Mark Hemans - ZDRAVNIKI NISO MOGLI NAREDITI POPOLNOMA NIČ VEČ ZA PAULO

 

Mark Hemans

 

 

ZDRAVNIKI NISO MOGLI NAREDITI POPOLNOMA NIČ VEČ ZA PAULO.

 

 

 

Paula: Leta 1992 sem zbolela za Lymsko boreliozo in bilo je kot da bi hudič naredil vse in name vrgel vse, kar je imel na razpolago. Imela sem halucinacije, in videla sem ljudi, ki bi stali v moji spalnici. Imela bi strašne težave s črevesjem, migrenske glavobole, kognitivne težave (Težave z gibljivostjo in govorom). Nisem se mogla spomniti besed, imela sem težave z govorjenjem, imela sem težave s hojo, visoko temperaturo, nisem mogla jesti, in sčasoma je vse postajalo hujše in hujše.

 

Mark: Sedaj vas prosim, da za tiste, ki ne vedo kaj je lymska borelioza, obrazložite to na preprost način.

 

Paula: To je bakterijska okužba, ki se prenaša z ugrizom klopa in se lahko pojavi skupaj s še drugimi okužbami, imenovanimi kot sočasne okužbe. Zato sem imela v sebi to kopel okužb, vse preko ugriza te žuželke. In od trenutka, ko sem bila ugriznjena, mi je postalo zelo, zelo slabo.

 

V postelji sem ležala približno 10 mesecev. Prvih 10 mesecev sem bila zelo bolna.

 

Mark: Ali lahko samo ponovite, kakšni so bili simptomi in kako so vplivali na vas?

 

Paula: Začelo se je z migrenskimi glavoboli in halucinacijami, kjer sem videla figure v svoji spalnici. Zbudila bi se in tam bi stali ljudje, kar je zelo zastrašujoče. Imela sem grozne težave s črevesjem in s tem tudi težave s prehranjevanjem. Pravzaprav bi imela tudi napade žolčnika, ki so bili zelo boleči. Imela sem tudi težave z ravnotežjem, kar je vplivalo na celotno telo. Vse kar je moglo iti narobe, je šlo narobe. Imela sem tudi težave z dihanjem – astmo in potem so se razvile te alergije, zaradi katerih sem naredila teste za alergijo in testi niso pokazali ničesar. Jaz pa vseeno nisem mogla jesti in nisem mogla jemati zdravil. In zgodilo se je, da je bilo en dan malo bolje in drugi dan spet veliko slabše, ko sem morala oditi v bolnico zaradi alergijske reakcije.

 

In tako se je nadaljevala ta norost, ki se je dogajala leta, dobesedno desetletja.

 

Mark: Kako hude so bile nekatere od teh reakcij in če so vse prešle v anafilaksijo?

 

Paula: Ja dobila sem anafilaksijo, ki ni bila prava anafilaksija, ampak je bila kot ena stopnja manj, kot to. Tako da je bilo stanje takšno, kakor da bi skoraj umrla, a nisem, toda bilo je zelo zastrašujoče, ker v tem stanju nisem mogla dihati. Grlo se mi je zaprlo, srčni utrip je izjemno poskočil, v telesu je prišlo do kemičnega neravnovesja in zmedenosti, in to je cel sindrom, skozi katerega greš in potrebovala sem hospitalizacijo, ker ti morajo zagotoviti da lahko dihaš. Neprestano sem morala odhajati v bolnišnico in bi s seboj vlekla zdravila. In Scott (njen mož), bi se moral zbujati sredi noči in mu reči, da imam spet napad. In on bi me napol v spanju vozil ponovno v bolnišnico, ali kamorkoli drugam, in za ljudi okoli mene je bil to velik izziv.

 

Scott mnogokrat ni vedel kaj naj stori in kako mi naj pomaga, in res ni mogel narediti kaj dosti v zdravstvenih situacijah, v katerih sem se pogosto znašla, razen, da je molil zame. Aritmija v mojem srcu je nastala zaradi lymske bolezni, ki je napadla moje srce in vsak organski sistem v telesu in tako se je začelo leta 2000, da sem celih 20 let trpela zaradi teh napadov aritmije, napačnega srčnega utripa, ko se sredi noči zbudiš in tvoje srce se v trenutku zaustavi in si le trenutek pred tem, da se zgrudiš mrtev.

 

Znova in znova sva morala nazaj v bolnišnico in oni bi me takoj obravnavali kot srčnega bolnika. Sprejeli bi me in name nataknili vse tiste žice, in vse ostalo, po vsem tem pa dobiš ta lep (visok), bolnišnični račun.

 

Bila sem zelo razočarana, utrujena in bila sem kot srčni bolnik, v prsih bi me bolelo, čeprav je bilo moje srce v bistvu zdravo, testi so bili v redu, težava je bila le v tem prevodu (električnosti), in to je bil samo en del težav. Imela sem tudi astmo, imela sem izčrpavajoče migrenske glavobole, ki so trajali po več tednov, artritis v vratu in hrbtu, povsod. Imela sem vnetno poškodbo, ki je bila zelo boleča. Te bolečine v živcih so bile zelo boleče.

 

In tako je prišlo do tistega vidika, drugačnega načina dihanja, prehranjevanja, res dobesedno vsega, kar je mogoče.

 

Mark: Katero hrano ste lahko jedla?

 

Paula: Na neki točki sem lahko jedla samo na vodi kuhan krompir, nesoljen. In takrat sem dobesedno umirala. To je bilo leta 2003. Takrat sem preživela 10 dni na kliniki Mayo, od  koder sem prinesla 16 palcev visok kup zdravstvenih kartotek, vse njihove ugotovitve, kaj se dogaja z mano. S tem sem se spopadala in povzročilo mi je tumorje in operacije in izgubila sem nekaj organov, in podobnih stvari.

 

In tako tukaj jem na vodi kuhan krompir. Moja takratna teža je bila 98 funtov ( 44,5 kg). Običajno sem imela 125 funtov (56,7 kg), tako da je bila to drastična izguba teže. In preživela sem že delno paralizo v rami, roki, ki je nisem mogla uporabljati. Moj vrat je bil zamrznjen in roka neuporabna. Imela sem zvončno paralizo, tako da je bil večji del mojega obraza paraliziran približno dva meseca in pol in vse skupaj je bilo zelo boleče. Tudi uho mi je zelo zateklo. Imam slike tega stanja in vam lahko pokažem, kako je bilo to videti. Dobro bi bilo, da bi to ljudje videli, ker to je bila res dramatična bolezen, ki prizadene vsak del tebe. Zaradi paralize sem imela tudi težave z govorom in kongitivne težave, ter hude bolečine v živcih.

 

Nisem hotela umreti, a hkrati nisem vedela kako živeti. In zato sem pristala na kliniki Mayo, da bi mi pomagali, kaj naj naredim, v upanju, da me bodo lahko pozdravili. Bala sem se tega, da me bodo poslali domov, jaz pa sem se tega bala, ker doma nebi jedla in bi lahko umrla od lakote. In sigurna sem, da je imel zdravnik tisti dan slab dan, da je to edini način ravnanja s tem in bila sem zelo obupana.

 

Mark: Sedaj Paula bi radi slišali del te zgodbe tudi iz strani Scotta, kako vam je bilo kot možu z zelo bolno ženo in kako je to vplivalo na vas, saj je bilo zelo stresno?

 

Scott: Res, nikoli se ni vedelo, kdaj bo imela napad. Vsak trenutek sem moral biti pripravljen na odhod v bolnišnico. Finančno je bilo uničujoče. Opravil sem toliko nadur, kolikor je bilo mogoče, a hkrati sem moral biti tudi tam, zanjo. Zato je bil to zame zelo stresen čas in težko mi je bilo, ker sem ji hotel pomagati, a nisem mogel storiti ničesar, in s preizkušanjem različnih živil, a so se vseeno dogajale reakcije.

 

Mark: Kaj je bila prelomnica, Paula?

 

Paula: Nekaj stvari smo nekako preskočili. Lahko vam samo povem, da je bilo zelo hudo, ker sem morala leta in leta hraniti zbirko podatkov o vsem, kar sem jedla, in ko sem nakupovala prehranske izdelke, sem morala prebrati vsako sestavino, da bi poskušala natančno ugotoviti, kateri so bili ti sprožilci, ki so povzročali te reakcije in iz vsega je nastal zelo dolg seznam stvari, tako da sem dobesedno prišla do tega, da sem se bala jesti hrano. Zato sem imela grozen strah, demonsko prisotnost, ki bi spremljala vsak košček moje hrane, kamorkoli sem šla. S seboj sem imela medicinsko torbo, v kateri sem imela hrano, ki sem jo lahko jedla, ker kamorkoli sem šla, nisem mogla jesti drugje, razen doma. 20 let nisem jedla v restavracijah. Zelo težko mi je bilo potovati kamor koli, ne samo zaradi fizičnih težav ampak tudi zaradi tega, ker nisem mogla skoraj nič jesti, oziroma zelo, zelo ozek izbor hrane.

 

Zato sem pri krompirju in vodi spoznala, da moram priti stvari do dna, ali pa bom umrla, ker dobesedno ni bilo nobenega zagovornika zame. Moj mož, ta dragoceni človek je delal vse ure, da nebi bankrotirali, še vedno pa smo imeli vse te različne stvari v družini, ki so se dogajale.

 

Izgubila sem svoje otroke, ker so nas zaradi moje bolezni vlekli skozi sodni sistem in bilo je grozno. Slabše kot je bilo sploh nebi moglo biti. In prišla sem do stanja, kjer sem rekla Gospodu, veš, če me hočeš vzeti zdaj, sem pripravljena, ker res več ne vem kako živeti. Zato sem se odločila decembra, za Božič, leta 2019, da povabiva nekatere ljudi iz naše družine in zanje pripravili Božično večerjo. Nismo imeli veliko, a vseeno smo jih s tem želeli obdariti. In naredila sem jim nekaj, kar sem si tudi sama tako zelo želela jesti, a sem lahko samo vonjala in uživala v vonju. Rada bi to jedla, a sem vedela, da je na seznamu prepovedanih živil zame.

 

Nato pa me je Gospod pripeljal do vaših video posnetkov. In začela sem jih gledati. Najprej ponoči, ker ponoči preprosto nisem mogla spati, včasih po več noči zapored. Prav tako spanca nisem mogla nadoknaditi podnevi. To je zmedlo moj celoten sistem.

 

In zato sem se odločila gledati video posnetke in prvi, ki sem si ga ogledala, in bila sem prepričana, da je bil to Sveti Duh, sem prepoznala Gospodovo vodstvo. Iskala sem ga namreč že nekaj časa. Bila sem v različnih religijah in bile so suhe in brez življenja. In dve leti in pol sem dobesedno preživela v Svetem pismu. Imam tak kup zvezkov, v katerih sem preživela ta čas, kjer sem si zapisovala Božjo Besedo. Dve leti in pol. V Svetem pismu sem iskala Gospoda in preučevala Sveto pismo.

 

In neke noči je Jezus dejansko prišel k meni in rekel: »Ali naj grem mimo?«

In odgovorila sem: »Ne, Gospod, ostani, ostani tukaj. Rada bi govorila s teboj.«

 

In tako se je moja vera dvigovala in je bila povišana do neke mere. Vendar je bilo potrebno več. In tako me je pripeljal do vaših video posnetkov. In začela sem jih gledati. In bila sem vzhičena nad tem, kar sem videla in slišala. In rekla sem: »Gospod, iskala sem Te in sklenila sem, da bom začela gledati video posnetke, vse po vrsti, ponoči. Kasneje sem jih gledala tudi podnevi, ker navkljub utrujenosti nisem mogla spati. Razmišljala sem le o tem, kako vsrkati čim več maziljenja, skozi te video posnetke, kolikor ga le lahko dobim.

 

Tisto noč, ko sem gledala dva videa, in v obeh je bilo govora o strahu in o tem, kako stoji izza njega duh strahu, kateremu je potrebno zapovedati, da odide. Ko sem pomislila na to, s čim živim že tako dolgo časa, s tem strahom pred uživanjem hrane, ki lahko sproži te hude reakcije mojega telesa, sem zapovedala temu strahu, naj odide v Jezusovem imenu. In takoj sem sklenila, da bom pojedla nekaj nadeva in ura je bila takrat 2:30 zjutraj.

 

Ko sem se odločila pojesti nekaj, kar sicer nebi smela, ker bi imela alergično reakcijo, me je spet spreletel strah, kaj če dobim spet napad in bom morala spet zbujati svojega moža. Nato pa sem rekla: »Tiho bodi! Jaz bom pojedla ta nadev!«

 

Nato pa sem rekla Gospodu: »Vseeno mi je, tudi če me to ubije. Jaz bom pojedla ta nadev.« Zato sem vstala, pojedla nadev in bilo mi je popolnoma dobro. Tako da sem enostavno bila prepričana: »Ozdravljena sem!«

 

In naslednji dan je moj mož domov prinesel nekaj kolačkov in bili so na pultu, jaz pa že 20 let nisem jedla nobenih kolačkov. In enostavno sklenila sem, moram pojesti enega. In pravim Gospodu: »Ali lahko Gospod?« Nisem čakala na odgovor. Vzela sem kolaček v roke in ugriznila vanj. Čakala sem, kaj se bo po tem zgodilo, a se ni nič. In sedaj, sredi zalogaja mi pravi Gospod: »Preberi sestavine.«

 

Moja usta so bila polna slastnega kolačka, jaz pa berem sestavine, ker to je le bila predelana hrana. V teh 20 letih nisem nikoli jedla predelane hrane. In ob branju sem ugotovila, da sta bili dve sestavini kolačka na mojem popisu prepovedanih sestavin, oziroma sprožilcev alergične reakcije – anafilaksije.

 

Čakala sem, da se bo kaj zgodilo, pa se ni zgodilo nič. Hvaljen bodi Gospod!

 

Bila sem presrečna, da sem ozdravljena. In kar naenkrat sem se začela spraševati: »Kaj še lahko jem?« In naslednjih 14 dni sem pojedla vse, kar v 20 letih nisem mogla. Privoščila sem si moj prvi sir na žaru po 20 letih. In jedla sem ga vsak dan, za vsak obrok. To je bilo takšno olajšanje, da ni bilo več tistega strahu. Nisem se več počutila utesnjena in pod težo tega strahu, ki me je mučil 20 let.

 

Ni me bil več strah tega, da bi pojedla kaj, kar bi mi povzročilo anafilaktično reakcijo. Ni me bilo strah, da si nebi upala česa pojesti. Ni me bilo več strah poskusiti kaj novega.

 

Prav tako sem na vsak pik žuželke reagirala z anafilaksijo. Po tem, ko je ta strah odšel, sta me pičili dve čebeli, a nisem imela na pika nobene alergijske reakcije. In lahko sem samo vedela, da sem res ozdravljena. In hvalila sem Gospoda za to. Tako da od takrat sem bila osvobojena dveh demonskih sil.

 

Scott in jaz moliva na način, ki sva se ga naučila iz vaših video posnetkov, kar je takšen blagoslov.

 

Mark: Kako se počutite zdaj, ko lahko jeste vso hrano?

 

Paula: Normalno jem sedaj šest mesecev. Od meseca decembra naprej.

 

Mark: Ali ste pripravljena sedaj zaužiti, kar je bilo za vaš prebavni sistem prej »strup«? Pokažite nam vsem, kako lahko zdaj jeste takšno hrano.

 

Paula: Scott, zgrabi nekaj kruha, ki ga prej nisem mogla jesti. Zakaj? Ker je vseboval sodo bikarbono, in podobne stvari in fosfate, polnilo v soli, ki so mi vedno sprožili anafilaksijo, tako da nisem mogla jesti ničesar, kar je vsebovalo sol. Nisem mogla tega, nisem mogla onega. Seznam tega, kar sem lahko jedla je bil zelo kratek. Na primer jabolčna koruza. Nekaj časa sem jedla otroško hrano, banane. Res bila sem čisto nebogljena glede prehrane in tega, kar sem lahko zaužila.

 

Hvala Scott za kruh. Žal trenutno doma nimamo sira.

 

Mark: Sedaj samo pokažite, da se vidi na kameri, kaj boste pojedli.

 

Paula. To je kos kruha, ki ga prej nebi mogla niti pod razno, pojesti, zaradi fosfatov, ki so se uporabljali pri peki kruha, zaradi soli in še nekaterih drugih sestavin.

 

Mark: Kaj bi se zgodilo, če  bi pred ozdravljenjem zaužila kruh?

 

Paula: Če bi zaužila kruh, bi dobila anafilaktično reakcijo, moj obraz bi pordel in imela bi težave z dihanjem. Moj srčni utrip bi se dvignil,  in v telesu bi se začela ta kemična zmeda, ki bi povzročila, da mi je bilo zelo slabo, težko sem dihala in vsa sem se tresla.

 

Mark: »Bogu na slavo sedaj pokažite, kako lahko sedaj zaužijete ta kruh. Naj vam tekne.

 

Paula: Aleluja! Mislim, da tega prej nebi mogla storiti, tako da se zahvaljujem Gospodu. Pravim Gospodu, da je to kruh za moje telo, toda ti, Gospod si moj Kruh življenja in jem Te vsak dan in brez Njega mene nebi bilo več tukaj. Vedno znova me je v mojem življenju reševal in ni pričevanja, ki bi bilo dovolj veliko, da bi mu lahko dala slavo, ki si jo zasluži.

 

Mark: Scott, kako ste se počutili, ko je začela jesti in ali ste se bali, da bo znova morala oditi v bolnišnico zaradi reakcije na to, kar je pojedla?

 

Scott: Dejansko, ko je ona prvič v veri, da je ozdravljena, začela jesti prve stvari, ki jih sicer do takrat ni smela, je bila ura 2:30 zjutraj in jaz sem spal. Zjutraj, ko sem se zbudil, mi je povedala svoje pričevanje, kako je molila in kaj je naredila. In rekel sem: »Hvala Gospodu, da te je ozdravil in da si zdrava Od sedaj naprej nam več ne bo potrebno skrbeti za hrano.« Običajno sem domov nosil samo hrano, ki jo je lahko jedla. Ona pa sedaj lahko poje vse.

 

Paula: Jaz prej nisem smela jesti njegove hrane. Zase sem si morala pripravljati obroke posebej.

 

Scott: Res, tako neumno je bilo to pripravljanje hrane za vsakogar posebej, sedaj pa lahko kupim hrano za oba, da si lahko pripraviva iste obroke. Res sem zelo vesel, da lahko sedaj nakupujem vse, brez strahu. Bil sem zelo hvaležen Bogu, za njeno ozdravljenje. Ni mi bilo več potrebno skrbeti za to, da je avto vedno poln bencina, da sem jo lahko odpeljal v bolnišnico, takoj, ko je bilo to potrebno. Ni mi bilo več potrebno brati deklaracij na etiketah, da nebi kupil kar ona ni smela zaužiti. Popolnoma vse, kar sem kupil zanjo, sem moral preveriti preko deklaracij, da sem preveril sestavine v hrani. To je bilo res popolno suženjstvo.

 

Paula: Imela sem tudi okužbo kosti, moj obraz in moji sinusi, in njihov koreninski kanal je bil okužen, tako, da je bilo moje celotno telo zelo, zelo septično, in mislila sem, da bo odmrlo, vendar smo molili in Gospod se me je vsak dan dotikal skozi gledanje video posnetkov in vse to se je počasi pozdravilo.

 

Ko je prišel v našo dnevno sobo, na prvem čudežnem srečanju, sem ga dejansko videla v duhu, kako stoji v dnevni sobi in mislila sem si, da je Jezus sedaj tukaj, da bo naredil delo ozdravljenja. Še preden smo molili, smo ga častili z glasbo in slavljenjem in prišel je name kot ognjena krogla in naredil vse te čudovite stvari.

 

Ozdravil je moje težave z vratom, zaradi katerih sem imela vrtoglavice. Imela sem zlome v hrbtu in imela zelo hud artritis. In zdaj nimam nobenih težav več s tem. Vnetje sinusov je izginilo. Težave z vratom in vrtoglavica, sta izginila. Bolečine in oteklina v ušesu, so izginile. Tudi moje oči so bile zelo suhe. Imela sem težave z vidom in stanje vida se mi je občutno izboljšalo. Še vedno je občasno zamegljen vendar pride in gre. Jaz sem pravzaprav včeraj prvič brala Sveto pismo brez očal, kar nisem mogla narediti najmanj šest let. Tako da je bilo zame to razburljivo doživetje, kako Bog zdravi. On lahko ozdravi vse.

 

Nimam več migrenskih glavobolov. Nimam več težav s spanjem. Lahko grem zvečer v posteljo in takoj zaspim. Nič več me ne spremlja nespečnost. Nimam več groznih nočnih mor. Včasih sem imela nočne more, tiste demonske nočne more. Rešena sem bila dveh zelo velikih duhov, ki sta me mučila dolgo časa in s tem so se odpravile tudi nekatere zdravstvene težave. Tako da včasih je ozdravljenje pogojeno z odrešitvijo (duhovnim osvobajanjem), ki ga potrebujemo, in to je v meni opravilo veliko delo.

 

Nimam več tesnobe, nimam več težav pri iskanju besed. Rekla sem vam, da sem imela težave z govorom oziroma z izgovarjanjem pravih besed. Na primer, rekla bi čevelj, namesto da bi rekla svetilka, ali kaj podobnega in pojma nisem imela od kod je to prišlo.  Lahko spet jem, lahko spet spim, lahko normalno hodim, lahko ležim in nimam vsakodnevnih hudih bolečin, ki sem jih imela dolgih 20 let.

 

Mark: Ljudje so rekli, da je Paula, kakor razumem, gledala video posnetke in verjela da bo Jezusovo maziljenje, ki je prihajalo na druge ljudi, ki so bili ozdravljeni in osvobojeni, tudi vas ozdravilo in osvobodilo.

 

Paula: Gledala sem ga v veri, mislim, iskala sem Gospoda. Veliko nisem razumela zaradi napačnih naukov, ki sem jih bila deležna, zato je bilo v mojem razmišljanju potrebno opraviti nekaj revizij. Vendar sem bila vedno odprta. In kot otrok sem slišala Jezusov glas, toda kasneje sem se preprosto obrnila proč od Njega in se nekako izgubila v svetu, toda On se ni obrnil stran od mene. Prepoznala sem ga. Videla sem ga, da se premika in vedela, da vsi, ki jih pozna in ki so ga poznali, niso bili spoštljivi do Njega. Toda vsi, ki imajo vero izpolnjujejo pogoje. On te bo ozdravil. Ozdravil bo osebo, ozdravljenje pa pride z vero in s pričakovanjem, da veš, da Beseda tako pravi in želiš ozdraveti.

 

Nekega dne sem rekla: »Veš, Gospod, dolgo sem trpela, zaslužim si to, Tvoja hči sem. Tudi jaz želim biti ozdravljena. In po nepotrebnem sem trpela dve desetletji, ker nisem imela pravega znanja, vendar nisem razumela, kako se povezati.«

 

Mislila sem, da vem kaj je vera, vendar tu ne gre za razumevanje ampak za neustavljivo željo v tvojem srcu skupaj s prepričanjem, da je to, kar pravi resnično. Veste, da je resnično. Moramo najprej verjeti, da je res, kar pravi. In mi pravimo: »Ja, to vem.« Toda ne gre za to vedenje v umu, ampak za vedenje v srcu. In tako sem bila po dolgih mesecih proučevanja Božje Besede le še malo oddaljena od tega, dokler me ni Gospod popeljal do vaših video posnetkov, vašega služenja, da se je zgodil ta korak, ki je prinesel popolno vero za ozdravljenje.

 

Molitev, slavljenje Paule in moža Scotta: Gospod Jezus, kaj naj rečeva o vseh blagoslovih, kaj lahko rečeva, Gospod zaradi vsega kar si storil v najinem življenju. Ni besed, ki bi to lahko izrazile. Gospod, blagoslavljava Te, slaviva Te, poveličujeva Te, vse kar sva in imava posvečava Tebi. Najini življenji, vse kar sva in delava, je zate, Gospod. Vse kar lahko narediva je da te hvaliva in častiva. Hvaliva te za vse darove ki si nama jih dal. Za vse življenje, ki si nama ga dal ki je sedaj brez kronične bolezni, kjer ni življenja, a ti si nama povrnil vse. Sedaj imava življenje, s katerim Ti lahko bolje služiva. Prejmi vso slavo, čast in hvalo, Gospod Jezus.