Pot do resnice
Ana S. T.
– resnična zgodba muslimanke iz BIH, ki se je srečala z
Jezusom
Pogovor sestre v Gospodu – Ane – muslimanke, ki se je
spreobrnila h Gospodu, z Jezusom Kristusom. (str. 161 – 171).
Nato sem brez razmišljanja vstopila v sobo in šestkrat vzela
pest tablet in jih popila skupaj z velikimi požirki vode. Popila sem vseh 120
tablet. Ugasnila sem lučko na omarici poleg postelje, in se spustila na
blazino. V tem trenutku sem se začela zavedati tega, kar sem storila. Solze so
mi začele teči po licih. Z razširjenimi dlanmi sem pokrila svoj trebuh (v
katerem je bilo nerojeno dete), in občutila kako se otrok v notranjosti
premika. Zašepetala sem: »Bog, pomagaj mi! Nimam nikogar. Kdo naju bo pokopal?
Celo moj oče me je zavrgel in pozabil name.« Jokala sem, toda zelo hitro sem
občutila vrtoglavico in slabost, kakor da bom zaspala.
Naenkrat sem se znašla v prelepem zelenem kraju. Okoli mene
so bila polja, s sveže dišečo travo in lepimi, malimi poljskimi cvetlicami.
Znana slika iz otroštva – na takšnih mestih sem bila
najsrečnejša. Nekje v oddaljenosti je bilo mesto, z velikim številom različnih
oblik, vendar jih nisem jasno zaznala, ker so bili obsijani s svetlobo. Da,
žareli so kakor mnogoštevilni kristali na žarkem soncu, toda sonca nisem videla.
Vse je bilo obsijano s svetlobo, polno življenja, toda sonca nisem videla. Iz
smeri tega čudnega mesta je šla proti meni oseba, katerega lik nisem mogla
jasno razbrati, ker je bil obsijan s svetlobo, vendar ne z neko umetno, ampak z
najlepšo, naravno svetlobo čiste beline.
»Tvoj Oče te ni zapustil niti
pozabil nate. Moraš vedeti, da je lahko zemeljski oče kdorkoli, toda samo eden
je resnični Oče, tisti, ki je dal Svoje življenje, in On te nikoli ni in te ne
bo zapustil. Jaz sem tukaj, da ti to pokažem.«
Glas osebe, ki je govorila in ki mi je bila vse bližje je
bil umirjen, poln ljubezni in tudi avtoritete. V njem se je občutila ljubezen
in skrb.
»Kje sem? Kaj se dogaja? Ali sem mrtva? Kdo si ti? Sem
začela vsa zmedena postavljati vprašanja.
Visoka moška silhueta se mi je približala in prišla k meni
na nekaj korakov. Bolj kot se mi je približeval, vse težje mi je bilo držati
glavo dvignjeno in gledati naravnost vanj. Ne zato, ker je on to zahteval, ali
zato, ker jaz to nisem hotela, temveč zato, ker je njegova osvetljenost za mene
postala skoraj bolestna. Morala sem gledati v smeri njegovih nog, ali še bolje,
pred njegove noge, ker je bila svetloba zaslepljujoča.
»Jaz sem Tisti, katerega si
klicala v bolniški sobi. Se pogovarjala z Njim v času, ko ti je bilo najtežje.
Jaz sem Jezus; in ti si mi govorila o svoji bolečini v noči, ko so bili vsi
drugi srečni zaradi mojega rojstva in prihoda na zemljo. Poklicala si me in me
prosila za pomoč! In prišel sem. In ne, nisi umrla enako kakor se danes med
ljudmi prikazuje smrt, temveč si umrla grehu, da bi živela slavo, kakor seme
posejano na njivo. Da bi obrodila bogati plod, morajo semena posejana v zemljo
umreti v tisti obliki v kateri so obstajala. Tako je tudi s tvojim življenjem.
Tisto staro zemeljsko življenje polno telesnega in materialnega, zastrupljeno s
sovraštvom, ponosom, oholostjo, ne-odpuščanjem, prevarami in lažnimi sanjami –
mora umreti, da bi se rodilo pričevanje milosti, edinega pravega, nebeškega
Očeta.«
»Zakaj jaz? S čim sem si to zaslužila?«
»Očetova milost se ne mora
zaslužiti. Ni dela, katerega vrednost bi bila vsaj del tega kar je
neprecenljivo. Njegova milost in usmiljenje sta dostopna vsem, samo obrniti se
morajo okoli sebe, in sprejeti blagoslov. Vse življenje, medtem ko si prehajala
skozi različne probleme in lepe trenutke, sem bil ob tebi, česar ti nisi
opazila. In medtem ko si se igrala vsa srečna v gozdu, in ko si odšla v šolo ko
si imela probleme v zakonu, bila zdrava ali bolna . . . On je bil neprestano ob
tebi. V posebno težkih trenutkih ti je brisal solze in previjal rane srca. Na
tvojo pot je postavljal ljudi, od katerih si se lahko učila in bila srečna z
njimi. Človeško življenje in Božja prisotnost se lahko primerjata z dvema
človekoma, ki gresta eden poleg drugega. Eden nosi zelo težko breme, toda
nikoli ne zaprosi, ali iztegne roko v smeri tistega, ki je ob njem, da bi
zaprosil za pomoč ali podporo.
Tisti, ki je vseprisoten v
življenjih; On ni tujec, temveč Tisti, ki je ustvaril življenje. On želi
poskrbeti za vse, želi te okrepiti, usmeriti, kot pravi Oče, toda ti zanikaš
Njegovo obstajanje, ker tudi drugi ljudje to delajo. Odrekaš se zaščiti in
vodstvu Vsemogočnega Očeta, samo da bi zadovoljila zahtevam in pravilom tega
varljivega sveta, a vas svet je v lasti zlobnega; katerega obstajanje tudi je
odvisno od napeljevanja v greh in preusmerjanja človeške pozornosti od
vseprisotne milosti, milostnega Očeta.
In vse dokler je človeški um
usmerjen v smeri svetnega in to-zemeljskega, njegov duh tava v iskanju po
resnični vrednosti, toda kaj takšnega se v lažnem svetu ne more najti, temveč
samo v nebeškemu Očetu. Vse kar se nudi na zemlji, vsa bogastva tega sveta – so
nič v nasprotju s tisto resnično vrednostjo, ki jo daje Oče. Ljudje so začeli
vse posedovati. Za njih to, kar ne morejo kupiti ne obstaja. Zato, ko se govori
o Vsemogočnem, veliko število ljudi poskuša ali prisvojiti ga ali ga vreči v
okvire njim razumljivega. Vedi, človeški um je premajhen, da bi dojel celoten
obstanek in delovanje Nebeškega Očeta. Vsakemu človeku je dano toliko, kolikor lahko
prenese in razume. In ko bi se na enem mestu zbralo vse človeško znanje, bi
bilo to kot zrno peska v puščavi, proti temu, kar On je. Bistveno je, da veš,
da je pravičen in da te ljubi, da bo poskrbel zate, in te ukoril, če bo
potrebno. On je skrben Oče, od vedno in za vedno s teboj.
»Zakaj si se pojavil sedaj, ko moje življenje nima več
smisla?«
»Kdo si ti, da bi odločala kdaj
življenje ima in kdaj nima smisla; in kaj je po tvojem smisel življenja?! Ti,
ki si spoznala vrednost tega istega življenja, ko si se odločila zaščititi
tistega, ki ti je bil zaupan v skrb, moraš dojeti, da življenje ni v lasti
človeka. Življenje in smrt sta v naših rokah – vam pa so dana samo ko pride čas
za to, toda vi boste odgovarjali za to. Enkrat sem govoril o talentih, katere
je dobri gospodar dal svojim slugam. Dva sta zaupan talent izkoristila, ter ga
namnožila in vse jima je bilo darovano. Tretji pa je v strahu, talent, ki ga je
dobil zakopal, in ko ga je gospodar vprašal zanj, je prinesel samo tisto, kar
mu je bilo zaupano in to mu je bilo tudi odvzeto.
Tebi je nebeški Oče dal
življenje – in delala si z njim kar si hotela; in v istem času si ga
izkoristila in ga namnožila še v tri življenja. To je bil zaklad, ki ti je bil
dan. – ti si ga uspela potrojiti. Dojela si, da življenja, ki so ti bila
zaupana, da jih ščitiš nekaj časa v svojem telesu in jih prineseš na svet, ne
pripadajo tebi ampak Tistemu, ki ti jih je zaupal. Zavrnila si umoriti
življenje otroka, ga očuvala, ko so te napadali, da ga zakoplješ in prav zato
boš dobila plačilo in ne bo ti vzeto življenje. Velika milost dobrega
gospodarja je bila na služabnikih, ki so namnožili talente, zaupane njim. Tako
je tudi nebeški Oče milostljiv proti tebi in tvojemu otroku, ki si ga izbrala
namnožiti, ne pa zakopati življenja, ki so ti zaupana.
Ljudje vse pogosteje o življenju
razmišljajo kot o lastništvu a niso niti stvaritelji niti lastniki življenja.
Ženska je zelo blagoslovljena zaradi tega ker ji je zaupana naloga, da na
začetku ščiti in neguje življenje svojih otrok. Nad seboj ima Božjo milost, da
zaščiti in namnoži zaklad. To ji je zaupano v varovanje, ni njeno lastništvo,
toda veliko je število tistih, ki se odločijo zakopati ta zaklad, ker v tistem
trenutku, ko se odločijo umoriti nerojeno življenje, one ne morejo uničiti
življenja nerojenega. Resnično je, otrok ne bo rojen, toda vrača se k svojemu
Očetu, mati pa ima nad seboj veliko prekletstvo, ker je zakopala zaupan ji
zaklad in ga ni namnožila. Seveda, vse to je po nagovarjanju zlega. On je
pripravljen na vse – samo da pokaže blagoslovljeni materi da »mora« uničiti
zaupan ji zaklad, ker takrat ona prihaja pod njegovo oblast. Naredila je greh
po Zakonu »Ne ubij!«
Ti nisi vedela za ta Zakon,
vendar si se pravilno odločila. Očuvala si zaupan ti zaklad in ga namnožila in
zato ti daje nebeški Oče tudi tisti prvi zaklad, ki si ga imela in to, ki si ga
namnožila. Ne boš umrla, ker še ni prišel tvoj čas, niti ti, niti tvoj otrok.
Živela bosta in s svojim življenjem pričevala o Božji milosti ljudem, ki bodo razmišljali
o uničenju življenja, ki jim je zaupan v skrb in v zaščito.
Bodi glas, ki govori, da se ne
sme uničevati tistega, kar ni tvoje! Po vseh zemeljskih zakonih velja, da če
uničiš tujo imovino, boš za to odgovarjal. In ljudje vedo za to, neprestano jih
opozarjajo, zato ne uničujejo tujega premoženja in hiš. Toda pogosto o
življenjih v materinih telesih razmišljajo kot o svoji lastnini, ter jo
uničujejo, ne vedoč, da niso oni dali življenje temu nerojenemu otroku, ampak
nebeški Oče – in da z uničevanjem tega življenja vstopajo v greh, prekletstvo
in oblast zlega, ker je on prišel da ubija in krade blagoslov.
Čeprav se ta življenja zgodaj
prekinjena v telesih njihovih mater, ne morejo braniti in iskati pravico za
svoja življenja, se njihov krik sliši do nebeškega Prestola. Opozarjaj in
govori, da je tvoje, in tudi življenje tvojega otroka, vse do stopnje zrelosti,
samo talent, katerega ti je dal dobri Gospodar in da si odgovorna za to kaj
delaš s tem življenjem. Ne zakoplji in ne uniči tega talenta, temveč ga
izkoristi za blagoslov sebi in drugim, da se njegova vrednost poveča, ker ti bo
nekega dne ta vrednost nagrada. . .«
21. V SLUŽBI NEROJENIH
Imela sem še vprašanj za mojega sogovornika. Na vsakega sem
dobila odgovor. Sprehajala sem se poleg Njega in poslušala razlage in lekcije
iz življenja. Dobri Učitelj je potrpežljivo odgovarjal, in mi obrazložil vsak
moj dvom, kar pa je najbolj zanimivo – nič mi ni bilo potrebno reči. Ves čas
sem se pogovarjala s svojim Kristusom, ne da bi rekla katerokoli besedo; On je
poslušal moje srce. To je bila prva lekcija katere sem se naučila, ko je pod
vprašanjem resnična vera – On posluša naše srce. Čudovito je, ko najdete
nekoga, ki bo poslušal vaše besede, toda še bolje je, če imate poleg sebe
nekoga, ki bo občutil in prebral vaše občutke in želje vašega srca. Takšen je
On. Jezus je tisti, ki prisluhne našim srcem. Nebo se raduje, ko sliši naše
molitve, toda moramo vedeti, da prihaja gor samo to, kar je na našem srcu. Če
ste to izgovorili – potem bodite pripravljeni prejeti blagoslov, toda če usta
govorijo eno, srce pa drugo, se takšna molitev izgubi v medprostoru. Kar se
tiče mojih občutkov, tista zmeda, ki sem jo imela na začetku, je popolnoma
izginila. Občutila sem, da sem popolnoma sigurna in sem s popolnim zaupanjem
poslušala Učitelja, ki je na zelo enostaven in meni razumljiv način odgovarjal
na moja vprašanja. Njegova umirjenost, ljubezen in avtoriteta v glasu, so bili
zdravilo za vse rane moje duše. Vsaka beseda je kot sukanec zavezovala vse rane
na mojem srcu in vedela sem eno: za vedno bom ljubila Njega, poslušala Njega in
verovala Njemu.
Mogoče bo nekdo rekel, da sem nora, začarana, zapeljana,
toda ta čas preživet z Njim je popolnoma spremenil moj pogled na vse tisto, kar
se je v mojem življenju dogajalo do takrat, in tudi na vse, kar se je dogajalo
po tem in vse, kar se bo dogajalo v bodočnosti. Vem, da me moj nebeški Oče
ljubi brezpogojno – in da ima samo najboljše zame. Vem, da je On, Jezus, umrl
za mene, in za vse ljudi na svetu. On ima ljubezen za vse. On ne izbira barve
niti nacionalnost, niti fizični izgled. Njemu je pomembno, da ga posameznik
pokliče iz globine srca in da je ta odnos dvosmeren. Prav tako sem dojela, da
tisti jezni Bog, ki samo čaka da pogrešim, da me kaznuje, obstaja samo v človeških
glavah.
Po tem srečanju do Boga nisem več občutila spoštovanja
zaradi strahu, ker me bo kaznoval. Sedaj živim drugače in se trudim ne grešiti
iz ljubezni in ne iz strahu in se takoj pokesam zaradi greha, ker vem, da moje
grešne besede in dela ranijo Njega, ki me brezpogojno ljubi. In če veš, da te
nekdo ljubi, takrat ne boš grešil, iz ljubezni in ne iz strahu. Ljubiš ga in
paziš na vsak korak ker ne želiš da ljubljena oseba trpi. Da, prav to je
najboljša definicija pravega odnosa z Bogom. Pogovarjati se z Njim, poslušati
ga, zavedati se, da te ljubi in da ga tvoji grehi prizadenejo, žalostijo Njega,
ki je dal življenje zate.
In vem še nekaj – Jezus je tako enostaven. To sem videla v
pogovoru z Njim in kasneje, ko sem brana Novo zavezo, to sem zares potrdila –
On govori jasno in razumljivo in vse je enostavno. Gospodu ni potrebna
tradicija, običaji in rituali. Bogu je
potrebno tvoje srce. Pridi, pokloni se mu in se pogovarjaj z Njim kakor s
svojim Očetom in razumel te bo.
Nisem opazila kdaj sva začela hoditi. V nekem trenutku sem
se začela zavedati, da hodim in da On koraka poleg mene.
»To-zemeljsko življenje ni nič
drugega kakor hoja po stezi skozi materialno. Mi smo neprestano s teboj, tukaj,
na dosegu roke. Moraš vedeti, da je na tebi, da hodiš, ker se vse premika in ti
moraš iti naprej. Ne boj se. Včasih boš naletela na zapreke, gore in zidove,
toda veruj in vedi, kako se dvigniti iznad tega. Dvignil te bom na Svojih
rokah, da boš videla, kako majhni problemi so to in prepreke, glede na celotno
pot. Ko ti bo težko, vedi, da se skozi preizkušnje krepi vera. Zahvaljuj se
tako za blagoslove kakor za preizkušnje. Ker vse to krepi povezanost s
Stvarnikom in vero. Odpuščaj in prosi za odpuščanje. Zelo pomembno je, da si
pripravljena odpustiti, kadar nekdo pogreši proti tebi, ker Mi odpuščamo. Ne
nosi v svojem srcu jeze, sovraštva ali prezir. Tvoje srce naj bo polno milosti
in odpuščanja in ko drugi ljudje zgrešijo proti tebi, vedi, da imate istega
Očeta. Tudi oni so ustvarjeni po Božji podobnosti, toda nad njihovim življenjem
vlada zli. Tvoja dolžnost je, da takšne ljubiš in da moliš zanje. V tvojem srcu
naj obstaja želja, da svoje blagoslove, ki si jih prejela: ljubezen in resnico,
podeliš z njimi in to boš pričevala s svojim življenjem. Ne govori drugim o
ljubezni, če imaš v srcu sovraštvo, niti ne govori o pokornosti in ponižnosti,
če imaš v srcu oholost. Veliki sovražnik je samo-pravičnost. Ne presojaj niti
ne sodi. Opominjaj v ljubezni, toda ne precenjuj niti ne sodi. Ni tvoje, da
ocenjuješ kdo je slab ali dober. Bodi čvrsto v meni in preuči, če lahko, toda
nikoli ne ocenjuj drugih niti se ne povzdiguj nad njih. Vse kar delaš naj bo na
slavo Gospodu, ne pa na tvojo. Ne veži se na ljudi, niti ne dopusti, da bi ti
bila človeška merila okvir za življenje.«
Izgubila sem pojem o času, zato ne vem koliko časa je
trajalo naše sprehajanje in pogovor, vem pa, da sem bila presenečena, ko se je
On zaustavil in se obrnil proti meni. Naredila sem isto, ter blago povzdignila
glavo: Njegova svetloba mi ni bila več tako boleča, toda moje srce, katerega je
Kristus malo prej sestavljal iz malih delčkov, mi ni dopustilo, da bi jo v
ponosu dvignila. Vedela sem, da stojim pred svojim Gospodom, Odrešenikom, in v
meni se je pojavila želja, da padem pred Njegove noge, da ga prosim, da me ne
zapusti. Želela bi biti neprestano poleg Njega.
»Sedaj, ko so ti predani tvoji
talenti, je čas, da greš in jih pomnožiš. Čas je, da se vrneš in da govoriš
ljudem o vsem. Pričuj o Božji ljubezni in milosti, o vrednosti življenja.
Nebeški Oče odpušča in ljudje morajo to slišati, morajo odpuščati in moliti za
odpuščanje. Naj bo tvoje življenje in življenje tvojega otroka pričevanje za
druge ljudi. Pričuj z besedami in deli, veruj, moli in ljubi. Nisi sama, s
teboj smo. Vse kar ti bodo ljudje vzeli zaradi mojega imena, boš dobila
pomnoženo. Dobila boš tudi novo družino, mnogo sester in bratov. Ne trudi se
delati karkoli v človeški moči. Blagoslov, ki ga daje nebeški Oče, se ne bo
izgubil, temveč bo ta blagoslov v Božjem času našel tebe. Bodi potrpežljiva in
veruj. S teboj smo. Bodi blagoslovljena!«
Občutila sem dotik Njegovih prstov na mojem čelu in
nenadoma, kakor da so se tla odmaknila izpod mojih nog. Padala sem. Mrak. Nato
pa spet svetloba.
Počasi sem odprla oči in videla polmrak, tišino in bolniško
sobo. Da, ponovno sem se znašla v tisti isti bolniški sobi; v tisti bolnici v
kateri sem se prebudila prvič. Poskušala sem vstati, a sem bila previdna, ker
sem imela prvič vrtoglavico. Toda sedaj je ni bilo. Vstala sem iz postelje brez
kakršnihkoli problemov. Usedla sem se na posteljo, se obrnila okoli sebe in
enostavno rekla: »Hvala ti, Jezus!« Po tem sem se dvignila in odkorakala do
vrat.
Vse medicinsko osebje je bilo presenečeno, ko me je videlo
hoditi po hodniku bolnice. Poklicali so zdravnika; sestre so insistirale, da se
vrnem v posteljo, jaz pa sem jih zaprosila, da mi prinesejo nekaj za jesti.
Kmalu je prišel ne eden, ampak več zdravnikov. Naredili so
niz pregledov. V glavnem, morala sem preštevati prste na rokah; premikati noge,
roke, in seveda, oči. Vključili so tudi CT aparat, da bi posneli delo srca,
mojega in otrokovega. Vse je bilo brez problema – popolno. Jasno in glasno sem
odgovarjala na njihova vprašanja, kako se imenujem in koliko let imam. (v
nezavesti je bila 72 ur).
