sklenila, da bo potrebno prevedeno tudi praktično preizkusiti. Moje prvo osvobajanje, v mojem skoraj 18 letnem krščanskem stažu se je zgodilo po 14 letih od mojega prihoda k Jezusu, spreobrnjenju in novemu rojstvu v Duhu.

Sem bila ob krstu v vodi osvobojena? Danes vem, da ne. Vem le, da sem bila oktobra leta 2015 prepričljivo osvobojena demonskih vezi:

Duha sovraštva, laži, jeze, manjvrednosti, ljubosumnosti, bolezni (generacijskih), nečistosti, žrtve, kontrole, manipulacije, zavrženosti, New age-a, religije, lažne pobožnosti in ponosa.

Po takratnem osvobajanju ne morem reči, da sem bila polna radosti ali veselja, prej krivde in občutka osramočenosti, da je bilo vse to v meni navkljub temu, da sem bila že 14 let kristjanka izpolnjena s Svetim Duhom. Takrat še nisem vedela, da to ni nič sramotnega. Nisem mogla verjeti, da sem po res močnem doživetju novega rojstva leta 2001 lahko imela vse to v sebi. Spraševala sem se, kako? Zakaj? Saj sem bila veliko v molitvi, v Božji Besedi, slavljenju, redno v skupnosti.

V mesecu maju leta 2018 mi je dal Bog priložnost, da sem izganjala demone iz osebe, ki je bila prav tako pred odločitvijo za to v New age-u in še v mnogih stvareh, ki jih Bog ne odobrava, prav tako pa je imela za seboj težka doživetja, tudi smrt moža.

Osvobajanje je trajalo v dveh delih, dvakrat po 2 uri in pol. Po drugem izganjanju, je bila oseba takoj za tem krščena v vodi. Žal, ni hotela priti v skupnost, čeprav sem ji povedala, da ima to lahko posledice; da se lahko vrnejo nazaj. In žal, vrnili so se in prebolela je težko obliko raka, ozdravela po Božji milosti, toda duhovno je v nezavidljivem položaju.

In sedaj sem imela na razpolago prevod, osnovan na Božji Besedi, da grem lahko spet čez duhovni rentgen; preveriti, ali sem po zadnjem osvobajanju pred skoraj štirimi leti, še vedno svobodna, ali ne?

Nekaj mi je onemogočalo da bi začela s tem. Vedno sem našla kakšen izgovor: »Moram imeti najprej post, pa moram se tako ali tako počutiti, pa dan mora biti pravi, pa imeti moram dovolj časa, itd.«

V skupnosti smo v zadnjem času poslušali pridige, ki so bile zelo usmerjene v obnovitev odnosa z Gospodom in odstranitvijo stvari iz naših življenj, ki nas ovirajo, da bi imeli iskren, kvaliteten in učinkovit odnos z Gospodom, Njegovo Besedo, v slavljenju in molitvi. Velik poudarek je bil tudi na tem, da naj ne uporabljamo nobenih prehranskih in  dietnih načel in usmeritev tega sveta, ki niso v skladu z Besedo, ampak se izza njih nahajajo New age – demonske sile in vplivi.

Bila sem poslušna. Šla sem naprej, ko je bil v cerkvi poziv. Vedela sem, da gre tudi zame.

Ko sem prišla domov, sem napisala skrbnicam-moderatorkam v skupinah, v katerih sem bila, da izstopam in navedla razlog – da verujem v Boga in da želim biti poslušna Njegovi Besedi, ki se  s stvarmi v teh skupinah ne strinja. Ni mi bilo pomembno ali razumejo, ali ne, ampak da se ne samo izključim in odidem, ampak da povem in za seboj zaprem vrata.

Ne ena ne druga mi nista odpisali, vendar to ni bila več moja stvar.

Na dveh od naslednjih bogoslužij sem šla naprej, ker sem prosila za molitev – zaradi moje neustavljive požrešnosti. Ena sestra je vedela za kaj gre in je razumela, druga pa mi je rekla: »Tebi se pa res nič ne vidi, da bi bila požrešna.«

Vedela sem, da me je Bog uslišal, vendar do spremembe ni prišlo. Še vedno sem bila požrešna kot prej. Neprestano bi nekaj jedla, čeprav sem se lahko pred tem najedla do sitega. Prišlo je celo tako daleč, z vmesnimi presledki, ko sem se res trudila, da bi zmanjšala to prenajedanje, da sem morala vsak dan po napolitanke (manjše pakiranje – 250 gr), ki sem jih vedno takoj pojedla. To dozo sladkega sem morala dobiti vsak dan – posebno popoldan – proti večeru. Vseeno sem se spraševala. kako da se mi to dogaja, saj sem nanovo rojena kristjanka.

To seveda ni bilo vse. Ker sem si prizadevala, da bi vsaj malo omejila obroke in jedla samo takrat, ko sem bila res lačna, (za moje pojme sem imela kar nekaj kilogramov preveč), sem se tehtala, da bi preverjala, ali mi uspeva ali ne. Najprej sem se tehtala samo zjutraj in zvečer. Kasneje tudi kadar sem prišla iz sprehoda in skoraj vedno, ko sem šla na WC. Vse skupaj mi je postalo prav neumno in vedela sem, da to ni normalno; kot da me nekaj sili v to. Teža pa je ostajala ista ne glede na moja prizadevanja.

Dejstvo je, in to sedaj vem, da nam Bog ne more pomagati, če delamo brez Njega, s svojo človeško močjo in prizadevanji, s svojim trudom.

Vse moje življenje je bilo zaznamovano z raznimi dietami in neprestanimi poskusi normalizirati telesno težo in omejiti prekomeren apetit. Spomnim se, da me je moja mama od kar pomnim s stepalnikom za tepihe silila s hrano. Vedno sem morala vse pojesti, sicer me je udarila. Od takrat nisem mogla, da nebi pojedla vse, kar je bilo na krožniku, čeprav mame že davno ni bilo več zraven, ko sem jedla.

Vedela sem, da moram iti čez ta duhovni rentgen, enostavno vedela sem, ampak kot da mi nekaj ni dovolilo, da bi začela in šla skozi točke, ki jih je navajal Derek Prince v 21. in 22. lekciji svoje knjige – Priprava za osvobajanje in molitev za osvobajanje.

V ponedeljek 13. maja popoldan, okrog 14,30 (pa naj še kdo reče, da je to nesrečna številka), sem se v trenutku odločila, se usedla za mizo in začela po vrsti brati prevedeno gradivo. Najprej 21. poglavje in nato 22. Brala sem, molila, se kesala, jokala in priznavala Bogu vse, v kar me je vodilo besedilo in kar mi je spotoma pokazal Sveti Duh.

Domnevam, da sem imela delo s pisnim gradivom in vsem, kar je bilo potrebno narediti ob njem za kakšno uro. Ko sem prišla do konca 22. poglavja in ko sem izgovorila navedene besede v avtoriteti, ki mi pripada kot Božjemu otroku, ki se je najprej podredil Bogu, se je začelo manifestirati.

Ker sem imela izkušnje že s prvim – izganjanjem iz mene po drugi osebi, z drugim, izganjanje iz druge osebe, sem vedela kako se to dogaja in kaj približno lahko pričakujem. Ni me bilo strah, saj sem vedela, da bo Gospod z menoj po Svetem Duhu, in da ima On vse pod kontrolo.

Dogajalo se je. Nekateri so bili kar agresivni in glasni. V roku ene ure je šlo vse ven.

Ob vsakemu, ki je izšel, sem se zahvalila Bogu.

Ko je bilo osvobajanje dokončano sem se zahvalila Bogu in ga slavila, ker me je osvobodil. Sedaj je bilo drugače kot po prvem osvobajanju. Bila je radost. Poskakovala sem od sreče in hvaležnosti, da mi je Bog ponovno naklonil svobodo. Od tistega dne naprej se mu neprestano zahvaljujem za to.

Začela sem pravzaprav tako, da sem naštela imena vseh demonov, ki so bili ob prvem izganjanju izvrženi. Nato sem nadaljevala tako kakor me je vodil Sveti Duh.

In preden sem tega dne odšla v posteljo, kar utrujena, a vendar radostna in srečna, sem ugotovila: »Jaz pa danes še nisem stopila na tehtnico kot običajno!« Kakšna sreča me je spreletela. Imam dokaz. Res je bilo učinkovito. Drugi dan sem vstala. Šla sem mimo tehtnice kakor da je nevidna. Tako je bilo tudi naslednje dni, ves teden. Popolnoma nobenega zanimanja nisem imela za tehtnico in tehtanje.

Naslednji dan sem ugotovila, da sploh nimam več hotenja po neprestanem uživanju hrane. Prav tako se nisem popolnoma nič obremenjevala s časom, (pred tem sem jedla na vsake 3-4 ure kot dojenček), ter količino in vrsto hrane, ki sem jo pojedla. In popoldan sem bila zelo presenečena, ker nisem imela prav nobene želje, da bi šla v trgovino po moje običajne napolitanke. Niti pomislila nisem nanje. To traja sedaj že več kot teden dni. V sebi sem imela tak mir in takšno zaupanje v Boga, da je On z menoj in da On najbolj ve kaj potrebujem, da je sedaj vse drugače.

Vsak dan izgovarjam besede: »Gospod Bog, ti me poznaš. Ti poznaš moje prehranske in telesne potrebe. Ti si moj Gospodar. Moje telo je pod Tvojo avtoriteto. Tebi predajam svoj apetit, svojo telesno težo, svoj način prehranjevanja, svoje finance za nakup le-te. Gospod, sedaj si ti odgovoren za vse to, jaz pa ti bom zaupala, da me boš Ti vodil kot je najbolje zame. Amen.« Jaz mu res popolnoma zaupam.

To, da je Gospod Bog vzel mojo požrešnost ne pomeni, da bom sedaj hodila naokrog kot manekenka. To ne pomeni, da bom vitka, kot sem si jaz želela. To pomeni, da satan nimam več kontrole nad tem, ampak moj Gospod, ki me je tako čudovito ustvaril. In če misli, da je zame bolj zdravo, da sem »malo bolj pri sebi«, potem tudi bom. On ve kako je zame najbolje, saj me je čudovito ustvaril.

Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu.

Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna.

Moje kosti niso bile skrite pred tabo, ko sem bil narejen na skrivnem, stkan v globočinah zemlje.

Moj zarodek so videle tvoje oči. V tvojo knjigo so bili vsi zapisani, dnevi, ki so bili oblikovani, ko ni še nobeden od njih obstajal.

(Psalm 139:13-16)

Od tega dne dalje sem bila v Božji Besedi kolikor je bilo mogoče. Pesmi slavljenja so neprestano v mojih ustih. Molitve so sedaj drugačne. Moja ljubezen do Gospoda obnovljena. Radost odrešenja je spet v meni in veselje v Duhu, ker sem Njegova bolj kot kdaj koli.

Proti koncu tedna me je Gospod vodil, da zavržem vse dietne zapiske, knjige (imela sem le eno), tako v računalniku, na mobitelu, v stanovanju. Imela sem kaj zavreči. S kakšnim veseljem sem vse to trgala in nosila v kanto za smeti.

Končno! Svobodna od dolgoletnega tlačenja. Me je kdo pred tem razumel, slišal, mi pomagal? Ne, ni mogel, ker tega ne more razumeti vsak. Je pa eden, ki je čakal na ta čas in mi pomagal to narediti temeljito, moj Gospod, Jezus Kristus, po Svetem Duhu.

In kaj sedaj? Nadaljevati v tej svobodi. To pa je sedaj moja odgovornost.

V isti knjigi, v 23. poglavju so temeljna navodila, kako to storiti – ohraniti duhovno svobodo, temelječo na Božji Besedi – po Božjih navodilih.

Sem šla čez to, da bom osvobojena samo jaz, ali da bom lahko pomagala tudi drugim? Naj me Gospod vodi naprej, kakor ima to On v načrtu.

Sem pa hvaležna pastorju Denisu in sestram, ki so govorili Besedo, vodeni po Svetem Duhu, ki je vsakogar navajala k spreobrnjenju od mrtvih del tega sveta. Pri meni je bil učinek. Želim si tega tudi za moje brate in sestre, da bomo zdrava, svobodna in učinkovita skupnost, ki bo v svobodi Duha lahko izpolnila Božji načrt, ki ga ima Bog za vsakogar od nas.

Prepričana sem, da bo osvobajanje na-novo rojenih kristjanov od demonskih vezi, bolj kot se bo bližal Jezusov drugi prihod, bolj potrebno, kot je bilo potrebno do sedaj.

 

Nevenka Z.