VIZIJA O CERKVI POSLEDNJEGA ČASA
Tommy Hicks
Sledi osupljiva vizija, dana ameriškemu pridigarju Tommyju Hicksu (ki je bil glavna osebnost v močnem preporodu Argentine leta 1954).
Vizija Kristusovega telesa in službe ob koncu časa
Moje sporočilo se začne 25. julija, okoli 2.30 zjutraj v Winnipegu v Kanadi. Komaj sem zaspal, ko sta pred mano prišla vizija in razodetje, ki mi ga je dal Bog. Vizija se je pojavila trikrat, natančno v podrobnostih, zjutraj 25. julija 1961.
Razodetje me je tako vznemirilo in tako ganilo, da je to spremenilo moj popoln pogled na Kristusovo telo in na službe poslednjega časa.
Največja stvar, ki jo je Cerkev Jezusa Kristusa kdajkoli prejela, leži naravnost pred njo. Možem in ženam je tako težko pomagati, da spoznajo in razumejo stvar, ki jo Bog skuša dati svojemu ljudstvu v poslednjih časih.
Pred nekaj tedni sem prejel pismo enega od naših domačih evangelistov v Afriki, spodaj, v Nairobiju. Ta moški in njegova žena sta bila na poti v Tanganjiko. Nista znala niti brati niti pisati, mi pa smo ju podpirali že več kot dve leti. Ko so vstopili na ozemlje Tanganjike, so naleteli na majhno vas. Celotna vas je bila evakuirana zaradi kuge, ki je prizadela to vas. Naletel je na domorodce, ki so jokali, in jih vprašal, kaj je narobe.
Povedali so mu o njuni materi in očetu, ki sta nenadoma umrla in sta bila mrtva že tri dni. Morali so oditi. Strah jih je bilo ostati notri; pustili so ju v koči. Obrnil se je in jih vprašal, kje so. Pokazali so na kočo in on jih je prosil, naj gredo z njim, a so zavrnili. Strah jih je bilo iti.
Domačin in njegova žena sta odšla v to kočo in vstopila tja, kjer sta bila mož in žena že tri dni mrtva. Preprosto je iztegnil roko v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in izgovoril ime moškega in ime ženske ter rekel: »V imenu Gospoda Jezusa Kristusa zapovedujem, naj se življenje vrne v vaša telesa. Ta dva pogana, ki nikoli nista poznala Jezusa Kristusa kot svojega Odrešenika, sta se usedla, in takoj začela hvaliti Boga. Božja moč in Duh sta prišla v življenje teh ljudi.
Nam se to morda zdi čudno in fenomen, toda to je začetek teh služb zadnjega časa. Bog bo vzel tiste, ki so nič, nihče, zavržene. Vzel bo vsakega moškega in vsako žensko in jim dal to izlitje Božjega Duha.
V Apostolskih delih beremo, da je Bog rekel »v zadnjih dneh«:
»Svojega Duha bom izlil na vse meso.« Sprašujem se, ali smo se zavedali, kaj je mislil, ko je Bog rekel: »Svojega Duha bom izlil na vse meso«. Mislim, da nisem popolnoma dojel niti nisem mogel razumeti polnosti tega, potem pa sem prebral iz Joelove knjige: »Sinovi sionski, radujte se, veselite se v Gospodu, svojem Bogu, kajti daje vam jesenskega dežja, kakor je prav, daje vam, da pada dež, jesenski in spomladanski dež, kakor poprej.« (Joel 2:23). Ne bo samo dež, nekdanji dež in poznejši dež, ampak bo svojemu ljudstvu v teh zadnjih dneh dal dvojni delež Božje moči!
Ko se mi je vizija pojavila, ko sem zaspal, sem se nenadoma znašel na veliki razdalji. Kje sem bil, ne vem. Toda gledal sem na zemljo. Nenadoma mi je pred oči prišla cela zemlja. Vsak narod, vsak rod, vsak jezik mi je prišel pred oči od vzhoda in zahoda, severa in juga. Prepoznal sem vsako državo in številna mesta, v katerih sem bil, in bil sem v strahu in trepetu, ko sem zagledal velik prizor pred seboj: in v tistem trenutku, ko se je svet pojavil, se je začelo bliskati in grmeti.
Ko je zabliskala strela nad zemljo, so moje oči šle navzdol in bil sem obrnjen proti severu. Nenadoma sem zagledal nekaj, kar je bilo videti kot velik velikan, in ko sem strmel vanj in gledal, me je prizor skoraj zmedel. Bilo je tako velikansko in tako super. Zdelo se je, da njegove noge segajo do severnega pola, glava pa do južnega. Njegove roke so bile raztegnjene od morja do morja. Sploh nisem mogel razumeti, ali je to gora ali je to velikan, a ko sem gledal, sem nenadoma zagledal velikega velikana. Videl sem, da se njegova glava bori za življenje. Želel je živeti, a njegovo telo je bilo od glave do nog prekrito z naplavinami in včasih je ta veliki velikan premikal svoje telo in se obnašal, kot da bi se na trenutke lahko celo dvignil. In ko se je to zgodilo, se je zdelo, da je na tisoče malih bitij pobegnilo. Od tega velikana bi pobegnila grozna bitja.
Kar naenkrat je ta veliki velikan dvignil roko proti nebu, nato pa je dvignil drugo roko, in ko je to storil, se je zdelo, da so ta bitja, tisoče njih, pobegnila od tega velikana in odšla v temo noči.
Počasi se je ta veliki velikan začel dvigovati in ko je to storil, so njegova glava in roke šle v oblake. Ko se je dvignil na noge, se mu je zdelo, da se je očistil razbitin in umazanije, ki je bila na njem, in začel je dvigovati svoje roke v nebesa, kot da bi slavil Gospoda, in ko je dvignil roke, so se celo izgubile v oblakih.
Nenadoma je vsak oblak postal srebrn, najlepše srebro, kar sem ga kdajkoli poznal. Ko sem opazoval ta pojav, je bil tako velik, da sploh nisem mogel razumeti, kaj vse to pomeni. Ko sem to gledal, sem bil tako vznemirjen in vpil sem k Gospodu in rekel: »O Gospod, kaj pomeni to?« In počutil sem se, kot da sem dejansko v Duhu in sem lahko čutil Gospodovo prisotnost, tudi ko sem spal.
In iz teh oblakov so nenadoma prišle velike kapljice tekoče svetlobe, ki so deževale na tega mogočnega velikana, in počasi, počasi se je ta velikan začel topiti, se je začel potapljati v samo zemljo in ko se je talil, se je zdelo, da se je celotna njegova oblika stopila po vsem površju zemlje, in ta velik dež je začel padati. Tekoče svetlobne kapljice so začele preplavljati samo zemljo in ko sem opazoval tega velikana, za katerega se je zdelo, da se tali, je nenadoma stalo na milijone ljudi nad zemljo. Ko sem zagledal pogled pred seboj, so vstali ljudje po vsem svetu! Dvigali so roke in slavili Gospoda.
V tistem trenutku je prišlo močno grmenje, za katerega se je zdelo, da je ropotalo z nebes. Obrnil sem oči proti nebesom in nenadoma sem zagledal figuro v belem, v bleščeče belem – nekaj najveličastnejšega, kar sem jih videl v svojem življenju. Nisem videl obraza, a nekako sem vedel, da je to Gospod Jezus Kristus, in je iztegnil svojo roko, in kakor je to storil, bi jo iztegnil k enemu, drugemu in spet naslednjemu. In ko je iztegnil svojo roko nad narode in ljudi sveta – moške in ženske – ko je pokazal proti njim, se je zdelo, da je ta tekoča svetloba pritekla iz njegovih rok v njih in nadnje je prišlo mogočno božje maziljenje, in ti ljudje so začeli odhajati v Gospodovem imenu.
Ne vem, kako dolgo sem ga gledal. Zdelo se je, da je šlo v dneve, tedne in mesece. In videl sem tega Kristusa, ko je še naprej, iztegnil svojo roko; vendar se je zgodila tragedija. Ko je iztegnil roko, je bilo veliko ljudi, ki so zavrnili Božje maziljenje in Božji klic. Videl sem moške in ženske, ki sem jih poznala. Ljudi, za katere sem čutil, da bodo zagotovo sprejeli Božji klic. Ko pa je iztegnil roko proti temu in proti onemu, sta preprosto sklonila glave in se začela umikati. In vsak od tistih, za katere se je zdelo, da so se priklonili in umaknili, se je zdelo, da gredo v temo. Zdelo se je, da jih je povsod pogoltnila črnina.
Bil sem zbegan, ko sem to gledal, toda ti ljudje, ki jih je mazilil, na stotine tisoče ljudi po vsem svetu, v Afriki, Angliji, Rusiji, Kitajski, Ameriki, po vsem svetu, je bilo Božje maziljenje na teh ljudeh, ko so šli naprej v imenu Gospodovem. Te moške in ženske sem videl, ko so šli naprej. Bili so kopači jarkov, bili so pralke perila, bili so bogati možje, bili so reveži. Videl sem ljudi, ki so bili povezani s paralizo in boleznijo, slepoto in gluhostjo. Ko se je Gospod stegnil, da bi jim dal to maziljenje, so ozdraveli, ozdraveli so in odšli so!
In to je čudež tega – to je veličastni čudež tega – ti ljudje so iztegnili roke natanko tako, kot je to storil Gospod, in zdelo se je, kot da je v njihovih rokah isti tekoči ogenj. Ko so iztegnili roke, so rekli: »Bodite ozdravljeni po moji besedi.«
Ko so ti ljudje nadaljevali s to mogočno službo ob koncu časa, se nisem povsem zavedal, kaj je to, in pogledal sem v Gospoda in rekel: »Kaj pomeni to?« In rekel je: »To je tisto, kar bom storil v zadnjih dneh. Obnovil bom vse, kar so uničili kobilica rojivka, skkalka in glodalka – obnovil bom vse, kar so uničile. To, ljudje moji, bo prišlo na koncu. Kot mogočna vojska bodo pometli po obličju zemlje."
Ko sem bil na tej veliki višini, sem lahko opazoval ves svet. Gledal sem te ljudi, ko so hodili sem ter tja po obličju zemlje. Nenadoma je bil človek v Afriki in v trenutku ga je prepeljal Božji Duh in morda je bil v Rusiji, na Kitajskem ali v Ameriki ali kje drugje, in obratno. Ti ljudje so šli po vsem svetu in prišli so skozi ogenj, kugo in lakoto. Niti požar niti preganjanje, se je zdelo, da jih nič ni moglo ustaviti.
Jezne množice so prišle do njih z meči in puškami. In kot Jezus so šli skozi množice in jih niso mogli najti, ampak so šli v imenu Gospodovem in povsod so iztegnili svoje roke, bolni so bili ozdravljeni, slepe oči so se odprle. Ni bilo dolgih molitev. In potem, ko sem v mislih večkrat pregledal vizijo in sem večkrat razmišljal o njej, sem spoznal, da nikoli nisem videl cerkve in nikoli nisem videl ali slišal o denominaciji, ampak ti ljudje so šli v imenu Gospoda nad vojskami. Aleluja!
Ko so hodili naprej v vsem, kar so počeli kot Kristusova služba v zadnjih časih, so ti ljudje služili množicam po obličju zemlje. Zdelo se je, da deset tisoče, celo milijoni prihajajo k Gospodu Jezusu Kristusu, ko so ti ljudje v tej zadnji uri stali in dali sporočilo o kraljestvu, o prihajajočem kraljestvu. Bilo je tako veličastno, a zdelo se je, kot da so tisti, ki so se uprli, in bi postali jezni, poskušali napasti tiste delavce, ki so dajali sporočilo.
Bog bo dal svetu demonstracijo v tej zadnji uri, kot je svet še nikoli ni poznal. Ti moški in ženske so iz vseh družbenih slojev, diplome ne bodo pomenile nič. Te delavce sem videl, ko so šli po obličju zemlje. Ko bi se eden spotaknil in padel, je prišel drugi in ga pobral. Ni bilo »velikega jaza« in »malega ti«, ampak vsaka gora je bila nizka in vsaka dolina je bila vzvišena, in zdelo se je, da imata eno skupno stvar – obstajala je božanska ljubezen, božanska ljubezen, za katero se je zdelo, da izvira iz ti ljudi, ko so skupaj delali in so skupaj prebivali. To je bil najbolj veličasten prizor, kar sem jih kdaj poznal. Jezus Kristus je bil tema njihovega življenja. Nadaljevali so in zdelo se je, da minevajo dnevi in dnevi, ko sem stal in gledal ta prizor. Lahko sem samo jokal in včasih sem se smejal od sreče.
Ko sem gledal iz samih nebes, so bili trenutki, ko se je zdelo, da velike poplave te tekoče svetlobe padejo na velike občine in ta občina je dvignila roke in hvalila Boga ure in celo dneve, ko je prišel Božji Duh njim. Bog je rekel: »Svojega Duha bom izlil na vse meso,« in to je točno to. In moškim in ženskam, ki so prejeli to moč in Božje maziljenje, Božje čudeže, ni bilo konca.
Govorili smo o čudežih. Pogovarjali smo se o znamenjih in čudežih, a nisem si mogel pomagati, da ne bi jokal, ko sem zjutraj, danes zjutraj ob 4. uri, ponovno prebral pismo naših domačih delavcev. To je le dokaz začetka za enega človeka, »nič, nezaslišanega«, ki bi šel, iztegnil roko in rekel: »V imenu Gospoda Jezusa Kristusa zapovedujem, da življenje teče v tvoje telo." Padel sem na kolena in spet začel moliti ter rekel: »Gospod, vem, da bo ta čas kmalu prišel!«
In potem spet, ko so ti ljudje hodili po obličju zemlje, se je zdelo, da prihaja iz vseh zornih kotov veliko preganjanje.
Nenadoma je zaslišal še eno močno grmenje, ki se je zdelo, da je odmevalo po vsem svetu, in spet sem zaslišal glas, glas, za katerega se je zdelo, da govori: »Zdaj so to moji ljudje. To je moja ljubljena nevesta.« In ko je glas spregovoril, sem pogledal na zemljo in videl sem jezera in gore. Odprli so se grobovi in zdelo se je, da vstajajo ljudje iz vsega sveta, svetniki vseh starosti. In ko so vstali iz groba, so nenadoma vsi ti ljudje prišli z vseh strani. Z vzhoda in zahoda, s severa in juga, in zdelo se je, da spet tvorijo to velikansko telo. Ker se je zdelo, da mrtvi v Kristusu vstajajo prvi, sem to komaj razumel. Bilo je tako čudovito. Bilo je tako daleč od vsega, kar sem lahko kdaj sanjal ali pomislil.
Ko pa se je to telo nenadoma začelo oblikovati in spet oblikovati, se je spet izoblikovalo v obliko tega mogočnega velikana, a tokrat je bilo drugače. Oblečen je bil v najlepšo čudovito belo. Njena oblačila so bila brez madežev ali gub, ko se je njegovo telo začelo oblikovati, in zdelo se je, da so ljudje vseh starosti zbrani v to telo, in počasi, počasi, ko se je začelo oblikovati v sama nebesa, je nenadoma iz nebes zgoraj, Gospod Jezus prišel in postal glava, in zaslišal sem drugo grmenje, ki je govorilo: »To je moja ljubljena nevesta, na katero sem čakal. Prišla bo ven, preizkušena z ognjem. To je tista, ki jo ljubim od začetka časa.«
Ko sem gledal, so se moje oči nenadoma obrnile proti skrajnemu severu in videl sem navidezno uničenje: moške in ženske v tesnobi in joku ter zgradbe v uničenju. Nato sem spet slišal četrti glas, ki je rekel: »Zdaj se je moja jeza razlila na površje zemlje.« Zdelo se je, da se je iz vseh koncev sveta izlila Božja jeza in zdelo se je, da so to velike čaše Božjega srda, ki so se izlile na površje zemlje. Spomnim se, kot da se je zgodilo pred enim trenutkom. Tresel sem se in trepetal sem, ko sem zagledala grozen prizor, ko sem videl mesta in cele narode, ki gredo v uničenje.
Slišal sem jok in stok. Slišal sem ljudi jokati. Zdelo se je, da so jokali, ko so šli v jame, a so se jame v gorah odprle.
Skočili so v vodo, a voda jih ni hotela utopiti. Nič ni bilo, kar bi jih lahko uničilo. Želeli so si vzeti življenje, a niso mogli. Potem sem spet pogledal na ta veličasten prizor, to telo, odeto v čudovita bela, sijoča oblačila. Počasi, počasi se je začelo dvigovati od zemlje in tako sem se zbudil. Kakšen prizor sem videl! Videl sem ministrstva zadnjega časa – zadnjo uro. 27. julija, ob 2.30 zjutraj, je prišlo isto razodetje, ista vizija, točno tako kot ta, ki sem jo opisal.
Moje življenje se je spremenilo, ko sem spoznal, da živimo v tem zadnjem času, kajti po vsem svetu Bog mazili moške in ženske s to službo. To ne bo doktrina. Ne bo cerkvenost. To bo Jezus Kristus. Izpovedovali bodo Gospodovo besedo in rekli: »Tolikokrat sem to slišal v videnju in po moji besedi se bo zgodilo.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar