Rodge Olaf - KAJ SE BO ZGODILO

 

KAJ SE BO ZGODILO?

 

            Kar sem tukaj napisal, to sem 11. Januarja 1952 leta, ko sem bil dopoldan v stanovanju svoje sestre v mestu Berggebenu na Norveškem dobil skozi preroško videnje od Gospoda. To videnje me je globoko prevzelo in pretreslo. Dobil sem ga, ko sem bral mali časopis in ko nisem niti malo razmišljal o vstajenju. Občutil sem, da moram to, kar mi je bilo razodeto napisati, kljub temu pa sem bil skeptičen in sem si mislil, da to ni tako pomembno. Misli, ki sem jih prejemal sem nameraval zavreči, ker sem domneval, da je to le moja bujna domišljija. Toda v svoji notranjosti nisem imel miru, zato sem rekel Gospodu: »Gospod, ne morem se več vsega spomniti, toda če hočeš da to napišem, potem mi daj to še enkrat!«

            Po nekaj tednih se mi je Gospod zopet razodel. Zdelo se mi je, kakor da se je nekdo usedel, da bi mi iz knjige ali časopisa prebral neko obvestilo. Bila je 10 ura zvečer. Takoj sem vzel svinčnik in beležko, ki sem jo našel na mizi in začel pisati. Pisal sem skoraj do ene ure po polnoči, potem pa nisem mogel več pisati, takrat sem bil namreč star 79 let. Gospoda sem prosil da mi nakloni počitek, če pa je potrebno še kaj napisati, naj mi da On to jutri. Takoj ko sem legel sem zaspal.

Minil je en teden. Nekega večera, prav tako ob 10 uri, sem ponovno dobil razodetje. Bilo je nadaljevanje predhodnega. Upam, da bo to pisanje prebudilo mnoge ljudi.

 

VIZIJA

 

Ura je 9 zjutraj. Gospa Andersen sedi poleg radia in posluša oddajo za otroke. Minilo je 4-5 minut, ko je bila oddaja v trenutku prekinjena. Senzacionalna novica prihaja iz Osla:

» Divja panika je v mestu. Policija sporoča, da se je zgodilo nekaj presenetljivega. Veliko število ljudi in otrok je izginilo brez sledi. Oblast ni sposobna ugotoviti koliko jih je izginilo in kam so se izgubili. Od prizadetih družin zahteva, da jim točno navedejo mesto in čas, ko se je član njihove družine izgubil. To je bilo potrebno, da bi na nek način odkrili skrivnost njihovega izginotja.« Po nekaj minutah je radio ponovno obveščal, da so nekatere osebe med opravljanjem svojega dela, nenadoma izginile. Ena od žena je pripovedovala, kako je na tržnici kupovala cvetje in prav v trenutku, ko je hotela plačati, je prodajalec, medtem ko je v svoji denarnici iskal drobiž, v trenutku izginil. Pričevala je, kako je slišala le še njegov vzklik: »Hvala ti, Jezus!«, potem pa ga ni več videla. Pomela si je oči, ker se ji je zdelo, da pred seboj vidi meglo, toda človek je izginil in prav tako megla.

            V istem času je neka obupana žena jokala, iščoč svojega otroka v praznem otroškem vozičku. Tekala je naokoli in vpila: » Nekdo mi je ukradel otroka, osem mesecev starega sina. Kje je, kje je policija?« Da, policaji so bili tam, toda kaj so mogli storiti?  Iz vseh strani so se slišali kriki. Velik nemir je prevzel ljudi.

            Nek rejen trgovec je pritekel iz svoje trgovine in vpil: »Na pomoč, na pomoč! Dve prodajalki sta mi izginili izza pulta.«

            Toda, kaj je to? Tudi iz Stockholma so prihajale novice o izginotju ljudi, prav tako, kakor se je zgodilo v Oslu. V mestu je nastala divja panika. Toda sporoča se tudi to, da so tudi mnogi policaji izginili. Podobna sporočila so prihajala iz Kǿbenhavna in Helsinkija in iz okolice, o izginotju mnogih ljudi. Vsepovsod so izginevali otroci in odrasli skupaj. Policaji so bili glede te skrivnosti nemočni.

            »Oh, reče gospa Andersen, Gospod Bog, kaj je to?« Vstala je in odšla preko vrta na ulico. Prav takrat se ji je približevala gospa Holand. Obraz si je pokrivala z rokami in presunjena vpila: »Ruth, Ruth!« Tedaj opazi gospo Andersen in jo vpraša; »Ali si videla priti mimo kakšnega tujca, Ruth se je izgubila?!« Sedela je na pragu pred hišo, medtem, ko sem poskusila obrezati neko vrtnico. Naenkrat je popolnoma izginila. Klicala sem jo: »Ruth, Ruth’ pa se mi ni  odzvala. Zdelo se mi je, kakor da je nekaj zapihalo mimo mene, toda saj veš, človek se takrat tako zmede, da več ničesar ne razume. Tako veliko različnega vidi in sliši. Toda Ruth, Ruth, kje si? Kdo te je ugrabil?« Zopet je žalostno zajokala.

            Nato pride gospod Andersen. »Ti si se že vrnil? pravi gospa Andersen. Toda, ali ni prezgodaj!«, »komaj pol desetih je.« »Ne morem več zdržati. V naši delavnici vlada največja panika. Mnogo delavcev je izginilo. V začetku je izgledalo, kakor da se je zgodilo mnogo nesreč. Iskali smo izginule, a za njimi ni bilo sledu. Nato pa je eden, ki je za sebe rekel, da je veren in kateri je obiskoval cerkev, ne vem kako se imenuje, začel vpiti: »Sedaj se je izpolnilo, sedaj se je zgodilo!« »Kaj se je zgodilo« ga vprašam? »Jezus je k sebi vzel svoje.« Krčil in zvijal je svoje roke, jokal in vpil: »In mene je izpustil. Jaz sem še vedno tukaj.«

            Prosil sem ga naj preneha z blodnjo, on pa je postajal vse bolj pretresen. Grozno ga je bilo poslušati. Verjamem, da jih je še veliko, ki so tako obupani. Danes bomo verjetno morali delati preko rednega časa.

            V mestu pa je bilo še huje. Tam je nastal skoraj popolni prometni kolaps. Šoferji so izginevali iz avtobusov in taksijev in tudi mnogi potniki niso bili več vidni na svojih sedežih. Tramvaji, avtobusi in taksiji so v dolgih vrstah stali po ulicah. Vozila, v katerih je voznik ostal, so se poskušala izogniti iz prometne gneče. Ljudje, so kakor nori tekali sem ter tja, iščoč izginule. Policaji so nemočno stali in vse to opazovali. Gospa Holand je jokajoč odšla v hišo. Gospod in gospa Andersen sta prav tako odšla v svoje stanovanje. Radio je sporočal novice. Iz vseh strani so prihajale žalostne vesti o izginotju ljudi. Vse jutro so zvonili telefoni. Ljudje so   vznemirjeni poizvedovali v zvezi s tem dogodkom. Iz ladij na morju so izginili mnogi. Iz porodnišnic so izginili novorojenčki; matere so obupane jokale, bolniško osebje je bilo prav tako preplašeno, saj so tudi izmed njih nekateri izginili. Ob 11 uri je poročal radio iz Londona: »Velika množica otrok in odraslih je izginila in ne more se odkriti niti  najmanjše sledi za njimi.« Od izgubljenih ni najden niti eden. Vse to je velika skrivnost. Posamezni duhovniki so sklicali svoje vernike v skupnosti in ugotovili, da so izmed članov izginili tisti, ki so bili najbolj goreči molivci in so živeli v strahospoštovanju do Boga. En del duhovnikov in pridigarjev je prav tako izginil. Nek pomemben religiozni Nadškof je v tem večeru zbral svoje duhovnike. Tri ure in pol po prvih vesteh iz Osla, so neprestano prihajala nova in nova sporočila iz vseh držav o trenutnem izginotju mnogih ljudi. Iz oddaljenega Vzhoda in Koreje je izginilo največje število prebivalcev. Domnevajo, da je izginilo več sto tisoč oseb. Nemogoče je opisati ta dogodek in njegov vtis na preostale, v prvih urah po dogodku. Vsi so bili globoko pretreseni. Ljudje so obupani tekli po ulicah sem ter tja, iščoč svoje bližnje. Največ je bilo videti mamic, ki so ostale brez svojih otrok. Mnogi pa so se medtem norčevali iz ljudi in preklinjali in zmerjali Boga.

            Nek človek je tekel po ulici in vpil: »Pazite, pazite! Kmalu nas bo vse odneslo!«  Verjetno se mu je zmešalo. Na vogalu ulice stoji starejša žena in s stisnjenimi rokami gleda v nebo in reče: » Oh, ne, nismo se dali tako pripraviti, da bi lahko z Njim odšli gor, ko je bil tukaj, torej je sedaj sigurno, da On ne bo več prišel po nikogar. Gospod Bog, pomagaj nam! Torej, izpolnilo se je. Skozi vse svoje življenje sem bila religiozna, nisem pa verjela, da bo tako hitro prišel. Nisem vzela tega tako resno, nisem bila pripravljena.«

            Železniška uprava je sporočala, da se do sedaj še ni zgodila nobena nesreča. Samo v Finsu je stal nek vlak. Izginil je strojevodja in sprevodnik. Zapovedano je bilo da se povsod preveri, ali je mogoče kdo izskočil ali padel iz vlaka in se tako ponesrečil, ker so mnogi potniki izginili iz vlakov. Podobne novice so prihajale iz Fjorda in iz morske obale, o izginulih osebah iz ladij.

            Zvečer se je preko časopisov naprošalo prebivalce, naj postanejo razumni in se pomirijo. Policija in oblast je poskušala z vsemi svojimi sposobnostmi ugotoviti število izginulih. Na podoben način so tudi detektivi, pa tudi meteorologi delali na tem, da najdejo vzrok temu dogodku.

Sedaj pridejo podobne novice tudi iz USA in vzhodnih držav, kakor iz Norveške. Nastali so veliki zastoji v prometu in mnogo ljudi je izgubilo življenje v prometnih nesrečah.

Skozi časopis se je sporočalo, da se bo zjutraj obširneje lahko izvedelo, kaj se je zgodilo v drugih državah. Sedaj je osma ura zvečer. V novicah se poudarja, da je ta katastrofalni dogodek zajel ves svet. Do sedaj smo bili najbolj seznanjeni z dogodki iz večjih krajev. Sedaj šele prihajajo vesti iz manjših mest o izginotju ljudi. Iz Južne Amerike popolnoma isto opisujejo ta dogodek. Povsod prevladuje velik nemir. Zgleda, kakor da se ljudje v tej noči, ne upajo oditi k počitku. Na ulicah burno razpravljajo o tem, kar se je zgodilo. Počasi, počasi, prihajajo do zaključka, da je ta dogodek povezan s kristjani.

Osebe, ki so poznale izginule in njim pripadajoče so govorile, da so izginili izključno krščanski »fanatiki« in nedolžni otroci.

Nek delavec iz tovarne piva, je v tem večeru rekel tako: »Da, Olsen Janez je sedaj tam in tam bo hodil, kakor je hodil tukaj in oznanjal je, da bo Jezus kmalu prišel po njega.« »Da,« je rekel drugi, tudi mi smo imeli takšnega delavca, ki je prav tako izginil.

Sedaj bo po vsej verjetnosti oblast prevzela v svoje roke ves ta dogodek in prepovedala vse veroizpovedi, da se kaj podobnega nebi več ponovilo.« »Oh, ne« je zavpil nekdo iz množice, »to se ne bo nikoli več ponovilo!« Prav zares so kristjani imeli prav, ker so to že dolgo slutili. Da bi jih le poslušali, bilo bi nam boljše, kakor da moramo sedaj živeti v tem peklu in v tej norišnici, ki bo sigurno še strašnejša.« »A tako! Ti si jim verjel? Z njimi bi moral oditi, ko so odleteli!, pravi eden izmed njih.« »Želel bi, o, da bi vsaj odšel z njimi,« je rekel tisti in odšel. Nekdo je zavpil za njim: »Obesiti bi te bilo potrebno, skupaj z vsemi njimi, ki se ukvarjajo s tem zaostalim krščanstvom.«

V naslednjih dneh časopisi nikakor niso mogli ničesar pojasniti. Vse je bilo skrivnostno in tako je ostalo. Iz vseh dežel so prihajale enake novice.

Iz misijonskega polja sporočajo, da so kristjani množično izginjali, samo manjši del je ostal. Ugotovljeno je bilo, da so se na verskih srečanjih pojavili mnogi duhovniki in pridigarji, ki so ostali na zemlji, mnogi pa so bili vzneseni.

Tudi med njimi je prevladovala vznemirjenost in žalost. Mnogi so bili zelo nesrečni. Tako je bilo sporočeno. Ni bilo dvoma, da je prišel tisti čas, za katerega so kristjani rekli da bo Jezus prišel in odnesel svojo Cerkev.  Nekateri, ki so bili teološko izobraženi in so preiskovali Božjo Besedo so priznavali, da niso mislili in niso verovali, da se bo to izpolnilo na tak način.

Novo rojstvo jim je bilo tuje in nerazumljivo in prav zares niso dojemali posinovljenje skozi Svetega Duha. Eden od mladih duhovnikov je izjavil: » Jaz se tega nisem tako učil. Profesorji mi niso nikoli rekli, da se bo vse to tako izpolnilo, kakor smo to doživeli v teh dneh.«

Časopisi so pisali, da je bilo ljudstvo takrat zelo podvrženo prepirljivosti. Zaključki so si tako nasprotovali, da se niso mogli zediniti  in biti enih misli.

Ko so policaji pristopili k ljudem, da bi slišali njihovo mišljenje o tem dogodku, so uvideli, da so se ljudje ustavili na nekem mišljenju, da je ta dogodek zares povezan s Svetim pismom: »Vstajenje cerkve«, ali »Jezus je prišel po svoje.« To je vse, kar se sedaj lahko reče. Policija pa te razlage ni hotela priznati javno, ampak so rekli, da je to samo proizvod domišljije. Poleg tega je ta dogodek tako močno vplival na ljudi, da bo oblast to vzela v svoje roke. Torej, če ima ta dogodek povezavo s krščanstvom in religijo, potem, dokler se več ne izve o tem, se mora zapreti vsako cerkev in skupnost, ker je to problem, ki je zajel vse ljudi in je to potrebno složno razrešiti.

Na krščanskih shodih je bilo razpoloženje zelo slabo. Včeraj, v nedeljo, so bile vse cerkve polne ljudi. Nekatere skupnosti so bile brez pridigarjev in veliko vernikov je manjkalo. V mnogih skupnostih je bil prisoten le majhen del vernikov, ker je večina doživela vstajenje, toda namesto njih so prišli mnogi od zunaj in to večinoma tisti,  katerih družinski člani so izginili. Ljudje so želeli slišati Božjo Besedo, a je niso več mogli razumeti. Eden je poskušal brati in je rekel: » Jaz nič ne razumem!« Dali so Sveto pismo drugemu, on pa je rekel: » Ne morem brati tega!« Vsi so jokali. Mnogi ljudje so se strinjali, da so za to tragedijo krivi kristjani in prav zaradi tega iskali razumno razodetje. Bili so zelo prizadeti. V večjih skupnostih je vladal popoln kaos. Nek moški je s stisnjenimi pestmi požugal proti pridigarju: »Ti si kriv, ker nas je tako veliko ostalo tukaj. Nikoli nam nisi govoril o tem, da bo Jezus kmalu prišel in odnesel svoje, še manj pa, da moramo imeti čisto srce in da moramo biti izpolnjeni s Svetim Duhom. Nisi nam govoril niti o pobotanju z Bogom in svojimi bližnjimi in da se moramo popolnoma očistiti. Jaz vem, kaj me je zadržalo nazaj, samo malenkosti, malenkost. Toda, toda Gospod Bog, pomagaj nam!« »Utihni«, je rekel pridigar. Smatral je, da je pravilno izvrševal svojo dolžnost. Tako so obtoževali drug drugega, jokali, vpili in tarnali. Trkali so na nebeška vrata, toda za njih so bila že zaprta. Ne more se popolnoma zapisati videnje tega stanja. Ljudem je bilo popolnoma jasno, da stojijo pred strašnim dogodkom. Celo v zraku je bilo občutiti, da je vsakemu upanju konec in da so za njih vrata v nebo za vedno zaprta. Trkali so in vpili vsi tisti, ki so bili zadovoljni s praznimi krščanskimi frazami in z lepimi zgodbicami. Nekateri so bili kristjani zaradi tega, da so ugodili družbi, nekateri iz dolžnosti, do tradicije, sorodnikov, toda vsi so bili brez novega rojstva po Duhu, brez posinovljenja in brez dediščine nebeškega kraljestva.

Da, mnogim je bila skupnost samo zanimivo mesto, kamor so prihajali ob svojem prostem času, da bi se lepo imeli. Sedaj pa so vsi ti ljudje trkali na zaprta vrata: »Gospod, Gospod, odpri nam!«

Poleg tega so krožile naokrog tudi strašne novice, da lahko vsak trenutek pride do svetovne vojne. Oblast se ni mogla dolgo zadrževati na dogodkih vstajenja in problemih preostalih kristjanov, da bi prišli do nekega zaključka. Po najnovejših vesteh izvemo, da so v nekaterih državah že prepovedali zbiranje kristjanov. Smrtna kazen je čakala tistega, ki je omenil ime Jezus. Države bo potrebno očistiti od vseh krščanskih knjig.

Smrt je čakala tiste, ki so imeli kakršenkoli predmet, ki jih je spominjal na Jezusa Kristusa. V nekaterih državah je trajalo dlje časa, da so bile vpeljane te novitete oblasti.

Brezbožni narod, kakor tudi njihovi voditelji, so bili zaradi teh dogodkov vznemirjeni in so zahtevali, da se karkoli ukrene glede tega. Večina je zmagala in glede na to, da so bili kristjani »krivi« za to tragedijo, so se strinjali z doseženimi zaključki in ukrepi.

Tako se je začelo najstrašnejše obdobje v zgodovini človeštva. Velik del neodrešenih kristjanov je nadaljevalo s klicanjem k Bogu in se niso pokoravali prepovedim oblasti. Lovili so jih in zasliševali. Zahtevali so: »Če prekolneš in zatajiš Jezusa Kristusa, boš rešil svoje življenje,« to je bila zahteva. Tisoči so vztrajali in prišlo je do nepopisnega množičnega ubijanja. Nekateri so bili pred svojo smrtjo mučeni. Ni bilo več zakona, ker je bil satan izpuščen na svobodo. »Uboga zemlja in njeni prebivalci.« V tem trpljenju jih je veliko klonilo in so popustili. Niso imeli nikakršnega zakona na svoji strani, ker je bil cel svet pod oblastjo satana. Vse države so se zedinile, da iztrebijo kristjane, ker je knez tega sveta prevzel oblast. Otroci so izdajali svoje starše, bili so v življenjski nevarnosti.

Sedaj se je izpolnilo tisto, kar piše v Evangeliju po Luku 21, 16-17 »Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena.«

Nemogoče je s človeškimi besedami opisati to stanje, Bog pa nam je vse to vnaprej razodel skozi Janezovo Razodetje.

Iz teh nesrečnikov je prihajal vzklik: »Gospod, skrajšaj nam te dneve!«

 

Dragi prijatelj! Ne igraj se s svojim odrešenjem. Pridi pred obličje Vsemogočnega Boga in ga ponižno prosi za milost in razsvetljenje. Danes imaš še čas in lahko si zapečaten in postaneš Kristusov sodedič.

Tedaj boš tudi ti vznesen, ko Jezus pride po svojo Cerkev.                                                                                                           Rodge Olaf

 

Oral Roberts - NI VEČJE MOČI, KOT JE MOČ VERE

 

 

Oral Roberts

 

NI VEČJE MOČI, KOT JE MOČ VERE

 

 

 

 

Evangelizacijsko srečanje Birmingham, Alabama 1952

 

 

 

Dame in gospodje, v veliko veselje mi je, da lahko po človeku, ki ga je Bog obudil, predstavim sporočilo, za vašo osvoboditev. Božji človek za to uro, častni Oral Roberts.

 

Nocoj vas pozdravljam v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, in vesel sem, da ste tukaj. Prišel si, da ti Bog pomaga, in nocoj bo nekaj naredil zate.

 

Želim, da z menoj obiščeš Knjigo Matej 8, ki je po mojem največji stih glede ozdravljenja, v celotnem Svetem pismu. Želim sedaj prebrati vrstice iz Matejevega evangelija 8 poglavje od 5-13 vrstice:

 

»5 Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil 6 ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« 7 Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« 8 Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. 9 Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« 10 Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! 11 Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. 12 Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« 13 Stotniku pa je Jezus rekel: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!« In služabnik je ozdravel tisto uro.«

 

In sedaj prosim, naj se vsaka glava v spoštljivosti prikloni, pred Gospodom. »Nebeški Oče, nocoj prihajam k tebi, v imenu tvojega sina Jezusa Kristusa iz Nazareta. Počasti zdaj službo in molitev tvojega ponižnega služabnika, in podeli čudež po Svojem iztegnjenem laktu, nad to mogočno in veliko publiko nocoj. O, Gospod, grajam in vežem vsako hudičevo moč nad izgubljenim in trpečim ljudstvom, in zdaj, ti hudobni in sovražni hudič, prihajam proti tebi. Ne v svojem imenu, ali moči, temveč v imenu mojega Gospodarja, Jezusa Kristusa iz Nazareta. In naročam ti hudič, da takoj umakneš svoje roke iz Božje lastnine. Zavežem te v vsakem moškem, ženski ali otroku v tej skupnosti, in ti pravim, da jih zapustiš. In zdaj, Oče, izženi vsako demonsko moč iz tega šotora, in napolni ta velik šotor z Božjo prisotnostjo in Božjo močjo, ki ljudi osvobaja v duši, duhu in telesu, prav zdaj, Oče.«

 

»Oče, zahvaljujem se ti, ker slišiš in uslišiš moje molitve pred Tvojim svetim obličjem. Zdaj vem, da boš naredil več, kot zahtevam in več kot mislim, ker je tvoje ime, ime nad vsakim imenom, mogočno in neprimerljivo ime Jezusa Kristusa iz Nazareta, Sina živega Boga. Amen«.

Nocoj vam bom govoril o temi: »Ni moči, kot je moč vere.«

 

Ko je Jezus Kristus rekel poveljniku Rimske vojske: »Kakor si veroval, naj se ti zgodi,« je tukaj je čarobna formula, ki je glavni ključ v rokah človeka, ki odklene vrata do čudežev, do ozdravljajoče moči Jezusa Kristusa iz Nazareta.

 

Poveljnik Rimske vojske je videl nekaj od Jezusovih čudežev, in je bil nad močjo Božjega Sina izredno navdušen in nad močjo vere, ki so jo imeli ljudje Vanj. Saj je videl hromega hoditi in slepega videti in gluhega slišati in nemega govoriti.

 

In sedaj, ko je njegov lastni služabnik zbolel na smrt, zaradi te paralize, zaradi katere je hudo trpel, in je mislil, da ni mogoče storiti nič več zanj, je odšel stotnik k Jezusu in prva beseda, ki jo je rekel, je bila, da mu je rekel Gospod. Nikogar na zemlji niso do takrat naslovili z nazivom Gospod, razen cesarja. On pa je rekel Jezusu Kristusu iz Nazareta, Gospod.

 

Kakšen spektakel je to. To je sila, s katero se priklanja Bogu v krotkosti. Ne kakor ponosen, ošaben, oborožen, ali nesramen Rimljan pred nežnim, krotkim in neoboroženim Jezusom, ampak ponižen in z izrazom spoštljivosti imena Gospod, pred zvestim in ponižnim Božjim Sinom.

 

Ko je Jezus videl služabnikov obraz in občutil moč vere, poveljnika Rimske vojske, mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.«

 

O, moj prijatelj, to je Jezusov portret iz Svetega pisma, podoba Jezusa Kristus iz Nazareta, ki prihaja, da ozdravi, toda poveljnik Rimske vojske ga ni prosil, naj pride k njegovemu služabniku domov. Pač pa je rekel: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen.«

 

Jezus pa se je obrnil in rekel: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere!«

 

VELIKA VERA JE TISTA VERA, KI PRIZNAVA AVTORITETO IN MOČ NAD BOLEZNIMI IN BOLEČINAMI, KI PRIHAJA PO JEZUSU KRISTUSU IZ NAZARETA IN NE PO ČLOVEKU.

 

Verjamem v medicinsko znanost. Verjamem, da bi morali narediti zase vse, kar vemo in lahko, ampak ljudje, oblast nad boleznijo in nemočjo ni v smrtnem človeku, ampak v Jezusu Kristusu iz Nazareta, Sinu živega Boga, in ko prideš do konca vrvi, zaveži vozel, in vztrajaj, ne obupaj. Obrni se nazaj k Bogu, ker On lahko naredi zate tisto, kar ne more narediti nihče drug. Če to veruješ, bo tudi tebi rekel Jezus Kristus: »Nisem našel tako velike vere, kakor pri tebi«. Stotnik je priznal avtoriteto in moč Jezusa Kristusa iz Nazareta.

 

Mesija je razglasil, da je vera stotnika Rimske vojske velika vera. In potem se je obrnil in rekel: »Kakor si veroval, naj se ti zgodi.« Stotnik se mu je zahvalil, se poslovil od Njega in odšel.

 

Do takrat je bil stotnikov služabnik bolan, tresoč, nemočen, obupan, kmalu za tem pa je bil njegov obraz topel, sijoč, radosten in poln upanja. Skočil je iz postelje poln moči, ozdravljen z Božjo močjo. Kajti njegov gospodar je bil poslan, veroval je in zgodilo se je.

 

Najmočnejša stvar na svetu je vera. Ni moči, kot je moč vere.  Mnogi od vas ste prišli sem, da prejmete Božjo pomoč in tako sem vesel, da si tukaj, ker je Bog v delu osvobajanja človeštva v tej uri. Toda nekateri ste prišli s svojimi predsodki, s svojimi vnaprejšnjimi idejami, svojimi tradicijami, nekateri niste v pravem odnosu in stanju duha, da bi prejeli ozdravljenje. Nekateri ste pripeljali s seboj svoje male dečke in deklice, nekateri so pripeljali sem svoje ljubljene. Nekateri od vas ste prišli sami. Zato so stvari, ki vam jih želim nocoj povedati, pokazati vam ogromno moč vaše lastne vere.

 

Najprej, kar je  Jezus  bil, je tudi danes, DOBER.

 

VERA NI NEKAJ, KAR DOBIŠ. VERA JE NEKAJ, KAR IMAŠ.

 

Obrni svojo vero zrahljano z uporabo, kontaktne točke istega človeka, ki je položil svoje roke na slepe oči in gluha ušesa in pohabljena telesa in jih ozdravil od glave do peta, Živi, ki danes kraljuje v naših srcih. On je zdaj isti, kot je bil takrat. Sem živo pričevanje, dokaz, da obstaja vera v Boga in da je v tej veri moč, in da je Kristus v našem času resničen.

 

Rodil sem se z jecljajočim jezikom. Nikoli nisem vedel kaj je govoriti brez jecljanja. Rodil sem se s parom šibkih pljuč, in ko sem imel 16 let, sem zbolel zaradi tuberkuloze, ki je zajela obe pljučni krili. Bil sem na smrt bolan celih pet mesecev, dokler me niso odnesli na srečanje za ozdravitev, kjer je Božji služabnik položil roke na mene in zmolil molitev vere. In takrat je Bog v trenutku ozdravil moja pljuča in ozdravil moj jecljavi jezik, ga osvobodil in me poklical, da prinesem osvoboditev moji generaciji.

 

Nocoj sem zdrav, in močan, v rokah Njegove moči, in kar je Kristus naredil zame, lahko ponovno stori, tudi za vas. Bog je dober Bog.

 

Nekateri od vas imate idejo, da vas je Bog prizadel. Mislim, da je eden največjih verzov v Evangelijih Janez 10:10. Tu je Kristus rekel te besede: »Tat (hudič), prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« Iz tega je razvidno, da je Bog samo dober in hudič samo slab. V satanu ni dobrote in v Bogu ni slabosti. Bog je dober in hudič je slab. Bog je dober Bog in hudič je hudoben.

 

V Bogu obstaja dobrota in ljubezen, odrešitev za ta trpeči in izgubljen svet, za človeško raso. Veruj, da boš ti in da bo sosed, ki sedi ob tebi, danes ozdravljen, in  osvobojen.

 

In spet, vera ni nekaj, kar dobiš. Vera je nekaj, kar že imaš v sebi. Sveto pismo nam govori, da je Bog dal vsakemu človeku mero vere. Vsi ljudje iščejo vero, iščejo in jo poskušajo doseči, a ves čas jo imajo v svojem srcu. Če vere nebi imel, se nebi mogel niti odrešiti. Rešeni smo po Božji milosti, po veri v Jezusa Kristusa. Ti imaš vero in jaz imam vero. Kaj je vera? Vera je moč verjeti. Prav vsi imajo to moč. Vsak tukaj prisoten ima v tej noči privilegij in moč prejeti, kar ima Bog zanj, verjeti v to, da je Bog dober Bog in da lahko naredi za vas to, kar ne more storiti nihče, prijatelj.

 

Nocoj ste prišli sem, da verjamete v Boga, da dobite kontaktno točko, ko pridete v to vrsto za ozdravljanje, in da položim svojo desnico na vas. Zapomnite si, da čutim Božjo prisotnost v svojem življenju skozi svojo desno roko. Jaz osebno nimam posebne moči, za ozdravljanje, ker tega ne more storiti noben človek. Zdravi in ozdravi lahko samo Bog. Vendar sem instrument v Božjih rokah. In to je moja kontaktna točka. Bog mi je rekel, da bom čutil Njegovo prisotnost v svoji desni roki, ali zaznal prisotnost demonov, ter vedel njihovo število in ime, da jih v Njegovi moči izženem. Rekel mi je: »Od te ure boš ozdravljal bolnike in izganjal demone, z mojo močjo.«  Poklical me je, da prinesem odrešitev in prosim te, nocoj, veruj v Boga. Kdorkoli dvomi, ne bo prejel, toda potrebna je prava ženska in pravi moški, da verjame v Jezusa Kristusa. Ti to zmoreš. Zmoreš to.

 

Jezus je rekel stotniku in mnogim v Svetem pismu: »Kakor si veroval, naj se ti zgodi.« V veri je ogromna moč. Nocoj, ko jo boste sprostili, vas bo osvobodila od temena vaše glave, do podplatov in prstov vaših nog.

 

In sedaj spret prosim, da sklonite svoje glave v spoštovanju pred Bogom: »Nebeški Oče, nocoj prihajam k Tebi v imenu Tvojega Sina Gospoda Jezusa Kristusa iz Nazareta. Usliši zdaj molitev svojega ponižnega služabnika, in mi daj nocoj ta čudež po Svoji volji, v nebesih, moj dragi Gospod. Ne dovoli, da materin sinček, ki me je slišal nocoj pridigati, gre v pekel. Ne dovoli, da gre materina hčerka, ki me je nocoj slišala pridigati,

odide v pekel. Ne dovoli njegovemu in njenemu očetu ali materi, ki sta nocoj poslušala to pridigo, da gre v pekel, ampak te prosim moj dragi Gospod, nakloni jim odpuščanje za njihove mnogoštevilne grehe, Kristusov mir za njihove nemirne duše in reši jih to noč. Molim to v imenu Jezusa Kristusa.

 

In sedaj prosim vsakega člana družine, da naredi natanko to, kar ga bom prosil, tako boš osvobojen ti in vsa tvoja družina. Če pa ne, ne morem pomagati niti tebi, niti tvojim bližnjim. Medtem ko so še vsi sklonjeni, naredi prvi korak. Vsak moški, vsaka ženska, vsak deček in deklica, ki veruje v moje molitve in želi, da molim, da bi prejeli Božje odpuščanje za vaše številne grehe, in mir za vašo večno dušo, da bi se lahko ponovno rodili po Njegovem Duhu, naredite prvi korak, prosim, v Jezusovem imenu, amen!

 

Takoj zdaj dvignite svojo desno roko. To je čudovito. Na stotine rok se je dvignilo nocoj. In sedaj naredite naslednji korak. Vsakega, ki bo naredil naslednji korak, bo Bog nocoj osvobodil. Vsakega moškega, vsako žensko, vsakega dečka in deklico, ki je dvignil svojo desnico, za molitev. In morda boš prejel odpuščanje od Boga in boš v tej noči rešen.

 

In sedaj naredi drugi korak, prosim, v Njegovem imenu. Takoj zdaj vstani z dvignjenimi rokami, vsak, ki želi molitev. Prosim, poglej me zdaj, tako sem vesel, da stojiš danes, sosed. Naj vam povem zakaj je to Božja noč, da osvobodim vašo dušo. Tukaj pred odrom je prostor, kamor lahko pridete, in stojite, jaz pa bom molil s tabo in ti pomagal nazaj k Bogu.

 

In sedaj stopite naprej. Hitro, hitro! Prosim, stopite pred mene za molitev odpuščanja. Pohitite, pohitite! Pridite! Hvala Bogu! Prihajajte, hitro! Pridite hitro! Oh, to je čudovito! Pridite naprej. Pridite bližje!

 

Prosim vsakega, ki stoji tukaj spredaj in te, ki še prihajajo, dvigni svojo desnico, k Bogu in ponovi to molitev za menoj, molitev grešnika. Ne sramuj se zaradi te molitve. Odpri svoje srce in ponavljaj za menoj: »Dragi Bog, usmili se me, dragi Gospod, odvzemi tega hinavca iz mene in mi nakloni moje odpuščanje in odrešenje, ker v svojem srcu verujem in s svojimi usti izpovedujem, da je Jezus Kristus Božji Sin in sprejemam ga, kot svojega Gospoda, in izpovedujem, da bom živel za Boga, do konca svojega življenja. V imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen!«

 

Čudovito! Želim da to obljubiš Bogu in meni, Njegovemu služabniku, in to je tvoja prva priložnost, da se pridružiš cerkvi po svoji lastni izbiri in služilš Gospodu do konca svojega življenja. Dvigni svojo desno roko, če se boš pridružil cerkvi po svoji lastni izbiri? In človek, še en korak je, ne vrnite se nazaj na vaš stol ampak pojdite v molitveni šotor, ki je tik za tem in pokleknite za osebno molitev vere, ter ostanete tam, dokler ne boste prepričani, da je Jezus nocoj rešil vašo dušo. Potem pa se lahko vrnete na molitev za ozdravljenje, kjer bom molil za vaše ozdravljenje. Vedno postavite najpomembnejšo stvar na prvo mesto in to je odrešitev vaše duše, ki je največji čudež, ki se lahko zgodi na zemlji.

 

Pojdite zdaj, prosim!

 

 

 

 

https://www.youtube.com/watch?v=Bno6xDbPWcM&t=513s

 

 

 

 

 

 

 

Oral Roberts - KAKO PREJETI OZDRAVITEV

 

KAKO PREJETI OZDRAVITEV

 

Oral Roberts

 

1. Vedite, da vas bo Božja volja ozdravila

 

Praktično vsi priznavajo dejstvo Božje zdravilne moči. Psihično sprejemanje ni dovolj. Za lastno ozdravitev moramo imeti osebno, dejavno vero v Boga.

 

Moje iskreno prepričanje je, da Kristusova smrt na križu vključuje vse ljudi povsod in v vseh generacijah. Apostol Peter piše o Jezusu: »Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni«. (1 Petrovo 2:24 ).

 

Prerok Izaija je več kot sedemsto let pred križanjem vedel, da bo Kristus odrešenik in zdravnik. Rekel je: »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« ( Izaija 53:4-5 ).

 

Tako Izaija kot Peter izjavljata, da je v njegovih ranah ozdravitev. Nekdo me je pred kratkim opozoril, da je v Pilatovi sodni dvorani rimski bič Jezusu na hrbtu zadal osemintrideset udarcev. Poleg tega medicinski svet pravi, da obstaja osemintrideset glavnih bolezni. Če je to res, potem je bila za vsako bolezen med bičanjem, Jezusu zadana rana na mesu Njegovega hrbta.

 

Za lastno ozdravitev moramo imeti osebno, dejavno vero v Boga. Apostol Matej pripoveduje zgodbo o Jezusu kot velikem zdravniku in ob koncu dnevnega dela odrešitve pravi, da je Jezusova zdravilna moč izpolnitev Svetega pisma. Matej piše: »Ko se je zvečerilo, so privedli k njemu veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike. Tako se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju: On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni. ( Matej 8:16 - 17 se nanaša na Izaija 53:4).

 

2. Ne pozabite, da se ozdravljenje začne od znotraj

 

Vi dosežete Boga in On vas doseže skozi vašo dušo. Ko je Bog v človeka vdihnil dih življenja, je postal živa duša. Jezus izjavlja: »Bog je duh; in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« (Janez 4:14):

 

Zakaj človeka obvladuje strah? Ker ne uporablja svoje vere. Zakaj ne uporablja svoje vere? Ker ni v skladu in harmoniji s svojim Bogom. Samo ena stvar lahko loči človeka od Boga: »Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši.« ( Izaija 59:2 ).

 

Človekov najhujši boj je v njem samem, ker je obsojen zaradi lastnih grehov. Dokler je to res, vera ne bo delovala. »Ljubi, če pa nas naše srce ne obsoja, smo z Bogom zaupni« ( 1 Janez 3:21 ).

 

Predstavljam si, da se postavlja to vprašanje: »Ali ima oseba vero, ne glede na to, ali ima prav pred Bogom ali ne?« Odgovor je: »Da, ima.« Vsakdo ima vero, ker Bog daje mero vere vsakemu človeku. Razlika je v tem, da vera ne bo delovala, dokler je v človekovem življenju greh.

 

Greh je prevladujoča stvar in povzroča razdor v duši. Vera miruje in je nedejavna (Jakob 2:17 ). Brez moči aktivne vere se duša ne more kosati z napornim življenjem. Telo in um, ki sta močno odgovorna duši, čutita vpliv strahov in slabosti duše in sta lahek plen duševnih in telesnih bolezni.

 

To prispeva k temu; Ne morete služiti hudiču s svojim življenjem, ne da bi izgubili v bitki življenja.

 

Jezus je odgovoril in mu rekel: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« (Jn 3:3). Zdajšnje rojstvo je preobrazbena duhovna izkušnja ( 2 Korinčanom 5:17 ). Obsodba je odpravljena. »Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu«. ( Rimljanom 8,1 ).

 

3. Uporabite kontaktno točko za sprostitev svoje vere.

 

Bog je edini zdravnik. Zdravniki opravljajo dobro delo, vendar le pomagajo naravi, medtem ko lahko Bog dejansko prinese odrešitev - ozdravljenje. Oblast Satanovega zatiranja nad človeškim življenjem je v Bogu in njegovih otrocih. Toda Bog je duh in včasih smo zmedeni, ker ni neposredno pred nami v človeškem telesu. On ne pride v vašo sobo kot vaš družinski zdravnik z medicinskimi napitki in instrumenti, ne morete ga videti s človeškim očesom, niti se ne morete odpraviti na potovanje v nebesa in predstaviti svoj primer, kot bi šli v ordinacijo svojega zdravnika. Kako ga potem lahko dosežemo? Z vzpostavitvijo stične točke.

 

Vera je stičišče med vašim omejenim jazom in vašim brezmejnim Bogom. Stična točka je podana kot sredstvo za utrjevanje in pomoč pri sprostitvi vere. Vzpostavitev kontaktne točke je kot pohoditi zaganjalnik vašega avtomobila – pričakujete, da se bo nekaj zgodilo.

 

Povej besedo!

 

Nadaljeval je z besedami: »Ko je prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« Stotniku pa je Jezus rekel: »Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!« In služabnik je ozdravel tisto uro. ( (Matej 8:5-13 ).

 

Ne pozabite, da je krvotočna ženska uporabila kontaktno točko, ki ji je pomagala določiti čas za ozdravitev. Rekla je: »Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena.« (Matej 9:21).

 

Vera je stičišče med vašim omejenim jazom in vašim brezmejnim Bogom.

 

V Njegovih oblačilih ni bilo ozdravljenja, toda dotikanje oblačil ji je pomagalo sprostiti vero in njena vera jo je ozdravila. Zato nam Bog daje stično točko.

 

Knjiga Apostolskih del pripoveduje, kako so bili robci ali predpasniki poslani s telesa apostola Pavla bolnim in obsedenim od demonov in kako je bila s temi majhnimi oblačili vere dosežena rešitev - ozdravljenje.

 

Te tkanine so postale stične točke in ko so jih položili na telesa bolnih in prizadetih, so bolniki odpustili svojo vero in bili osvobojeni.

 

Tudi mene je Gospod navdušil in me usmeril, naj nadaljujem službo ozdravljenja s tkaninami, tako da jih pošiljamo več kot 10.000 na mesec.

 

4. Sprostite svojo vero zdaj!

 

Tolikokrat sem videl, da je treba reči: »Verjemi zdaj in dobil boš ozdravljenje.« Po drugi strani pa bo veliko bolnikov na vprašanje, kdaj lahko pričakujejo, da bomo ozdraveli, odgovorilo: »Oh, ko bo Bog pripravljen, bom ozdravljen.«

 

Toda Bog je ves čas pripravljen.

 

Naslednji korak je tvoj. Drugi odgovorijo: »Pričakujem, da me bo Bog kadar koli ozdravil.« Na prvi pogled ima ta izjava določeno količino razumne vrednosti, vendar vas opozarjam, da ni svetopisemska. Obstaja točno določen čas, ko vera deluje, in če ne določite časa, je dvomljivo, ali boste kdaj ozdravljeni. Bog pravi: »Danes je dan odrešenja« (odrešenja - ozdravljenja).

 

Ko pričakujete ozdravitev ob določenem času, jo postavljate v nejasno in daljno prihodnost. Bog te želi zdaj ozdraviti. Najboljši čas je, ko je Bog pripravljen; Zdaj je pripravljen!

 

Ženska s krvotokom je določila čas, ko se je dotaknila Njegovega oblačila. Stotnik je določil čas za osvoboditev; ko je Jezus spregovoril besedo. Vodja sinagoge je določil čas: »Pridi in položi roke na mojega otroka«. Pričakovali so odrešitev v trenutku, ko je Gospod naredil, kar so ga prosili. Bog se bo odzval in deloval v našo korist, ko bomo verjeli in določili čas.

 

Če se je vera že dvignila v tvojem srcu, jo osvobodi, tega ti sploh ni potrebno prebrati do konca. Verjemi Bogu zdaj! To je veličasten privilegij in neprimerljiva priložnost. »To uro,« je tisto, kar pravi Gospod. Dlje kot boste čakali, da boste verjeli, šibkejša bo vaša vera; hitreje kot verjamete, močneje se bo vaša vera razvila. Zadaj udarec za rešitev (ozdravitev), prav to minuto. Čas za osvoboditev je takrat, ko lahko verjameš. Skrivnost odrešitve je v takojšnji poslušnosti.

 

5. Zaprite primer za zmago.

 

Ko so izpolnjeni svetopisemski pogoji in začutite moč ozdravitve, ki valovi po vašem telesu kot odgovor na molitev v veri, zaključite primer. Stopite na pot, po kateri ste hodili, in verjemite Bogu na vsakem koraku.

 

Zažgite vse mostove med vami in staro nadlogo. Ne govorite o stiski, razen ko vas Bog posebej navduši, da daste svoje pričevanje, takrat se bolj osredotočite na njegovo mogočno moč odrešitve kot na to, s čimer vas je hudič prizadel in kako ste trpeli. Spremenite svoj pogled in živite na sončni strani življenja.

 

6. Pridružite se tovarišem vere.

 

Vem, kako pomembno je imeti spodbudo in vzdušje vere, v katerem lahko živimo po ozdravitvi.

 

Nekaj ​​dni po tem, ko sem bil ozdravljen, sem čutil izjemno šibkost v telesu. Moja mati, pobožna žena vere, je začutila moje malodušje in rekla: »Sin, dolgo si bil bolan in si ležal na postelji, ko te je Bog ozdravil. Moral boš telovaditi in delati, da si povrneš moč.« Rešila mi je ozdravitev.

 

Pogosto sem se spraševal, kaj bi se zgodilo z menoj, če mi ne bi mati in oče zagotovila vzdušja vere v tistih zgodnjih stresnih dneh mojega ozdravljenja.

 

Zastavil sem si to vprašanje: Kaj če bi bil član cerkve, katere duhovnik in ljudje so bili neprijazni do ozdravljenja in ljudi, ki so bili ozdravljeni? Kaj bi naredil v trenutku šibkosti in malodušja, če me ti ljudje ne bi spodbudili ali če bi se mi posmehovali? Kako naj jaz, ki sem bil ozdravljen s čudežem, dobim pomoč od cerkve, ki zanika možnost in resničnost čudeža ozdravitve, ki ga je v meni povzročila vera v Boga? Kako bi se počutil, če bi duhovnik ne verjel ljudem, ki so molili »molitev vere« za svoje ozdravljenje in ga tudi prejeli.«

 

Odgovor na to težavo je samo en: tisti, ki so rešeni po veri v Boga, bi se morali na vsak način pridružiti cerkvi, ki verjame v biblijsko osvoboditev in ki jim bo zagotovila obilje vere in upanja.

 

GLAS ZDRAVLJENJA, december 1950, stran 12