Alice
piše...
Stara
sem 21 let in trpela sem za duševnimi boleznimi že od otroštva. Mama me je
vzgajala sama, ker je bil oče odvisnik od alkohola.
Ko
sem bila mlajša, sem hodila z mamo v cerkev, vendar se nisem počutila dobro, ko
sem bila tam. V šoli so me nadlegovali, celo sosedovi otroci in počutila sem se
tako osamljeno, zaskrbljeno in prestrašeno.
Ko
sem bila stara približno 14 let se je zgodilo nekaj travmatičnega z mojim
očetom in razvila sem obsesivno kompulzivno motnjo in hitro je postajalo z mano vse slabše in slabše.
Ob
prihodu domov sem doživljala tako močno tesnobo, da sem kar kričala od jeze in
bolečine v sebi. Včasih sem brez obžalovanja brcala psa in mamo.
Razvila
sem socialno anksioznost. Ko sem bila stara 17 let sem se morala preseliti od
mame in veliko stvari se je zgodilo takrat.
Začel
sem se samo-poškodovati, od majhnih rezov do požiranja nožev, da bi se lahko
znebila bolečine v svoji notranjosti. Znova in znova so me hospotalizirali. Ko
sem dopolnila 18 let mi je en psihiater rekel, da sem brezupen primer in mi
NIHČE ne more pomagati, kajti bila sem kronično samomorilska.
Jemal
sem različna zdravila, delali so mi terapije z elektrošoki, vendar brez
izboljšanja. Zavedala sem se, da si ne želim živeti, če bi bilo moje življenje
takšno, kakršno je bilo, vendar nisem in nisem mogla nehati škodovati sami sebi.
Moja
mama je vsa ta leta molila, in se zavedala, da sem bolna in rekla je, da nikoli
ne bo obupala nad mano in da ve, da bom nekega dne v redu.
Nisem
zares verjela, kar je govorila. Mislil sem, da bom umrla ali zaradi samo-poškodovanja
ali samomora in si mislila, da bi morala izbrati eno od teh poti.
Maja
letos so me zaprli, nato pa so me odpeljali na psihiatrično kliniko po pomoč.
Prisiljena sem bila na injekcije. Zaprta sem bila v postelji in včasih sem bil
tam po več ur.
Našla
sem Biblijo in jo začela brati in v meni se je porodil kanček upanja.
Po
tem, ko sem začela brati Biblijo, sem se začela počutiti fizično slabo in
mislila sem, da sem kaznovana in pustili so me pri miru, zato sem nehala brati Biblijo.
Izgubila sem ravnotežje. Včasih sem se počutila utrujeno in imela sem vrtoglavico.
Bruhal sem in edina stvar o kateri sem lahko razmišljal je bila, da sem zbolela
in da bom kmalu umrla.
Začela
sem dobivati nenehne napade panike in počutila sem se, kot da ne morem dihati
in moje roke/noge so samo "vibrirale". Kričala in si mislila, da bom
umrla.
Ves
čas sem morala nadzorovati svoj utrip, da sem videl, če mi srce še bije in
zdelo se mi je, da se bo vsak trenutek ustavilo, da me bo kap ali infarkt in zelo
strah me je bilo umreti, ker sem se počutil, kot da bom šla naravnost v pekel
in da so me pustili samo, da umrem, da ne bom imela več priložnosti, da se
obrnem k Jezusu. Zato sem bila tako zelo zlomljena.
Ves
čas sem bila pod stresom in 24.11.2022 me je zagrabila panika in sem si poskušala
odstraniti tatu satanističnega križa z obraza. Ko so me našli, sem se vrnila v
resničnost. Razjezila sem se nase, ker sem si škodovala in nisem si mogla več
odpustiti, ker sem imela neprestani občutek, da uničujem svoje življenje in
življenje vseh drugih okoli sebe. Še posebej mi je bilo hudo za mojo mamo in
očeta. Kričala sem na tleh in si želela, da me nebi bilo več.
25.11.2022
je bilo v moji glavi vse črno in spet
sem bila na poti, da naredim samomor, vendar so me ljudje, ki so delali v
ustanovi, ustavili in poklicali v bolnišnico duhovnika in mu povedali, kaj se
je pravkar zgodilo. Kasneje tistega večera me je poklicala mama in rekla, da bo
šla naslednji dan na spletno srečanje in da želi biti tam.
Po
klicu sem začel razmišljati »Lahko bi tudi jaz prišla na tisti sestanek. Ali bi
bilo to mogoče?« Vprašal sem ljudi v ustanovi in postala sem tako živčna in
vznemirjena, da sem jih prosila, naj me zbudijo 2 uri preden se bo srečanje začelo.
Niso me zbudili, ampak sem vstala sama, približno 50 minut pred srečanjem in
bila sem prestrašena in pod stresom, vendar sem bil tam v popolnem času.
Udeležila
sem se spletnega čudežnega srečanja #28 (Mark Hemans) in bila sem ena izmed
ljudi, ki jih je lociral Sveti Duh. V mislih sem molila »prosim pomagaj mi« in
zdaj vem, da je Bog uslišal vse moje molitve. Takrat tega nisem ravno razumela,
vendar sem bila tako polna upanja glede tega, kar se bo zgodilo!
Potem
so začeli moliti zame in počutila sem se veliko bolj umirjeno. Nekaj v meni je
reklo, da moram ostati do konca in to sem tudi storila! Potem sem prišla v zoom
sobo in so me vprašali, pri čem želim, da mi Bog pomaga. Rekla sem, da želim
prejeti odpuščanje za svoje grehe, vendar
se ne spomnim vsega, kar je bilo izrečeno. Začela sem jokati in nenadoma sem začutila v telesu toploto. Nekaj sem začutila.
Jezus me je držal v svojih rokah.
Začutila sem toliko ljubezni, miru, in iz tega sem v tistem trenutku vedela, da mi je
oproščeno in da mi je Satan ves čas lagal! Od srečanja imam občutek, da je
Jezus z mano in se mi ni treba bati. Počutim se tako srečno, da tega ne morem
izreči z besedami, čutim samo mir in srečo.
Pred
tem srečanjem sem vsak dan jemala benzodiazipine, da bi se malo pomirila,
vendar mi jih od sestanka naprej, ni bilo več potrebno uporabljati. Od takrat
mi ni potrebno delati običajnih ritualov ocd., ne čutim strahu, samo mislim na Jezusa
in na Njegovo ljubezen in milost. Ko grem spat, se smejim, čutim sočutje do
ljudi.
Ne
morem nehati razmišljati o Jezusu in o tem, kaj je storil zame. Iz popolne teme
sem prešla na svetlobo. Občasno sem jokala, ampak to niso bile solze žalosti,
ampak solze veselja in tako zelo sem hvaležna Bogu za rešitev. On je moj Kralj
in Rešitelj. Zdaj vem, kako se čuti prava ljubezen! Moje srce ni več zlomljeno.
Jezus ga je ozdravil s svojo večno ljubeznijo. Ne morem se nasititi in naveličati
Njegove ljubezni! Vsem želim pokazati, kaj mi je Jezus storil!! Hočem, da od
zdaj naprej živim svoje življenje za JEZUSA!
Ni komentarjev:
Objavite komentar