Rodge Olaf - KAJ SE BO ZGODILO

 

KAJ SE BO ZGODILO?

 

            Kar sem tukaj napisal, to sem 11. Januarja 1952 leta, ko sem bil dopoldan v stanovanju svoje sestre v mestu Berggebenu na Norveškem dobil skozi preroško videnje od Gospoda. To videnje me je globoko prevzelo in pretreslo. Dobil sem ga, ko sem bral mali časopis in ko nisem niti malo razmišljal o vstajenju. Občutil sem, da moram to, kar mi je bilo razodeto napisati, kljub temu pa sem bil skeptičen in sem si mislil, da to ni tako pomembno. Misli, ki sem jih prejemal sem nameraval zavreči, ker sem domneval, da je to le moja bujna domišljija. Toda v svoji notranjosti nisem imel miru, zato sem rekel Gospodu: »Gospod, ne morem se več vsega spomniti, toda če hočeš da to napišem, potem mi daj to še enkrat!«

            Po nekaj tednih se mi je Gospod zopet razodel. Zdelo se mi je, kakor da se je nekdo usedel, da bi mi iz knjige ali časopisa prebral neko obvestilo. Bila je 10 ura zvečer. Takoj sem vzel svinčnik in beležko, ki sem jo našel na mizi in začel pisati. Pisal sem skoraj do ene ure po polnoči, potem pa nisem mogel več pisati, takrat sem bil namreč star 79 let. Gospoda sem prosil da mi nakloni počitek, če pa je potrebno še kaj napisati, naj mi da On to jutri. Takoj ko sem legel sem zaspal.

Minil je en teden. Nekega večera, prav tako ob 10 uri, sem ponovno dobil razodetje. Bilo je nadaljevanje predhodnega. Upam, da bo to pisanje prebudilo mnoge ljudi.

 

VIZIJA

 

Ura je 9 zjutraj. Gospa Andersen sedi poleg radia in posluša oddajo za otroke. Minilo je 4-5 minut, ko je bila oddaja v trenutku prekinjena. Senzacionalna novica prihaja iz Osla:

» Divja panika je v mestu. Policija sporoča, da se je zgodilo nekaj presenetljivega. Veliko število ljudi in otrok je izginilo brez sledi. Oblast ni sposobna ugotoviti koliko jih je izginilo in kam so se izgubili. Od prizadetih družin zahteva, da jim točno navedejo mesto in čas, ko se je član njihove družine izgubil. To je bilo potrebno, da bi na nek način odkrili skrivnost njihovega izginotja.« Po nekaj minutah je radio ponovno obveščal, da so nekatere osebe med opravljanjem svojega dela, nenadoma izginile. Ena od žena je pripovedovala, kako je na tržnici kupovala cvetje in prav v trenutku, ko je hotela plačati, je prodajalec, medtem ko je v svoji denarnici iskal drobiž, v trenutku izginil. Pričevala je, kako je slišala le še njegov vzklik: »Hvala ti, Jezus!«, potem pa ga ni več videla. Pomela si je oči, ker se ji je zdelo, da pred seboj vidi meglo, toda človek je izginil in prav tako megla.

            V istem času je neka obupana žena jokala, iščoč svojega otroka v praznem otroškem vozičku. Tekala je naokoli in vpila: » Nekdo mi je ukradel otroka, osem mesecev starega sina. Kje je, kje je policija?« Da, policaji so bili tam, toda kaj so mogli storiti?  Iz vseh strani so se slišali kriki. Velik nemir je prevzel ljudi.

            Nek rejen trgovec je pritekel iz svoje trgovine in vpil: »Na pomoč, na pomoč! Dve prodajalki sta mi izginili izza pulta.«

            Toda, kaj je to? Tudi iz Stockholma so prihajale novice o izginotju ljudi, prav tako, kakor se je zgodilo v Oslu. V mestu je nastala divja panika. Toda sporoča se tudi to, da so tudi mnogi policaji izginili. Podobna sporočila so prihajala iz Kǿbenhavna in Helsinkija in iz okolice, o izginotju mnogih ljudi. Vsepovsod so izginevali otroci in odrasli skupaj. Policaji so bili glede te skrivnosti nemočni.

            »Oh, reče gospa Andersen, Gospod Bog, kaj je to?« Vstala je in odšla preko vrta na ulico. Prav takrat se ji je približevala gospa Holand. Obraz si je pokrivala z rokami in presunjena vpila: »Ruth, Ruth!« Tedaj opazi gospo Andersen in jo vpraša; »Ali si videla priti mimo kakšnega tujca, Ruth se je izgubila?!« Sedela je na pragu pred hišo, medtem, ko sem poskusila obrezati neko vrtnico. Naenkrat je popolnoma izginila. Klicala sem jo: »Ruth, Ruth’ pa se mi ni  odzvala. Zdelo se mi je, kakor da je nekaj zapihalo mimo mene, toda saj veš, človek se takrat tako zmede, da več ničesar ne razume. Tako veliko različnega vidi in sliši. Toda Ruth, Ruth, kje si? Kdo te je ugrabil?« Zopet je žalostno zajokala.

            Nato pride gospod Andersen. »Ti si se že vrnil? pravi gospa Andersen. Toda, ali ni prezgodaj!«, »komaj pol desetih je.« »Ne morem več zdržati. V naši delavnici vlada največja panika. Mnogo delavcev je izginilo. V začetku je izgledalo, kakor da se je zgodilo mnogo nesreč. Iskali smo izginule, a za njimi ni bilo sledu. Nato pa je eden, ki je za sebe rekel, da je veren in kateri je obiskoval cerkev, ne vem kako se imenuje, začel vpiti: »Sedaj se je izpolnilo, sedaj se je zgodilo!« »Kaj se je zgodilo« ga vprašam? »Jezus je k sebi vzel svoje.« Krčil in zvijal je svoje roke, jokal in vpil: »In mene je izpustil. Jaz sem še vedno tukaj.«

            Prosil sem ga naj preneha z blodnjo, on pa je postajal vse bolj pretresen. Grozno ga je bilo poslušati. Verjamem, da jih je še veliko, ki so tako obupani. Danes bomo verjetno morali delati preko rednega časa.

            V mestu pa je bilo še huje. Tam je nastal skoraj popolni prometni kolaps. Šoferji so izginevali iz avtobusov in taksijev in tudi mnogi potniki niso bili več vidni na svojih sedežih. Tramvaji, avtobusi in taksiji so v dolgih vrstah stali po ulicah. Vozila, v katerih je voznik ostal, so se poskušala izogniti iz prometne gneče. Ljudje, so kakor nori tekali sem ter tja, iščoč izginule. Policaji so nemočno stali in vse to opazovali. Gospa Holand je jokajoč odšla v hišo. Gospod in gospa Andersen sta prav tako odšla v svoje stanovanje. Radio je sporočal novice. Iz vseh strani so prihajale žalostne vesti o izginotju ljudi. Vse jutro so zvonili telefoni. Ljudje so   vznemirjeni poizvedovali v zvezi s tem dogodkom. Iz ladij na morju so izginili mnogi. Iz porodnišnic so izginili novorojenčki; matere so obupane jokale, bolniško osebje je bilo prav tako preplašeno, saj so tudi izmed njih nekateri izginili. Ob 11 uri je poročal radio iz Londona: »Velika množica otrok in odraslih je izginila in ne more se odkriti niti  najmanjše sledi za njimi.« Od izgubljenih ni najden niti eden. Vse to je velika skrivnost. Posamezni duhovniki so sklicali svoje vernike v skupnosti in ugotovili, da so izmed članov izginili tisti, ki so bili najbolj goreči molivci in so živeli v strahospoštovanju do Boga. En del duhovnikov in pridigarjev je prav tako izginil. Nek pomemben religiozni Nadškof je v tem večeru zbral svoje duhovnike. Tri ure in pol po prvih vesteh iz Osla, so neprestano prihajala nova in nova sporočila iz vseh držav o trenutnem izginotju mnogih ljudi. Iz oddaljenega Vzhoda in Koreje je izginilo največje število prebivalcev. Domnevajo, da je izginilo več sto tisoč oseb. Nemogoče je opisati ta dogodek in njegov vtis na preostale, v prvih urah po dogodku. Vsi so bili globoko pretreseni. Ljudje so obupani tekli po ulicah sem ter tja, iščoč svoje bližnje. Največ je bilo videti mamic, ki so ostale brez svojih otrok. Mnogi pa so se medtem norčevali iz ljudi in preklinjali in zmerjali Boga.

            Nek človek je tekel po ulici in vpil: »Pazite, pazite! Kmalu nas bo vse odneslo!«  Verjetno se mu je zmešalo. Na vogalu ulice stoji starejša žena in s stisnjenimi rokami gleda v nebo in reče: » Oh, ne, nismo se dali tako pripraviti, da bi lahko z Njim odšli gor, ko je bil tukaj, torej je sedaj sigurno, da On ne bo več prišel po nikogar. Gospod Bog, pomagaj nam! Torej, izpolnilo se je. Skozi vse svoje življenje sem bila religiozna, nisem pa verjela, da bo tako hitro prišel. Nisem vzela tega tako resno, nisem bila pripravljena.«

            Železniška uprava je sporočala, da se do sedaj še ni zgodila nobena nesreča. Samo v Finsu je stal nek vlak. Izginil je strojevodja in sprevodnik. Zapovedano je bilo da se povsod preveri, ali je mogoče kdo izskočil ali padel iz vlaka in se tako ponesrečil, ker so mnogi potniki izginili iz vlakov. Podobne novice so prihajale iz Fjorda in iz morske obale, o izginulih osebah iz ladij.

            Zvečer se je preko časopisov naprošalo prebivalce, naj postanejo razumni in se pomirijo. Policija in oblast je poskušala z vsemi svojimi sposobnostmi ugotoviti število izginulih. Na podoben način so tudi detektivi, pa tudi meteorologi delali na tem, da najdejo vzrok temu dogodku.

Sedaj pridejo podobne novice tudi iz USA in vzhodnih držav, kakor iz Norveške. Nastali so veliki zastoji v prometu in mnogo ljudi je izgubilo življenje v prometnih nesrečah.

Skozi časopis se je sporočalo, da se bo zjutraj obširneje lahko izvedelo, kaj se je zgodilo v drugih državah. Sedaj je osma ura zvečer. V novicah se poudarja, da je ta katastrofalni dogodek zajel ves svet. Do sedaj smo bili najbolj seznanjeni z dogodki iz večjih krajev. Sedaj šele prihajajo vesti iz manjših mest o izginotju ljudi. Iz Južne Amerike popolnoma isto opisujejo ta dogodek. Povsod prevladuje velik nemir. Zgleda, kakor da se ljudje v tej noči, ne upajo oditi k počitku. Na ulicah burno razpravljajo o tem, kar se je zgodilo. Počasi, počasi, prihajajo do zaključka, da je ta dogodek povezan s kristjani.

Osebe, ki so poznale izginule in njim pripadajoče so govorile, da so izginili izključno krščanski »fanatiki« in nedolžni otroci.

Nek delavec iz tovarne piva, je v tem večeru rekel tako: »Da, Olsen Janez je sedaj tam in tam bo hodil, kakor je hodil tukaj in oznanjal je, da bo Jezus kmalu prišel po njega.« »Da,« je rekel drugi, tudi mi smo imeli takšnega delavca, ki je prav tako izginil.

Sedaj bo po vsej verjetnosti oblast prevzela v svoje roke ves ta dogodek in prepovedala vse veroizpovedi, da se kaj podobnega nebi več ponovilo.« »Oh, ne« je zavpil nekdo iz množice, »to se ne bo nikoli več ponovilo!« Prav zares so kristjani imeli prav, ker so to že dolgo slutili. Da bi jih le poslušali, bilo bi nam boljše, kakor da moramo sedaj živeti v tem peklu in v tej norišnici, ki bo sigurno še strašnejša.« »A tako! Ti si jim verjel? Z njimi bi moral oditi, ko so odleteli!, pravi eden izmed njih.« »Želel bi, o, da bi vsaj odšel z njimi,« je rekel tisti in odšel. Nekdo je zavpil za njim: »Obesiti bi te bilo potrebno, skupaj z vsemi njimi, ki se ukvarjajo s tem zaostalim krščanstvom.«

V naslednjih dneh časopisi nikakor niso mogli ničesar pojasniti. Vse je bilo skrivnostno in tako je ostalo. Iz vseh dežel so prihajale enake novice.

Iz misijonskega polja sporočajo, da so kristjani množično izginjali, samo manjši del je ostal. Ugotovljeno je bilo, da so se na verskih srečanjih pojavili mnogi duhovniki in pridigarji, ki so ostali na zemlji, mnogi pa so bili vzneseni.

Tudi med njimi je prevladovala vznemirjenost in žalost. Mnogi so bili zelo nesrečni. Tako je bilo sporočeno. Ni bilo dvoma, da je prišel tisti čas, za katerega so kristjani rekli da bo Jezus prišel in odnesel svojo Cerkev.  Nekateri, ki so bili teološko izobraženi in so preiskovali Božjo Besedo so priznavali, da niso mislili in niso verovali, da se bo to izpolnilo na tak način.

Novo rojstvo jim je bilo tuje in nerazumljivo in prav zares niso dojemali posinovljenje skozi Svetega Duha. Eden od mladih duhovnikov je izjavil: » Jaz se tega nisem tako učil. Profesorji mi niso nikoli rekli, da se bo vse to tako izpolnilo, kakor smo to doživeli v teh dneh.«

Časopisi so pisali, da je bilo ljudstvo takrat zelo podvrženo prepirljivosti. Zaključki so si tako nasprotovali, da se niso mogli zediniti  in biti enih misli.

Ko so policaji pristopili k ljudem, da bi slišali njihovo mišljenje o tem dogodku, so uvideli, da so se ljudje ustavili na nekem mišljenju, da je ta dogodek zares povezan s Svetim pismom: »Vstajenje cerkve«, ali »Jezus je prišel po svoje.« To je vse, kar se sedaj lahko reče. Policija pa te razlage ni hotela priznati javno, ampak so rekli, da je to samo proizvod domišljije. Poleg tega je ta dogodek tako močno vplival na ljudi, da bo oblast to vzela v svoje roke. Torej, če ima ta dogodek povezavo s krščanstvom in religijo, potem, dokler se več ne izve o tem, se mora zapreti vsako cerkev in skupnost, ker je to problem, ki je zajel vse ljudi in je to potrebno složno razrešiti.

Na krščanskih shodih je bilo razpoloženje zelo slabo. Včeraj, v nedeljo, so bile vse cerkve polne ljudi. Nekatere skupnosti so bile brez pridigarjev in veliko vernikov je manjkalo. V mnogih skupnostih je bil prisoten le majhen del vernikov, ker je večina doživela vstajenje, toda namesto njih so prišli mnogi od zunaj in to večinoma tisti,  katerih družinski člani so izginili. Ljudje so želeli slišati Božjo Besedo, a je niso več mogli razumeti. Eden je poskušal brati in je rekel: » Jaz nič ne razumem!« Dali so Sveto pismo drugemu, on pa je rekel: » Ne morem brati tega!« Vsi so jokali. Mnogi ljudje so se strinjali, da so za to tragedijo krivi kristjani in prav zaradi tega iskali razumno razodetje. Bili so zelo prizadeti. V večjih skupnostih je vladal popoln kaos. Nek moški je s stisnjenimi pestmi požugal proti pridigarju: »Ti si kriv, ker nas je tako veliko ostalo tukaj. Nikoli nam nisi govoril o tem, da bo Jezus kmalu prišel in odnesel svoje, še manj pa, da moramo imeti čisto srce in da moramo biti izpolnjeni s Svetim Duhom. Nisi nam govoril niti o pobotanju z Bogom in svojimi bližnjimi in da se moramo popolnoma očistiti. Jaz vem, kaj me je zadržalo nazaj, samo malenkosti, malenkost. Toda, toda Gospod Bog, pomagaj nam!« »Utihni«, je rekel pridigar. Smatral je, da je pravilno izvrševal svojo dolžnost. Tako so obtoževali drug drugega, jokali, vpili in tarnali. Trkali so na nebeška vrata, toda za njih so bila že zaprta. Ne more se popolnoma zapisati videnje tega stanja. Ljudem je bilo popolnoma jasno, da stojijo pred strašnim dogodkom. Celo v zraku je bilo občutiti, da je vsakemu upanju konec in da so za njih vrata v nebo za vedno zaprta. Trkali so in vpili vsi tisti, ki so bili zadovoljni s praznimi krščanskimi frazami in z lepimi zgodbicami. Nekateri so bili kristjani zaradi tega, da so ugodili družbi, nekateri iz dolžnosti, do tradicije, sorodnikov, toda vsi so bili brez novega rojstva po Duhu, brez posinovljenja in brez dediščine nebeškega kraljestva.

Da, mnogim je bila skupnost samo zanimivo mesto, kamor so prihajali ob svojem prostem času, da bi se lepo imeli. Sedaj pa so vsi ti ljudje trkali na zaprta vrata: »Gospod, Gospod, odpri nam!«

Poleg tega so krožile naokrog tudi strašne novice, da lahko vsak trenutek pride do svetovne vojne. Oblast se ni mogla dolgo zadrževati na dogodkih vstajenja in problemih preostalih kristjanov, da bi prišli do nekega zaključka. Po najnovejših vesteh izvemo, da so v nekaterih državah že prepovedali zbiranje kristjanov. Smrtna kazen je čakala tistega, ki je omenil ime Jezus. Države bo potrebno očistiti od vseh krščanskih knjig.

Smrt je čakala tiste, ki so imeli kakršenkoli predmet, ki jih je spominjal na Jezusa Kristusa. V nekaterih državah je trajalo dlje časa, da so bile vpeljane te novitete oblasti.

Brezbožni narod, kakor tudi njihovi voditelji, so bili zaradi teh dogodkov vznemirjeni in so zahtevali, da se karkoli ukrene glede tega. Večina je zmagala in glede na to, da so bili kristjani »krivi« za to tragedijo, so se strinjali z doseženimi zaključki in ukrepi.

Tako se je začelo najstrašnejše obdobje v zgodovini človeštva. Velik del neodrešenih kristjanov je nadaljevalo s klicanjem k Bogu in se niso pokoravali prepovedim oblasti. Lovili so jih in zasliševali. Zahtevali so: »Če prekolneš in zatajiš Jezusa Kristusa, boš rešil svoje življenje,« to je bila zahteva. Tisoči so vztrajali in prišlo je do nepopisnega množičnega ubijanja. Nekateri so bili pred svojo smrtjo mučeni. Ni bilo več zakona, ker je bil satan izpuščen na svobodo. »Uboga zemlja in njeni prebivalci.« V tem trpljenju jih je veliko klonilo in so popustili. Niso imeli nikakršnega zakona na svoji strani, ker je bil cel svet pod oblastjo satana. Vse države so se zedinile, da iztrebijo kristjane, ker je knez tega sveta prevzel oblast. Otroci so izdajali svoje starše, bili so v življenjski nevarnosti.

Sedaj se je izpolnilo tisto, kar piše v Evangeliju po Luku 21, 16-17 »Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena.«

Nemogoče je s človeškimi besedami opisati to stanje, Bog pa nam je vse to vnaprej razodel skozi Janezovo Razodetje.

Iz teh nesrečnikov je prihajal vzklik: »Gospod, skrajšaj nam te dneve!«

 

Dragi prijatelj! Ne igraj se s svojim odrešenjem. Pridi pred obličje Vsemogočnega Boga in ga ponižno prosi za milost in razsvetljenje. Danes imaš še čas in lahko si zapečaten in postaneš Kristusov sodedič.

Tedaj boš tudi ti vznesen, ko Jezus pride po svojo Cerkev.                                                                                                           Rodge Olaf